Slovenci smo edinstveni ne samo po tem, da naš jezik pozna dvojino, ampak smo eden redkih narodov na svetu, ki 25. marca praznuje materinski dan, in to na isti dan kot Cerkev praznuje Marijino oznanjenje, ko se je po svetopisemskem izročilu učlovečil sam Bog. Materinski dan je bil po drugi svetovni vojni pri nas ukinjen zaradi dneva žena, ki ga praznujemo 8. marca, v današnjem času pa Slovenci praznujemo oba praznika.
aV maminem naročju je najlepše in najvarnejše …
Poudarek praznovanja materinskega dne ni ženska zgolj kot ženska, kar smo proslavljali 8. marca, ampak je v središču današnjega praznika ženska kot mati in varuhinja družine. Biti mama je čudovito poslanstvo neprestanega, radodarnega in popolnega razdajanja svojim najbližjim: pa ne samo otrokom, tudi možu, staršem, prijateljem in vsem ljudem dobre volje …
Materinski dan je vedno na začetku pomladi …
Lahko bi temu prazniku rekli tudi praznik družine, kjer se praviloma spočenjajo nova življenja in je hkrati prisotno tudi umiranje, odhod v večnost, v eshatološke razsežnosti. Zato sem za današnji prispevek oziroma voščilo izbral čudovito Šalijevo pesem, Na materinem grobu.
Carmen L. Oven, dr. Sonja Merljak Zdovc, dr. Vesna Vuk Godina in Dora Pal
Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto je v četrtek, 23. februarja 2023, organizirala pogovor na temo medijska pismenost z raziskovalko literarnega novinarstva dr. Sonjo Merljak Zdovc, doktorico socioloških znanosti dr. Vesno Vuk Godina in socialno delavko in družinsko psihoterapevtko Doro Pal. Okroglo mizo je moderirala Carmen L. Oven.
Zakaj je zelo pomembno biti medijsko pismen? Dandanes nam internet ponuja neskončno veliko informacij, kar je dobro, pa tudi slabo, če ne znamo izluščiti iz teh informacij resničnosti in manipulacij. Ogromno težo odgovornosti nosijo tudi platforme (Facebook, Instagram), ker so algoritmi tisti, ki določajo, kako se nekomu prikazuje svet. Če na primer na Googlu večkrat odpremo neke dezinformacije, se te potem vedno znova pojavljajo. To pomeni, da moramo znati oceniti vso poplavo informacij in biti sposobni kritičnega razmišljanja.
Prizadevanja za medijsko pismenost so vedno večja. Predvsem pri izobraževanju mladih se namenja veliko pozornost temu, da postanejo sposobni prepoznati lažne novice. To pomeni, da se zavedajo, da potrebujejo verodostojne vire informacij. Da znajo vsako informacijo, ki jo pridobijo, ovrednotiti, o njej premisliti in se vprašati, ali ji lahko zaupajo, nato pa na podlagi te informacije sprejeti neko odločitev oziroma delovati na njeni podlagi.
Poleg tega se moramo zelo dobro zavedati, da če je neka zavajajoča informacija blizu našemu življenjskemu in svetovnemu nazoru, ji z veliko večjo verjetnostjo nasedemo. Zelo težko je prepoznati tako zavajanje, kadar nagovarja naša prepričanja, predsodke, naše znanje, ali pa, ko igra na naša čustva. Če smo čustveno na nekaj navezani, se z nami veliko laže manipulira.
Torej medijsko pismena oseba zna poiskati informacije in zna ugotoviti, katere so tiste informacije, ki jim lahko zaupa. Zelo pomemben del medijske pismenosti je dostop do informacij. En dostop so mediji, drug dostop so družbena omrežja. Na splošno pa velja, da je najbolj delikatno iskanje ravnovesja med cenzuro in svobodo govora.
Pregledna razstava likovnih del slikarja Jožeta Kotarja s poudarkom na delih, ustvarjenih v zadnjem desetletju, nosi naslov Colores mecum porto, kar v prostem prevodu pomeni »barve nosim s seboj«. Kotar se nam skozi svoja ustvarjena dela nedvomno kaže kot predan raziskovalec fluidnosti barvnega sveta, ki vznemirja njegovo dušo na intuitivni ravni, kot ustvarjalec, ki se je likovnemu svetu v popolnosti predal, in kot umetnik, ki z jasno vizijo uresničuje svoje poslanstvo.
Na otvoritveni slovesnosti v Galeriji Dolenjskega muzeja se je v petek, 24. februarja 2023, zvečer zbralo okoli 150 ljudi, ljubiteljev likovne umetnosti Novomeščana Jožeta Kotarja. V sklopu kulturnega programa so na začetku in na koncu nastopile nadarjene mlade plesalke AK Alma Europa, ki so pod vodstvom Leticije Slapnik – Yebuah pripravile dva zanimiva ritmična nastopa. Direktorica Dolenjskega muzeja Jasna Dokl Osolnik pa je povedala, da se svetovi kulture stalno mešajo, zato je tudi likovna umetnost v Novem mestu pestra, saj je bilo lani kar šest odmevnih razstav. Poudarila je, da slikar Jože Kotar s svojo ustvarjalnostjo ta umetniško- likovni svet povezuje že petdeset let.
Mlade plesalke in Leticija Slapnik Yebuah
Kustosinja Jasna Kocuvan Štrukelj
V nadaljevanju programa je nastopila kustosinja Jasna Kocuvan Štukelj, ki je tudi poudarila Kotarjevo zvestobo svoji ustvarjalni notranjosti, ki pa se zadnji čas preliva v abstraktno obliko. Jože Kotar nenehno raziskuje svoj likovni jezik, zato so njegove podobe psihološki izraz umetnika. Umetnine slikarja Jožeta Kotarja so odkritje njega samega. Nastopil je tudi likovni kritik iz Trsta, ki je povedal, da ves prostor odzvanja dela Jožeta Kotarja. Njegovi motivi izhajajo iz njegove notranjosti, zato je Kotar pravi umetniški talent in kot tak genialen, pri njegovih umetninah pa ne gre samo za barvo in luč, ampak so njegove barve luč!
Jože in njegova hči Klavdija Kotar
Zaključni govor je imel župan MO Novo mesto mag. Gregor Macedoni, ki je razstavo odprl, pri tem pa je povedal, da Jože Kotar z umetnostjo povezuje svet z Novim mestom, kjer vsaka njegova slika postane resničnost v stiku z ljudmi.Njegov vir navdiha in najbolj jasno izražen likovni element so nedvomno barve, njihova fluidnost in tonska vrednost. Svet barv in svetlobe ga je posrkal vase že zelo zgodaj, ko je kot otrok na izraznost in moč barv gledal z drugačnimi očmi, kot ju vidi večina.
Barvna čistost in jasnost, ki jo dopolnjuje svetlobna prežarjenost, sta tako stalnici v slikarjevih delih, in to ne glede na izbrani motiv. Z barvami namreč v polni meri izraža svoje notranje dražljaje in občutja, ki jih ob izbranem motivu začuti in nato prelije v slikarski jezik.
Razstavo približno štiridesetih del, ustvarjenih v zadnjih dvajsetih letih, so pripravili v Dolenjskem muzejuob slikarjevi 70-letnici in 50-letnici njegovih prvih razstav.
Konec decembra 2022 je Bojan Sedmak, pesnik, kantavtor, esejist, avtor (literarnih) dnevnikov in kratkih form, je na portalu Mladinske knjige v Ljubljaniv Glazerjevi dvorani Univerzitetne knjižnice v Mariboru, predstavil svoje številne knjige.
Bojan Sedmak je pisal in ustvarjal domala že od nekdaj. Leta 2012 pa je vendarle prvič izdal pesniško zbirko, tisto, ki se je zdela kot prvenec in zbrano delo hkrati. Kmalu pa se je pokazalo, da je bila druga oznaka povsem zgrešena. Takrat se je šele odprlo in Bojan Sedmak je v desetih letih izdal kar 14 knjig. Žanrsko gre za knjige poezije, knjige elektronskih sporočil, knjige boanov in za knjige dnevnikov. Takšna je tudi njegova zadnja knjiga, ki jo je naslovil Slej ko prej za vselejin jeizšla v knjižni zbirki Frontier pri Kulturnem centru Maribor.
Z avtorjem se je pogovarjala dr.Jerneja Ferlež, ki knjižnična Zasedanja s knjigami tudi organizira. Preučila je vse postaje Sedmakove umetniške in nazorske formacije, tudi tiste, o katerih sam tokrat ni kaj dosti povedal. Lahko bi rekli, da je na začetku pogovora izrekal bolj boane, potem počasi daljšal formo, za konec pa je prebral že kak konkreten odlomek. Avtor je priznal, da je dnevnike pisal z zavedanjem, da bodo javni, zato je bila na delu avtocenzura. Pri takšnem pisanju pisec ves čas balansira: kako daleč lahko greš v iskrenosti in kako naj se omejiš, da ne bodo dnevniki preveč polni tebe … No, to rešiš med drugim tako, da pišeš o drugih. Po oceni Jerneje Ferlež so presežek teh dnevnikov refleksije kulturnega življenja in umetnosti. Skratka, Bojan Sedmak ogromno bere in v velikih dozah konzumira tudi druge oblike umetnosti, ob tem pa pravi, da je branje življenje, sam pa se boji, da bi imel, če bi kje ostal brez čtiva, prehudo abstinenčno krizo.
Bojan Sedmak
Z moderatorko sta na otvoritvi govorila še o razliki med spominskimi in dnevniškimi zapisi (spomini izhajajo iz sedanje optike, dnevniški zapis pa bralca postavi neposredno v preteklost) in o tem, da ima tak direkten skok nazaj, poseben pomen pri tistih, ki jih več ni. V dnevnikih so ujeti trenutki, ko prihodnosti še ne poznamo, je še povedal Bojan Sedmak.Na koncu pogovora avtor sicer ni napovedal nove knjige, povedal pa je, da ta ne bo dolgoprozna.
V polnem atriju Knjižnice Mirana Jarca (KMJ) Novo mesto smo obiskovalci kulturne prireditve, ki je bila v četrtek, 16. februarja 2023, spet doživeli nekaj zanimivega in lepega. Tri leta po izidu knjige Gospod Leon Štukelj in Tovarišija smo namreč v Novem mestu dočakali predstavitev tega zanimivega knjižnega dela treh avtorjev.
Naše duše je najprej pobožal Ciganski ples v izvedbi mladega harmonikarja Igorja Dragičevića. Po uvodni besedi organizatorke dogodka Bojane Medle pa je prevzel niti vodenja povezovalec Franček Jauk, soavtor biografije Leona Štuklja in eden od recenzentov knjige o Leonu Štuklju. V pogovoru s tremi eminentnimi gosti je osvetlil tako zgodovino nastanka te knjige kot mnoge druge zanimivosti v zvezi z njo in z našim rojakom olimpionikom Leonom Štukljem.
Alenka Puhar in Franček Jauk
Dr. Ivan Čuk, predavatelj na ljubljanski fakulteti za šport, je osvetlil zahtevno pot zbiranja dragocenega gradiva za knjigo. Da so zbrali podatke, so združili moči on – kot pobudnik knjige, Jasna Dokl Osolnik, direktorica Dolenjskega muzeja, Alenka Puhar, publicistka in prevajalka, ter športni trener dr. Aleks Leo Vest. Štukljevo usodo so osvetlili z različnih zornih kotov. Vsi so si bili edini v tem, da je bil olimpionik Leon Štukelj svetilnik v najširšem pomenu besede.
Novomeščani smo ponosni, da se je Leon Štukelj rodil v našem mestu in nekaj časa tukaj tudi živel, zato smo ga konec šestdesetih let imenovali za častnega občana Novega mesta. Žalosti pa nas, da je bil ob koncu vojne obtožen sodelovanja s plavo gardo. Kljub temu da je v sodnem procesu dokazal svojo nedolžnost in bil oproščen, je bil po vojni eno leto brez službe, sodniškega poklica pa sploh ni smel več opravljati.
Za malce vpogleda v knjigo in za še dodatno vzbujanje radovednosti v poslušalcih v KMJ sta Živa Kregulj in Marcel Kuhelj, oba dijaka tehniške gimnazije na Centru srednjih šol Novo mesto, prebrala vsak po en odlomek iz knjige Gospod Leon Štukelj in Tovarišija.
In ker je bil Leon Štukelj tudi velik ljubitelj glasbe, je bilo več kot umestno, da so predstavitev knjige o njem zaključili glasbeniki Glasbene šole Marjana Kozine z Montijevim poskočnim Čardašem.
Podelitev knjižnih nagrad prejemnikom bralne značke za odrasle
Lucija Ćirović, pionirka slovenske ženske standup komedije, animatorka lutk, ventrilokvistka, igralka in dramska pedagoginja, je 4. februarja 2023 v atriju Knjižnice Mirana Jarca (KMJ) Novo mesto navduševala zbrane na zaključni prireditvi projekta bralna značka za odrasle 2022/2023. V intervjuju z eno od knjižničark je povedala nekaj zanimivosti iz svojega študija in poklica, čestitala pridnim novomeškim bralkam in bralcem ter jim podelila knjige za nagrado.
Animatorka Lucija Ćirović
V projektu bralna značka za odrasle sodeluje novomeška KMJ že vrsto let. Številne knjigoljubke in nekaj knjigoljubcev prebere vsako leto pet leposlovnih knjig iz obširnega seznama domačih in tujih sodobnih avtorjev, ki ga pripravijo prizadevne knjižničarke. Vsako leto berejo na drugo temo, v letu 2022 je bila tema branja ženska, ženska takšna in drugačna. O prebranih knjigah se med seboj ne pogovarjajo oziroma ne razpravljajo v skupini, ampak o vsaki knjigi samo pisno odgovorijo na tri vprašanja, ki pa so zelo zvita. Namen projekta je nagovarjati odrasle k branju kakovostne literature in dvigovati raven bralne kulture.
Lucija Ćirovićje ženska mnogih talentov, s pomočjo nekaterih od njih je na podelitvi bralnih značk za odrasle animirala občinstvo v KMJ. Praktično smo spoznali, kaj je stand up komedija, gre namreč za pripovedovanje šal stoje pred publiko. Najbolj smo jo občudovali v nastopu s petelinom CocoCh. Adelom, kjer je uporabila svoje vrhunsko ventrilokvistično znanje govorjenja z zaprtimi usti.
Lucija Ćirović v elementu
Kulturno društvo Severina Šalija čestita vsem, ki so osvojili bralno značko za odrasle, pohvala in zahvala pa velja tudi marljivim uslužbenkam KMJ, še posebej pa Luciji Ćirović, ki je navdušila staro in mlado.
Osrednji slovenski kulturni praznik z uradnim imenom Prešernov dan, slovenski kulturni praznik ima status državnega praznika od leta 1946, od leta 1991 pa je 8. februar tudi dela prost dan. Nagrade za vrhunske dosežke na področju kulture so na ta dan prvič podelili leta 1947, leta 1955 pa so bile z zakonom poimenovane po Prešernu. Na slovenski kulturni praznik praznujemoobletnico smrti najpomembnejšega slovenskega pesnika dr. Franceta Prešerna.Na ta dan, v Ljubljani na osrednji državni proslavi, podelijo Prešernove nagrade in nagrade Prešernovega sklada za vrhunske dosežke na področju kulture in umetnosti v Sloveniji.
Prešernovo nagrado vsako leto podelijo ustvarjalki oziroma ustvarjalcu, ki je s svojimi vrhunskimi umetniškimi dosežki v okviru svojega življenjskega opusa trajno obogatil slovensko kulturno dediščino, nagrado Prešernovega sklada pa podelijo ustvarjalki oziroma ustvarjalcu za vrhunske umetniške dosežke, ki so bili javnosti predstavljeni v zadnjih treh letih pred podelitvijo nagrad in pomenijo obogatitev slovenske kulturne zakladnice.
Predsednik Upravnega odbora Prešernovega sklada je dr. Jožef Muhovič, akademski slikar, likovni teoretik, dr. filozofije, univerzitetni učitelj, izr. član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, podpredsednica pa Bernarda Fink Inzko, mezzosopranistka, koncertna in operna pevka.
V skladu z odločitvijo in sklepi Upravnega odbora Prešernovega sklada prejmeta Prešernovo nagrado leta 2023 multidisciplinarna umetnica Ema Kugler in akademski slikar prof. Herman Gvardjančič.
Ema Kugler je multidisciplinarna umetnica, ki pri filmu deluje kot režiserka, scenaristka, montažerka, scenografka in kostumografka. Poleg ustvarjanja pri filmu se udejstvuje še v gledališču kot avtorica performansov in občasno tudi scenografij. »Ema Kugler pri svojem delu prevaja svoje notranje podobe in ne sledi trenutnim likovnim in umetniškim smernicam, praviloma jih prehiteva ter presega okvir časa in prostora, v katerem deluje,« je zapisala strokovna komisija za uprizoritvene umetnosti.
Ema Kugler in Herman Gvardjančič, dobitnika Prešernove nagrade 2023.
Herman Gvardjančič je že desetletja ena osrednjih figur slovenske likovne umetnosti. »Je najizrazitejši predstavnik ekspresionističnega kreativnega habitusa, prežetega s severnjaškim nadihom, ki ga dopolnjuje s specifično osebno in lokalno izkušnjo, z mojstrskim obvladovanjem metierja in slikarsko strastjo, vse to pa v svojih delih zaokroži v dovršeno celoto« kot je zapisano v utemeljitvi nagrade.
Nagrado Prešernovega sklada leta 2023 prejmejo naslednji ustvarjalci: pisatelj in novinar Dušan Jelinčič za roman Šepet nevidnega morja, dvanajst tablet svinca, skladatelj gledališke in filmske glasbe Drago Ivanušaza projekte med letoma 2019 in 2022, pianist Alexander Gadjievza solistične recitale in izvedbe klavirskih koncertov na domačih in tujih odrih v zadnjih treh letih, akademski slikar Nikolaj Beer za cikel razstav v letih 2021 in 2022, filmski režiser in scenarist Matevž Luzar za film Orkester, ter arhitekturni atelje Medprostor za dosežke v preteklih treh letih.
Na slovenski kulturni praznik, številni muzeji in galerije, prijazno in brezplačno vabijo ljubitelje kulture na ogled najrazličnejših stalnih in občasnih ogleda vrednih razstav.
Fotografije so s spleta.
Zbral in uredil: Franci Koncilija
France Prešeren – Zdravljica
Zdravljica je pesem, ki jo je napisal France Prešeren novembra 1844. Objavo je morala počakati do leta 1848. Leta 1991 je Stanko Premrl pesem uglasbil za zbor in njena 7. kitica je postala Slovenska himna.
Pesem je France Prešeren napisal kot napitnico, najverjetneje na pobudo Matije Vrtovca, znanega kot šentviškega vinogradnika, ki je prešerna nagovoril, da naj napiše pesem, ki bo slavila trto in vino. Pesem je na koncu presegla zgolj veselje ob novem vinu in prijetnem druženju, in tako je njen optimizem prerasel v takrat drzno politično pesem.
V njej je združil misel o prijateljstvu z željo po enosti, svobodi, bratstvu in medsebojnem spoštovanju ljudi. Iz zasebnega nagovora prijateljem je prerasla v narodno-ljubno pesem. Spregovori o slovenskem narodu, njegovi usodi in željah vseh. Pesem je bila pripravljena za objavo leta 1846 v Poezijah, a je bila cenzurirana. Tako je pesnik sam izločil pesem, saj je bila kitica Edinost, sreča, sprava označena kot spotakljiva s strani cenzorja Franca Miklošiča. Na objavo celotne pesmi je bilo potrebno počakati do leta 1848, ko je bila objavljena po marčni revoluciji.
Zdravljica
1. Spet trte so rodile prijatli, vince nam sladkó, ki nam oživlja žile, srcé razjásni in oko, ki utopi vse skrbi, v potrtih prsih up budi!
2. Komú narpred veselo zdravljico, bratje! čmò zapét’! Bog našo nam deželo, Bog živi ves slovenski svet, brate vse, kar nas je sinóv sloveče matere!
3. V sovražnike ‘z oblakov rodú naj naš’ga treši gróm; prost, ko je bil očakov, naprej naj bo Slovencov dom; naj zdrobé njih roké si spone, ki jih še težé!
4. Edinost, sreča, sprava k nam naj nazaj se vrnejo; otrók, kar ima Slava, vsi naj si v róke sežejo, de oblast in z njo čast, ko préd, spet naša boste last!
5. Bog žívi vas Slovenke, prelepe, žlahtne rožice; ni take je mladenke, ko naše je krvi dekle; naj sinóv zarod nov iz vas bo strah sovražnikov!
6. Mladenči, zdaj se pije zdravljica vaša, vi naš up; ljubezni domačije noben naj vam ne usmŕti strup; ker zdaj vàs kakor nàs, jo sŕčno bránit’ kliče čas!
7. Živé naj vsi naródi, ki hrepené dočakat’ dan, da, koder sonce hodi, prepir iz svéta bo pregnan, da rojak prost bo vsak, ne vrag, le sosed bo mejak!
8. Nazadnje še, prijatlji, kozarce zase vzdignimo, ki smo zato se zbrat’li, ker dobro v srcu mislimo; dókaj dni naj živí vsak, kar nas dobrih je ljudi!
Stara komaj blizu 48 let je 2. februarja 1864, pred 159 leti, v Novem mestu umrla Julija Primic, poročena pl. Scheuchenstuel, znamenita pesniška muza dr. Franceta Prešerna in njegova nikoli uslišana ljubezen.
Vanjo se je Prešeren domnevno zaljubil v Trnovski cerkvi v Ljubljani, ko jo je tam leta 1833 prvič videl. Poznavalci pa si o njunem prvem srečanju sploh niso edini, kot tudi ne, katere pesmi ji je Prešeren posvetil. Zagotovo pa ji je z akrostihom Primicovi Juliji posvetil eno svojih najznamenitejših pesnitev Sonetni venec. Primicova Julija je pokopana na Šmihelskem pokopališču, kjer na grobu še vedno stoji spomenik, ki ga ji je dal postaviti njen mož.
Julija Primic se je rodila 30. maja 1816 v Ljubljani. V mladostniških letih je bila Julija precej zaprta vase, saj jo je mati vzgajala po svojih strogih meščanskih načelih. Družiti se je smela samo z vrstniki iz uglednih družin. Pri domačih učiteljih se je naučila znanja tujih jezikov, plesnih korakov in osnovnih pravil tedanjega bontona v družbi. Ker je veljala za eno bogatejših in lepših dedinj v Ljubljani, je bila deležna tudi kar nekaj pozornosti snubcev, med drugimi je bil vanjo zaljubljen tudi France Prešeren. Po poroki sta se z možem preselila v Novo mesto, kjer sta živela v gradiču Novi dvor (Neuhof) v Kandiji, kjer je danes interna bolnišnica.
Novi dvor (Neuhof) v Novem mestu
Fotografije so s spleta.
Zbral in uredil: Franci Koncilija
3. FEBRUAR 2023
VALENTIN VODNIK (1758–1819)
V petek, 3. februarja 2023, praznujemo 265. rojstni dan slovenskega frančiškana, pesnika, prevajalca, razsvetljenca, jezikoslovca, učitelja, novinarja in urednika Valentina Vodnika. Vodnik se je rodil 3. februarja 1758 v Ljubljani, kjer je 8. januarja 1819 tudi umrl.
Na željo staršev se je Vodnik začel pri devetih letih učiti branja, pisanja in računanja. Leta 1768 so ga poslali k stricu Marcelu v novomeški frančiškanski samostan, kjer je kasneje kot frančiškan študiral filozofijo. V teh letih se je seznanil tudi z Markom Pohlinom, slovenskim duhovnikom in jezikoslovcem (1735 – 1801). Z ustanovitvijo Ilirskih provinc se je Vodnikovo življenje zelo spremenilo. Nova francoska oblast je prinesla šolsko reformo, ki je dovoljevala pouk v jeziku dežele. Tako je Vodnik postal gimnazijski ravnatelj in nadzornik osnovnih ter obrtnih šol. Po vrnitvi slovenskega ozemlja Avstriji se je zaradi podpore francoski oblasti njegov položaj poslabšal. Leta 1815 so mu bile prepovedane vse šolske službe. Bil je predčasno upokojen. Umrl je leta 1819 v Ljubljani zaradi možganske kapi. Valentin Vodnik je začel pesniti že v gimnaziji pod vplivom Marka Pohlina. Svojemu učitelju »kranjskega pisanja«, kot je zapisal v avtobiografiji, je Vodnik napisal elegijo Mila pesm, ko je Pohlin leta 1775 odšel na Dunaj. Po Pohlinovem odhodu je Vodnik za petnajst let umolknil. K pisanju ga je spet pritegnil Žiga Zois, ki ga je odmaknil od Pohlinove šole in ga usmeril v razsvetljenstvo. Pritegnil ga je k pisanju literarnih, poljudnoznanstvenih, jezikoslovnih in publicističnih del, s področij zemljepisa, geologije, leposlovja itd… Vse to je izdajal v koledarjih Velika pratika in Mala pratika, ki jima je bil edini sodelavec in urednik. Veliko časa je Vodnik posvečal tudi prvemu slovenskemu časopisu Lublanske novice (1797—1800).
Lublanske novice, prvi časopis v slovenskem jeziku, Rokopisna zbirka NUK.
V času Ilirskih provinc je začel pisati prve slovenske učbenike za gimnazije in spodbujal rabo slovenskega jezika v šolstvu. Vodnik je bil prvi pravi posvetni slovenski pesnik, vendar pesništvo zavzema zelo majhen delež njegovega ustvarjanja. Pomemben je tudi za razvoj slovenske proze. Prevajal in pisal je šaljive anekdote.. Velik pomen ima v razvijanju publicističnih, poljudnoznanstvenih in učbeniških oblik. Velja za prvega slovenskega novinarja, urednika in pisca šolskih učbenikov. Ob letošnji obletnici Vodnikovega rojstnega dneva, ki ga v Vodnikovi domačiji zaznamujejo vsako leto in se ob tem posvetijo enemu od poglavij v Vodnikovem življenju in delu, bo razsvetljenec Valentin Vodnik predstavljen kot novinar. Vodnikov rojstni dan so Ljubljančani poimenovali Vodnikovanje.
V Narodni galeriji v Ljubljani so 2. februarja 2022 odprli razstavo z naslovom Metka Krašovec : Tomaž Šalamun : Radko Polič, ki so jo pripravili s pomočjo donacije del Metke Krašovec (1941–2018).
Razstavo bi lahko poimenovali tudi risba: poezija: interpretacija poezije. Na razstavi, ki bo na ogled do 8. maja, predstavljajo manj znani risarski del ustvarjalnosti Metke Krašovec in ga postavljajo v kontekst Šalamunove poezije.
Pesnik Tomaž Šalamun
Dramski igralec Radko Polič
Metka Krašovec je leta 2016 Narodni galeriji podarila 251 del iz svojega obsežnega raznovrstnega opusa.»Tako je Narodna galerija dobila neprecenljivo darilo, reprezentativno zbirko, ki obenem izkazuje tudi veliko zaupanje slikarke in Prešernove nagrajenke Metke Krašovec Narodni galeriji kot skrbnice najdragocenejše umetnostne dediščine našega prostora,« so sporočili iz galerije.
Kot pojasnjuje direktorica Narodne galerije Barbara Jaki, je v njihovi galeriji utečena praksa, da umetniške donacije predstavijo javnosti na razstavi in v spremljevalni publikaciji. Po veliki pregledni razgrnitvi ustvarjanja Metke Krašovec v Moderni galeriji leta 2012 in več drugih predstavitvah so se želeli tokrat osredotočiti na tisti del njenega opusa, ki je najmanjkrat razstavljen in zato širši javnosti najmanj znan.
Direktorica narodne galerije Barbara Jaki
Metka Krašovec
To so komorna, najintimnejša dela, v katerih se najbolj zrcali bistvo umetnosti Metke Krašovec. Gre za barvno reducirane, skoraj monokromatske akvarele, risbe s peresom, ogljem, svinčnikom ali flomastrom in drobne risbe z bleščicami v mešani tehniki. Želeli so, da bi razstava osvetlila njeno delo z drugačno lučjo, morda celo v povezavi s poezijo, ki je spremljala vse njeno življenje, posebej pa v šestintridesetih letih skupnega življenja s pesnikom Tomažem Šalamunom(1941-2014).
Umetnika sta bila življenjska in ustvarjalna sopotnika ter sta se inspirirala ob delu drug drugega. V njuni skupni knjigi Šepetanje, ki jo je po Šalamunovi smrti pripravila Metka Krašovec, je slikarka sama opozorila, da so prav njene risbe in slike na papirju umetniško najbližje Šalamunovi poeziji.
Na razstavi, ki bo, kot rečeno, na ogled do 8. maja 2022, izpostavljajo dvainštirideset risb in eno sliko iz donacije del, ki so jih postavili v kontekst Šalamunove poezije. Izbor risb in pesmi so zaupali poznavalcu in občudovalcu slovenske poezije in slikarstva Metke Krašovec, igralcu Radku Poliču-Racu. Lirična razstava je obogatena tudi z Racevimi interpretacijami Šalamunovih pesmi, ki jim obiskovalec lahko prisluhne in, kot pravi Barbara Jaki, poglobljeno doživi novo, neke vrste celostno umetnino, delo treh sijajnih umetnikov, generacijskih sodobnikov, ki svoje talente zrcalijo in oplajajo v kalejdoskopskem prepletu izrazov.
Saša Pavček je predstavila svojo novo knjigo Živi ogenj gledališča.
Prvi delovni dan v letu 2023, torek, 3. januarja, je novomeška Knjižnica Mirana Jarca (KMJ) naredila Novomeščanom in drugim prebivalcem mesta in okolice nadvse prazničen. V svojem atriju je ponudila izjemno lep kulturni dogodek, gostila je hčerko našega rojaka pesnikaToneta Pavčka. V pogovoru s Carmen L. Oven je mnogostranska umetnica Saša Pavček predstavila svojo novo knjigo Živi ogenj gledališča, ki je nastala v času korone.
Saša z očetom Tonetom (fotografija je s spleta)
V času, ko ni bilo vaj, predstav, odra, je Saša razmišljala o gledališču, kaj ji to pomeni, o svojih igralskih kolegih in kolegicah, ljudeh, ki so jo oblikovali, in o tem, kako želi nadaljevati na tem polju v bodoče. Svoja razmišljanja je prelila v pesmi Zastali čas in nato Živi ogenj gledališča. Njena fantazija se je razmahnila ob opisovanju drugih ljudi, ob portretih kolegov in kolegic, mnogih igralskih genijev, med katerimi je izpostavila Dušo Počkaj in Poldeta Bibiča.
Prisrčno in iskreno je spregovorila o svojem otroštvu, še posebej o prvih letih življenja v šoli, ko so jo nekateri pedagogi imeli za nesposobno in je zato tudi samo sebe podcenjevala. Ampak krila so ji zrasla, ko je ob zabavnem oponašanju učiteljev ter veselem smehu in odobravanju sošolcev spoznala, kako odlična imitatorka je. Novomeška publika je v KMJ z aplavzom pospremila Sašino sklepno misel, da pedagogi nikoli ne bi smeli podcenjevati otrok in vnaprej določati, kaj bodo učenci v življenju dosegli. Njej so namreč napovedovali, da bo dobra le za šiviljo ali trgovko.
Priljubljena igralka Saša Pavček je z nastopom navdušila Novomeščane.
Čuteče je spregovorila tudi o tem, kako igralci, ko igrajo v tragedijah, podoživljajo svoje travmatične dogodke, v komedijah pa svoje travme zdravijo s smehom. Občinstvo je nato navdušila in nasmejala z odigrano lastno komedijo Kmečki turizem Alen Pavc, napisano v primorskem narečju.
Še posebej pa je publiko očarala, ko je pripovedovala o svoji zavzetosti, da njeni študenti ne bi izgubili slovenskega jezika, da bi očistili svoj besednjak angleških izrazov, in o drugih izkušnjah z generacijami svojih študentov. Polagala jim je na srce, naj negujejo svojo dušo, naj se medsebojno podpirajo, naj ne tekmujejo med seboj, naj ne odrivajo drugih, da bi bili oni prvi. Želela jih je ozavestiti, da so za uspeh posameznika najpomembnejši zaupanje, varnost in podpora skupine.
Za igralko Dušo Počkaj je Saša povedala, da je bila ne samo ena najboljših igralk, ampak tudi poosebljena skromnost, mi pa lahko mirne duše isto trdimo za Sašo Pavček.
Avtorica prispevka in treh fotografij z dogodka: Marjana Štern.
Spletna stran Kulturnega društva Severina Šalija Novo mesto. Urednik: Franci Koncilija.
