Arhivi Kategorije: Zgodilo se je

NAJPOMEMBNEJŠI KNJIŽNI SEJEM NA SVETU V FRANKFURTU JE SPET ZAŽIVEL

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\12 - FRANKFURTSKI KNJIŽNI SEJEM - 2021\FRANKFURT.jpg

Frankfurt

UVOD

V Frankfurtu so v sredo, 20. oktobra 2021 odprli za strokovno javnost že 73. mednarodni knjižni sejem spet v hibridni obliki. Lansko leto je zaradi epidemije Covida-19 sejem potekal samo virtualno, letos pa je spet normalno zaživel. Tako je vsak dan sejem lahko obiskalo 25.000 ljudi. 

Na sejmu je bila s svojo nacionalno stojnico prisotna tudi Slovenija, ki je prvi dan sejma v frankfurtskem katoliškem kulturnem centru Haus am Dom, pripravila lep kulturni dogodek. 

KANADA JE BILA GOSTJA SEJMA

Med državami je bila letošnja častna gostja sejma Kanada, s programom Edninska množinskost. Otvoritvene slovesnosti sejma se je poleg nemške ministrice za kulturo Monike Grütters udeležila tudi nova kanadska generalna guvernerka Mary May Simon (1947), ki je od julija letos prva Inuitka (Eskimka) na tako visokem položaju. Kanadski Inuiti so nanjo zelo ponosni, še posebej zato, ker je bila vedno aktivna v boju za pravice staroselcev! 

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\12 - FRANKFURTSKI KNJIŽNI SEJEM - 2021\Monika_Gruetters_2009.jpg
Monika Grütters
C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\12 - FRANKFURTSKI KNJIŽNI SEJEM - 2021\MARY MAY SIMON.jpg
Mary May Simon

Na otvoritveni slovesnosti pa je v spletnem prenosu dobila besedo tudi znamenita in najpomembnejša kanadska pisateljska zvezdnica Margaret Atwood, avtorica svetovne uspešnice Deklina zgodba. Knjižni sejem so zaprli v nedeljo, 24. oktobra 2021.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\12 - FRANKFURTSKI KNJIŽNI SEJEM - 2021\MARGERET ATWOOD.jpg

                                     Margaret Atwood

NAGRADA ZA MIR

Tradicionalno nagrado za mir, ki jo zadnji dan sejma, na nedeljo, v frankfurtski cerkvi sv. Pavla že vse od leta 1950 podeljuje nemško borzno združenje založnikov in knjigotržcev, je letos prejela pisateljica, režiserka in aktivistka Tsitsi Dangarembga iz Zimbabveja, slavnostno utemeljitev pa je prebrala dr. Auma Obama, starejša polsestra nekdanjega ameriškega predsednika Baracka Obame. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\12 - FRANKFURTSKI KNJIŽNI SEJEM - 2021\220px-Tsitsi_Dangarembga_2006-11.jpg
Tsitsi Dangarembga
C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\12 - FRANKFURTSKI KNJIŽNI SEJEM - 2021\Dr. Auma Obama.jpg
Dr. Auma Obama

FRANKFURTSKI KNJIŽNI SEJEM POTEKA PONOVNO V ŽIVO

Na letošnjem sejmu je sodelovalo 1700 razstavljavcev iz 74 držav, večina pa jih je bilo iz Nemčije. V Frankfurt pa je prišlo tudi okoli 300 avtorjev knjig. Vrnili so se tudi številni nekdanji dogodki v Frankfurtu, pod krovno znamko Bookfest z javnimi nastopi pisateljev na približno 20-tih prizoriščih. Sicer pa so javni dogodki večinoma potekali na odru v festivalni dvorani, v živo pa jih je lahko obiskalo samo 450 ljudi, ves čas pa jih je bilo mogoče spremljati tudi v neposrednem prenosu na spletu.

SLOVENCI SE REDNO UDELEŽUJEMO KNJIŽNEGA SEJMA 

Javna agencija za knjigo je bila na sejmu prisotna s slovensko nacionalno stojnico. Na sejmu letos sodeluje sedem slovenskih založnikov: Cankarjeva založba in Mladinska knjiga, Založba Pivec, Goga, Miš, KUD Sodobnost International, Malinc ter Beletrina.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\9 - FRANKFURTSKI KNJIŽNI SEJEM - 2021\FOTKA - 7.jpg

Kanadski paviljon s stiliziranimi kanadskimi pokrajinami.

FRANKFURT LETA 2023

Slovenci pa smo glede knjižnega sejma v Frankfurtu, zazrti že v leto 2023, ko bo Slovenija v Frankfurtu častna gostja. Takrat bo dobila tudi svoj paviljon, kar bo odlična priložnost, da se bo država spodobno predstavila in uveljavila pred svetovno knjižno srenjo. Vršilec dolžnosti direktorja Javne agencije za knjigo Dimitrij Rupel je o tem povedal sledeče:

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\12 - FRANKFURTSKI KNJIŽNI SEJEM - 2021\RUPEL.jpg

Dimitrij Rupel

»V bistvu je velik del mojih skrbi trenutno posvečen ravno pripravam na frankfurtsko gostovanje. Manj se torej ukvarjam s preteklostjo in več s prihodnostjo!«  Projekt Slovenija, osrednja gostja knjižnega sejma v Frankfurtumodel trajnega uveljavljanja slovenske literarne ustvarjalnosti v tujini bo izvajala Javna agencija za knjigo RS (JAK). Namen projekta je izvedba celovitega in kakovostnega programa dejavnosti, ki bo omogočil postavitev slovenske književnosti in kulture v središče pozornosti obiskovalcev in medijev s celega sveta.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\12 - FRANKFURTSKI KNJIŽNI SEJEM - 2021\csm_01-3-Metelkova_c7933c8639.jpg

Javna agencija za knjigo (JAK)

ZAHTEVEN IZBOR KNJIG
Trenutno se na JAK-u pripravljajo na izbor knjig in avtorjev, ki jih bodo predlagali nemškim založnikom. Ta izbor mora biti, kot poudarja Rupel, zanesljiv, hkrati pa mora vsebovati neke obzirnosti do trga, ki mu bodo knjige namenjene. Po načrtih bodo v Frankfurtu predstavili kakih 100 naslovov, prevedenih v nemščino, avtorje bodo povabili k sodelovanju, treba pa je računati tudi na to, da ima frankfurtski sejem omejitve. To pomeni, da vsi avtorji ne bodo enako obravnavani oziroma ne bodo prav vsi doživeli enakega sprejema, ampak bodo posamezni izpostavljeni bolj kot drugi.

»Mislim, da je logično, da bodo med njimi Slavoj Žižek, Drago Jančar, ob njiju pa avtorji, ki spadajo v slovensko klasiko, na primer Vitomil Zupan, Boris Pahor. Gotovo bomo postavili v ospredje tisto, kar Nemci že delno poznajo, seveda pa jim bomo poskusili predstaviti še kaj novega,«je dejal Rupel. Dodal je, da so slovenskim založbam pisali trikrat, odzvale so se tako rekoč vse poglavitne založbe z izjemo nekaterih, ki imajo že same po sebi dovolj stikov v Nemčiji in ne potrebujejo posebne pomoči.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\12 - FRANKFURTSKI KNJIŽNI SEJEM - 2021\JANČAR.jpg
Drago Jančar
C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\12 - FRANKFURTSKI KNJIŽNI SEJEM - 2021\PAHOR.jpg
Boris Pahor

Rupel je na koncu še povedal, da je za mednarodno uveljavitev poskrbljeno tudi v osnutku nove resolucije o nacionalnem programu za kulturo 2021–2028, ki ga je ministrstvo v javno razpravo dalo sredi oktobra 2021. 

Fotografije so s spleta.

Vir: Delo, Mladina, Dnevnik in STA.

Zbral in uredil: Franci Koncilija

MINILO JE 200 LET OD ROJSTVA FJODORJA MIHAJLOVIČA DOSTOJEVSKEGA (1821–1881)

V četrtek, 11. novembra 2021 je minilo 200-let od rojstva enega najpomembnejših svetovnih pisateljev, esejista, prevajalca, novinarja, biografa, publicista in filozofa, ruskega genija Fjodora Mihajloviča Dostojevskega. Bil je izjemen opisovalec ekstremnih človekovih dejanj ali oseb, ki jih je upodabljal kot najgloblje dileme človekove duše in posledice človekovih odločitev.

V literarnem opusu Dostojevskega beremo opise političnih, socialnih in duhovnih razmer v obdobju ruskega imperija, ki se je v 19. stoletju začel spreminjati v temeljih. 

Dostojevski je genialno zaznaval in prikazoval najrazličnejše konflikte, v katerih se je takratni človek znašel z nastopom moderne dobe. Pisateljska kariera Dostojevskega se je začela leta 1844 s prvim romanom Revni ljudje, s katerim je navdušil bralce v Petrogradu, kjer se je šolal na vojaški akademiji. Njegova glavna in najznamenitejša dela pa so nastala v šestdesetih in sedemdesetih letih 19. stoletja. Napisal je devet romanov, številne novele in črtice ter obsežen korpus neleposlovnih besedil. Njegove knjige so prevedene v več kot 170 jezikov. Višek Dostojevskevega ustvarjalnega opusa pa predstavlja tako imenovano peteroknjižje, ki ga sestavljajo sledeči romani: Zločin in kazen (1866), Idiot (1869), Bes (1872), Mladenič (1875) in Bratje Karamazovi (1880). 

Dostojevski je eden najvidnejših ruskih pisateljev, ki ga uvrščajo tudi med najpomembnejše romanopisce svetovne književnosti. Velja za vodilnega predstavnika psihološkega realizma, s svojim ustvarjanjem pa je močno vplival tako na področje literature kot filozofije. V svojih romanih in drugih delih je raziskoval človeško duševnost v takratni Rusiji. Poglobljeno se je ukvarjal tudi z najrazličnejšimi filozofskimi, svetovno-nazorskimi in religioznimi vprašanji. Zaradi kompleksne psihologizacije njegovih literarnih likov, velja Dostojevski v literarni kritiki za najbolj tipičnega predstavnika psihološkega realizma in za očeta modernega romana. 

Tudi v njegovih ostalih delih, se Dostojevski mojstrsko loteva večnih vprašanj o veri in obstoju Boga. Zato ni čudno, da je, čeprav je bil kot človek precej protisloven in zagrenjen, poglobljeno raziskoval in opisoval svetovnonazorska vprašanja med krščanstvom in ateizmom in drugo…

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\11. NOVEMBRA - 200 - LET ROJSTVA DOSTOJEVSKEGA\3590495_1-1980.jpg

Fjodor Mihajlovič Dostojevski je star komaj šestdeset let umrl v Peterburgu 28. januarja 1881. 

Fotografije so s spleta.

Vir: Večer in Nedeljski.

Zbral in uredil: Franci Koncilija

NA OBČNEM ZBORU KDSŠ SMO POČASTILI 110-LETNICO ROJSTVA SEVERINA ŠALIJA

V četrtek zvečer, 21. oktobra 2021, je bil v atriju Knjižnice Mirana Jarca 4. občni zbor KDSŠ za leto 2020, kjer smo počastili 110-letnico rojstva Severina Šalija in se poklonili pesniku z bogatim kulturnim programom. Na dogodku smo predstavili tudi zajetno drugo Kroniko 2019–2020 z naslovom Oddaljene bližine.

OBČNI ZBOR KDSŠ

Uvodoma je Franci Koncilija vse prisotne lepo pozdravil in jim zaželel doživetja poln večer. Poudaril je, da nas je epidemija virusa COVID-19 vse zaznamovala na svoj način. Najrazličnejši ukrepi za zajezitev epidemije so nas prisilili, da smo srečanje imeli samo enkrat letno, ko je bil sklican občni zbor in kjer smo predstavili kakšno pomembno knjigo. Tako je bilo tudi letos. Poleg izdajanje knjig pa je po zaslugi Eme Koncilija nemoteno in tekoče delovala tudi spletna stran KDSŠ, za katero že leta dolgo skrbi, tako da je na spletu vedno dovolj svežih kulturnih novic. To pa še ni vse. Če bo na voljo dovolj potrebnega denarja, bo KDSŠ še letos izdalo antologijo poezije in proze članov KDSŠ in drugih simpatizerjev društva. Iz poročila nadzornega odbora pa je bilo razvidno, da je KDSŠ vsako leto svojega delovanja poslovalo pozitivno, kumulativno pa je ustvarilo 1635,36€ presežka prihodkov nad odhodki.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\000 - OBČNI ZBOR KDSŠ - 2021\178A2263.JPG

Tudi iz poročila disciplinske komisije je bilo razvidno, da je KDSŠ delovalo zgledno, s plemenitimi idejami in ob širjenju ljudem prijaznih, sočutnih in navdušujočih kulturnih vsebin. V preteklem letu 2020 je delo KDSŠ potekalo zakonito in brez kršitev statutarnih določil društva.

KULTURNI PROGRAM

Za pester in zanimiv kulturni program v čast 110-letnice rojstva Severina Šalija so poskrbeli kulturniki in glasbeniki. Šalijev sin Cveto je uglasbil dve očetovi pesmi in ju izvedel ob kitari skupaj z Mitjo Simičem, Šalijevo pesem Popotnik, zaljubljen v življenje, kakršen je tudi naslov monografije o Severinu Šaliju, ki je pri KDSŠ izšla pred dvema letoma, pa je občuteno recitiral Tomaž Koncilija. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\000 - OBČNI ZBOR KDSŠ - 2021\178A2204.JPG

Vse to je v dvorani med občinstvom ustvarilo prijetno in nepozabno vzdušje, nastopajoče pa so udeleženci nagradili z dolgim ploskanjem.

Himno nevenljivega upanja

si šepetam na svoji poti

in stvari tega sveta

me imajo rade.

Ker ljubim življenje,

me bo smrt prijazno

sprejela v pozabo.

(Severin Šali, Popotnik, zaljubljen v življenje, odlomek)

PREDSTAVITEV KRONIKE 2019–2020)

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\000 - OBČNI ZBOR KDSŠ - 2021\178A2156.JPG

K prijetnemu vzdušju na Šalijevem večeru je pripomogla tudi predstavitev druge Kronike KDSŠ ODDALJENE BLIŽINE 2019–2020, ki vsebuje domala 700 strani velikega formata. Oddaljene bližine pa niso samo kronika dejavnosti KDSŠ, ampak predstavljajo sistematično predstavitev kulturnih dogodkov v najširšem pomenu te besede. V knjigi so predstavljeni dogodki na Dolenjskem, v Sloveniji in po svetu na področju likovne umetnosti, poezije, literature, religije, glasbe, in drugih področij človekovega ustvarjanja. 

Ko so po končanem dogajanju prisotni odhajali domov, se je tu in tam slišalo: »Takšnega srečanja pa si še želimo!«

Fotografija: Marko Klinc

Avtor: Franci Koncilija

RAZMIŠLJANJE MANCE KOŠIR O UMIRANJU, SMRTI, LEPOTI IN LJUBEZNI …

UVOD

Znano je, da ambasadorka branja, avtorica številnih knjig, samooklicana aktivistka radostnega staranja in spremljevalka umirajočih, Ljubljančanka Manca Košir, že nekaj časa uspešno kljubuje raku. Umreti se sploh ne boji, zato je smrt zanjo njena največja učiteljica življenja. Predvsem pa je Manca Košir človek, ki v javnosti odkrito govori o temah, o katerih morda nočemo poslušati. 

O smrti, bolezni, ki je doletela tudi njo, o staranju in vendar je svetlobna leta daleč od zagrenjene ženske. Ravno nasprotno, polna je življenja, radosti in upanja, in najbrž ravno zaradi tega sprijaznjena s sabo in svetom.

KOT PROSTOVOLJKA V HOSPICU JE OPLEMENITILA ŽIVLJENJE

Prepričana je, kako pomembno je slovo od drage in ljubljene osebe. Hospic nam vsem pomaga žalovati, živeti naprej, odpustiti, biti hvaležen. Navsezadnje gre tudi za osnovno človekovo pravico, da se dostojno poslovimo od umirajočega… Smrt je največja skrivnost in velja se pripravljati nanjo z modrim načinom življenja. Platon je učil: Vsa filozofija je priprava na smrt. Pripravljamo se lahko, a pripravljeni nikoli nismo. Ne vemo, kaj bo. Kot je vsak človek edinstveno bitje, ki ima edinstveno življenje, je tudi vsaka smrt edinstvena. Glede smrti pa še vedno velja staro pravilo: »Kakor živimo, tako bomo umrli«! Zgodbe umirajočih so me učile najpomembnejših življenjskih lekcij: odpuščanja, hvaležnosti, sprejemanja, predvsem pa opuščanja identitet in navezanosti. Smrt pa ima še eno razsežnost; odpira vrata Ljubezni in tudi poeziji, ki nas tolaži zaradi strahu pred njo: Spusti, opusti, samo pusti, šepeta…

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\11 - DAN MRTVIH - REZKA POVŠE\RAZMIŠLJANJE MANCE KOŠIR O SMRTI IN UMIRANJU\starostniki.jpg

SMRT NI VEČ TABU TEMA

Glede umiranja pa bi rada opozorila še na eno dejstvo. Odnos ljudi do minljivosti in smrti se je v zadnjih letih ali desetletjih precej spremenil. Umiranje ni več tabu, vendar se o smrti še vedno premalo pogovarjamo. Osebne stiske so hude, in če jih ne moremo deliti z drugimi, lahko vodijo v brezup. Zato je hospic pomembno gibanje, ki omogoča ne le dostojanstveno umiranje in smrt, temveč sočutno spremlja tudi bližnje in žalujoče. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\11 - DAN MRTVIH - REZKA POVŠE\RAZMIŠLJANJE MANCE KOŠIR O SMRTI IN UMIRANJU\FOTKA - 3.jpg

COVID V TEMELJIH RUŠI STAR NAČIN ŽIVLJENJA

Naj se še tako čudno sliši, vam bom kar povedala: radosti me, da živim prav v tem času. Imam kaj videti, kaj občutiti, kaj narediti, kaj spremeniti! Zelo intenziven čas je to, ko pred našimi očmi propada materialistična paradigma in se rojeva nov svet. Kakšen bo, ni odvisno (le) od politike, ampak od slehernika, kako bo ravnal, kakšnim vrednotam sledil, v čem bo videl smisel življenja in svoje poslanstvo. Srečna sem, ko gledam mlade, ki jih zanimajo podnebne spremembe, ki si pomagajo in se podpirajo, tiste mlade, ki jih ne mamijo materialni uspeh, individualizem in potrošništvo, ampak jim največ pomeni veselje do življenja. Kar pomeni: zdrava družba, altruistična skupnost, prijateljstvo, delo za javno dobro vseh in medsebojno spoštovanje. 

MANCA KOŠIR JE STRASTNA BRALKA IN ZALJUBLJENA V ŽIVLJENJE

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\11 - DAN MRTVIH - REZKA POVŠE\RAZMIŠLJANJE MANCE KOŠIR O SMRTI IN UMIRANJU\FOTKA - 4.jpg

Manca Košir je znana kot strastna bralka in neumorna pisateljica, skratka ambasadorka branja. Branje ji je izjemno pomembno, zlasti v mladosti, ko človek ostari pa se ozira bolj vase, v globino duše, kjer prebivata svetloba in tema. Z obojim imamo na stara leta veliko opraviti,če le želimo! Osvetljevati svoje sence, mehčati zastarele vzorce in prepričanja, delati prostor za resnično ljubezen, to je na starost  zame najpomembnejše delo. Hvala bližini smrti, ki me je naučila ceniti sleherni trenutek, me postavila v zdaj in tukaj, mi odprla srce in oči za čarobnost življenja, ki se mu čudim podnevi in ponoči. 

Ja, jaz sem zaljubljena v življenje! 

MANCA KOŠIR ŽIVI V MOČI LEPOTE IN LJUBEZNI

Star človek, ki je videl veliko smrti, se zaveda svoje majhnosti: prah je in v prah se bo povrnil… Življenje se ni začelo z mojim rojstvom in se tudi ne bo končalo z mojo smrtjo. A minilo bo zagotovo, kot mine vse. Zato pa je tako pomembno, da do takrat, ko mine, živimo radostno. In to ni naravni dar, temveč odločitev. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\11 - DAN MRTVIH - REZKA POVŠE\RAZMIŠLJANJE MANCE KOŠIR O SMRTI IN UMIRANJU\FOTKA - 5.jpeg

Manca Košir

Moja izbira je to! Moj obraz je vse bolj zguban, moje srce pa vse bogatejše. Ko bom umirala, bom gledala vanj in molila rožni venec iz biserov spomina, zato sem pozorna, kaj zdaj polagam v srce, s kakšno duhovno hrano se hranim. Povem vam, da navkljub vsem težavam današnjega časa, je Lepota tu in Ljubezen je tudi tu…okoli mene in v meni!

Fotografije so s spleta.

Vir: Delo

Zbral in uredil: Franci Koncilija

UVODNI POZDRAV AKAD. PROF. DR. MILČKA KOMELJA NA SIMPOZIJU O PESNIKU, RODOLJUBU IN DUHOVNIKU ANTONU ŽAKLJU (1816–1868) NA SAZU V LJUBLJANI

Spoštovani,  

v veliko veselje mi je, da vas lahko pozdravim v imenu Slovenske akademije znanosti in umetnosti  prav ob simpoziju o Antonu Žaklju ‒ Rodoljubu Ledinskem. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\12 - MILČEK KOMELJ\ŽAKELJ - SIMPOZIJ\1200-Žakelj kvadrat.jpg

Uvodni pozdrav na simpoziju akad. prof. dr. Milčka Komelja

Še iz časov svojega otroštva se namreč spominjam, kako mi je oče, ki je kot skrben knjižničar posebej evidentiral vse kulturne delavce, povezane z Dolenjsko, nekoč potožil, kako celo profesorji slovenščine ne poznajo več Marnovega Jezičnika, kaj šele da bi vedeli za Antona Žaklja in Jožefa Žemljo. Oba je v svojem Jezičniku nekdaj obravnaval tudi Josip Marn, ki je, sam duhovnik in predsednik Slovenske matice, Žaklja imenoval celo »Prešerna-duhovna«, torej pesniškega Prešerna med duhovniki, ker je bil tudi Žakelj posvečen mož. In to razmerje med obema bi lahko ponazorili kar z besedami iz Žakljevega zapisa pesmi Črni kos: »Prelepo poje črni kos, pa lepši poje slavec še«.Vendar je Ivan Grafenauer to povezavo pesnika s Prešernom razložil le kot Prešernovo degradacijo, ker naj bi se lahko nanašala samo na njuno pivsko bratstvo. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\12 - MILČEK KOMELJ\ŽAKELJ - SIMPOZIJ\LEDINE.jpg

Ledine nad Idrijo, rojstni kraj Antona Žaklja

Predvsem zaradi očetove kritične opombe o nerazgledanosti profesorjev sem poslej imeni Žakelj in Žemlja poleg še nekaterih podobnih nosil v mladostni spominski zakladnici srca kot nepogrešljive in celo znamenite, četudi kuriozne pojme, ki so dotlej res že izginili iz splošnejše kulturne zavesti; danes, ko so v svoji obrobnosti videti še bolj pozabljeni, pa se bo Žakljevo ime v znamenju dejavnosti akademijskega razreda za filološke in literarne vede spet prebudilo na slovenski Akademiji.

V svojem delu Iz knjige spominov je v poznih letih svojega življenja akademik Vojeslav Molè napisal, da je v mladosti na Dunaju spoznal občudovanega Ivana Prijatelja in se predvsem čudil, da mu je ob vsej svoji mednarodni razgledanosti mnogo raje kot o velikih ruskih pisateljih, Čehovu ali Tolstoju, govoril »o razvoju slovenske misli in književnosti«. Zdelo se mu je nenavadno, da se tako pomemben mož ukvarja s takimi malenkostmi, kot so razni »Čbeličarji pa Jakob Zupan, Pavlina Pajkova idr.«

A je priznal, da je bilo to čudenje tedaj samo posledica njegovega tedanjega »neznanja in nerazumevanja problematike zgodovine slovenskega slovstva in kulture« in da seveda ni »dolgo ostal tega mnenja«. Med take»malenkosti« je sodil tudi čbeličar Žakelj, ki se ga je v zvezi z Vrazovimi pismi in komentiranjem Žakljevega prevoda Puškinovih Stanc dotikal tudi Prijatelj, sicer pa ljudske pesmi, ki jih je zapisal, v Krajnski čbelici, kjer so bile objavljene ob Vodnikovih, Prešernovih, Kastelčevih in Žemljevih verzih, ne nosijo zapisovalčevega imena. 

Žakljeve zasluge živijo vse do danes največkrat brez njegovega zapisovalskega avtorstva, ki je v resnici tačas le še malo znano, saj je celo v Matičini literarni zgodovini omenjeno le na enem mestu, kjer izvemo, da je Žakelj zapisal vrsto pesmi iz petega zvezka Krajnske čbelice; prav v njej pa sta poleg drugih priobčeni tudi znameniti ljudski pesmi o mladi Bredi in mladi Zori.

Pesnik iz kroga sodelavcev Krajnske čbelice in Bleiweisovih Novic je danes gotovo najbolj znan kot zapisovalec ljudskih pesmi, ki jih je slišal od svoje matere Ane. Krajnska čbelica seveda izstopa v znamenju genija Prešerna, a manjši prizadevni pevci ustvarjajo zaledje, v katerem so se trudili za dvig slovenske kulture in vzpostavljanje zavesti o njeni tradiciji, ki je posebno vidna prav v ljudski pesmi. Tega se je pričelo najbolj zavedati romantično 19. stoletje, v katerem je med letoma 1816 in 1868 živel tudi Žakelj, ki je bil najprej vključen še v ilirski kulturni krog (in je zato sprva pisal ne o slavcu, ampak o slavulju). Ljudske pesmi, ki jih je zapisal Žakelj, so bile nekoč zelo živo v zavesti že glede na naklonjen odnos do ljudskega izročila; imele so svoje mesto v šolskih čitankah in antologijah in ostajajo v sklopu ljudskega pesništva znamenite še danes. Sicer pa je Žakljevo delo, še posebno njegove danes manj prezentne izvirne pesmi, ki so jih nekoč spremljali prevodi ali priredbe, med katerimi meje med avtorstvi niti niso vedno jasne, vse bolj prepuščeno predvsem kulturnozgodovinskemu zanimanju, a na novo kliče tudi po estetski presoji, najbolj vznemirljivo pa je za narodopisne preučevalce. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\12 - MILČEK KOMELJ\ŽAKELJ - SIMPOZIJ\FRANCE.jpeg

Dr. France Prešeren

France Prešeren je ustvarjalno prepesnil že poprej zapisano ljudsko pesem Lepa Vida, ohranil je njeno sporočilo, a jo povzdignil na višjo estetsko raven, in podobno je najbrž ob svojih zapisovanjih, ki so nekoliko redigirana ali so se pozneje v novih, navadno razširjenih variantah celo spreminjala, skušal počenjati tudi Žakelj, ki zato povzroča preglavice raziskovalcem, kadar iščejo razmerje med avtentično ljudsko pesmijo in njeno poznejšo stilizacijo oziroma predelavo, kakršna je v našem slovstvu najbrž najlepše razvidna pri Lepi Vidi. Ta je postala celo osrednji simbol slovenskega hrepenenja, ki je odmeval v umetni literaturiz Jurčičem in Cankarjem in v raziskavah slovenskih akademikov od Grafenauerja do Pogačnika, akademik Cevc pa je z njenim hrepenenjem povezal tudi slovenske slikarske impresioniste, medtem ko so ljudski pesmi z modernejšo secesijsko formo prisluhnili vesnani, Žakljevemu zapisu pesmi iz idrijskih hribov Minica, imenovane tudi Spanjščice, pa secesijski Dobnikar. Prav tako pomembni junakinji naše ljudske pesmi mlado Bredo in mlado Zoro, pa tudi manj popularno mlado Mojco, nam je Žakelj celo prvi odkril,aju je hkrati nekoliko prepesnil oziroma korigiral, Anton Slodnjak pa je ponovil celo domnevo, da bi tudi Mladi Bredi »utegnil dati zadnji prireditveni blagoslov Prešeren«. Zlasti Mlada Breda je prav tako odmevala tudi v slovenski poznejši literaturi, posebej pri Ivanu Preglju, oživela v knjižnih ilustracijah in se izrecno iz ljudske pesmi naselila celo v konkretna lastna imena, skupaj s kakšno Zariko in Sončico, Mlada Zora pa je v naše izročilo vnesla shakespearski motiv korena lečena.V svoji ljudski zvrsti sta postali obe pesmi  antologijskiin sta bili prevajani tudi v tuje jezike.Pomen Mlade Brede pa je Marija Stanonik primerjala celo z znamenitostjo srbske Hasanaginice

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\12 - MILČEK KOMELJ\ŽAKELJ - SIMPOZIJ\Anton_Žakelj_here-died_plaque.jpg

Spomenik na grobu Antona Žaklja.

Anton Žakelj nam je s svojim narodopisnim delom ohranil dragocenosti, za katere mu moramo biti hvaležnine glede na siceršnjo moč njegove ustvarjalnosti, ki je presojana različno. Že Karol Glaser ga imenuje pesnika po božji volji, Maks Pleteršnik je v zborniku Slovanstvo zapisal, da so njegove pesmi premalo cenjene, Anton Slodnjak meni, da je bil »darovit in izviren«, »zadnji neposredni Prešernov učenec«, medtem ko ga Jože Pogačnik uvršča med »manj pomembne slovenske stihotvorce«, a v eni od pesmi razbira celo nastavke impresije, vsekakor pa lahko v njej občutimo krajinsko poetično razpoloženje, kakršno je v tistem času ponekod razvidno tudi v slikarstvu.V Žakljevi dikciji in besedju je moč opaziti tako sledove Prešerna kot samovoljnost Koseskega, oba pesnika pa Žakelj v svojih verzih celo omenja, Prešerna kot slavca in Vesela kot škrjanca. Take pesmi, posebno Mlado Bredo, je raziskovala oziroma jih še danes raziskuje akademikinja Marija Stanonik, ki je tudi zaslužna pobudnica današnjega simpozija in je v eni in isti osebi tako literarna zgodovinarka kot etnologinja, ki jo pritegujejo vse specifične pesniške zvrsti od ljudskih pesmi vseh vrst tja do samotnega, Bogu posvečenega pesnjenja redovnic.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\12 - MILČEK KOMELJ\ŽAKELJ - SIMPOZIJ\FOTKA - AAA.jpeg

Skozi njeno optiko se nam na novo obuja zavest, da so ljudske pesmikot avtentičen del izročila tudi dragoceno gradivo, skozi katero lahko razbiramo sledove naše preteklosti celo kot pravcati arheologi, kar mi v spominu najnazorneje potrjujejo prizadevanja Jožeta Kastelica, ki je odkril v omembi zlate koklje s piščeti v eni od ljudskih pesmi ohranjen spomin na starodavno langobardsko umetnino iz katedrale v Monzi. V pesmih, ki jih je zapisal Žakelj, pa živijo vsaj spomini na turške osvajalce ali se razkrivajo realije nekdanje grajske oziroma stanovanjske opreme, predvsem pa v življenjskih usodah vznemirljiva arhetipskost medčloveških odnosov, kakršni so razmerja med nevesto in hudobno taščo ali žensko svobodo utesnjujočimi bratovskimi vezmi, v znani baladi o nuni Urški pa tudi spomin na samomor dekleta, ki je že videlo življenje in je bilo zatoprepozno zaprto v samostan, da bi lahko tako osamitevše preneslo. Sicer pa je Žakelj opeval tudi lepoto slavčeve pesmi in rož, v katerih je lahko že na zemlji dojel slutnjo nebeškega veselja, ogovarjal je zaničevalce pesnikov, v katerih delu je videl božji poklic in za radoživim veseljem tudi skrito žalost, opisoval pa tudi naravno lepoto krajev, 

Triglav                                                            Bled

Triglava, Blegoša ali Bleda ter posvetil verze posvetitvi velikega oltarja v dolenjski cerkvi na Raki in besedno oživil za likovno ikonografijo pomembno legendo Udarjene Marije v nekoč množično obiskovani gorenjski romarski cerkvi v Ljubnem.

Spraševanja ob takih zapisovanjih in popisovanjih so netivo za literarne zgodovinarje in etnologe, kakršna je med članicami Slovenske akademije znanosti in umetnosti Marija Stanonik. Še toliko bolj pa je pomenljivo, da je kot Žirovka v današnjo zavest Akademije prinesla prav Žaklja, ker je bil Rodoljub Ledinski doma iz vasi Ledina pri Žireh, iz nadarjene družine, iz katere je izšel tudi slikar Anton Ažbe; žirovski priimek Žakelj, eden najbolj pogostih v tistih krajih, pa je v slovenski literaturi ponovno oživel tudi danes.

Za Žirovce vemo, da so nadvse čuječni lokalpatrioti in so na svoje pomembne ali še tako minorne ali drugod prezrte rojake ponosni vsaj toliko kot Novomeščani na nekdanje slavne dijake svoje staroslavne gimnazije, med katere je sodil tudi Žakelj, ki je bil sicer kaplan v bližnji dolenjski Mirni Peči, v Sv. Križu pri Kostanjevici na Krki in nazadnje v Velikem Trnu blizu Leskovca pri Krškem, kjer so mu prav na pobudo Marije Stanonik odkrili spominsko ploščo. 

Mirna Peč
Veliki Trn

O taki zavzetosti priča tudi poudarjeno velik trud Žirovcev za osvetljevanje njihovega kulturnega pomena, ki dela iz nekoč odmaknjenih Rovt kulturne Atene in se pri tem usmerja na vsa področja, ob literarnem zlasti na likovno, kjer so se ustvarjalci prav tako radi spuščali na ljudsko raven. O tem duhovito priča nenavaden in vseobsegajoč Žirovski besednjak, ki ga je sestavil Miha Naglič in v katerem preberemo, da je prvak žirovskih pesnikov še vedno Anton Žakelj, ki je bil tudi ledinski rodoljub in je ostal vse življenje le kaplan, ker je prerad pogledal v kozarec, a je menda tudi pri tem ohranjal dostojanstvo, in je bil torej kot pristen pevec tudi duhovit veseljak, ki ga je že Marn označil tudi kot zelo izobraženega ter izvrstnega v sukanju besed, v ljudskem  spominu pa se je ohranil tudi kot velik duhovitež. O vsem tem gotovo priča tudi njegova pesem In vino veritas

O tem, kakšen pesnik in zapisovalec je bil Žakelj nekoč in kakšen je videti danes, kakšen je bil njegov čas in kakšno je njegovo mesto v kulturni zgodovini, v čem so njegove trajne zasluge, ustvarjalni dosežki in omejitve, kaj nam njegovo delo lahko še danes posreduje in simbolizira in še o marsičem drugem nam bo odgovarjal današnji z napovedanimi referati intenzivno natrpani simpozij. 

Vsem spoštovanim navzočim in referentom se zahvaljujem za udeležbo in naklonjeno sodelovanje. V imenu Slovenske akademije znanosti in umetnosti vas vse še enkrat lepo pozdravljam in želim simpoziju uspešno in prijetno delo, z željo, da bomo po njem, kljub krvavim baladam in opozarjanjem na minljivost, lahko z besedami prostodušnega Žakljevega črnega kosa še vedno razigrano zapeli: »Kjer bom hodil, bom vesel, / povsod bom žvižgal, sladko pel.« 

Fotografije so s spleta.

Avtor: Akad. prof. dr. Milček Komelj, v Ljubljani, 14. oktobra 2021

VTISI S SIMPOZIJA O ANTONU ŽAKLJU-RODOLJUBU LEDINSKEMU (1816–1868)

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\12 - MILČEK KOMELJ\ŽAKELJ - SIMPOZIJ\cq5dam.thumbnail.cropped.1000.563.jpeg

Dr. Marija Stanonik

V četrtek, 14. oktobra 2021 je poteklo 205 let od rojstva Antona Žaklja, ki je bil znan po zvenečem psevdonimu Rodoljub Ledinski. Več vzrokov je najbrž botrovalo dejstvu, da ni izdal nobene pesniške zbirke in že zato v nadaljnjih literarno-zgodovinskih obravnavah še ni doživel celostne ocene, saj je večina njegovih pesmi ostala v rokopisih, čeprav se je predvsem Viktor Steska zelo trudil, da bi ga predstavil javnosti.

Omenjena obletnica je bila dobrodošla priložnost za enodnevni simpozij o življenju in delu najboljšega pesnika v obdobju med Francetom Prešernom in Simonom Jenkom, kakor so ga ocenjevali njegovi sodobniki.

V organizaciji II. razreda SAZU je na simpoziju sodelovalo dvanajst referentov, zraven pa lahko prištejemo še v referat razširjen pozdrav podpredsednika SAZU, akademika Milčka Komelja, kateremu se na tem mestu zahvaljujem za pobudo, da je do omenjenega simpozija sploh prišlo.

Ivica Šemrov, dolgoletna ravnateljica podružnične Osnovne šole Ledine na planoti med Žirmi in Idrijo je pozdravila navzoče v imenu Žakljevih rojakov, njegov daljni potomec Gašper Peternel pa se je iz svojega rodu posvetil predvsem Žakljevi materi, katero je doslej najbolj povzdignil Rajko Nahtigal. Cerkveni zgodovinar Bogdan Kolar je ob Žakljevi poti do duhovništva prikazal tedanjo teološko izobraževanje kandidatov zanj, literarni zgodovinar Marijan Dović pa se je spraševal, kaj je Žaklja oviralo pri njegovem prodiranju v javnost.       

Dr. Marijan Dović                                       Dr. Bogdan Kolar 

Kljub temu se je do danes o njem nabralo veliko zaznamkov, ki jih je skrbno razporedil bibliograf Drago Samec, jezikoslovec Marko Jesenšek  pa je ovrgel dosedanje trditve, da bi bila Žakljeva slovenščina podvržena ilirščini. Gledališki lektor Jože Faganel je predstavil problematiko jezikovnega posodobljenja Žakljeve poezije v zbirki, ki se jo veselijo predvsem Žakljevi rojaki.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\12 - MILČEK KOMELJ\ŽAKELJ - SIMPOZIJ\akademik-janko-kos-praznuje-90-let-2.jpg Akad. prof. dr. Janko Kos

Akad. Janko Kos je Žaklja kritično primerjalno soočal z njegovo generacijo in Prešernovimi vplivi nanjo. Pesemsko bero Antona Žaklja – Rodoljuba Ledinskega je ob odsotnosti Marije Stanonik, sicer organizatorke simpozija, prebrala literarna zgodovinarka Urška Perenič in hkrati dodala svoje ugotovitve o Žakljevih prevodih. Med drugimi je Anton Žakelj prvi prevajalec Puškina.

Robert Jerebslavist na idrijski gimnaziji je primerjal Žaklja z drugimi pesniki iz njegovega okolja (duhovniki: Frančišek Svetličič, Matevž Hladnik, Andrej Likar in Jernej Uršič). Marija Klobčar in Marjeta Pisk, specialistki za slovensko ljudsko/folklorno pesem, sta poudarili pomen Žakljev pomen zanjo v njegovem času in zasluge slavista Janeza Dolenca in umetnostnega zgodovinarja Viktorja Steske za primernejše vrednotenje v slovenski literarni zgodovini.

Marija Stanonik

ODKRITJE SPOMINSKE PLOŠČE AKAD. PROF. DR. VOJESLAVU MOLETU (1886–1973) V LJUBLJANI

V torek, 5. oktobra 2021 so v Ljubljani na pročelju ambasade Republike Poljske slovesno odkrili spominsko ploščo Slovencu in Primorcu po rodu, Vojeslavu Moletu. Slavnostni govornik je bil akad. prof. dr. Milček Komelj, ki je povedal, kakor sledi.

Akad. prof. dr. Vojeslav Molè, umetnostni zgodovinar, arheolog, konservator in pesnik, je svoje življenje spremenil v poslanstvo, posvečeno poglobljenemu spoznavanju celotne likovne, in ne le likovne umetnosti. Njene zapletene ustvarjalne procese je razbiral v najširših časovnih razponih in civilizacijsko-kulturnih prostranstvih, pri tem pa je sledil tudi nastajanju narodnih specifičnosti, pri čemer je ostajal zavezan slovenstvu; a je postajal enako navdušen tudi za vse poljsko, saj mu je, kot je zapisal, poljska kultura celo prešla v meso in kri. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\12 - MILČEK KOMELJ\VOJESLAV MOLE - ODKRITJE PLOŠČE\o_djvu_2071339_cakaricn_vidic-komelj_1024.jpg

Slavnostni govornik akad. prof. dr. Milček Komelj

Kar 33 let je deloval v Krakovu, kjer je stike s poljsko ustvarjalnostjo v zavesti o svoji dvojni pripadnosti tudi živo poosebljal. Že njegov zvesti stanovski prijatelj France Stelè je bil na Poljsko tako navezan, da je izjavljal, kako jo šteje za drugo domovino in da mu na starost srce vse bolj vleče proti Vzhodu. Molè pa se je tam resnično udomačil in razcvetel kot rastlina, presajena v sorodno zemljo.  

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\12 - MILČEK KOMELJ\VOJESLAV MOLE - ODKRITJE PLOŠČE\FOTKA - 1.jpg

Krakov

Poljska literatura se ga je dotaknila že v osnovni šoli in še ves čas pozneje se je opajal z njenim pesništvom. Ob spominu na čas, ko je prebral Sienkiewiczevo knjigo Z ognjem in mečem, je celo napisal: »Mislim, da je bil to najusodnejši trenutek v mojem življenju, usoden za vso mojo bodočnost.« In tudi prve umetnostno-zgodovinske knjige v življenju je spoznal pri novomeškem gimnazijskem profesorju Hugu Skopalu, po narodnosti Poljaku. 

                                           Vojeslav Mole

Že leta 1907 se je odločil za študij literature v Krakovu in tam spoznal usodno sonce svojega hrepenenja, poznejšo ženo Elo, ki je obsijala njegovo prvo pesniško zbirko Ko so cvele rože, in prav v Krakovu se je, ko se je vsestransko kulturno razgledal, navdušil za umetnostno zgodovino. Dokončno pa se je zanjo opredelil v Rimu, od koder se je odpravil študirat na tedaj v Evropi osrednjo umetnostnostno-zgodovinsko šolo na Dunaju, kjer je prijateljeval z duhovitim Poljakom Dettloffom, »modelom« za Fritza v romanu Izidorja Cankarja S poti, in se seznanjal z daljnosežnimi pogledi markantnega poljskega profesorja Strzygovskega‒ ta mu je celo sugeriral bizantinistično temo za doktorat ‒, in je zato bolj kot kdo drug od slovenskih umetnostnih zgodovinarjev svoje zanimanje kritično razširil tudi na evropski in neevropski Vzhod. Potem ko se je kot vodja spomeniške službe v Splitu tesno zbližal še z dalmatinsko umetnostjo, se je v revolucijskem viharju prve svetovne vojne znašel v ujetništvu v Sibiriji in bil tam kljub razmeram habilitiran na univerzi v Tomsku (od koder je eno izmed hrepenenjskih pesmi, v kateri je obudil značilen spomin na spokojno idilo v slovenski domovini, napisal kot pismo prijateljskemu Otonu Župančiču). Zatem je postal na ljubljanski univerzi docent za klasično arheologijo in bizantinsko umetnostno zgodovino, a se je ob Izidorju Cankarju počutil peto kolo in se sredi dvajsetih let odzval vabilu, naj pride predavat zgodovino umetnosti slovanskih narodov na Jagelonsko univerzo v Krakov, kjer so ga sprejeli z odprtimi rokami, in tam je že leta 1931 napisal odmevno zgodovino starokrščanske in zgodnje bizantinske umetnosti. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\12 - MILČEK KOMELJ\VOJESLAV MOLE - ODKRITJE PLOŠČE\FOTKA - 5.jpg

Rojstna hiša Vojeslava Moleta v Kanalu ob Soči

Še preden je bila okupirana tudi Slovenija, se je med drugo svetovno vojno iz Lvova zatekel v Ljubljano in si tam prizadeval, da bi jugoslovanske akademije opozorile na usodo krakovskih univerzitetnih profesorjev, ki so jih zajeli Nemci in poslali v koncentracijsko taborišče. Med vojno je v Ljubljani na univerzi predaval bizantinsko umetnost in pustil neizbrisen spomin v dušah tedaj sicer redkih slušateljev, še posebno pa je za vselej zaznamoval duhovna obzorja grafika Marjana Pogačnika. Pri Slovenski matici je tedaj izdal že na Poljskem napisano knjigo Umetnost, njeno obličje in izraz, ki je širokopotezno začrtala njegove široke razglede in presegala shematskost, značilno za teoreme šole, iz katere je izhajal. Umetnost je v njej izenačil z normo človekovega idealnega življenja, ki postaja življenjski izraz in stil, v katerem človek odkriva samega sebe, kajti najgloblji čar in večna in nespremenljiva resnica sleherne prave umetnosti sta bili zanj, kot je zapisal, v »neprestanem iskanju in realiziranju ideala, v vedno novem njegovem oblikovanju, ki je obenem oblikovanje forme samega življenja«. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\12 - MILČEK KOMELJ\VOJESLAV MOLE - ODKRITJE PLOŠČE\FOTKA -.png Vojeslav Mole

Ko se je po vojni ponovno odzval ponudbi iz Krakova in postal redni profesor za umetnost slovanskih narodov s posebnim ozirom na Jugoslovane na novoustanovljenem Inštitutu za slovanske študije Jagelonske univerze ter leta 1947 tudi redni član krakovske akademije znanosti, se je šele lahko široko razmahnil, pisal tako o poljski umetnosti kot o ruskih ikonah in ruski umetnosti in ustanovil t. i. slavistično umetnostno zgodovino. Zasnoval je temeljno delo Umetnost južnih Slovanov, prvo te vrste, in v njem pojasnil, da ni enotne južnoslovanske umetnosti, ampak je le umetnost posameznih južnoslovanskih narodov, ki v osnovi pripadajo različnima kulturnima krogoma, zahodnoevropskemu in bizantinskemu, katerih meja je segala prav prek ozemlja nekdanje Jugoslavije. Ob tem je Poljake seznanjal s slovensko likovno umetnostjo in književnostjo ter spodbujal kulturne stike tudi s podeljevanjem štipendij slovenskim raziskovalcem, kot prvemu Antonu Slodnjaku. Četudi je bil specialist za Bizanc, pa mu je bila kot pesniku in znanstveniku vendar vse življenje intimno najbolj pri srcu italijanska, posebno beneška renesančna umetnost z blagimi Madonami, pastoralami in sončnimi zahodi, z Giorgionejevimi mladostnimi sanjami o lepoti in sijočim Tizianom, ki so bili  najbližji njegovi muzikalno skladni osebnosti, njegovi trajni nagnjenosti do Mediterana in njegovi izrazito humanistični, v idealno življenjsko ubranost zazrti življenjski harmoniji. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\12 - MILČEK KOMELJ\VOJESLAV MOLE - ODKRITJE PLOŠČE\I.CankarV.MoleF.Stele.jpg

Vojeslav Mole s prijatelji v Ljubljani

Vojeslav Molè je bil v izročilu antike ukoreninjen aristokratski estet in premišljevalec o poteh in procesih umetnosti in o skrivnostih življenja. Ko se je po ovinkih vračal iz Sibirije kot Odisej, je  odmeve in utrinke s te trpko eksotične poti povezal v pesniško zbirko Tristia ex Siberia, v kateri se mu je kot uganka vseh ugank zastavljalo vprašanje Boga. V poezijo klasičnih oblik pa je z občutljivostjo prevajal tudi klasične likovne umetnine, med njimi antično komično in tragično masko, ki zaznamujeta večni kontrast življenja. Glede na to je samoumevno, da tudi kot deklariran znanstvenik ni zanikal pomena osebne dojemljivosti za umetnost, ampak jo je prepoznaval kot nujno. Zato je nasprotoval pogledom, ki so pri razlaganju umetnosti izključevali vsakršno subjektivno doživljajskost, daljnovidno prepričan, da mora biti znanstvenik pri svojem delu tudi čustveno udeležen in ne le »knjigovodja faktov«; iz okvirov ljubljanske umetnostnozgodovinske šole, ki se je osredotočala na stilno-zgodovinski razvoj, je izstopal tudi z večjim poudarjanjem pomena umetniške osebnosti, ker se je zavedal, da skozi umetnost spregovarja tudi sam človek, ki lahko celo usmerja umetnostni razvoj.  

Ob stvarnem ugotavljanju zgodovinskih vrednot umetnosti, ob katerem je ugotavljal, da je lahko lepot več vrst, je govoril tudi o njenih absolutnih vrednotah, pri vsem delovanju pa je kot nujno predpostavljal tudi etičnost in presojal ljudi tudi glede nanjo. Z vsem delom, najbolj eksplicitno pa z avtobiografijo Iz knjige spominov, ki jo je napisal v ameriškem Oregonu, kamor se je v poznih letih preselil k hčerki, se je izkazal kot subtilen in oster opazovalec, a tudi kot čuteč, na družino in domovino navezan mož, kot prefinjen kreator pa zlasti tankočuten esejist. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\12 - MILČEK KOMELJ\VOJESLAV MOLE - ODKRITJE PLOŠČE\1 - PLOŠČA - AMBASADA.jpg

Posvetilo na Poljski ambasadi v Ljubljani

Kot člen velike generacije utemeljiteljev slovenskih humanističnih znanosti, torej kot dedič in spremljevalec slovenske Moderne, ki se je izoblikoval v soju tedanjega neslutenega umetniškega razcveta, se je Molè dojemal za večnega romarja, žejnega lepote, sonca in poezije, ki je vse življenje iskal resnico in harmonično lepoto. V nenehno spreminjajoči se umetnosti, ki je za njegovo dušo izvirala iz vrelca antike, ki mu je zalival mitične vrtove Hesperid, je razbral izraz zmagoslavja človeškega duha. Kot vprašanje vseh vprašanj se mu je skoznjo razkrivalo razmerje med človekom in svetom, v starostnih letih pa se je v svetlobi lepih, a pod težo življenjskih bremen tudi nadvse bridkih izkušenj zavedel, da je zanj življenjsko vprašanje vseh vprašanj, kot je imel navado reči, v bistvu eno samo: kaj je smisel življenja in kaj je smisel smrti. 

Smisel smrti, ki ga je za vselej najbolj ranila, ko mu je prezgodaj pokosila izjemno nadarjenega sina Marijana, se mu za življenja ni razkril; a se je spričo tragične človeške minljivosti toliko jasneje zavedal, da je večna vsaj umetnost, v kateri je zato ugledal tudi smisel življenja; smisel umetnosti pa je dojel v odrešilnosti lepote. 

Vojeslav Molè je bil človek dveh domovin, slovenske in poljske, poljske in slovenske. S srcem se je vedno vračal v kraje mediteranskega in dolenjskega otroštva, a se je v bogastvo stare in mlade poljske kulture tako vživel, da se ni uvrstil le med utemeljitelje moderne poljske umetnostne zgodovine, ampak so mu tudi tamkajšnje likovne oblike sčasoma »segle do srca«. Vse življenje ljubeče razpet med Slovenci in Poljaki je s svojega likovno zgodovinskega področja utemeljil vezi, ki se v Evropi, katere edina perspektiva je v upoštevanju in spoštovanju kulturne suverenosti svobodnih narodov, manifestirajo in krepijo vse do danes.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\12 - MILČEK KOMELJ\VOJESLAV MOLE - ODKRITJE PLOŠČE\UMETNOST JUŽ. SLOVANOV.jpg

              Avtor knjige je Vojeslav Mole

V slovenski kulturni zavesti je bil ves čas spoštovan, leta 1961 je bil sprejet za dopisnega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti, vendar je bil zaradi svoje odmaknjenosti od domovine doma v resnici manj živo navzoč. Vsaj študentom umetnostne zgodovine ga je najbolj približala knjiga Umetnost južnih Slovanov, ki jo je v slovenščino prevedel France Vodnik, v novejšem času pa je bolj upoštevan tudi kot pesnik, četudi je obveljal za refleksivnega, zunaj aktualnega časa stoječega neoklasicista, ki se je v nekem verzu že sam označil za poeta »lepote mrtvih nad«. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\12 - MILČEK KOMELJ\VOJESLAV MOLE - ODKRITJE PLOŠČE\6bb90e8f-cc33-4d9a-95b7-34ee619b3948.jpg

Častni gostje…

S svojo zatopljenostjo v večnostne ideale med morskimi obzorji in böcklinskimi cipresami je danes lahko videti skorajda  duhovni sodobnik poznejše slikarke Metke Krašovec. Zanimanje zanj pa na novo narašča in se prenavlja. Že samo s svojimi razglabljanji, ki se dotikajo razmerja med umetnostjo in življenjem ter se sprašujejo tudi o samem smislu umetnostne zgodovine, Molè izstopa kot pomemben izviren mislec in estet. Še posebej pa v Sloveniji spomin nanj oživlja, kadar se umetnostna zgodovina ozira k izvirom svoje bogate, danes že več kot stoletne zgodovine, kajti ta preteklost ostaja še vedno živa in dragocena, ker pogledi nekdanjih osebnostno profiliranih znanstvenikov humanistične vrste, kakršen je bil Vojeslav Molè, ne zastarajo, ampak nas lahko, če velikim osebnostim spoštljivo prisluhnemo, vedno znova duhovno spodbujajo in bogatijo. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\12 - MILČEK KOMELJ\VOJESLAV MOLE - ODKRITJE PLOŠČE\FOTKA - 6.jpg

Spominska plošča Vojeslavu Moletu na pročelju poljske ambasade v Ljubljani.

Poslej nas bo na Vojeslava Moleta na tej hiši poljske ambasade, v kateri je nekoč akademik s svojo družino živel, v Ljubljani trajno spominjala danes odkrita spominska plošča. Poljskemu veleposlaništvu, ki je plemenito zamisel pobudilo, in ljubljanski mestni občini izražam za to kulturno dejanje v imenu Slovenske akademije znanosti in umetnosti vse priznanje in hvaležnost.

Fotografije so s spleta.  

Avtor: Akad. prof. dr. Milček Komelj

ZAČETEK ŠKOFOVSKE SINODE V VATIKANU O SINODALNOSTI V KATOLIŠKI CERKVI

UVOD

V Rimu, natančneje v Vatikanu, se je z darovanjem svete maše papeža Frančiška v nedeljo 10. oktobra 2021, začela   sinoda o sinodalnosti Cerkve, ki jo je papež poimenoval Za sinodalno Cerkev: občestvo, sodelovanje, poslanstvo. Sinoda bo potekala v rimski škofiji ter po vseh škofijah vesoljne katoliške Cerkve po vsem svetu in bo predvidoma trajala tri leta, tako dolgo, kot je potekal zadnji, to je II. Vatikanski koncil (1962 – 1965). Prvi zaključek rednega zasedanja škofovske sinode bo predvidoma oktobra 2023, nato bo sledilo še enoletno obdobje uresničevanja sklepov, ki bo ponovno vključevalo sodelovanje vseh krajevnih Cerkva. 

Od 17. oktobra 2021 dalje pa se bodo sinode začele tudi v vsaki krajevni Cerkvi oziroma škofiji, tudi v Sloveniji, kjer imamo dve metropoliji (nadškofiji) v Ljubljani in Mariboru, ter štiri škofije v Kopru, Novem mestu, Celju in Murski Soboti. Ob tem je glavni tajnik sinode, malteški kardinal nadškof Mario Grech, o sinodi povedal:»Cerkev je sinodalna zato, ker je občestvo, božje ljudstvo pa jo bo uresničevalo od spodaj navzgor!«

https://katoliska-cerkev.si/img/news/2021/10-oct/a0809de95452959ccc75c9c9c1bb31b2a2ee4423.jpg

Začetek zasedanja škofovske sinode v Rimu

TRI KOMISIJE ZA DELO SINODE

Tajnik škofovske sinode kardinal Mario Grech je pred začetkom sinode imel številna srečanja s krajevnimi škofi iz vsega sveta, katera je označil kot »zelo dragoceno in rodovitno vajo v škofovski kolegialnosti«. S tem pristopom so želeli predati sporočilo, da je tudi v tej začetni fazi pomembna sinodalna vključenost vseh. Na podoben način so sodelovali tudi s kurijo v Rimu, preko pogovorov z različnimi dikasteriji. V pripravi na sinodo so ustanovili štiri komisije:  

1) Komisija za teološko poglobitev

2) Komisija za duhovno rast cerkvenih občestev 

3) Komisija za metodologijo

4) Komisija za komunikacije.

 V nadaljevanju je kardinal Mario Grech poudaril, da sta pri sestavljanju pripravljalnega dokumenta izrednega pomena skrbnost in natančnost. Poudaril je, da je tema sinodalnosti, ki jo je sveti oče izbral za 16. redno zasedanje, kompleksna, saj govori o občestvu, soudeležbi in poslanstvu. »To so vidiki Cerkve, ki je konstitutivno sinodalna in Sveti Duh nam naroča, naj gremo v smeri sinodalne Cerkve.« je dejal papež Frančišek v svojem govoru ob 50-letnici ustanovitve škofovske sinode. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\4 - ŠKOFOVSKA SINODA V RIMU\GLAVNI TAJNIK SINODE MARIO GRECH.jpg

Glavni tajnik sinode kardinal Mario Grech s papežem Frančiškom

V nadaljevanju intervjuja je tajnik škofovske sinode kardinal Mario Grech opozoril, da mnogi mislijo, da je sinodalnost papeževa kaprica. Dejansko pa se je med mnogimi srečanji jasno pokazalo, da je sinodalnost oblika in stil prvotne Cerkve in v duhu II. Vatikanskega koncila, saj je vatikanski koncil z gibanjem »vrnitev k izvirom« – ressourcement – želel ponovno uvesti ta model Cerkve, ne da bi se odpovedali katerikoli izmed pomembnih pridobitev Cerkve v drugem tisočletju.

»Če želimo biti zvesti izročilu – in koncil je potrebno razumeti kot novejšo fazo izročila – moramo pogumno stopati po tej poti sinodalne Cerkve. Sinodalnost je kategorija, ki najbolje povezuje vse koncilske teme, ki so si bile v obdobju po koncilu pogosto nasprotujoče,« 

je poudaril kardinal Grech in pri tem omenil primer ekleziološke kategorije Božjega ljudstva. Le-ta je bila pogosto nasprotujoča hierarhični ureditvi, pri čemer je bil poudarek na delujoči Cerkvi od spodaj navzgor.

IZJAVA NUNCIJA SPEICHA O SINODALNOSTI CERKVE

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\4 - ŠKOFOVSKA SINODA V RIMU\e95494a64644882e38bc-jean-marie-antoine-joseph-speich.jpeg

Nuncij v Sloveniji, nadškof msgr. Jean-Marie-Speich

Apostolski nuncij v Sloveniji nadškof msgr. Jean-Marie-Speich je o sinodi povedal: 

»Sinoda pomeni biti skupaj, razmišljati skupaj in hoditi skupaj! Papež želi, da Cerkev, ki je božje ljudstvo, razmišlja o realnosti življenja, da se sprašuje, kje smo, in da brez strahu hodimo skupaj z Jezusom! Sinodalnost, ki pooseblja svetost Božjega ljudstva pa je tudi v tem, da pomagamo drug drugemu, da bi bili vsi vedno bolj sveti.  

IZJAVA NOVOMEŠKEGA ŠKOFA  ANDREJA SAJETA

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\4 - ŠKOFOVSKA SINODA V RIMU\NM ŠKOF - ANDREJ SAJE.jpeg

Drugi novomeški škof msgr. dr. Andrej Saje, je o sinodi povedal:

»Sinoda je razmišljanje in refleksija o Cerkvi. Kako vidimo vsak svojo vlogo, kje smo, s kakšnimi izzivi se srečujemo? Papež Frančišek je ob evangeliju ene od preteklih nedelj, kjer Jezus vpraša učence, kaj pravijo ljudje, kdo je Sin Človekov, dejal, da je potrebno o izzivih Cerkve najprej vprašati naše vernike. Sam sinodo vidim kot priložnost za ozaveščanje dosedanje poti in bolj učinkovito načrtovanje za prihodnost. Pri tem ne gre zgolj za razumsko razpravljanje in načrtovanje, sinoda je vzporedno tudi duhovna in molitvena pot, ki podpira naše raziskovanje in načrtovanje«.

BOŽJE LJUDSTVO IN II. VATIKANSKI KONCIL

Opoldanska molitev na Trgu sv. Petra

Božje ljudstvo na Trgu sv. Petra v Vatikanu

Takšne interpretacije povezanosti božjega ljudstva in II. vatikanskega koncila, se po mnenju tajnika škofovske sinode mnogi bojijo. Vendar pa je ob tem poudaril, da se ne smemo zaustavljati ob interpretacijah, posebej če le-te vodijo v delitev duhov. 

»Potrebno je sprejemati pridobitve koncila, ki jih je prinesel s tem, ko je zgolj pravni, hierarhični, institucialni vidik ekleziologije združil z bolj duhovnim, teološkim, zgodovinsko-zveličavnim. 

Božje ljudstvo drugega vatikanskega koncila je ljudstvo, ki roma proti Božjemu kraljestvu.

 Ta kategorija je omogočila, da se celoto krščenih ponovno razume kot dejavni subjekt življenja Cerkve. In ne tako, da bi ta kategorija zanikala vlogo pastirjev ali papeža, ampak s tem, da jih je postavila kot počelo enosti krščenih: škof v svoji Cerkvi, papež v vesoljni Cerkvi. 

Zaključek zasedanja II. vatikanskega koncila

Cerkev je občestvo, je poudarila sinoda leta 1985, s čimer se je začela dobro znana občestvena ekleziologija. Cerkev je konstitutivno sinodalna, poklicani smo reči “mi”. Ti dve izjavi si nista nasprotujoči, ampak ena dopolnjuje drugo: Cerkev – občestvo, če je njen subjekt Božje ljudstvo, je sinodalna Cerkev. 

Sinodalnost je namreč oblika, ki vključuje soudeležbo celotnega Božjega ljudstva, ne glede na svoj položaj in vlogo, na življenje in poslanstvo Cerkve. To uresničuje preko odnosa med »sensus fidei« Božjega ljudstva – kot oblika soudeležbe pri Kristusovi preroški službi, kakor beremo v št. 12 papeške okrožnice Lumen gentium – in razločevalno vlogo pastirjev

ZAKLJUČEK

V ponedeljek, 11. oktobra 2021 je bilo v škofijskem domu Vrbje pri Žalcu srečanje tajništev na ravni Slovenske škofovske konference za pripravo na slovensko sinodalno pot.

Referenti posameznih škofij so se zbrali na uvodnem srečanju skupaj s celjskim škofom msgr. dr. Maksimiljanom Matjažem, odgovornim za uresničitev sinode pri Slovenski škofovski konferenci. Namen srečanja je bil seznanitev škofov s posameznimi koraki sinodalnega procesa, ki zajema obdobje od 2021 do 2023, ko bo zaključek s 16. rednim zasedanjem škofovske sinode v Rimu. 

https://katoliska-cerkev.si/img/news/2021/10-oct/4f13602dd78ade84848ab5071ebf454043adde37.jpg

Prvi del sinodalnega procesa bo potekal na ravni krajevnih cerkva. Ker je tema sinode  prav pripravljenost za medsebojno poslušanje, iskanje izzivov in sodelovanja občestva, naj bi bil to dragocen prispevek za prenovo Cerkve v konkretnem življenju vseh katoličanov. Udeleženci so začrtali načine dela po škofijah, ki bodo večplastni in bodo temeljili v razsežnosti občestev.

Fotografije so s spleta.

Vir: Vatican News – slovenska redakcija, Delo in Družina.

Zbral in uredil: Franci Koncilija

DUHOVNO DRAMILO MARKA PAVLIHE

UVOD
Priljubljeni slovenski politik, bivši poslanec, mednarodno prepoznaven pravni strokovnjak in publicist prof. dr. Marko Pavliha (1962) je spet napisal novo knjigo z naslovom Onkraj materialističnega prepričanja – Duhovna dramila. Brez dlake na jeziku se v knjigi Pavliha zazira onkraj materialističnega sveta, ki ga določa predvidljivo, oprijemljivo, varno, gotovo, znano, pa tudi čas in prostor ter fizikalni zakoni. Zakaj? Ker se po njegovem globokem prepričanju šele tam začenja življenje, tiso polno, poživljajoče, zavestno, radostno, srečno. V njegovi knjigi so torej zbrani navdihujoči zapisi o vse-prežemajoči ustvarjeni kozmični zavesti, ki so utemeljeni v Svetem pismu, pa filozofske razprave in številna odkritja sodobne znanosti.


O AVTORJU IN NASTAJANJU KNJIGE
Najnovejša knjiga prof. dr. Marka Pavlihe je delo vrhunskega intelektualca in humanista, ki si upa (po)gledati skozi metaforični Galilejev teleskop v kvantni svet razširjene človekove zavesti. Ta sega daleč onkraj prevladujoče znanstvene materialistične paradigme, ki vključuje tudi suhoparne pravne teorije in paragrafe. Tako avtor ni več le pravnik, nekdanji politik ali ugleden profesor, marveč pogumen raziskovalec duhovne zavesti in življenja po življenju!
Avtorjevo izhodišče so znanstvena odkritja o človeku in celostni zavesti, svoja razmišljanja pa podkrepi z metaforičnimi in simboličnimi starodavnimi kitajskimi, hinduističnimi, budističnimi in krščanskimi spisi, z učenji novodobnih prebujenih praktikov in strokovnjakov ter s svojo originalno sintezo. Kot sam zapiše, je dopustil razumu, da svobodno zaplava v morju intuicije, radovednosti in domišljije, zdaj pa vabi bralke in bralce, da se mu pridružijo pri »duhovnem čofotanju«.

Knjigo je zasnoval na hipotezah, da je Človek bistvo humanizma, prava, etike, morale, civilizacije in preživetja. Če si želimo več uresničenih vrednot, tudi zdravja in svobode, pravne in socialne države, čistejšega okolja, trajnostne blaginje in sreče, se mora izboljšati slehernik – s ponotranjenjem lokalnih in globalnih dolžnosti ter odgovornosti. Posameznikova pravica do nečesa (na primer do svobode govora) je hkrati njegova dolžnost, da spoštuje pravico sočloveka (na primer do osebnega dostojanstva), in obrnjeno, oba pa se morata podrejati občim interesom, če se želita osmišljati kot del ljudstva, organiziranega v demokratično državo. Brez dolžnosti in odgovornosti so pravice samo privilegiji za ene in prazna fraza za druge.

Pri tem nam poleg ustaljenega izobraževanja na podlagi podatkov in logike lahko znatno pomaga celostno prevzgajanje z delom na sebi, študiranjem starodavnih in novejših spisov, samorefleksijo, jogo, meditacijo, mentorsko pomočjo modrecev in z drugimi duhovnimi metodami širjenja zavesti in raz-ego-vanja.

O KNJIGI MARKA PAVLIHE STA ZAPISALA:

Pater dr. Karel Gržan

Knjiga Marka Pavlihe nam kot racionalnim bitjem razumsko približa in pojasni (tudi s številnimi duhovnimi avtoritetami in praksami) nam lastne duhovne razsežnosti. Je torej nekakšen učbenik, vendar ob tem tudi vodnik, ki nakazuje smeri vzpona k celostni uresničitvi. Ta vzpon je poglobitev in morda za koga vrnitev k lastnemu jazu, v osebno jedro, v katerem se naša bit srečuje z Bitjo vseh bitij in doživi mistično Eno – enost.

Vinko Möderndorfer

Marko Pavliha je mislec, filozof in pisec, čeprav ne piše izmišljenih zgodb. Piše o skrivnostih človeškega miselnega in čustvenega sveta, o človečnosti, o vrednotah – o vseh tistih rečeh, ki jih je današnji svet prezrl, zaradi česar je v vse hujši krizi. Avtorjeva najnovejša knjiga je roman o človeškem duhu, je filozofska izkušnja duhovnosti, podana brez preroških klicajev, je arzenal znanja. Znanje pa je edino orožje, ki ga mora človek uporabiti, ko bo spreminjal svet.

ZAKLJUČEK

Knjiga je sestavljena iz kolumn, ki jih je avtor v zadnjih nekaj letih objavljal na spletnem portalu IUS-INFO. Toda kot lepo pove, je očitno pisal po nekakšnem božanskem ali kozmičnem načrtu, ne da bi vedel, da se rojeva zaokroženo delo, ki ga je mogoče brati na obroke, esej za esejem, ne nujno po vrstnem redu, ali pa kot celoto. Spremenil je le malenkosti, osvežil podatke in nekaj malega dopisal za vezivo, sicer pa so kolumne ostale v prvotni obliki, vendar knjiga nikakor ni le zmes starih sestavin, marveč̌ nova spojina z dragoceno dodano vrednostjo.
Fotografije so s spleta.
Vira: Splet in Večer
Zbral in uredil: Franci Koncilija

20. LIRIKONFEST V VELENJU

V ponedeljek, 13. septembra 2021, se je v Velenju začelo jubilejno 20. tridnevno književno srečanje z mednarodnimi gosti, ki so ga poimenovali Lirikonfest. Na srečanju se je predstavilo kar 21 slovenskih in tujih literatov, prevajalcev in literarnih posrednikov, med njimi je bil tudi sin predsednika našega Kulturnega društva Severina Šalija(KDSŠ), Miklavž Komelj.

Lirikonfest je festival poezije, ki je vsako leto, neprekinjeno že od leta 2002, v Velenju. Vse do leta 2007 je v manjšem obsegu potekal kot »Herbersteinsko srečanje književnikov«, ki še vedno poteka kot del Lirikonfesta. Organizirata ga ustanova Velenjska knjižna fundacija in književna asociacija Velenika. Glavna pokrovitelja sta Mestna občina Velenje in Javna agencija za knjigo.

Središčne teme, ki jih je odstiral festival, so bile: (ne)posvečenost in (ne)svetost poezije v 21. stoletju-njihove nove poti, razhajanja in medkulturne razpetosti …Jubilejni 20. festival poezije Lirikonfest so slovesno odprli s pesniškimi branji Saše Pavček, Miriam Drev, Dejana Kobana, Kristine Kočan, Iva Stopnika in mnogih drugih ter s koncertom swing zasedbe Počeni škafi.

V torek, 14. septembra 2021, so v Vili Bianca podelili Lirikonove knjižne nagrade. Osrednjo nagrado Velenjica – čaša nesmrtnosti za vrhunski desetletni pesniški opus je prejel Miklavž Komelj, mednarodno Pretnarjevo nagrado za literarno posredništvo Aleš Šteger, nagrado krilata želva za najboljše potopisno leposlovno delo Ivo Svetina za roman Malabar, plaketo Lirikonov zlat pa Dragica Fabjan Andritsakos za prevode dveh sodobnih grških pesnikov, ki sta bila tudi gosta na festivalu.

»Komeljev pesniški subjekt je začetek strašne neučakane geste, ki prehaja iz enega v drugi čas, iz neznanega v znano, iz odkritega v nerazkrito, iz zaveze k molku v razprto poetično besedo. V teh pesmih lahko prepoznavamo negibnost gibanja, glasove, ki utihnejo na natančno tistih mestih, kjer poezija potrebuje tišino, in se oglašajo tam, kjer je treba nekaj povedati z asketsko verzno mislijo.

Miklavž Komelj

Vse stilno dovršeno in v sodobni pesniški besedi. Miklavž Komelj kot pesnik hkrati izraža smisel, ki vodi k bistvu bivanja na tem svetu, in je jezik zunaj jezika; je stvar, ki se poraja in izginja obenem; je eden tistih pesniških glasov, ki nam pripoveduje, kako videti nevidno. Prav to pa je temeljna značilnost vsake kakovostne poezije.«

Fotografije so s spleta.

Vir: Večer in Dnevnik

Zbral in uredil: Franci Koncilija