Končno smo dočakali pravo in vroče poletje. Mnogi odhajajo na težko pričakovani in zaslužen dopust, kjer bodo izginile vsakdanje napetosti, skrbi in obveznosti. No, tisti pravi deloholiki tudi na morju ali v gorah ne bodo mogli doživeti pristen počitek, ker so pač takšni …

»Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte!« (Mr 6, 30 – 34) piše v Svetem pismu. Opazujte stvarstvo v njegovem veličastvu, prisluhnite bitju lastnega srca, šumenju gozdov, frfotanju pisanega metulja in kriku detla v bukovju. Občudujte rosno kapljo, ki se je ujela v pajkovo mrežo, vonjajte divji bezeg in se predajte lepoti in harmoniji bivanja…

Vse resnično velike in pomembne stvari izvirajo iz nevidnih globin, začenjajo se na skrivaj, po tihem, iz srca, ki je središče človekove duhovnosti in svobode. Ljudje smo ustvarjeni po božji podobi, zato moremo ljubiti, razmišljati in izbirati. Sodobni človek pogosto preživi prosti čas v nemiru, lahko pa gre tudi vase, se poglobi v svojo (ne)človečnost ter postane boljši človek. Sredi dolenjskih gozdov in belokranjskih belih brez počiva neskončni mir … Prešerno zadovoljstvo vzbuja mehkobna pokrajina in prijaznost ljudi, kjer iz slehernega koščka te dežele lijejo Lepota, Dobrota in Ljubezen …

Kdor more, naj razume.

Franci Koncilija

Kategorije: Pomišljaj