ALEŠ ME JE LJUBIL, INTERVJU Z ERICO JOHNSON DEBELJAK

Uvod

Erica je napisala močno, pretresljivo, pogumno knjigo Devica, kraljica, vdova, prasica. Ni njena prva, je pa zagotovo najboljša. O tem, kako je preživela nenadno smrt svojega moža, pesnika, esejista, publicista, profesorja Aleša Debeljaka. O tem, kako je postala vdova, kako je postala manj, kot je bila prej. O tem, kako se je borila za družino, zase, proti zakonom, celo proti prijateljem. Pogovarjali sva se tudi o tem, kakšna je danes. Kako jo je Aleševa smrt spremenila.

Zaradi Aleša je začela pisati leposlovje

Ko je prišla v Slovenijo, so jo na Delu skoraj takoj povabili, naj piše feljton o tem, kako tujka živi v Sloveniji. Erica je bila prej zaposlena v banki, nikoli ni pisala leposlovja. Aleš pa jo je spodbudil k pisanju in tako je začela ustvarjati ta zelo brani feljton in pri tem uživala. Nato je začela tudi lektorirati in prevajati, študirati kreativno pisanje – in ni mogla več nehati. »Če ne bi prišla sem, najbrž ne bi začela pisati. Aleš me je zelo podpiral pri tem. Na začetku nisem želela preveč intimno pisati o sebi, pa me je spodbujal, rekel mi je, naj ne pišem suhoparno, naj se bolj odprem. In sem začela pisati bolj sproščeno, pogumneje.«

Kako sta postala par

 Erica je delala v banki v New Yorku, čeprav se kot bančnica ni najbolje počutila. Rada je hodila na kulturne prireditve. Po razstavi Irwina v New Yorku je bil žur in tam sta se z Alešem prvič videla. Aleš je bil v Ameriki pet let, tri mesece po njunem srečanju pa se mu je bivanje tam izteklo. Vrnil se je v Slovenijo. »Imela sva hitro, strastno romanco, potrebovala sva nekaj časa, da sva se odločila, da pridem za njim,« se smeje Erica. To je bila velika odločitev, kako je zmogla? »Med nama je bila velika ljubezen,« je stvarna, »nisem bila zadovoljna s poklicem, Aleš pa je hotel biti v Sloveniji, ki je takrat postala samostojna država, hotel jo je pomagati graditi. Danes bi bil zgrožen nad tem, kaj se dogaja v državi in kulturi,« je prepričana.

Žalovanje. Pisanje. Terapija

Ko je Aleš pred petimi leti nenadoma umrl, se je Erica najprej posvetila branju knjig o žalovanju, smrti in vdovah. Nakar je začela pisati, in to je bilo zanjo terapevtsko. »Aleševa smrt je bila travma, še posebej ker je bila nenadna. To je bil šok. Razbil se mi je zunanji, potem pa še notranji svet – kdo sem zdaj jaz? Prekinil se je kronološki čas, zaporedje dogodkov. Zgodil se je prelom.

Erica Johnson s prijateljico Manco Košir

Če se ti nekaj groznega zgodi, to poveš prijateljem, bližnjim, poveš jim podrobnosti, kdaj in kako se je zgodilo. S tem sestaviš vse koščke, daš jih na svoje mesto. Tako narediš tudi s svojim spremenjenim jazom. To naredijo vsi, ki doživljajo travmo, ne samo pisatelji. Zato sem morala to narediti tudi jaz, postaviti kronološki čas nazaj, razumeti, kaj se mi je zgodilo, kako me je vse to spremenilo in kakšna sem zdaj. Rekla sem si, da če bo knjiga dobra, jo bom objavila. Ker je na začetku bila terapevtska, sem morala govoriti resnico. Nisem se cenzurirala. In mislim, da je to moja najmočnejša knjiga doslej. Oklevala sem, ali naj jo objavim ali ne. Ampak gradila sem novi jaz. Ali naj dam ta novi jaz v predal? S to knjigo sem živela štiri leta. Bila je moj projekt. Moja strast. Pravim, da brez nje ne bi preživela. Vse travmatične stvari, ki so se mi dogajale – o vsem sem pisala. Ko sem pisala o tem, sem bila bolj mirna. Laže sem spala, nisem bila vse noči pokonci v bolečini, agoniji kot prej. Ta proces je bil zame zelo koristen. Za travmo je pomembno, da jo daš ven iz sebe, v svet,« razmišlja.

Devica, kraljica, vdova, prasica

Naslov knjige je zelo močan, odbije ali pritegne. Zakaj izbor takšnih grobih besed, ki malo zabolijo? »Ker še vedno pišem v angleščini, sem hibridna ustvarjalka,« se zasmeje Erica. »Sem članica slovenskega društva pisateljev, uradno sem slovenska pisateljica, a pišem v angleščini, to mi je najbolj domače. Vse moje knjige izidejo najprej v Sloveniji, počutim se del slovenskega literarnega tkiva, moji bralci so tukaj. Oni so najmanj občutljivi, v katerem jeziku pišem. Naslov te knjige v angleščini je podoben, Virgin, wife, widow, whore, in je lepa aliteracija. V slovenščini dobeseden prevod ni bil tako privlačen, zato sem našla druge besede, ki pomenijo arhetipe žensk. To so vloge ženske v patriarhalni družbi: devica je pod zaščito očeta, neizkušena, nedolžna. Žena, kraljica, mati – to so ženske, ki so spolno aktivne in živijo pod zaščito moža. Vdova je problematičen lik v družbi, ker je izkušena, morda ima celo svoja sredstva, če je dovoljeno podedovati, in nima moške zaščite.

V trenutkih sreče…

V nekaterih kulturah so vdove morale iti nazaj k očetu, v samostan, ašram. In končno prasice – to so ženske izven vzorcev, lahko so kurbe, čarovnice, neubogljive, včasih tudi vdove sodijo sem. Ponavadi so bile vdove revne, a če so imele sredstva, so imele nekaj moči in samostojnosti v družbi, zato so se jih moški bali,« pojasni nenavaden naslov knjige. Je ona tudi doživela te predsodke, stigmo vdovstva? »Nekaj težav sem imela,« priznava, »v odnosih v družbi, s prijatelji, na centru za socialno delo. Čutila sem, da sem nekako zreducirana, da sem vredna manj kot prej, ko sem bila žena. Govorila sem z ženskami, ki so doživljale podobno, samske ženske na splošno doživljajo take stvari. Rečejo, da samskih žensk in tudi vdov med njimi ne vabijo na zabave, kjer so pari, ker pomenijo ‘nevarnost’ ali pa vsaj vzbujajo nelagodje. Za človeka pa je to, da se mu družbeni vzorci radikalno spremenijo, šokantno. Jaz sem na srečo imela prijatelje, otroke, Aleševi starši so mi stali ob strani. Pa vseeno sem se spraševala: Pa kaj sem naredila narobe, s čim sem si zaslužila to kazen?«

Kdaj greste domov

Erico, kljub temu da je prišla k nam iz Amerike pred 25 leti in si je tu ustvarila dom in družino ter poklic, še danes mnogi vprašajo, ali bo šla nazaj domov. »Mnogi mislijo, da je Amerika boljši svet, zakaj bi ostala tukaj, sploh zdaj, ko sem brez moža, očitno brez razloga ostajam tukaj. Še prejšnji teden me je neka ženska spraševala, zakaj ne grem domov. Nisem jezna, ker me to sprašujejo, ampak takoj po Aleševi smrti je bilo teh vprašanj res ogromno, kot da so hoteli, da grem, nekako sem bila izobčena. Ampak moj dom, moje delo je tukaj, polovico življenja sem tu, moji otroci se vračajo sem. Kje je potem sploh dom?« se sprašuje Erica.

Kako premagati nelagodje

Ima kakšen nasvet, kako naj se vedemo do žalujočih? Včasih nam je nerodno, ne znamo pristopiti. »Dosti ljudi mi je reklo, ne jokaj, saj bo bolje, ko sem hlipala na vso moč. Zelo lepo se mi je zdelo, ko je k meni pristopil prijatelj in me potolažil takole: Danes je slab dan. A prišli bodo boljši. Ni zanikal mojih čustev. Kadar sem želela govoriti o Alešu, je ljudem včasih postalo nekako nerodno, bili so tiho. Jaz pa sem želela obujati spomine, pa tudi lepe, vesele spomine, pa smeh. To se mi je zgodilo tudi v moji, ameriški družini, vsi so kar otrpnili, če sem govorila o Alešu. V teh zgodnjih dnevih sva se ujeli edino s teto, ki je bila sentimentalna vdova, kazala sem ji Aleševe slike, jokali sva skupaj. Družina pa tega ni prenesla. O ljudeh, ki so umrli, bi morali govoriti čim bolj normalno, nezategnjeno, sproščeno,« svetuje Erica.

Samomor ali nesreča? 

Takoj po Aleševi smrti so se v javnosti razširile govorice, da naj bi Aleš storil samomor, čeprav policijsko poročilo pravi, da je bila nesreča. Erica tako v knjigi kot v članku, objavljenem v Sobotni prilogi, nekako »brani« Aleša. Zakaj, me zanima. »Ne vemo, kaj se je v resnici zgodilo. Takrat sem govorice o samomoru čutila kot napad družbe, ker sem bila prepričana, da Aleš kot človek tega ne bi storil. Bil je impulziven, a tega svoji družini ne bi storil nikoli. Govorice o smrti so čisto naravne, a so me prizadele, ker sem bila v bolečini. Tudi mojim otrokom je bilo to težko poslušati. Ljudje so me klicali in spraševali, kaj je res, pa sem bila tako ranjena. Zato je bil moj članek v Sobotni zame zelo pomemben. Tudi hommage Alešu (Saj grem samo mimo – razglednice Aleša Debeljaka, op. a.), ki sem ga napisala. Kadar pišeš, kadar govoriš, imaš moč nad svojo usodo.

Viadukt Peračica

Če si tiho, si sam v svojem trpljenju. Pomembno je, da govoriš o svoji bolečini, tudi ker je bolečina stigmatizirana v naši družbi. A ljudje, ki trpijo, niso bolni. Ni jih treba ločiti od družbe. Tudi oni so njen del. Od ljudi, ki so umrli zaradi covida, se nismo poslovili, nismo imeli javnega žalovanja za njimi. A žalujoči potrebujejo, da jim družba prizna to žalovanje,« je prepričana.

Brez antidepresivov

 Erica Johnson

Erica ni želela antidepresivov, ker po Aleševi smrti ni bila apatična, ampak se je borila. Imela je samo psihološko pomoč svetovalke za žalovanje in ta ji je zelo pomagala. »Dobro je hoditi k nekomu, ki pozna faze žalovanja. A tisti, ki žaluje, ni bolan.« Nekaj prijateljev je odšlo iz njihovega življenja. Zakaj? »Najtežje je bilo tistim prijateljem, ki so poznali naju oba. Aleša ni bilo več. Jaz pa sem ostala. Na začetku so me vsi podpirali. A ker sem bila v stresu, oni pa tudi, so prišle na površje težave, ki so bile med nami že prej. Nekaj jih je seveda ostalo. Nekaj jih je odšlo. Želiš obdržati iste vzorce življenja kot prej, a ne gre, nemogoče je,« je stvarna Erica.

Spremembe

Kako se je spremenila njena družina, otroci, ona?  »Ko sem zaključila knjigo, pred enim letom, sem bila spet osamljena. Knjiga, raziskovanje, to je bilo moja družba. A treba je bilo iti naprej. Tako kot pri žalovanju – človeka, ki je umrl, moraš pustiti za sabo. Spremembe? Mislim, da sem zdaj bolj stabilna kot prej. Travma in žalovanje pa prihajata v valovih, še zdaj. Včasih kar butne vate. Posebej težki so dnevi obletnic, rojstnih dnevov. Lani in letos je bilo morda malo lažje, ker smo bili vsi doma, ker se nihče ni zabaval. Pa tudi pet let je že minilo. A še zdaj je še vedno težko razmišljati o prihodnosti, toda moram se boriti naprej, vsi se moramo.« Erica zdaj bolj čuti žalost drugih ljudi, žalost družin, ki izgubljajo svojce zaradi covida na primer, pa so zdaj izolirani v svojem žalovanju. »Otroci so odrasli hitreje, jaz sem bila v svoji kaotični bolečini egoistična, preveč usmerjena vase,« priznava Erica. »Zdaj sem boljša, skušam se malo popraviti. Nudim jim zavetišče, gnezdo, k meni lahko vedno pridejo, vedno sem jim na voljo. Tu je njihov dom, tu imajo občutek varnosti.«

Aleš Debeljak

Odnos na daljavo

 Erica v knjigi večkrat napiše, da sta imela z Alešem po smrti »odnos na daljavo«. »Ko sem bila soočena z njegovo smrtjo, sem začela malo bolj spiritualno razmišljati, kaj pomenita življenje in smrt. Prej sem to gledala čisto konkretno, zdaj čutim prisotnost mrtvih, ne samo Aleša, ampak tudi najinih prijateljev, ki so medtem umrli, Tomaž Šalamun pred Alešem, Metka Krašovec, ta neverjetna ženska, po njem. Čutim Aleša, saj je on gradil mene, jaz pa njega. In to ni lažna tolažba. Saj ta realnost ni edina, ki obstaja. Obstajajo preteklost, zgodovina, literatura, seveda obstaja fizična smrt, ampak človek živi naprej v nekem smislu. Če nekdo bere Aleševe besede, Aleš postane živ za tega človeka. Njegovi geni so v najinih otrocih. Aleš je umrl, nenadoma sem bila sama na svetu. Ampak Aleš me je ljubil. Kam je šla ta ljubezen? Je izginila z njim? Njegova čustva? To še vedno obstaja, ta energija okrog nas. Naša družina, katere del je bil, še vedno obstaja in on obstaja z nami,« zaključi Erica.

Erica Johnson s pokojnim prijateljem Tomažem Šalamunom

Obstaja fizična smrt, ampak človek živi naprej v nekem smislu. Če nekdo bere Aleševe besede, Aleš postane živ za tega človeka. Njegovi geni so v najinih otrocih. Aleš je umrl, nenadoma sem bila sama na svetu. Ampak Aleš me je ljubil. Kam je šla ta ljubezen? Je izginila z njim? Njegova čustva? To še vedno obstaja, ta energija okrog nas. Naša družina, katere del je bil, še vedno obstaja in on obstaja z nami,« zaključi Erica.

Fotografije so iz revije in s spleta.

Vir: Revija Zarja Jana, februarja 2021

Avtorica prispevka: Alenka Sivka

UMRL JE PESNIK JOSIP OSTI (1945–2021)

Josip Osti

V soboto, 10. julija 2021je na svojem domu v Tomaju na Krasu, zelo blizu rojstne hiše in groba njemu tako ljubega Srečka Kosovela, umrl pesnik, prozaist, esejist, literarni kritik in prevajalec Josip Osti. Pesnik, ki mu je vojna vzela sarajevski dom, ne pa poezije, in ki je drugi dom našel na Krasu, drugi pesniški jezik pa v slovenščini

Tomaj na Krasu

Josip Osti se je rodil leta 1945 v Sarajevu, kjer je diplomiral na Filozofski fakulteti. Bil je urednik kulture študentskega časopisa Naši dani, urednik pri založbi Veselin Masleša, tajnik podružnice pisateljev Sarajeva in direktor mednarodne literarne prireditve Sarajevski dnevi poezije, tajnik Društva pisateljev BiH, urednik revije Books in Bosnia and Herzegovina in predsednik Društva književnih prevajalcev BiH.

Od leta 1990 je živel v Sloveniji in kmalu po tem, ko je leta 1994 prejel mednarodno literarno nagrado Vilenica, ki jo lahko dobijo samo tuji avtorji, je začel pisati poezijo v slovenščini. »Nekoč sem bil en teden sam na Krasu in napisal v slovenščini dve tretjini pesmi iz zbirke Kraški narcis,« je povedal pozneje. Dane Zajc, ki je bil takrat predsednik Društva slovenskih pisateljev, je ob podelitvi vilenice Josipu Ostiju rekel: »Končana je enotnost, ostalo je bratstvo tistih, ki so iz dežele duha in se poznajo po notranjih vibracijah.« Veno Taufer pa je v utemeljitvi nagrade zapisal, da je Osti pesnik evropskega formata, ki mu je vojna vzela dom in domovino, ne pa poezije.

Njegov opus, ustvarjen v jezikov spominov, pa naj so bili v bosanščini hrvaške provenience, kot jo je sam imenoval, ali v slovenščini, obsega več kot trideset pesniških zbirk, sedem proznih del in veliko knjig esejev, literarno-kritiških in publicističnih tekstov. Uredil je več antologij slovenske in bosansko-hercegovske poezije in proze ter prevedel okrog devetdeset knjig in petnajst dram slovenskih avtorjev. V slovenščini, italijanščini, hrvaščini oziroma bosanščini, češčini, angleščini, poljščini, makedonščini, turščini in bolgarščini je doslej objavljeno okrog štirideset prevodov njegovih knjig.

V slovenščino so prevedene tudi njegove zgodnje knjige, od zbirke Barbara in barbar do poezije za otroke. V zadnjem obdobju je veliko njegovih v slovenščini napisanih knjig izšlo pri Založbi Pivec iz Maribora. Pri Beletrini pa je izšel roman z naslovom Črna, ki je pogoltnila vse druge barve. Roman je napisan je v obliki pisma kot zahvala Josipa Ostija prijatelju, pesniku Borisu A. Novaku, ki je kot predsednik slovenskega PEN v času obleganja Sarajeva zagotavljal pomembno pomoč bosanskim ustvarjalcem. Za poezijo v slovenščini je Josip Osti prejel obe pesniški nagradi, Jenkovo in Veronikino, dobil pa je tudi Župančičevo nagrado mesta Ljubljana.

Josip Osti in Boris A. Novak

Josip Osti je večkrat sam izpostavil, da je bil še pred umetnikom športnik, večkratni rekorder in prvak Bosne in Hercegovine v sprinterskih disciplinah, mladinski prvak Jugoslavije na 400 metrov in več let član jugoslovanske atletske reprezentance. Srečno, Josip Osti.

Fotografije so s spleta.

Vir: Večer in Dnevnik

Zbral in uredil: Franci Koncilija

NA GLAVNEM TRGU JE RAZSTAVA OB 120-LETNICI ROJSTVA SLAVKA GRUMA (1901–1949)

Razstava na Glavnem trgu

Na novomeškem Glavnem trgu je do konca avgusta 2021 na ogled razstava na prostem, ki jo je tamkajšnja Knjižnica Mirana Jarca pripravila ob 120-letnici rojstva dramatika in pisatelja dr. Slavka Gruma. Ta je namreč del svojega življenja preživel v Novem mestu, novomeška knjižnica pa v posebnih zbirkah Boga Komelja hrani Grumovo zapuščino. Po njem so Novomeščani poimenovali ulico v Irči vasi, knjižno založbo in prestižno Grumovo nagrado za najboljše slovensko dramsko besedilo.

KDO JE BIL SLAVKO GRUM?

Slavko Grum, slovenski dramatik, pisatelj črtic, novel in znanstvenih besedil, se je rodil 2. avgusta 1901 v Šmartnem pri Litiji. Leta 1906 se je družina preselila v Novo mesto, kjer je kot zunanji gojenec v novomeškem frančiškanskem samostanu obiskoval osnovno šolo. Eden njegovih učiteljev je bil pater Blanko, ki ga je spodbujal k literarnemu pisanju in ga hkrati navdušil za naravoslovje. Po končani osnovni šoli je v letih 1911 do 1919 obiskoval novomeško gimnazijo. Leta 1919 je maturiral in se odločil za študij medicine na Dunaju, kjer je leta 1926 diplomiral in se vrnil v Slovenijo. Rad je obiskoval gledališče in kino, po letu 1929 pa je začel izgubljati ustvarjalno moč. Leta 1946 je skušal narediti samomor z uspavalnimi tabletami. Tri leta kasneje, 3. avgusta 1949 pa je zaradi raka na jetrih umrl v izolirnici v Zagorju. Pokopan je na novomeškem pokopališču v Šmihelu.

Grumov grob na pokopališču v Šmihelu

ZNAČILNOSTI GRUMOVEGA USTVARJALNEGA OPUSA

Dramsko delo Slavka Gruma stoji v vrhu slovenskega literarnega ekspresionizma. V letih medicinskega študija na Dunaju je rad obiskoval gledališče in kino, od leta 1920 do 1927 pa je dovršil štiri po vsebini in slogu samosvoje drame, s katerimi je segel v skrajnosti tedanjega slovenskega ustvarjanja. Vsa štiri dela odsevajo trpko poetičnost, prežeta so z duhom brezizhodnega družbenega stanja in tragiko mračnih človeških notranjih zapletov.

ZAKLJUČEK

Novomeška razstava na panojih z naslovom Pišem, ker pisati moram predstavlja Grumovo življenje in delo. Slavko Grum (1901-1949) je eden najpomembnejših slovenskih dramatikov, ki je, zlasti z dramo Dogodek v mestu Gogi, za katero je leta 1929 prejel nagrado na literarnem natečaju, ustvaril enega izmed vrhov moderne drame 20. stoletja in se zapisal med vidnejše slovenske pisatelje ekspresioniste.

V okviru velikega pohoda avantgarde na Slovenskem pa je z Antonom PodbevškomSrečkom KosovelomMiranom Jarcem in drugimi v dvajsetih letih 20. stoletja »ubiral povsem svojo samotno pot«.

Med njegovimi življenjskimi postajami ima gotovo posebno mesto Novo mesto, kjer je preživljal svoja najlepša mladostna leta.

Fotografije so s spleta.

Vir: Večer in s spleta.

Zbral in uredil: Franci Koncilija

Doc. dr. SARA AHLIN DOLJAK ŽIVLJENJE DOŽIVLJA KOT DAR!

Težka življenjska zgodba Sare Ahlin Doljak, ki v hudi življenjski preizkušnji večkrat izrazi svojo željo: »Živeti, živeti, živeti!«

Dr. Sara Ahlin Doljak je odvetnica, ki je pred desetimi leti dobila diagnozo multipla skleroza. Pred štirimi leti se ji je zdravstveno stanje močno poslabšalo. Dobila je hudo dihalno stisko in ni mogla več požirati. Takrat je tudi izgubila glas. Čeprav lahko odtlej komunicira le preko komunikatorja ter se prehranjuje in diha po cevkah, še vedno dela v svoji odvetniški pisarni v Logatcu, predava na evropski pravni fakulteti v Ljubljani in Novi Gorici ter deluje kot mediatorka.

Dr. Sara Ahlin Doljak: »V drugem letniku gimnazije so mi po smučarskem treningu odpovedale noge. Imela sem občutek mišične oslabelosti v nogah in pozneje rokah ter težave z odvajanjem vode, a so vse skupaj pripisovali prenapornim treningom. Bila so obdobja, ko se je stanje izboljšalo. Po terapiji s kortikosteroidi je bilo vselej bolje. Opustila sem treninge smučanja in rekreativno ukvarjanje s tenisom. Diagnoze nisem imela, saj so simptome pripisovali aktivnemu ukvarjanju s športom in hormonskemu neravnovesju. Več kot 14 let nisem šla k zdravniku in sem vse simptome pripisovala naporni službi ter skrbi za družino z dvema majhnima otrokoma.«

KDO JE SARA AHLIN DOLJAK?

Sara je takole spregovorila o svojem težkem življenju. Po rodu je Novogoričanka, čeprav že 16 let z možem Bojanom in 14-letno Majo ter 12-letnim Valentinom živi v Logatcu. V Novi Gorici je odraščala in končala gimnazijo. Vero je spoznala kot odrasla, prek svojega današnjega moža in none Gabrijele. Družini je hvaležna, ker jo je naučila »delovnih navad in vrednot, kot so spoštovanje, pomoč šibkejšim in veselje do dela. Z možem farmacevtom sta se spoznala na začetku študija in se po šestih letih skupne hoje poročila in naselila v Logatcu.

Mož Bojan je študiral farmacijo. Najprej tudi Sara, a je ta študij po nasvetu zdravnice opustila in se vpisala na pravo, ki ga je tudi uspešno končala. »Diplomirala sem v Mariboru, opravila pravniški državni izpit, nadaljevala na magistrskem študiju prava in 2016 dokončala še doktorski študij prava. Po diplomi sem se zaposlila v večji gospodarski družbi kot svetovalka uprave na območju domačega kraja, a ker sva želela z Bojanom zaživeti skupaj, sem delo nadaljevala v dveh odvetniških pisarnah v Ljubljani in se nato po dopolnjenem Valentinovem desetem mesecu odločila, da odprem svojo odvetniško pisarno v Logatcu. Istega leta sem postala asistentka za civilno pravo na Evropski pravni fakulteti, kjer poučujem še danes kot docentka na isti katedri. Odvetniško pisarno imam še vedno in brez pomoči sodelavca Borisa bi delo dandanes težko zmogla.«To je uspešna plat Sarinega življenja. Je pa še druga plat, bolezen, ki pa je Saro tudi marsikaj naučila: »Prvi znaki bolezni so se kazali že v gimnazijskih letih, a so težave z odvajanjem vode in šibkost mišic pripisovali utrujenosti zaradi aktivnega treniranja smučanja. V drugem letniku gimnazije sem morala smučanje opustiti. V tretji nosečnosti konec leta 2010 in spontanem splavu v osmem tednu nosečnosti so me obdržali v kliničnem centru v Ljubljani zaradi abrazije pod narkozo na sam božični večer. Po tej narkozi nisem bila več ista, še mesec dni po tem posegu sem se težko spomnila imen in številk, pri hoji me je zanašalo v desno stran, prav tako nisem zmogla pisati, svinčnik mi je padal iz roke. Vse simptome sem sprva pripisovala izgorelosti na delovnem mestu in skrbi za družino z dvema majhnima otrokoma. Na Bojanovo prigovarjanje sem obiskala nevrologa, češ da nekaj ni v redu, in po opravljenih preiskavah sem dobila diagnozo multipla skleroza na veliki četrtek v letu 2011. Ko se je moje zdravstveno stanje jeseni 2011 poslabšalo in ko sem aprila 2012 ležala na nevrološki kliniki, sem še vedno živela v zanikanju bolezni in sanjarjenju, kako bom še naprej vse zmogla: biti brezhibna žena, super mama, voditi odvetniško pisarno, predavati študentom na fakulteti, voziti avto, smučati, igrati odbojko s prijateljicami vsak petek zvečer.«


Toda bolezen je napredovala: »Do najtežjega poslabšanja bolezni je prišlo 22. junija 2017. Sprejeta sem bila na nevrološko kliniko zaradi motenj požiranja in ob vstavljanju nazogastrične sonde se je zgodilo v hipu: spazem glasilk in dihalna stiska. V sekundi me je iztrgalo iz rutine vsakdanjega življenja in me soočilo z razmerami, ki so moje dotedanje razumevanje življenja in smrti postavile povsem na glavo. Nisem vedela, kaj bo z menoj. Ali bom preživela? Od takrat dalje diham preko traheostome, se prehranjujem preko gastrostome in ne zmorem govoriti.«

To je zunanji potek bolezni, ob tem pa potekajo tudi notranji boji, notranja stiska. »Kot sem že omenila, ob prvem poslabšanju bolezni v letu 2011 nisem hotela ničesar izpustiti iz rok. In nisem zmogla moliti. Ko me je obiskal župnik Janez Kompare, mi je prinesel knjigo Pogovori z Bogom. Sprva je obležala na omarici bolniške sobe. Po treh dneh sem jo začela listati, po petih dneh brati. Šele takrat sem Jezusa zares povabila v svoje srce in ponovno začela moliti, se zahvaljevati in prositi. Po sedmih letih še vedno hodim z Jezusom in mu dovolim, da je moj sopotnik. Brez molitve ne bi zmogla. Bolezen hitro napreduje, a ker sem dovolila in dovolim, da me Jezus po svoji besedi zdravi, mi marsikdo reče, kako dobro  izgledam. « To potrjuje, da se ta prežetost duha vidi navzven. In moje vodilo je: »Vse zmorem v Njem, ki mi daje moč.« Sprva sem si to narobe razlagala, da je ta moč moja, sedaj vem, da je podarjena, da je milost.Med izkušnjo zakrčenosti glasilk, pred letom in pol, sem razumela stvari in doživela ljubezen in mir, kot ju še nikoli prej nisem izkusila. Počutila sem se varno, prepojena z ljubeznijo. Glavo sem imela prazno, brez misli, nobenega vprašanja, ničesar. Bilo je le čutenje, občutenje in čisto bivanje. Nobenih strahov, skrbi, ničesar, kar bi me kakorkoli držalo ujeto. Tiste dni v intenzivni negi sem vse opustila, povsem sem se izročila, in ja: kaj pa naj bi sploh še obdržala? Odpor do bolezni in bolečine se je sprostil in izničil. Po številnih letih iskanja sem spoznala sebe. Ljubezen je v obilju in na voljo, ki izvira iz srca, in nič od zunaj je ne more nadomestiti. Poslabšanje bolezni mi je omogočilo napredek. Pred tem sem se redko ozirala na svarilna znamenja telesa in jih namerno preslišala. Hvaležna sem, da sem našla stik s samo seboj, modrost srca in brezpogojno ljubezen. Vse spremembe, ki so izšle iz tega, so podobne novemu rojstvu. 22. junij 2017 je zame novo rojstvo, začetek nečesa novega. Radovedna in obenem spoštljiva sem do vsega novega, ki me prežema. Po nadaljnjih dveh mesecih bivanja na Nevrološki kliniki in na Soči lahko rečem, da je bilo hudo poslabšanje multiple skleroze kritična, prelomna preizkušnja, ki me je prisilila v globoko osebnostno preobrazbo.

Sara z možem Bojanom

Sara že leto in pol ne more govoriti, tudi hoditi ne. »Moja svoboda gibanja je omejena, a se ne počutim kot v zaporu. V SP piše: »Nihče, ki je preizkušan, naj ne govori: “Bog me skuša.” Boga namreč zlo ne more skušati in sam ne skuša nikogar.« (Jak 1,13). Nekateri menijo, da ob resni bolezni ni primerno biti vesel in se smejati, toda pri nas doma se veselimo življenja, ki vsako jutro osveži um in krepi željo po novem. Jutranji sms otrok: »Mami, dobro jutro, radi te imamo« in pripis moža: »Draga, ne pozabi, da si lepa.« Veselje v našem domu je sad Božjega duha, ki pomaga, da kljub bolezni ohranjamo veselje. Ne dovolim, da bi mi strah ali negotovost preprečila, da bi delala tisto, kar želim in seveda še zmorem, ker vem, da je našemu Stvarniku mar in razume moje potrebe in občutke prav ta trenutek in mi daje moč, ki presega moj um. Če mi Stvarnik zaupa, da se lahko spoprimem s to preizkušnjo, kdo sem potem jaz, da bi se temu zoperstavila?


In kako je bolezen preizkušala zakon Sare in Bojana? »Če je bolan en zakonec, to močno vpliva na oba, četudi na vsakega drugače. V bolezni se pokaže enost med ženo in možem. Kako se to vidi pri nama: deliva si bolečino. Vsakokrat ko sem v bolnišnici in je težko, mi zjutraj napiše sms, da je ponoči vzel polovico mojih bolečin in naj ne pozabim, da sem lepa in ljubljena. Skupaj vztrajava v okoliščinah, ki so ta hip dane. Redno si vzameva čas drug za drugega in sprejemava okoliščine in jih, kolikor se da, obračava za dobro in prav. Bojan mi nikoli ni rekel: »Poročil sem se z zdravo Saro.« Zakaj? Ker oba živiva v zaupanju, ki izvira iz vere, stalnega in živega odnosa z Bogom. Vere ne živiva formalno, za ljudi. Ker sva v odnosu, ne poznava jamranja, da sva zaradi preizkušnje ‘najbolj boga’, ne potrebujeva stanja križa, da bi naju drugi pomilovali in sočustvovali z nama. Ob sebi imam moža, ki me ljubi, in je najino skupno življenje tudi v teh težkih dneh lepo. Ustvarjeni smo, da bi ljubili, kot odsev Boga in njegove ljubezni,” poudarja papež Frančišek. Ko se zaveš, zakaj si ustvarjen, in ko to živiš, odpadejo vse skrbi na zalogo in vsa teža preizkušnje se zagotovo prepolovi. To govorim iz izkušnje.«

Sarina bolezen ni zaznamovala samo zakona, ampak celo družino. »Za nas se je življenje v marsičem spremenilo, raste pa ljubezen in povezanost med nami štirimi in našimi starši. Ure, ki jih preživljamo skupaj v bolnišnicah, na krajših izletih, počitnicah, nas zbližujejo. Otrokoma veliko pomeni, da sem popoldne, ko se vračata iz šole in interesnih dejavnosti, doma. Skupaj se dogovorimo, kaj bosta skuhala in kaj je za postoriti poleg učenja. Pred boleznijo sem bila preveč zatopljena v svoje delo, komaj še kaj časa je ostajalo za naju z Bojanom in otroka.«


Sari in možu je veliko dalo društvo Družina in življenje, kjer sta dejavna že skoraj deset let. »Lahko rečeva, da sva z vstopom v sredino enako verujočih rešila zakon. Duhovne vaje pri sv. Jožefu v Celju spomladi 2009 so za naju prelomnica, najin odnos je takrat začel postajati bolj iskren in ljubeč v zavedanju, da sva prepletena v zavezi z Bogom. In po tej poti stopava še danes. Do lani sva vodila pet zakonskih skupin, sedaj zaradi mojega stanja le eno.«

Sarina bolezen ni zaznamovala samo zakona, ampak celo družino. »Za nas se je življenje v marsičem spremenilo, raste pa ljubezen in povezanost med nami štirimi in našimi starši. Ure, ki jih preživljamo skupaj v bolnišnicah, na krajših izletih, počitnicah, nas zbližujejo. Otrokom veliko pomeni, da sem popoldne, ko se vračata iz šole in interesnih dejavnosti, doma. Skupaj se dogovorimo, kaj bosta skuhala in kaj je za postoriti poleg učenja. Pred boleznijo sem bila preveč zatopljena v svoje delo, komaj še kaj časa je ostajalo za naju z Bojanom in otroka.«
Sari in možu je veliko dalo društvo Družina in življenje, kjer sta dejavna že skoraj deset let. »Lahko rečeva, da sva z vstopom v sredino enako verujočih rešila zakon. Duhovne vaje pri sv. Jožefu v Celju spomladi 2009 so za naju prelomnica, najin odnos je takrat začel postajati bolj iskren in ljubeč v zavedanju, da sva prepletena v zavezi z Bogom. In po tej poti stopava še danes. Do lani sva vodila pet zakonskih skupin, sedaj zaradi mojega stanja le eno.«

ZAKLJUČEK


To, da Sara lahko opravlja poklic odvetnice, hodi na sodišče in predava, pripisuje sreči, da jo obdajajo »ljubeča družina, izjemni stanovski kolegi, prijatelji in zdravniki ter zdravstveno osebje, ki jih lahko imenujem ‘dohtarji srca’. Redki so, ki me želijo podučiti, da nečesa sedaj ne zmorem več – družba zna včasih biti polna predsodkov. Pred kratkim sem bila v komisiji na zagovoru magistrske naloge ter na sodni obravnavi in doživela veliko dobrega. Opravljam poklic, ki sem ga izbrala že dolgo nazaj, a ga vedno bolj opravljam z zavedanjem in ljubeznijo do dela. S svojimi močmi tega ne bi zmogla, ostala bi doma in ležala, saj z dvema stomama ‘ne moreš nikamor’.

Poklic je postal izziv, kjer lahko delam točno to, kar si želim. Brez slabe vesti. Vsakič, ko se po juniju srečava z zaslužnim profesorjem, ki mi je bil mentor, mi reče: “Sara, vesel sem, da se srečava, da ste tu, poleg mene v komisiji.” Na sodnih obravnavah se brez lastnega glasu pojavljam od oktobra 2017. Strankam že vnaprej povem, da ne zmorem govoriti in da jih lahko zastopam na način preko table piši-briši in komunikatorja. Nimam slabih izkušenj s takim načinom zastopanja, ne s strankami ne s sodnim osebjem. Moj način komunikacije ni le drugačen, neobičajen je. Predavam na način, da imam predstavitev predavanj na projekciji, v komunikator vnaprej napisano besedilo in še sproti tipkam, ko odgovarjam na vprašanja študentov ali da dodatno obrazložim snov, ki jo predavam. Študentom želim prikazati uporabnost pravne teorije v pravni praksi. Zaradi bolezni nisem izgubila strank in nisem prenehala s poučevanjem na fakulteti. Nekateri v teh dneh pogrešajo preteklo poletje in že zrejo naprej v poletne mesece, jaz pa sem samo hvaležna, da sem še vedno tukaj. Da lahko živim nov letni čas. Prečudovito je, ko sem se osvobodila ovir v moji glavi in si priznala, da vsega ne zmorem kot prej. V tej svobodi zmorem drugače, lahko rečem boljše. Vsak, ki je že kdaj gradil hišo, pravi, da bi jo v drugo zgradil veliko bolje. Jaz sem dobila to priložnost 22. junija pred slabima dvema letoma in sem Stvarniku iz srca hvaležna.«.

Fotografije so s spleta.

Vir: Ognjišče in Zarja Janja.

Zbral in uredil: Franci Koncilija

ORDALIUM, SREDNJEVEŠKO SODNO DOKAZNO SREDSTVO

UVOD

V srednjem veku je bil ordal tipično brutalno dokazno sredstvo v nekem kazenskem sodnem postopku. Ordal, latinsko ordalium ali božja sodba (Judicium Dei) je sestavni del srednjeveškega pravnega reda, kjer je bil Bog varuh prava in pravičnosti. Prevladovala je sodna praksa in prepričanje, da Bog ne dopušča, da bi bil v zemeljskem sporu krivec oproščen ali pa nedolžen obsojen po krivici. Božje sodbe (ordalium), kot magično sredstvo za ugotavljanje resnice so poznala številna ljudstva in najrazličnejše kulture.

OD KOD IZHAJA ORDAL?

Uporabo ordala so poznali že v prazgodovinski dobi v obliki nekakšnega ljudskega običaja, kasneje pa je bil ordal opisan tudi pri Hetitih, Keltih in Slovanih, deloma tudi v grški in rimski kulturi. Ordal je opisan tudi v Bibliji (3 Mz, 5, 21 – 26; 4 Mz 5, 11-31; 1Sam 10, 17 – 26 itd…). V evropskem srednjem veku se je uporaba ordala močno razširila pod vplivom germanskih pravnih sistemov . Čeprav je četrti lateranski koncil (1215) vsem klerikom odločno prepovedal udeležbo pri ordalnih obredih, so se ordali še dolgo prakticirali. Na splošno Cerkev božjih sodb ni nikoli odobravala. Nasprotno, pogosto jih je obsodila, » kot gnusno skušanje Boga!« Prisiliti Boga, da bi razkril resnico je v Cerkvi veljalo za preveč drzno in grešno zaupanje v Boga. Šele v drugi polovici 16. stoletja so ordali v Evropi počasi začeli izginjati …

KAJ JE BILO BISTVO KRŠČANSKEGA ORDALA?

Bistvo ordala je bilo, da so obtoženčevo nedolžnost ugotavljali s postopki, ki so ogrožali njegovo zdravje in celo življenje. Izvrševalci ordala so bili namreč trdno prepričani, da Bog direktno vpliva na proces glede ugotavljanja pravice nad krivico in resnice nad lažjo! Prepričani so bili v božjo intervencijo, ki ne bo dovolila, da bi obsodili nedolžnega človeka, pa če tudi ta umre! Oseba, ki je bila obdolžena za kaznivo dejanje zoper življenje, čast in materialno škodo (tatvino) so podvrgli preizkusu ordala. Preizkus so opravili z osnovnimi elementi, kot so voda, ogenj, zemlja in zrak. Obdolženec je prisegel pred Bogom in bil preizkušen z enim od elementov. Poznali so več vrst ordalov. Pri preiskovalnem ordalu se je tožnik sam prepustil božji sodbi, da bi s tem dokazal pravilnost obtožbe. Pri obrambnem ordalu pa se je obtoženec prepustil božji sodbi zato, da bi dokazal svojo nedolžnost. Pred uvedbo prepovedi uporabe božjih sodb, so bile lete dane cerkveni oblasti kot privilegij. Tako so duhovniki pred izvršitvijo božje sodbe s preizkusom z mrzlo vodo, na primer, najprej blagoslovili to vodo, opravili sv. mašo in številne druge molitve, pri katerih je sodeloval tudi obtoženec itd… Tako je bil ordal, sicer privzet iz germanske poganske tradicije, s temi liturgičnimi opravili pa pokristjanjen…!

NAČINI IZVAJANJA ORDALOV

Prvi preizkus je bil običajno ordal z ognjem. Na rokah je bilo potrebno nositi razbeljeno železo devet korakov daleč, ali pa hoditi po razbeljenih lemežih. Drug tak preizkus pa je bil, da je bilo iz kotla z vrelo vodo potrebno pobrati prstan ali kovanec. Opečeno mesto na rokah so potem zavezali in zapečatili. Po nekaj dneh so roke inspicirali in v primeru, da se je rana zagnojila, je bil obdolženec kriv!

Drugi preizkus je bil ordal z vodo (Judicium aquae frigidae).Človeka so privezali na vrv in ga vrgli v globljo vodo. V primeru, da se je potopil, je bil nedolžen; v nasprotnem primeru je v vodi lebdel, kar je pomenilo, da ga čista voda ni sprejela, ker je bil kriv.

Tretji preizkus je bil ordal – dvoboj (Judiciumpuquae). Dvoboj je bilo zelo priljubljeno dokazno sredstvo, pred vsem v primerih, kjer ni bilo prič za kaznivo dejanje in ko je bilo potrebno braniti častivrednost. Dvoboj med tožnikom in obdolžencem je vedno potekal pred sodiščem v ograjenem prostoru.

Četrti preizkus je bil ordal – grižljaj. Nesrečniku so v usta potisnili velik kos ječmenovega kruha ali sira določene teže. Če je grižljaj človek požrl brez težav, je bil spoznan za nedolžnega.

Peti preizkus je bil ordal s križem (Judicium crucis). Bistvo tega preizkusa je bilo v tem, da sta nasprotnika stala z iztegnjenimi rokami ob križu, ostali prisotni pa so molili. Kdor je prvi povesil roke, je bil kriv. Kasneje so ta ordal prepovedali, ker so ga smatrali za skrunitev Kristusovega trpljenja na križu.

Šesti preizkus je bil ordal pred truplom. Domnevnega morilca so pripeljali pred truplo in če je truplo ponovno zakrvavelo, je veljalo, da je bila oseba kriva umora.

Sedmi preizkus je bil žreb. S tem načinom so v glavnem dokazovali krivde hlapcem in pol – svobodnim ljudem. Kasneje so ta preizkus zavrgli in opustili kot pogansko vraževerje.

Božje sodbe so bile zelo zakoreninjene v ljudski zavesti. Zanimivo pa je, da je bila božja sodba v širokem pomenu besede tudi takrat, kadar usmrtitev ni uspela. V takšnih primerih eksekucijo niso ponovili.

ZGODOVINSKO DOKAZAN PRIMER UPORABE ORDALA OPATA WOLFOLDA

Zloglasni primer uporabe obrambnega ordala je znan iz ženskega samostana benediktink v Admontu v Avstriji, katerega je ustanovil pobožen opat Wolfold (1115 – 1137). Zaradi pogostih obiskov pri nunah, so opata obsodili za greh zoper čistost in celibat. Opat Wolfold je bil trdno odločen, da bo dokazal svojo nedolžnost, zato se je prepustil božji sodbi – ordalu s preizkusom z ognjem. V talilnici samostana na Blachbergu je v rokah kar nekaj časa držal razbeljen kos železa, med tem pa so mu roke ostale popolnoma ne poškodovane! Spoznan je bil za nedolžnega, za kar obstaja verodostojno dokumentarno gradivo!

EDINSTVENI ORDAL, BOŽJE SODBE S SVEČAMI, JE BIL LETA 1398 DOKUMENTIRAN V KAMNIKU

Pri tem ordalu gre za uporabo sveče kot božje sodbe. Uporabljal se je za ugotavljanje izvršitelja tatvine, kraje premoženja itd… Goreči sveči so od nekdaj pripisovali aktivno, skrito in naznanjajočo moč tudi v pravu. Odločilno je bilo vedenje plamena, kot so: plapolanje, prsketanje, dogorevanje, ugašanje itd… Bistvo tega prerokovanja je bilo torej v tem, da je sveča, ki so jo postavili na list papirja z izpisanim imenom domnevnega storilca tatvine, začela plapolati proti naravnim pravilom. Takšen primer izven sodne uporabe ordala s svečami v Kamniku je bil edinstven, saj ga niso omenjali nikjer drugje po Evropi. Kaj se je pravzaprav takrat dogajalo v Kamniku? Duhovnik Simon, ki je bil doma iz Celja, bivši župnik v Hočah pri Mariboru, v času tega dogodka pa je bil uslužbenec in nadarbenik benediktinskega samostana v Gornjem Gradu, je neko noč decembra 1398 prenočeval v javnem gostišču na Novem trgu v Kamniku.

Kamnik

Gostišče je bilo v lasti gostilničarja Nikolaja iz Loke in njegove žene Elizabete. Gostilničar Nikolaj je bil kasneje med letoma 1402 – 1427 večkrat tudi mestni sodnik… Med drugimi ljudmi sta v njegovem gostišču prenočevali tudi dve ženski; neka novo-krščenka (neophita) s svojo služabnico, ki je tudi bila konverktitka. Še isto noč se je gostilničar Nikolaj gostom pritožil, da je bil okraden in da mu je bila s tatvino izmaknjena večja vsota denarja. V ta dogodek se je vključil duhovnik Simon, ki je želel s pomočjo prerokovanja s svečami izvedeti in preizkusiti, kdo izmed gostov bi utegnil biti kriv tatvine. To je naredil s prižiganjem sveč, ki jih je postavil na liste z izpisanimi imeni vseh gostov. Tedaj so se plameni sveč sicer nekoliko gibali, vendar nobeden bolj kot drug. Zdelo se je, da preizkus ordala s svečami ni uspel. Kljub temu pa je služabnica novo-krščene ženske tatvino priznala! Svetno sodišče je potem obe ženski po hitrem postopku obsodilo na smrt. Obe so čez dva dni živi zakopali!

ZASLIŠANJE V OGLEJU

O tem krutem dogodku so kmalu izvedeli tudi v Ogleju, kjer je kurialni notar Henrik Praytenrewter v notarsko knjigo zavedel dve pismi.

Katedrala v Ogleju

To knjigo še vedno hranijo v Državnem arhivu v Vidmu. Ta notar, Nemec po rodu je živel v Čedadu. Jakob de Gistardis, generalni vikar oglejskega patriarha Antona Caetana, je v zvezi z dogodki v Kamniku, takoj napisal dve pismi; prvo duhovniku Simonu iz Celja, v katerem ga je obdolžil za delikt vedeževanja (čaranja), da bi tako našel s tatvino odtujeni denar. Zaradi tega je namreč svetno sodišče dve ženski obsodilo na smrt in ju dalo živi zakopati. Generalni vikar je duhovnika Simona opozoril, da ima omenjeni delikt po cerkvenem pravu za posledico tako imenovano iregulariteto, pa tudi odvzem njegovega cerkvenega statusa in nadarbin, ki jih je Simon užival. Pod kaznijo izobčenja se je moral duhovnik Simon v roku dvanajstih dni oglasiti v Vidmu glede razsodbe pravde. V primeru, da se ne bi odzval, bi Simona takoj izobčili iz katoliške Cerkve. Tako je duhovnik Simon iz Celja prišel v Videm h generalnemu vikarju na zagovor. Ob zaslišanju je dejanje priznal in povedal, da je ordal s svečami uporabljal že med študijem teologije v Pragi. Izjavil je tudi, da je zaradi vedeževanja s svečami v Kamniku prišel ob dobro ime, saj so bili ljudje prepričani, da so dve ženski usmrtili zaradi njega. Gostilničar Nikolaj je pred svetnim sodiščem zagovarjal duhovnika Simona, da je nedolžen in brez krivde glede obsodbe obeh žensk. Listino s to izjavo je kamniško sodišče izdalo duhovniku Simonu, ta pa ga je ob zaslišanju predložil generalnemu vikarju.

Drugo pismo pa je generalni vikar naslovil na opata gornjegrajskega benediktinskega samostana in kamniškega župnika Otona, gorenjskega arhidiakona. Oba je pozval, da naj poizvedujeta in mu poročata o zanesljivosti prič v tej zadevi in o njihovih izjavah. Nadaljnja usoda duhovnika Simona iz omenjenega pisma z dne, 23. decembra 1398, ni znana! S tem sta bila tudi izčrpana vira za ta edinstveno znani primer uporabe ordala sveče v Kamniku in v Sloveniji…

ALI JE SV. FRANČIŠEK TUDI UPORABLJAL ORDALIUM?

Znano je, da je sv. Frančišek Asiški (Giovanni Francesco di Bernardone 1182 – 1226), ki je ustanovil beraški red manjših bratov frančiškanov, minoritov in kapucinov odšel leta 1219 v Sveto deželo, Sirijo in Egipt, kjer se je srečal tudi s turškim sultanom Malekomal Kamilom, ki se je srdito bojeval s križarji.      

Sv. Frančišek
Hagia Sophia v Carigradu  

Frančišek, ki se je sultanu takoj priljubil, mu je pogumno govoril o Jezusu Kristusu in mu oznanjeval evangelij… Sv. Frančišek je hitro spoznal, da sultan ni bil navdušen nad Kristusom in s spreobrnitvijo v krščansko vero, zato mu je predlagal, da naj Saraceni zakurijo velikanski ogenj, skozi katerega bi šla skupaj Frančišek in turški svečenik! Na ta način bi vsi spoznali katera vera je prava. Frančišek je bil namreč prepričan, da ga bo Bog obvaroval ognja, saracenski svečenik pa bo umrl… Sultan ni bil pripravljen tvegati in s Frančiškovim ordalom z ognjem, ni bilo nič…

Četrti lateranski koncil je potekal od 11. – 30. novembra leta 1215 v Rimu pod neposrednim vodstvom papeža Inocenca III. , torej tistega papeža, ki je leta 1210 potrdil ustanovitev novega beraškega reda Manjših bratov (Fratresminores) takratnega ubožca iz Asisija. Zato je le malo verjetno, da Frančišek ni bil seznanjen s sprejetimi sklepi in kanoni, med katerimi je bila tudi prepoved uporabe ordala. Piscu tega prispevka ni znano, ali je sveti Frančišek uporabil ordal še ob kakšni drugi priložnosti, vsekakor pa to ni vplivalo na dejstvo, da je Frančiška samo dve leti po njegovi smrti takratni papež Gregorij IX., 16. junija 1228 razglasil za svetnika in določil, da se njegov god obhaja vsakega 04. oktobra, kar velja še danes!

Vir : Zgodovinski časopis št. 3 – 4 , Ljubljana 1973 in hrvaški tednik 7

DNEVNO, Zagreb, 20. maja 2016.

Fotografije so s spleta.

Zbral in uredil: Franci Koncilija, 18. julija 2016

EN OCEAN. ENO PODNEBJE. ENA PRIHODNOST.

V torek, 8. junija 2021 smo praznovali Svetovni dan oceanov. Ta dan je vsakoletni poziv za čim večje sodelovanje vseh deležnikov družbe s ciljem ohranitve oceanov. Svetovni dan oceanov in aktivnosti za ohranitev morij na mednarodni ravni potekajo od leta 2002 v okviru projekta »The Ocean project«. Združeni narodi pa so uradno Svetovni dan oceanov razglasili leta 2008, ko je generalna skupščina Združenih narodov sprejela pripadajočo resolucijo.

Zadnjih nekaj let se krepi zavedanje, da ima ne-trajnostno ravnanje družbe z morskimi ekosistemi pomembne negativne posledice na morja. Posledice se kažejo v preobremenjenosti morij z odpadki, podvodnim hrupom, z onesnaževali, upadom gospodarsko pomembnih ribjih populacij in drugih morskih organizmov ter biotske pestrosti. Pomembno grožnjo kakovosti morij predstavljajo tudi podnebne spremembe, ki pomembno vplivajo na spremembe v dinamiki procesov morskih ekosistemov.

Netrajnostno ravnanje z morji, tako na nacionalni ravni kot v subregiji Jadranskega morja, v soodvisnosti s podnebnimi spremembami, kaže negativne posledice tudi v slovenskem morju. Posodobljena presoja stanja morskih voda (morska direktiva), nakazuje preobremenjenost slovenskega morja in subregije Jadranskega morja z odpadki ter izgubo gospodarsko pomembnih vrst rib in drugih morskih organizmov. Pojavlja se tudi vse večja prisotnost tujerodnih vrst, ki pomembno vplivajo na domači morski ekosistem ter porast v jakosti podvodnega hrupa, ki lahko pomembno negativno vpliva na morske organizme. Vse to se že kaže v upadanju biotske raznovrstnosti tudi v slovenskem morju in subregiji Jadransko morje.

Pomembnost ohranjanja ali povečanja biotske raznovrstnosti ter dobrega stanja morja je bila prepoznana tudi v slovenskem morju. Z Načrtom upravljanja z morskim okoljem za obdobje 2017 – 2021, ki ga je pripravilo ministrstvo in sprejela vlada, so bili sprejeti ukrepi za zagotovitev trajnostne rabe morja in preprečevanje upadanja biotske raznovrstnosti. Med temi ukrepi sta bila na primer ukrep za preveritev vzpostavitve modrih koridorjev na čezmejni ravni oziroma v Jadranskem morju, katerega del je slovensko morje ter ukrep za pripravo pomorskega načrta na morju, ki je trajnostno naravnan in čezmejno usklajen.

Ministrstvo za okolje in prostor je v letošnjem letu pripravilo Pomorski prostorski načrt, ki opredeljuje tudi modre koridorje, prav tako je s pomorskim prostorskim načrtom vzpostavljena prostorska podlaga za usklajeno in trajnostno upravljaje z morskim okoljem.

Fotografije so s spleta.

Vir: Ministrstvo za okolje in prostor

Zbral in uredil: Franci Koncilija

NEBESNA TELESA

Roman Nebesna telesa Džohe Alharti je prvi v arabščini napisan roman, ki je prejel Bookerjevo nagrado, in prva knjiga omanske avtorice, ki je bila prevedena v angleščino. Slovenski prevod smo dobili v sklopu letošnjega Festivala Fabula, ki sledi vprašanjem prihodnosti. Še dobro. Roman je čudovito plastenje tesnobe, ki izvira iz težišč in želja družine. Škoda bi ga bilo ne poznati. Kaj je torej resnična svoboda, kaj je svoboda misli in duha in kaj svoboda telesa?

Džoha Alharti

UVOD

Roman Nebesna telesa pripoveduje zgodbo zakonskih parov arabske muslimanske družine. Maja postane Abdulahova žena zato, da bi s poroko zatrla svoja čustva do nezainteresiranega drugega, njuno prvorojenko pa poimenuje London. Ime je nenavadno. Uporniško. Tuje. Krščansko! Druga sestra, Asma, se poroči po dogovoru, in to z umetnikom, ki slika konje na tankih nogah. Naslikani prizori jo motijo. Še posebej pa izgubljene oči in tanki, mlahavi temelji tistih prekletih živali. Želi si stabilnosti, zakonsko zvezo pa nadalje izkoristi za to, da dokonča izobraževanje, saj je že vse življenje zatopljena (in zaljubljena) v knjige. Interpretaciji je tukaj morda smiselno priključiti tudi vpliv branja na dojemanje vsakdanjosti; gre za avtoreferencialnost, usmerjenost dela na delo samo, ki ga Alharti izpelje mojstrsko.

ASMA

Glede na mlajšo generacijo, ki jo v sagi omanske družine s podeželja predstavlja London, se kakovost izobrazbe starejšega segmenta družbe (v tem primeru Asme) zamaje v temeljih. Konkretneje: kar je nekoč veljajo za »napredno«, z leti zvodeni, vseeno pa dosežek ne izgubi na pomenu, vsaj če nanj zremo z gledišča dobe in zrelosti. Dokaz za to je v romanu do skrajnosti prignan v ovekovečenju Asmine ljubezni do moža, ki se v polnosti razvije šele, ko ženska ni več le polovica duše, temveč popolno nebesno telo. Asmin mož si je želel ženske, ki bo krožila po orbiti, ki jo je on začrtal, ne bo pa ločeno nebesno telo v lastni orbiti. »Asma je bila žena, svobodna znotraj tirnic njegovega vesolja, zunaj pa ne.«Pa je bila res? Roman je vztrajen, živ in nedoločen, neskončen. Njegovi robovi so ostri, morda celo odsekani, po drugi strani pa nikoli zares ne zbodejo, temveč dopuščajo pretakanje iz ene skrajnosti v drugo.

HAVLA

Havla, tretja izmed sester, se poroči iz ljubezni. Tudi razplet njenega življenja ni pravilen ali napačen, kaže pa, da ne obstaja ena pot pravega življenja ali prave ljubezni, da ne obstaja samo ena prava žena ali prava ženska. Premikanje med generacijami je v romanu organsko in neprisiljeno, skoki pa ustvarjajo polifonijo, ki ji ne pridemo do konca. Zaključkov ni. Je pa roman Nebesna telesanedvomno roman o svobodi, naj se tema na prvi pogled zdi še tako izpeta. Prevzeta je sveže, modro in moderno. Ali kot je naslikano odraščanje Salime, matere treh deklet:»Odrasla je ob vznožju kuhinjskega zidu, vedno lačna, v večnem opazovanju svobode sužnjev, da živijo in plešejo, in gospodaric, da ukazujejo, se krasijo in hodijo na obiske.«

Kaj je torej resnična svoboda, kaj je svoboda misli in duha in kaj svoboda telesa? Je pod okriljem družine, naj bo slovenska ali omanska, svoboda sploh mogoča?

ZAKLJUČEK

Roman Džohe Alharti je vitalen, gibljiv in boleče večglasen. A se plasti med seboj ne sprijemajo kot gozdna pot v vlažni jeseni; odbirali bi jih lahko drugo od druge. Kot vinjete bi zmogle stati same zase. A v tem primeru Nebesna telesa ne bila zgodba neke družine v neki državi v nekem času in z neko bolečino. In če to ne bi bila zgodba družine, ne bi spoznali vse kompleksnosti procesov nekega posameznika, ki živi znotraj nje. Nebesna telesaso odmev samih sebe, so tradicija, postavljena v prostor modernosti, ki ji le stežka sledijo.

KDO JE DŽOHA ALHARTI?

Džoha Alharti (1978) je avtorica dveh zbirk kratke proze in treh romanov, med katerimi so največ mednarodne slave požela Nebesna telesa, za katera je leta 2019 prejela mednarodno nagrado Man Booker. V Edinburghu je doktorirala iz klasične arabske književnosti, danes pa je profesorica na Univerzi v Muškatu.

Fotografije so s spleta.

Vir: Večer

Zbral in uredil: Franci Koncilija

PRVA OBLETNICA KATOLIŠKO-ISLAMSKE DEKLARACIJE IZ ABU DABIJA

UVOD

V duhu prve obletnice podpisa katoliško-islamske Deklaracije o bratstvu za mir v svetu in skupno sožitje je papež Frančišek 4. februarja 2020 poslal »urbi et orbi« kratko video sporočilo. V njem odločno spodbuja vse, ki se v duhu Deklaracije trudijo uresničevati ljubezen za dobro drugih, ne glede na njihovo religijsko, etnično in kulturno pripadnost. Papež je na koncu sporočila podelil blagoslov vsem, ki si prizadevajo za dobrobit pristnih medčloveških odnosov.

Deklaracija o bratstvu vseh ljudi za mir, ki sta jo lani na pomembnem medreligijskem katoliško-islamskem dialoškem srečanju v Abu Dabiju podpisala papež Frančišek in veliki sunitski imam Ahmed al Tayyib, predstavlja pomemben dialoški dogodek na področju dveh največjih monoteističnih religij. V tem dokumentu sta papež Frančišek in veliki imam univerze Al Azhar Ahmed al Tayyib pozvala katolike, kristjane in sunitske muslimane, kakor tudi vse ljudi dobre volje, da sprejmejo teološka, antropološka, etična, kulturološka in politična spoznanja, do katerih sta prišla oba podpisnika Deklaracije na podlagi medsebojnega obojestranskega sodelovanja še pred podpisom tega dokumenta.

Papež Frančišek                                               
Imam Ahmed al Tayyib

TEMELJNE IDEJE DEKLARACIJE

Katere so temeljne ideje Deklaracije, ki jim papež pripisuje tako velik zgodovinski pomen? Avtorji priznajo številne pozitivne dosežke sodobne civilizacije, hkrati pa opozarjajo tudi na številne nevarne trende, ki ogrožajo sam človeški obstoj. Deklaracija sicer jasno poziva k radikalnemu duhovnemu, filozofskemu in kulturnemu preobrat vseh ljudi dobre volje, vendar papež in imam vse to presegata s pozivom, naj ljudje med seboj sodelujejo na podlagi vere, ki je plod božjega delovanja oziroma božje milosti. Ta milost ljudem pomaga pri uresničevanju postulatov medsebojnega sožitja v ljubezni, v prizadevanju za mir, družbene in gospodarske pravice, spoštovanju svobode veroizpovedi, svobode mišljenja, pravic žensk, pri ekološki odgovornosti itd. Še posebej pa sta v Deklaraciji obsojena nasilje in teror v imenu vere. Kritiki Deklaracije pa se sprašujejo, kako je mogoče graditi univerzalno bratstvo v svetu s toliko kulturnimi, religioznimi, svetovnonazorskimi, ekonomskimi in socialnimi razlikami in interesi? Sopodpisniki Deklaracije pa tem skeptikom sporočajo, da je ta dokument racionalno in teološko utemeljen, ko opozarja na možno bodočnost, ki bo kljubovala nasilju, krivici, neenakosti, ekološki in celo atomski apokalipsi.

SVETOVNI DAN ČLOVEŠKEGA BRATSTVA ŠE NI SPREJET

V skladu s tem duhom Deklaracije je papež Frančišek v preteklem letu na različnih dogodkih in srečanjih z osebnostmi poudarjal njen pomen, citiral posamezne ideje ter delil Deklaracijo politikom in predstavnikom drugih religij. Tudi papeški svet za medreligijski dialog si neprenehoma prizadeva za razširjanje ciljev Deklaracije na diplomatski, medreligijski, akademski in pastoralni ravni.

Glavni tajnik OZN Antonio Guterres

Spodbujen z antropološko-teološkimi temelji in cilji Deklaracije je papež Frančišek decembra 2019 skupaj z velikim imamom, ki ga v svojih sporočilih imenuje za »svojega brata«, predlagal glavnemu tajniku Organizacije Združenih narodov (OZN) Antóniu Guterresu, da 4. februar razglasi za »svetovni dan človeškega bratstva«!

V pobudi sta papež in imam še predlagala, da bi bili OZN skupaj s Svetim sedežem in Univerzo Al Azhar iz Abu Dabija soorganizatorji velikega Svetovnega dialoškega srečanja in kulture o človeškem bratstvu. To pobudo so odločno podprle manjše krščanske skupnosti v islamskih državah, maronitski patriarh Bechara Rai, kaldejski patriarh Rafall I. Sako ter istanbulski patriarh Bartolomej.

NASPROTOVANJA DEKLARACIJI V KATOLIŠKI CERKVI

Deklaracije pa ne podpirajo vsi. Najbolj ji nasprotujejo katoliški tradicionalisti, ki se ne strinjajo z dosežki II. vatikanskega koncila na področju teologije, duhovnosti, pastoralne prakse in kristocentričnosti odrešenjskega sporočila. Papežu Frančišku glede podpisa Deklaracije očitajo, da je dokument relativističen in heretičen s trditvijo, da je pluralizem religijske zgodovine človeštva »dar modre božje volje.«

Podpis deklaracije

Zaradi tega je papež Frančišek 3. aprila 2019 na posvet poklical sholastične teologe in njihovo »Voluntas permissiva Dei«, ki so leta 1986 svetovali tudi papežu Janezu Pavlu II., ko je imel veliko težav z organiziranjem medreligijskega molitvenega srečanja v Assisiju. Papež Frančišek je bil prepričan, da je Deklaracija v službi uresničevanja edinstvenega Božjega zgodovinskega načrta, v okviru katerega so razlike manj pomembne od edinosti, ki je »radikalno, temeljno in odločujoča«!

NASPROTOVANJA DEKLARACIJI V ISLAMU

Tudi v islamskem svetu ni šlo vse gladko. Odzivi na dogodek v Abu Dabiju so bili precej zadržani. Med drugim veliki imam Ahmed al Tayyib ni prepričal predstavnikov sunitskega, salafitskega in vahabitskega islama. Za uspešno sodelovanje kristjanov in muslimanov predstavlja decentraliziranost islamske religije, še posebej njen mnogovrstni pravno-teološki sistem (šeriatsko pravo) ter njihovi različni etično-kulturološki načini življenja, precejšnjo prepreko. Navsezadnje je v bližini še problematična Saudska Arabija, ki še vedno predstavlja sicer moderno, vendar antipluralistično, antidemokratsko, teokratsko paradigmo političnega islama.

ZAKLJUČEK  

Ne glede na vsa zgoraj navedena nasprotovanja je papež Frančišek prepričan, da je Deklaracijo možno uresničiti tudi s pomočjo nadaljevanja medreligijskih asiških srečanj, s katerimi je začel že papež Janez Pavel II. Navsezadnje tudi zato, ker se je tam prvič zgodilo srečanje dveh teološko-religioznih inkluzivizmov, katoliškega in islamističnega.

Na koncu se v povezavi z Deklaracijo pojavljata dve temeljni vprašanji:

  1. Ali ni bodočnost dialoškega sožitja dveh različnih teoloških sistemov predpogoj obstanka človeštva, da znotraj inkluzivizma lastne veroizpovedi najdejo dovolj duhovnega prostora za sprejemanje temeljnih vrednot drugih religijskih izkušenj in stališč?
  • Ali ni Deklaracija pravzaprav majhna, vendar tudi nezanemarljiva spodbuda in poziv, naj si verniki obeh religij prizadevajo, da bi doprinesli k uresničevanju Božje ljubezni med ljudmi v duhu medreligijskega Assisija?

Kolikor kristjani pritrdilno odgovorijo na ti dve vprašanji, da lahko dejansko uresničujejo mir, pravičnost, bratstvo, ljubezen, lepoto, medsebojno spoštovanje in pravi odnos do narave …, takrat bodo priče doživetja uresničitve Deklaracije iz Abu Dabija na Zemlji in v božjem kraljestvu.

Vir: Crkva u svijetu št. 1/2020, Split, fotografije so s spleta

Prevedel, zbral in uredil: Franci Koncilija

VSA SLOVENIJA KVAČKA 212 OBČINSKIH GRBOV

Slovenj Gradec

Slovenjgradčanka Jadranka Smiljić je pred novim izzivom, že drugič se želi vpisati v Guinnessovo knjigo rekordov. Tokrat bodo kvačkarice iz cele Slovenije izdelale vseh 212 grbov občin v Sloveniji. Neverjetna Jadranka Smiljić bi rada postavila svetovni rekord. Skupaj s kvačkaricami iz različnih slovenskih krajev želi v dveh mesecih skvačkati 212 grbov slovenskih občin. To pomeni,da bodo za vsak grb potrebovale okoli 100 ur dela. S tem podvigom se želijo vpisati v Guinnessovo knjigo rekordov. Lani sta Jadranka Smiljić in Anita Kac iz Dravograda že postavili nov rekord v neprekinjenem 28-urnem kvačkanju.

KDO JE JADRANKA SMILJIĆ

Jadranka Smiljić, po izobrazbi diplomirana inženirka računalništva in informatike, ki ima svoje podjetje SGeek – spletne rešitve, je sredi februarja že oblikovala spletno stran https://slovenija.kvacka.si, kjer je na voljo obrazec za prijavo na kvačkarski izziv. »Odziv na projekt Slovenija kvačka je zelo dober, prijavljenih je že okoli 150 žensk različnih starosti in poklicev. Navdušenje je tako veliko, da bi nekatere takoj začele delati. Prijave so odprte, dokler se jih ne bo zbralo vsaj 212. Načrt je tak, da bi imela vsaka zamenjavo, če zboli ali se poškoduje.«

Pobudnica Jadranka Smiljič

KVAČKANJE NI SAMO ZA STARE BABICE

Kvačkarski izziv bo šele jeseni, kvačkale bodo predvidoma dva meseca. Vsak grb bo velik 140-krat 180 centimetrov. Načrt je tak, da jih bodo skvačkale iz slovenske volne, ki jo izdeluje tovarna v Majšperku. Stroški izziva vključujejo material za izdelavo grba, organizacijo, izdelavo spletne strani, računalniško pripravo načrta grbov, promocijo in pridobivanje financ, koordinacijo vseh 212 kvačkaric in županov občin … Za finančno pomoč bodo zaprosile vse župane, ki jim bodo grbe tudi podarile. Pred tem bi jih rade postavile na ogled v Mozirskem gaju. Jadranka je skvačkala tudi že slovenski grb. Podarila ga bo predsedniku države Borutu Pahorju. Želi si, da bi predsednik postal častni pokrovitelj nacionalnega kvačkarskega izziva.

Projekta so se lotile tudi zato, ker želijo pokazati, da kvačkanje ni le domena starih babic. Tudi na izziv so se prijavile ženske različnih starosti, želijo si tudi kakšnega moškega. »To je novodobna joga, meditacija, sprostitev. Ko kvačkamo, je treba šteti zanke, za kar potrebujemo mir, družina pa ima ta čas mir pred nami,« razlaga Jadranka, ki izjemno rada kvačka in to dela z vsem srcem. Izpod njenih rok nastajajo torbice, kape, ponči, otroška oblačila, brezrokavniki, mandale, igrače …

ZAKLJUČEK

Njeni izdelki so prave umetnine. Kot pove, se je te obrti naučila sama ob posnetkih na youtubu. »Babica in mama sta kvačkali, a težko je to naučiti otroka. V mladih letih sem zelo rada šivala in izdelovala gobeline. Kvačkati sem začela šele pred osmimi leti, ko si je sin Kosta zaželel igračko iz njemu drage risanke Bacek Jon. Nikjer je nisem mogla kupiti, zato sem se odločila, da mu jo izdelam sama,« se spomni svojih začetkov. In kaj ji kvačkanje pomeni? »Sprostitev in tudi trening možganov. Ves čas moraš razmišljati, kaj delaš, saj vsi kvačkani vzorci temeljijo na pravilnem štetju.«

Vir: Večer, fotografije so s spleta.

Zbral in uredil: Franci Koncilija

NOV USPEH PESNICE IN ČLANICE KDSŠ REZKE POVŠE

Pod okriljem Layerjeve založbe iz Kranja je 1. junija2021, ko obeležujemo Mednarodni dan reke Save,izšla pesniška zbirka Reke – poklon našim rekam.Pesmi so izbrane iz razpisanega vseslovenskega literarnega natečajaLayerjeve založbe. Izid pesniškega zbornika Reke se je odvil v sklopu dogodka Mednarodni dan Save, ki ga obeležujejoSlovenija, Hrvaška, Bosna in Hercegovina ter Srbija. Reka Sava s svojim obsežnim tokom omogoča razvoj gospodarskih aktivnosti, regionalnega povezovanja med narodi in na ta način prispeva k boljšemu odnosu do stanja voda ter večji kakovosti življenja prebivalcev, ki živijo ob reki Savi.

Layerjeva založba je k sodelovanju povabila 6 umetnikov – francoskih ilustratorjev, ki so vizualno opremili izbrane pesmi iz natečaja,kar zbirki dodaja mednarodno širino in vseobsežnost. Nekatere izbrane pesmi iz zbirke so prevedene tudi v francoski jezik.

Layerjeva založba v Kranju

V šumenju verzov se zrcalijo vodni tokovi, ki odnašajo slabo in dobro, odpira se problematikaokolja s stihieko-kritične poezije. Pesmi potujejo z meglicami, brzicami, mirnimi in deročimi tokovi, med  brbotanjem skrivnosti in spominov. Čuvajojih varuhi voda, a reke večkrat obstanejo ob pregradahmed potovanjem od izvira do izliva, se kaotično penijo ob brežinah dobrega in slabega in s seboj nosijo večni krogotok človeških usod.

Pesnica in članica KDSŠ Rezka Povše

Na natečaj je prispelo 198 pesmi, ki so slogovno in vsebinsko raznovrstne. Med izbrane avtorje, ki so natisnjeni v zbirki, se je uvrstila tudi članica KD Severin Šali in Literarne sekcije Snovanja pri DU Rezka Povše s pesmijo Vodna vila. Pesnici je v velik ponos, da se je uvrstila v zbirko, saj so reke, kot nekdanji uslužbenki Vodnogospodarskega podjetja Novo mesto,spomin na razgibano življenje nekdanjega kolektiva.

 Pesnica Rezka Povše

 VODNA VILA

Pela je ob reki
in se zibala
v razčesanih laseh vrb.

Včasih
se je prikazala
v pozlati svetlobe,
stkana iz razsute mavrice,
kot predivo zlatega oblaka.

Vila, zlatoprejka,
meglasta tančica, žejna tišine,
je šepetala reki,
ki je rosila skozi njo.

Pod gladino je lovila odseve
lune, sonca, oblakov
in odnašala želje mnogih,
ki smo prišli k reki odžejat srce.

Natakala nam je
plameneče sanje,
da so šumele
v zašepetanih jutrih.

Med njenimi lasmi
se je lovilo hrepenenje,
v naših očeh so bile daljave
in reka je drhtela
z bitjem mladih src.

Noč se je spopadla z lučjo.

Posekali so
z grmičevjem
okrašene brežine
in zasuli
nasmejani travnik regratovih lučk
z betonom.

Železne traverze
s pološčenimi očmi rohne
iz zamolklosti armiranih zapornic.

Vila je odplavala
na sončno stran mladosti.

Še vedno prihajam molit
k betonskemu kanalu ujete reke.

Klečim in čakam,
da zdrsne z one strani zlata svetloba,
drobna vila,
in me zaziblje
v tišino
ugaslih lestencev mladosti.

Spletna stran Kulturnega društva Severina Šalija Novo mesto. Urednik: Franci Koncilija.