Arhiv Značk: predstavljeno

PRVA OBLETNICA KATOLIŠKO-ISLAMSKE DEKLARACIJE IZ ABU DABIJA

UVOD

V duhu prve obletnice podpisa katoliško-islamske Deklaracije o bratstvu za mir v svetu in skupno sožitje je papež Frančišek 4. februarja 2020 poslal »urbi et orbi« kratko video sporočilo. V njem odločno spodbuja vse, ki se v duhu Deklaracije trudijo uresničevati ljubezen za dobro drugih, ne glede na njihovo religijsko, etnično in kulturno pripadnost. Papež je na koncu sporočila podelil blagoslov vsem, ki si prizadevajo za dobrobit pristnih medčloveških odnosov.

Deklaracija o bratstvu vseh ljudi za mir, ki sta jo lani na pomembnem medreligijskem katoliško-islamskem dialoškem srečanju v Abu Dabiju podpisala papež Frančišek in veliki sunitski imam Ahmed al Tayyib, predstavlja pomemben dialoški dogodek na področju dveh največjih monoteističnih religij. V tem dokumentu sta papež Frančišek in veliki imam univerze Al Azhar Ahmed al Tayyib pozvala katolike, kristjane in sunitske muslimane, kakor tudi vse ljudi dobre volje, da sprejmejo teološka, antropološka, etična, kulturološka in politična spoznanja, do katerih sta prišla oba podpisnika Deklaracije na podlagi medsebojnega obojestranskega sodelovanja še pred podpisom tega dokumenta.

Papež Frančišek                                               
Imam Ahmed al Tayyib

TEMELJNE IDEJE DEKLARACIJE

Katere so temeljne ideje Deklaracije, ki jim papež pripisuje tako velik zgodovinski pomen? Avtorji priznajo številne pozitivne dosežke sodobne civilizacije, hkrati pa opozarjajo tudi na številne nevarne trende, ki ogrožajo sam človeški obstoj. Deklaracija sicer jasno poziva k radikalnemu duhovnemu, filozofskemu in kulturnemu preobrat vseh ljudi dobre volje, vendar papež in imam vse to presegata s pozivom, naj ljudje med seboj sodelujejo na podlagi vere, ki je plod božjega delovanja oziroma božje milosti. Ta milost ljudem pomaga pri uresničevanju postulatov medsebojnega sožitja v ljubezni, v prizadevanju za mir, družbene in gospodarske pravice, spoštovanju svobode veroizpovedi, svobode mišljenja, pravic žensk, pri ekološki odgovornosti itd. Še posebej pa sta v Deklaraciji obsojena nasilje in teror v imenu vere. Kritiki Deklaracije pa se sprašujejo, kako je mogoče graditi univerzalno bratstvo v svetu s toliko kulturnimi, religioznimi, svetovnonazorskimi, ekonomskimi in socialnimi razlikami in interesi? Sopodpisniki Deklaracije pa tem skeptikom sporočajo, da je ta dokument racionalno in teološko utemeljen, ko opozarja na možno bodočnost, ki bo kljubovala nasilju, krivici, neenakosti, ekološki in celo atomski apokalipsi.

SVETOVNI DAN ČLOVEŠKEGA BRATSTVA ŠE NI SPREJET

V skladu s tem duhom Deklaracije je papež Frančišek v preteklem letu na različnih dogodkih in srečanjih z osebnostmi poudarjal njen pomen, citiral posamezne ideje ter delil Deklaracijo politikom in predstavnikom drugih religij. Tudi papeški svet za medreligijski dialog si neprenehoma prizadeva za razširjanje ciljev Deklaracije na diplomatski, medreligijski, akademski in pastoralni ravni.

Glavni tajnik OZN Antonio Guterres

Spodbujen z antropološko-teološkimi temelji in cilji Deklaracije je papež Frančišek decembra 2019 skupaj z velikim imamom, ki ga v svojih sporočilih imenuje za »svojega brata«, predlagal glavnemu tajniku Organizacije Združenih narodov (OZN) Antóniu Guterresu, da 4. februar razglasi za »svetovni dan človeškega bratstva«!

V pobudi sta papež in imam še predlagala, da bi bili OZN skupaj s Svetim sedežem in Univerzo Al Azhar iz Abu Dabija soorganizatorji velikega Svetovnega dialoškega srečanja in kulture o človeškem bratstvu. To pobudo so odločno podprle manjše krščanske skupnosti v islamskih državah, maronitski patriarh Bechara Rai, kaldejski patriarh Rafall I. Sako ter istanbulski patriarh Bartolomej.

NASPROTOVANJA DEKLARACIJI V KATOLIŠKI CERKVI

Deklaracije pa ne podpirajo vsi. Najbolj ji nasprotujejo katoliški tradicionalisti, ki se ne strinjajo z dosežki II. vatikanskega koncila na področju teologije, duhovnosti, pastoralne prakse in kristocentričnosti odrešenjskega sporočila. Papežu Frančišku glede podpisa Deklaracije očitajo, da je dokument relativističen in heretičen s trditvijo, da je pluralizem religijske zgodovine človeštva »dar modre božje volje.«

Podpis deklaracije

Zaradi tega je papež Frančišek 3. aprila 2019 na posvet poklical sholastične teologe in njihovo »Voluntas permissiva Dei«, ki so leta 1986 svetovali tudi papežu Janezu Pavlu II., ko je imel veliko težav z organiziranjem medreligijskega molitvenega srečanja v Assisiju. Papež Frančišek je bil prepričan, da je Deklaracija v službi uresničevanja edinstvenega Božjega zgodovinskega načrta, v okviru katerega so razlike manj pomembne od edinosti, ki je »radikalno, temeljno in odločujoča«!

NASPROTOVANJA DEKLARACIJI V ISLAMU

Tudi v islamskem svetu ni šlo vse gladko. Odzivi na dogodek v Abu Dabiju so bili precej zadržani. Med drugim veliki imam Ahmed al Tayyib ni prepričal predstavnikov sunitskega, salafitskega in vahabitskega islama. Za uspešno sodelovanje kristjanov in muslimanov predstavlja decentraliziranost islamske religije, še posebej njen mnogovrstni pravno-teološki sistem (šeriatsko pravo) ter njihovi različni etično-kulturološki načini življenja, precejšnjo prepreko. Navsezadnje je v bližini še problematična Saudska Arabija, ki še vedno predstavlja sicer moderno, vendar antipluralistično, antidemokratsko, teokratsko paradigmo političnega islama.

ZAKLJUČEK  

Ne glede na vsa zgoraj navedena nasprotovanja je papež Frančišek prepričan, da je Deklaracijo možno uresničiti tudi s pomočjo nadaljevanja medreligijskih asiških srečanj, s katerimi je začel že papež Janez Pavel II. Navsezadnje tudi zato, ker se je tam prvič zgodilo srečanje dveh teološko-religioznih inkluzivizmov, katoliškega in islamističnega.

Na koncu se v povezavi z Deklaracijo pojavljata dve temeljni vprašanji:

  1. Ali ni bodočnost dialoškega sožitja dveh različnih teoloških sistemov predpogoj obstanka človeštva, da znotraj inkluzivizma lastne veroizpovedi najdejo dovolj duhovnega prostora za sprejemanje temeljnih vrednot drugih religijskih izkušenj in stališč?
  • Ali ni Deklaracija pravzaprav majhna, vendar tudi nezanemarljiva spodbuda in poziv, naj si verniki obeh religij prizadevajo, da bi doprinesli k uresničevanju Božje ljubezni med ljudmi v duhu medreligijskega Assisija?

Kolikor kristjani pritrdilno odgovorijo na ti dve vprašanji, da lahko dejansko uresničujejo mir, pravičnost, bratstvo, ljubezen, lepoto, medsebojno spoštovanje in pravi odnos do narave …, takrat bodo priče doživetja uresničitve Deklaracije iz Abu Dabija na Zemlji in v božjem kraljestvu.

Vir: Crkva u svijetu št. 1/2020, Split, fotografije so s spleta

Prevedel, zbral in uredil: Franci Koncilija

NOV USPEH PESNICE IN ČLANICE KDSŠ REZKE POVŠE

Pod okriljem Layerjeve založbe iz Kranja je 1. junija2021, ko obeležujemo Mednarodni dan reke Save,izšla pesniška zbirka Reke – poklon našim rekam.Pesmi so izbrane iz razpisanega vseslovenskega literarnega natečajaLayerjeve založbe. Izid pesniškega zbornika Reke se je odvil v sklopu dogodka Mednarodni dan Save, ki ga obeležujejoSlovenija, Hrvaška, Bosna in Hercegovina ter Srbija. Reka Sava s svojim obsežnim tokom omogoča razvoj gospodarskih aktivnosti, regionalnega povezovanja med narodi in na ta način prispeva k boljšemu odnosu do stanja voda ter večji kakovosti življenja prebivalcev, ki živijo ob reki Savi.

Layerjeva založba je k sodelovanju povabila 6 umetnikov – francoskih ilustratorjev, ki so vizualno opremili izbrane pesmi iz natečaja,kar zbirki dodaja mednarodno širino in vseobsežnost. Nekatere izbrane pesmi iz zbirke so prevedene tudi v francoski jezik.

Layerjeva založba v Kranju

V šumenju verzov se zrcalijo vodni tokovi, ki odnašajo slabo in dobro, odpira se problematikaokolja s stihieko-kritične poezije. Pesmi potujejo z meglicami, brzicami, mirnimi in deročimi tokovi, med  brbotanjem skrivnosti in spominov. Čuvajojih varuhi voda, a reke večkrat obstanejo ob pregradahmed potovanjem od izvira do izliva, se kaotično penijo ob brežinah dobrega in slabega in s seboj nosijo večni krogotok človeških usod.

Pesnica in članica KDSŠ Rezka Povše

Na natečaj je prispelo 198 pesmi, ki so slogovno in vsebinsko raznovrstne. Med izbrane avtorje, ki so natisnjeni v zbirki, se je uvrstila tudi članica KD Severin Šali in Literarne sekcije Snovanja pri DU Rezka Povše s pesmijo Vodna vila. Pesnici je v velik ponos, da se je uvrstila v zbirko, saj so reke, kot nekdanji uslužbenki Vodnogospodarskega podjetja Novo mesto,spomin na razgibano življenje nekdanjega kolektiva.

 Pesnica Rezka Povše

 VODNA VILA

Pela je ob reki
in se zibala
v razčesanih laseh vrb.

Včasih
se je prikazala
v pozlati svetlobe,
stkana iz razsute mavrice,
kot predivo zlatega oblaka.

Vila, zlatoprejka,
meglasta tančica, žejna tišine,
je šepetala reki,
ki je rosila skozi njo.

Pod gladino je lovila odseve
lune, sonca, oblakov
in odnašala želje mnogih,
ki smo prišli k reki odžejat srce.

Natakala nam je
plameneče sanje,
da so šumele
v zašepetanih jutrih.

Med njenimi lasmi
se je lovilo hrepenenje,
v naših očeh so bile daljave
in reka je drhtela
z bitjem mladih src.

Noč se je spopadla z lučjo.

Posekali so
z grmičevjem
okrašene brežine
in zasuli
nasmejani travnik regratovih lučk
z betonom.

Železne traverze
s pološčenimi očmi rohne
iz zamolklosti armiranih zapornic.

Vila je odplavala
na sončno stran mladosti.

Še vedno prihajam molit
k betonskemu kanalu ujete reke.

Klečim in čakam,
da zdrsne z one strani zlata svetloba,
drobna vila,
in me zaziblje
v tišino
ugaslih lestencev mladosti.

PETI JUNIJ 2021 JE ŽE 47. SVETOVNI DAN OKOLJA

UVOD
Svetovni dan okolja je eden najstarejših svetovnih dni, ki jih obeležujemo na pobudo Organizacije Združenih narodov in njenega okoljskega programa. Letošnji svetovni dan okolja je tokrat v znamenju generacije za obnovo ekosistemov in poteka pod geslom Preobrazi, preustvari, obnovi -Generacija za obnovo.  

Namen letošnjega svetovnega dne je spodbuditi slehernega izmed nas, da na svoj način prispevamo k ohranjanju čistega okolja. »Smo generacija, ki mora naravi podati roko,« pravijo pobudniki svetovnega dneva okolja, ki so prepričani, da je biotska raznovrstnost eden od ključnih temeljev razvoja človeštva.

Letošnji svetovni dan okolja je prelomen tudi zato, ker Okoljski program OZN pričenja z globalno pobudo Desetletje za obnovo ekosistemov. Ta sovpada z opozorili znanstvenikov, da je prihodnje desetletje ključnega pomena za ohranjanje številnih živalskih in rastlinskih vrst ter prilagajanje na podnebne spremembe. Med ključnimi ekosistemi izpostavljajo mokrišča, gozdove in koralne grebene. Njihovo zmanjševanje neposredno vpliva na življenje skoraj polovice svetovnega prebivalstva. Ribe predstavljajo petino živalskih beljakovin za okoli 3 milijarde ljudi. Več kot štiri petine človeške prehrane temelji na rastlinah. V državah v razvoju 80 odstotkov ljudi živi na podeželju in njihovo zdravje temelji na rastlinstvu.

Urbana območja predstavljajo zgolj 1 odstotek površine Zemlje, na tem odstotku pa živi več kot polovica svetovnega prebivalstva. Funkcionalna urbana življenjska okolja lahko prispevajo k čistejši vodi in zraku, ustvarjanju hladnejših otokov v segretem urbanem okolju, ščitijo kakovost življenja pred različnimi tveganji in omogočajo kakovosten počitek in igro. Tudi urbano okolje je dom raznolikih živalskih in rastlinskih vrst. To je le nekaj dejstev, ki nam govorijo o izjemnem doprinosu biotske raznovrstnosti za trajnostni razvoj in kakovostno življenje človeštva.

Fotografije so s spleta.

Vir: Ministrstvo za okolje in prostor (MOP)

Zbral in uredil: Franci Koncilija

PESEM PTIC TRNOVK

UVOD

Leta 1983 je svetovno javnost obnorela 10-urna ameriška televizijska nadaljevanka Pesem ptic trnovk, ki v angleškem izvirniku nosi naslov TheThorn Birds. Serija, ki je bila posneta po najuspešnejši knjižni predlogi istoimenskega romana avstralske pisateljice Colleen McCullough(1937 – 2015) je z glavnima igralcema Richardom Chamberlainom in Rachel Ward ter z neverjetno ljubezensko zgodbo osvojila tudi slovenske gledalce in bralce. Film je režiral Daryl Duke televizijska nadaljevanka pa je prejela štiri zlate globuse.

 Naslovnica knjige

Družinska saga o večnem konfliktu prepovedane ljubezni med strastjo in vestjo je postala tudi ena najbolj gledanih nadaljevank v zgodovini slovenske televizije, veliko pozornosti in občudovanja pa je bila deležna tudi glasba Henryja Mancinija.V Sloveniji je roman prvič izšel že leta 1980 pri Pomurski založbi v visoki nakladi 40.000 izvodov. Ponatis knjige je bil še leta 1984. Po svetu so roman prodali v 30 milijonih izvodih.

Ralph in Maggie  
Avtorica: Colleen McCullough

ZGODBA

Večina zgodbe se dogaja na Droghedi, izmišljeni ovčji farmi v Avstraliji. Na začetku romana avtorica najprej predstavi Meghann »Meggie« Cleary, štiriletno deklico, ki živi na Novi Zelandiji v začetku dvajsetega stoletja. Njen oče je irski kmetijski delavec Paddy, mati pa aristokratska ženska Fee. Meggie je edina hči med samimi fanti. Čeprav je lep otrok, se mora za svoj položaj boriti med samimi starejšimi brati. Med njimi je njen najljubši najstarejši Frank, uporniški mladenič, ki se proti svoji volji uri za kovača in se po videzu razlikuje od ostalih otrok. Oče Paddy je reven, vendar ima bogato sestro Mary Carson, ki živi v Avstraliji na ogromnem ovčjem ranču, imenovanem Drogheda. Nekega dne Paddy dobi pismo sestre, ki mu ponuja službo na Droghedi.

MEGGIE IN RALPH

Tam Meggie spozna Ralpha de Bricassarta, mladega, sposobnega in zelo ambicioznega duhovnika, ki so ga zaradi žalitve škofa kazensko premestili na majhno oddaljeno župnijo Gillanbone v bližini Droghede. Ralph se je spoprijateljil z Mary v upanju, da bo svoje ogromno premoženje zapustila Katoliški cerkvi, s čimer bi se sam rešil izgnanstva. Ralph privlači Mary, ki tega niti ne skriva, vendar on nadaljuje s svojimi obiski pri njej. Medtem bdi nad Clearyevimi in kmalu vzame pod svojo zaščito Meggie, ki ji družina ne namenja dovolj pozornosti. Zaradi tega Ralph postane središče njenega življenja. Po tem dogajanju se Meggie še bolj oklepa Ralpha, hkrati pa zori v svoji ženskosti. Mnogi, vključno z njima samima, se sprašujejo o tesnosti njunega odnosa. To opazi tudi Mary Carson, ki postane ljubosumna in kuje načrt za ločitev Ralpha in Meggie. Pri tem igra na Ralphovo šibko točko, njegovo skrito željo: visoko mesto v cerkveni hierarhiji. Skrivno napiše novo oporoko, kjer premoženja ne zapusti Paddyju, ampak imenuje Katoliško cerkev za glavno upravičenko in Ralpha za izvršitelja. Kljub temu je poskrbljeno tudi za družino Cleary – kakor dolgo bo živel kdo od njihovih potomcev, lahko bivajo na Droghedi.

Mary umre v noči po zabavi za njen 75. rojstni dan, kjer je največjo pozornost uživala njena nečakinja Meggie, ki je sedaj stara 17 let. Mary je uredila, da je njeno novo oporoko po njeni smrti najprej videl samo Ralph, ki se je tako moral odločiti med ljubeznijo do Meggie in med svojimi ambicijami. Upravljanje z bogastvom, vrednim 13 milijonov funtov (v današnjih številkah 200 milijonov dolarjev), mu je zagotavljalo vzpon po cerkveni hierarhiji. Ralph se odloči za slednje. Odvetnik mu zgrožen zaman brani in s tem se začne Ralphov hiter vzpon. Pred odhodom pride do poljuba med njim in Meggie, ki ga ne more odvrniti od njegovih ambicij.

ZAKLJUČEK

Po odhodu Ralpha v Rim Meggie na Droghedi rodi Ralphovega sina, ki ga poimenuje Dane. Po dolgem času jih obišče Ralph, sedaj kardinal, ki tako prvič vidi Dana, vendar kljub očitni podobnosti ne ugotovi, da je njegov sin. Dane se odloči, da bo postal duhovnik, čemur Meggie odločno nasprotuje.

Richard Chamberlain

V nadaljevanju Dane skupaj s svojim mentorjem Ralphom, za katerega ne ve, da je njegov oče, odpotuje v Rim. Dane v Rimu postane duhovnik, vendar Meggie ne pride na slovesnost. Po posvečenju Dane odpotuje v Grčijo na počitnice, kjer umre med reševanjem utapljajoče se ženske. Meggie prosi Ralpha, naj uredi prevoz Danovega trupla na Droghedo, in mu takrat prizna, da je njegov sin. Po pogrebu Ralph umre v Meggijinih rokah.

Vir in fotografije so s spleta.

Zbral in uredil: Franci Koncilija

LITOŽELEZNI IZDELKI, SPREGLEDANA KULTURNA DEDIŠČINA NA NAŠIH POKOPALIŠČIH

Konec oktobra 2019 so v knjižnici Bena Zupančiča v Postojni odprli zanimivo razstavo, ki je predstavila doslej bolj ali manj spregledan del naše kulturne dediščine. To so litoželezni izdelki, ki vztrajno izginjajo z naših pokopališč, tudi na Dolenjskem in v Beli krajini, kjer so naši predniki na grobove postavljali železne križe, ki so jih izdelali predvsem v Auerspergovi livarni na Dvoru pri Žužemberku. Umetnostnozgodovinska stroka je z razstavo utemeljeno opozorila na njihovo vrednost, lepoto in smiselnost ohranjanja tovrstne kulturne dediščine za zanamce.

UVOD

Umetnostna zgodovinarka Simona Kermavnar je pri svojem znanstveno-raziskovalnem delu, zlasti pri umetnostnozgodovinski topografiji na slovenskih pokopališčih, naletela na litoželezne izdelke, za katere se je izkazalo, da doslej še niso bili ustrezno evidentirani in raziskani. Gre za izdelke iz 19. in prvih desetletij 20. stoletja, ki so rezultat industrijske revolucije. Zaradi serijske izdelave so bili v preteklosti (in so še vedno) marsikdaj neprimerno obravnavani, veliko jih je bilo tudi uničenih.

mag. Simona Kermavnar

ALI SO RAZISKANI IN EVIDENTIRANI IZDELKI LIVARNE NA DVORU?

Razstava v Postojni je sicer podrobno predstavila lokalne litoželezne izdelke (križe, stenske plošče, stele, ograje, svetilke, nagrobne spomenike z različno simboliko) tako imenovanega umetniškega liva s pokopališč predvsem s postojnsko-pivškega območja in okolice. Pri opremi pokopališč je ta material namreč igral ključno vlogo. Zaradi množične proizvodnje je bila v primerjavi s klesanimi oziroma kamnoseškimi izdelki dostopnejša tudi njihova cena. Pri nas so se ohranili izdelki več tujih livarn, zlasti moravskih, češko-šlezijskih in avstrijskih ter domače Auerspergove livarne na Dvoru pri Žužemberku, ki predstavlja začetke industrijskega oblikovanja pri nas. Med izdelki, ki izstopajo po kvaliteti, Kermavnarjeva izpostavlja kip mrtvega Kristusa (korpus) na pokopališkem križu v Pivki, ki je najverjetneje nastal po osnutku Antona Dominika von Fernkorna (1813–1878), enega vodilnih kiparjev historizma neobaročne smeri.

V Sloveniji so mu do pred kratkim napačno pripisovali avtorstvo štirih litoželeznih psov pasme molos pred ljubljanskim dvorcem Tivoli. Pri nas srečamo enak korpus tudi na Vojskem nad Idrijo, izdelani pa so bili v Salmovi livarni na Moravskem, ki je po celotni habsburški monarhiji slovela po kakovosti svojih izdelkov.

ALI STROKO SPLOH ŠE ZANIMA ZATEČENO STANJE ŽELEZNIH NAGROBNIH KRIŽEV?

Simona Kermavnar pravi, da se je litoželezna dediščina v večji meri ohranila na odročnejših pokopališčih. V času njenega sistematičnega odstranjevanja z naših pokopališč, zlasti po drugi svetovni vojni, pa so bili nekateri križi pred odvozom na smetišče starega železa rešeni in postavljeni kot znamenje, vendar so kot taki skoraj vedno ohranjeni le delno.

»Ko govorimo o dediščini, pri nas največkrat ne moremo mimo kamna, ki nas zlasti zaznamuje. Zato smo še posebej veseli, da smo lahko prispevali k odprtju razstave, ki predstavlja tudi drugačen tip dediščine, ki je včasih niti ne prepoznamo, čeprav skriva bogato preteklo ustvarjanje,« je poudaril koordinator razstave Andrej Smerdu iz postojnskega društva Bakla, ki je pripravilo razstavo. Prepričan je, da je razstava pomembna ne le za lokalni prostor, temveč tudi širše, v prihodnje pa načrtujejo njeno gostovanje tudi v drugih krajih, katerih dediščino predstavlja.

Fotografije so s spleta

Vir: Primorske novice

Zbral in uredil: Franci Koncilija

ZGODOVINSKI PREGLED IZDAJANJA SLOVENSKIH KNJIG IN ČASOPISOV

UVOD

Slovenska književnost se je več kot dve stoletji po izidu prve slovenske knjige, Trubarjevega Katekizma (1550), spopadala z veliko težavo: kako preživeti na tako majhnem trgu oziroma s tako malo kupci. Število ljudi, ki so govorili (tudi) slovensko, se je sicer proti koncu zgodnjega novega veka bližalo milijonu. Toda pismenih je bilo le nekaj odstotkov, predvsem plemičev, duhovnikov in drugih izobražencev, ki pa so običajno brali nemške, latinske in italijanske knjige. V tej družbeni eliti so slovenske knjige zares potrebovali samo duhovniki, ki so se ukvarjali z dušnim pastirstvom med večinoma kmečkim prebivalstvom. Ker je bilo to skoraj povsem nepismeno, večina slovenskih knjig sploh ni prišla do največjega kroga svojih potencialnih bralcev.

Trubarjev Katekizem


SLOVENSKE KNJIGE SO SLABO PRODAJALI


Naložba v slovenske knjige se sprva finančno ni mogla povrniti, saj so bili stroški visoki, kupcev malo, kupna moč pa majhna. Protestantske knjige so financirali nemški knezi in domači plemiči, ki so želeli podpreti protestantizem, seveda pa tudi povečati lasten politični vpliv. Ker so se knjige slabo prodajale, so jih pogosto delili pod ceno in celo zastonj, veliko jih je ostalo neprodanih. Kmečkega prebivalstva, ki je ostalo zvesto katoliški veri, večinoma niso dosegle. Kljub temu so pognale nekaj trdnih korenin: dobro so se prodajale pesmarice, ki so jih večkrat ponatisnili, svetopisemski prevodi pa so se razširili vsaj med izobraženstvom, tudi katoliškim. Do začetka 18. stoletja se razmere niso veliko spremenile: avtorji, kot npr. Janez Svetokriški, so še vedno potrebovali podporo plemiških donatorjev, uporabniki knjig, na primer lekcionarjev, pa so bili še vedno predvsem duhovniki.


PRATIKA JE ŠLA DOBRO V PROMET

Edina zvrst slovenske književnosti, ki je dosegla obenem visoko naklado, odlično prodajo in najširše družbene sloje, je bila pratika. Pratika je bila tudi prva posvetna in periodična publikacija v slovenskem jeziku. Vsebovala je koledarske podatke, običajno še vremenske napovedi ter poučne in zabavne sestavke, namenjena pa je bila izboljšanju življenja preprostega ljudstva. Prvi slovenski koledar je pod naslovom Ta slovenski kolendar(1557 in 1582) po nemških zgledih sestavil Primož Trubar.

Ta slovenski kolendar

Začetki prve slovenske pratike, ki je izhajala periodično, pa segajo vsaj v leto 1725, ko je ljubljanski tiskar Janez Jurij Mayr založil in natisnil Novo krainsko pratico za leto 1726. Pratika pod tem naslovom je redno izhajala v zadnji tretjini 18. in v prvi polovici 19. stoletja. Zaradi svoje preprostosti je dosegla izjemno veliko občinstvo: okrog leta 1794 so prodali približno 20.000 izvodov.

Vodnikova domačija

Zaradi velikega dometa in izobraževalnega potenciala tovrstnih publikacij se je Žiga Zois odločil, da v svoj prerodni program uvrsti pratiko, utemeljeno na razsvetljenski podlagi. Želel si je kakovostnejšo izdajo, ki bi kmete pripravila do tega, da bi segli tudi po strokovnih knjigah v slovenščini. Za glavnega avtorja je leta 1794 izbral Valentina Vodnika (1758‒1819), ki ga je usmerjal z zgledi sodobnih nemških pratik, poučnih knjig in pesniških zbirk. Vodnikova Velika pratika je izšla trikrat, za leta 1795, 1796 in 1797, vendar zaradi prezahtevnosti ni dosegla uspeha Nove krainskepratice. Vodnik je nato zasnoval manjšo in cenejšo Malo pratiko, ki je izhajala med letoma 1798 in 1806.

POSKUS IZDAJANJA ČASOPISA

Zaradi priljubljenosti pratik in širitve bralstva slovenskih knjig po uvedbi splošne šolske obveznosti je prišlo še do enega ambicioznega načrta: tiskar Janez Friderik Eger se je odločil izdajati prvi slovenski časopis Lublanske novice, kot glavnega urednika in avtorja pa je pritegnil že izkušenega Vodnika.

Časopis je prvič izšel leta 1797, zadnjič pa leta 1800. Glavni vzrok njegovega neuspeha je bil zaostajanje z novicami: časopis je bil kakor drugi nemški časopisi v Ljubljani odvisen predvsem od novic, objavljenih na Dunaju, vendar jih je moral še prevesti. Meščani ga niso bili pripravljeni kupovati samo zaradi jezika, za kmete je bil prezahteven. Lublanske novice so imele tako v prvem letu samo 33 naročnikov, njihova največja naklada pa je bila 100 izvodov.

Janez Bleiweis

Čeprav so tudi Vodnikove pratike skupaj s časopisom zadele ob stari problem majhnega števila in majhnih pričakovanj bralcev slovenskih knjig, so odločilno prispevale k njegovi odpravi. Naslednji slovenski časopis, Bleiweisove Kmetijske in rokodelske novice (1843), je s svojo kombinacijo informacij, pouka in leposlovja nadaljeval prav Vodnikovo tradicijo.

Fotografije so s spleta.

Vir: Družina, Luka Vidmar

Zbral in uredil: Franci Koncilija

LETO JOSIPA JURČIČA (1844–1881)

Vlada Republike Slovenije je na podlagi utemeljitve Ministrstva za kulturo leto 2021 razglasila za leto Josipa Jurčiča. Predlagala ga je rojstna občina Ivančna Gorica. Ne samo v Ivančni Gorici, tudi drugod po Sloveniji je spomin na umetnika in njegovo delo še zelo živ. Dela Josipa Jurčiča še vedno beremo, prav na podlagi razglasitve leta 2021 njemu posvečeno pa lahko njegovo delo močneje zaživi.

Josip Jurčič je bil rojen 4. marca 1844 na Muljavi pri Krki. Oče Marko je bil stiški kočijaž, ki se je na Muljavo priženil in imel tam nekaj let tudibranjarijo in žganjarno. Želji po odkrivanju sveta in življenja v domači okolici je Jurčiču kot otroku in doraščajočemu fantu prvi ugodil njegov ded. Njegovo pripovedovanje pravljic in pripovedk je razgibalo dečkovo domišljijo in budilo v njem pripovedni dar.

Jurčičeva rojstna hiša, kakršna je bila konec 19. stoletja. (NUK, Zbirka upodobitev znanih Slovencev)

Osnovno šolo je obiskoval na Krki. Prvo leto se ni naučil niti brati, zato je obupal in ostal vse leto doma. Brati ga je potem naučila starejša sestra Marija, na Krko pa se je vrnil po enoletnem premoru in končal osnovno šolo z zelo lepim uspehom.

Leta 1855 je oče odpeljal enajstletnega sina v Ljubljano k teti; najprej je obiskoval dve leti normalko, nato pa osemletno gimnazijo in bival od tretjega do končanega sedmega razreda v škofijskem zavodu Alojzijevišču, kamor so ga kot brezplačnega gojenca sprejeli po priporočilu domačega (krškega) župnika in kot odličnega učenca.

Josip Jurčič je v višji gimnaziji že zaslužil s pisanjem in dobil nagrado za Jurija Kozjaka

Prvo Jurčičevo leposlovno delo Pripovedka o beli kači je bilo objavljeno v Slovenskem glasniku leta 1861. Takrat je imel precej možnosti za objavljanje v Novicah in Slovenskem glasniku iz Celovca. Ozračje v Ljubljani je bilo bolj narodno zavedno, kar je tudi vplivalo na razvoj slovenskega pripovedništva. Na Jurčiča je močno vplival tudi Fran Levstik s svojimi programskimi in jezikoslovnimi spisi ter z Martinom Krpanom. Poleg Levstika je imel na Jurčiča najmočnejši vpliv škotski pisatelj Walter Scott. Njegove romane je dobesedno požiral.

Po dedovem pripovedovanju je Josip Jurčič kot šestošolec napisal Spomine na deda (1863) s podnaslovom Pravljice in povesti iz slovenskega naroda. Spomini vsebujejo štiri okvirne pripovedi, ki se naslanjajo na ljudske anekdote in zgodovinsko izročilo. Takšno osnovo ima tudi Jesensko noč med slovenskimi polharji, ki je izšla leta 1864. Kot sedmošolec je zasnoval zgodovinsko povest iz 15. stoletja Jurij Kozjak, slovenski janičar, ki je izšla v visoki nakladi pri Mohorjevi družbi v Celovcu in so jo ljudje zelo radi brali. Zanjo je dobil tudi sto goldinarjev častne nagrade. Do danes je povest doživela številne izdaje v slovenskem jeziku, prevedena pa je bila tudi v več tujih jezikov. Povest je nastala na podlagi zgodovinskih dejstev iz Valvasorjeve Slave vojvodine Kranjske. Iz domačih krajev je zajel tudi snov za povesti Domen in Tihotapec. Domnov lik je pomembna Jurčičeva stvaritev, ena najlepših tragičnih postav.

Deseti brat – spomenik prvi ljubezni in vaškim posebnežem

Med počitnicami pred osmo gimnazijo je mladi Josip Jurčič velikokrat obiskal grad Kravjak, ki je imel bogato knjižnico, in poučeval slovenščino graščakovo hčer Johanno Ottovo in se vanjo zaljubil. Ljubezen je bila obojestranska, dopisovala sta si, vendar sta potemšla vsak po svoji poti. Kljub temu sta ostala prijatelja. Nanjo je mislil tudi, ko je oblikoval lik Manice sSlemenic v prvem slovenskem romanu Deseti brat. V romanu je poleg gospode pripovedoval tudi o okoliških vaščanih, posebno pozornost pa je posvetil vaškima posebnežema Krjavlju in Martinku Spaku, ki se je izdajal za desetega brata. Krjavlju se smejimo, nad dejanji in besedami Martinka Spaka pa se pogosto zamislimo. Ob koncu gimnazije so sošolci Fran CelestinFranjo Marn in Josip Jurčič izdali almanah Slovenska vila – vila kot alegorija slovenskega pesništva – kjer je Jurčič objavil dva kratka spisa: povest z zapleteno zgodbo o luteranskem pridigarju Juriju Kobili in ljubezensko pripoved Dva prijatelja. V Slovenski vili je objavljenih tudi nekaj Jurčičevih pesmi – balad in romanc.

Prijateljstvo s Franom Levstikom je bilo trdno in je obrodilo bogat sad

V letu 1865 se je tudi osebno seznanil s Franom Levstikom, s katerim sta ostala prijatelja in sodelavca do Jurčičeve smrti. Fran Levec je v spisu Spomini o Josipu Jurčiču to prijateljstvo opisal takole:

»V veliko tolažilo je bilo Jurčiču ob tem bridkem času znanje in prijateljstvo z Levstikom, s katerim sem ga jaz seznanil leta 1865. Dasi po svojih značajih jako različna, sta si bila v mnogih stvareh sorodni naturi: oba slovanska realista, oba sovražnika parketa, a velika čislatelja slovenskega kmeta, slovenskih beračev in vseh kmetskih originalov. Jurčič sam je večkrat priznaval, da mu je idejo pisati Desetega brata dal Levstik s svojim fragmentom Deseti brat, katerega je objavil leta 1863 v Vilharjevem Napreju. Levstik je sicer čislal veliki Jurčičev talent, a vendar si ne moremo misliti ostrejšega kritika njegovim povestim, nego je bil Levstik. Že o Desetem bratu mu je napisal dolgo kritično razpravo, katero mu je poslal na Dunaj. Vsako povest mu je tako rekoč anatomsko razsekal, hvalil njene vrline, ali tudi odločno grajal, kar se mu je zdelo graje vredno.

In dasi sta se večkrat sprla, sta si ostala iskrena prijatelja do smrti.«

Študij Jurčiču nišel; živel je v revščini in pisal, da je lahkoživel, a je ustvaril najboljša dela

Po maturi jeseni leta 1865 je Josip Jurčič odšel študirat na Dunaj. Vpisal se je na filozofsko fakulteto, kjer je tri semestre poslušal predavanja iz slavistike in klasičnih jezikov, vendar je zaradi težkih gmotnih razmer leta 1867 študij opustil. Stanoval je v vlažnih luknjah, stradal in prezebal. Večkrat mu je pomagal Josip Stritar, ki je vplival tudi na njegov literarni razvoj. Leta 1866, ko je bil Jurčič vpisan v prvi letnik na univerzi, je bilo nenavadno plodno za njegovo ustvarjalnost. Kakor bi kljub materialni bedi dobil navdih in voljo za napredek. V Slovenskem glasniku sta zavzeli vidno mesto povesti Kloštrski žolnir in Hči mestnega sodnika, ki velja za Jurčičevo najboljše delo z zgodovinsko tematiko, poleg njiju še krajša povest Golida, postavljena v dobo po francoski Iliriji. Pri Mohorjevi družbi (Slovenske večernice) pa je izšla povest Grad Rojinje.

Jurčič je začel delati kot časnikar in po smrti Antona Tomšiča postal urednik Slovenskega naroda

Ko je prenehal izhajati Slovenski glasnik (1868), je Jurčič ostal brez sredstev za preživljanje in zapustil Dunaj. Spomladi 1868 so ga povabili k sodelovanju pri Slovenskem narodu v Mariboru, kjer je ostal dve leti kot časnikar. Glavni urednik Slovenskega naroda je bil tedaj Anton Tomšič, Levstikov idejni učenec ter vnet in neizprosen bojevnik za slovensko besedo. V Mariboru je Jurčičevo čustveno življenje razgibala ljubezen do učiteljice Marije Schwentnerjeve, hčere ljubljanskega gostilničarja iz Bleiweisovega kroga. Jurčič je imel resen namen, poročiti se z njo, vendar njen oče temu ni bil naklonjen in je poskrbel, da se je vez med njima pretrgala.

Skupinska slika slovenskih kulturnikov, posneta leta 1877 v Ljubljani. Med njimi lahko prepoznamo Josipa Jurčiča, ki sedi drugi od desne proti levi, Frana Levstika, ki sedi predzadnji od desne proti levi, in Janka Kersnika, ki stoji tretji od leve proti desni. (NUK, Zbirka upodobitev znanih Slovencev)

Ker je leta 1870 po pokojni teti podedoval nekaj denarja, se je vrnil na Dunaj, da bi nadaljeval študij. Študija ni dokončal, zato je pomagal Stritarju pri urejanju Ljubljanskega zvona in pošiljal prispevke v Slovenski narod. Proti koncu leta se je odpravil na Hrvaško v Sisek, kjer je prvo polovico leta 1871 urejal jugoslovanski časopis Südslavische Zeitung, ki je bil ustanovljen z nalogo, da bi napadal nemško in madžarsko politiko na Hrvaškem. Po nenadni smrti A. Tomšiča je za njim prevzel glavno uredništvo Slovenskega naroda in ga urejal tako rekoč do smrti. Oktobra se je z listom preselil v Ljubljano. Zakopal se je v časnikarsko delo in za leposlovje mu je ostajalo zmeraj manj časa, zato je takrat napisal precej kratke pripovedne proze. Ob Levstiku je postal ena vodilnih osebnosti v slovenskem političnem in kulturnem prostoru.

Očitali so mu, da ni končal študija, a je bil prepričan, da je časnikarstvo njegov pravi poklic

Po letu 1876 se je spet prebudila njegova ustvarjalna sila, vendar dela iz njegovega poznega obdobja po umetniški moči ne dosegajo njegovih zgodnejših del. Levec vže omenjenem sestavku piše, da je našel notranji mir in zadovoljstvo:

»Bil je preverjen, da svojega poklica ni zgrešil in da nisprijenštudent’, kakor so mu večkrat očitali politični nasprotniki. Bil je ponosen, daživi od zaslužku svojega peresa, vesel, da se je dokopal v človeški družbi do spoštovanega imena, in večkrat je rekel v veselem razgovoru, da ne gre menjat z nobenim profesorjem

Kot časnikar v Ljubljani je Josip Jurčič pogosto obiskoval svoj rojstni kraj Muljavo. Tu si je jeseni 1879 nakopal vnetje rebrne mrene. Zdravje se mu je čedalje bolj slabšalo, napadla ga je tuberkuloza, in da bi okreval, je odšel marca 1880 v Gorico in Benetke. Poleti je mesec dni preživel pri Janku Kersniku na Brdu. Decembra se je znova hudo prehladil in bolezen se je stopnjevala. Aprila 1881 je legel in 3. maja umrl za tuberkulozo, star komaj sedemintrideset let. Pokopan je v Ljubljani na Navju, kamor so njegove posmrtne ostanke prenesli z nekdanjega pokopališča pri sv. Krištofu.

Njegovi sodobniki so se zavedali pomena Josipa Jurčiča

Jurčičev grob

Na Jurčičevem grobu so že nekaj mesecev po njegovi smrti postavili veličasten nagrobnik. (NUK, Zbirka upodobitev znanih Slovencev)

Josip Jurčič ima devetnajst leposlovnih del v samostojnih knjižnih izdajah, ki so izšla po večkrat, poleg tega pa so večkrat izšla tudi njegova Zbrana dela. Prvič so izhajala v letih od 1882 do 1892, in sicer so izšla v enajstih zvezkih.

Njegovi sodobniki so se zavedali pomena Josipa Jurčiča. Že v osmrtnici so napisali:

»Vumršem Jurčiči izgublja slovenski narod vzglednega in značajnega domoljuba, v političnem boji neustrašnega prvoboritelja in osobito nedosežnega pisatelja in pripovedovalca neumrjočih povestij in romanov, a Ljubljanski zvon žaluje za svojim prvim ustanovnim in nenadomestnim voditeljem.«

Ustanovili so Osnovalni odbor za Jurčičev spomenik, ki so ga postavili že avgusta 1891. Načrt zanj je naredil francoski arhitekt Leblanc v starogrškem slogu. Načrt je odobril Ivan Franke. Spomenik je bil postavljen že avgusta 1881. Visok je bil 3,20 m in širok 1,40 m. Iz sežanskega marmorja ga je izklesal kamnosek Čamernik, železno ograjo okrog njega pa je skoval ljubljanski ključavničar Zelenec. Denar zanj so zbirali z raznimi prireditvami in izdajanjem njegovih del in prodajo knjig, stroški pa so znašali približno 560 goldinarjev. Na spomeniku je vklesan napis iz Tugomerja:

Tvrd bodi, neizprosen, mož jeklen,

Kadar braniti je česti in pravde

Narodu in jeziku svojemu.

Kmalu po pisateljevi smrti so ustanovili tudi Jurčičevo ustanovo, kjer se je zbiral denar za nagrade izvirnemu slovenskemu leposlovju. O njej so poročali Ljubljanski zvon, Ljubljanski list, Slovenski narod in Slovan; že po nekaj letih se je združila s Tomšičevo ustanovo, poimenovano po Antonu Tomšiču, ki so ga poimenovali za prvega slovenskega žurnalista, čeprav bi po mojem mnenju ta čast bolj pripadla Valentinu Vodniku.

Spomin na pisatelja in časnikarja na rojstni Muljavi je še živ, tudi obiskovalci prihajajo; hiša je lepo vzdrževana, pred njo pa stoji pisateljev doprsni kip. (NUK, Zbirka upodobitev znanih Slovencev)

Avgusta 1881 so tudi vzidali spominsko ploščo na Jurčičevo rojstno hišo, ki je zaščitena tudi kot spomenik kmečkega stavbarstva na Slovenskem. Prav blizu nje še vedno stoji tudi Krjavljeva kajža. Kulturno društvo Josip Jurčič ob hiši in kajži prireja tudi predstave na prostem.

Fotografije so s spleta.

Avtorica: Marjeta Žebovec, 3. maja 2021

Vir: casnik.si, Ljubljana

Zbral in pripravil: Franci Koncilija

ETNOLOGINJA IVICA KRIŽ JE PREJELA PRESTIŽNO MURKOVO NAGRADO 2019

Novomeščanka etnologinja in kustodinja Ivica Križ, ki je že 40 let zaposlena v Dolenjskem muzeju, je 11. novembra 2019 v mariborski Sinagogi prejela Murkovo nagrado za življenjsko delo, ki jo podeljuje Slovensko etnološko društvo (SED) na področju etnološkega muzealstva. Nagrada nosi ime po prof. dr. Matiji Murku (1861 – 1952), ki je bil utemeljitelj slovenske etnologije.

Zbrane goste je najprej nagovoril župan MO Maribor Aleksander Saša Arsenovič, v imenu Slovenskega Etnološkega društva je prisotne pozdravila predsednica Alenka Černelič Krošelj, slavnostna govornica pa je bila lanska Murkova nagrajenka Maja Godina Golija, ki je v imenu komisije za podelitev nagrade povedala:

Podelitev nagrad

»Po zaslugi muzejske svetovalke Dolenjskega muzeja v Novem mestu Ivice Križ, ki vodi kustodiat  za etnologijo, je danes ta kustodiat izvrsten in prepoznaven primer etnološkega muzealstva na slovenski ravni in širše. To je nagrajenka dosegla, ker je svoje etnološko delo zasnovala široko, s poudarkom na terenskem delu, raziskovanju in predstavljanju. Ob tem se je ves čas globoko zavedala pomena objav in s tem popularizacije etnološkega dela in kulturne dediščine«.

Območje raziskovalnega dela etnologinje Ivice Križ je ožja Dolenjska, vsebinsko pa način življenja dolenjskega kmečkega in obrtniškega prebivalstva s poudarkom na medičarstvu, lončarstvu, svečarstvu, opekarstvu, keramični industriji, lutkarstvu, fotografiji in otroških igračah.

O svojem uspešnem delu je sproti seznanjala javnost s številnimi članki v lokalnih medijih in v strokovnih revijah. Največji uspeh njenega strokovnega dela pa je stalna etnološka razstava v muzeju, ki jo je poimenovala Dolenjska in njeni ljudje. Tako stroka kot Novomeščani so enotnega mnenja, da je Ivica Križ zaslužna prejemnica prestižne Murkove nagrade.

Fotografije so s spleta.

Vira: Splet in Dnevnik

Zbral in pripravil: Franci Koncilija

TEOPOETIKA, MISTIČNO PESNIŠTVO

Mistika je gotovo ena najzanimivejših in, zlasti danes, ena najbolj preučevanih plasti svetovnih religij. Na ravni mističnega pesništva pa se stikata dva vrhova človeške duhovne ustvarjalnosti: mistika in poezija. Na področju islamske mistike izstopata mistik in sufist Hafiz in Rumi, iz krščanskega izročila pa je najbolj prepoznavna mistika sv. Janeza od Križa. Knjigo Teopoetika je napisal Alen Širca, izdala pa založba Kud Logos.

Alen Širca

Knjiga je nastala na podlagi avtorjevega diplomskega dela. Sestavljena je iz treh delov: prvi uvaja v problematiko mističnega govora, s temda ob mistični teologiji Dionizija Areopagita zasnavlja teorijo mističnega govora in izzveni v izpostavitvi zagonetnega razmerja med mistiko in pesništvom. Drugi del skuša uvodnega »sinhronega« nekoliko »diahronizirati«, se pravi postaviti v zgodovino, in tako vsaj deloma razgrniti nastanek in razvoj erotično-mistične krščanske govorice od apostolske dobe prek patristike do visokega srednjega veka. Tretji del je izrazito interpretativen in se loteva nekaterih pomembnejših literarnih vprašanj. Besedilo skuša na podlagi mistične teologije Dionizija Areopagita izluščiti temeljne značilnosti (krščanskega) mističnega govora. Pokaže se, da je prehod iz katafaze v apofazo najbolj učinkovit pri mističnem pesništvu. Navadna religiozna himnika, nasprotno, v svojo doksološko strukturo ne vključuje dinamike apofatične izkušnje.

Knjiga Alena Širce, ki ima podnaslov Študije o krščanskem mističnem pesništvu, dejansko odstre samo en lik krščanskega mističnega pesništva. To so dela najpomembnejše nemške srednjeveške mistične pesnice Mechthild iz Magdeburga. Vsekakor je delo Alena Širce vredno branja, hkrati pa tudi poziv, da bi iz antikvariata literarne in duhovne zgodovine krščanstva rešili pesništvo, ki je ne samo v religioznem, temveč tudi v estetskem smislu oblikovano moderno.

Fotografija je s spleta.

Vir: Družina

Zbral in uredil: Franci Koncilija

SVETOVNI DAN KNJIGE (IN VRTNIC)

UVOD

23. aprila praznujemo svetovni dan knjige in avtorskih pravic. Praznik je tesno povezan s književnostjo. Leta 1616 sta na isti dan – 23. aprila – umrla znamenita književnika Miguel de Cervantes in William Shakespeare. V počastitev teh dveh in vseh drugih književnikov sveta je UNESCO leta 1995 razglasil 23. april za svetovni dan knjige.

 V Sloveniji je praznik naletel na odličen sprejem in odziv; iz enega dneva smo praznik raztegnili na pet dni. Z idejo in geslom Podarimo knjigo smo 23. april uvedli kot dan podarjanja knjig in dan prizadevanj za večjo prodajo knjig, za ukinitev davka na knjige na primer.

KATALONCI IN NOVOMEŠČANI SMO POVEZANI

Praznik je povezan tudi s Katalonijo. 23. aprila, ko goduje sveti Jurij, je v Kataloniji dan ljubezni in književnosti in Katalonci si po tradiciji izmenjavajo vrtnice in knjige kot znak hvaležnosti. Spodbujajo pa tudi k prodaji knjig: kdor na jurjevo kupi knjigo, dobi v dar še vrtnico. Navsezadnje smo Novomeščani tesno povezani s Katalonci, natančneje s prebivalci občine Vilafranca del Penedes, ki je blizu Barcelone. Obe občini povezuje partnerska pogodba o medsebojnem sodelovanju, v mestu Vilafranca del Penedes pa so eno ulico poimenovali Novo mesto.

Človeški stolp je simbol Kataloncev

V zadnjih letih se je pobuda »knjige in vrtnice« razširila po več kot petdesetih državah sveta. Pridružilo se ji je tudi Društvo slovenskih pisateljev, ki je lani prvič odprlo vrata na slovenska virtualna tla. Nekatere pisateljice in pisatelji, pesnice in pesniki so delili z nami virtualno vrtnico in svojo najljubšo knjigo. Zraven so delili tudi svoja sporočila.

FERI LAINŠČEK, NJEGOVA NAJLJUBŠA KNJIGA IN SPOROČILO

»Knjiga, ki ima na mojih policah posebno mesto, se začne z verzi:

Sončna ura dobro ve,

šteti temnih ur ne sme …

Gre za zbrane pesmi Frana Milčinskega Ježka, njen naslov je Sončna ura, leta 2011 pa jo je natisnila založba Sanje. Ježka imam rad zato, ker se na poti na Parnas ni nikoli prerival, za njim pa je kljub temu ostala tudi izjemna pesniška zapuščina.«

ZAKLJUČEK

»Če ne bomo brali, nas bo pobralo« je bilo eno od življenjskih vodil našega rojaka Toneta Pavčka, ki ga je nekdo parafraziral v »Če bomo brali, nas ne bo pobralo.«Gre le za drugačno predstavitev iste maksime, po kateri naj bi se vsi ravnali.

Pesnik Tone Pavček

NAJ ŽIVE KNJIGE – NAŠE PRIJATELJICE!

Marjana Štern