OB STOLETNICI SMRTI FRANCOSKEGA PISATELJA MARCELA PROUSTA

V iskanju Proustovega sveta
Marcel Proust

18. novembra 2022 je minilo sto let od smrti izjemnega francoskega pisatelja Marcela Prousta. Obletnica je v Franciji in drugod po Evropi sprožila številne ponatise njegovih del, nove študije, razprave in razstave. Proustov romaneskni cikel Iskanje izgubljenega časa obsega sedem knjig, ki skupaj štejejo 3.000 strani, in predstavlja ikoničen Proustov svet, ki od nastanka do danes spodbuja k razmisleku, pa tudi k polemikam. Ob stoti obletnici smrti velikana svetovne književnosti, naslednika francoskih realistov in znanilca moderne proze 20. stoletja, Marcela Prousta (1871–1922), je skupaj z romanesknim ciklom Iskanje izgubljenega časa,  izšlo tudi delo Petinsedemdeset listov v prevodu, s spremno besedo pisateljice in prevajalke doc. dr. Katarine Marinčič (1968).

Marcel Proust je po mladostnih poskusih, med katere sodi tudi v slovenščino prevedena zbirka Radosti in dnevi, pri petintridesetih začel pisati roman Iskanje izgubljenega časa. Ta je nastajal do njegove smrti. Pariški saloni in obmorska letovišča so predstavljali Proustov resnični kot tudi literarni poligon. Pečat je pustil zlasti s podrobnimi opisi stvarnosti, pravzaprav evokacijami preteklih časov in prostorov, ki za posameznika niso ne zunanji in ne minljivi.

Petinsedemdeset listov
C:\Users\uporabnik\Desktop\2- ODBOR ZA PROMOCIJO KULT. DEDIŠČINE NM\ZAPISNIK ODBORA - RASTOČA KNJIGA - 30. 6. 2022\38 - KNJIŽNI SEJEM\MODEL - STO LET SMRTI PROUSTA\FOTKA - 3.jpg

Gre za pravi skriti literarni zaklad, saj je besedilo, ki obsega okrog 100 strani, dolgo časa veljalo za izgubljeno. Besedila so bila izvorno napisana okrog leta 1908, približno takrat, ko je Proust začel snovati cikel Iskanje izgubljenega časa, ki je v sedmih romanih izhajal med letoma 1913 in 1927. Knjigo Petinsedemdeset listov je hranil znameniti založnik Bernard de Fallois, ki je med drugim poskrbel za posthumno objavo številnih Proustovih del, vključno z nedokončanim romanom Jean Santeuil. Petinsedemdeset listov, ki jih je Fallois prvič omenil leta 1954 v predgovoru k Proustovi zbirki esejev in jih označil za dragocen vodnik k razumevanju knjige Iskanja izgubljenega časa, pa se dolgo časa ni pojavilo in šele predlani, tri leta po založnikovi smrti, ko so bili odkriti v njegovih arhivih in nato objavljeni. Prevajalka doc. dr. Katarina Marinčič je ob tem povedala: »Knjiga z naslovom Petinsedemdeset listov je zbirka fragmentov, nabor zapiskov in skic, nastalih v obdobju, ko je Proust začenjal snovati svoje véliko delo. Bralec cikla V iskanju izgubljenega časa bo v njem zagotovo prepoznal nekatere ključne proustovske motive, ponekod tudi že slog zrelega Prousta. Poglavitna vrednost teh besedil, ki se zdijo kot vrečka nebrušenih diamantov, pa je vendarle dokumentarna. Zanimiva so ravno zaradi svoje nedodelanosti, ker nam vsaj rahlo odstirajo Proustov ustvarjalni proces.« Ti prvi osnutki epohalnega dela so veliko odkritje, ki ga literarni sladokusci in oboževalci francoskega literarnega virtuoza nikakor ne smejo spregledati.

C:\Users\uporabnik\Desktop\2- ODBOR ZA PROMOCIJO KULT. DEDIŠČINE NM\ZAPISNIK ODBORA - RASTOČA KNJIGA - 30. 6. 2022\38 - KNJIŽNI SEJEM\MODEL - STO LET SMRTI PROUSTA\FOTKA KATARINE.jpg

Doc. dr. Katarina Marinčič

Doc. dr. Katarina Marinčič je zapisala, da Proustov veličastni opus pričuje za pravico do odvečnega. Citira Andréja Gida: »Presenetljivo je, da se takšne knjige pojavijo v dobi, ko dogodek zmaguje nad idejo, ko nam kar naprej zmanjkuje časa, ko se dejanje posmehuje misli, ko se kontemplacija zdi nekaj nemogočega in celo prepovedanega, ko se nam, ker si še nismo opomogli od vojne, zdi upoštevanja vredno le tisto, kar je koristno in nečemu služi. A nenadoma se nam Proustovo delo, napisano s tolikšno velikodušnostjo, brez vsakršnih sebičnih motivov, zazdi koristnejše in nam je v večjo uteho od številnih drugih del, katerih edini cilj je uporabnost.«

C:\Users\uporabnik\Desktop\2- ODBOR ZA PROMOCIJO KULT. DEDIŠČINE NM\ZAPISNIK ODBORA - RASTOČA KNJIGA - 30. 6. 2022\38 - KNJIŽNI SEJEM\MODEL - STO LET SMRTI PROUSTA\pogledi_radojka_vr_2_lasko.jpg
Radojka Vrančič
C:\Users\uporabnik\Desktop\2- ODBOR ZA PROMOCIJO KULT. DEDIŠČINE NM\ZAPISNIK ODBORA - RASTOČA KNJIGA - 30. 6. 2022\38 - KNJIŽNI SEJEM\MODEL - STO LET SMRTI PROUSTA\846617_267-proust.jpg
Prevedene Proustove knjige

In v slovenščini bo Marcel Proust vedno imel še en veličasten kontekst, gospo Radojko Vrančič (1916-2009),ki je imela darežljivo in nepozabno prevajalsko srce. V njegov svet se je poglabljala tri desetletja. Aleš Berger, ki ji je tako rekoč posvetil svojo veliko Prešernovo nagrado za prevajalstvo, je v spominih nanjo napisal: »Bila je žlahtna, starosvetno omikana in olikana postava iz nasilno pretrganih meščanskih časov, ki ni svoje provenience in z njo povezane usode ne objokovala ne poveličevala, temveč jo je dostojanstveno sprejela, samoumevno nosila in zgledno ‘izkoristila’ – po prevajalski plati.«

Fotografije so s spleta.

Viri: Delo, Večer, Dnevnik in Reporter

Zbral in uredil: Franci Koncilija

GRAFIKE SLIKARJA VLADIMIRJA MAKUCA (1925–2016) RAZSTAVLJENE V MARIBORU

C:\Users\uporabnik\Documents\ZDRAVLJICA\PRAVO PRIJATELJSTVO\PRAVO PRIJATELJSTVO\1 - ESEJ O SMISLU ŽIVLJENJA\AAA - AAAA - PRISPEVKI V PRIPRAVI\MAKSIME IN MISLI\HOMAGE INGEBORG BACHMANN\ZGODBA PRESLIŠANE ŽENSKE\VLADIMIR MAKUC RAZSTAVLJA V MARIBORU\884702.jpg
Slikar in grafik Vladimir Makuc

Vladimir Makuc (1925–2016) je v slovensko likovno zgodovino zapisan prvenstveno kot umetnik grafike, vendar je v toku njegovega opusa večkrat prišlo do pomembnih prelomov, tako v tehničnem kot motivnem in idejnem smislu. Tako bo v Likovnem razstavišču Univerzitetne knjižnice Maribor do 16. januarja 2023 na ogled trinajst grafičnih del Vladimirja Makuca, nastalih med letoma 1969 in 1980, ki pa so del stalne zbirke Galerije Božidar Jakac v Kostanjevici.

Razstava Sodobne kulturne krajine predstavlja specifično obdobje umetnikovega delovanja, čas, kakor v spremni besedi k razstavi piše kustos Galerije Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki Miha Colner , ko je avtor s podobami v svojih delih namigoval na industrializacijo in avtomatizacijo. Preplet »naravnega« in »industrijskega« je zagotovo tisto, kar se opazovalcu ob prihodu na razstavo najprej zasidra v misel. Makuc svoj grafični svet gradi z veliko natančnostjo, pri čemer mu dobro služita uporaba črt in koordinatna mreža. V ta »sistem« nato umešča svoje ljube ikonografske motive: ptice, ženske, močerade, govnače.  

Kako torej brati Makučeve grafike, ki na prvi pogled zares kažejo na nekakšno nasilje, ki ga modernost izvaja nad naravo?

C:\Users\uporabnik\Documents\ZDRAVLJICA\PRAVO PRIJATELJSTVO\PRAVO PRIJATELJSTVO\1 - ESEJ O SMISLU ŽIVLJENJA\AAA - AAAA - PRISPEVKI V PRIPRAVI\MAKSIME IN MISLI\HOMAGE INGEBORG BACHMANN\ZGODBA PRESLIŠANE ŽENSKE\VLADIMIR MAKUC RAZSTAVLJA V MARIBORU\1.jpg

Domači kraški svet Makuc jasno zasidra med absciso in ordinato, zato se v njem (kljub obilju podob in podrobnosti) ne izgubimo, ampak ga lahko podrobno preučujemo. »Iskanje reda je pri Makucu skoraj obsesija, zdi se nam, da je odkrivanje reda razkrivanje skrivnosti o samem bivanju,« je zapisala umetnostna zgodovinarka Nadja Zgonik

C:\Users\uporabnik\Documents\ZDRAVLJICA\PRAVO PRIJATELJSTVO\PRAVO PRIJATELJSTVO\1 - ESEJ O SMISLU ŽIVLJENJA\AAA - AAAA - PRISPEVKI V PRIPRAVI\MAKSIME IN MISLI\HOMAGE INGEBORG BACHMANN\ZGODBA PRESLIŠANE ŽENSKE\VLADIMIR MAKUC RAZSTAVLJA V MARIBORU\FOTKA - 3.jpg
C:\Users\uporabnik\Documents\ZDRAVLJICA\PRAVO PRIJATELJSTVO\PRAVO PRIJATELJSTVO\1 - ESEJ O SMISLU ŽIVLJENJA\AAA - AAAA - PRISPEVKI V PRIPRAVI\MAKSIME IN MISLI\HOMAGE INGEBORG BACHMANN\ZGODBA PRESLIŠANE ŽENSKE\VLADIMIR MAKUC RAZSTAVLJA V MARIBORU\FOTKA - 4.jpg

Tudi kolegi arhitekti so umetniku potrdili, da v njegovih delih obstaja strogost in ne le čustvenost, in to ga je razveselilo. Grafike so asociativno in vsebinsko vezane na istrsko-kraški svet, na njegove ljudi (tudi na samega Makuca), živali in rastline. Makuc, po rodu Kraševec, je venomer iskal zelo konkretne motive, ki so zanj obenem predstavljali simbolno vez s kraškim prostorom. Ptica je njegov osrednji simbol, ki ga razume kot simbol miru … Makuc pa je z njo izrazil svoje občutje o krhkosti sveta, saj imajo ptice pri njem drobne nožice, ki jim na številnih grafikah preti tudi kakšen zobnik.

C:\Users\uporabnik\Documents\ZDRAVLJICA\PRAVO PRIJATELJSTVO\PRAVO PRIJATELJSTVO\1 - ESEJ O SMISLU ŽIVLJENJA\AAA - AAAA - PRISPEVKI V PRIPRAVI\MAKSIME IN MISLI\HOMAGE INGEBORG BACHMANN\ZGODBA PRESLIŠANE ŽENSKE\VLADIMIR MAKUC RAZSTAVLJA V MARIBORU\FOTKA - 5.jpg

Tudi lik ženske se na njegovih grafikah pojavi pogosto. Makučeva ustvarjalna pot se je raztezala skozi sedem desetletij in v tem času se je njegova poetika jasno spreminjala. Vselej pa je ostajal zvest motivni in slogovni determiniranosti v interpretaciji mediteranskega sveta. Barve, ki jih je uporabljal, se raztezajo od zemeljskih do nebeško modrih, vselej pa so subtilne, skorajda pritajene. Vztrajanje pri slovenski lokalni ikonografiji pa menda niti ni kakšna Makučeva posebnost: taka naklonjenost je značilna za velik del prve generacije mladih slikarjev, ki so jih na prizorišče naplavila petdeseta leta. To gibanje bi lahko za silo označili kot regionalizem, določimo pa mu lahko tudi njegovega predhodnika in velikega vzornika Lojzeta Spacala.

C:\Users\uporabnik\Documents\ZDRAVLJICA\PRAVO PRIJATELJSTVO\PRAVO PRIJATELJSTVO\1 - ESEJ O SMISLU ŽIVLJENJA\AAA - AAAA - PRISPEVKI V PRIPRAVI\MAKSIME IN MISLI\HOMAGE INGEBORG BACHMANN\ZGODBA PRESLIŠANE ŽENSKE\VLADIMIR MAKUC RAZSTAVLJA V MARIBORU\FOTKA - 6.jpg

Dolga predanost grafiki Vladimirja Makuca se je naposled začela izrekati v začetku osemdesetih let, ko je dejal, da je grafična plošča v 25 letih absorbirala ves njegov duh in vse energije. V osemdesetih letih, v času postmodernizma, je začel s slikarskimi poskusi. Vseeno pa se v zgodovino zapisuje predvsem in prvenstveno kot grafik.

Fotografije so s pleta.

Vir: Večer

Zbral in uredil: Franci Koncilija

NOVA SPOZNANJA O DELU SLIKARJA MATEJA STERNENA (1870–1949)

C:\Users\uporabnik\Desktop\2- ODBOR ZA PROMOCIJO KULT. DEDIŠČINE NM\ZAPISNIK ODBORA - RASTOČA KNJIGA - 30. 6. 2022\38 - KNJIŽNI SEJEM\NAGRADA PIRANESI\MATEJ STERNEN\54_sternen_show.jpg
Slikar Matej Sternen
C:\Users\uporabnik\Desktop\2- ODBOR ZA PROMOCIJO KULT. DEDIŠČINE NM\ZAPISNIK ODBORA - RASTOČA KNJIGA - 30. 6. 2022\38 - KNJIŽNI SEJEM\NAGRADA PIRANESI\MATEJ STERNEN\1594816989_7148080.jpg

V Narodni galeriji v Ljubljani so v sredo 30. novembra 2022 odprli razstavo Matej Sternen (1870–1949). Slikar Matej Sternen je po mnenju umetnostnih kritikov najbolj plodovit izmed četverice »slovenskih impresionistov« in bo tako po skoraj pol stoletja ponovno dobil poseben retrospektivni fokus, obsežno tridelno razstavo, na treh različnih lokacijah znotraj kompleksa Narodne galerije, ki razgrinja nova premišljevanja in spoznanja o njegovem ustvarjalnem opusu. Evidenca Sternenovih del je s to novo monumentalno predstavitvijo bogatejša za skoraj sto naslovov. Razstava, ki jo je pripravil ugledni kustos dr. Andrej Smrekar, bo na ogled do 9. aprila 2023.

Sternen je spoznal francoske impresioniste že med študijem na Dunaju leta 1893, podrobneje pa med letoma 1899 in 1905, ko je živel v Münchnu, poletja pa preživljal doma. Nekaj časa so tam študirali še drugi kasnejši slovenski impresionisti: Rihard JakopičMatija Jama in Ivan Grohar. Sternen je večino časa deloval v zasebni slikarski šoli Antona Ažbeta, kjer se je ukvarjal z interieri in človeško figuro. Izbor meščanskih motivov in poudarjanje telesnosti sta ga že takrat ločevala od omenjenih treh kolegov, ki so bili predvsem krajinarji. Matej Sternen je tudi edini med slovenskimi impresionisti, ki je dokončal akademijo na Dunaju.S sliko Rdeči parazol, ki je študija doživljanja sveta v naravni svetlobi, ki ustvarja barvne sence, zakrije pa podrobnosti in razgradi oblost figure, pa je dokazal, da je univerzalni impresionistični slikar.

C:\Users\uporabnik\Desktop\2- ODBOR ZA PROMOCIJO KULT. DEDIŠČINE NM\ZAPISNIK ODBORA - RASTOČA KNJIGA - 30. 6. 2022\38 - KNJIŽNI SEJEM\NAGRADA PIRANESI\MATEJ STERNEN\FOTKA - 3.jpg
Matej Sternen, Rdeči parazol  
C:\Users\uporabnik\Desktop\2- ODBOR ZA PROMOCIJO KULT. DEDIŠČINE NM\ZAPISNIK ODBORA - RASTOČA KNJIGA - 30. 6. 2022\38 - KNJIŽNI SEJEM\NAGRADA PIRANESI\MATEJ STERNEN\814926.jpg
Avtor razstave dr. Andrej Smrekar  

Rdečim parazolom  Sternen ni le dohitel kolegov, temveč je s tematiziranjem meščanskega preživljanja prostega časa ustvaril edinstveno moderno in urbano podobo. Slika je bila izpostavljena na več razstavah, tako v Franciji kot v Italiji, na katerih je bil motiv dame z rdečim senčnikom postavljen ob bok Sternenovim sodobnikom, kot sta bila Lovis Corinth in Nadežda Petrović, in starejšim mojstrom z Édouardom Manetom in Augustom Renoirjem na čelu.

»Z razstavo zbiramo nova spoznanja o Sternenovem delu, opozarjamo na nerešena vprašanja njegovega ustvarjalnega opusa in z množico umetnin in podatkov na enem mestu prispevamo drugačne interpretacije umetnikovega ustvarjanja,« je povedal avtor razstave dr. Andrej Smrekar.     

Ko se je Matej Sternen po študiju in delu na Dunaju in vMϋnchnu leta 1907 vrnil na Kranjsko, se je takoj priključil Jakopičevemu umetniškemu klubu Sava, skupini slovenskih slikarjev, ki so zaganjali umetniško življenje v Ljubljani, kjer pa ni deloval dolgo. Šele ko je v frančiškanski cerkvi v Ljubljani uspešno saniral poškodovane freske Matevža Langusa, pa je postal širše prepoznaven in popularen slikar. Pri razstavljenih Sternenovih risbah v Narodni galeriji so kustosi izpostavili, da je umetnik skoznje vzdrževal svojo drugačnost in identiteto.Bile so mu pripomoček za študij in risarsko rutino. Ohranile so se v skicirkah, med katerimi so tudi risbe njegove soproge, prav tako slikarke. Sternen je bil tudi pionir in vodilni slovenski restavrator prve polovice 20. stoletja. Matej Sternen je bil tudi zelo ugleden restavrator slik za Narodno galerijo. 

Prestižni portreti za petične meščane
Matej Sternen, Študija speče žene 

Tako so v obsežnem katalogu k razstavi predstavljena Sternenova izhodišča, njegovo slikarstvo, risba in grafika ter restavratorsko delovanje. »Popisana je literatura in vse slike, ki so jih strokovnjaki v Narodni galeriji v letih priprav na razstavo dokumentirali v ustanovi. Teh dokumentov je kar 446,«so poročali avtorji razstave. Pri postavljanju razstave so galeriji pomagali številni zasebni lastniki Sternenovih slik ter različne muzejske in raziskovalne ustanove.

Fotografije so s spleta.

Vira: Delo in Dnevnik

RAZPETOST MED LITERATURO IN GLEDALIŠČEM

https://iasstorage.vecer.com/data/Resources/00/00/00/00/00/00/09/50/37/09/9503709q1F5FBF12C09FCA0E27E3C46E9017CDFB_1200.jpg
Romaneskni prvenec Brede Pugelj 
https://iasstorage.vecer.com/data/Resources/00/00/00/00/00/00/09/50/33/34/9503334qFD7AE4F78231D0E3E4D1ABC7D5F34CD9_1200.jpg

V torek, 13. decembra 2022, je upokojena prevajalka, gledališka in filmska igralka Breda Pugelj v dvorani Frana Žižka v SNG v Mariboru predstavila svoj literarni prvenec – roman Cesta do proge, ki je izšel pri celjski Mohorjevi družbi. V treh zgodbah, ki se sestavijo v romaneskno celoto, protagonistke niso gledališke igralke, tako kot je avtorica Breda Pugelj, je pa v romanu dobro uporabila gledališko metaforiko.Tako je na koncu romana igre konec, vloga je odigrana, protagonistka nima več besedila in dvorana ostane prazna. 

Recenzent Tone Partljič je priznal, da je nalogo sprejel nerad, saj ga ljubitelji množično zasipavajo s slabimi rokopisi. Ampak ko je delo vendarle prebral, je poklical avtorico in se ji opravičil na vnaprejšnjo nenaklonjenost. Knjigo je z veseljem priporočil tudi založbi. In seveda v komediografskem duhu dodal: »Pri 87 letih je ta knjiga velik obet.«

Tone Partljič je o knjigi zapisal:»Tri ženske, tri usode. Tri življenjske zgodbe iz mesta ob cesti, ki vodi do železniške proge, rahlo zadenejo druga ob drugo. Marina, Katja in Veronika se morajo vsaka zase v Ibsenovi maniri soočiti z usodnim dogodkom iz svoje preteklosti. V inventuri svojih frustriranih in zapletenih življenj se spopadajo s travmatični vojnimi izkušnjami, odsotnimi očetovskimi figurami in fatalnimi materami. Pritegnejo s svojo danes vse pomembnejšo problematiko staranja in osamljenosti ter analizo odnosov med žensko in moškim. Vanje je vsajen globok humanizem. Nekoliko pozen, a vsekakor uspešen literarni debi dramske igralke Brede Pugelj.«

C:\Users\uporabnik\Desktop\DOAKONAT - ŽUPNIJA\1111 - SVETA EMA KRŠKA\ŽUPNIJA SV. EMA\POMEN HVALEŽNOSTI\VIDETI ČLOVEKA\RAZPETOST MED LITERATURO IN GLEDALIŠČEM\FOTKA - 2.jpg
Mariborski pisatelj in satirik Tone Partljič

Avtorica romana Breda Pugelj je na predstavitvi govorila predvsem o zgodovini nastajanja svoje literature. Že od mladih let je nihala med literaturo in gledališčem, vendarje kasneje prevladala ljubezen do gledališča, kjer je dosegla lepe uspehe. Vseeno je iskala poti za vzporedno pisno izražanje in postala tudi prevajalka, ko pa se je upokojila, si je rekla, da je skrajni čas za pisanje prave literature.

C:\Users\uporabnik\Desktop\DOAKONAT - ŽUPNIJA\1111 - SVETA EMA KRŠKA\ŽUPNIJA SV. EMA\POMEN HVALEŽNOSTI\VIDETI ČLOVEKA\RAZPETOST MED LITERATURO IN GLEDALIŠČEM\FOTKA - 3.jpg
C:\Users\uporabnik\Desktop\DOAKONAT - ŽUPNIJA\1111 - SVETA EMA KRŠKA\ŽUPNIJA SV. EMA\POMEN HVALEŽNOSTI\VIDETI ČLOVEKA\RAZPETOST MED LITERATURO IN GLEDALIŠČEM\FOTKA -.png

Knjigo je snovala dolgo, a se je trud izplačal, pravi Partljič, knjiga je tudi spretno sestavljena. Avtorica z bralcem ne sklene tako imenovanega avtobiografskega pakta, vendar pa je v zgodbah ubesedila tudi oziroma predvsem lastne izkušnje, lastno bolečino. Avtentična je bolečina, in to je važno, je rekla voditeljica predstavitve, urednica knjige Saška Ocvirk.

To je knjiga o samoti, predvsem o samoti žensk, pravi Partljič. Breda Pugelj izpisuje ženske, ki ostanejo brez svojih bližnjih v različnih fazah življenja: mlade ženske zapustijo partnerji, starejšim ženskam partnerji umrejo, mladim ženskam lahko umrejo tudi otroci (pretresljiva je zgodba o nenadni smrti otroka), starejši otroci pa živijo svoja oddaljena življenja …Odlomke iz zgodb je na predstavitvi interpretirala članica ansambla Drame SNG Maribor Minca Lorenci in treba je reči, da tako dobrega branja literature obiskovalci niso že dolgo slišali. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\DOAKONAT - ŽUPNIJA\1111 - SVETA EMA KRŠKA\ŽUPNIJA SV. EMA\POMEN HVALEŽNOSTI\VIDETI ČLOVEKA\RAZPETOST MED LITERATURO IN GLEDALIŠČEM\FOTKA - 4.jpg  Breda Pugelj

Breda Pugelj, rojena 1934 v Ljubljani, je upokojena dramska igralka. Igralsko pot je začela kot članica SLG Celje, potem se je leta 1959 zaposlila v Drami SNG Maribor, kjer je ostala stalna članica do upokojitve leta 1992. Igrala je vse, od naivk in karakternih vlog pa do osrednjih likov najbolj znanih klasičnih dramskih del. Pozneje je začela raziskovati vlogo umetnosti v psihoterapiji in se posvetila psiho-drami, plesni in glasbeni terapiji. Veliko se je ukvarjala z gledališko dejavnostjo za otroke in mladino. Prevedla je več kot trideset književnih in dramskih del ter strokovne literature. Doslej sta izšli njeni deli za otroke Škrat Matevž in Razigrana abeceda ter Želim, hočem, zmorem, dramska besedila, napisana za uporabnike VDC Polž.

Fotografije so s spleta.

Vir: Večer

Zbral in uredil: Franci Koncilija

UMRL JE GRAFIK GORAZD ŠEFRAN (1945–2022)

C:\Users\uporabnik\Desktop\2 - AKTUALNI PRISPEVKI ZA SPLET\2 - ŠESTI FESTIVAL - PISANJA ITN\ZBIRKA ESEJEV CARLOSA PASCUALA\ALMA KARLIN\STOLETNICA ROJSTVA JAKOBA SAVINŠKA\UMRL JE GORAZD ŠEFRAN\FOTKA - 1.jpg
Grafik Gorazd Šefran

V ponedeljek, 7. novembra 2022, je v starosti 77 let v Ljubljani umrl mednarodno uveljavljen velikan slovenske in svetovne grafike, likovni umetnik Gorazd Šefran, čigar grafike so del pomembnih zbirk doma in na tujem, od Moderne galerije in MGLC-ja do Galerije Tate in Ameriške kongresne knjižnice.

C:\Users\uporabnik\Desktop\2 - AKTUALNI PRISPEVKI ZA SPLET\2 - ŠESTI FESTIVAL - PISANJA ITN\ZBIRKA ESEJEV CARLOSA PASCUALA\ALMA KARLIN\STOLETNICA ROJSTVA JAKOBA SAVINŠKA\UMRL JE GORAZD ŠEFRAN\FOTKA - 2.jpg
Slikarjeve grafike
C:\Users\uporabnik\Desktop\2 - AKTUALNI PRISPEVKI ZA SPLET\2 - ŠESTI FESTIVAL - PISANJA ITN\ZBIRKA ESEJEV CARLOSA PASCUALA\ALMA KARLIN\STOLETNICA ROJSTVA JAKOBA SAVINŠKA\UMRL JE GORAZD ŠEFRAN\FOTKA - 3.jpg

Gorazd Šefran se je rodil 10. decembra 1945 v Ljubljani. Leta 1968 je diplomiral na Akademiji likovnih umetnosti v Ljubljani, študijsko pa se je izpopolnjeval v Nürnbergu in Parizu. Ob njegovem slovesu je prof. Igor Kregar zapisal, da je bilo Šefranovo slikarsko mojstrstvo v obvladovanju grafičnih tehnik, med katerimi so jedkanica, akvatinta, suha igla in litografija tisti umetniški izraz in sporočilo, ki med strokovno javnostjo ni bilo nikoli dovolj prepoznano in poudarjeno. Med letoma 1969 in 2008 je imel 23 samostojnih razstav. Za svoje delo je prejel 15 narodnih in mednarodnih nagrad. Njegova dela so uvrščena v pomembnejše grafične zbirke, kot so Galerija Tate, Ameriška kongresna knjižnica, Ring House Gallery, Galerija Grafični kolektiv, Moderna galerija in MGLC. 

Foto: Jaka Babnik

Šefran je imel precej težav zaradi svoje odprte kritike prejšnjega političnega sistema, pri čemer mu je bilo onemogočeno uspešno nadaljevanje dela in tudi profesura na likovni akademiji. Umaknil se je v pedagoški poklic ter nadaljeval svoje delo v samoti ateljeja kot umetnik in tiskar mnogih avtorjev, med drugimi največkrat tiska grafike za Franceta Miheliča. Bil je največji poznavalec umetniških grafičnih tehnik v tem delu sveta. Od leta 1973 do upokojitve je poučeval likovne predmete na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo (SŠOF) v Ljubljani ter vzgojil generacije likovnih ustvarjalcev, ki jim je že v dijaških letih približal svet grafične umetnosti in jih navdušil za študij na ALUO-ju.

C:\Users\uporabnik\Desktop\2 - AKTUALNI PRISPEVKI ZA SPLET\2 - ŠESTI FESTIVAL - PISANJA ITN\ZBIRKA ESEJEV CARLOSA PASCUALA\ALMA KARLIN\STOLETNICA ROJSTVA JAKOBA SAVINŠKA\UMRL JE GORAZD ŠEFRAN\LEON ZAKRAJŠEK.jpg
Leon Zakrajšek

Med njegovimi učenci je tudi mednarodno uveljavljeni slikar in grafik Leon Zakrajšek, ki živi in deluje v Zagrebu. Svojemu učitelju v spomin je Zakrajšek zapisal: »Govorim v svojem in v imenu tisočih bivših dijakov SŠOF-a, kjer si desetletja učil in razdajal znanje o umetniški grafiki, ki je bila tvoja največja ljubezen, mojstrstvo in poslanstvo. V umetniškem smislu si bil vedno ortodoksen in zavezan starodavnim tehnikam, tradiciji in cehovskim pravilom. Tvoje pedagoško delo poznamo tvoji dijaki in tvoji kolegi, mnogim si bil vzor, nekateri smo prav zaradi tebe tudi sami odšli po poti umetniške grafike in vedno bili deležni tvojih nasvetov in vodenja pri delu! Postal si legendaren profesor. Dragi Gorazd. Odhajaš na svoje zadnje potovanje v ‘Večno Svetlobo’, ki si ji bil zavezan v svojih magičnih grafikah in slikah v odnosu črnine in svetlobe, večnega vprašanja življenja in smrti.«

»Minljiv si, le tvoja dela so tvoj spomin.«

Fotografije so s spleta.

Vira: Delo, STA

Zbral in uredil: Franci Koncilija

ZAPOZNELO RAZMIŠLJANJE OB 60-LETNICI SMRTI AKADEMSKEGA SLIKARJA VLADIMIRJA LAMUTA

Vladimir Lamut, avtoportret

UVOD

Marca letos je minilo 60-let odkar je umrl znameniti in evropsko prepoznavni novomeški slikar in grafik Vladimir Lamut (1915 – 1962). Čeprav bo po tem dogodku kmalu minilo eno leto, je prav, da se v tem zapoznelem prispevku, tudi na ravni Kulturnega društva Severina Šalija, spomnimo na njegovo prezgodnjo smrt. Naj bo to razmišljanje njemu v čast, v blag spomin in v zahvalo za vse, kar je kot umetnik ustvaril in zapustil Novem mestu…

Novomeški slikar in grafik Vladimir Lamut je bil kljub izrazitosti svoje umetnosti za časa svojega kratkega življenja v javnosti in strokovnih krogih neupravičeno prezrt in zamolčan umetnik. Šele po njegovi smrti, ko je, star komaj 47 let, 11. marca 1962 naredil samomor, je slovenski in siceršnji umetniški prostor odkril tistega pravega Lamuta, njegovo ustvarjalno moč, vsa njegova skrita iskanja in bolestni nemir, ki ga je vihravo, z izredno hitrim risanjem, sproščal v slikanje vedno novih in novih motivov, predvsem panoram in portretov. Še posebej rad pa je ustvarjal pejsaže reke Krke, ki se ji je pred domala 60 leti popolnoma predal, da je postala njegov mrzel, moker in prerani grob … 

SPOMINI NA SLIKARJA VLADIMIRJA LAMUTA

Od kot potem moji spomini na slikarja Vladimirja Lamuta? Moje osnovnošolsko povojno obdobje je bilo zelo pestro. Bili smo generacija, ki je bila deležna številnih šolskih reform; najprej so, ko smo končali prvo gimnazijo, ukinili nižjo in višjo gimnazijo ter uvedli osemletno osnovno šolo in štiriletno gimnazijo, kakršna je še sedaj. Kasneje pa smo doživljali še eksperimente usmerjenega izobraževanja, ki se je k sreči kmalu izjalovilo. Tako je bil tisto leto v prvi gimnaziji moj profesor risanja Vladimir Lamut. Nikoli ni veliko govoril, bil je vase zaprt človek, mrk, vedno je nekaj razmišljal in gledal v dalj skozi okno učilnice. Vsemu temu navkljub nas je navduševal za lepoto likovne umetnosti. Kasneje me je risanja učil tudi prof. Bogdan Borčič

  Novomeška gimnazija, kjer je poučeval Vladimir Lamut

REKA KRKA, LAMUTOV NEIZČRPEN VIR NAVDIHA

Takrat še smaragdno zeleno reko Krko, to našo in njegovo dolenjsko lepotico, je Lamut neizmerno ljubil. Rojen na njenih bregovih, na Čatežu ob Krki pri Brežicah, je kot otrok verjetno neštetokrat zrl v njene valove in zelene temačne tolmune. Tako ga je Krka pritegovala tudi kasneje, ko si je v Novem mestu ustvaril družino. Zato so Lamutove slike izraz njegovega odnosa do reke, ki jo je občudoval in častil domala po božje. Neznansko ga je privlačevala in mu vračala zvestobo in ljubezen. Ob vsakem vremenu ga je neznana sila vlekla v njeno bližino, v njen objem. Ob bregovih med vrbami ga je navdihovala in pomirjala hkrati, da se ji je s platnom, čopiči in paleto v roki v samoti in osamljenosti tiho bližal in predajal, da bi v skrivnostnih motivih našel svoj mir, v zelenih tolmunih pa odslikavo svoje podobe, srca in duše …

Reka Krka je navduševala Vladimirja Lamuta 

Miru pa ni in ni hotelo biti. Gnev, srd, obup in malodušje so vse pogosteje označevali njegov obraz in predvsem njegova platna, še posebej takrat, ko so samozvani odličniki slovenske umetnosti njegova dela vztrajno odklanjali in zavračali. Tako ga je ta grenka izkušnja njegove umetniške neprepoznavnosti popolnoma strla. 

Zato sploh ni čudno, da je začel verjeti samemu sebi o nesmiselnosti nadaljevanja umetniškega ustvarjanja, kar je uničujoče razjedalo njegovo krhko, občutljivo in tako zelo ranljivo notranjost. Vladimir Lamut se je močno zavedal in globoko občutil, da ustvarja v nekakšni nedorečeni senci slavnega rojaka Božidarja Jakca in da ga je morda tudi zaradi tega takratna umetnostna oligarhija preprosto izpljunila.

VLADIMIR LAMUT JE BIL SOČUTEN IN POKONČEN MOŽ

Lamut pa je bil ves čas svojega kratkega življenja visoko nad ravnjo kritiških sodobnikov. Kljub veliki nadarjenosti in izrazitim talentom je bil predvsem skromen, sicer vase zaprt, vendar nadvse človeško sočuten. Vse boleče in neupravičene kritike in krivice je stoično prenašal. Nikogar ni zaradi tega sovražil, saj je bil globoko prepričan, da uničujoče in razdiralno sovraštvo v umetnosti nima prostora.

Glavni trg
Florjanov trg

Zato je pač moral umreti, da je s svojo smrtjo lahko opozoril nase, da se je lahko ves slovenski umetniško-kritiški svet zazrl vase in se začel skesano spraševati, kaj je bilo sploh narobe s tem Lamutom?! Tako je Vladimir Lamut šele deset let po smrti postal slaven in priznan umetnik, slikar in grafik. Njegove slike, kot so olja na platnih, grafike, akvareli, jedkanice, lesorezi, slike s kredo, ogljem in še in še, niso dosegle svojega umetniškega vrha ob samem nastanku, temveč so zaživele šele ob njegovi smrti.

ZAKLJUČEK 

Novo mesto se je Lamutu za storjene krivice njegovega zamolčanja slovenski javnosti oddolžilo s številnimi spominskimi razstavami v Dolenjski galeriji, Dolenjski muzej – oddelek za umetnostno zgodovino pa je poskrbel za primeren odkup in hrambo fonda njegovih grafik. Višek je bil dosežen leta 1987, ko je izšla čudovita monografija Novomeščana, umetnostnega zgodovinarja in kritika, sedaj podpredsednika SAZU, dolgoletnega predsednika Slovenske matice in predsednika Kulturnega društva Severina Šalija, akad. prof. dr. Milčka Komelja, s pomenljivim naslovom »Pot k vrtincem molčanja«

Sedaj, ko je že minilo 60 let od njegove tragične smrti, pa se zdi, da naš umetnik spet počasi, nezadržno in vztrajno tone v pozabo in zamolčanost. Torej v tisto, kar je Lamuta najbolj bolelo in prizadelo, tisto, proti čemur se je vse življenje popolnoma osamljen krčevito boril in se moral venomer znova dokazovati s svojimi nepozabnimi umetniškimi deli.

Vir: Monografija Pot k vrtincem molčanja 

Fotografije: Franci Koncilija in s spleta

Zbral, uredil in pripravil: Franci Koncilija

ZA OBNOVO ŽIČKE KARTUZIJE PODELILI PIRANESIJEVO ARHITEKTURNO NAGRADO

C:\Users\uporabnik\Desktop\2- ODBOR ZA PROMOCIJO KULT. DEDIŠČINE NM\ZAPISNIK ODBORA - RASTOČA KNJIGA - 30. 6. 2022\38 - KNJIŽNI SEJEM\NAGRADA PIRANESI\NAGRADA PIRANESI 2022\FOTKA - 1.jpg
Znamenita Žička kartuzija

V soboto, 26. novembra 2022, je v Avditoriju Portorož pod častnim pokroviteljstvom ministrice za kulturo Republike Slovenije, dr. Aste Vrečko, potekala že 39. mednarodna arhitekturna konferenca Piranski dnevi arhitekture, tokrat z naslovom Iskrena arhitektura. Konferenca se je zaključila s 33. slovesno podelitvijo priznane mednarodne arhitekturne nagrade piranesi 2022 v razstavišču v Monfortu v Piranu. Hkrati so podelili še druga priznanja ter odprli razstavo. Za prejem prestižne arhitekturne nagrade je bilo nominiranih 50 projektov iz enajstih evropskih držav. 

Žirija je piranesijevo nagrado dodelila arhitektom ljubljanskega ateljeja Medprostor za nadkritje zidov cerkve sv. Janeza Krstnika in začasni lapidarij v Žički kartuziji. Kot je zapisala žirija, so nagrajeni arhitekti v Žički kartuziji z inovativnim elementom pomične strehe, ki ustvarja novo funkcijo in reinterpretira ruševine, nakazali silhueto strehe. Tako so pokazali pogumen in občutljiv pristop k prenovi enkratne slovenske kulturne dediščine. 

Glavna iztočnica in nekakšna rdeča nit večera letošnje konference Piranski dnevi arhitekture ob podelitvi nagrad pa je bila iskrenost v arhitekturi. V nadaljevanju programa na slovesni podelitvi nagrad pa so udeleženci prisluhnili še devetim strokovnim predavanjem.

Arhitekturna rešitev nadkritja cerkve v Žičah

Na Slovenskem so bile skozi stoletja ustanovljene štiri kartuzije: Žička leta 1165, Jurklošter leta 1209, Bistra pri Vrhniki leta 1260 in Pleterje leta 1404, ki je edina še delujoča kartuzija na Slovenskem. Najstarejši del samostana v Pleterjah je gotska cerkev sv. Trojice, v samostanu pa se nahaja tudi knjižnica z okoli 6.000 knjigami, večinoma latinskimi. Kartuzijani pa so prepoznavni in izredno marljivi tudi na področju pridelave medu, vina in žganja.


C:\Users\uporabnik\Desktop\2- ODBOR ZA PROMOCIJO KULT. DEDIŠČINE NM\ZAPISNIK ODBORA - RASTOČA KNJIGA - 30. 6. 2022\38 - KNJIŽNI SEJEM\NAGRADA PIRANESI\NAGRADA PIRANESI 2022\FOTKA - 3.png

Kartuzija Pleterje

Različni viri, zgodovinske upodobitve Žičke kartuzije,ohranjene ruševine ter arheološke najdbe dokazujejo, da je Žička kartuzija klasičen primer kartuzijanske arhitekture, skoraj iz samih začetkov tega reda. Ker redovna pravila niso skoraj ničesar predpisovala glede gradnje, so v Žički kartuziji stavbe razporejene glede na obliko pokrajine. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\2- ODBOR ZA PROMOCIJO KULT. DEDIŠČINE NM\ZAPISNIK ODBORA - RASTOČA KNJIGA - 30. 6. 2022\38 - KNJIŽNI SEJEM\NAGRADA PIRANESI\NAGRADA PIRANESI 2022\FOTKA - 3.jpg

Kartuzija Žiče

V prvih začetkih se je kartuzija težko prebijala, samostanski prihodki so bili majhni, šele v 13. stoletju se je razvila in dosegla pravi razcvet, tudi po zaslugi privilegijev, ugodnosti in svoboščin, ki so jih podeljevali in darovali plemiči ter razni cerkveni dostojanstveniki, med njimi Otokar IV. Štajerski, koroški vojvoda Ulrik III., oglejski patriarhi in papeži, kasneje pa tudi Celjski grofje. Največji razcvet pa je Žička kartuzija dosegla v času zahodne shizme, ko sta katoliško Cerkev vodila dva papeža, eden iz Rima in drugi iz Avignona, takrat je namreč Žička kartuzija za dve desetletji postala metropola kartuzijanskega reda. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\2- ODBOR ZA PROMOCIJO KULT. DEDIŠČINE NM\ZAPISNIK ODBORA - RASTOČA KNJIGA - 30. 6. 2022\38 - KNJIŽNI SEJEM\NAGRADA PIRANESI\NAGRADA PIRANESI 2022\FOTKA - 4.png
Obnovitvena dela na kartuzijanski cerkvi v Žičah
https://iasstorage.vecer.com/data/Resources/00/00/00/00/00/00/07/88/98/35/7889835q9669A495D7A0D7EE8C4CC86EAE366DB8_1200.jpg

»Arhitekturne rešitve večinoma izhajajo iz razumevanja in spoštovanja konteksta. Zato se je tudi letošnja tema preizpraševala o iskrenosti arhitekturne misli, o iskrenosti projektanta, ko posega v prostor, o iskrenosti v materialnem izrazu, iskrenosti do investitorjev in nenazadnje iskrenosti do samega sebe. Arhitektura ni kilogram kruha, ki se ga da kupiti v trgovini, ampak je večplasten in zelo kompleksen način razmišljanja in izvajanja. Zato si je potrebno v času projektiranja postavljati zelo iskrena vprašanja. Še posebej, če arhitekt želi, da njegova arhitektura ni zgolj še en objekt, ampak da ima malo večjo začetnico A,« je povedala predsednica organizacijskega odbora in direktorica galerije Dessa Maja Ivanič.

Fotografije so s spleta.

Viri: Delo, Večer in STA

Zbral in pripravil: Franci Koncilija

ODKRITJE KIPA FRANČIŠKAN Z RASTOČO KNJIGO, PRAZNIK NOVOMEŠKE KULTURE IN FRANČIŠKANOV

V petek, 16. decembra 2022, dopoldne je bila v Novem mestu enkratna slovesnost odkritja bronastega kipa Frančiškan z rastočo knjigo, ki ga je izdelal akademski kipar Jernej Mali iz Ljubljane. Dogodek, ki je bil v sklopu lanskega praznovanja ob 550-letnici prihoda frančiškanov v Novo mesto, so pripravili Mestna občina Novo mesto, Odbor za promocijo kulturne dediščine Novo mesto in Frančiškanski samostan v Novem mestu.

Znano je, da so frančiškani v vsej svoji zgodovini delovanja pomembno vplivali na hiter in prepoznaven razvoj Novega mesta. To se je odrazilo tudi na ustanovitvi novomeške gimnazije, prve v habsburški monarhiji, ki jo je cesarica Marija Terezija z ustanovno listino 8. avgusta 1746 predala v upravljanje prav novomeškim frančiškanom. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\DOAKONAT - ŽUPNIJA\1111 - SVETA EMA KRŠKA\ŽUPNIJA SV. EMA\POMEN HVALEŽNOSTI\FRANČIŠKAN Z RASTOČO KNJIGO\FOTKA - 2.jpg
Zgradba prvotne gimnazije
C:\Users\uporabnik\Desktop\DOAKONAT - ŽUPNIJA\1111 - SVETA EMA KRŠKA\ŽUPNIJA SV. EMA\POMEN HVALEŽNOSTI\FRANČIŠKAN Z RASTOČO KNJIGO\FOTKA - 3.jpg
Sedanja gimnazija

Z odkritjem kipa je bil pomembno razširjen vseslovenski projekt Rastoča knjiga, ki ga že vrsto let uspešno vodi Novomeščan dr. Janez Gabrijelčič. Slovesnost se je začela pri frančiškanih, v župnijski cerkvi sv. Lenarta, kjer sta kulturni program z glasbo in petjem dovršeno izvedla dijaka novomeške gimnazije Aja Koncilija in Jurij Dović pod vodstvom gimnazijskega profesorja in slovenista Tomaža Koncilije.

C:\Users\uporabnik\Desktop\DOAKONAT - ŽUPNIJA\1111 - SVETA EMA KRŠKA\ŽUPNIJA SV. EMA\POMEN HVALEŽNOSTI\FRANČIŠKAN Z RASTOČO KNJIGO\FOTKA - 4.JPG
Dogodek sta lepo dopolnila z glasbo in petjem gimnazijca Aja Koncilija in Jurij Dović

Slavnostni govorniki pa so bili prof. dr. Miha Japelj, župan MO Novomesto mag. Gregor Macedoni, dr. Janez Gabrijelčič, podpredsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU) akad. prof. dr. Milček Komelj, frančiškan, ljubljanski nadškof in metropolit p. msgr. Stanislav Zore, ki je za zaključek slovesnosti blagoslovil kip Frančiškan z rastočo knjigo. Malo pred koncem kulturnega dogodka pa je spregovoril še gvardijan novomeškega frančiškanskega samostana p. Tomaž Hočevar. Dogodka se je udeležil tudi novomeški škof msgr. dr. Andrej Saje.

Tomaž Koncilija, prof. 
Prof. dr. Miha Japelj  

Slovesnost se je torej začela s kulturnim programom in govori častnih in zaslužnih gostov.V uvodnem govoru je vse lepo pozdravil Tomaž Koncilija in poudaril uresničitev leta 2000 spočete ideje dr. Janeza Gabrijelčiča o sedaj že evropskem projektu Rastoča knjiga. Sledil je govor prof. dr. Mihe Japlja, predsednika Odbora za promocijo kulturne dediščine MO Novo mesto, ki je opravičil dr. Stanka Grando, ki se zaradi bolezni slovesnosti ni mogel udeležiti. Japelj je poudaril pomen prihoda frančiškanov v Novo mesto in njihovo prizadevanje za razvoj kulture in za vodenje novomeške gimnazije, prve v takratni habsburški monarhiji.

Sledil je govor župana MO NM mag. Gregorja Macedonija, ki je obudil pomen knjige, frančiškanov in gimnazije za razvoj in ohranjanje novomeške kulturne dediščine, kar je na poseben način vsa ta stoletja plemenitilo življenje Novomeščanov. »Idejni oče« projekta Rastoča knjiga dr. Janez Gabrijelčič pa je udeležencem dogodka pojasnil, kaj pomeni knjiga, še posebej rastoča, ki simbolično povezuje vse Slovence, še posebej tiste, ki radi berejo. Tako imamo v novomeški gimnaziji kip Deklica z rastočo knjigo, pred frančiškanskim samostanom pa novo odkriti kip Frančiškan z rastočo knjigo, oba pa povezuje ljubezen do knjige.

Župan mag. Gregor Macedoni
Dr. Janez Gabrijelčič

Novomeščan akad. prof. dr. Milček Komelj, podpredsednik SAZU, pa je udeležence slovesnosti navdušil s svojim odličnim in domala že leksikografskim poznavanjem kulture in zgodovine Novega mesta. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\DOAKONAT - ŽUPNIJA\1111 - SVETA EMA KRŠKA\ŽUPNIJA SV. EMA\POMEN HVALEŽNOSTI\FRANČIŠKAN Z RASTOČO KNJIGO\ŽŽŽŽ - FRANČIŠKAN Z RASTOČO KNJIGO - 16. 12. 2022\DSC_0222.JPG
Župan mag. Gregor Macedoni in akad. prof. dr. Milček Komelj

Spomnil je na pomen tistih frančiškanov, ki so s knjigo v roki širili pomen slovenskega jezika in Novega mesta, sedaj pa kip Frančiškan z rastočo knjigo na prav poseben način postaja simbol Novega mesta, ki širi njegovo prepoznavnost ter poznavanje razvoja in lepote dolenjske kulturne dediščine in širše. Številni frančiškani v Novem mestu so bili glasbeniki, kulturniki in šolniki, ki so še posebej po letu 1848 skrbno negovali slovenski jezik in narodno zavest. Pobudnikom in uresničevalcem spomenika Frančiškan z rastočo knjigo gre zahvala, da se bo Novo mesto, mesto situl, pa tudi učenosti in literature, še bolj zavedalo svoje bogate preteklosti, se ob njej navdihovalo in opogumljalo tudi za srečno, ustvarjalno in duhovno bogatejšo prihodnost. Akad. prof. dr. Milček Komelj se je na koncu govora vsem udeležencem slovesnega dogodka kakor tudi ostalim Novomeščanom v imenu SAZU zahvalil za projekt Rastoča knjiga, ki ga SAZU podpira s kulturno zavzetostjo za blagor vseh in še posebej Novega mesta, ki s tem postaja bogatejše za še en čudovit spomenik.

Nadškof msgr. p. Stanislav Zore
Gvardijan p. Tomaž Hočevar

Proti koncu tega izjemnega kulturnega dogodka je spregovoril tudi frančiškan, ljubljanski nadškof in metropolit msgr. p. Stanislav Zore. V govoru je poudaril, da kip Frančiškan z rastočo knjigo predstavlja ustvarjalno dediščino, zato se naj ta knjiga razrašča v ustvarjalnost današnjih novomeških sodobnikov. V nadaljevanju je nadškof prisotne spomnil na besedilo Svetega pisma, da knjiga vedno nastane in raste z besedo in da beseda oblikuje knjigo: »V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalega. V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč in luč sveti v temi in tema je ni sprejela…«(Jn 1,1-5). Po besedah ljubljanskega metropolita p. Stanislava Zoreta beseda prinaša življenje in gradi človeka. Od nas pa je odvisno, kaj bomo storili z besedami, kaj bomo dejansko sprejeli v naša srca. Torej gre za temeljno vprašanje slehernega izmed nas, kakšno knjigo življenja si dejansko pišemo. Ali pri tem sočasno rastemo skupaj v besedi, še posebej v odnosu in sodelovanju z ljudmi? Frančiškan z rastočo knjigo pa nam je lahko v simbolnem smislu zgled, da bomo govorili besede, ki prinašajo svetlobo, veselje, srečo, da bo v nas in med nami vedno več luči in miru.

C:\Users\uporabnik\Desktop\DOAKONAT - ŽUPNIJA\1111 - SVETA EMA KRŠKA\ŽUPNIJA SV. EMA\POMEN HVALEŽNOSTI\FRANČIŠKAN Z RASTOČO KNJIGO\DSC_0228.JPG

Nadškof in metropolit Stanislav Zore in akad. prof. dr. Milček Komelj

Kot zadnji govornik pa je nastopil gvardijan frančiškanskega samostana p. Tomaž Hočevar. Najprej je vse prisotne lepo pozdravil in se zahvalil prof. dr. Mihi Japlju za neutrudno prizadevanje, da je celotna slovesnost tako lepo uspela. Enako je pohvalil tudi župana, ki vedno rad pomaga. Pater Tomaž Hočevar je prepričan, da je bronasta skulptura frančiškana z rastočo knjigo unikum v Sloveniji, saj pooseblja preteklost in sedanjost in je simbol hvaležnosti novomeških frančiškanov za vsa pretekla stoletja. To je projekt, ki ga Novo mesto še kako potrebuje za svoj nadaljnji kulturni razvoj.

Akademski kipar Jernej Mali

Na koncu skoraj pol drugo uro trajajočega programa v cerkvi je sledil blagoslov kipa Frančiškan z rastočo knjigo, ki stoji na lepo urejeni zelenici med cerkvijo in frančiškanskim samostanom. Obred blagoslovitve bronaste skulpture Frančiškan z rastočo knjigo je v spremstvu patrov sobratov in gostov blagoslovil ljubljanski nadškof in metropolit Stanislav Zore.

C:\Users\uporabnik\Desktop\DOAKONAT - ŽUPNIJA\1111 - SVETA EMA KRŠKA\ŽUPNIJA SV. EMA\POMEN HVALEŽNOSTI\FRANČIŠKAN Z RASTOČO KNJIGO\FOTKA - 13.JPG

Dogodek je fotografiral in pripravil prispevek: Franci Koncilija

Govor akad. prof. dr. Milčka Komelja na odkritju bronaste skulpture Frančiškan z rastočo knjigo

MILČEK KOMELJ

Samo Kralj, portret Milčka Komelja

Novo mesto se danes vse bolj razvija kot gospodarsko, cerkveno in kulturno  dolenjsko središče, najbolj prepoznaven pečat in izhodišče za njegov razcvet pa mu zagotovo daje starodavno kulturno izročilo. Zaradi njega mesto že dolgo slovi kot eminentna zgodovinska in spomeniška ter muzejska in knjižnična postojanka, osrednja na slovenskem jugovzhodu. Ob tem, ko je k tej mestni veljavi prispeval cerkveni kolegiatni kapitelj, so mu dali poseben kulturnozgodovinski pomen zlasti frančiškani in je postalo v upravnem pogledu eno od kresijskih in zatem kranjsko glavarskih središč; zato je bilo že zdavnaj prepoznano kot dolenjska metropola ali »žarnó bleščeča dolenjska stolica«, kot ga je pesniško poveličal Dragotin Kette. S prelestno okolico, razprostranjeno na sedmerih gričih, je bilo nekdaj Novo mesto med domačini znano tudi kot »slovejče mesto, dolenjski Rim«, kot so kraj nekateri kulturni veljaki poimenovali z besedami Frana Levstika, po katerih si je pridobil sloves hkrati imenitnega in občasno tudi zaspanega mesteca, ki ga vselej najbolj prebujajo kulturni ustvarjalci. Njegovo urbanistično jedro pa je živ kulturni spomenik.

Tega bogastva se poleg zgodovinarjev, kakršne med Novomeščani najvidneje predstavlja danes žal odsotni napovedani govornik Stane Granda, najbolj zavedajo vsakokratni kulturni stari Novomeščani zelo različnih poklicev. Prav ti si posebej prizadevajo, da bi z zgodovinsko ukoreninjeno kulturno identiteto mesta seznanjali in s tem spodbujali h kulturni ozaveščenosti tudi mlajše rojake; ta čas pa med njimi posebej izstopajo člani Odbora za kulturno dediščino, pobudniki za spomenik redovnika, ki bo danes stopil na trg pred frančiškansko cerkev. Še prej pa so dali postaviti spominsko ploščo na poslopje bližnje stare gimnazije, ki so jo sprva vodili frančiškani. S spomeniškim poprsjem so se Novomeščani spomnili tudi frančiškana skladatelja in prevajalca Hugolina Sattnerja ter počastili spomin na modro vladarsko ustanoviteljico frančiškanske gimnazije Marijo Terezijo in pred nekaj leti, z naklonjenim razumevanjem mestne občine, so ob 550-letnici prihoda frančiškanov v naše mesto pobudili tudi znanstveni simpozij. Sklepni nasledek in otipljivo utelešenje teh prizadevanj pa je najnovejši kip frančiškana, ki v rokah nima le molitvenika, marveč kar celo skladovnico knjig. 

Kakorkoli je novi kip videti v osnovi realističen ali morda celo žanrski, je že s tem njegovo sporočilo izrazito simbolno, saj je redovnik prenašalec znanja in védenja, sporočenega z besedo, ki živi v knjigah; in ker je bila na začetku beseda, je ta toliko bolj samoumevna v rokah redovnika, naslednika svetega Frančiška, ki je bil tudi očarljiv pesnik in je močno odmeval tudi v svetovni in slovenski literaturi. Za Novo mesto pa je povezava knjige in frančiškana še toliko bolj naravna, ker je bilo kar sto  novomeških frančiškanov tudi profesorjev na gimnaziji, na katero smo Novomeščani zaradi njenega zgodovinskega pomena že od nekdaj ponosni. 

Zavest o pomenu knjig, ki so se v Novem mestu po reformaciji nabirale tako v samostanskih kot poznejših javnih knjižnicah, je v Novem mestu celo tako močna, da se je prav tu, v glavi dr. Janeza Gabrijelčiča, na prelomu tisočletja porodila ideja o rastoči knjigi: zamisel o oznanjevalskem razširjanju spodbude, naj se zavest o pomenu knjige še bolj razraste in naj bo navzoča vsepovsod. To gibanje, ki ljudi, še posebej pa šolsko mladino, ozavešča o velikem pomenu branja, že nekaj časa poseljuje slovenske kraje z znanilci take zavzetosti v obliki  raznolikih kiparskih figur, zazrtih v rastočo knjigo. Tokrat pa je Jernej Mali, isti kipar, ki je modeliral že deklico s knjigo v ljubljanskem parku rastoče knjige, deklico nadomestil s podobo redovnika z naloženimi zaprtimi velikimi knjigami v rokah. Kot predhodnica takega motiva, na katerem je prav tako cerkven človek, pa se nam lahko prebujajo v spominu kipi šolnika bl. Antona Martina Slomška z odprto knjigo v roki, ob katerem stojita vanjo strmeča učenca Nežica in Blaže.

Novi novomeški spomenik je prav toliko kot knjigi posvečen novomeškim frančiškanom, njihovi pedagoški vlogi in zaslugam za vsestransko rast Novega mesta. Zaradi naraščajočega pomena izobrazbe in gimnazije, ki so jo redovniki vodili, pa je bil njihov pomen velik tudi za širše slovensko ozemlje, saj so vanjo prihajali dijaki od vsepovsod. Zaradi utrjenosti neosvojljivo Novo mesto je dalo frančiškanom varno zavetje, ko so leta 1470 k nam pribežali pred turško nevarnostjo prek Bele krajine in Gorjancev iz Bosne. Mesto jih je sprejelo, z njim so preživljali bolj ali manj nemirne čase, o katerih pričajo v frančiškanski cerkvi renesančni figuralni nagrobniki okoliških graščakov in vojskovodje Lenkovića, ki je bil tudi dobrotnik samostana, in so v njem pustili pomemben in prepoznaven pečat, ki je v mestni podobi močno viden tudi že navzven. 

Frančiškanski samostan je v stoletjih s svojo mogočno zleknjeno stavbo na pečini nad Krko danes nepogrešljivo novomeško panoramo ne le sooblikoval, marveč jo je tako rekoč ustvaril. Njegov cerkveni zvonik iz oddaljenih pogledov ritmično odzvanja više postavljenemu kapiteljskemu, ki so se mu v Valvasorjevih časih med nakopičenimi hišnimi strehami pridruževali še številni zvoniki manjših cerkva z baročnimi pokrivali. Pred inventivno organsko razčlenjeno cerkveno fasado iz 19. stoletja, kakršno še danes gledamo s trga, ki ga zaobjema stara gimnazija, pa je že znameniti dunajski profesor umetnostne zgodovine Max Dvořak mlademu konservatorju Francetu Steletu priznal, da šele ob njej spoznava, da lahko tudi nova gotika izoblikuje umetnino. O prvotnem času nastanka cerkve priča njen že za tisti čas starinski prezbiterij, ki s konservativnim križnorebrastim obokom nakazuje že tedaj trdno navezanost Novomeščanov na tradicijo; ladijske zvezdaste oboke, ki jih je pozneje zamenjal današnji enovitejši banjasti obok, pa so nekdaj nosili gotski slopi, kakršne sicer poznamo na Gorenjskem ali v dolenjskem Šentrupertu. Bližnje hišice, razprostre naokrog nad Krko, ki dopolnjujejo ta slikoviti ambient, pa so, tako kot tiste na Bregu, nekdaj nudile začasni dom dijakom, ki so prihajali v Novo mesto od drugod in dajali živahen utrip bližnjemu zelo prostranemu Glavnemu trgu. 

Prav ta znameniti pogled onkraj Krke proti mogočno spokojnemu frančiškanskemu samostanu, ki ga je v bidermajerskem času naslikal že pater Oton Skola, je nič kolikokrat poveličal zlasti Božidar Jakac. Oznanjal ga je za prečudovitega in edinstvenega in se ga ni mogel nagledati; prepričan pa je bil tudi, da bi ga »katerokoli drugo mesto v svetu z vso ljubosumnostjo čuvalo«. Pesnik Severin Šali, ki mu je dal samostan nekoč zatočišče, pa je pogled na frančiškanski vrt v pesmi, posvečeni patru Ciprijanu, primerjal s starimi gravurami, »ki se na njih starinski lesk svetlika«, in se spominjal, kako v samostanu bedi »ob knjigah z božjimi naslovi«. 

Frančiškanski patri so vodili gimnazijo od začetka v letu 1746 do leta 1870, torej nad 120 let. Ob njeni 150-letnici je nekdanji ravnatelj pisatelj Fran Detela napisal, v čem je bil pomen tedaj poudarjenega poučevanja o najbolj oddaljenih antičnih časih, na katere je mogoče gledati že povsem z distance, in pojasnjeval, zakaj je bil njen učni jezik najprej latinski in zatem nemški. Šele tedaj slavljeni cesar Franc Jožef naj bi dopustil tudi slovenščino, ki so jo gimnazijski profesorji leta 1848 uvedli kot učni predmet in je bila poslej, docela pa šele od konca prve svetovne vojne, za nas edina samoumevna. Med profesorji so bili na gimnaziji predvsem pomembni veščaki za latinski jezik, za katere mi je profesor Kajetan Gantar nekajkrat govoril, da so bili nekateri na ravni univerzitetnih profesorjev, tudi če so pisali le za gimnazijska izvestja, med njimi je izstopal tudi duhoviti pater Lacko, s svojo zavzetostjo pa so bili nadaljevalci klerikov, ki so v Novem mestu pisali svoje pridige ali slovarje že pred tem, tako kot kanonik Matija Kastelec, ki počiva v tej cerkvi, ali kapucina Janez Svetokriški in Hipolit Novomeški. Kulturno razgledani patri pa so živeli v frančiškanskem samostanu tudi še pozneje, včasih je na primer vsak dan hodil v študijsko knjižnico hrvaški pesnik pater Leonard Kalac, moja stara mama, ki je rada iskala zavetje v tej cerkvi in me prva popeljala vanjo, je rada spoštljivo govorila o patru Ciprijanu, tistem, ki je prinesel v samostan dragocen iluminiran srednjeveški rokopis. Med dijaki vseh generacij pa je bila tudi vrsta poznejših učenjakov, politikov in  posebno umetnikov, od Marka Pohlina, Valentina Vodnika, Simona Jenka, Ivana Tavčarja, Stanislava Škrabca, Ivana Hribarja, Dragotina Ketteja, Otona Župančiča, Milana Puglja, Vojeslava Moleta do mlajših predstavnikov t. i. novomeške pomladi in vseh tistih, ki so hlepeli po ubeseditvi svojih sanj, se včasih tudi spopadali s takrat predpisanimi pogledi in predpisi ter pisali tudi v skrivne dijaške liste.  

Vse to sodi med osnovna in najslavnejša poglavja novomeške kulturne zgodovine. Zato je razumljivo, da je v spominjanjih ali literariziranih spominih pa tudi proznih delih nekdanjih novomeških profesorjev in dijakov tolikokrat opisana prav nekdanja novomeška gimnazija, tudi s spomini na frančiškane, ki jih na primer Engelbert Gangl, med njimi patra Rafaela in Bernarda, opisuje kot učene može, »ki so bolj ali manj spretno izkušali tudi dijake napraviti v učenosti sebi enake«. »Učili so vsak na svoj posebni način, a vendar je bilo pri vsakem nekaj domačega, prikupnega, celo šaljivega.« Največkrat so jih videli kot mile in prijazne, sicer pa so premogli vsak svoje znanje, tudi naravoslovno, zaradi katerega so lahko ljudem v marsičem svetovali, in razumljivo je, da je imel vsakdo od njih tudi svoj specifičen temperament in značaj. Božidar Jakac na primer se je najbolj spominjal patra Severina, ki ga je učil risanja, a ga je tudi našeškal z vrvjo za pasom; vendar se je na ta ambient tako navezal, da je še pozneje, v časih, ko je bil pomen cerkvenih ustanov manj priznavan, zapisal, kako vedno rad stopi v »materino« kapelo škapulirske Marije, kjer ga je »rajna dobra mati izročila Mariji v zaščito«. Pater Nikolaj je skrbel za nečaka pesnika Simona Jenka, ki je prišel na gimnazijo z Gorenjske in začel pisati v Novem mestu, med drugim je napisal sonet Potihnile so cokle v samostani. Marjan Kozina se je spominjal, kako ga je ‒ prvi, še pred Ignacijem Hladnikom ‒ učil igranja na violino pater Atanazij, Emilijan Cevc pa se je najbolj spominjal patra Ota, ki je dijake seznanjal tudi s književnimi novostmi, ki si jih je izposojal celo pri hmeljniškem graščaku, se spominjal priročne knjižnice v konviktu in izjavil: »Novomeški frančiškani imajo veliko zasluge za to, da sem, kar sem.« Zasanjani slikar Janez Wolf pa je, zazrt v bolj pustolovsko življenje, z gimnazije kar pobegnil in se romantično pridružil ciganom, pozneje pa je prijatelja v pismu poprosil, naj ga prav lepo priporoči pri očetih frančiškanih, da bi mu naročili kakšno sliko, ker bi mu bilo zelo ljubo, ko bi njegovo »prvo samostojno delo viselo ali v cerkvi ali refektoriju ali na koru tistega samostana«, katerega patrom se mora zahvaliti za »svojo vzgojo in izobrazbo«.

Zaradi takih spominov, ki so marsikomu zapisali frančiškansko šolo v srce, je ta starodavni ambient nabit tudi s čustvi, ki so odmevala v našem leposlovju in med nas izžarevajo preko knjig vse do danes, ko tudi frančiškanom priznavamo zasluge iz odprtega srca. Med drugo svetovno vojno je v hvalnici Novemu mestu pisatelj Jože Dular poosebljeno Novo  mesto celo retorično povprašal: »Ali jih prešteješ vse one, ki so zajemali učenost pri očetih frančiškanih in njihovih posvetnih tovariših, se raztepli po svetu, pa se spet vračali k tebi?«  Po vojni pa je bilo spričo nekdanjih razmer ta pomen očetov frančiškanov nekaterim tudi teže priznati. Sam se živo spominjam, kako je moral nekoč moj oče, potem ko je že pripravil kulturnozgodovinsko razstavo v prostorih nekdanjega doma JLA, današnjega kulturnega doma Janeza Trdine, v razstavni vitrini zapreti odprto knjigo samo zato, ker je bila na njenih straneh vidna stara fotografija, na kateri je bilo med gimnazijskimi profesorji opaziti tudi redovnike v frančiškanski kuti, in se je potem doma zelo jezil nad takim primitivizmom. Izročilo pa govori tudi o tem, kako so takoj po vojni iz ideoloških razlogov »čistili« gimnazijsko knjižnico in je navzoče ta prizor spominjal na prizor iz Cankarjevih Hlapcev. 

V 19. stoletju pa so si pogumni frančiškanski profesorji povzročali težave, ker so po letu 1848 pri dijakih v narodnobuditeljskem duhu spodbujali slovensko narodno zavest. Leta 1863 je prišel tedanji gimnazijski ravnatelj celo v spor z državnimi oblastmi, ker si je v gimnazijskih izvestjih upal natisniti ime mesta po slovensko kot Novo mesto in ne več kot Neustadtl. Kot nazorno prikazuje zgodovinar Janko Jarc, so prav taka nasprotja povzročila, da je gimnazija prišla leta 1870 pod državno upravo in da se je sekularizirala z nemškim vodstvom, ki je dijake strože nadzorovalo. A Karel Clarici tudi še za čas po tem, za sedemdeseta leta, ko je obiskoval novomeško gimnazijo, v spominih piše, da so bili od profesorjev frančiškani edini, »ki se niso od dijakov popolnoma oddelili« in ki predvsem niso zavračali slovenskega jezika, in taki so po pričevanjih ostali tudi še pozneje, saj je narodno zavest profesorjev frančiškanov v Spominih pohvalil tudi Ivan Hribar.

Med našimi gimnazijskimi profesorji so bili tukajšnji frančiškani pravi pionirji in že zato je njihova zasluga neprecenljiva, ne le zato, ker so bili med njimi tudi pomembni pisci in prevajalci. Tudi njihova skrbno urejana knjižnica, nekdaj profesorska in dijaška, je pomemben kulturni spomenik, zavest o pomenu knjig pa so gojili tudi njihovi še stoletje poznejši posvetni nasledniki v novi novomeški gimnazijski stavbi. Spominjam se, kako mi je v njej profesor nekoč naložil referat o knjigi kot zgodovinskem pojavu, o njeni obliki in njenem pomenu, saj je lahko knjiga tudi umetniško izoblikovan dragocen predmet, kakršnega lahko vidimo predvsem v starih knjižnicah. O tem sem se največ poučil iz Knjige o knjigi Zvonimira Kulundžiča; oče, ki je bil zavzet knjižničar, pa mi je tedaj dejal, da se z razvojem tehnike v glavah ljudi nakazujejo že tudi nove oblike knjig, da pa bo ne glede na to ostala knjiga v bistvu še vedno knjiga. Danes, ko se to uresničuje, v resnici obstajajo tudi elektronske knjige, ki potrebujejo za skladiščenje mnogo manj prostora; a je zato v očeh ljubiteljev izročila toliko bolj cenjena tudi klasična, med platnice zajeta natisnjena knjiga, ki jo lahko dojemamo in primemo v naročje kot najzvestejšega prijatelja, in je videti, da je gotovo še ne bo kmalu konec. Kot spoznavam med delom v komisiji Javne agencije za knjigo, ki ocenjuje delo založb, bi se nekateri založniki radi prilagodili tistim, ki berejo predvsem le še stripe ali izvlečke, medtem ko spet drugi upamo, da bo vsaj del mladine tudi v današnjem času ohranil tenkočutnost in veselje do celovitih in zahtevnih knjig, tudi takih, starih, kakršne drži v rokah v kip spremenjeni novi frančiškanski knjižničar.

Knjige, ki jih je v njegove roke naložil novomeški duh rastoče knjige, naj bi se še kopičile in še rasle kot stolp učenosti in modrosti, in le zamišljamo si lahko, da sta v njih shranjeni človeška pamet in ustvarjalna občutljivost, ki, prešinjeni s frančiškovskim duhom, razširjata človeško omejenost v neomejenost in odpirata poti do Boga, kjerkoli že se nam razkriva. Tako branje pa omogoča tudi pogovor sorodnih duš ne glede na prostore in čase in je še bolj neuničljivo kot kiparski bron. Krhki frančiškan, pripadnik t. i. beraškega reda, ki je že sam po sebi povezan z ljudmi, tako kot so bili gimnazijski frančiškani z Novomeščani, je svečenik in služabnik, ki išče pot k resnici tudi skozi božjo in vsako drugo pristno besedo. Zato med nas prinaša knjige, kot da bi vstopal skozi portal iz redovniške knjižnice in jih odnašal na pult pred bralce, ne da bi zanesljivo vedeli, ali jih je tudi že sam prebral, ali je znamenit pridigar ali »samo« knjižničar, in tako ostaja nenavadni kip ob vsej konkretnosti po svoje tudi skrivnosten in v napetem kontrastu med krhko, a ognjevito energično frančiškovsko figuro in veliko težo naloženih starinskih bukev celo duhovit, kot so bili med profesorji duhoviti nekateri legendarni in požrtvovalni frančiškani. 

Dovolite, da na koncu pozdravim novega, v bronu utelešenega novomeškega frančiškana in vse spoštovane navzoče, ki ste prišli k njegovemu odkritju, in da se vsem, ki so pri njegovem prihodu sodelovali, zahvalim za izpričano kulturno zavzetost tudi v imenu Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Predhodniki te znanstvene in umetnostne ustanove so bili že baročni operozi in njihova prva javna znanstvena knjižnica je današnja ljubljanska semeniška knjižnica, med njimi pa je bilo poleg pravnikov in vsakovrstnih učenjakov in zbirateljev tudi šest teologov, četudi ne redovnikov. Velik del jih je bilo včlanjenih tudi v družbo svetega Dizme, katere največji vidni dosežek je bogato ilustrirana reprezentativna spominska knjiga. Sama zavzetost za učenosti, ki je bila takrat pri njih še elitistična, omejena na izbrance, pa se je od začetka proti koncu 18. stoletja tako razširila, da so po njenem posredovanju čim številnejšim ljudem zahrepeneli tudi frančiškanski patri. Slovenski mladini so vbijali učenost v glavo kot prvi novomeški profesorji in tako pričeli spodbujati njeno intelektualno in duhovno rast, s tem pa so poskrbeli tudi za večji vsestranski blagor naših ljudi. Prav to rast navzven simbolizira tudi ideja rastoče knjige, iz katere priraščajo vedno novi ljubeznivi spomeniki, in to idejo že od začetka moralno podpira tudi Slovenska akademija znanosti in umetnosti, katere ugledni člani so bili tudi znanstveniki in umetniki, ki so jih nekdaj še učili novomeški frančiškani, nekateri poznejši akademiki pa so bili nekdaj na novomeški gimnaziji tudi profesorji. 

Novo mesto postaja s spomenikom frančiškana z rastočo knjigo bogatejše za še en dragocen spomin. Njegovim pobudnikom in uresničiteljem gre zahvala, da se bo novomeško mesto situl, pa tudi učenosti in literature, še bolj zavedalo svoje bogate preteklosti in se ob njej navdihovalo in opogumljalo tudi za srečno, ustvarjalno in duhovno bogatejšo prihodnost. 

Milček Komelj

(Nagovor ob odkritju kipa Frančiškana z rastočo knjigo v frančiškanski cerkvi sv. Lenarta v Novem mestu, 16. decembra 2022.)

REŠENA SLIKA MAKSA KAVČIČA

C:\Users\uporabnik\Pictures\TA VESELI DAN KULTURE - 3. 11. 2022\TANA FRENCH - V GOZDU\t-trbovlje-maks-kav_.jpg
Umetnina »sgraffita« akad. slikarja Maksa Kavčičeva tik pred uničenjem

Konec avgusta leta 2019 so v poslovnem delu nekdanje Strojne tovarne v Trbovljah nameravali skupaj s tovarno uničiti tudi stensko sliko iz leta 1953, sliko mariborskega akademskega slikarja, restavratorja, scenografa in pedagoga Maksa Kavčiča (1909 – 1973), ki je krasila eno od sten v poslovnem delu tovarne. Lastnik zgradbe je tuja trgovska družba, ki je na tem mestu zgradila trgovski center. 

C:\Users\uporabnik\Pictures\TA VESELI DAN KULTURE - 3. 11. 2022\TANA FRENCH - V GOZDU\REŠENA KAVČIČEVA SLIKA\FOTKA - 2.jpg
Akademski slikar, restavrator, scenograf in pedagog Maks Kavčič

V Trbovljah so bili na kraju rušenja tudi strokovni sodelavci zavoda za varstvo kulturne dediščine in ekipa ministrstva za kulturo. Bili so nemočni, ker umetnina ni bila evidentirana in popisana v register kulturne dediščine. A očitno sta »akcija« in alarmiranje javnosti, ki je sledilo, pomagala, saj se je že teden dni kasneje zgodilo, kar se praviloma pri nas nikoli ne zgodi, če ni pravne podlage: rešili so kulturno dediščino, ki ni bila evidentirana v registru kulturne dediščine. Lastnik je ustavil postopek rušenja. Poslikavo, ki je bila precej dobro ohranjena, so strokovnjaki za kulturno dediščino razrezali na štiri dele, jih okrepili in tako pripravili na prevoz. Pred ponovno postavitvijo sgraffita so bila potrebna še nekatera restavratorska dela.

C:\Users\uporabnik\Pictures\TA VESELI DAN KULTURE - 3. 11. 2022\TANA FRENCH - V GOZDU\REŠENA KAVČIČEVA SLIKA\FOTKA - 3.jpg
Sliki Maksa Kavčiča
C:\Users\uporabnik\Pictures\TA VESELI DAN KULTURE - 3. 11. 2022\TANA FRENCH - V GOZDU\REŠENA KAVČIČEVA SLIKA\FOTKA - 4.jpg

Tako so obnovljeno Kavčičevo umetnino slavnostno odkrili v petek, 2. decembra 2022, v zgornji avli Delavskega doma Trbovlje, kjer je delo, ki predstavlja industrijsko zgodovino kraja, našlo svoj novi dom.Petdeseta in šestdeseta leta prejšnjega stoletja so bila neverjetno naklonjena umetnosti. Za javne prostore so takrat različni naročniki množično naročali stenske slikarije, reliefe, praskanke in druga umetniška dela, ki so bila večinoma naročena pri takratnih vrhunskih umetnikih. Zadnja leta in desetletja pa smo priče masovnega uničevanja in izničevanja te dediščine, zakrivanja, zamolčevanja. Zato je toliko bolj pomembno, da se ta umetnost v javnem prostoru evidentira, popiše in s tem zavaruje.

Umetnostna galerija Maribor je pri tem opravila pomembno delo, objavila je javni poziv k evidentiranju in odkrivanju stenskih slik, grafitov, reliefov ter objavila natančno evidenco za področje, ki ga profesionalno pokriva. Odkritega vandalizma novih časov je samo v Mariboru na pretek, mnoga so doživela žalosten konec. 

Fotografije so s spleta.

Vir: Večer

Zbral in uredil: Franci Koncilija

ALI ZNAMO CENITI POMEN HVALEŽNOSTI?

Ljudje mnoge stvari v življenju jemljemo za samoumevne in pozabljamo biti hvaležni. Imamo streho nad glavo, hrano v hladilniku, oblačila v omari, srečo, da imamo zdrave potomce, vero, upanje in ljubezen, zrak, ki ga dihamo, čisto pitno vodo, telo in zdrave organe, ki toliko naredijo za nas. Občasno pozabimo na to, dokler teh stvari ne pogrešamo, še posebej če postanejo ogrožene.

C:\Users\uporabnik\Desktop\DOAKONAT - ŽUPNIJA\1111 - SVETA EMA KRŠKA\ŽUPNIJA SV. EMA\POMEN HVALEŽNOSTI\ALI  ZNAMO CENITI HVALEŽNOST\images_cms-image-000032386.jpg

Hvaležnost človeku lahko spremeni življenje. Zakaj? Ker ga spodbudi, da ceni tisto, kar ima, in se ne osredotoča na tisto, česar nima.

Iz cinika in pesimista, ki dvomi o vsem, se človek spremeni v pozitivno misleče bitje, ki ga v življenju vodi spoštovanje do vseh stvari. 

Hvaležnost spremeni človekov fokus. Če se človek osredotoča na negativne stvari, bo videl same težave in dileme. Če se osredotoča na pozitivne stvari, spozna lepoto in čudež življenja.

C:\Users\uporabnik\Desktop\DOAKONAT - ŽUPNIJA\1111 - SVETA EMA KRŠKA\ŽUPNIJA SV. EMA\POMEN HVALEŽNOSTI\ALI  ZNAMO CENITI HVALEŽNOST\maxresdefault.jpg

Tudi če gre kdaj kaj narobe, poskušajmo najti nekaj dobrega v življenjskih razmerah, v katerih se nahajamo. Bodimo prepričani, da bo na koncu vsemu navkljub vendarle nastalo nekaj dobrega.

Globoko v sebi moramo verjeti, da je pot do uspeha vedno hvaležen odnos do tega, kar imamo danes, prav zdaj, v tem trenutku…

Fotografije so s spleta.

Avtorica: Marjana Štern

Spletna stran Kulturnega društva Severina Šalija Novo mesto. Urednik: Franci Koncilija.