Rezka Povše
Dragi prijatelji, pesniki in bralci poezije!
Prvi pomladanski dan je tudi svetovni dan poezije. Čestitam vsem,
ki jo berete in nekateri tudi sami ustvarjate. Nismo revni. Bogatimo se s poezijo in tisti, ki jo pišete in berete, nosite v srcu govoreče cvetje.
Izbrala sem dve pesmi Marka Pavčka, ki se je rodil na prvi pomladanski dan – dan poezije.
Rezka Povše
Marko Pavček (21. marec l958–11. september 1979)
je bil sin pesnika Toneta Pavčka in njegove soproge Marije Pavček ter brat igralke Saše Pavček. Študiral je primerjalno književnost in slovenščino na Filozofski fakulteti ter dramaturgijo na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Žal je mlad hote umrl.
Napisal je eno in edino pesniško zbirko z naslovom Z vsako pesmijo me je manj, ki je bila izdana posmrtno leta 1981. Na začetku svoje ustvarjalne poti je zarisal značilne poteze svoje podobe, ki je bila razpeta med mladostno neugnanost in spoznanje teže življenja, med hvalnico in tožbo, med ljubezen in smrt. V njej predstavlja tenkočuten in nezamenljiv glas, ki je zorel v samosvojo govorico in se povzpel v tragični vrh življenja in poezije.
Jaz čutim verze! Jaz čutim verze!
Vsak verz ima
nosilnost železne traverze,
mogočno trdnost betona,
Rušilno moč ekrazita!
Z elektriko vsaka je črka nabita!
Besede so kot razbeljeno jeklo.
Verzi želijo, da bi te opeklo!
Vsak verz ima
v sebi milijone eritrocitov,
roke, krvave od boja,
vonj po bencinu, dih stroja,
neskončnost obstoja!
Jaz ljubim verze! Jaz ljubim verze!
——————————————————–
Z vsako pesmijo me je manj.
Spraskam se v pesem. Počasi. Kos za kosom.
Bolečina je pekoča, a sladka.
Črna kri brizga iz verzov.
Pod nohti žari moje meso.
Z vsako pesmijo me je manj.
Pride čas, ko se postrgam vsega.
Brez kože bom, brez oči,
brez krvi in brez žil,
brez mesa, brez kosti.
Brez srca.
Takrat bom najbolj popoln.
