Vitezinja poezije 2022 je Miljana Cunta

C:\Users\uporabnik\Desktop\UREJENI PRISPEVKI - ZA SPLET\5 - 41 - 50 - UREJENI PRISPEVKI\50 - VILENICA - 2022 - AMANDA\LATVIJKA AMANDA AIZPURITETE - VILENICA 2022\VILENICA - 2022 - AMANDA LATVIJA\VITEZINJA POEZIJE - 2022\4d19fc85-bb1d-4a47-.jpg

Literarna ustanova Pranger je že junija 2022 pod letnim avditorijem Lutkovnega gledališča Maribor izpeljala finalni dogodek natečaja za najboljšo neobjavljeno pesem v slovenskem jeziku – 22. Pesniški turnir, ki je bil letos prvič razpisan v okviru Prangerja. Izmed 126 prispelih pesmi je zmagala mlada pesnica Miljana Cunta s pesmijo Ura in tako postala vitezinja poezije 2022. Za podeljeni naziv je prejela antologijo svetovne poezije Orfejev spev, kovano vrtnico in tisoč evrov.

C:\Users\uporabnik\Desktop\UREJENI PRISPEVKI - ZA SPLET\5 - 41 - 50 - UREJENI PRISPEVKI\50 - VILENICA - 2022 - AMANDA\LATVIJKA AMANDA AIZPURITETE - VILENICA 2022\VILENICA - 2022 - AMANDA LATVIJA\VITEZINJA POEZIJE - 2022\FOTKA - 2.jpg

                                    Lutkovno gledališče v Mariboru

Miljana Cunta(1976) je pesnica, prevajalka (angleščina in italijanščina), samozaposlena pa je v kulturi. Diplomirala je iz primerjalne književnosti in angleščine na Univerzi v Ljubljani, kjer je opravila znanstveni magisterij. Njeni prvi dve pesniški zbirki, Za pol neba (2010) in Pesmi dneva s fotografijami Dušana Šarotarja (2014), sta bili nominirani za osrednje slovenske literarne nagrade in predstavljeni na številnih dogodkih doma in v tujini. Njen pesniški prvenec je bil preveden v italijanščino, posamezne pesmi pa še v angleščino, francoščino, hrvaščino in makedonščino. Tretja pesniška knjiga Svetloba od zunaj je izšla 2018.

C:\Users\uporabnik\Desktop\UREJENI PRISPEVKI - ZA SPLET\5 - 41 - 50 - UREJENI PRISPEVKI\50 - VILENICA - 2022 - AMANDA\LATVIJKA AMANDA AIZPURITETE - VILENICA 2022\VILENICA - 2022 - AMANDA LATVIJA\VITEZINJA POEZIJE - 2022\miljana-cu-10685836.jpg

Pesnica Miljana Cunta

Strokovna žirija v sestavi dr. Irena Novak Popov, dr. Marcello Potocco in Veronika Šoster je v utemeljitvi izbora vitezinje 2022 poudarila izjemno tankočutnost poetičnih sredstev. V svoji obrazložitvi pa je strokovna žirija zapisala:

»Pesmi Milijane Cunta so pravo darilo času: lahko ga razumemo kot premico, ki se pne v neskončnost in venomer beži od nas, ali ciklično, kot je v krogu razporejena urina številčnica, po kateri tiktakajo kazalci. Cunta v pesem vnaša zgodovino, ki na osebni ravni priča o prehajanju človeka in prednikov, na ravni družbenega konteksta pa tudi o spremembi družbenega sistema ter skupaj z njim človekovega odnosa do lastne eksistence.« Slednje je ubesedeno v prispodobi, pravzaprav v nekakšnem kontrapunktu dveh percepcij časa. V časovni refleksiji, ki prek ure povezuje preteklost in sedanjost, zaustavljeno in pospešeno življenjsko dinamiko, spomin in trajno navzočnost odsotnega človeka, je pomemben tudi prostor. V pesmi so neverjetni detajli in finese, so še zapisali.

Fotografije so s spleta.

Vir: Večer

Zbral in uredil: Franci Koncilija

MONOGRAFIJA O INDIJSKI BHAGAVADGITI

C:\Users\uporabnik\Pictures\KAMNI V VODI\nina-petek-marko-golja-980x551.jpg

Filozofinja dr. Nina Petek iz Mežice

Pri mariborski založbi Pivec je jeseni letos izšla znanstvena monografija o staroindijski pesnitvi Bhagavadgita z istoimenskim naslovom ter podnaslovom Onstran vezi, tostran svobode.  Avtorica je Korošica, dr. Nina Petek iz Mežice, ki je zdaj zaposlena na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer predava azijske filozofije, religije in kulture, prevaja pa tudi iz sanskrta v slovenščino.

»Gre za zelo kompleksno delo, ki je povrhu tudi po uredniški in založniški plati narejeno, kot se spodobi«, je na predstavitvi knjižne novitete v Koroški osrednji knjižnici dr. Franca Sušnika na Ravnah poudarila Milena Pivec, direktorica in odgovorna urednica založbe Pivec. Po njenih besedah lahko delo, ki obsega več kot 380 strani, zaradi zelo tekočega jezika beremo tudi »neznanstveno«, in sicer samo dele, ki nas privlačijo. 

Filozofinja dr. Nina Petek s svojo znanstveno monografijo Bhagavadgita; Onstran vezi, tostran svobode, objavljeno pri Založbi Pivec, bralki in bralcu približa pesnitev, ki je sicer del indijskega epa Mahabharata, hkrati pa je nekaj enkratnega v tradiciji indijskih filozofsko-religijskih besedil. Tako avtorica analizira Bhagavadgito v kontekstu epa in indijske duhovne zgodovine in ugotavlja, da gre za izjemno delo, ki povzema in presega nasprotja med različnimi indijskimi tradicijami. 

image

Milena Pivec in dr. Nina Petek med pogovorom o monografiji.

Avtorica je pojasnila, da so jo med študijem bolj kot azijske, zanimale druge filozofske smeri, a je za doktorski študij po nasvetu mentorice Maje Milčinski izbrala prav hinduistično knjigo Bhagavadgita, ki ima 700 verzov. 

image
C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\MONOGRAFIJA O INDIJSKI PESNITVI BHAGAVADGITI\1620646587.png

Knjiga, ki je sestavni del zelo dolgega staroindijskega vojnega epa Mahabharata, je bila že leta 1785 prevedena v angleščino in vse od takrat je navduševala filozofe, tudi Kanta in Hegla, ne nazadnje so jo prebirali in dojemali kot oazo sredi izgubljenega sveta tudi slovenski hipiji. 

C:\Users\uporabnik\Pictures\KAMNI V VODI\hara krišna.jpg

Velja za enega najpomembnejših del indijske filozofsko-religijske dediščine. Kot je še pojasnila, je pomembno z vidika akademskih študij in laično, kot poseganje v samo družbeno realnost Indije, saj je ljudem pojasnila, zakaj opraviti, kar je treba, to pa je zelo osvobajajoče. Kot pravijo v založbi, temeljita in poglobljena študija osvetljuje najrazličnejše dimenzije kompleksnega razmerja med dharmo in mokšo v Bhagavadgiti. Podnaslov monografije pa razkriva, da je, kot pravi avtorica, Bhagavadgita pravzaprav klic v družbo nazaj iz askeze oziroma iz onkraja, saj se človek lahko osvobodi le tako, da deluje kot bitje v družbi in izpolnjuje svoje obveznosti.


Pesnitev vsebuje še druga vprašanja o človekovem bivanju ter nauke o etiki, metafiziki in jogi. Izid monografije Bhagavadgita. Onstran vezi, tostran svobode, ki je izšla v 300 izvodih, je finančno podprla Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS.

Fotografije so s spleta.

Vir: Večer

Zbral in uredil: Franci Koncilija

ALMA SOUVAN, MURNOVA NEUSLIŠANA LJUBEZEN

Almo Souvan, poročeno Urbanc, je leta 1912 naslikal Ivan Vaupotič.

Almo Souvan je leta 1912 naslikal Ivan Vaupotič. 

Bogata meščanka Alma Souvan, poročena Urbanc, je bila potomka premožne ljubljanske trgovske družine, v katero se je nesrečno in neuslišano zaljubil slovenski pesnik Josip Murn Aleksandrov in je bila tudi njegov navdih. V mladosti jo je portretirala Ivana Kobilca, kasneje tudi Ivan Vavpotič.

Alma Souvan se je leta 1880 rodila kot peti otrok trgovca Ferdinanda Souvana in matere Rozalije, pevke in igralke. Bili so najpremožnejša družina v Ljubljani, imeli so trgovino z oblačili in lastno manufakturo. Starša sta se kasneje ločila, oče pa je kupil posestvo v Volčjem Potoku.  Alma Souvan se je v slovensko literarno zgodovina zapisala kot neuslišana Murnova ljubezen, v katero se je pesnik zagledal še zelo mlad in nepoznan. Murn se je v salonsko družbo vključil šele s posredovanjem Franje Tavčar, Almo Souvan pa je mladi pesnik, ne da bi z njo govoril, opazoval v gledališču, ponoči pa je hodil gledat v njeno okno ter ji posvetil cikel pesmi Noči, ki so izšle v almanahu. Z enosmerno ljubeznijo je mladi pesnik, kot je zapisal njegov sodobnik, literarni zgodovinar Ivan Prijatelj, doživel »bankrot sanj«. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\1 - OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\2 - UREJENI PRISPEVKI\33 - MURNOVA NEUSLIŠANA LJUBEZEN\FOTKA - 2.jpg
C:\Users\uporabnik\Desktop\1 - OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\2 - UREJENI PRISPEVKI\33 - MURNOVA NEUSLIŠANA LJUBEZEN\FOTKA - 3.jpg

Leta 1903 se je Alma Souvan poročila s Francem Urbancem, ki je izhajal iz prav tako zelo premožne ljubljanske trgovske družine. Njegov oče je leta 1903 zgradil veliko stavbo, prvo veleblagovnico v Ljubljani, ki se je dolgo imenovala Centromerkur, danes pa je tam Galerija Emporium. Alma in Franc Urbanc sta imela tri otroke, dva sta umrla na pragu mladosti, Alma pa leta 1964.

Fotografije so s spleta.

Vir: Dnevnik

Zbral in uredil: Franci Koncilija

AVSTRIJSKI ČASTNI DOKTORAT SLOVENCU FLORJANU LIPUŠU

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\2 - UREJWENI PRISPEVKI\FOTKA - 1.jpg
Florjan Lipuš
C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\2 - UREJWENI PRISPEVKI\FOTKA - 2.jpg
Maja Haderlap

Slovenski zamejski pisatelj Florjan Lipuš je v petek, 24. junija 2022, prejel naziv »častni doktor« univerze v Celovcu. Pred njim so ta častni naziv prejeli zamejska pisateljica Maja Haderlap, o čemer smo na spletni strani KDSŠ že poročali, avstrijski pisatelj slovenskega rodu Peter Handke, Josef Winkler in dramatik Peter Turrini. Pred tem je Florjan Lipuš leta 2018 prejel veliko avstrijsko državno nagrado, predsednik republike Slovenije Borut Pahor pa je Lipuša leta 2019 odlikoval z zlatim redom za zasluge. Na slovesnosti je častni doktorat univerze v Celovcu prejel tudi avstrijski filozof, književnik in literarni kritik Franc Schuh.

Slovensko koroško leposlovje je s Florjanom Lipušem dobilo ustvarjalca, ki mu je v marsičem odprl nove horizonte. Vsebinsko jedro njegove poezije, dramatike in predvsem proze je sicer še vedno slovenska koroška zamejska problematika, ki pa je ne vidi tradicionalno in je ne rešuje z narodnoobrambnimi in narodnospodbudnimi besedili. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\2 - UREJWENI PRISPEVKI\FOTKA - 1.jpg
Univerza v Celovcu
C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\2 - UREJWENI PRISPEVKI\94fbb0aadb841f315d27-borut-pahor-in-florjan-lipus.jpeg
Prejem zlatega reda za zasluge   

Florjan Lipuš se skoraj bolj kot s ponemčevanjem ukvarja s slovensko politično, kulturno in duhovno majhnostjo, celo mizerijo in poniglavostjo. Odpor proti nemškemu raznarodovanju in proti problematičnim stranem koroške slovenske stvarnosti sta zanj osnovna pogoja za ohranitev naroda in posameznika. S svojimi izrazito modernističnimi literarnimi deli je na nek način odprl pot modernim literarnim tokovom tudi v matični domovini.

Fotografije so s spleta.

Vira: Večer in STA

Zbral in uredil: Franci Koncilija

ZAMOLČANA SLIKARKA BARA REMEC (1910–1991)

C:\Users\uporabnik\Desktop\2 - OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\2 - UREJENI PRISPEVKI\12 - GLEDALIŠČE ZA OTROKE\PREPOVED ABORTUSA V AMERIKI TUDI V LIKOVNI UMETNOSTI\SALLY ROONEY\ROMAN -  DEKLE-ŽENSKA\BARA REMEC, SLIKARKA SINJIH O\Bara_Remec - SLIKA NJE.jpg
Slikarka Bara Remec
C:\Users\uporabnik\Desktop\2 - OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\2 - UREJENI PRISPEVKI\12 - GLEDALIŠČE ZA OTROKE\PREPOVED ABORTUSA V AMERIKI TUDI V LIKOVNI UMETNOSTI\SALLY ROONEY\ROMAN -  DEKLE-ŽENSKA\BARA REMEC, SLIKARKA SINJIH O\L_bararemec-breznaslo.jpg

Akademska slikarka Bara Remec je v svojem življenju ustvarila izjemen umetniški opus v različnih slikarskih tehnikah, njena dela pa so bila razstavljena na razstavah v Argentini, Ameriki, Kanadi, Evropi in v Sloveniji. Po osamosvojitvi so bila leta 1991 njena dela predstavljena tudi na dveh razstavah v Ljubljani.  Z njenimi risbami so opremljene številne knjige v slovenski bibliografiji.

C:\Users\uporabnik\Desktop\2 - OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\2 - UREJENI PRISPEVKI\12 - GLEDALIŠČE ZA OTROKE\PREPOVED ABORTUSA V AMERIKI TUDI V LIKOVNI UMETNOSTI\SALLY ROONEY\ROMAN -  DEKLE-ŽENSKA\BARA REMEC, SLIKARKA SINJIH O\bara_remec.jpg
C:\Users\uporabnik\Desktop\2 - OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\2 - UREJENI PRISPEVKI\12 - GLEDALIŠČE ZA OTROKE\PREPOVED ABORTUSA V AMERIKI TUDI V LIKOVNI UMETNOSTI\SALLY ROONEY\ROMAN -  DEKLE-ŽENSKA\BARA REMEC, SLIKARKA SINJIH O\prenos (1).jpg

Slikarka in ilustratorka Bara Remec se je rodila 12. januarja 1910  v Ljubljani. Diplomirala je na likovni akademiji v Zagrebu v času, ko je bil rektor znameniti kipar Ivan Meštrović. Ob koncu vojne se je umaknila na Koroško in leta 1948 prišla v Argentino. Pri Slovenski kulturni akciji je dala pobudo za ustanovitev Umetniške šole, na kateri je tudi poučevala. Bara Remec je imela prvo razstavo v Jakopičevem paviljonu maja 1939 v Ljubljani. Na njej je predstavila petindvajset oljnih slik ter nekaj grafik in risb. Obiskovalci so si lahko ogledali portrete, krajine in tihožitja v duhu postimpresionizma in barvnega realizma. Sočasno se je razvijala tudi kot ilustratorka. Pri tem je sprva sledila smeri, ki jo je razvijal Miha Maleš. Sodelovala je pri Domu in svetu ter ilustrirala nekaj prevodnih del Tineta Debeljaka iz različnih slovanskih jezikov. Bara Remec je predvsem prepoznavna po svojih slikarskih delih (velika olja, akvareli) ter grafiki (risbe, lesorezi in linorezi), manj pa jeznana njena mala plastika, oblikovana v keramiki. Poglavje zase in še neobdelano področje njenega opusa pa so neštevilne male risbe in akvareli v velikosti razglednic, katere je darovala svojim sorodnikom in znancem ob raznih priložnostih, prav tako njeni ekslibrisi. Kot je bil samosvoj njen karakter, je dokaj poseben tudi izrazni slog njene umetnosti.

Bara Remec  - La banda okoli 1973 (foto: ARO)

O njenem življenju in delu je bil v letih 1998−2000 posnet dokumentarni film z naslovom Slikarka sinjih oči. Scenarij je napisal Zorko Simčič, režijo pa izvedla Vanda Brvar. Film, ki traja 50 minut, je bil izveden v koprodukciji podjetja Profocus iz Maribora in TV Slovenija.

Bara Remec je umrla 1. marca 1991 v San Carlos de Bariloche v Argentini.

Fotografije so s spleta.

Vira: Družina in s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

Poleti ljudje več berejo, predvsem leposlovje

Fotografija: Teja Zorko pravi, da so najbolj brane knjige Tadeja Goloba. FOTO: Črt Piksi/Delo
Teja Zorko, direktorica Mestne knjižnice v Ljubljani pravi, da so najbolj brane knjige Tadeja Goloba. 

Mestna knjižnica Ljubljana je največja knjižnica v državi, saj ima kar 35 knjižnic, od teh jih je 21 v Mestni občini Ljubljana. Pet med njimi je večjih, saj so bile pred tem samostojne knjižnice, poleg tega pa imajo še 13 postajališč potujoče knjižnice. Na voljo imajo več kot 1,5 milijona knjig, pravi Teja Zorko, direktorica Mestne knjižnice Ljubljana. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\2 - OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\2 - UREJENI PRISPEVKI\12 - GLEDALIŠČE ZA OTROKE\PREPOVED ABORTUSA V AMERIKI TUDI V LIKOVNI UMETNOSTI\SALLY ROONEY\ROMAN -  DEKLE-ŽENSKA\POLETI LJUDJE VEČ BEREJO\FOTKA - 2.jpg

Mestna knjižnica v Ljubljani

Poletje oziroma čas dopustov in počitnic je čas, ko se številni ljudje končno lotijo branja knjig. Direktorica Teja Zorko je povedala, da težko komentira statistične podatke o letošnjem branju knjig, saj smo šele na polovici poletja. Večletna primerjava izposoje knjig v poletnem času pa kaže, da je izposoje poleti vsekakor več, zlasti knjig iz področja leposlovja. Najbolj zvesti bralci so starejši in zaposleni. Odrasel posameznik si knjige povprečno izposodi dvakrat pogosteje kot šolar, dijak ali študent. Največ knjig pa si uporabniki knjižnici izposodijo meseca julija, ko gredo na dopust. 

Obiskovalci knjižnic se pogosto obračajo na knjižničarje in jih prosijo za bralne nasvete. Pogosto imajo redni obiskovalci knjižnice tudi že izbranega »knjižničnega svetovalca«, ki pozna njihov literarni okus in zna bralca usmeriti tudi na kakovostno gradivo, ki ga še ne poznajo. Uporabljajo pa tudi nasvete v digitalne okolju. Uporabniki redno sprašujejo tudi po novostih, ki so predstavljene v brezplačni reviji Bukla.

C:\Users\uporabnik\Desktop\2 - OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\2 - UREJENI PRISPEVKI\12 - GLEDALIŠČE ZA OTROKE\PREPOVED ABORTUSA V AMERIKI TUDI V LIKOVNI UMETNOSTI\SALLY ROONEY\ROMAN -  DEKLE-ŽENSKA\POLETI LJUDJE VEČ BEREJO\FOTKA - 3.jpg
Pisatelj Tadej Golob
C:\Users\uporabnik\Desktop\2 - OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\2 - UREJENI PRISPEVKI\12 - GLEDALIŠČE ZA OTROKE\PREPOVED ABORTUSA V AMERIKI TUDI V LIKOVNI UMETNOSTI\SALLY ROONEY\ROMAN -  DEKLE-ŽENSKA\POLETI LJUDJE VEČ BEREJO\FOTKA - 4.jpg

Letošnje poletje prinaša največje povpraševanje po žanrskem leposlovju. Najbolj izposojana knjiga letos je slovenski kriminalni roman Virus avtorja Tadeja Goloba. Na splošno so slovenski avtorji zelo priljubljeni, prevladuje pa prav Tadej Golob s svojimi kriminalkami in biografijami slavnih Slovenk in Slovencev. Iskani so tudi prav vsi nominiranci za nagrado kresnik, potem šele sledijo prevodi tujih avtorjev.

Fotografije so s spleta.

Vir: Delo

Zbral in uredil: Franci Koncilija

Finžgarjevo hišo v Ljubljani bodo prenovili

C:\Users\uporabnik\Desktop\88 - LET IVANKE MESTNIK - DRAŠČA VAS - 11.5. 2022\IVANKA MESTNIK - PRISPEVEK\SVETOVNI DAN PTIC SELIVK\SVETOVNI DAN PTIC SELIVK\5 - FINŽGARJEVA HIŠA - PRENOVA\FOTKA - 1.jpg

Finžgarjeva hiša v Ljubljani

Dolgoletni župnik v Trnovem v Ljubljani in slovenski pisatelj Fran Saleški Finžgar, avtor znamenitega romana Pod svobodnim soncem, je v 60-letih prejšnjega stoletja po upokojitvi, ob koncu svojega življenja, živel v hiši ob Gradaščici v bližini kopališča  Kolezija. Ta Finžgarjeva hiša, imenujejo jo Finžgarjeva vila, je bila zgrajena v 30-letih po prvi svetovni vojni, sedaj pa je ta hiša v procesu prenove, ki poteka po etapah. V sklopu celovite prenove   bodo v hiši uredili tri apartmaje; Finžgarjevo sobo, klubski prostor in galerijo. Predvideni zaključek prenove je v letu 2024.

Za Finžgarjevo vilo, ki je spomeniško zaščitena, njen lastnik, ki je Slovenska akademija znanosti in umetnosti (SAZU), načrtuje celovito obnovo notranjosti in zunanjosti. Ta poteka po etapah, tako so del gradbeno-obrtniških in inštalacijskih del izvedli že leta 2019, leto kasneje  so obnovili streho, v letošnjem letu pa je predviden zaključek gradbeno-obrtniških in inštalacijskih del. V letih 2024-2025 pa je po gradbenem operativnem načrtu predvidena dokončna obnovitev tudi notranjost Finžgarjeve hiše. V tem času na SAZU načrtujejo tudi ureditev vrta, na katerem bodo postavili večnamenski paviljon, ki bo ponujal prostor različnim prireditvam in kulturnim dogodkom.

C:\Users\uporabnik\Desktop\88 - LET IVANKE MESTNIK - DRAŠČA VAS - 11.5. 2022\IVANKA MESTNIK - PRISPEVEK\SVETOVNI DAN PTIC SELIVK\SVETOVNI DAN PTIC SELIVK\5 - FINŽGARJEVA HIŠA - PRENOVA\FOTKA - 2.jpg
C:\Users\uporabnik\Desktop\88 - LET IVANKE MESTNIK - DRAŠČA VAS - 11.5. 2022\IVANKA MESTNIK - PRISPEVEK\SVETOVNI DAN PTIC SELIVK\SVETOVNI DAN PTIC SELIVK\5 - FINŽGARJEVA HIŠA - PRENOVA\FOTKA - 3.jpg
Fran Saleški Finžgar

Poleg tega bodo v hiši uredili tudi tri apartmaje: Makalonca, Iztok in Irena, ki se z imeni vsi navezujejo na znamenita Finžgarjeva dela, kar velja tudi za klubski prostor, ki se bo imenoval Klub pod svobodnim soncem. Finžgarjevo sobo, ki bo namenjena za gostujoče profesorje in raziskovalce pa bodo opremili s pohištvom iz Finžgarjevega časa.

Fotografije so s spleta.

Vir: Dnevnik

Zbral in uredil: Franci Koncilija

Kako živeti, da življenja ne bomo obžalovali

Zavedanje o smrti, o tem, da nas nekoč več ne bo, vnaša v naše življenje – presenetljivo – več življenja. Ko spustimo vase misel, da je vse minljivo, tudi in predvsem mi sami, se lahko posvetimo stvarem, ki so za nas pomembne. Lahko postanemo boljši človek in lahko živimo življenje, ki ga čez nekaj let, ko bomo spet pogledali nazaj, ne bomo obžalovali.

Pozorni postanemo na drobne stvari, ki dajejo smisel našemu bivanju, in čuječe živimo: pomembni postanejo naše misli in naša dejanja. Ne dovolimo si več, da bi smetili svoje življenje s kritiziranjem, sojenjem in obsojanjem, da bi se obremenjevali z občutki krivde ali pa da bi nam stare zamere krojile vsakdan.

Toda kako to narediti, kako lahko sploh pogledamo strahu pred smrtjo v oči, kako ga premagamo? Dr. Irwin D. Yalom, svetovno znani psihoterapevt in znanstvenik, v svoji knjigi Strmenje v sonce, ki je nedavno izšla pri založbi UMco, meni, da se pri mnogih ljudeh anksioznost, depresija in drugi simptomi napajajo iz strahu pred smrtjo. Po njegovih osebnih in terapevtskih izkušnjah pa po drugi strani premagovanje straha pred smrtjo ne vodi nujno v brezup, ki človeka oropa vsega smisla v življenju. Nasprotno, lahko je prebujevalna izkušnja, ki človeku prinese polnejše življenje. Ideja o smrti nas torej lahko tudi odreši.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\2 - UREJWENI PRISPEVKI\9 - KAKO ŽIVETI ŽIVLJENJE\FOTKA - 2.png

Psihoterapevt dr. Irwin D. Yalom

Ko je IrvinYalom delal z ljudmi, ki jim je grozila smrt zaradi raka, je ugotovil, da so marsikateri med njimi doživeli pozitivno in dramatično preobrazbo, izkušnja srečanja s smrtjo jih je prebudila. Postavili so si svoje prioritete v življenju, pridobili so moč za to, da niso več počeli stvari, ki jih res niso želeli početi. Z bližnjimi osebami so imeli globlje pogovore in bolj so cenili temeljna življenjska dejstva – spreminjanje letnih časov, lepoto narave, zadnji božič ali novo leto.

V sodobnem času sta umiranje in smrt postala tako rekoč še zadnji tabu. Potisnjena sta na stran, o njiju ne želimo razmišljati, kaj šele da bi se nanju pripravljali. Bogate izkušnje z na smrt bolnimi, njihovim spremljanjem in pripravo na smrt ima pri nas Urška Lunder, dr. med., z Univerzitetne klinike Golnik. Ta čas in dogajanje v njem postavlja na zelo visoko in pomembno mesto v človekovem življenju. Zakaj? »Prepričana sem, da je smrt prehod. Ne gre za trenutek, pač pa za proces, na katerega se pripravljamo že veliko prej. Pritegnilo me je to, da se lahko ob raziskovanju tega dela življenja, v dojemanju občutkov, ki so najbolj intenzivni v vsem življenju, tudi sama pripravljam za ta čas, ki bo napočil tudi zame. Ko sem z ljudmi ob koncu življenja in se seznanjam z njihovimi stiskami, lahko vidim, kako se z njimi soočajo, ob tem pa jim z vsem znanjem, ki ga paliativna oskrba ponuja, lajšam tako telesne kot tudi psihosocialne težave. Zelo veliko se, kot rečeno, naučim tudi zase. Ob delu z umirajočimi namreč dobimo dragocene lekcije, kaj je v življenju najpomembnejše.«

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\2 - UREJWENI PRISPEVKI\9 - KAKO ŽIVETI ŽIVLJENJE\FOTKA - 3.jpeg

Kako in česa se torej uči od umirajočih? »Učim se, ko spremljam ljudi in vidim, kaj vse nekateri v tem najtežjem obdobju naredijo, izrečejo, uredijo, kar je vredno vsega spoštovanja in poklona. Pa tudi od tistih, ki tega ne zmorejo, kako pri tem trpijo. Sama pri sebi zbiram te izkušnje in krepim svojo predstavo in tudi svojo moč, da se pripravim na ta čas. Le tako je mogoče, da iz svojega življenja naredim tisto, kar je v največji meri mogoče,« razlaga dr. Lunder. »Čas, ko se poslovimo, razumem kot zadnji izpit, ki ga imamo. Pokaže se vse, kar smo naredili v življenju, kar smo mislili, kakšni so bili naši nameni, kako smo se učili iz svojih napak, kaj nas je vodilo v življenju. To prinaša tisti mir, da smo v času umiranja lahko zelo osredotočeni in ostanemo budni v tem prehodu. Večina ljudi pa tega ne zmore.« Zakaj meni, da je tako? »Družba, naše šolanje in izobraževanje se sploh ne ukvarjajo s tem bistvenim vprašanjem, zakaj smo prišli na ta svet in kaj lahko optimalno z izkušnjami pridobimo, kaj je namen našega bivanja, naš smisel, zakaj življenje sploh je. Kopičenje notranje moči in notranjega miru je v času umiranja poplačano, da zmoremo to napraviti prisotni oziroma budni in ozaveščeni o tem, da smo eno. V resnici smo soustvarjalci in bi morali odgovorno ravnati v vsakem trenutku, tudi pri uporabi besed. Ko delamo napake na tej poti, pa je tudi pomembno, da sprejmemo to, da se učimo, da je naš namen biti boljši oziroma doseči notranji mir. Pomembno je torej sočutje tudi do sebe.«

Ali se bolniki ob umiranju bolj bojijo bolečine ali umiranja samega? »Takrat ko jih močno boli, ko občutijo dušenje ali pa slabost, nemir in drugo, si želijo rešiti predvsem to. Paliativna oskrba lahko zelo dobro olajša telesne težave do te mere, da se človek lahko pripravi na čas prehoda. Nepripravljeni ljudje ali zelo bolni ljudje se svojega prehoda ne bodo zavedali. Če bi bolj razumeli, da je naš prehod zadnji izpit, zadnja naloga v tem življenju, bi se verjetno več posvetili temu, da bi prišli s čim bolj zdravim telesom v čas staranja in odhoda – da bi nas telo podpiralo v tistem zahtevnem času. Večina ljudi ni pripravljena v tem smislu. Morda več tako pripravljenih umira doma. A tudi v bolnišnici smo lahko priča umiranju, ko je nekdo popolnoma prisoten in pripravljen. Običajno so takrat telesne težave manjše, saj ima ob sebi domače, ki so mu v oporo, oziroma je to oseba, polna hvaležnosti in sprejemanja vsega, kot je,« pripoveduje naša sogovornica.

Torej so odnosi zelo pomembni tudi v času umiranja? »Mislim, da umirajoči, ki je v sprejetju svoje situacije in nosi ta mir v sebi, da je pomirjen z odnosi, ki jih je imel, ne občuti te nuje. Večini ljudi pa je v izjemno oporo, da imajo ob sebi ljubeč odnos.« Kaj potrebuje tisti, ki umira, od človeka, ki je ob njem? »Predvsem mir in osebo, ki nič ne terja, nič ne svetuje, nič ne sprašuje, nič ne nakazuje v tem smislu, da bi se postavljal nad umirajočega. Ostane v enakovrednem položaju in se sočutno odziva na to, kar umirajoči nakaže, da potrebuje. To je pravzaprav najtežje, saj smo navajeni, da v takšnih trenutkih želimo nadzirati; svojci si na primer velikokrat želijo, da bi njihov umirajoči več jedel, in bi ga radi nahranili po svojih merilih. Ali pa si želijo, da bi s svojo voljo vztrajal čim dlje, zato ga spodbujajo, da bi na primer telovadil, da vstane in se več giba. Bolni pa se v resnici umirja in mora zapustiti vse te funkcije. Svojci seveda želijo tako pomagati z dobrimi nameni, a to je le njihovo videnje dobrega in potrebnega.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\2 - UREJWENI PRISPEVKI\9 - KAKO ŽIVETI ŽIVLJENJE\FOTKA - 5.jpeg

Moramo se naučiti res prisluhniti in slišati, kaj bi umirajoči želel, kateri je njegov naslednji korak v procesu.« To pa verjetno ni lahka naloga? »To je najtežje, saj imamo pred sabo osebo, ki je v veliko pogledih od nas odvisna, in ko opazimo, da je šibka, takoj pomislimo, kaj bi potrebovala, in bi ji to radi ponudili, jo spodbujali. To se pogosto dogaja tudi med zdravstvenimi delavci. Tudi mi težko prisluhnemo bolniku, kaj bi bilo zanj boljše, kaj bi želel odkloniti, kje bi želel več miru in ne več vzdrževanja za vsako ceno s ciljem podaljševanja življenja. Presoditi je treba, kdaj dovoliti naravno pot. Da so bližnji ob njih takrat, ko se poslavljajo, da ga podpirajo in vodijo.«

Dr. Urška Lunder pove, da se seveda tudi sama srečuje s strahovi. Včasih jo ti njeni strahovi prav presenetijo. »Zelo dolgo že udomačujem umiranje in smrt. Dogaja pa se mi, da se mi okrušijo predstave o sebi, največkrat v odnosih z najbližjimi, iz teh se najbolj učim. Pa tudi v službi. Ali pa v stiku s taksistom ali bančno uslužbenko, ko vidim, da mi ni uspelo ohraniti odprtega srca … Tega je še veliko. To, da se lažje soočam z umirajočimi, da mi je akt umiranja domač in me ne straši več, da zmorem gledati svoje staranje, da sem s tem v stiku … vse to še ni dovolj – še raznorazne zavese strahov obstajajo, ki jih moram odgrniti.« Kako se rešiti strahov? »Če bi znali prepoznati pomen osredotočenosti, čuječnosti, biti tukaj in zdaj, bi se rešili ogromno strahov.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\2 - UREJWENI PRISPEVKI\9 - KAKO ŽIVETI ŽIVLJENJE\725158.2e16d0ba.fill-256x144.jpg

Tako pa jih kopičimo, naše misli so vedno nekje drugje: skrbimo za naprej, kaj nas še čaka, kaj še moramo, česa ne smemo spustiti, ne posvečamo se temu, da smo tu in zdaj. Največja rešitev bi bila, če bi več časa preživeli osredotočeni na zdaj, na ta način bi najbolje utišali svoje strahove glede minljivosti. Takrat ko smo tukaj in zdaj, ko nas ne moti preteklost, ampak jo sprejmemo, ko ne skrbimo za prihodnost, ampak zaupamo svojim odločitvam in toku življenja, takrat je srce odprto in smo sposobni sočutja in ljubezni. Menim, da starejših ni toliko strah umiranja in smrti, ampak bolj časa, ki ga bodo preživeli do takrat. Strah jih je negotovosti glede zdravstvene in socialne blaginje, kako zapolniti ta čas, strah jih je morebitnega trpljenja, ki bo potrebno ob tem. Strah jih je tega, kako bodo njihovi svojci to zmogli in kaj bo z njimi, ko bodo potrebovali pomoč.«V starosti nastopi tudi čas, ko se obrnemo navznoter in več premišljujemo o že preživetem življenju. Opazujemo sami sebe in pozorni smo na svoje notranje življenje, kaj občutimo, ko se nekaj zgodi, kaj nas prizadene, kako nas skrbi za naprej, kako dolgo bomo lahko še poskrbeli zase. Vse to premišljevanje, ki ga je na starost več kot v času aktivne delovne dobe, je danes predvsem vpeto v skrbi. Na srce želim položiti starejšim, da bi usvojili različne načine, kako se v sebi sprostiti, kako se umiriti. Po drugi strani pa se spraševati o tem, kaj si želijo ob koncu življenja, ter se o tem tudi pogovarjati. Udomačiti je treba ta čas, ko bo prišlo spoznanje, da nismo več zmožni biti samostojni, ko bo nekdo drug poskrbel za nas. Ko bomo lahko spili čaj le, ko nam ga bo nekdo prinesel. Da bomo lahko zaužili hrano le, ko nam jo bo nekdo z žlico podajal v usta. To ni nekaj, kar bi bilo tragično ali katastrofično, pač pa normalen potek življenja. Podobno, kot je bilo to potrebno, ko smo se rodili. To je tista prava priprava na usihanje moči, notranja moč pa ob tem lahko izjemno zraste. V nas se naselijo nove pokrajine, novi svetovi, da v duhovnem smislu dojamemo, kakšen je namen našega tukajšnjega bivanja.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\2 - UREJWENI PRISPEVKI\9 - KAKO ŽIVETI ŽIVLJENJE\FOTKA - 7.jpg

Dr. Urška Lunder pravi: »Ni naključje, da so prostovoljci v hospicu pogosto starejši – to je naravno, saj se seznanjajo s tem časom, imajo vse kapacitete za polno sočutje ob umirajočem. Dobro je tudi, da se v družini pogovarjamo o vsem, kar se nam zdi pomembno za tisti čas, kaj naj bi se zgodilo, kaj pa naj se ne bi zgodilo. To je namreč pomembno tudi za svojce, olajša jim poznejši čas žalovanja in razblinja strahove. Najbolj temeljno pa je pogumno sprejeti misel, da smo v resnici duša, ki biva v tem telesu. Da gre s smrtjo telesa življenje v resnici naprej. 

Fotografije so s spleta.

Vir: Revija Vzajemnost

Zbral in uredil: Franci Koncilija

Bralni kotiček slovenskih knjig v Bruslju

Violinistka Tina Čeh

Slovenska violinistka Tina Čeh že deset let živi in ustvarja v Bruslju, kjer je ustanovila Bralni kotiček slovenskih avtorjev in knjig v slovenščini. Prepričana je, da v tujini postane človek bolj domoljuben, kot bi bil sicer, saj začne opažati kakovosti, ki jih ima domovina, ki jih morda pred tem ni opazil ali pa so mu bile samoumevne. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\2 - OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\2 - UREJENI PRISPEVKI\12 - GLEDALIŠČE ZA OTROKE\NEKAJ DIVJIH ROŽ\122 - LET MIRANA JARCA\FESTIVAL KULTURE KOSTANJEVICA\BRALNI KOTIČEK SLOVENSKIH KNJIG V BRUSLJU\FOTKA - 2.jpg

Ljutomer, rojstno mesto Tine Čeh

Z glasbo se je začela ukvarjati, ker je želela posnemati starejšega brata, ki je igral klavir. Da je izbrala ravno violino, je bila bolj naključna kot namerna odločitev. A ko se je zbližala s tem instrumentom, se je Tina Čeh, sicer doma iz Ljutomera, nekje pri devetih letih odločila, da bo violinistka. Z violino se je počutila odlično in kot otroku ji to ni predstavljalo samo instrumenta, ampak tudi kakovostno preživeti čas. Umetnost je bila že od nekdaj del njihove družine, ne nazadnje je bil njen praded slikar Anton Čeh.

C:\Users\uporabnik\Desktop\2 - OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\2 - UREJENI PRISPEVKI\12 - GLEDALIŠČE ZA OTROKE\NEKAJ DIVJIH ROŽ\122 - LET MIRANA JARCA\FESTIVAL KULTURE KOSTANJEVICA\BRALNI KOTIČEK SLOVENSKIH KNJIG V BRUSLJU\FOTKA - 3.jpg

Bruselj

Življenje Tine Čeh je dobesedno prepleteno z umetnostjo, zato ni čudno, da je v Bruslju ustanovila umetniški center Kulturni kreativni kotiček, kjer je ravnateljica, tam vodi še glasbeno šolo, ustanovila pa je tudi Bralni kotiček s knjigami slovenskih avtorjev. Tako je kulturni kreativni kotiček postal prostor, kjer se združijo glasba, literatura in likovna umetnost. Z Bralnim kotičkom in knjigami slovenskih avtorjev pa v tujini ohranja kulturo svoje domovine. Poleg tišine, ki je Tinina najljubša »glasba«, v prostem času rada bere, skrbi za svoj »vrtiček« na balkonu in se ukvarja tudi s športom. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\2 - OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\2 - UREJENI PRISPEVKI\12 - GLEDALIŠČE ZA OTROKE\NEKAJ DIVJIH ROŽ\122 - LET MIRANA JARCA\FESTIVAL KULTURE KOSTANJEVICA\BRALNI KOTIČEK SLOVENSKIH KNJIG V BRUSLJU\FOTKA - 4.jpg
C:\Users\uporabnik\Desktop\2 - OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\2 - UREJENI PRISPEVKI\12 - GLEDALIŠČE ZA OTROKE\NEKAJ DIVJIH ROŽ\122 - LET MIRANA JARCA\FESTIVAL KULTURE KOSTANJEVICA\BRALNI KOTIČEK SLOVENSKIH KNJIG V BRUSLJU\FOTKA - 5.jpg

Kulturnica Tina Čeh o sebi pravi, da ji je Kulturni kreativni kotiček zelo ljub projekt, ker predstavlja mehurček umetnosti različnih kultur, kjer je vsak dobrodošel ne glede na spol, politično prepričanje in versko pripadnost. Pomembno je, da so vsi drug do drugega spoštljivi, da imajo radi kulturo v vseh njenih razsežnostih, se radi učijo in radi prenašajo znanje. Pomembno je, da se prav vsak počuti sprejetega. Tina pa je najbolj srečna takrat, ko ji obiskovalci povedo, da jim je bilo v kotičku lepo. 

Fotografije so s spleta.

Vir: Delo

Zbral in uredil: Franci Koncilija

Tudi v Novem mestu bi lahko imeli gledališče za mlade in otroke!

V Sloveniji delujeta samo dva nacionalna središča gledališčne kulturne produkcije za otroke in mlade, ki sta v Ljubljani in Mariboru. Analiza zatečenega stanja pa kaže, da je potreba, da se na tem področju stvari premaknejo naprej, očitna. Še najbolj so agilni v MO Koper, ki želi postati tretje nacionalno gledališčno središče, kjer se za to pomembno kulturno ustanovo prizadevajo že kar nekaj časa. Dejstvo je, da otroci in mladi, ko se aktivno vključijo v vse razsežnosti gledališča, pridobivajo estetske in etične izkušnje, ki so potrebne za vstop v svet odraslosti! Kot na vseh področjih kulture, je tudi pri vključevanju mladih v svet gledališča, glavni problem pomanjkanje denarja. 

Katja Pegan, direktorica Gledališča Koper, je osnovala strateško skupino, ki naj bi ji pomagala udejanjiti vizijo otroškega gledališča, se pravi sofinanciranje več produkcij in izvedb predstav za otroke in mlade. Tako so nedavno podpisali pobudo, ki so jo naslovili na resorna ministrstva in štiri istrske občine. Te bodo projektni predlog obravnavale na eni izmed prihodnjih koordinacij županov.

»Pobuda je že dolgo nastajala znotraj Gledališča Koper, ki želi mlade, šolarje, pa tudi otroke v vrtcih, seznaniti z gledališčem in jim približati kakovostno kulturo,« je dejal Anton Baloh, ravnatelj Osnovne šole Vojke Šmuc v Izoli, ki predstavlja istrske osnovnošolske ravnatelje in je prvopodpisani pod pobudo za vzpostavitev koprskega otroškega gledališča. Poudaril je, da njihova podpora ne izhaja iz partikularnih interesov kogar koli iz strateške skupine, pač pa želijo spodbuditi nekaj dobrega v družbi.

Fotografija: Prizor iz otroške plesne predstave Rdeča kapica. FOTO: Jaka Varmuž/Gledališče Koper

Prizor iz otroške plesne predstave Rdeča kapica v gledališču v Kopru.

 (Foto: Jaka Varmuž) 

Tudi dr. Luciji Čok, nekdanji ministrici za šolstvo, znanost in šport ter prvi rektorici Univerze na Primorskem, se zdi pomembno vprašanje, v kakšnem svetu podob živijo današnji otroci in mladostniki. Kot nadaljuje, gre za begajoče, izginjajoče podobe, ki jih prikazujejo ekrani; sporočila, ki jih na ta način dobijo, pa ne spodbujajo njihovega fantazijskega sveta in ustvarjanja jezikovnega zaklada. Gledališče Koper se je vse od nastanka prednostno posvečalo sistematični vzgoji mladega občinstva. Pred desetletjem so v dogovoru  s šolami vsakemu otroku iz koprske občine vsaj enkrat na leto omogočili organiziran ogled gledališke predstave. To je preraslo v večtedenski Festival Pri svetilniku, na katerem se zvrsti več gledaliških predstav, delavnic in drugih dogodkov za različne starostne skupine otrok iz istrskih in kraških občin. Festival je pred pandemijo korone leta 2019 obiskalo rekordnih 9000 otrok. To je dokaz, da kulturno-umetniško vzgojo otroci preprosto potrebujejo.

Utrinek iz igre Loli, Boli in svet, poln čudes. FOTO: Jaka Varmuž/Gledališče Koper
Utrinek iz predstave Modro pišče. FOTO: Jaka Varmuž/Gledališče Koper

Gledališčni utrinki za otroke in mladostnike v Kopru.

Po vsem povedanem, kako resno se v Kopru prizadevajo za ustanovitev nacionalnega središča kulturne produkcije za mlado občinstvo, se zdi, da bi tudi za Dolenjsko in Belo krajino, lahko v novomeškem Anton Podbevšek Teatru (APT) imeli gledališče, ki bi ga ustvarjali otroci in mladi, pred vsem talentirani novomeški gimnazijci, ki so pod mentorstvom slovenista in gimnazijskega profesorja Tomaža Koncilije, že nekajkrat dokazali, da so sposobni pripraviti kakovostne gledališke in glasbene dogodke in predstave. 

Zato želim, da to razmišljanje postane izziv in spodbuda tudi za župane Dolenjske in Bele krajine, še posebej za novomeškega župana mag. Gregorja Macedonija, ki naj ustanovi ustrezno medresorsko komisijo za zagotovitev potrebnega denarja in za dokončno uresničitev te plemenite zamisli za dobrobit mladih.

Fotografije so s spleta.

Vir: Delo

Pripravil: Franci Koncilija

Spletna stran Kulturnega društva Severina Šalija Novo mesto. Urednik: Franci Koncilija.