IN MEMORIAM AKAD. PROF. DR. BORIS PATERNU (1926–2021)

Umrl je akademik Boris Paternu

Akad. prof. dr. Boris Paternu

V Trstu je 26. novembra 2021 v 96. letu umrl slovenski literarni zgodovinar akademik prof. dr. Boris Paternu, kjer je zadnja leta živel med Ljubljano in Opčinami nad Trstom. Glavno področje njegovega znanstvenega dela je bila slovenska književnost 18., 19. in 20. stoletja. Veliko se je ukvarjal s poezijo Franceta Prešerna in jo predstavil tudi v italijanskem prostoru.

Paternu se je rodil v Predgradu pri Črnomlju. Pri 15 letih se je s starši preselil v Kranj, kjer je leta 1946 maturiral. Kot gimnazijec je deloval v NOB. Leta 1951 pa je diplomiral na oddelku za slavistiko ljubljanske Filozofske fakultete. Kot asistent je leta 1960 doktoriral iz literarnih znanosti, leta 1966 postal izredni, leta 1972 še redni profesor za zgodovino slovenske književnosti. Upokojil se je leta 1994, ko mu je univerza podelila naziv zaslužnega profesorja. Leta 1979 je bil izvoljen za dopisnega, leta 1985 pa za rednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU). Leta 1996 je postal ambasador Republike Slovenije v znanosti.

Opravljal je številne strokovno-organizacijske naloge, med drugim je od leta 1978 organiziral simpozije Obdobja v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi. Bil je tudi sourednik Slavistične revije, član glavnega uredniškega odbora Enciklopedije Slovenija, urednik Obdobij ter član uredniškega odbora nove izdaje Brižinskih spomenikov.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\SEBASTIJAN KRELJ\IN MEMORIAM - BORIS PATERNU\FOTKA - 2.jpg

Najprej se je ukvarjal s pripovedništvom 19. stoletja in začetki literarne kritike. Bil je organizator skupinskega dela Slovenska književnost 1945-1965 I, II s Francem Zadravcem, Matjažem Kmeclom, Helgo Glušič in Jožetom Koruzo. Realiziral je večletni projekt raziskav s študenti Slovensko pesništvo upora 1941-1945 v štirih knjigah. Del besedil je izšel v prevodih tudi v Nemčiji, Franciji in Italiji. Temeljno problemsko pozornost je usmerjal k nastajanju literature kot osamosvajajoče se umetnosti, z estetsko funkcijo kot bistveno, v posebnih, močno zavrtih pogojih družbene in duhovne zgodovine Slovencev.

Razprave in študije je objavljal v strokovnih glasilih po številnih evropskih državah, v Rusiji, ZDA in Avstraliji. Predaval je na 13 evropskih univerzah. 

Fotografije so s spleta

Vir: Večer, Dnevnik, STA

Zbral in uredil: Franci Koncilija

25. NOVEMBER JE MEDNARODNI DAN BOJA PROTI NASILJU NAD ŽENSKAMI!

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\25. NOVEMBRA - MEDNARODNI DAN NASILJA NAD ŽENSKAMI\NASILJE NAD ŽENSKAMI\NASILJE NAD ŽENSKAMI - 3.jpg

UVOD

Generalna skupščina Združenih narodov je decembra leta 1999 razglasila 25. november za Mednarodni dan boja proti nasilju nad ženskami. Nad nasiljem nad ženskami v Sloveniji bedi in ga spremlja humanitarna organizacija Beli obroč Slovenije in Ministrstvo za notranje zadeve, oziroma policija.   

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\25. NOVEMBRA - MEDNARODNI DAN NASILJA NAD ŽENSKAMI\NASILJE NAD ŽENSKAMI\NASILJE NAD ŽENSKAMI - 2.jpg
C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\25. NOVEMBRA - MEDNARODNI DAN NASILJA NAD ŽENSKAMI\NASILJE NAD ŽENSKAMI\NASILJE NAD ŽENSKAMI - 1.jpg

NASILJE NAD ŽENSKAMI STALNO NARAŠČA

Nasilje nad ženskami je ena od najbolj razširjenih in skritih oblik kršitev človekovih pravic. Temelji na neenakovrednih družbenih odnosih med spoloma, izvira iz neenakomerne porazdelitve zasebne in družbene moči med spoloma, iz kulturnega okolja in sistema vzgoje. Nasilno vedenje je največkrat naučeno in se prenaša iz generacije v generacijo. Ženske v različnih obdobjih svojega življenja pogosto doživljajo različne vrste nasilja. Najpogostejše so: žaljivke, zmerjanje, vpitje, grožnje, klofutanje, pretepanje, brcanje, lasanje, posilstvo, ekonomsko in psihično nasilje. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\25. NOVEMBRA - MEDNARODNI DAN NASILJA NAD ŽENSKAMI\FOTKA -.jpg

Najbolj razširjena oblika nasilja nad ženskami je psihično nasilje, ki je vedno tudi spremljevalec fizičnega in spolnega nasilja. Psihično nasilje v partnerskem odnosu se po navadi začne s posesivnostjo in nadzorom, ki se kažeta skozi manipulacijo in prevračanje dejstev. Fizično nasilje praviloma postaja vedno pogostejše in ima vedno hujše oblike. Ženske v začetku odnosa nasilja s strani partnerja večinoma sploh ne prepoznajo, saj je to praviloma skrito in zavito v psihične in čustvene manipulacije. Šele s časom, dejanja postopoma prerastejo v fizično nasilje. 

Povsem napačno pa je prepričanje, da so povzročitelji nasilja nenormalni moški, perverzneži, duševni bolniki itd… Napačno je tudi prepričanje, da povzročitelje lahko prepoznamo po nekih zunanjih lastnostih, da so marginalci, ki izhajajo iz nižjih slojev družbe, da je nasilje po pravilih povezano z uživanjem alkohola ali drog, revščino, stopnjo izobrazbe, nacionalnostjo in drugim.

MEDNARODNI DAN BOJA PROTI NASILJU NAD ŽENSKAMI - pivka.si

Nasprotno, nasilje v družinah lahko povzročajo tudi tisti moški, ki  po navadi v javnosti ne kažejo nobenih očitnih zunanjih znakov ali vedenjskih motenj, ki v družbi veljajo za zelo uglajene, mirne ljudi in so navzven dobri možje in očetje…  

Vir in fotografije so s spleta.

Zbral in uredil: Franci  Koncilija

VSE O JURČIČU V MARIBORU

Kulturne institucije in organizacije v Mariboru so v Jurčičevem letu 2021 združile moči in pripravile program Jurčič v Mariboru ob 140. obletnici pisateljeve smrti. V Sloveniji se ne dogaja pogosto, da se kulturne institucije medsebojno povezujejo. Ta čas pa so ob  obletnici smrti pisatelja, novinarja, dramatika Josipa Jurčiča stopili skupaj Zavod Razvoj Maribor, Mariborska knjižnica, Mladinski kulturni center Maribor, Univerzitetna knjižnica Maribor, Umetnostna galerija Maribor in Radio Maribor ter ob podpori Mestne občine Maribor zasnovali program Jurčič v Mariboru. Do konca novembra se bo tako zvrstilo okoli šestnajst dogodkov.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\VSE O JURČIČU V MARIBORU\o_10464848_1024.jpg
C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\VSE O JURČIČU V MARIBORU\Jurij_kozjak.jpg

Pobudnik skupnega praznovanja, Zavod Razvoj Maribor, je pripravil tri uprizoritve avtorskega projekta po motivih zgodbe Kozlovska sodba. Predstava Lutkovnega paragledališča Zvitorepec, ki zaposluje invalide za delo na področju kulture, se je včeraj prvič predstavila učencem OŠ Rače in OŠ Kamnica. Na ta veseli dan kulture, 3. decembra pa bo v Izložbi UKM do konca leta na ogled videoprojekcija z naslovom 37: življenjska zgodba Josipa Jurčiča. V projekciji bo prikazano kratko življenje pisatelja in novinarja, ki je preminil pri 37 letih. 

Življenjska pot Josipa Jurčiča je nanizana v obliki slikovnega gradiva iz fondov UKM., ki jih dopolnjujejo ključne besede. Biografiji sledijo slike spomenika iz fonda PAM in aktualni posnetki spomenika po čiščenju zaradi oskrunitve. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\VSE O JURČIČU V MARIBORU\6b4cb5a7f0daa72c8595-josip-jurcic-kip.jpeg
C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\VSE O JURČIČU V MARIBORU\o_10332572_1024.jpg

Med 22. novembrom in 12. decembrom bo na Maistrovem trgu na ogled razstava Jurčič v Mariboru, ki nam odkriva pisateljevo življenje skozi pripovedi iz njegovih knjig. Umetnostna galerija Maribor pa 27. novembra vabi na Zmenek z Jurčičem. Pod drobnogledom bo spomenik Josipa Jurčiča, in to domala na dan, ko so ga pred 64 leti postavili in slovesno odkrili. 

Fotografije so s spleta.

Vir: Večer

Zbral in uredil: Franci Koncilija

NAJPOMEMBNEJŠI KNJIŽNI SEJEM NA SVETU V FRANKFURTU JE SPET ZAŽIVEL

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\12 - FRANKFURTSKI KNJIŽNI SEJEM - 2021\FRANKFURT.jpg

Frankfurt

UVOD

V Frankfurtu so v sredo, 20. oktobra 2021 odprli za strokovno javnost že 73. mednarodni knjižni sejem spet v hibridni obliki. Lansko leto je zaradi epidemije Covida-19 sejem potekal samo virtualno, letos pa je spet normalno zaživel. Tako je vsak dan sejem lahko obiskalo 25.000 ljudi. 

Na sejmu je bila s svojo nacionalno stojnico prisotna tudi Slovenija, ki je prvi dan sejma v frankfurtskem katoliškem kulturnem centru Haus am Dom, pripravila lep kulturni dogodek. 

KANADA JE BILA GOSTJA SEJMA

Med državami je bila letošnja častna gostja sejma Kanada, s programom Edninska množinskost. Otvoritvene slovesnosti sejma se je poleg nemške ministrice za kulturo Monike Grütters udeležila tudi nova kanadska generalna guvernerka Mary May Simon (1947), ki je od julija letos prva Inuitka (Eskimka) na tako visokem položaju. Kanadski Inuiti so nanjo zelo ponosni, še posebej zato, ker je bila vedno aktivna v boju za pravice staroselcev! 

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\12 - FRANKFURTSKI KNJIŽNI SEJEM - 2021\Monika_Gruetters_2009.jpg
Monika Grütters
C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\12 - FRANKFURTSKI KNJIŽNI SEJEM - 2021\MARY MAY SIMON.jpg
Mary May Simon

Na otvoritveni slovesnosti pa je v spletnem prenosu dobila besedo tudi znamenita in najpomembnejša kanadska pisateljska zvezdnica Margaret Atwood, avtorica svetovne uspešnice Deklina zgodba. Knjižni sejem so zaprli v nedeljo, 24. oktobra 2021.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\12 - FRANKFURTSKI KNJIŽNI SEJEM - 2021\MARGERET ATWOOD.jpg

                                     Margaret Atwood

NAGRADA ZA MIR

Tradicionalno nagrado za mir, ki jo zadnji dan sejma, na nedeljo, v frankfurtski cerkvi sv. Pavla že vse od leta 1950 podeljuje nemško borzno združenje založnikov in knjigotržcev, je letos prejela pisateljica, režiserka in aktivistka Tsitsi Dangarembga iz Zimbabveja, slavnostno utemeljitev pa je prebrala dr. Auma Obama, starejša polsestra nekdanjega ameriškega predsednika Baracka Obame. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\12 - FRANKFURTSKI KNJIŽNI SEJEM - 2021\220px-Tsitsi_Dangarembga_2006-11.jpg
Tsitsi Dangarembga
C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\12 - FRANKFURTSKI KNJIŽNI SEJEM - 2021\Dr. Auma Obama.jpg
Dr. Auma Obama

FRANKFURTSKI KNJIŽNI SEJEM POTEKA PONOVNO V ŽIVO

Na letošnjem sejmu je sodelovalo 1700 razstavljavcev iz 74 držav, večina pa jih je bilo iz Nemčije. V Frankfurt pa je prišlo tudi okoli 300 avtorjev knjig. Vrnili so se tudi številni nekdanji dogodki v Frankfurtu, pod krovno znamko Bookfest z javnimi nastopi pisateljev na približno 20-tih prizoriščih. Sicer pa so javni dogodki večinoma potekali na odru v festivalni dvorani, v živo pa jih je lahko obiskalo samo 450 ljudi, ves čas pa jih je bilo mogoče spremljati tudi v neposrednem prenosu na spletu.

SLOVENCI SE REDNO UDELEŽUJEMO KNJIŽNEGA SEJMA 

Javna agencija za knjigo je bila na sejmu prisotna s slovensko nacionalno stojnico. Na sejmu letos sodeluje sedem slovenskih založnikov: Cankarjeva založba in Mladinska knjiga, Založba Pivec, Goga, Miš, KUD Sodobnost International, Malinc ter Beletrina.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\9 - FRANKFURTSKI KNJIŽNI SEJEM - 2021\FOTKA - 7.jpg

Kanadski paviljon s stiliziranimi kanadskimi pokrajinami.

FRANKFURT LETA 2023

Slovenci pa smo glede knjižnega sejma v Frankfurtu, zazrti že v leto 2023, ko bo Slovenija v Frankfurtu častna gostja. Takrat bo dobila tudi svoj paviljon, kar bo odlična priložnost, da se bo država spodobno predstavila in uveljavila pred svetovno knjižno srenjo. Vršilec dolžnosti direktorja Javne agencije za knjigo Dimitrij Rupel je o tem povedal sledeče:

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\12 - FRANKFURTSKI KNJIŽNI SEJEM - 2021\RUPEL.jpg

Dimitrij Rupel

»V bistvu je velik del mojih skrbi trenutno posvečen ravno pripravam na frankfurtsko gostovanje. Manj se torej ukvarjam s preteklostjo in več s prihodnostjo!«  Projekt Slovenija, osrednja gostja knjižnega sejma v Frankfurtumodel trajnega uveljavljanja slovenske literarne ustvarjalnosti v tujini bo izvajala Javna agencija za knjigo RS (JAK). Namen projekta je izvedba celovitega in kakovostnega programa dejavnosti, ki bo omogočil postavitev slovenske književnosti in kulture v središče pozornosti obiskovalcev in medijev s celega sveta.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\12 - FRANKFURTSKI KNJIŽNI SEJEM - 2021\csm_01-3-Metelkova_c7933c8639.jpg

Javna agencija za knjigo (JAK)

ZAHTEVEN IZBOR KNJIG
Trenutno se na JAK-u pripravljajo na izbor knjig in avtorjev, ki jih bodo predlagali nemškim založnikom. Ta izbor mora biti, kot poudarja Rupel, zanesljiv, hkrati pa mora vsebovati neke obzirnosti do trga, ki mu bodo knjige namenjene. Po načrtih bodo v Frankfurtu predstavili kakih 100 naslovov, prevedenih v nemščino, avtorje bodo povabili k sodelovanju, treba pa je računati tudi na to, da ima frankfurtski sejem omejitve. To pomeni, da vsi avtorji ne bodo enako obravnavani oziroma ne bodo prav vsi doživeli enakega sprejema, ampak bodo posamezni izpostavljeni bolj kot drugi.

»Mislim, da je logično, da bodo med njimi Slavoj Žižek, Drago Jančar, ob njiju pa avtorji, ki spadajo v slovensko klasiko, na primer Vitomil Zupan, Boris Pahor. Gotovo bomo postavili v ospredje tisto, kar Nemci že delno poznajo, seveda pa jim bomo poskusili predstaviti še kaj novega,«je dejal Rupel. Dodal je, da so slovenskim založbam pisali trikrat, odzvale so se tako rekoč vse poglavitne založbe z izjemo nekaterih, ki imajo že same po sebi dovolj stikov v Nemčiji in ne potrebujejo posebne pomoči.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\12 - FRANKFURTSKI KNJIŽNI SEJEM - 2021\JANČAR.jpg
Drago Jančar
C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\12 - FRANKFURTSKI KNJIŽNI SEJEM - 2021\PAHOR.jpg
Boris Pahor

Rupel je na koncu še povedal, da je za mednarodno uveljavitev poskrbljeno tudi v osnutku nove resolucije o nacionalnem programu za kulturo 2021–2028, ki ga je ministrstvo v javno razpravo dalo sredi oktobra 2021. 

Fotografije so s spleta.

Vir: Delo, Mladina, Dnevnik in STA.

Zbral in uredil: Franci Koncilija

ODSEV VODE V KAMNU

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\ODSEV VODE V KAMNU\DSC_0447.JPG

Kulturni center Janeza Trdine

V sredo, 3. novembra 2021 zvečer, je novomeško Društvo likovnih ustvarjalcev v kamnu Skulpte v galeriji Kocka v Kulturnem centru Janeza Trdine v Novem mestu odprlo kiparsko razstavo, ki so jo naslovili Odsev vode v kamnu. Umetniški ustvarjalci v kamnu so razstavo pripravili za ozaveščanje javnosti o pomenu zdrave in neonesnažene pitne vode, ki je vir življenja. Dejstvo je, da z naraščajočimi klimatskimi spremembami tudi voda postaja vse bolj ogrožena. 

V ta namen so izdelali vrsto najrazličnejših skulptur, ki ponazarjajo večplastnost pomenov voda, še posebej pitne vode, ki je za življenje ljudi nepogrešljiva. Ustvarjalci so vse to začutili in izrazili v kamnu, ki je v naravi z vodo neločljivo povezan. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\4 - ODSEV VODE V KAMNU\DSC_0465.JPG

Jožica in Rudi Škof

Kulturno dogajanje ob otvoritvi razstave je povezovala Marjanca Trščinar Antić, Sandra Hrovat pa je v imenu društva uvodoma pozdravila okoli štirideset obiskovalcev. Marko Pršina, fotograf, jamar, pevec in recitator pa je z igranjem na kitaro in orglice, občutenim petjem, ter z branjem pesmi Izvir, ki jo je napisal Smiljan Trobiš, vsem prisotnim pripravil duhovno bogat in doživetja poln večer. Ob otvoritvi razstave je društvo izdalo ličen katalog, ki so ga naslovili Odsev vode v kamnu. 

Spremno besedo je napisal Jožef Matijevič, ki je med drugim zapisal:  »Letošnja pregledna skupinska razstava se po vsebini dotika izjemno občutljive in občutene ekološke tematike, s posebnim poudarkom na pomen pitne vode. Skrajno nedopustno je razmišljanje, da smo Zemljo podedovali od naših prednikov, ko ap je neizpodbitna resnica, da smo si jo izposodili od zanamcev. 

Avtorji so s svojimi deli na razstavi dosledno zvesti kamnu, ki zahteva skrbno in dolgotrajno obdelavo, sočasno pa ostajajo zvesti izdelavi malih kamnitih skulptur zasebnega, intimnega značaja. Avtorji se spopada s kamnom lotijo skrbno in pretehtano, pri tem pa dosledno upoštevajo oblikovno in sporočilno plat kiparsko likovne govorice, o čemer nas brez dvoma prepriča smiselni izbor in kakovost izdelanih skulptur.

C:\Users\uporabnik\Pictures\KAMNI V VODI\DSC_0450.JPG

V nadaljevanju otvoritvene slovesnosti razstave je nastopil predsednik društva V KAMNU SKULPTE Stane Jakomin, ki je predstavil izredno uspešno delo društva, vse prisotne je lepo pozdravil in se jim zahvalil, da so prišli in se udeležili otvoritve že pete razstave, ki jo je odprl s prijaznim povabilom na ogled. 

Pripravil, uredil in fotografiral: Franci Koncilija

RAZSTAVA O USTVARJALNOSTI DVORSKIH ŽELEZARJEV

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\DVORSKI ŽELEZARJI\1339399.jpg

Kustosinja Majda Pungerčar

UVOD

V Dolenjskem muzeju v Novem mestu, so prvega oktobra 2021 ob 130-letnici prenehanja delovanja dvorske železarne, odprli razstavo z naslovom NA DVORU ULITA UMETNOST, ki jo je pripravila kustosinja Majda Pungerčar. Izdelki Auerspergerjeve dvorske železarne, ki je zaposljevala okoli 700 ljudi, so bili zelo prepoznavni in cenjeni, leta 1834 pa je železarna pridobila celo naziv cesarsko-kraljeva priviligirana tovarna. Predmete so izdelovali po naročilu, mnogi pa so imeli izključno okrasni pomen. Ministrstvo za kulturo že več let načrtuje obnovo nekdanje Auerspergerjeve železolivarne na Dvoru, vključno z revitalizacijo širšega območja. Razstava bo odprta vse do 8. februarja 2022.

DVORSKI ŽELEZARJI SO BILI PRAVI UMETNIKI

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\DVORSKI ŽELEZARJI\1339401.jpg

Znano je, da Dolenjski muzej hrani okoli 360 izdelkov dvorskih železarjev, ki jih zbirajo že 70-let, vse od ustanovitve muzeja. Izdelki kažejo, da so imeli dvorski železarji izjemen občutek za estetiko. Kustosinja Majda Pungerčar je prepričana, da so bili pravi umetniki. V prvih desetletjih delovanja je bila na Dvoru klasična fužina, kjer so v enem letu izdelali okoli 8000 železnih peči. Ko pa je po letu 1822 vodstvo dvorske železarne prevzel Čeh Ignaz Pantz je dvorska fužina postala sodobna železolivarna. Proizvodnjo so hitro preusmerili iz robustnih tračnic in industrijskih strojev v izdelke za široko potrošnjo z izrednim umetniško estetskim poudarkom. 

Na razstavi so na ogled tudi stare fotografije velikih in pomembnih dvorskih izdelkov, ki še danes stojijo v naravi po vsej Sloveniji. To so Hradec-kega most v Ljubljani, vodnjak s silhueto Valvazorja v Višnji Gori, nagrobnik barona Žige Zoisa na ljubljanskih Žalah in drugo…

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\DVORSKI ŽELEZARJI\1755_1632476708_image.jpg

Most v Ljubljani

ZAKLJUČEK 

Dvorska železarna ni bila prepoznavna samo po napredni tehnologiji umetniško oblikovanih izdelkov, ampak je bila tudi prva v Sloveniji, ki je imela urejeno socialno zavarovanje za delavce in delovni red. Žal je livarna proti koncu 19. stoletja začela hitro nazadovati, leta 1891 pa so peči dokončno ugasnile za vedno… 

Fotografije so s spleta.

Vir: Dnevnik in s spleta.

Zbral in uredil: Franci Koncilija

Ob prvem novembru, dnevu spomina na mrtve …

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\11 - DAN MRTVIH - REZKA POVŠE\SREBRNIČE.jpg

Mestno pokopališče v Srebrničah

Rojstvo in smrt sta spremljevalca naših življenj. Izgube so stalnica našega bivanja. S smrtjo se prej ali slej sreča vsakdo, nikomur ni prizaneseno. Želeli bi, da bi se z njo srečali čim kasneje, da tisti, ki jih imamo radi, ne bi prezgodaj odšli. Niti pogovarjati se ne želimo o smrti. Morda zato, ker se ne znamo. Vsi le vemo, da smrt enkrat zagotovo pride. Kadar pride, žalujemo za vsemi zamujenimi priložnostmi, ko pokojnikom nismo izrekli dovolj besed naklonjenosti in ljubezni. Slej in prej se pogosto vsi vračamo k tem težkim čustvom.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\11 - DAN MRTVIH - REZKA POVŠE\LOČNA.jpg
C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\11 - DAN MRTVIH - REZKA POVŠE\ŠMIHEL.jpg

Pokopališče v Ločni                                Pokopališče v Šmihelu

Ko ostane samo še pepel, je prepozno obžalovati in objokovati. Prepozno je pretirano krasiti grobove in nanje polagati bogate ikebane. Tisti, ki so jim namenjene, nam naj ostajajo v spominih in prav je, da v zgodbah in pesmih živijo naprej vsak dan, ne samo tedaj, ko je na koledarju njim v spomin namenjen praznik. Pretresljivo pesem o izgubi matere je napisal Severin Šali.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\11 - DAN MRTVIH - REZKA POVŠE\RAZKA POVŠE - FOTKA.jpg

Zapisala: Rezka Povše

Severin Šali

Na materinem grobu

Glej, danes sem tu, kjer se mirno spi

in kjer objem cvetov tvoj križ prepleta.

Ni klesal zlatih črk udarec dleta,

zbledel napis o tebi govori.

Tako bi rad pogledal ti v oči,

roke pobožal tvoje ovenele,                                    

poljubil te na ustne onemele,

a je med nama smrt in kup prsti.

Ni več mogoče zbližanje teles,

kar večnost razgrnila je zastore,

beseda tvoja k meni več ne more:

zašepetaj v vrhove jo cipres,

nasmej se roži, o ptičkah mi zapoj

in me poljubi v zlatem žarku sonca. 

Vezi med nama nikdar ne bo konca,

saj nosim v sebi tvojo kri s seboj.

RAZMIŠLJANJE MANCE KOŠIR O UMIRANJU, SMRTI, LEPOTI IN LJUBEZNI …

UVOD

Znano je, da ambasadorka branja, avtorica številnih knjig, samooklicana aktivistka radostnega staranja in spremljevalka umirajočih, Ljubljančanka Manca Košir, že nekaj časa uspešno kljubuje raku. Umreti se sploh ne boji, zato je smrt zanjo njena največja učiteljica življenja. Predvsem pa je Manca Košir človek, ki v javnosti odkrito govori o temah, o katerih morda nočemo poslušati. 

O smrti, bolezni, ki je doletela tudi njo, o staranju in vendar je svetlobna leta daleč od zagrenjene ženske. Ravno nasprotno, polna je življenja, radosti in upanja, in najbrž ravno zaradi tega sprijaznjena s sabo in svetom.

KOT PROSTOVOLJKA V HOSPICU JE OPLEMENITILA ŽIVLJENJE

Prepričana je, kako pomembno je slovo od drage in ljubljene osebe. Hospic nam vsem pomaga žalovati, živeti naprej, odpustiti, biti hvaležen. Navsezadnje gre tudi za osnovno človekovo pravico, da se dostojno poslovimo od umirajočega… Smrt je največja skrivnost in velja se pripravljati nanjo z modrim načinom življenja. Platon je učil: Vsa filozofija je priprava na smrt. Pripravljamo se lahko, a pripravljeni nikoli nismo. Ne vemo, kaj bo. Kot je vsak človek edinstveno bitje, ki ima edinstveno življenje, je tudi vsaka smrt edinstvena. Glede smrti pa še vedno velja staro pravilo: »Kakor živimo, tako bomo umrli«! Zgodbe umirajočih so me učile najpomembnejših življenjskih lekcij: odpuščanja, hvaležnosti, sprejemanja, predvsem pa opuščanja identitet in navezanosti. Smrt pa ima še eno razsežnost; odpira vrata Ljubezni in tudi poeziji, ki nas tolaži zaradi strahu pred njo: Spusti, opusti, samo pusti, šepeta…

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\11 - DAN MRTVIH - REZKA POVŠE\RAZMIŠLJANJE MANCE KOŠIR O SMRTI IN UMIRANJU\starostniki.jpg

SMRT NI VEČ TABU TEMA

Glede umiranja pa bi rada opozorila še na eno dejstvo. Odnos ljudi do minljivosti in smrti se je v zadnjih letih ali desetletjih precej spremenil. Umiranje ni več tabu, vendar se o smrti še vedno premalo pogovarjamo. Osebne stiske so hude, in če jih ne moremo deliti z drugimi, lahko vodijo v brezup. Zato je hospic pomembno gibanje, ki omogoča ne le dostojanstveno umiranje in smrt, temveč sočutno spremlja tudi bližnje in žalujoče. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\11 - DAN MRTVIH - REZKA POVŠE\RAZMIŠLJANJE MANCE KOŠIR O SMRTI IN UMIRANJU\FOTKA - 3.jpg

COVID V TEMELJIH RUŠI STAR NAČIN ŽIVLJENJA

Naj se še tako čudno sliši, vam bom kar povedala: radosti me, da živim prav v tem času. Imam kaj videti, kaj občutiti, kaj narediti, kaj spremeniti! Zelo intenziven čas je to, ko pred našimi očmi propada materialistična paradigma in se rojeva nov svet. Kakšen bo, ni odvisno (le) od politike, ampak od slehernika, kako bo ravnal, kakšnim vrednotam sledil, v čem bo videl smisel življenja in svoje poslanstvo. Srečna sem, ko gledam mlade, ki jih zanimajo podnebne spremembe, ki si pomagajo in se podpirajo, tiste mlade, ki jih ne mamijo materialni uspeh, individualizem in potrošništvo, ampak jim največ pomeni veselje do življenja. Kar pomeni: zdrava družba, altruistična skupnost, prijateljstvo, delo za javno dobro vseh in medsebojno spoštovanje. 

MANCA KOŠIR JE STRASTNA BRALKA IN ZALJUBLJENA V ŽIVLJENJE

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\11 - DAN MRTVIH - REZKA POVŠE\RAZMIŠLJANJE MANCE KOŠIR O SMRTI IN UMIRANJU\FOTKA - 4.jpg

Manca Košir je znana kot strastna bralka in neumorna pisateljica, skratka ambasadorka branja. Branje ji je izjemno pomembno, zlasti v mladosti, ko človek ostari pa se ozira bolj vase, v globino duše, kjer prebivata svetloba in tema. Z obojim imamo na stara leta veliko opraviti,če le želimo! Osvetljevati svoje sence, mehčati zastarele vzorce in prepričanja, delati prostor za resnično ljubezen, to je na starost  zame najpomembnejše delo. Hvala bližini smrti, ki me je naučila ceniti sleherni trenutek, me postavila v zdaj in tukaj, mi odprla srce in oči za čarobnost življenja, ki se mu čudim podnevi in ponoči. 

Ja, jaz sem zaljubljena v življenje! 

MANCA KOŠIR ŽIVI V MOČI LEPOTE IN LJUBEZNI

Star človek, ki je videl veliko smrti, se zaveda svoje majhnosti: prah je in v prah se bo povrnil… Življenje se ni začelo z mojim rojstvom in se tudi ne bo končalo z mojo smrtjo. A minilo bo zagotovo, kot mine vse. Zato pa je tako pomembno, da do takrat, ko mine, živimo radostno. In to ni naravni dar, temveč odločitev. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\11 - DAN MRTVIH - REZKA POVŠE\RAZMIŠLJANJE MANCE KOŠIR O SMRTI IN UMIRANJU\FOTKA - 5.jpeg

Manca Košir

Moja izbira je to! Moj obraz je vse bolj zguban, moje srce pa vse bogatejše. Ko bom umirala, bom gledala vanj in molila rožni venec iz biserov spomina, zato sem pozorna, kaj zdaj polagam v srce, s kakšno duhovno hrano se hranim. Povem vam, da navkljub vsem težavam današnjega časa, je Lepota tu in Ljubezen je tudi tu…okoli mene in v meni!

Fotografije so s spleta.

Vir: Delo

Zbral in uredil: Franci Koncilija

UVODNI POZDRAV AKAD. PROF. DR. MILČKA KOMELJA NA SIMPOZIJU O PESNIKU, RODOLJUBU IN DUHOVNIKU ANTONU ŽAKLJU (1816–1868) NA SAZU V LJUBLJANI

Spoštovani,  

v veliko veselje mi je, da vas lahko pozdravim v imenu Slovenske akademije znanosti in umetnosti  prav ob simpoziju o Antonu Žaklju ‒ Rodoljubu Ledinskem. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\12 - MILČEK KOMELJ\ŽAKELJ - SIMPOZIJ\1200-Žakelj kvadrat.jpg

Uvodni pozdrav na simpoziju akad. prof. dr. Milčka Komelja

Še iz časov svojega otroštva se namreč spominjam, kako mi je oče, ki je kot skrben knjižničar posebej evidentiral vse kulturne delavce, povezane z Dolenjsko, nekoč potožil, kako celo profesorji slovenščine ne poznajo več Marnovega Jezičnika, kaj šele da bi vedeli za Antona Žaklja in Jožefa Žemljo. Oba je v svojem Jezičniku nekdaj obravnaval tudi Josip Marn, ki je, sam duhovnik in predsednik Slovenske matice, Žaklja imenoval celo »Prešerna-duhovna«, torej pesniškega Prešerna med duhovniki, ker je bil tudi Žakelj posvečen mož. In to razmerje med obema bi lahko ponazorili kar z besedami iz Žakljevega zapisa pesmi Črni kos: »Prelepo poje črni kos, pa lepši poje slavec še«.Vendar je Ivan Grafenauer to povezavo pesnika s Prešernom razložil le kot Prešernovo degradacijo, ker naj bi se lahko nanašala samo na njuno pivsko bratstvo. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\12 - MILČEK KOMELJ\ŽAKELJ - SIMPOZIJ\LEDINE.jpg

Ledine nad Idrijo, rojstni kraj Antona Žaklja

Predvsem zaradi očetove kritične opombe o nerazgledanosti profesorjev sem poslej imeni Žakelj in Žemlja poleg še nekaterih podobnih nosil v mladostni spominski zakladnici srca kot nepogrešljive in celo znamenite, četudi kuriozne pojme, ki so dotlej res že izginili iz splošnejše kulturne zavesti; danes, ko so v svoji obrobnosti videti še bolj pozabljeni, pa se bo Žakljevo ime v znamenju dejavnosti akademijskega razreda za filološke in literarne vede spet prebudilo na slovenski Akademiji.

V svojem delu Iz knjige spominov je v poznih letih svojega življenja akademik Vojeslav Molè napisal, da je v mladosti na Dunaju spoznal občudovanega Ivana Prijatelja in se predvsem čudil, da mu je ob vsej svoji mednarodni razgledanosti mnogo raje kot o velikih ruskih pisateljih, Čehovu ali Tolstoju, govoril »o razvoju slovenske misli in književnosti«. Zdelo se mu je nenavadno, da se tako pomemben mož ukvarja s takimi malenkostmi, kot so razni »Čbeličarji pa Jakob Zupan, Pavlina Pajkova idr.«

A je priznal, da je bilo to čudenje tedaj samo posledica njegovega tedanjega »neznanja in nerazumevanja problematike zgodovine slovenskega slovstva in kulture« in da seveda ni »dolgo ostal tega mnenja«. Med take»malenkosti« je sodil tudi čbeličar Žakelj, ki se ga je v zvezi z Vrazovimi pismi in komentiranjem Žakljevega prevoda Puškinovih Stanc dotikal tudi Prijatelj, sicer pa ljudske pesmi, ki jih je zapisal, v Krajnski čbelici, kjer so bile objavljene ob Vodnikovih, Prešernovih, Kastelčevih in Žemljevih verzih, ne nosijo zapisovalčevega imena. 

Žakljeve zasluge živijo vse do danes največkrat brez njegovega zapisovalskega avtorstva, ki je v resnici tačas le še malo znano, saj je celo v Matičini literarni zgodovini omenjeno le na enem mestu, kjer izvemo, da je Žakelj zapisal vrsto pesmi iz petega zvezka Krajnske čbelice; prav v njej pa sta poleg drugih priobčeni tudi znameniti ljudski pesmi o mladi Bredi in mladi Zori.

Pesnik iz kroga sodelavcev Krajnske čbelice in Bleiweisovih Novic je danes gotovo najbolj znan kot zapisovalec ljudskih pesmi, ki jih je slišal od svoje matere Ane. Krajnska čbelica seveda izstopa v znamenju genija Prešerna, a manjši prizadevni pevci ustvarjajo zaledje, v katerem so se trudili za dvig slovenske kulture in vzpostavljanje zavesti o njeni tradiciji, ki je posebno vidna prav v ljudski pesmi. Tega se je pričelo najbolj zavedati romantično 19. stoletje, v katerem je med letoma 1816 in 1868 živel tudi Žakelj, ki je bil najprej vključen še v ilirski kulturni krog (in je zato sprva pisal ne o slavcu, ampak o slavulju). Ljudske pesmi, ki jih je zapisal Žakelj, so bile nekoč zelo živo v zavesti že glede na naklonjen odnos do ljudskega izročila; imele so svoje mesto v šolskih čitankah in antologijah in ostajajo v sklopu ljudskega pesništva znamenite še danes. Sicer pa je Žakljevo delo, še posebno njegove danes manj prezentne izvirne pesmi, ki so jih nekoč spremljali prevodi ali priredbe, med katerimi meje med avtorstvi niti niso vedno jasne, vse bolj prepuščeno predvsem kulturnozgodovinskemu zanimanju, a na novo kliče tudi po estetski presoji, najbolj vznemirljivo pa je za narodopisne preučevalce. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\12 - MILČEK KOMELJ\ŽAKELJ - SIMPOZIJ\FRANCE.jpeg

Dr. France Prešeren

France Prešeren je ustvarjalno prepesnil že poprej zapisano ljudsko pesem Lepa Vida, ohranil je njeno sporočilo, a jo povzdignil na višjo estetsko raven, in podobno je najbrž ob svojih zapisovanjih, ki so nekoliko redigirana ali so se pozneje v novih, navadno razširjenih variantah celo spreminjala, skušal počenjati tudi Žakelj, ki zato povzroča preglavice raziskovalcem, kadar iščejo razmerje med avtentično ljudsko pesmijo in njeno poznejšo stilizacijo oziroma predelavo, kakršna je v našem slovstvu najbrž najlepše razvidna pri Lepi Vidi. Ta je postala celo osrednji simbol slovenskega hrepenenja, ki je odmeval v umetni literaturiz Jurčičem in Cankarjem in v raziskavah slovenskih akademikov od Grafenauerja do Pogačnika, akademik Cevc pa je z njenim hrepenenjem povezal tudi slovenske slikarske impresioniste, medtem ko so ljudski pesmi z modernejšo secesijsko formo prisluhnili vesnani, Žakljevemu zapisu pesmi iz idrijskih hribov Minica, imenovane tudi Spanjščice, pa secesijski Dobnikar. Prav tako pomembni junakinji naše ljudske pesmi mlado Bredo in mlado Zoro, pa tudi manj popularno mlado Mojco, nam je Žakelj celo prvi odkril,aju je hkrati nekoliko prepesnil oziroma korigiral, Anton Slodnjak pa je ponovil celo domnevo, da bi tudi Mladi Bredi »utegnil dati zadnji prireditveni blagoslov Prešeren«. Zlasti Mlada Breda je prav tako odmevala tudi v slovenski poznejši literaturi, posebej pri Ivanu Preglju, oživela v knjižnih ilustracijah in se izrecno iz ljudske pesmi naselila celo v konkretna lastna imena, skupaj s kakšno Zariko in Sončico, Mlada Zora pa je v naše izročilo vnesla shakespearski motiv korena lečena.V svoji ljudski zvrsti sta postali obe pesmi  antologijskiin sta bili prevajani tudi v tuje jezike.Pomen Mlade Brede pa je Marija Stanonik primerjala celo z znamenitostjo srbske Hasanaginice

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\12 - MILČEK KOMELJ\ŽAKELJ - SIMPOZIJ\Anton_Žakelj_here-died_plaque.jpg

Spomenik na grobu Antona Žaklja.

Anton Žakelj nam je s svojim narodopisnim delom ohranil dragocenosti, za katere mu moramo biti hvaležnine glede na siceršnjo moč njegove ustvarjalnosti, ki je presojana različno. Že Karol Glaser ga imenuje pesnika po božji volji, Maks Pleteršnik je v zborniku Slovanstvo zapisal, da so njegove pesmi premalo cenjene, Anton Slodnjak meni, da je bil »darovit in izviren«, »zadnji neposredni Prešernov učenec«, medtem ko ga Jože Pogačnik uvršča med »manj pomembne slovenske stihotvorce«, a v eni od pesmi razbira celo nastavke impresije, vsekakor pa lahko v njej občutimo krajinsko poetično razpoloženje, kakršno je v tistem času ponekod razvidno tudi v slikarstvu.V Žakljevi dikciji in besedju je moč opaziti tako sledove Prešerna kot samovoljnost Koseskega, oba pesnika pa Žakelj v svojih verzih celo omenja, Prešerna kot slavca in Vesela kot škrjanca. Take pesmi, posebno Mlado Bredo, je raziskovala oziroma jih še danes raziskuje akademikinja Marija Stanonik, ki je tudi zaslužna pobudnica današnjega simpozija in je v eni in isti osebi tako literarna zgodovinarka kot etnologinja, ki jo pritegujejo vse specifične pesniške zvrsti od ljudskih pesmi vseh vrst tja do samotnega, Bogu posvečenega pesnjenja redovnic.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\12 - MILČEK KOMELJ\ŽAKELJ - SIMPOZIJ\FOTKA - AAA.jpeg

Skozi njeno optiko se nam na novo obuja zavest, da so ljudske pesmikot avtentičen del izročila tudi dragoceno gradivo, skozi katero lahko razbiramo sledove naše preteklosti celo kot pravcati arheologi, kar mi v spominu najnazorneje potrjujejo prizadevanja Jožeta Kastelica, ki je odkril v omembi zlate koklje s piščeti v eni od ljudskih pesmi ohranjen spomin na starodavno langobardsko umetnino iz katedrale v Monzi. V pesmih, ki jih je zapisal Žakelj, pa živijo vsaj spomini na turške osvajalce ali se razkrivajo realije nekdanje grajske oziroma stanovanjske opreme, predvsem pa v življenjskih usodah vznemirljiva arhetipskost medčloveških odnosov, kakršni so razmerja med nevesto in hudobno taščo ali žensko svobodo utesnjujočimi bratovskimi vezmi, v znani baladi o nuni Urški pa tudi spomin na samomor dekleta, ki je že videlo življenje in je bilo zatoprepozno zaprto v samostan, da bi lahko tako osamitevše preneslo. Sicer pa je Žakelj opeval tudi lepoto slavčeve pesmi in rož, v katerih je lahko že na zemlji dojel slutnjo nebeškega veselja, ogovarjal je zaničevalce pesnikov, v katerih delu je videl božji poklic in za radoživim veseljem tudi skrito žalost, opisoval pa tudi naravno lepoto krajev, 

Triglav                                                            Bled

Triglava, Blegoša ali Bleda ter posvetil verze posvetitvi velikega oltarja v dolenjski cerkvi na Raki in besedno oživil za likovno ikonografijo pomembno legendo Udarjene Marije v nekoč množično obiskovani gorenjski romarski cerkvi v Ljubnem.

Spraševanja ob takih zapisovanjih in popisovanjih so netivo za literarne zgodovinarje in etnologe, kakršna je med članicami Slovenske akademije znanosti in umetnosti Marija Stanonik. Še toliko bolj pa je pomenljivo, da je kot Žirovka v današnjo zavest Akademije prinesla prav Žaklja, ker je bil Rodoljub Ledinski doma iz vasi Ledina pri Žireh, iz nadarjene družine, iz katere je izšel tudi slikar Anton Ažbe; žirovski priimek Žakelj, eden najbolj pogostih v tistih krajih, pa je v slovenski literaturi ponovno oživel tudi danes.

Za Žirovce vemo, da so nadvse čuječni lokalpatrioti in so na svoje pomembne ali še tako minorne ali drugod prezrte rojake ponosni vsaj toliko kot Novomeščani na nekdanje slavne dijake svoje staroslavne gimnazije, med katere je sodil tudi Žakelj, ki je bil sicer kaplan v bližnji dolenjski Mirni Peči, v Sv. Križu pri Kostanjevici na Krki in nazadnje v Velikem Trnu blizu Leskovca pri Krškem, kjer so mu prav na pobudo Marije Stanonik odkrili spominsko ploščo. 

Mirna Peč
Veliki Trn

O taki zavzetosti priča tudi poudarjeno velik trud Žirovcev za osvetljevanje njihovega kulturnega pomena, ki dela iz nekoč odmaknjenih Rovt kulturne Atene in se pri tem usmerja na vsa področja, ob literarnem zlasti na likovno, kjer so se ustvarjalci prav tako radi spuščali na ljudsko raven. O tem duhovito priča nenavaden in vseobsegajoč Žirovski besednjak, ki ga je sestavil Miha Naglič in v katerem preberemo, da je prvak žirovskih pesnikov še vedno Anton Žakelj, ki je bil tudi ledinski rodoljub in je ostal vse življenje le kaplan, ker je prerad pogledal v kozarec, a je menda tudi pri tem ohranjal dostojanstvo, in je bil torej kot pristen pevec tudi duhovit veseljak, ki ga je že Marn označil tudi kot zelo izobraženega ter izvrstnega v sukanju besed, v ljudskem  spominu pa se je ohranil tudi kot velik duhovitež. O vsem tem gotovo priča tudi njegova pesem In vino veritas

O tem, kakšen pesnik in zapisovalec je bil Žakelj nekoč in kakšen je videti danes, kakšen je bil njegov čas in kakšno je njegovo mesto v kulturni zgodovini, v čem so njegove trajne zasluge, ustvarjalni dosežki in omejitve, kaj nam njegovo delo lahko še danes posreduje in simbolizira in še o marsičem drugem nam bo odgovarjal današnji z napovedanimi referati intenzivno natrpani simpozij. 

Vsem spoštovanim navzočim in referentom se zahvaljujem za udeležbo in naklonjeno sodelovanje. V imenu Slovenske akademije znanosti in umetnosti vas vse še enkrat lepo pozdravljam in želim simpoziju uspešno in prijetno delo, z željo, da bomo po njem, kljub krvavim baladam in opozarjanjem na minljivost, lahko z besedami prostodušnega Žakljevega črnega kosa še vedno razigrano zapeli: »Kjer bom hodil, bom vesel, / povsod bom žvižgal, sladko pel.« 

Fotografije so s spleta.

Avtor: Akad. prof. dr. Milček Komelj, v Ljubljani, 14. oktobra 2021

VTISI S SIMPOZIJA O ANTONU ŽAKLJU-RODOLJUBU LEDINSKEMU (1816–1868)

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\12 - MILČEK KOMELJ\ŽAKELJ - SIMPOZIJ\cq5dam.thumbnail.cropped.1000.563.jpeg

Dr. Marija Stanonik

V četrtek, 14. oktobra 2021 je poteklo 205 let od rojstva Antona Žaklja, ki je bil znan po zvenečem psevdonimu Rodoljub Ledinski. Več vzrokov je najbrž botrovalo dejstvu, da ni izdal nobene pesniške zbirke in že zato v nadaljnjih literarno-zgodovinskih obravnavah še ni doživel celostne ocene, saj je večina njegovih pesmi ostala v rokopisih, čeprav se je predvsem Viktor Steska zelo trudil, da bi ga predstavil javnosti.

Omenjena obletnica je bila dobrodošla priložnost za enodnevni simpozij o življenju in delu najboljšega pesnika v obdobju med Francetom Prešernom in Simonom Jenkom, kakor so ga ocenjevali njegovi sodobniki.

V organizaciji II. razreda SAZU je na simpoziju sodelovalo dvanajst referentov, zraven pa lahko prištejemo še v referat razširjen pozdrav podpredsednika SAZU, akademika Milčka Komelja, kateremu se na tem mestu zahvaljujem za pobudo, da je do omenjenega simpozija sploh prišlo.

Ivica Šemrov, dolgoletna ravnateljica podružnične Osnovne šole Ledine na planoti med Žirmi in Idrijo je pozdravila navzoče v imenu Žakljevih rojakov, njegov daljni potomec Gašper Peternel pa se je iz svojega rodu posvetil predvsem Žakljevi materi, katero je doslej najbolj povzdignil Rajko Nahtigal. Cerkveni zgodovinar Bogdan Kolar je ob Žakljevi poti do duhovništva prikazal tedanjo teološko izobraževanje kandidatov zanj, literarni zgodovinar Marijan Dović pa se je spraševal, kaj je Žaklja oviralo pri njegovem prodiranju v javnost.       

Dr. Marijan Dović                                       Dr. Bogdan Kolar 

Kljub temu se je do danes o njem nabralo veliko zaznamkov, ki jih je skrbno razporedil bibliograf Drago Samec, jezikoslovec Marko Jesenšek  pa je ovrgel dosedanje trditve, da bi bila Žakljeva slovenščina podvržena ilirščini. Gledališki lektor Jože Faganel je predstavil problematiko jezikovnega posodobljenja Žakljeve poezije v zbirki, ki se jo veselijo predvsem Žakljevi rojaki.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\12 - MILČEK KOMELJ\ŽAKELJ - SIMPOZIJ\akademik-janko-kos-praznuje-90-let-2.jpg Akad. prof. dr. Janko Kos

Akad. Janko Kos je Žaklja kritično primerjalno soočal z njegovo generacijo in Prešernovimi vplivi nanjo. Pesemsko bero Antona Žaklja – Rodoljuba Ledinskega je ob odsotnosti Marije Stanonik, sicer organizatorke simpozija, prebrala literarna zgodovinarka Urška Perenič in hkrati dodala svoje ugotovitve o Žakljevih prevodih. Med drugimi je Anton Žakelj prvi prevajalec Puškina.

Robert Jerebslavist na idrijski gimnaziji je primerjal Žaklja z drugimi pesniki iz njegovega okolja (duhovniki: Frančišek Svetličič, Matevž Hladnik, Andrej Likar in Jernej Uršič). Marija Klobčar in Marjeta Pisk, specialistki za slovensko ljudsko/folklorno pesem, sta poudarili pomen Žakljev pomen zanjo v njegovem času in zasluge slavista Janeza Dolenca in umetnostnega zgodovinarja Viktorja Steske za primernejše vrednotenje v slovenski literarni zgodovini.

Marija Stanonik

Spletna stran Kulturnega društva Severina Šalija Novo mesto. Urednik: Franci Koncilija.