V ponedeljek, 16. oktobra 2023, je bila na Župančičevem sprehajališču predana svojemu namenu Julijina brv za pešce in kolesarje med Loko in Kandijo. Ime je soglasno sprejel Občinski svet MO Novo mesto na pobudo Kulturnega društva Severina Šalija (KDSŠ), predlog za to ime pa je dala naša članica Marjana Štern. Zato smo ob tem pomembnem dogodku na razgovor in k sodelovanju v novi rubriki, ki smo jo poimenovali NAŠ INTERVJU, povabili članico KDSŠ in lektorico naših spletnih strani Marjano Štern, ki je na vprašanja z veseljem odgovorila.
Fotografiral: Peter Žunič Fabjančič
Na ravni KDSŠ smo bili zelo veseli tvojega predloga in se ti zanj najlepše zahvaljujemo, saj si s tem dejanjem bistveno pripomogla k še večji prepoznavnosti našega društva. Kako si dobila to idejo? Ali je k temu pripomogla tvoja dolgoletna profesionalna usmeritev? Kot učiteljica slovenščine gotovo dobro poznaš pesnika dr. Franceta Prešerna in njegovo muzo Julijo.
V učnih načrtih za višje razrede osnovne šole je kar precej ur posvečenih obravnavi poezijenašega največjega pesnika Franceta Prešerna, ki mi je bil vedno zelo pri srcu. Znano je, da je bila njegova pesniška muza in neuslišana ljubezen Ljubljančanka Julija Primic. Ideja o poimenovanju brvi, ki povezuje Kandijo z Loko, se mi je utrnila zaradi bližine nekdanjegaprebivališča Julije Primic, ki ji je France Prešeren namenil veliko pozornosti in ji z akrostihom PRIMICOVI JULJI posvetil eno svojih najznamenitejših pesnitev Sonetni venec.
Znano je, da je Primičeva Julija po poroki s sodnikom Jožefom von Scheuchenstuelom živela v gradiču Neuhof, ki stoji tik ob interni bolnišnici. Legenda pripoveduje, da je France Prešeren s prijatelji večkrat prišel v Novo mesto in s čolna na reki Krki glasno recitiral pesmi, posvečene Juliji. Ali se strinjaš s trditvijo, da smo tudi s tvojo pomočjo Novomeščani z brvjo, poimenovano po Juliji, za vse čase odlično počastili in ohranili Julijino ime?
Nekdanje Julijino prebivališče gradič Neuhof
Da, vsekakor. Tako imamo Novomeščani sedaj že tri stvari, zaradi katerih bo Julijino ime večno živelo med nami. Poleg Julijine brvi nas nanjo spominjata Julijina sprehajalna pot ob reki Krki pod interno bolnišnico ter njen grob tik ob kapeli na šmihelskem pokopališču.
Društvo Skulpte, ki povezuje novomeške kiparje, je že pred časom dalo številne pobude, da bi MO Novo mesto nekdanji grad Neuhof preuredila v kulturno središče novomeških umetnikov, kjer bi ustvarjali in prirejali najrazličnejše kulturne dogodke. Kaj meniš o tej pobudi?
Pobuda je seveda odlična. Po mojih informacijah pa so potrebe bolnišnice tako velike, da bo stavba verjetnoše naprej namenjena samo zdravstvu.
Kot učiteljica slovenščine si večino delovnih let preživela na Osnovni šoli Grm. Kakšni spomini te vežejo na ta leta? Nam lahko zaupaš svoj najlepši pa tudi najtežji dogodek iz teh časov?
Najlepše spomine imam na dni, ko smo skupaj z likovnim pedagogom Brankom Šustrom, učiteljicami razrednega pouka, slikarjem Jankom Oračem, predvsem pa z grmskimi ustvarjalnimi učenci skupaj zasnovali šolski časopis, ki smo ga poimenovali NAJBOLJŠI ČASOPIS, s kratico NAJČA.Pa še uspelo nam je, da je Najča že takoj na začetku prejela priznanje za najboljši osnovnošolski šolski časopis v Sloveniji.
Zares hudo pa je bilo takrat,ko je težko zbolela ena od mojih učenk in je kljub dobrim mislim, ki smo jih ji pošiljali z njenimi sošolci sleherni dan, umrla.
Slovenisti vseh vrst že dolgo opozarjajo na pomen slovenskega jezika, ki je pravzaprav indikator za Slovence v konglomeratu evropskih narodov. Ali je slovenski jezik v krizi?
Naš jezik je naš dom. Naš dom je naš jezik, in ta je res kar v težavah. Našo največjo dragotino, naš jezik, izpodriva pred našimi očmi angleščina. Sami ponižujemo svoj jezik in ga ogrožamo. Grem, na primer, po našem mestu in v obraz mi bijejo napisi trgovin, lokalov, podjetij, imena prireditev na panojih v tujem jeziku. »Namesto da bi spoštovali in gojili svojo govorico, to čisto studenčnico naše biti, na vsakem koraku mirno prodajamo prvenstvo maternega jezika za tujo skledo leče,« je zapisal Tone Pavček v četrtem delu proznega dela Čas duše, čas telesa. Še posebej v krizi je najvišja oblika slovenskega jezika, zborni knjižni jezik,ki ga mladina zaradi odsotnosti branja zahtevnejših, daljših kvalitetnih besedil vse slabše obvladuje. K sreči pa še vedno veselo žuborijo druge zvrsti našega maternega jezika, na primer narečja, pokrajinski pogovorni jeziki ter interesne zvrsti jezika.
V naših šolah je vedno več neslovenskih otrok. Ponekod je že tretjina razreda priseljencev, drugod pa veliko število pripadnikov romskih skupnosti. Kaj vse to pomeni za vedno slabšo prepoznavnost slovenske leposlovne literature?
Ne gre samo za vse slabšo prepoznavnost slovenske književnosti. Najbolj pereča problematika je ta, da je v naših šolah vse več priseljencev oziroma otrok, ki ne razumejo slovensko. Delež otrok priseljencev je v lanskem šolskem letu znašal 8,6 odstotka. Učitelji težko zagotovijo kvalitetno osnovnošolsko izobrazbo slovenskim otrokom, če se morajo med poukom ukvarjati s skupino otrok tujcev, ki pouka v slovenskem jeziku ne razume. Tem otrokom bi bilo treba pred vstopom v šolo zagotoviti t.i. pripravljalnico, kjer bi se leto dni učili slovenskega jezika in se seznanili s slovensko kulturo in običaji. Nato bi opravili starosti prilagojen preizkus znanja ter se vključili v reden pouk. Slaba je tudi situacija na področju romskih otrok, ki poleg neznanja slovenščine zelo neredno obiskujejo pouk. Država za Rome sicer namenja vse več denarja, a žal je malo učinka.
Naša sodobnost postaja vedno bolj digitalna. Šolarji imajo skoraj ves dan v rokah mobitel! Knjige izginjajo iz njihovega komunikacijskega sveta. Kaj je mogoče storiti, da bo knjiga spet postala »prijateljica« mladih?
Zaradi prekomerne uporabe mobilnih telefonov, kjer so le kratke informacije, ki pogosto celo poneumljajo, zmanjkuje časa za branje literature na višji ravni. Ker mladi zmeraj manj berejo knjige, izgubljajo stik z višjimi ravnmi jezika, njihov besedni zaklad je osiromašen, šolski spisi so temu primerni. Nič ni narobe, če mladi pri komunikaciji na družbenih omrežjih uporabljajo svoj sleng. Vprašanje pa je, kako jih pritegniti, da bodo v roke vzeli knjigo in prebirali daljša, zahtevnejša besedila, ki so bistvena za razvoj analitičnega in kritičnega mišljenja, predvsem pa za obvladanje knjižnega jezika. Po mojem bi si morali učitelji za to prizadevati pri večini šolskih predmetov, ne samo pri slovenščini. Učencem in dijakom pa bi priporočila knjigo Mihe Kovača Berem, da se poberem, ki podaja deset razlogov, zakaj v digitalni dobi sploh brati.
Dolenjski muzej in Knjižnica Mirana Jarca nudita novomeškim ljubiteljem kulture veliko najrazličnejših dogodkov, ki pripomorejo k razvoju in stalni rasti ljubezni do kulture v vseh njenih razsežnostih. Ali rada obiskuješ te dogodke? Kaj te pri teh dogodkih najbolj priteguje?
Dolenjski muzej Knjižnica Mirana Jarca
Da, vedno se razveselim vabila na te zanimive in privlačne kulturne dogodke, ki se jih praviloma največkrat tudi udeležim. Hvaležna sem muzeju in knjižnici za ves njun trud in vztrajanje, da imamo Novomeščani možnost spremljati toliko in tako pestre kulturne prireditve v najširšem pomenu te besede. Kot članica KDSŠ pa moram pohvaliti tudi vse prireditve na ravni društva, ki je že po svojem imenu, ki ga nosi, dolžno širiti ljubezen do kulture na vseh ravneh.
Manca Košir je med Slovenci zelo priljubljena s svojimi knjigami in tudi nastopi. Kaj te priteguje pri njenih knjigah in sporočilih, ki jih širi med ljudmi?
Najprej čestitke Manci Košir, ki je prejela nagrado Elle 2023 za življenjsko delo!
Vsestranska Manca Košir, profesorica, novinarka,igralka, manekenka,pesnica, pisateljica, ambasadorka radostnega staranja, prostovoljka v Hospicu, v zadnjem času tudi ambasadorka akcije »Rad/a imam življenje«, je pred kratkim v intervjuju za Radio Ognjišče govorila o spreminjanju odnosov med ljudmi, o svojih sedmih knjigah pisem, o veri, o smrti, tudi o večnem življenju, o zaupanju in hvaležnosti, predvsem pa o ljubezni.»Res je, zelo rada imam življenje, čeprav se zavedam, da je smrt kmalu pred menoj, ampak prav zato ga imam še rajši, ker še bolj vem za vsako uro, kako je dragocena, in še bolj vem, kaj je pomembno, še bolj sem hvaležna, še bolj ljubim globoko in visoko.«In še: »Počasi, po stopinjah, pridemo do najvišje ljubezni, ljubezni do lepote, do resnice, do Boga, do absolutnega. Na tej poti se naše srce vedno bolj odpira in dogaja se zame največji čudež, da za ljubezen ne potrebujemo ničesar zunanjega več, ker sami postajamo ljubezen.«
Manca Košir
Manca Košir, ki je bila tudi moja učiteljica pri izobraževanju za mentorico šolskih časopisov in za mentorico študijskih bralnih krožkov na Andragoškem centru Slovenije, me navdušuje z vsem, kar počne za druge,s svojim nadvse bogatim besednim zakladom in z globokimi sporočili. Najbolj me je nagovorila njena misel, da sta zaupanje in hvaležnost najmočnejši sili, ki nam pomagata živeti in umreti.
Nedavno je v novomeškem Parku Rastoče knjige pred množico občudovalcev nastopil v Sloveniji zelo popularni in priljubljeni pater Karel Gržan. Katera njegova knjiga ti je najbolj všeč in zakaj? Kaj je posebnost tega človeka? Da ljubi vse ljudi?
Dr. Karel Gržan je izjemen človek. Moč in milina v enem. Priča temin. Človek preživetja. Znanilec zaupanja in vere v človekovo prebujenje iz površnih zaznavnosti. Prinašalec miru. Duhovnik, pisatelj, magister teologije, doktor literarnih ved in redovnik kapucinov, predvsem pa eden od najbolj pronicljivih mislecev, raziskovalcev in človekoljubov našega prostora in časa.
Pater Karel Gržan
Živi na idiličnem Konjskem Vrhu, naselju v občini Luče, in je med premnogimi, ki so se v zadnjih ujmah znašli v življenjsko ogrožajoči stiski, brez osnovnih dobrin, odrezani od sveta, a je hvaležen, da je ostal živ in zdrav. Najbolj se me je dotaknila njegova najnovejša, 51. knjiga po vrsti.To je biografska knjiga z naslovom Mir,v kateri odstira zadnje tančice s svojega tako zelo posebnega življenja. Najbolj me navdihuje njegova izjava: »Vsako leto mi je lepše živeti, ne lažje, a bolj polno, bliže popolnosti.«
Ali rada bereš? Pesnik Tone Pavček je že pred desetletji opozoril: »Če ne bomo brali, nas bo pobralo!« Katero knjigo pravkar prebiraš?
To, kar nam je naročil moj ljubi dolenjski rojak, je letos lepo dopolnil t.i. Ljubljanski manifest, ki opozarja na pomen branja literature na višji ravni, torej daljših, zahtevnejših besedil v slovenskem knjižnem jeziku. To še posebej velja za našo mladino, ki naj se potrudi, da bomo ohranili naš knjižni zborni jezik.
Čisto slučajno mi je v tem času prišla pod roke iskrena, duhovita izpoved Mihe Šaleharja, avtorja knjižnih uspešnic in dolgoletnega radijskega voditelja, knjiga o njem kot »rekreativnem pivcu z dvomi« z naslovom Notranji pir.
Živimo v težkih časih. Poleg naravnih ujm in vojn, ki vedno bolj ogrožajo naša življenja, so tudi medčloveški odnosi na zelo nizki ravni! Kako naj vse to spremenimo na bolje? Kaj smo kot ljudje dolžni storiti drug drugemu, da bodo naša življenja bolj humana, lepša in bolj srečna?
Ljudje odtujeno živimo, ne poznamo pristne bližine v odnosih in se ne upamo spustiti v globino duše. Delajmo na odnosih, da bodo takšni, da se nas dotaknejo v srcu! Bližina, sočutje inpovezanost so zdravilo. Karel Gržan pravi:» Zmagoviti smo v povezanosti;stvari nas razveselijo,človeške bližine pa osrečijo.« Potrebno je povedati, izraziti svojo stisko, strahove, jokati, tudi tarnati, ne ostati sami. Prositi, se zahvaliti, se opravičiti in izraziti naklonjenost. Le tako lahko preživimo – skupaj.
Marjana Štern, najlepša hvala za tvoje odgovore in prijetno sodelovanje.
Fotografije: Peter Žunič Fabjančič in s spleta.
Pogovarjal se je: Franci Koncilija
