V ponedeljek, 5. junija 2023, na njen rojstni dan, je v Slovenijo že tretjič prišla Laurie Anderson, ki velja za ikono popartovske avantgarde in pionirko elektronske glasbe. Nastopila je v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani. Laurie Anderson je vizualna umetnica, komponistka, pesnica, fotografinja, režiserka, elektronska umetnica, vokalistka in instrumentalistka.
Pionirka avantgardne umetnosti Laurie Anderson živi in ustvarja v New Yorku. Njen novi projekt Let X=X temelji na zgodbah in zunajserijskih vizualnih upodobitvah albuma Big Science, ki mu je dodala nove skladbe. Od leta 2008 je bila poročena s pokojnim legendarnim ameriškim rokovskim glasbenikom Loujem Reedom, sedaj pa pri svojih 76. letih, še vedno neumorno ustvarja in hodi na turneje in gostovanja. Je kritična pripovedovalka zgodb in nastavlja ogledalo družbi, pa ne na revolucionarno neposreden način, temveč skozi subtilne uglasbene pripovedi, satire, kjer je nežna, ogorčena in hkrati vzhičena nad lepoto življenja, vedno s pogledom naprej in močno vizionarsko govorico o svetovih, ki bi jih lahko živeli vsi ljudje…
Laurie Anderson z možem, slavnim glasbenikom Loujem Reedom, novembra leta 2011, slabo leto in pol, preden je umrl.
»Pred kratkim sem razmišljala o delu kot elementu naše hiper-posredovane kulture, kjer moraš vsako stvar, ki jo narediš, komentirati: Nenehno se ocenjuješ v tej samoustvarjeni kulturi nadzora, v kateri smo. Utrujajoče je. Nisem umetnica, ki želi spremeniti svet. Nočem biti tovrstna misijonarka, svet mi je preprosto všeč,« je o svojem delu in življenju zapisala umetnica Laurie Anderson.
V 91. letu starosti se je poslovil pesnik, dramatik in prevajalec Venčeslav (Veno) Taufer. Prejemnik Prešernove nagrade in nagrade Prešernovega sklada se je rodil leta 1933 v Ljubljani. Veno Taufer velja za začetnika moderne poezije in predhodnika pesniške avantgarde pri nas. Za svoj pesniški, prevodni in publicistični opus je prejel številne nagrade.
Po končanem študiju se je najprej kot napovedovalec, kasneje kot urednik zaposlil na RTV Slovenija. Leta 1965 je postal član Društva slovenskih pisateljev, nato pa se je zaposlil v slovenski sekciji britanskega BBC, kjer je kot radijski napovedovalec delal vse do leta 1969. Po vrnitvi v domovino je kot gledališki kritik zopet sodeloval s televizijo. Postal je urednik Revije 57, član uredniškega odbora Perspektiv in upravnik eksperimentalnega Odra 57.
Veno Taufer se je proslavil zlasti kot pesnik. Leta 1956 je svoje prve pesmi objavil v reviji Beseda. Kasneje je objavljal tudi v časopisih in revijah, kot so Mlada pota, Naši razgledi, Tribuna in Problemi. V samozaložbi je leta 1958 izdal prvo pesniško zbirko z naslovom Svinčene zvezde. V drugi zbirki Jetnik prostosti se odraža njegovo filozofsko pojmovanje absurda, njegovo nenehno iskanje pa je prišlo v ospredje v pesniških zbirkah Vajein naloge ter Pesmarica rabljenih. Z njim se je začela moderna poezija, je zapisal literarni zgodovinar Janko Kos. Leta 2006 je izšla Tauferjeva zadnja pesniška zbirka Pismo v steklenici.
Tauferjeva druga pesniška zbirka Jetnik prostosti
Veno Taufer je bil tudi prevajalec. Prevajal je francoske, hrvaške, ruske, makedonske in srbske sodobne pesnike, kasneje tudi angleške in ameriške. Prevajal je tudi prozo in sodobne dramatike ter pisal drame in eseje. Leta 1986 je zasnoval mednarodni literarni festival Vilenica, ki ga je vodil kot predsednik do leta 1998. Kot tajnik Društva slovenskih pisateljev je med letoma 1985 in 1989 sodeloval v gibanju za demokratizacijo in osamosvojitev Slovenije, bil je tudi soavtor Majniške deklaracije. Po osamosvojitvi je bil zaposlen na Ministrstvu za zunanje zadeve in Ministrstvu za kulturo.Predsednik slovenskega centra PEN je bil od leta 2000 do leta 2005, predsedoval je tudi mednarodnemu komiteju Pisatelji za mir mednarodnega združenja PEN.
Veno Taufer
Bil je prejemnik sledečih nagrad: Sovretove (leta 1976), Jenkove (leta 1987) in Prešernove (leta 1996), ki jo je dobil za svoj pesniški opus. Leta 2005 je bil odlikovan z zlatim redom za zasluge Republike Slovenije, leta 2016 pa še z Župančičevo nagrado za življenjsko delo. Bil je redni član Evropske pesniške akademije (Academie Europeenne de Poesie) in prejemnik mnogih mednarodnih nagrad.
»V minoritski knjižnici ptujskega samostana svetega Petra in Pavla, ki je ena najbogatejših cerkvenih knjižnic v Sloveniji, hranijo okoli šest tisoč knjig, kjer je svetloba pritajena, temperatura pa nekoliko nižja. Tako mora biti. Imeti knjige, tudi če so stare in dragocene, namreč ni zadosti – zanje je treba tudi ustrezno skrbeti. Pa ne samo glede varnosti, ščititi jih je treba tudi pred požari, vlago, neugodnimi temperaturami in svetlobo, ki ne sme biti močna«, je povedal prijazni samostanski knjižničar pater Milan Kos, ki vzorno in z ljubeznijo skrbi za ta slovenski biser kulturne dediščine.
V minoritski knjižnici hranijo številne dragocene knjige in dokumente, med njimi faksimile celotnega Svetega pisma, Trubarjev Novi testament, ki je edinstven v celoti ohranjeni primerek na svetu, Teorijo glasbe iz leta 1558; na vse te kulturne znamenitosti so minoriti zelo ponosni. Knjižnica pa ne hrani le verskih knjig – to je svetih pisem in drugih liturgičnih knjig – temveč tudi številna dela s področja prava, zgodovine, matematike, fizike, biologije, filozofije … Veliko knjig je – poleg v latinščini – pisanih v nemški gotici.ž
Muslimanska sveta knjiga Koran
»Poleg tega imajo minoriti na Ptuju tudi knjigo, ki je tukaj morda ne bi pričakovali – Koran,« je povedal p. Kos. Gre za nemški prevod svete muslimanske knjige, pisane v arabščini. Za muslimane Koran takrat, ko je preveden v drug jezik, ni več sveta knjiga. Delo izvira iz leta 1659, kako je prišlo v minoritsko knjižnico, pa ni znano.
Pater Milan Kos v knjižnici
V knjižnici pa se nahajajo še drugi zvezek originalne Valvasorjeve Slave Vojvodine Kranjske, Don Kihot in Robinson Crusoe. Tudi posvetna literatura iz samostana ni bila izključena, saj so bili izobraženi patri odlični poznavalci kulture in umetnosti.
Daniel Defoe: Robinson Crusoe
Najstarejši trije dokumenti v knjižnici izvirajo iz devetega in desetega stoletja. Pravzaprav gre za fragmente, ki so bili uporabljeni kot ovitki treh »mlajših« knjig. Najbolj znan med njimi je Teodozijev zakonik. Prav neverjetno se zdi, da je tisto, kar naj bi prvenstveno ščitilo notranjost, od slednje pravzaprav veliko dragocenejše. »Hkrati pa so te knjige starejše kot samostan, ki je bil zgrajen leta 1239,«je povedal pater Milan Kos in poudaril, da je povprečna starost tamkajšnjih knjig okoli 300 let.
Hrvaška pisateljica, esejistka in prevajalka Dubravka Ugrešić
Sedemnajstega marca 2023 je v Amsterdamu umrla hrvaška pisateljica, literarna zgodovinarka, esejistka in prevajalka Dubravka Ugrešić (1949–2023). Bila je zagotovo najslavnejša in najbolj prepoznavna hrvaška pisateljica tudi v mednarodni kulturni javnosti. Njena dela so prevedena v več kot dvajset evropskih jezikov, prejela pa je tudi številne mednarodne nagrade, med drugim leta 2016 tudi mednarodno literarno nagrado vilenica. Kritično pisanje o nacionalizmu in vojnih zločinih jo je iz rodne Hrvaške pognalo najprej v Nemčijo, nato pa na Nizozemsko, kjer je tudi umrla.
Hrvaška esejistka in intelektualka Dubravka Ugrešić je na Filozofski fakulteti v Zagrebu diplomirala iz rusistike in primerjalne književnosti, nato je dolga leta delovala na tamkajšnjem Inštitutu za teorijo književnosti. Leta 1993 se je preselila najprej v Nemčijo, nato pa leta 2001 v Amsterdam. Preživljala se je s pisanjem ter kot predavateljica na evropskih in ameriških fakultetah.V svojih romanesknih in esejističnih besedilih se je ukvarjala z vprašanji položaja žensk, identitete in narodnosti, ki jih je odpiral razpad Jugoslavije in padec Berlinskega zidu v političnem in kulturnem smislu. S prodornim razmišljanjem se je uveljavila kot ena najvidnejših evropskih pisateljic in esejistk.
Naslovnice knjig Dubravke Ugrešić
Njeno delo zaznamuje redka kombinacija ironije, polemičnosti in sočutja. Zaradi kritičnega pisanja o nacionalizmu in vojnih zločinih ob razpadu nekdanje Jugoslavije so jo v rodni Hrvaški obtožili antipatriotizma ter jo razglasili za izdajalko, javno sovražnico in čarovnico. »Toda to so zgolj nepomembne podrobnosti. Šlo je preprosto za to, da na Hrvaškem nisem več mogla niti dihati. Kajti tega, kar se je dogajalo takrat, se ni dalo upravičevati z vojno, izrednimi razmerami ali čim drugim. Ljudje so dobesedno podivjali, poživinili. In tega nisem mogla prenašati – drugi so lahko,« je dejala pisateljica Dubravka Ugrešić.
Pisala je kratko prozo, romane in literarne eseje pa tudi scenarije, zanimale so jo postjugoslovanska stvarnost ter literarne in popkulturne teme. V devetdesetih se je še bolj posvetila esejizirani prozi in literarizirani esejistiki, objavljala je v evropskih revijah in časopisih. Tematizirala je krizo identitete in vprašanja narodnosti v družbenih, zgodovinskih, političnih in kulturnih kontekstih. Bila je tudi idejna začetnica in pobudnica za nastanek Leksikona YU mitologije. Pisala je o temnih straneh sodobnih družb, o homogenizaciji ljudi, ki jo povzročajo mediji, politika, religija, skupna prepričanja in trg, ter o izgnanstvu. Skratka, pisala je o stvareh, o katerih bi drugi raje molčali.
Dubravka Ugrešić
»Vsi si prizadevajo, da zgodovine ne bi bilo, da bi se zdelo, kot da se je vse začelo včeraj; nenehno se ustvarja pozaba, in to na več različnih ravneh. Tako nas politiki na primer prepričujejo, da živimo v najboljšem od možnih svetov, in nam vlivajo strah pred kakršnim koli tveganjem. Zato tudi ves svet molči, češ, ne spreminjajmo ničesar, ker je lahko kvečjemu slabše.«
Roman Alamut Vladimirja Bartola je prvič izšel leta 1938, njegovo vrednost pa je svet začel odkrivati in ceniti šele 50 let pozneje. Do danes je knjiga doživela 33 izdaj v 11 jezikih ter je pravi slovenski literarni čudež, kot jo je opisal novinar Marcel Štefančič. Po mnenju nekaterih literarnih kritikov pa je Bartolovo najboljše delo Al Alrif, zbirka 27 napetih kratkih zgodb, ki jih je izdal pred Alamutom.
Vladimir Bartolse je rodil pred 120 leti, in sicer 24. februarja 1903 v Trstu, očetu Gregorju Bartolu po rodu Dolenjcu ter učiteljici in pisateljici Marici Bartol-Nadlišek. Starša sta otrokom nudila odlično izobrazbo, tako je mama malega Vladimirja navdušila nad slikanjem in literaturo, oče pa mu je razlagal biologijo. V avtobiografiji Mladost pri Sv. Ivanu se je Bartol opisal kot pretirano občutljivega otroka, ki se je sam sebi zdel drugačen od vrstnikov, skratka, bil je fant z bogato fantazijo. Njegov hobi so bili metulji, ki jih je proučeval vse življenje. V Trstu je končal ljudsko šolo in pet razredov nemške realke, srednjo šolo pa je končal na gimnaziji Poljane v Ljubljani (1921), kamor se je družina umaknila pred fašizmom. Na takrat novoustanovljeni ljubljanski univerzi je študiral biologijo in filozofijo ter kot stranski predmet še geografijo. Na fakulteti se je seznanil s Klementom Jugom, filozofom in alpinistom, ki je močno vplival na mladega Vladimirja. Na univerzi se je še zlasti navduševal nad Freudom. Po diplomi in doktoratu v Ljubljani je leta 1926 odšel v Pariz, kjer je nadaljeval študij na sloviti Sorboni.
Sorbona v Parizu
Leta 1928 je služil vojaški rok v srbskem Petrovaradinu, kjer se je naučil leteti in se izšolal za vojaškega pilota izvidnika. Po vrnitvi v Ljubljano je postal svoboden umetnik ter živel od pisateljskega dela. V letih 1933 in 1934 je živel v Beogradu in tam urejal Slovenski beograjski tednik. Kot pisatelj sprva ni bil uspešen, saj se njegova književnost ni prilegala tedanjim ljubljanskim literarnim vzorcem. Prav tako je imel težek značaj, saj je znal biti neposreden in brutalno iskren ter zaradi tega pogosto nesramen in žaljiv.
Leta 1940 se je preselil v Kamnik, kjer je na gledališki predstavi spoznal mlado amatersko igralko, sicer uradnico, Dragico Karolino Podobnik. V začetku leta 1941 sta se Vladimir in Dragica poročila ter kmalu postala starša Borutu in Bojanu. Drugo svetovno vojno je Bartol kot pilot Kraljevine Jugoslavije dočakal v letalski bazi v Bosanskem Brodu, vendar se zračnih spopadov ni udeležil. Po kapitulaciji Jugoslavije se je vrnil k družini v Kamnik, ki je bil pod nemško okupacijo.
V Kamniku ni zdržal dolgo, odšel v Ljubljano in se kot zaveden Slovenec pridružil osvobodilni fronti, čeprav je bil za kakršnokoli javnost že dolgo popolnoma apolitičen. Med vojno je deloval v ilegali ter se udeleževal in organiziral sestanke osvobodilne fronte. Po vojni je na pobudo ministrstva Ljudske republike Slovenije odšel v Trst, da bi kulturniško pomagal tržaškim Slovencem. Leta 1954, ko je bilo konec Svobodnega tržaškega ozemlja, se je moral vrniti v Ljubljano, Italijani mu namreč niso izdali dovoljenja za bivanje v Trstu, saj so ga imeli za jugoslovanskega vohuna, kar je vsaj deloma tudi bil. Tudi po vojni so se ga v kulturnih krogih otepali, saj je njegova literatura odstopala od takrat modnega socialnega realizma z ruralnimi in marksističnimi temami. Leta 1956 je nastopil mesto tajnika na SAZU in tam delal do smrti. Umrl je 12. septembra 1967, po težki bolezni ,v 64. letu starosti ter je pokopan na ljubljanskih Žalah.
Alamut je zgodovinsko-filozofski roman, ki govori o perzijski trdnjavi iz 11. stoletja, imenovani Alamut, kjer voditelj sekte izmailcev (ismaelitov) Hasan ibn as-Sabah zbira bojevnike za napad na Seldžuško cesarstvo, ki je zasedlo Iran.
Dogajanje romana Alamut je pisatelj oprl na zgodovinsko izpričane dogodke v 11. stoletju v Perziji. Osrednji lik je Hasan ibn Saba. Ta karizmatični verski voditelj, katerega ime Iranci še danes izgovarjajo s strahospoštovanjem, je od Alaha poslani prerok, ki izza okopov svojega orlovskega gnezda, gradu Alamut, vodi pravo sveto vojno proti perzijskemu cesarstvu. Veliko močnejšemu sovražniku se pogumno postavi po robu z majhno skupino privzgojenih privržencev fedaijev, ki jim v zameno za njihovo zvestobo ponudi več, kot so navadni smrtniki kadarkoli mogli okusiti: s ključem, ki mu ga je zaupal sam Alah, jim odklene vrata onostranstva, raja iz Korana. Ko si raj enkrat zares doživel, si pripravljen narediti vse, da se vrneš vanj. Napeto dogajanje romana poteka v ozračju Tisoč in ene noči; v njem se nepopustljivo, do osupljivih razsežnosti zaostrujejo vprašanja človeške biti.
S pojavom islamskih terorističnih napadov, še posebej 11. septembra 2001, je popularnost knjige v Sloveniji in v svetu močno narasla. Alamut so prevedli v več kot 20 jezikov, pred dvema letoma tudi v kitajščino. Pred leti so izšli tudi nelicenčni prevodi v Egiptu, Libanonu in Iranu.
Vitez poezije 2023 je postal pesnik Andrej Medved s pesmijo Ta čudežni otrok, otrok kot črn gost, »ki žari temno in zagonetno«! Strokovna žirija je v soboto, 22. aprila 2023, na sklepnem dejanju 23. Pesniškega turnirja, ki je potekal v okviru Slovenskih dnevov knjige v Mariboru, njegovo pesnitev ocenila za najboljšo neobjavljeno izvirno pesem. Favorit občinstva pa je bil Anže Brodnik, dijak Gimnazije Poljane iz Ljubljane.
Nagrajenec Andrej Medved in favorit občinstva dijak Anže Brodnik
Pesniški turnir so v Mariboru začeli prirejati že leta 2001 na pobudo Zore A. Jurič, ki je idejo za tovrstno prireditev povzela po romanu Marpurgi mariborske literarne zgodovinarke in pisateljice Zlate Vokač Medic. V njem je opisan srednjeveški viteški pesniški turnir na gradu Riegersburg. Izmed 105 prispelih pesmi je v soboto po odločitvi žirije, ki so jo sestavljali Jure Jakob, Veronika Šoster in Irena Novak Popov, po številnih dopisnih sejah in klavzurah zmagal pesnik Andrej Medved. Strokovna žirija je v utemeljitvi poudarila pesnikovo sugestibilno moč in zagonetnost. »To je pesem, ki žari temno in zagonetno, a tudi trajno in nepopustljivo; bralca mami, da se vedno znova vrača v njen žareči ris in uročen prisostvuje prvobitni moči pesniške besede,« so še zapisali v obrazložitvi.
Nagrajenec Andrej Medved
Zmagovalec in vrhunski pesnik Andrej Medved je za nagrado prejel kovano vrtnico, izdelek umetnostnega kovača Miha Krištofa, denarno nagrado v znesku 1.000 evrov ter redek izvod antologije svetovne poezije, Orfejev spev. Podeljena je bila tudi Prangerjeva nagrada Vizir za video poezijo, ki jo je po odločitvi selektorice, videografinje in režiserke Ivane Vogrinc Vidaliprejel 27-letni Aljoša Toplak za video pesmi Danes gledam skozi okno. »Glavni kriteriji, ki so me vodili pri izbiri, so inovativnost, avtorska vizija ter nedobesednost, potem me je zanimala tehnična izvedba, nisem ocenjevala poezije same, ampak me je zanimalo, na kak način je besedilo v interakciji z videom in obratno, predvsem sem torej vrednotila filmski, in ne pesniški jezik,« je še dejala selektorica za video poezijo Ivana Vogrinc Vidali.
Pisatelj Drago Jančar je z romanom In ljubezen tudi v soboto, 22. aprila 2023, v gledališču Odeon v Latisani v Italiji prejel 30. mednarodno literarno nagrado Latisana per il Nord-Est. V italijanskem prevodu Darje Betocchi je roman lani izšel pri italijanski založbi Navedi Teseo, v Sloveniji pa je roman izdala založba Beletrina.
Strokovna žirija je v utemeljitvi izpostavila »izbrano Jančarjevoprozo« in »mojstrski prevod Darje Betocchi«, ki je italijanskim bralcem približal zgodbo o ljubezni, sovraštvu in posledicah, ki jih je vojna pustila na protagonistih Jančarjevega romana in njegovem rojstnem mestu Mariboru.
Naslov romana utegne zveneti nekoliko nenavadno, saj se roman dogaja v času, ko je svetu zavladalo sovraštvo. Med naraščanjem nasilja v okupiranem Mariboru, med uporniki v pohorskih gozdovih, v koncentracijskem taborišču na severu Evrope in med povojnim prevzemanjem oblasti se v štirih poglavjih odvijajo zgodbe ljudi, ki so v tej zgodovinski blodnjavi človeštva nasilniki, žrtve ali oboje hkrati. In ki skušajo ubraniti vsaj vsak svojo ljubezen pred nesmislom zla in porazom človeškega dostojanstva, so o romanu zapisali pri založbi Beletrina.
Naslovnica Jančarjeve knjige
Mednarodno literarno nagrado Latisana per il Nord-Est podeljujejo pisateljem, ki so se rodili ali živijo v italijanskih deželah Furlanija – Julijska krajina, Trentinsko – Zgornje Poadižje in Benečija, v Avstriji, Hrvaški in Sloveniji ter so svoja leposlovna dela postavili v te regije ali v njih obravnavajo teme, ki se nanašajo na ta geografska območja, piše na spletni strani nagrade.
Pisatelj, dramatik in esejist Drago Jančar (1948) velja za enega najbolj uveljavljenih in prevajanih sodobnih slovenskih avtorjev. Njegova dela so prevedena v več kot 20 jezikov. Najprej je deloval kot urednik, lektor in korektor pri časopisu Večer, od leta 1981 in vse do svoje upokojitve 2016 pa je bil urednik in tajnik pri Slovenski matici.
Za svoja dela je prejel številna najvidnejša slovenska in mednarodna priznanja. Med drugim je večkrat prejel kresnika, in sicer za romane Zvenenje v glavi (1999), Katarina, pav in jezuit (2001), To noč sem jo videl (2011) ter In ljubezen tudi (2018). Za roman To noč sem jo videl je prejel kresnika desetletja (2020). Leta 2020 je za svoj opus prejel tudi avstrijsko državno nagrado za evropsko književnost.
Drago Jančar je za svoja dela prejel številna najvidnejša slovenska in mednarodna priznanja.
Svetovni dan knjige, ki ga vsako leto praznujemo 23. aprila, je razglasil Unesco že leta 1995. Praznik je tesno povezan s književnostjo, saj sta tega dne leta 1616 umrla znamenita književnika Miguel de Cervantes in William Shakespeare. Svetovni dan knjige je posvečen promociji branja, založništva in zaščiti avtorskih pravic ter intelektualne lastnine.
Kip deklice v Ljubljani
Praznovanje dneva knjige je povezano s starim ljudskim običajem, ki izhaja iz Katalonije, ko so si Katalonci na dan svetega Jurija 23. aprila že od nekdaj podarjali vrtnico in knjigo. Rekli so: »Vrtnica je za ljubezen, knjiga pa za vse čase!« Ta dan je posvečen promociji branja, hkrati pa je želja spodbuditi ljudi, še posebej mlade, da odkrijejo lepoto branja in pridobijo spoštovanje do avtorskih del tistih, ki so s svojimi deli pripomogli h kulturnemu napredku človeštva. Slovenija je ena redkih evropskih držav, ki praznik knjige praznuje kar en teden, z namenom, da bi branje knjig vzljubili vsi ljudje dobre volje. Ta dan praznujemo tudi NOČ KNJIGE, praznik, ko prirejamo številne kulturne dogodke za promocijo branja in ljubezen do knjige.
Tudi Novo mesto se ponaša s tradicijo bralne kulture, saj smo številni Novomeščani že tradicionalno predani branju knjig in tako pripravljeni čutiti nekaj lepega in duhovno bogatega, ne da bi pravzaprav vedeli, kakšno spoznanje nam bo podarila knjiga. Zato je k branju potrebno pristopiti z velikodušnostjo in spoštovanjem, saj je branje s predsodki nepravično do knjige in njenega avtorja.
Na praznik svetovni dan knjige smo Novomeščani lahko še posebej ponosni. Med nami namreč živi Novomeščan dr. Janez Gabrijelčič, idejni oče slovenskega in mednarodnega projekta Rastoča knjiga, ki simbolično povezuje vse Novomeščane in Slovence, še posebej tiste, ki radi berejo.
Projekt Rastoča knjiga simbolično poosebljajo trije izredno priljubljeni in prepoznavni kipi: Deklica z rastočo knjigo v Ljubljani, v Novem mestu pa Deklica z rastočo knjigo v tovarni zdravil Krka in Frančiškan z rastočo knjigo pred frančiškansko cerkvijo. Dr. Janez Gabrijelčič je član Kulturnega društva Severina Šalija, dobitnik državne nagrade Red za zasluge, ki mu jo je podelil nekdanji predsednik RS Borut Pahor in dobitnik priznanja MO Novo mesto – Častni občan Novega mesta.
Kip deklice v Krki in kip frančiškana z rastočo knjigo
Vsako leto 22. aprila v več kot 192 državah praznujemo SVETOVNI DAN ZEMLJE. Prvo praznovanje je bilo že davnega leta 1970. Še ne tako daleč nazaj v preteklosti, pred zgolj dvesto leti, je bil človek dokaj nebogljeno bitje. V povprečju je živel le dobrih 40 let in najmanj vsak deseti novorojenček je umrl še kot otrok. Danes smo ljudje globalna sila, ki na tem planetu spreminjamo vse, od kopnega, morja, zraka do biosfere. Kam vse to vodi, opozarja uveljavljena slovenska ekologinja in klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj v svoji knjigi Planet, ki ne raste. Ob svetovnem dnevu Zemlje iz njene knjige na kratko povzemamo opozorila o mejah zmogljivosti našega planeta, ki je še vedno naš edini dom in ki, kot kaže naslov knjige, ne raste in se ne obnavlja.
Po prepričanju mnogih znanstvenikov vemo dovolj o delovanju sistemov Zemlje, da lahko določimo meje zmogljivosti našega planeta. Če te meje prestopimo, tvegamo začetek apokalipse in dokončno uničenje našega preživetja in preživetja prihodnjih generacij. Zaskrbljujoče je, da se mejam sprememb našega okolja iz dneva v dan hitreje približujemo. Ideje o Zemlji, ki ima omejene naravne vire in sposobnosti prilagajanja, niso nove, politike in gospodarstva vseh držav pa kljub temu omejenosti planeta niso doslej nikoli upoštevale. Žal v zadnjih petdesetih letih z vidika resnejše obravnave okolja in trajnostnega razvoja nismo prišli tako rekoč nikamor. Toda čas, ki prihaja, bo zelo drugačen. Čas življenja prek svojih zmožnosti, od naravnih virov, sposojenih od prihodnosti, se končuje.
Lučka Kajfež Bogataj v knjigi Planet, ki ne raste, opozarja na uničenje, ki ga Zemlji permanentno povzroča človek!
Ljudje se s tem spoznanjem težko sprijaznimo. Najtežje breme spoznanja pri tem pade na našo generacijo, še posebej na mlade. Nujno je, da meje spoznamo in jih razumemo, da upoštevamo že znane rešitve, predvsem pa, da najdemo nove pristope in ideje, kako naprej.Krepitev povezave med znanostjo, politiko in družbo ter sodelovanje državljanov sta pomembni sestavini procesa dolgoročnih rešitev. A kljub temu vse izkušnje kažejo, da je prva na potezi politika. Veliko sprememb bo treba izpeljati tudi v politiki držav, regij in mest. Politika bi morala imeti vizijo trajnostnega razvoja in obenem upoštevati znanje, ki je na voljo. Spodbujati bi morala inovacije in izboljšati upravljanje tako na gospodarskem kot na družbenem področju. Potrebni so torej štirje pristopi, in sicer blaženje, prilagajanje, preprečevanje in obnavljanje.
Onesnaževanje okolja je na meji sprejemljivega …
Blaženje vključuje politiko, ki blaži že nastalo škodo v okolju in prispeva k zmanjševanju pritiskov na okolje. S tem bi odpravljali vzroke težav ali vsaj zmanjšali škodljive učinke na zdravje ljudi in ekosisteme. Pri podnebnih spremembah to pomeni na primer popolno opustitev fosilnih goriv, pri kmetijstvu zmanjševanje odvečnega dušika, pri ozonu dosledno prepoved vseh snovi, ki ga razkrajajo, in pri nevarnih kemikalijah prepoved nadaljnje proizvodnje. Dobro zasnovana politika blaženja ima lahko ugodne družbene in gospodarske učinke. Če bi denimo,obdavčevanje z zaposlovanja preusmerili na rabo virov in onesnaževanje, bi lahko ublažili učinke manjšega zaposlovanja v prihodnjih desetletjih, hkrati pa bi spodbudili učinkovitejšo rabo virov.
Prilagajanje pomeni politiko, ki mora reševati posledice že nastale škode, saj so nekatere okoljske spremembe, na primer podnebne, neizogibne. Treba je vnaprej predvideti škodljive posledice in ukrepati, da se prepreči ali kar se da zmanjša škodo, ki jo lahko te spremembe povzročijo. Politika, usmerjena v prilagajanje, je zelo pomembna za ohranjanje biotske raznovrstnosti in varstvo narave; za varnost oskrbe s hrano, vodo in energijo ter za upravljanje zdravstvenih zapletov.
Suša zelo ogroža celotno človeško populacijo.
Tudi hitrost in obseg trenutnega tehnološkega razvoja na področjih od kemikalij, farmacevtskih proizvodov, nano- in biotehnologije do sevanja pogosto presegata zmožnosti družbe, da bi spremljala tveganja in se na njih odzivala, preden se uporaba nekaterih tehnologij splošno uveljavi. S previdnostnimi ukrepi bi lahko rešili številna življenja in preprečili propadanje ekosistemov.
Ne nazadnje pa je nujna tudi politika za obnavljanje. Ta se mora posvečati sanaciji degradiranega okolja in drugih bremen, naloženih družbi. Uporablja se na večini področij varstva okolja, saj izboljša odpornost ekosistemov in tako na različne načine koristi zdravju ter blaginji ljudi.
Plastika ne zgnije v naravi.
Naložba v zeleno infrastrukturo denimo deluje v prid odpornosti ekosistemov in poveča dostopnost zelenih površin. Če bo politika na različnih ravneh, na primer tudi v mestih, ujela ustrezno ravnovesje med temi pristopi, prihodnost ne bo tako negotova. V EU politiki vsaj načelno te pristope podpirajo, drugje po svetu pa žal še ne.
Pisateljica Bernardine Evaristo in naslovnica knjige.
Bernardine Evaristo je postala slavna pisateljica šele pri šestdesetih letih. Leta 2019 je dobila znamenito literarno nagrado booker za roman Dekle, ženska, druga_i, skupaj s slavno angleško pisateljico Margaret Atwood.
Bernardine Evaristo je v knjigi Manifest: nikdar odnehati takole opisala tisti trenutek: »Prejetje nagrade booker je bila izkušnja, ki mi je spremenila življenje, še posebej, ker sem jo dobila za roman, ki tako slavi življenje črnih žensk. Nikoli ne bom pozabila svoje blaženosti, ko je predsednik žirije izrekel moje ime. To je bil epohalen zgodovinski trenutek za mene in literaturo.« Bernardine Evaristo bo v okviru Fabule 29. marca letos nastopila tudi v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani.Eden od rezultatov delovne etike, nepremakljivega značaja in seveda dejstva, da je zdaj znana pisateljica in da so življenja znanih javni interes, je knjiga Manifest: nikdar odnehati, ki je po mnenju literarnih kritikov »osupljiv in navdihujoč opis življenja in kariere«.
Do tridesetega leta ni bila pisateljica, ampak gledališčnica. Po izobrazbi je igralka, s kolegico pa sta ustanovili prvo britansko gledališko skupino za temnopolte ženske. Potem se je odločila, da bo pisala knjige, kakršne je v svetu okoli sebe pogrešala. S prvimi knjigami je doživela ogromno založniških zavrnitev pa nekaj malega kritiških potrditev. Ampak vseeno si je že pri drugi knjigi rekla, da bo nekoč dobila bookerja. Bernardine Evaristo pa razkrije tudi, kako si je tudi sicer v življenju pomagala s »strategijami osebnostnega razvoja«.
Prejemnici prestižne nagrade booker Margaret Atwood in Bernardine Evaristo.
Še vedno si, ko se loteva pisanja nove knjige, napiše afirmacijo, v kateri zatrjuje, da je krasna – preden sploh napiše eno samcato besedo. To ne pomeni, da se slepi ali da je trapasta. Pač pa se s tem napolni z energijo in pozitivnostjo v pričakovanju najboljšega možnega ustvarjalnega rezultata.
Optimizem in sploh pozitivna naravnanost sta v zahodnem intelektualnem – verjetno bi bilo treba dodati »patriarhalnem belem« – elitizmu sumljiva. Avtobiografski teksti umetnikov so praviloma precej boleči. Skoraj vedno so v jedru travmatične izkušnje. Ampak ko Evaristo zapiše, da je postala z vsako oviro bolj trdoživa in odločena, da gre dalje, ji bralci to verjamejo, ker s svojim delom in osebnostjo to dokazuje. Zato ni čudno, da je svoje boje morala izbojevati in jih še bojuje, bila je in ostaja upornica, nikoli pa ni bila fundamentalistka.
Fotografije so s spleta.
Vir: Večer in Jutarnji list (ZG).
Zbral in pripravil: Franci Koncilija
Spletna stran Kulturnega društva Severina Šalija Novo mesto. Urednik: Franci Koncilija.
