Arhivi Kategorije: Zgodilo se je

MANCA KOŠIR: »SAMO SKUPAJ SMO LAHKO SREČNI!«

»Kot bi živela nekaj življenj, mar ne? In vedno sem najbolj uživala prav v tistem, v katerem sem bila, haha … Zdaj sem v svojem najlepšem življenjskem obdobju: ni več dram, opravila sem z občutki krivde, objemam svojo pokojno mamo, ki mi je šla včasih tudi na živce, hčeri sta čudoviti osebi, lepi navznoter in navzven, trije vnuki čarobna bitja, ki me vedno očarajo … Najstarejša vnukinja se bo prihodnje leto poročila … Pogledujem v kaščo svojega srca, v kateri kipi od ljubezni mene do drugih in drugih do mene. Vem, da sem ogromno naredila za posamezne ljudi in za družbo. Polno sem živela. Ne obžalujem ničesar in to je najboljša popotnica za lepo smrt, hura!«

Manca Košir ni le zbiralka knjig, ampak tudi zbiralka zanimivih ljudi. Zdaj je, kot pravi, v svojem najlepšem življenjskem obdobju… »Najtežje umirajo tisti, ki obžalujejo«, pravi Manca Košir.Med vsemi nazivi, ki jih je pridobila med svojo kariero, se zdi, da je v zadnjem času predvsem učiteljica življenja. S svojimi literarnimi deli spodbuja številne bralce k razmisleku o življenju, smrti, stvareh, ki so nekako prvinske, a se jih v želji, da bi dosegli višje materialne cilje, vse manj zavedamo ali pa se jim celo načrtno izogibamo …Manca Košir se v svoji knjigi Darovi minevanja dotika tistega, kar pri mnogih (še posebej v sodobnih, odtujenih časih) velja za velik tabu: njeni dopisovalci pripovedujejo različne zgodbe o odhajanju s tega sveta, o minljivosti in minevanju ter o človeškem (ne)sprejemanju vsega tega. Darovi minevanja nikakor niso knjiga o smrti, pač pa knjiga o življenju in globokih bivanjskih spoznanjih. So vse tisto, kar Manca Košir, ta vsestranska ženska tisočerih talentov, ki lahko med vse svoje dosežke šteje tudi avtorstvo osemnajstih knjig, izžareva in tudi živi. Polno ter brez pretvarjanja, ker je trdno prepričana, da je »navdihujoče osmišljati svoje življenje«.

»Odkrivati sebe v sebi, je fantastična inventura!«

Manca Košir

Na tem božjem svetu je vse prepleteno, vsi smo povezani, torej so Darovi minevanja tudi logična posledica spremljanja umirajočih.V sanjah sem dobila celoten načrt in vsebino in rečeno mi je bilo, naj prvo pismo napiše oseba z obsmrtno izkušnjo. Čeprav Ksenije Malie Leban nisem osebno poznala, brala pa sem intervju z njo o njeni »klinični smrti«, sem jo povabila k dopisovanju. Ko je prišel njen odgovor, se je začelo vse odvijati z neverjetno naglico in knjiga je od prvega pisma do izida potrebovala samo deset mesecev. Rekord! Zagotovo ima za to zasluge tudi moja pokojna mama, ki je pospešila izdajo knjige kot svoj dar ob koncu svojega življenja. Zdi se, da rojstvo in smrt z roko v roki objemata Življenje oziroma sta na poseben način Življenje.

Smrt smo v zadnjih desetletjih odrinili za zidove bolnišnic in domov za stare, govorjenje o njej pa prepustili senzacionalističnemu upovedovanju, ki z intimnostjo smrti nima nič opraviti. Vse več je ljudi, ki še nikoli niso videli mrliča in ga najbrž tudi ne bodo. Kakšna škoda! Kajti videti mir na obrazu umrlega, nas navdaja z upanjem! Občutiti ob mrtvem, da smo mi živi, torej imamo možnost kaj spremeniti, še kaj dobrega narediti, osmisliti svoje življenje, ki bo nekega dne tudi minilo, je vendar navdihujoče! Smrt je naša prijateljica, ki nas uči polno, radostno bivati, zato hvala, hvala ji! 

https://www.emka.si/wcsstore/MKCAS/img/catalog/9789610159353/646x1000/9789610159353.jpeg
Image for Nagovori tišine from emkaSi

Zato sem z veseljem prostovoljka hospica, ker znam ceniti to milost, da smem biti v najbolj intimnih trenutkih človekovega življenja, ob njegovih poslednjih dneh in urah, ob njej ali njem. Kakšna Milost, kakšen privilegij! Vedno znova rečem, da spremljanje umirajočih ni le pot duhovnosti, ampak je bližnjica do zavedanja, notranjega miru in globokega zaupanja. Do božjega, ki je v slehernem izmed nas, če le odpremo svoje srce in si upamo zazreti v globoko tišino, kot pravi ljubi Srečko Kosovel. Njegovo pesem O, saj ni smrti pogosto berem umirajočim, mrtvim in živim. 


O, saj ni smrti, ni smrti!
Samo tišina je pregloboka.
Kakor v zelenem,
prostranem gozdu!

Samo odmikaš se,
samo tih postajaš,
samo sam postajaš,
sam in neviden.

O, saj ni smrti, ni smrti!
Samo padaš, samo padaš,
padaš, padaš…
v prepad neskončne modrine.


Manca Košir je še kako prepričana, da nobenega resnično globokega čustva ni moč zlahka prenesti, tudi smrti ne! Vsaka bolečina zelo boli. Vprašanje pa je, ali si to dovolimo. Mnogi pred bolečino bežijo. Jo »pometejo pod preprogo«, se vdajo drogam, športajo kot obsedeni, samo da bi pozabili, kako zelo jih v resnici boli. A od umrlega se ne moremo posloviti drugače kot z bolečino in žalovanjem. In umrli niso le tisti, ki so izdihnili, temveč so umrli lahko naši bivši ali celo sedanji partnerji, starši in celo otroci. Ker so mrtvi naši odnosi! Sprejeti to bolečino, bolečino dobesedne smrti ali metaforične smrti odnosov, je velik pogum. A tudi edino, kar bolečino umiri in nas odreši njenega gospostva. Kdor si ne dovoli zares žalovati, kdor pred bolečino beži, tega ima bolečina v posesti. Napada ga v sanjah, najeda njegovo telo, mu zastruplja organe … Zato pogumno na pot. Pojdimo vase, v središče bolečine! Ustavimo se v njej. Doživimo jo v vsej polnosti! Pojdimo tja, kjer najbolj boli. In zgodil se bo čudež. Vse manj bo bolelo in samo tako bomo lahko preživeli! To je prava zmaga in največje upanje, ki ga  zmoremo dejansko tudi uresničiti!

Fotografije so s spleta.

Viri: Delo, Dnevnik in Nedeljski

Zbral in uredil: Franci Koncilija

NAŠA ČLANICA KDSŠ REZKA POVŠE IZDALA NOVO KNJIGO – ŠOPEK ZA JULIJO

V začetku julija 2022 je v samozaložbi izšla nova pesniška zbirka naše članice, pesnice Rezke Povše, ki jo je naslovila Šopek za Julijo. Pred to knjigo je že izdala knjižni prvenec Govoreči kamni (1998), Drobtinice (2001), Razsutje jesenskih rož (2008) in druge. 

Rezka Povše piše tudi črtice in haikuje in je bila soustanoviteljica literarne sekcije Snovanja pri Društvu upokojencev Novo mesto. Za dolgoletno delo na različnih področjih kulturne dejavnosti je prejela številna priznanja. Veliko bere in rada piše pesmi, predvsem za svojo dušo, ker ji te pomagajo prebroditi vsakodnevne življenjske tegobe.

https://www.kamra.si/wp-content/uploads/2021/01/IMG_0970_20160819_092505-350x233.jpg

Gradič Neuhof

V uvodu pesniške zbirke Šopek za Julijo je pesnica Rezka Povše zapisala, da je v srednji šoli rada prebirala pesmi dr. Franceta Prešerna in tako globlje spoznala tudi njegovo muzo in neuslišano ljubezen – Primičevo Julijo. Iz spominov na tiste čase je tako nastal osnutek ciklusa pesmi Cvet za Julijo, ki ga je v končni obliki naslovila Šopek za Julijo. Rezka je še zapisala, da kadar življenje ni prijazno z njo, takrat najde duševni mir v pisanju pesmi. V mislih pa si neznansko želi, da bi Julijin gradiček Neuhof  pri novomeški bolnišnici, kmalu postal prostor za domovanje in ustvarjanje umetnikov novomeškega kulturnega prostora. Tisti, ki beremo, pišemo in sanjamo, nosimo v srcu cvetje, je še zapisala Rezka Povše.

Fotografije so s spleta.

Vir: Spremna beseda pesniške zbirke

Zbral in uredil: Franci Koncilija

LETOŠNJO NAGRADO NOVO MESTO JE PREJEL FRANCI NOVAK

Na novomeškem gradu Grm so v petek, 26. avgusta 2022, na osrednjem dogodku festivala Novo mesto Short že šestič po vrsti razglasili dobitnika nagrade Novo mesto za najboljšo zbirko kratkih zgodb v preteklem letu. Letošnji nagrajenec je postal pisatelj in pesnik Franci Novak z zbirko, ki jo je naslovil Obvoz. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\UREJENI PRISPEVKI - ZA SPLET\38 - NAGRADA NM - FRANCI NOVAK\20220826_26560_000.jpg

                         Župan mag. Gregor Macedoni z nagrajencem

V utemeljitvi je žirija, ki so jo sestavljali predsednica Maja Šučur ter člana Robert Kuret in Muanis Sinanović zapisala: »Izrazito lirična pisava Francija Novaka gradi svetove, ki so oddaljeni in prepoznavni obenem, pravzaprav so dvojniki naših svetov in njihova ogledala. Čeprav njihova magičnost zajema impresije lokalnih delavskih, predmestnih in ruralnih miljejev, ki jih skozi zgodbe uzremo na povsem nepričakovane načine, v nihanju med budnostjo in blodnjavostjo vzpostavljajo lastne fizikalne zakone.« Po oceni žirije gre za zbirko, ki jo jezik neposredno zanima, njen slog pa je »razmeroma preprost, poln obeta komaj izgovorljivega, vendar ritmizirano čuten; mestoma se zdi skoraj metrumski in taktilno oprijemljiv.« Prav s tem pa avtor prepričljivo zaokroža svojo zbirko kratkih zgodb, ki se umešča v linijo poetične proze, a jo avtorjev prepoznavni glas – brez špekulacij ali kakršnih koli obvozov – vztrajno približuje tudi širšemu bralstvu«, so sklenili žiranti.

C:\Users\uporabnik\Desktop\UREJENI PRISPEVKI - ZA SPLET\38 - NAGRADA NM - FRANCI NOVAK\FOTKA - 2.jpg
C:\Users\uporabnik\Desktop\UREJENI PRISPEVKI - ZA SPLET\38 - NAGRADA NM - FRANCI NOVAK\66012331.jpg

Dobitnik nagrade z nominiranci

Žirija je letos obravnavala okrog 60 domačih kratko-proznih zbirk z letnico 2021, strožje zvrstno in kakovostno vrednotenje pa jih je prestalo približno dvajset. Te najpogosteje odpirajo eksistencialna vprašanja, pri čemer se ukvarjajo zlasti z medsebojnimi odnosi in izkušnjo osame, ne-pripadnosti in tujstva, nekatera dela ponujajo nostalgičen pogled v enkrat čarobno, drugič težkih preizkušenj polno polpreteklost, spet tretja slutijo tehnokracijo prihodnjih časov. Kot so pojasnili na založbi Goga, ki organizira festival, je žirija iskala čim bolj heterogeno napisane zbirke, ki jih ob aktivnem soočanju s sodobnim vsakdanjikom zaznamujeta zlasti močna atmosfera in slogovna nekonvencionalnost, ki v bralcu bolj kot občutek harmoničnosti zbujata nemir ter željo po spremembi.

Fotografije so s spleta.

Vir: Dnevnik

Zbral in uredil: Franci Koncilija

Festival kulture Kostanjevica 2022

Festival kulture Kostanjevica (FKK) že peto leto prinaša preplet gledališča, literature, glasbe in vizualne umetnosti. Letos je           festival potekal od 2. do 9. julija 2022, organizatorju – Mladinskemu društvu Kostanjevica – pa je z njim uspelo prispevati delež k decentralizaciji vrhunske kulture v Sloveniji. Festival FKK je gostil devet glasbenih skupin, tri gledališke predstave, okroglo mizo, filmski večer, vizualno razstavo, literarni zajtrk in več umetniških delavnic. Na otvoritveni slovesnosti festivala je nastopil Rade Šerbedžija s skupino Zapadni kolodvor.

http://festivalkulturekostanjevica.si/img/Rade%20%C5%A0erbed%C5%BEija.jpg Rade Šerbedžija

Rade Serbedžija je hrvaški gledališki in filmski igralec, režiser in glasbenik. Znan je po svojih upodobitvah impozantnih osebnosti na obeh straneh zakona. S svojo nadarjenostjo in izjemno igralsko tehniko vse od začetka svoje kariere navdušuje režiserje in kritike ter gledališko, filmsko in televizijsko občinstvo.

»Naša vizija je, da v Kostanjevico na Krki pripeljemo raznovrstni kulturni program, ki s svojo vsebino vznemirja, ne sledi pa generični množični ponudbi. Naša osnovna stebra programa sta gledališče in glasba. Kostanjevica na Krki je v zadnjih sedemdesetih letih zgradila svojo kulturno identiteto, še posebej na področju likovne umetnosti, gledališča in glasbe,« je med drugim povedal igralec Stane Tomazin, Kostanjevičan in član organizacijske ekipe.

FOTKA - 4

Kostanjeviški grad, središče vseh kulturnih prireditev

Predstavniki organizatorja Festival kulture Kostanjevica (FKK) so še povedali, da je to dogodek, za katerega hočemo, da postane tradicionalen, dolgoleten in vpet v pore in dušo kraja ter regije. Ideja se sama po sebi nekako umešča v tradicijo kulturnih festivalov, ki jo je v našem kraju vzpostavil že Lado Smrekar z Dolenjskim kulturnim festivalom in Forma vivo, nadaljevali pa so jo z Goginimi dnevi in festivalom Noster Nostri. S festivalom FKK želimo zapolniti to vrzel, ki je nastala z izginjanjem teh in drugih kulturnih festivalov iz naše pokrajine v zadnjih letih, in ponuditi ljudem iz Kostanjevice in regije kulturni festival z vrhunskim programom. Festival FKK smo prvič organizirali leta 2018, ko smo ga omejili na dva dni dogajanja, ki sta se odvijala predvsem v poznih popoldanskih in večernih urah na različnih prostorih v Kostanjevici na Krki. Festival je bil prvo leto sprejet več kot odlično. Obiskalo ga je preko 1.500 ljudi, odmeval pa je tako v lokalnih kot tudi večjih medijih, naslednje leto pa se je festivala udeležilo že 3.000 obiskovalcev. Tako letos praznujemo že peto jubilejno obletnico festivala, katere otvoritev smo v sodelovanju z občino Kostanjevica na Krki umestili v sklop dogodkov ob praznovanju 770. obletnice mestnih pravic Kostanjevice na Krki. 

http://festivalkulturekostanjevica.si/img/okrogla%20miza%20kulturna%20infrastruktura.jpg

Kostanjeviška Forma viva

Fotografije so s spleta.

Vira: Delo in Večer

Zbral in uredil: Franci Koncilija

Drago Jančar v Novem mestu predstavil svoj najnovejši roman

V sklopu pogovornih večerov Na robu poletja, ki jih prireja Knjižnica Mirana Jarca, je vtorek, 21. junija 2022, v atriju KMJ priljubljeni in evropsko prepoznavni pisatelj Drago Jančar, spregovoril o svojem najnovejšem romanu Ob nastanku sveta. Že dvanajsti Jančarjev roman je izšel sredi aprila letos pri založbi Beletrina. Pogovor je povezovala Carmen L. Oven.

Pisatelj, dramatik in esejist Drago Jančar velja za enega najbolj uveljavljenih in prevajanih sodobnih slovenskih avtorjev. Najprej je deloval kot urednik, lektor in korektor pri časniku Večer, od leta 1981 in vse do svoje upokojitve 2016 pa je bil urednik in tajnik pri Slovenski matici. Za svoja dela je prejel mnoga najvidnejša slovenska in mednarodna priznanja. Leta 2020 je za svoj opus prejel tudi avstrijsko državno nagrado za evropsko književnost, septembra 2021 pa še častni doktorat mariborske univerze.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\0000 - 4 - MEDČLOVEŠKI ODNOSI\PESEM - NEKAJ TI MORAM POVEDATI - ROZA\VRAŽEVERJE IN ČAROVNIŠTVO - SAZU\OB NASTANKU SVETA - DRAGO JANČAR\FOTKA - 4.jpeg

Roman je po navedbah založbe Beletrina zgodba o odraščanju in o svetu, ki ga še ni in mu je določeno nastati šele pred našimi očmi. Roman je nežna, intimna zgodba mladega človeka Danijela, v bistvu avtorja samega, ki je otroštvo preživel v delavskem predmestju Maribora. Po koncu 2. svetovne vojne je bil še otrok, a hkrati že odrasel, »ker takrat svet ni bil razdeljen na svet odraslih in svet otrok, saj so si vendar vse delili, vse videli in vse vedeli.« 

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\0000 - 4 - MEDČLOVEŠKI ODNOSI\PESEM - NEKAJ TI MORAM POVEDATI - ROZA\VRAŽEVERJE IN ČAROVNIŠTVO - SAZU\OB NASTANKU SVETA - DRAGO JANČAR\DRAGO JANČAR\FOTKA - 5.JPG

                   Jančarjeve knjige

Pisatelj se v podobi opazovalca, dečka Danijela,ki je del njega samega, spominja trdih resničnih dogodkov, ki jih je prepletel z domišljijo, biblijskimi zgodbami, sanjskimi prizori, daljnimi pokrajinami in čudnimi rečmi. Drobci realnega sveta se s fantazijo začnejo spreminjati. Kot nam je pisatelj Drago Jančar povedal na pogovornem večeru, je deček opazovalec, ki ga odnaša v neke refleksije realnega sveta, v beg iz tega sveta. Tudi osebe Lena,  Pepi, profesor Fabjan, Vasilka, prijatelj Franci, pater Alojzij, Malček so le delno resnične, ker se v avtorjevi domišljiji vse preplete. Nadgradnja romana je opazovanje resnične zgodbe ljubezenskega trikotnika in razmišljanje o večnem vprašanju človeštva – minljivosti.

»Gre za Jančarjev morda najbolj ganljivi, vsekakor pa zelo osebnoizpovedni roman, ki nas začara z značilnim sugestivnim pripovednim podajanjem in vrtinčastim slogom, s katerim nas avtor počasi, a vztrajno vleče v središče skrivnosti ljudi in sveta, kolikor nam jih je dano spoznati za časa našega življenja.«

Fotografiral: Franci Koncilija

Pripravila: Marjana Štern

Razširitev Rastoče knjige in zaključek literarnega festivala

Knjižnica Mirana Jarca in Slavistično društvo Dolenjske in Bele krajine sta v sredo, 8. junija 2022, na Dan Primoža Trubarja, na vrtu Rastoče knjige, pripravila doživetja bogat kulturni večer. Odkrit je bil nov, že deveti list Rastoče knjige Novo mesto, ter zaključen osmi literarni natečaj poezije in kratke proze Slavističnega društva Dolenjske in Bele krajine. Slavnostni govornik je bil akad. prof. dr. Milček Komelj, podpredsednik SAZU in častni občan MO Novo mesto. Njegov duhovno izrazito bogat govor objavljamo na koncu prispevka. Kulturno-glasbeni program večera so z recitacijami oblikovali letošnji nagrajenci, za glasbo pa so poskrbeli nadarjeni mladi glasbeniki. Na večeru se je zbralo okoli 70 ljubiteljev žlahtne kulture. Zaradi zadržanosti župana se je srečanja udeležila podžupanja MO NM Sara Tomšič. Ob tej priložnosti je Slavistično društvo izdalo zanimiv Zbornik literarnih del, ki so ga naslovili Misliti kot reka…

Uvodoma je prisotne pozdravila predsednica Slavističnega društva Dolenjske in Bele krajine dr. Jožica Jožef Beg. Povedala je, da je na letošnjem natečaju sodelovalo 64 ustvarjalcev z več kot sto prispevki. Zato ni bilo čudno, da je bil celoten večer v duhu hvalnice reki Krki, ki ločuje in povezuje, hkrati pa je tudi reka umetnosti. Na koncu so natečajniki prejeli tudi priznanje in nagrado. Središčni dogodek večera je bil vsebinsko in duhovno izredno bogat govor akad. prof. dr. Milčka Komelja, ki ga v nadaljevanju tudi objavljamo.  

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\0000 - 4 - MEDČLOVEŠKI ODNOSI\PESEM - NEKAJ TI MORAM POVEDATI - ROZA\VRAŽEVERJE IN ČAROVNIŠTVO - SAZU\KULTURNI VEČER - 8.6. 2022\FOTKA - 2.jpg

Čarobna Krka, reka umetnosti, ki ločuje in povezuje (fotografija je s spleta)

V nadaljevanju večernih dogodkov sta spregovorila še podžupanja Sara Tomšič in oče projekta Rastoča knjiga dr. Janez Gabrijelčič, ki je ponosen, da ima projekt že mednarodne razsežnosti, v nadaljevanju pa je Gabrijelčič še poudaril, da je bistvo projekta razvijanje bralne kulture in širjenje odličnosti medčloveških odnosov. Sledilo je slovesno in simbolično odkritje devetega (9) lista Rastoče knjige, kar so storili podžupanja  Sara Tomšič, akad. prof. dr. Milček Komelj in direktor Knjižnice Mirana jarca Luka Blažič. Po končanemu programu je ob zakuski sledilo prijetno druženje vseh ljubiteljev kulture in odlične domače kulinarike.

Govor akad. prof. dr. Milčka Komelja

Spoštovani!

»Biti na svetu / v nenehnem poletu, / hitečem k svetlobi / v senčnem prepletu«. Te besede, ki so prijazno vpisane na novi list novomeške rastoče knjige, so se mi porodile v času, ko sem si lahko v predihu utrgal čas za dušo in zapisal svoja doživljanja v kratkih sentencah, ne kot član pesniške skupnosti, ampak v zavesti, da lahko človek na ta način najbolj neposredno izgovori tudi svoj trenutni ali trajnejši odnos do sveta, narave ali samega sebe. Gotovo je v njih zajeto pritrjevanje življenju, v spletu svetlobe in senc pa je najbrž ujet spomin na Krko, če ne morda tudi na Ketteja, ki je ob slovesu iz Novega mesta ob misli na Krko zapisal, da zadnja luč sije še tam izmed vej. Kette pa je, kot je dejal že Ivan Prijatelj, veljal za geniusloci Novega mesta, s katerim sem bil kot Novomeščan, najbolj prav s tukajšnjim knjižničnim ambientom, povezan od otroštva. 

Reka Krka je s svojo zamolklo zelenino simbol Dolenjske in še posebej Novega mesta ali Kostanjevice, kar je v poetični prozi najbolj celovito prikazal že pesnik zelene barve Tone Pavček, v slikarstvu pa poleg Jakca ali Lamuta in Moleta tudi Zoran Didek in še marsikdo. Naselju na okljuku Krke, ki »tiha in zvesta / se vije krog mesta / in ga objema / kot ljubica zvesta«, daje pečat Krka, tako kot ga dajejo drugim mestom Soča ali Ljubljanica ali Drava in Sava; vsaj reke na Kranjskem skupaj s Krko je vključil v svoj ljubljanski vodnjak baročni kipar Francesco Robba, in še druge reke povezujejo mesta in dežele ter države, tako kot je za Donavo prikazal Claudio Magris, da ne govorim o literarnem junaku Emila Ludwiga reki Nil, in večkrat sem že od kakega ljubitelja svojega mesta slišal retorično vprašanje, kaj je vendar mesto brez reke. Reka je povezovalka in ločnica, prek katere gradimo mostove, o tem najbolj vsakdanjem in samoumevnem dejstvu pa vam govorim le zato, ker je tema literarnega natečaja dolenjsko-belokranjskega slavističnega društva Rastoče knjige letos povezana z reko, četudi v metaforičnem pomenu. Reka pa je, če jo gledamo iz daljave, lahko tudi bleščeč trak v knjigi narave. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\0000 - 4 - MEDČLOVEŠKI ODNOSI\PESEM - NEKAJ TI MORAM POVEDATI - ROZA\VRAŽEVERJE IN ČAROVNIŠTVO - SAZU\KULTURNI VEČER - 8.6. 2022\KMJIŽNICA -A.jpg
C:\Users\uporabnik\Pictures\DSC_0366.JPG

V naravi prav v tem času vse na novo cvete, zeleni in bujno raste. Ob navedenih verzih sem nekoč v Dolenjskih Toplicah ob pogledu na zapuščeno, a z bujnostjo podivjane rasti obdano bajto, to prav takrat  opisal tudi z naslednjimi besedami: »Zelenje se kopiči, bujno / hortenzije cveto, grozdi že jagode napenjajo / in veje z lističi se vse bolj drenjajo, da bi razširiti bilo ograjo nujno, / ki hišico obdaja med drevesi«. Morda najlepše pa je zeleno rast in njeno bujnost v Zeleni pesmi takole prislikal Kajetan Kovič: »List se nagiba k listu, trava k travi, / v gozdu mesečni jelen košuto sledi, / prožno telo je ladja v zeleni poplavi, / v žilah šumijo potoki smaragdne krvi. // Môčno in sládko dišijo presna zelišča, / kose in škorce napaja godba vrtov, / grmi so vodomet zelenega blišča, reke kipe med koleni napetih bregov«. In najbrž je prav sredi zavedanja o taki rasti prišel dr. Janez Gabrijelčič na idejo, da zamisel o razširjanju zavesti o pomenu knjige poveže z bujno rastjo in jo poimenuje Rastoča knjiga. Kakor je bilo na prvi pogled in tudi ob reakcijah kakega pesnika tako poimenovanje sprva videti prisiljeno, ker knjige ne rastejo kot gobe ali listje, pa se je izraz, ki sem ga pred tem zasledil že v rubriki trebanjske revije in ki simbolično vključuje vso rast, ki jo omogoča in našemu duhu spodbuja knjiga, naglo uveljavil in je doslej postal že samoumeven.

Dr. Janez Gabrijelčič

Nastal je iz zavesti o pomenu knjige, ki je epohalno pomembna in je gotovo nepotrebno govoriti o njenem pomenu v soseščini knjižnice, ki je njena zavetnica in oaza ali, kot nakazujejo Mušičevi stolpiči na njenem prizidku, tudi trdnjava, vendar trdnjava luči, ali tempelj duha, kar je v Ljubljani nakazal s svojim antičnim stebrom pred svetlobno steno na fasadi NUK Jože Plečnik. 

Temelj knjige je beseda, na začetku je bila beseda, in na začetku našega sporazumevanja in samozavedanja je bila slovenska beseda, temelj za njeno razširjanje v natisnjeni obliki pa je bila Dolenjska s Trubarjem, ki ga je pisatelj Boris Pahor imenoval prvega oblikovalca naše identitete in Mojzesa slovenstva. Po njem je naša beseda dobila še poseben pomen v umetniških stvaritvah pesnikov in pisateljev, na katere smo bili, kot se zavedam od otroštva, Novomeščani vedno zelo ponosni. Če že ni k nam zašel Prešeren, ki se je potegoval za advokaturo v Novem mestu, smo posvojili vsaj nekdaj tukaj živečo navdihujočo ga Primčevo Julijo, zaradi česar utemeljitelj Rastoče knjige celo razmišlja, da bi Novo mesto uradno postalo poleg mesta situl še mesto ljubezni; tu je odkril Dolenjsko z Gorjanci in Krko ter njenimi zelenimi pogledi Gorenjec Janez Trdina; mesto z njegovim trgom in veselo okolico je pesniško najlepše povzdignil Kette in, misleč na prednike, a z zazrtostjo v prihodnost, se je tu porodila tudi novomeška pomlad, po katere junakih se imenujejo novomeške kulturne ustanove, tako kot knjižnica po Miranu Jarcu, in iz njenega okrožja se je dvignil tudi Anton Podbevšek, katerega verzi so bili vpisani v list rastoče knjige pred dvema letoma. Novo mesto pa ima tudi bogato zgodovino knjižničarstva in tiskarsko izročilo in tudi ljubitelje, ki so vse to natančno raziskali in popularizirali.  

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\0000 - 4 - MEDČLOVEŠKI ODNOSI\PESEM - NEKAJ TI MORAM POVEDATI - ROZA\VRAŽEVERJE IN ČAROVNIŠTVO - SAZU\KULTURNI VEČER - 8.6. 2022\aa - milček\4.JPG

Slovensko besedo so povzdignili in se vanjo zatekali številni ustvarjalci, za njeno veljavo in ohranitev pa so zaslužni tudi vztrajni borci zanjo in za slovenski jezik, ki so si v času nemške duhovne prevlade prizadevali za njegovo uveljavitev tako kot pozneje za ohranitev, ker sose zaradi naše številčne majhnosti dolgotrajno pojavljale tendence, da bi se zlil s hrvaškim jezikom, in to tudi še po tem, ko se je temu odločno in usodno uprl Prešeren, ki je pokazal, da je jezik v temelju nezamenljiv, ker je sinonim za dušo. Umetniška knjiga pa že sama po sebi izpričuje, da nas lahko izpove le lasten jezik, ker se lahko le skozenj izrazi tančine in se z njim razvije človeška zavest, narodna individualnost in celo primarni, edino avtentičen način dojemanja sveta, in zato je besedno izražanje tudi osrednji način, da se srečamo sami s seboj in se uresničujemo, ne glede na to, ali sodimo v književniške vrste. 

Z jezikom, posredovanim s knjigo, je mogoče zajeti vse, tudi neizrazljivo, in odkrivati in uresničevati nove svetove, a tudi oživljati naše bližnje okolje; in vsega tega se očitno zaveda ideja Rastoče knjige, ki zato spodbuja k branju, odkrivanju in nalaganju novih spoznanj, čustev, občutij, misli in uvidov v nenehno rastočo, a nepremakljivo osnovo. Njen temelj je v besedi, ki je neizmerna in večplastna; najbolj univerzalna in edinstvena pa je gotovo v umetnosti, še posebno in najbolj v poeziji, ki lahko edina seže onkraj racionalnega in zasluti in izrazi tančine in skrivnosti, ki so drugačnemu jeziku nedostopne, ter sega s svojimi uvidi v celovitost, ki se analitični znanosti izmika. 

Rastoča knjiga s svojimi akcijami, prireditvami ali podružnicami spodbuja zavedanje o kulturnem izročilu posameznih krajev, in zato je deklic z rastočo knjigo in podobnih znamenj knjižne rasti vse več, v Novem mestu se zaradi pomena starodavne gimnazije menda obeta celo podoba beročega frančiškana. Vsa ta znamenja pa naj bi predvsem spodbujala ustvarjalce ter usmerjala mladino k branju, s tem pa k dojemljivosti za vse to, kar književna umetnost omogoča. Na to je potrebno biti še posebno pozoren danes, ker zaradi prodiranja novih elektronskih medijev ljudje menda vse manj berejo in se zato njihov jezik močno poenostavlja; to naj bi veljalo vsaj za povprečje, iz katerega gotovo izstopajo ljubitelji branja stare vrste, med katerimi sem poznal prave požiralce knjig pa tudi premišljevalce, ki jim je življenje osvetlil že en sam moder stavek. Številni pa so v spominih zelo radi obujali novomeško knjižnico. 

Sam se takemu spremljanju spreminjanja bralnih navad sicer nisem nikoli posvečal, ker sem od tovrstnih novosti povsem odmaknjen. Odkar pa sodelujem v komisiji za tisk pri Javni agenciji za knjigo, spoznavam prav to dejstvo, zaradi katerega se založbe menda, če ne gre bolj za komercialne vzgibe, vse bolj načrtno usmerjajo na t. i. risoromane in izdaje stripov. Ko sem sam hodil v šolo, so bili ti ne glede na kvaliteto risb prepovedani, morda tudi zaradi zahodnjaškega izvora, predvsem pa zato, ker naj bi odvračali od branja integralnih besedil; danes pa v stripih, nasprotno, gledajo osrednjo možnost, da bi mladino morda le spodbudili, da bi se nekoč lotila tudi branja celovitih knjig, k čemur jo je seveda treba spodbujati. Sicer pa knjige najdejo bralce same, posebno če jih ponujajo v knjižnicah, v katere se bralci ne bojijo vstopiti in ki so tudi prostor razstav, prireditev in srečevanj, in samo upam, da jim bralcev ne bo zmanjkalo, četudi tisti, ki od blizu spremljajo načine komunikacije in izražanja prek telefonov, menijo drugače. A  človek se ob lepotah sveta, pa tudi težavah, najbrž vendar le ne bo tako do kraja stehniziral, da bi se reduciral le na robota in izgubil notranje življenje, ki ga edino počlovečuje, ter spremenil jezik svoje avtentičnosti in odtenkov v zgolj obubožano komunikacijsko tehnično sredstvo, k čemur pa danes težijo specializirani, a ozkogledi znanstveniki na univerzah, ki želijo slovenski jezik nadomestiti z angleškim, ker se ne zavedajo osnovnega pomena jezikovne identitete in posledic njenega siromašenja in izgube. Tem načrtom, ki še vedno skupaj z zahtevami po popolni avtonomiji univerze celo pospešeno oživljajo, smo se predvsem po zaslugi umetnikov uprli na SAZU, vendar le kot glas vpijočega v puščavi; posebej pa nas je vselej podprl naš najstarejši član Boris Pahor, ki je pred leti na Slovenski matici celo zagrozil, da bo protestno izstopil iz Akademije, če bi se to zares zgodilo. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\0000 - 4 - MEDČLOVEŠKI ODNOSI\PESEM - NEKAJ TI MORAM POVEDATI - ROZA\VRAŽEVERJE IN ČAROVNIŠTVO - SAZU\KULTURNI VEČER - 8.6. 2022\aa - milček\9.JPG

Literati, ki so prejeli priznanja

Ker se je zavedal pomena jezika, ki določa našo narodnost in s tem skupno medčloveško vez, je imelo njegovo življenje poslanstvo, ki ga je stopnjevala še njegova zgodovinska vloga pri osvetljevanju naše nesrečne zgodovine, zaradi česar je postal osrednji humanist in oznanjevalec pomena slehernega naroda in s tem jezika, za kar si je vse življenje prizadeval; zato je prav, da se v času, ko nas je zapustil, v svetlobi Rastoče knjige spomnimo tudi nanj. 

Boris Pahor je bil prepričan, da je za človeka »rodna skupnost prva telesna in duševna domovina, če naj ne ostane brez korenin v veliki domovini, ki nam je vsem ta čudoviti planet«. Prizadeval si je za enakopravnost narodov, pri čemer je bil prepričan, da je prav v majhnih in tudi najmanjših narodih še velika prihodnost. Ti naj bi imeli v svetu še posebno vlogo (kakršno je Slovencem kot nepogrešljivim v organizmu sveta mistično pripisoval že pisatelj Ivan Pregelj), in je celo napisal, da bi Slovenci »v svoji zgodovinski danosti lahko našli dosti argumentov za to, da bi nastopali med pionirji nove dobe«. V tej viziji so ga potrjevale sorodne ideje številnih pomembnih svetovnih mislecev, ki jih je preučeval kot svoje duhovne zaveznike. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\0000 - 4 - MEDČLOVEŠKI ODNOSI\PESEM - NEKAJ TI MORAM POVEDATI - ROZA\VRAŽEVERJE IN ČAROVNIŠTVO - SAZU\KULTURNI VEČER - 8.6. 2022\aa - milček\6.JPG

Zavedal pa se je tudi, da se zlo, kakršno je kot pričevalec zlorabe treh totalitarizmov 20. stoletja tudi sam doživel, lahko še vedno ponavlja, zato je pred njim svaril in v svetu, ki je vedno znova nemiren in grozljiv ter nasilno osvajalen, opozarjal na potrebno trdoživost, na ohranjanje življenjskega zagona. A grozote je popisoval le zato, da bi opozarjal pred nevarnostjo njihovih ponovitev, in tudi njegovi junaki se trudijo, da bi nanje pozabili; a tega ne morejo, tako kot ni mogel niti on sam. A Pahor je bil v osnovi izrazit vitalist, na svetu je živel v nenehnem poletu in hitel k svetlobi v senčnem prepletu. V našo literarno zavest je na novo vnesel Trst, zaradi katerega mu je bil vedno blizu tudi naš ljubljenec Dragotin Kette, ter je ljubil barvitost in svetlobo, in se predajal najprej življenju, potem šele filozofiranju, kar je nekje podčrtal tudi z latinskim pregovorom. Prav podobno pa si je dopovedoval tudi Kette, med drugim v verzih iz sonetnega cikla Izprehod: »Srce neumno! V naravo poglej, / solnce gorí, ah, in v morju strasti / cela narava trepeče; od mej, / šum in poljan in od gorskih redí // miga življenje ti polno nadej. / Ah ne zamudi teh uric in dnij! / Zdaj se na dražestnih grudih ogrej, / zdaj se gorkote in sreče napij!«

V osnovi je bil Pahor sredozemski vitalist, ki je, spodbujen ob branju literature, mozgal o skrivnostih sveta in o smislu bivanja, a je priznaval njegovo nedoumljivost in tudi to, da mu je ljubša od metafizične poezije lirika, ki je bolj zemeljska in življenjska. Opazoval in živo slikal je življenjski vrvež, živali, rastline in ljudi in primerjal lepoto svojega Kontovela s samim Caprijem AxelaMuntheja, ob tem pa je ob neki priložnosti tudi zapisal:  »… priznam, da me popade uničujoč preplah vsakikrat, ko se vživim v neizmernost prostora in časa. Takrat si hitro zaželim, da bi bil tako intimno spojen z vsemi bitji, da ne bi utegnil vrtati v smisel bivanja. Zazdi se mi namreč, da naša misel in njena predstavljalna zmožnost pogrešita, ko skušata zlesti iz posameznikovega bitja in se razširiti po vsem neskončnem prostoru ter se potopiti v globine časov. Ker zavest, da me nekoč ni bilo in da me nekoč spet ne bo, medtem ko se vesolje ne bo niti malo zmenilo ne za moj prihod ne za moj odhod, ta zavest, če se ji predam, mi zna skaliti »mlado slast življenja«, kot pravi pesnik v Faustu, ali mi utegne celo v kali zatreti življenjski zagon. Leopardija je rešil tesnobe ob misli na pretresljive daljave svetovja šum krošnje, skozi katero je vel veter, to se pravi živa bližina narave. Mene zdaj na primer zvablja iz teh razmišljanj samogovor zgovornega kosa na starem hrastu.« Ob takih vprašanjih ni našel dokončnega odgovora, težko pa mu je bilo sprejeti »gotovost, da bo nič vse zagrnil kakor plima obrežje«, kot je nekje napisal. In spet drugje je ob misli na svojo takrat še oddaljeno zadnjo uro pisal o zaupanju, da bo njegov »prehod lahek, kot me ponavadi po razgibanem dnevu sen kar mimogrede odpravi z brega zavesti«. In taka zatopljenost v naravo, prepuščanje življenjskemu utripu, svetlobi in sencam, skozi njegovo zazrtost v življenje nasploh oživlja tudi njegovo značilno literaturo, v kateri se nam pogosto še bolj kot same zgodbe vtisnejo v spomin vedno novi slikoviti prikazi narave in ljudi; in tako občudovana slast življenja, ki jo omenja in ki diha iz njegovih ustvarjalnih prikazov, ga vse do zadnjega ni zapustila. 

Boris Pahor je celo zatrdil, da kot pisatelj verjame v življenje tudi takrat, ko govori o smrti, takrat še najbolj, ter izjavljal, da ima rad življenje, ljubezen in zračnost. Pri umetnikih pa je v skladu s seboj še posebno cenil odločnost, življenjsko voljo in optimizem. Zato je v občudovanem Srečku Kosovelu ob sicer največkrat razglašani pesnikovi trpkosti in bolesti vedno posebej poudarjal njegovo upornost. V takem Kosovelu pa je gledal celo dediča v sonce zagledanega Dragotina Ketteja, v katerega verzih je videl celo obljubo renesanse, kakršne po njegovem še nismo bili deležni; Kosovelu pa naj bi bil Kette vzor tudi s svojo težnjo po etičnem izpopolnjevanju. Kette je bil pesnik Novega mesta in Krke, a s svojim ciklom Na molu San Carlo tudi sončnega vrta juga in morja, po katerem ga vozi čoln, morda izposojen iz novomeške čolnarne, kakor belogrudi labod. V Pahorjevi zavesti pa je bil ves čas tako živ, da je pomislil nanj celo med hojo po pariških ulicah, kjer ga je v duhu povabil v goste s tržaškega pomola, da bi ga kot vrednega učenca predstavil Baudelairu. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\0000 - 4 - MEDČLOVEŠKI ODNOSI\PESEM - NEKAJ TI MORAM POVEDATI - ROZA\VRAŽEVERJE IN ČAROVNIŠTVO - SAZU\KULTURNI VEČER - 8.6. 2022\aa - milček\8.JPG

        Nagrado je prejela tudi Rezka Povše, članica KDSŠ

Boris Pahor, ki je spodbujal k razmišljanju malone že kar vsak pojav, je razglabljal tudi o vodah in mostovih, o bregovih in čvrstem kopnem, in je vodo primerjal tudi »našemu duhu, ki je rahel, gibčen, prožen, a tudi zgovorno uporen in trd kot diamant«.Njegovo osrednje domače vodovje pa je bilo morje, katerega modrino je pisatelj povzel s pesniškim besedami: »modra modramodra kakor nebo, kakor encijanov cvet sinja in modra«, ker je bil tudi besedni slikar, sprva podoben Lojzetu Spacalu, označevali pa so ga tudi za pointilista.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\0000 - 4 - MEDČLOVEŠKI ODNOSI\PESEM - NEKAJ TI MORAM POVEDATI - ROZA\VRAŽEVERJE IN ČAROVNIŠTVO - SAZU\KULTURNI VEČER - 8.6. 2022\aa - milček\10.JPG 

Zbornik

Morje, kamor se izlivajo vse reke, ostaja večno in mogočno, a krhko kot privid, tako kot v besedo in knjige zajeta človeška duša. A vse na svetu, skupaj z njim, se vedno spreminja in v nobeno reko ne moremo stopiti dvakrat, kot je ugotovil že tolikerim pesnikom najljubši antični filozof Heraklit. Časi hitijo »kakor meglice, / kakor vodice / sredi te reke«, je občutil Kette, ki se je spraševal o skrivnosti časa tudi ob pogledu na vsakodnevno pot nebeškega sonca nad morjem. 

Vse na svetu se spreminja, a Krka teče naprej, pa bi dodal dolenjski pisatelj Jože Dular. Spreminjanje je nastajanje in minevanje, in v njem, v tej usojenosti, nam lahko ostaja le zaupanje v neznano večnost, v Boga, ki ga je iskal Kette, ali nam preostaja prepričanje, da se bomo nekoč vključili v kozmos brez lastne zavesti oziroma kot večni nič, s katerim se agnostični Pahor nikakor ni mogel sprijazniti in se je zato takim mislim, tudi ko so ga obdajale, najraje izmikal in se je raje brez misli nase zagledal v lepoto sveta, v barve in pesem kosa na hrastu. S tem pa je pokazal tudi na možnost, ki jo poraja le ustvarjalnost, da umetnik prestopi časovne omejitve in stopi v večnost vsaj v zamaknjenosti navdihnjenega trenutka, v večnost trenutka, tako kot so v pravljicah premagali čas in okušali večnost poslušalci rajske ptice, četudi so se, ko so se iz prebudili zamaknjenja, sesuli v prah. A že Gregor Strniša je zapisal tudi zelo skrivnostne, racionalne nerazvozljive verze: »Kdor je kdaj okušal večnost, / se umreti ne boji, / samó, včasih bolj nesrečno / živí tiste kratke dni«. 

Bralcem rastočih knjig in vsem ustvarjalcem želim, da bi, polni veselja do življenja, skupaj prisluškovali vsakdo svoji lastni zamaknjenosti še v nedogled. 

Milček Komelj

Fotografiral, zbral in uredil: Franci Koncilija

Ema Koncilija je nova predsednica Kulturnega društva Severina Šalija

V ponedeljek, 16. maja 2022, je bil v novomeški Knjižnici Mirana Jarca volilni občni zbor KDSŠ, na katerem je bila za novo predsednico izvoljena Ema Koncilija. Prvi petletni mandat KDSŠ, ki sta ga uspešno vodila predsednik akad. prof. dr. Milček Komelj in njegov namestnik se je iztekel 5. decembra 2021, zato je bilo potrebno izvoliti novo vodstvo društva.

Uvodoma je dosedanji namestnik predsednika Franci Koncilija vse prisotne lepo pozdravil in jim voščil lep in doživetja poln večer. Poudaril je, da je bilo minulo petletno delovanje KDSŠ uspešno, zato smo nad doseženimi rezultati lahko upravičeno ponosni in zadovoljni. Na vseh srečanjih smo doživeli veliko lepega, saj nas je povezovalo globoko spoštovanje do Novomeščana Severina Šalija, predvsem pa ljubezen do kulture v vseh njenih razsežnostih. V nadaljevanju je Franci Koncilija poudaril, da je občni zbor pomemben tudi zaradi izvolitve novega vodstva KDSŠ, ki ga bo odslej vodila Ema Koncilija, študentka prvega letnika magistrskega študija primerjalne književnosti in literarne teorije na Filozofski fakulteti v Ljubljani in študentka magistrskega študija na Fakulteti za informacijske študije (FIŠ) v Novem mestu.

Sledilo je poročilo o delovanju KDSŠ v preteklem letu. Zadnji dve leti delovanja KDSŠ (2020–2021) sta bili v znamenju pandemije COVIDA – 19, kar se je vidno odražalo tudi na dinamiki delovanja KDSŠ, ki je bila zato v skladu s sprejetimi vladnimi odločitvami in omejitvami gibanja in druženja ljudi dokaj pičla. Tako smo v letu 2021 imeli občni zbor šele meseca oktobra, na katerem smo predstavili drugo Kroniko KDSŠ Oddaljene bližine (2019–2020), v kulturnem delu večera pa smo se z glasbo in recitacijami poklonili 110-letnici rojstva Severina Šalija.

Poleg Kronike KDSŠ Oddaljene bližine (2019–2020) pa smo sodelovali pri izdaji šest (6) knjig naših dveh članov in ene članice, in sicer: štirih pesniških zbirk našega uveljavljenega pesnika Smiljana Trobiša (Nagovori, Tihožitja ob vinu, Svetle globine in Sentence), zagotovili smo ponatis knjige Gorjanski škrati v kraljestvu Brbuča prepoznavne pisateljice Ivanke Mestnik ter pesniške zbirke Valentina Bruna Pogozdovanje. 

Smiljan Trobiš

Sledilo je kratko poročilo nadzornega odbora, ki ga je vodil dr. Janez Gabrijelčič, in disciplinske komisije, ki jo je vodil Bojan Avbar za leto 2021. Od ustanovitve KDSŠ leta 2016 pa vse do dne 31.12.2021 je društvo poslovalo pozitivno in je kumulativno ustvarilo 2.926,56 evrov presežka prihodkov nad odhodki. In takšno je bilo stanje denarja na bančnem računu tudi na dan 31. 12. 2021. V letu 2021 je bila večina stroškov storitev v višini 8.298,80 evrov vezana na izdajanje in soizdajanje knjig in kronike KDSŠ 2019-2020. Drugi stroški pa so bili stroški vodenja bančnega računa in stroški računovodstva. Disciplinska komisija v svojem mandatu ni prejela predloga za uvedbo disciplinskega postopka. Pravila društva vsebujejo materialne določbe in opredelitve kršitev društvene discipline, ki pa se ob nastopu primera disciplinske kršitve obravnavajo po postopniku na podlagi načel ustavnosti in zakonitosti. Disciplinska komisija se zahvaljuje predsedniku kulturnega društva, ki je društvo vodil brez zapletov in na način, da so bili vsi člani zadovoljni.

Središčna in najpomembnejša točka dnevnega reda občnega zbora pa je bila izvolitev nove predsednice KDSŠ Eme Koncilija, ki je vsestransko aktivna na področju kulture in glasbe. Je dolgoletna članica pihalnega orkestra Krka, kot ljubiteljica slovenskega jezika in kulture ima bogate izkušnje pri organiziranju kulturnih dogodkov, rada pa tudi fotografira. 

Nova predsednica KDSŠ Ema Koncilija je predstavila program dela društva v letu 2022.

Udeleženci občnega zbora so bili soglasno prepričani, da bo Ema Koncilija kot nova predsednica KDSŠ s pomočjo sovrstnikov nadaljevala, ohranjala in negovala  tradicionalno poslanstvo društva, ki temelji na ohranjanju blagega spomina na pesnika in prevajalca Severina Šalija, hkrati pa bo s številnimi mladimi širila spoštovanje in ljubezen do kulture v vseh njenih razsežnostih. Nova predsednica KDSŠ je vsem prisotnim na kratko predstavila program dela društva v letu 2022, najpomembnejša dogodka pa bosta izdaja Zbornika KDSŠ, ki bo imel naslov Zbornik poezije, proze, likovnih in kiparskih del, kjer se bodo lahko uveljavili mladi ustvarjalci, ter uresničitev Spominskega dne Severina Šalija ob njegovi 30-letnici smrti, 24. oktobra 2022. 

Naša članica pisateljica Ivanka Mestnik se je želela udeležiti občnega zbora, kjer bi javno pohvalila delo Kulturnega društva Severina Šalija (KDSŠ), vendar se zaradi slabega počutja ni mogla udeležiti srečanja s članicami in člani, zato je prosila Marjano Štern, ki je tudi naša članica in hkrati lektorica Kronike Oddaljene bližine (2019–2020) ter prispevkov na spletni strani KDSŠ, ki je v njenem imenu povedala:

»Ivanka Mestnik je ponosna, da je članica KDSŠ, in je hvaležna za vso pomoč, ki je je bila deležna kot pisateljica. Društvo je finančno podprlo ponatis njene knjige Gorjanski škrati v kraljestvu Brbuča in izid knjige Krka, zelena žila do srca. Z največjim veseljem se spominja prelepe predstavitve knjige Krka, zelena žila do srca, ki sta jo v nabito polni dvorani Kulturnega centra Janeza Trdine pripravila Franci Koncilija in njegov sin Tomaž Koncilija. Hvaležna je Franciju Konciliji, ki je budno spremljal projekt Krka, zelena žila do srca oziroma vse dogodke v njeni rojstni Drašči vasi in na Gorjancih pri Miklavžu, jih fotografiral in poskrbel za lepe članke. Ivanka Mestnik je prepričana, da je malo takih predsednikov društev, ki tako budno spremljajo delo svojih članov. Za vse se prisrčno zahvaljuje, novi predsednici KDSŠ Emi Koncilija pa želi uspešno delo in se veseli naslednjega praznovanja v Drašči vasi!«

Na koncu uradnega dela občnega zbora KDSŠ se je Franci Koncilija zahvalil Krki, tovarni zdravil in njenemu predsedniku uprave in generalnemu direktorju Jožetu Colariču ter MONM in županu mag. Gregorju Macedoniju, ki sta ves prvi mandat velikodušno in izdatno finančno podpirala naše društvo, še posebej kulturne dejavnosti in izdajateljsko dejavnost.

Reklamni pano MONM

V nadaljevanju se je Franci Koncilija iskreno zahvalil za vodenje društva tudi našemu prvemu predsedniku akad. prof.dr. Milčku Komelju, ki se nam je vsem dobrohotno in nesebično razdajal s plemenitim in duhovno izredno bogatim znanjem kulture bivanja in medčloveških odnosov na ravni KDSŠ, še posebej pa na ravni celotnega slovenskega kulturnega prostora, kjer je učinkovito širil ugled in prepoznavnost KDSŠ. 

Zahvala velja tudi direktorju KMJ Luki Blažiču in knjižničarki Bojani Medle ter vsem ostalim sodelavcem Knjižnice Mirana Jarca, ki so društvu vseh pet let prijazno in brezplačno nudili prostore, v katerih smo lahko imeli društvene dogodke in druge prireditve

Na koncu velja zahvala tudi predsednikoma nadzornega odbora KDSŠ dr. Janezu Gabrijelčiču in predsedniku disciplinske komisije Bojanu Avbarju, hvala članom upravnega odbora, hvala vsem nastopajočim recitatorjem in glasbenikom, ki so poskrbeli, da so bile prireditve vedno zanimive in kulturno bogate, navsezadnje pa zahvala velja tudi vam, članice in člani, ki ste se udeleževali dogodkov KDSŠ.

Fotografiral je Marko Klinc, nekaj fotografij pa je tudi s spleta.

Napisal, zbral in uredil: Franci Koncilija

Naša članica, pisateljica Ivanka Mestnik, je praznovala častitljivo 88. obletnico rojstva

V sredo, 11. maja 2022 je naša draga pisateljica in članica Kulturnega društva Severina Šalija Ivanka Mestnik žarela od veselja in ponosa. Ustvarjalci projekta Krka, zelena žila do srca so v čast njenega 88.  rojstnega dne v njeni rojstni Drašči vasi, poleg Hiše kulture in nature, v kateri je nadvse zanimivo urejena Ivankina spominska soba, pripravili že 3. srečanje s pisateljico, ki s svojimi knjigami navdušuje staro in mlado.

C:\Users\uporabnik\Desktop\88 - LET IVANKE MESTNIK - DRAŠČA VAS - 11.5. 2022\IVANKA MESTNIK - PRISPEVEK\FOTKA - 2.JPG
Hiša kulture in nature
C:\Users\uporabnik\Desktop\88 - LET IVANKE MESTNIK - DRAŠČA VAS - 11.5. 2022\DSC_0304.JPG
Množica Ivankinih prijateljev 

Koordinatorici projekta Nevenka Kulovec in Slavka Vidic sta s pomočjo prizadevnih mentoric in ravnateljic nekaterih dolenjskih osnovnih šol pripravili lep suhokranjski praznik. Pester in bogat kulturni program je kot prava profesionalka povezovala Dragica Šteh, učiteljica matematike na OŠ Zagradec, ki je tudi odlična pesnica in kulturnica.

C:\Users\uporabnik\Desktop\88 - LET IVANKE MESTNIK - DRAŠČA VAS - 11.5. 2022\IVANKA MESTNIK - PRISPEVEK\IZBOR SLIK ZA PRISPEVEK\DSC_0302.JPG
C:\Users\uporabnik\Desktop\88 - LET IVANKE MESTNIK - DRAŠČA VAS - 11.5. 2022\IVANKA MESTNIK - PRISPEVEK\IZBOR SLIK ZA PRISPEVEK\DSC_0309.JPG

Odlomka iz Ivankinih najljubših knjig Izleta na modri planet in iz Gorjanski škrati v kraljestvu Brbuča

Številni Ivankini prijatelji smo na prelep pomladni dan, » bil je kot iz čistega srebra ulit «, v zelenem okolju dolenjske lepotice Krke uživali ob prikazih ustvarjalnosti in poustvarjalnosti suhokranjskih učencev OŠ Žužemberk – PŠ Šmihel in OŠ Zagradec ter OŠ Drska iz Novega mesta. Še posebej so nas navdušili igrani dramski prizorčki iz Ivankinih mladinskih knjig Izlet na modri planet in Gorjanski škrati v kraljestvu Brbuča. Mene se je najbolj dotaknil zaigrani odlomek iz knjige Izlet na modri planet, ker me je spomnil na čase, ko smo z učenci na OŠ Grm brali to knjigo, se ob njej učili o vsem, kar je povezano s cerebralno paralizo, za zaključek projekta pa pripravili še posebno številko Najče, šolskega časopisa.

C:\Users\uporabnik\Desktop\88 - LET IVANKE MESTNIK - DRAŠČA VAS - 11.5. 2022\IVANKA MESTNIK - PRISPEVEK\FOTKA - 6.jpg
C:\Users\uporabnik\Desktop\88 - LET IVANKE MESTNIK - DRAŠČA VAS - 11.5. 2022\IVANKA MESTNIK - PRISPEVEK\FOTKA - 7.jpg

Ivanko so tega lepega pomladnega dne s svojo prisotnostjo razveselili tudi Sončki, člani Društva za cerebralno paralizo Dolenjske in Bele krajine, s svojo pozornostjo pa navdušile tudi njene prijateljice, ki jih povezuje Parkinsonova bolezen, ki muči tudi njo, ampak se ji ne da, saj še kar naprej snuje nove ideje. Pravo težo so imele Ivankine besede o tej bolezni ter o ljubezni do rojstnega kraja in ljudi. Njena volja in pogum naj bosta vzgled mlajšim in najmlajšim!

Dogodek je popestril tudi žužemberški župan Jože Papež, ki je poleg čestitk in dobrih želja ob Ivankinem jubileju poudaril pomen čistega okolja in razvoja Suhe krajine ter povezovanja mlade in stare generacije.

C:\Users\uporabnik\Desktop\88 - LET IVANKE MESTNIK - DRAŠČA VAS - 11.5. 2022\IVANKA MESTNIK - PRISPEVEK\FOTKA - 8.JPG
Društvo za cerebralno paralizo  
Župan Jože Papež

Slikar Jože Kumer, ki je bil tudi prisoten, ni povedal nič, ker je že vse povedal s svojimi vrhunskimi ilustracijami v Ivankinih knjigah, žal pa so bili odsotni mnogi Ivankini podporniki, ki jim je hvaležna, za kar je tudi javno izrazila svojo zahvalo. Pisateljica Ivanka Mestnik je tudi članica našega kulturnega društva (KDSŠ) in je z našo podporo izdala dve svoji knjigi, na kar smo ponosni. Iz srca ji čestitamo ob življenjskem jubileju in za njen bogat knjižni opus!

C:\Users\uporabnik\Desktop\88 - LET IVANKE MESTNIK - DRAŠČA VAS - 11.5. 2022\IVANKA MESTNIK - PRISPEVEK\ivanka-mestnik.jpg

Spominska soba Ivanke Mestnik

V njeni spominski sobi je obiskovalcem na ogled fotoalbum z naslovom Moja dela v sliki in besedi. To novo knjigo s fotografijami je posvetila svojima cenjenima profesorjema Karlu Bačerju in Marjanu Dobovšku, za njen izid pa je poskrbel Tomaž Grdin.

C:\Users\uporabnik\Desktop\88 - LET IVANKE MESTNIK - DRAŠČA VAS - 11.5. 2022\IVANKA MESTNIK - PRISPEVEK\IZBOR SLIK ZA PRISPEVEK\DSC_0328.JPG
C:\Users\uporabnik\Desktop\88 - LET IVANKE MESTNIK - DRAŠČA VAS - 11.5. 2022\IVANKA MESTNIK - PRISPEVEK\IZBOR SLIK ZA PRISPEVEK\DSC_0330.JPG

                                           Foto album Ivanke Mestnik

Od mladih pričakujemo, da bodo še naprej pridno ustvarjali, poustvarjali in raziskovali ter se veselo družili in povezovali, tudi s starejšo generacijo.Ivanki Mestnik pa želimo, da bi radoživo in s čim manj tegobami dočakala 4. srečanje v projektu Krka, zelena žila do srca!

Besedilo: Marjana Štern

Zbral, uredil in fotografiral: Franci Koncilija

Drago Jančar predstavil svoj novi roman Ob nastanku sveta

V torek, 12. aprila 2022, je pisatelj Drago Jančar v polni Kazinski dvorani SNG Maribor predstavil svoj novi roman Ob nastanku sveta. Ta dogodek ob izidu novega romana pa je bil bolj (po) častitev kot predstavitev. Jančar je uvodoma povedal:»Vsak nov roman je nastanek novega sveta. Tako kot je vsako življenje, ko se začne, nov svet, nov kozmos, ki nastane. Zmeraj znova je težko začeti, vsakokrat je veliko omahovanj, nejasnosti. Ob tem romanu se mi je to ves čas dogajalo, zato se je tudi nekaj časa vlekel.«Ob tem je bil Jančar zadovoljen, da roman, ki je letos izšel pri založbi Beletrina, predstavlja v rojstnem Mariboru. »Čeprav že dolgo živim drugje in hodim po svetu, a nekaj se dogaja, da me vsaj literatura zmeraj znova potegne nazaj domov,« je dejal.

Roman Ob nastanku sveta je po navedbah založbe zgodba o odraščanju in o svetu, ki ga še ni in mu je »določeno« nastati šele pred našimi očmi. »Razmišljal sem o tem, da človek zmeraj znova postavi ves svet, ko se pojavi v tem svetu. In da se pravzaprav neke stvari, neki medčloveški odnosi, celo družbeni odnosi, ponavljajo, nikoli na enak način, a v tisočerih milijonih variacij. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\0 - SVETOVNI IN MEDNARODNI DNEVI\23 - APRILA 2022 - SVETOVNI DAN KNJIGE\TARTINIJEVO LETO\NOV ROMAN DRAGA JANČARJA\FOTKA - 2.jpg

Drago Jančar, Ob nastanku sveta

Stari civilizacijski teksti so vse te stvari na nek način že zaznamovali in to je pozneje tudi svetovna literatura na vse mogoče obravnavala, zato nekje pravim, da se velike zgodbe ne dogajajo samo na dvoru Shakespearovih kraljev, ampak se lahko v nekem popolnoma marginalnem prostoru, v mojem primeru celo predmestnem, razvijejo podobni medčloveški odnosi z vsemi strastmi, ljubeznimi, izdajami in sovraštvi, označeni pa seveda z zelo konkretnim občutjem časa,« je na predstavitvi romana še pojasnil pisatelj Drago Jančar.

Dogajanje v romanu je postavljeno v čas po drugi svetovni vojni, ki je še vedno odzvanjala v družbi. »Vojna je posegla v vsako družino, v tem mestu še posebej. Čeprav so jo hoteli pozabiti, so ljudje ves čas govorili o njej… Svet je bil bolj surov, bolj brutalen, a hkrati tudi včasih bolj nežen, solidaren. Svet je bil močneje nabit s čustvi in vsem drugim. Ni drsel po površini življenja, ki ga je treba preživeti, ampak je bil napolnjen s tragičnimi, a tudi veselimi dogodki, ki so se ljudem globlje zarezali v njihova življenja, v njihovo zavest. In mi smo dediči tega časa, to je ostalo v nas, od tod so ti otroški spomini,« je pisatelj pripovedoval na večeru predstavitve svojega najnovejšega romana.

Izšel je novi roman Draga Jančarja

Pisatelj Drago Jančar

V romanu se prepletajo reminiscence iz pripovedovalčevega otroštva, sanjski prizori, biblijske zgodbe, daljne pokrajine se razprostirajo pod oknom, dogajajo se čudne reči. Zdaj so povsem resnične, potem zaplavajo v domišljijo in spet trdo pristanejo v življenju delavskega predmestja. »Kdo pravi, da se velike drame ljubosumja, izdajstev in prevar dogajajo samo na tebanskem dvoru?« vprašuje pripovedovalec v tem romanu. In odgovarja, da se lahko zgodijo tudi tisočletja pozneje med preprostimi ljudmi v surovem okolju povojnega Maribora. Pisatelj sveta mladega Danijela ni izbral naključno, saj ga izpisuje z različnimi narativnimi prijemi. Jančarjev Danijel je svetopisemska figura Egiptovskega Jožefa, ki ga je faraon poklical na dvor, da bi mu razložil sanje. Kot vzporedno zgodbo pa Drago Jančar izpiše še eno tragično ljubezensko in življenjsko zgodbo mladega dekleta, zgodbo, ki jo preči jančarjevski temni angel usode. »Pisatelji razlagamo sanje, izmišljujemo si jih, to se dogaja tudi v tem romanu,« je na predvečer svojega rojstnega dne še povedal Jančar.

Fotografije so s spleta.

Vira: Večer in STA

Zbral in uredil: Franci Koncilija

22. april, svetovni dan Zemlje

https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/6/6a/Earth_Day_Flag.png/400px-Earth_Day_Flag.png

Vsako leto 22. aprila okoli 200 držav na svetu praznuje Dan Zemlje, ko se številni državniki pogovarjajo in odločajo o pomenu in usodi bodočnosti celotnega človeštva v povezavi z varovanjem okolja in Zemlje. Ta dan praznujemo že 52. leto. Leta 1969 je na Unescovi konferenci v San Franciscu mirovni aktivist John Mc Connell prvi predlagal dan spomina na Zemljo, ki naj bi se praznoval na prvi pomladni dan 21. marca 1970. S tem predlogom je takratni generalni sekretar OZN U Thant sicer soglašal, vendar se je kasneje z ameriškim  senatorjem Gaylordom Nelsonom dogovoril, da bo prvi Dan Zemlje 22. aprila 1970.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\##### - SVETOVNI IN MEDNARODNI DNEVI\0 - SVETOVNI IN MEDNARODNI DNEVI\23 - APRILA 2022 - SVETOVNI DAN KNJIGE\TARTINIJEVO LETO\22 - APRIL - SVETOVNI DAN ZEMLJE\images.jpg
C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\##### - SVETOVNI IN MEDNARODNI DNEVI\0 - SVETOVNI IN MEDNARODNI DNEVI\23 - APRILA 2022 - SVETOVNI DAN KNJIGE\TARTINIJEVO LETO\22 - APRIL - SVETOVNI DAN ZEMLJE\FOTKA - 3.jpg

Slovenija je resnično zelo lepa …

Dejstvo je,da nevarnost izbruha tretje svetovne vojne ter podnebna kriza ta trenutek najbolj ogrožata človeštvo na Zemlji, na tem čudovitem planetu sredi temačnega vesolja…  Naši oceani so polni plastike, okolice velemest so skrajno onesnažene z odpadki, kemikalije ogrožajo stopnjo kakovosti podtalnice, izpusti škodljivih plinov pa ogrožajo človekovo zdravje. Zaradi izsekavanja je vedno manj deževnega gozda, na Arktiki pa se tali 10-metrska plast ledu, ki ga razjeda sladka voda pod njim, skoraj vsako leto pa izumre okoli 40.000 živalskih vrst. 

Število žrtev poplav na zahodu Evrope preseglo 180 - Kronika - TGR  Furlanija Julijska krajina

Domala vsak dan smo priče novicam o številnih vročinskih valovih, požarih, dolgotrajnih sušah, poplavah, hudih nevihtah in orkanih, pa tudi o hudem mrazu in snežnih viharjih, ki divjajo že povsod po svetu…Temu procesu klimatskih sprememb je človeštvo priča že 50 let, meteorologi in ekologi pa napovedujejo, da globalnemu segrevanju planeta sledi dramatična ledena doba, kot je bila pred 444 milijoni let, ko je bila celotna zemlja okovana v led…Ni čudno, da so okoljevarstveniki ogorčeni nad zaskrbljujočim oddaljevanjem od podnebnih ciljev in časovnim zamikom zelenega prehoda. Podaljšanje uporabe premoga pomeni segrevanje Zemlje vsako leto za 2, 8 stopinje! To pomeni, da če se bo doba uporabe premoga podaljševala, bomo na poti, kot da pariškega podnebnega sporazuma sploh ni bilo! Zato se ob vsem tem zdi mednarodni okoljski politični program v trenutnih geopolitičnih razmerah in močno skrhanih odnosih med velesilami precej utopičen.Še več. Za uresničitev nizkoogljične bodočnosti so potrebne drastične strukturne spremembe in dolgoročni ukrepi, ki jih mora sprejeti in uresničiti sleherna oblast v vsaki državi. Ko pa bo začelo primanjkovati zdrave pitne vode, kar se v Keniji že dogaja, pa se bo človeštvo znašlo v pravi biblični apokaliptični razsežnosti bivanja…

V začetku Svetega pisma, v Bibliji, v Knjigi vseh knjig, beremo: »V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo« (1Mz 1, 1). Ob koncu svojega stvariteljskega dela je ustvaril človeka, »po svoji podobi ga je ustvaril«(1Mz 1, 26) in mu zaupal skrb za vse stvarstvo. V konstituciji drugega vatikanskega koncila Cerkev v sedanjem svetu beremo: »Bog je zemljo z vsem, kar vsebuje, določil za uporabo ljudem in narodom, tako da morajo ustvarjene dobrine biti na razpolago vsem. Pri tem naj bo pravičnost vodnica, ljubezen in spoštovanje do soljudi pa njeni spremljevalki« (CS 69). Svetovni dan Zemlje nas torej zelo resno nagovarja, da si vsak posameznik na svoj način prav vsak dan prizadeva za trajnostno naravnan razvoj, zdravo okolje in bivanje ter za okoljsko in podnebno bolj prijazen planet!

Fotografije so s spleta.

Viri: Splet in različni mediji.

Zbral in uredil: Franci Koncilija