Arhiv Značk: predstavljeno

VEČKULTURNOST IN MEDKULTURNOST V SLOVENSKI LITERATURI

Znanstvena monografija prof. dr. Silvije Borovnik se ukvarja s problematiko večkulturnosti in medkulturnosti v sodobni in polpretekli slovenski književnosti. Prvi, analitični del se posveča najprej delu modernih klasikov Dragu Jančarju in Alešu Debeljaku, ki sta v svojih delih veliko pisala tako o slovenski identiteti, kakršna se je oblikovala v zgodovini, kakor tudi o tem, kaj se dogaja s Slovenci v stiku z drugimi narodi in kulturami, še posebno v okviru nove Evropske zveze. Zavzemala sta se za odprtost in spoštovanje različnosti. Monografija se nadalje ukvarja s podobami medkulturnosti v literarnih delih Josipa Ostija, ki se je v Slovenijo preselil za časa vojne v Bosni, polagoma pa je tudi pričenjal pisati v slovenščini. Borovnikovo zanimajo  dvojne literarne in jezikovne identitete, kakršne so poleg Ostija še slovensko-francoska pisateljica Brina Svit, ameriško-slovenska pisateljica Erica Johnson Debeljak, koroška Slovenca Maja Haderlap in Florjan Lipuš, pa tudi avstrijski pisatelj Peter Handke s slovenskimi koreninami, ki svoja identitetna vprašanja vpleta zlasti v novejše literarno delo. 

Naslovnica za Večkulturnost in medkulturnost v slovenski književnosti

               Znanstvena monografija prof. dr. Silvije Borovnik

V poglavju o Almi Karlin, nemško pišoči avtorici iz Celja iz sredine 20. stoletja, pa Borovnikova opozarja na to, da je bil osrednji slovenski prostor dolgo v dvajseto stoletje dvojezičen in da je v slovenskem literarnem kanonu treba upoštevati tudi delo vseh tistih, ki so na tem področju pisali v tujih jezikih. O vseh tovrstnih literarnih fenomenih piše Borovnikova pozitivno in spodbujajoče, poudarja kozmopolitski značaj avtorjev in avtoric ter njihovo zavzemanje tako za spoštovanje lastne kulture in jezika kot tudi kulture in jezika drugega. 

V drugem delu znanstvene monografije avtorica razmišlja o vprašanjih rabe slovenščine na slovenskih univerzah. Odziva se na spolitizirane zahteve po uvedbi angleščine namesto slovenščine v domače predavalnice in zoper to ostro protestira. Dokazuje, da gre za globalni neoliberalni ekonomizem, ki skuša z željo po dobičku izriniti slovenščino kot jezik znanosti in stroke, počasi pa tudi kot jezik vsakdanje komunikacije. V skladu s Firenško resolucijo opozarja, da je treba ohranjati in negovati nacionalne jezike in kulture, saj zgolj raba angleščine ne zagotavlja tudi samoumevnega mednarodnega uspeha in ugleda. Borovnikova se zavzema za sporazumevanje tudi v drugih evropskih jezikih in za prevajanje iz različnih, zelo bogatih nacionalnih jezikov, med katerimi je tudi slovenščina. Borovnikova piše na osnovi lastnih izkušenj z večkulturnostjo in večjezičnostjo, saj je od začetka svoje poklicne poti pa do danes veliko časa preživela na tujih univerzah, kjer je bodisi študirala bodisi predavala.

Fotografije so s spleta.

Vir: Univerza v Mariboru – Univerzitetna založba

Zbral in uredil: Franci Koncilija

NAŠA ČLANICA KDSŠ REZKA POVŠE IZDALA NOVO KNJIGO – ŠOPEK ZA JULIJO

V začetku julija 2022 je v samozaložbi izšla nova pesniška zbirka naše članice, pesnice Rezke Povše, ki jo je naslovila Šopek za Julijo. Pred to knjigo je že izdala knjižni prvenec Govoreči kamni (1998), Drobtinice (2001), Razsutje jesenskih rož (2008) in druge. 

Rezka Povše piše tudi črtice in haikuje in je bila soustanoviteljica literarne sekcije Snovanja pri Društvu upokojencev Novo mesto. Za dolgoletno delo na različnih področjih kulturne dejavnosti je prejela številna priznanja. Veliko bere in rada piše pesmi, predvsem za svojo dušo, ker ji te pomagajo prebroditi vsakodnevne življenjske tegobe.

https://www.kamra.si/wp-content/uploads/2021/01/IMG_0970_20160819_092505-350x233.jpg

Gradič Neuhof

V uvodu pesniške zbirke Šopek za Julijo je pesnica Rezka Povše zapisala, da je v srednji šoli rada prebirala pesmi dr. Franceta Prešerna in tako globlje spoznala tudi njegovo muzo in neuslišano ljubezen – Primičevo Julijo. Iz spominov na tiste čase je tako nastal osnutek ciklusa pesmi Cvet za Julijo, ki ga je v končni obliki naslovila Šopek za Julijo. Rezka je še zapisala, da kadar življenje ni prijazno z njo, takrat najde duševni mir v pisanju pesmi. V mislih pa si neznansko želi, da bi Julijin gradiček Neuhof  pri novomeški bolnišnici, kmalu postal prostor za domovanje in ustvarjanje umetnikov novomeškega kulturnega prostora. Tisti, ki beremo, pišemo in sanjamo, nosimo v srcu cvetje, je še zapisala Rezka Povše.

Fotografije so s spleta.

Vir: Spremna beseda pesniške zbirke

Zbral in uredil: Franci Koncilija

LETOŠNJO NAGRADO NOVO MESTO JE PREJEL FRANCI NOVAK

Na novomeškem gradu Grm so v petek, 26. avgusta 2022, na osrednjem dogodku festivala Novo mesto Short že šestič po vrsti razglasili dobitnika nagrade Novo mesto za najboljšo zbirko kratkih zgodb v preteklem letu. Letošnji nagrajenec je postal pisatelj in pesnik Franci Novak z zbirko, ki jo je naslovil Obvoz. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\UREJENI PRISPEVKI - ZA SPLET\38 - NAGRADA NM - FRANCI NOVAK\20220826_26560_000.jpg

                         Župan mag. Gregor Macedoni z nagrajencem

V utemeljitvi je žirija, ki so jo sestavljali predsednica Maja Šučur ter člana Robert Kuret in Muanis Sinanović zapisala: »Izrazito lirična pisava Francija Novaka gradi svetove, ki so oddaljeni in prepoznavni obenem, pravzaprav so dvojniki naših svetov in njihova ogledala. Čeprav njihova magičnost zajema impresije lokalnih delavskih, predmestnih in ruralnih miljejev, ki jih skozi zgodbe uzremo na povsem nepričakovane načine, v nihanju med budnostjo in blodnjavostjo vzpostavljajo lastne fizikalne zakone.« Po oceni žirije gre za zbirko, ki jo jezik neposredno zanima, njen slog pa je »razmeroma preprost, poln obeta komaj izgovorljivega, vendar ritmizirano čuten; mestoma se zdi skoraj metrumski in taktilno oprijemljiv.« Prav s tem pa avtor prepričljivo zaokroža svojo zbirko kratkih zgodb, ki se umešča v linijo poetične proze, a jo avtorjev prepoznavni glas – brez špekulacij ali kakršnih koli obvozov – vztrajno približuje tudi širšemu bralstvu«, so sklenili žiranti.

C:\Users\uporabnik\Desktop\UREJENI PRISPEVKI - ZA SPLET\38 - NAGRADA NM - FRANCI NOVAK\FOTKA - 2.jpg
C:\Users\uporabnik\Desktop\UREJENI PRISPEVKI - ZA SPLET\38 - NAGRADA NM - FRANCI NOVAK\66012331.jpg

Dobitnik nagrade z nominiranci

Žirija je letos obravnavala okrog 60 domačih kratko-proznih zbirk z letnico 2021, strožje zvrstno in kakovostno vrednotenje pa jih je prestalo približno dvajset. Te najpogosteje odpirajo eksistencialna vprašanja, pri čemer se ukvarjajo zlasti z medsebojnimi odnosi in izkušnjo osame, ne-pripadnosti in tujstva, nekatera dela ponujajo nostalgičen pogled v enkrat čarobno, drugič težkih preizkušenj polno polpreteklost, spet tretja slutijo tehnokracijo prihodnjih časov. Kot so pojasnili na založbi Goga, ki organizira festival, je žirija iskala čim bolj heterogeno napisane zbirke, ki jih ob aktivnem soočanju s sodobnim vsakdanjikom zaznamujeta zlasti močna atmosfera in slogovna nekonvencionalnost, ki v bralcu bolj kot občutek harmoničnosti zbujata nemir ter željo po spremembi.

Fotografije so s spleta.

Vir: Dnevnik

Zbral in uredil: Franci Koncilija

MLADINSKA KNJIGA JE IZDALA SVEŽENJ OTROŠKEGA LEPOSLOVJA

V Mladinski knjigi so s svežnjem izvirnih in prevodnih novosti otroškega leposlovja poskrbeli za pester zaključek poletnih počitnic in začetek novega šolskega leta. Pisatelji Boštjan Gorenc – Pižama, Nina Kokelj, Majda Koren, Jelena Isak Kres in Jana Unuk najmlajše bralce skupaj z ilustratorji Igorjem Šinkovcem, Tanjo Komandina in Mašo Kozjek popeljejo v domišljijski svet pasjih pustolovščin, podvodnega sveta, ugankarstva in barvnih atmosfer.

Zbirka Čebelica je najstarejša slovenska knjižna zbirka, ki bo drugo leto v okviru Mladinske knjige praznovala sedemdeseto obletnico delovanja. Do sedaj je v tej zbirki izšlo že več kot štiristo knjig, namenjenih prav vsakemu otroku. Mladinska knjiga v Ljubljani je tako s svežnjem nove literature za najmlajše bralce poskrbela, da se otroci v prostem času ne bodo dolgočasili, ampak bodo s kakovostnimi knjigami lahko burili svojo domišljijo…

Priljubljeni otroški pisatelj Boštjan Gorenc – Pižama je napisal že tretjo slikanico za otroke, ki jo je naslovil Si že kdaj jezdil morskega konjička? v kateri bodo otroci poleg domišljijskega morskega sveta lahko spoznavali tudi živalsko kraljestvo.

C:\Users\uporabnik\Documents\ZDRAVLJICA\MLADINSKA LITERATURA ZA NAJMLAJŠE\FOTKA - 2.jpg
Boštjan Gorenc – Pižama                                      
C:\Users\uporabnik\Documents\ZDRAVLJICA\MLADINSKA LITERATURA ZA NAJMLAJŠE\FOTKA - 3.jpg

Avtorica Majda Koren pa v slikanici Čarobna kost odpira svet, podoben namizni igri, v kateri spremljamo prigode pasjega protagonista. Vse skupaj pa je s prisrčnimi ilustracijami opremila Tanja Komandina. 

C:\Users\uporabnik\Documents\ZDRAVLJICA\MLADINSKA LITERATURA ZA NAJMLAJŠE\FOTKA - 2.jpg
Pisateljica Majda Koren
C:\Users\uporabnik\Documents\ZDRAVLJICA\MLADINSKA LITERATURA ZA NAJMLAJŠE\FOTKA - 3.jpg

V svežnju poletnih izdaj pa založba Mladinska knjiga predstavlja tudi slikanici Hudobci  ter Žiga in njegova najljubša knjiga, ki ju je prevedla Nina Dekleva. V knjigi Hudobci spremljamo pogumno deklico, ki je smešni in nerodni hudobci ter čarovnica nikakor ne uspejo prestrašiti, saj jih s svojo otroško dobroto popolnoma razoroži. Druga knjiga pa govori o Žigovih pustolovščinah, kjer gre za bralno spodbudo otrokom.  

C:\Users\uporabnik\Documents\ZDRAVLJICA\MLADINSKA LITERATURA ZA NAJMLAJŠE\NINA DEKLEVA.jpg
Nina Dekleva

Založba Mladinska knjiga prav tako predstavlja izvod Repe velikanke, Tolstojevo rusko pripoved, ki jo je v slovenščino prevedla Janja Unuk, z ilustracijami pa jo je opremila Maša Kozej.

Mladinski knjigi velja pohvala za tako obširno in zanimivo bralno ponudbo za otroke.

Fotografije so s spleta.

Vir: Dnevnik

Zbral in uredil: Franci Koncilija

Avtobiografija kardinala Franca Rodeta

V sredo, 22. junija 2022, zvečer  je Celjska Mohorjeva družba kot izdajateljica v Domu sv. Jožefa Celje predstavila knjigo em. kard. dr. Franceta Rodeta Vse je dar – Spomini. To je knjiga spominov tretjega slovenskega kardinala in 33. ljubljanskega škofa, ki ima kar 716 strani, na katerih pripoveduje o njegovi vijugasti poti skozi življenje.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\2 - UREJWENI PRISPEVKI\7 - AVTOBIOGRAFIJA - RODETA\FOTKA - 2.jpg
https://katoliska-cerkev.si/img/news/2022/06-jun/cc6c5f16f7b5ec2533987a4f43e70ecd8f86f2ee.jpg

Gre za interakcijo z več kot 1.600 osebnimi imeni in ni samo obračun z avtorjevim življenjem in delom, ampak tudi pronicljiv dokument časa in prostora tako slovenskega kot svetovnega družbenega in cerkvenega dogajanja zadnjih osmih desetletij. O svoji knjigi je na predstavitvi kardinal Rode spregovoril v pogovoru s frančiškanom prof. dr. Edvardom Kovačem, večer pa je povezovala dr. Tanja Ozvatič.

Kardinal Rode je na predstavitvi dejal:» Pokažem se tak, kot sem: z živim in dejavnim spominom na mladostno prebujenje pod Južnim križem z razkošjem francoske kulture, z avguštinovskim odkritjem Boga kot lepote in pojmovanjem Cerkve kot prostora svobode! Zgodba se lahko bere s simpatijo ali se z odporom zavrne, kar je povsem razumljivo. Stari francoski pregovor pravi – nisem zlatnik, da bi vsem ugajal!« Pri pisanju je imel pred očmi prijaznega, ideološko neobremenjenega in zrelega bralca, a ne bo se čudil niti nizkim udarcem, puritanskim obsodbam in farizejskim zgražanjem.

Sedeminosemdesetletnemu kardinalu Francu Rodetu, avtorju številnih knjig, znanstvenih razprav in esejev, se je z izdajo avtobiografije uresničila prava priložnost, da se je izpovedal o svoji nenavadni vijugasti poti skozi življenje.Prva tretjina knjige zajema čas do vrnitve iz Argentine v Slovenijo, pri tem pa veliko strani nameni prav svojim srečanjem in doživljanjem posameznih sodobnikov in temam, ki so pred leti odmevale tudi v javnosti. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\2 - UREJWENI PRISPEVKI\7 - AVTOBIOGRAFIJA - RODETA\FOTKA - 4.jpg

Kot pravi urednica pri Celjski Mohorjevi družbi dr. Tanja Ozvatič, je knjiga pričevanje svetovljana o globoki ukoreninjenosti v slovensko zemljo, je odkrito razgaljanje mladostnih sanj, hrepenenj, zahtevnosti do samega sebe, ki je verjetno odgovor na imanentno dano stremljenje k veličini in junaštvu. Urednica je prepričana, da bodo bralca presenetili avtorjeva osupljiva literarna moč, razgledanost v literaturi, glasbi in umetnosti nasploh ter odkritost, s katero Rode razgalja nekatera svoja najgloblja doživetja, tudi čisto posvetna, za katerimi pa vedno išče izraz božje ljubezni in najvišje lepote.

Franc Rode si na koncu knjige zastavi več vprašanj: »Kaj sem hotel? Kaj sem iskal? Kaj me je gnalo v življenju?« Odgovori si, da so to bile veličina, lepota, radost, svoboda, skratka, polno in bogato življenje. To so bili trenutki svetle radosti, izjemno občutje bivanja kot daru in svobode, milosti čistega prijateljstva in obdobja neizrazno lepe božje bližine… Vendar vse to bolj kot privid in slutnja. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\2 - UREJWENI PRISPEVKI\7 - AVTOBIOGRAFIJA - RODETA\FOTKA - 5.jpg
C:\Users\uporabnik\Desktop\1 - OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\2 - UREJENI PRISPEVKI\7 - AVTOBIOGRAFIJA - RODETA\FOTKA - 6.jpg

Kardinal dr. Franc Rode

Njegova zgodba je dejansko zgodba popotnika, ki je iskal in tipal za nedosegljivim.

Fotografije so s spleta.

Vir: Družina, Delo

Zbral in uredil: Franci Koncilija

Namig za poletno branje domačih knjig

Ne glede na to, ali ste že bili na dopustu, ali pa se na letovanje šele odpravljate – kjer koli že boste, si vzemite nekaj časa tudi za branje dobrih knjig. Na knjižnem trgu jih je veliko, ki si zaslužijo vašo pozornost.  Za lažjo odločitev med svežimi izdajami domače literature, smo vam pripravili kratek seznam bralnih priporočil. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\2 - OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\2 - UREJENI PRISPEVKI\12 - GLEDALIŠČE ZA OTROKE\NEKAJ DIVJIH ROŽ\122 - LET MIRANA JARCA\FESTIVAL KULTURE KOSTANJEVICA\MONOGRAFIJA O PREKMURJU\NAMIG ZA POLETN BRANJE\FOTKA -.jpeg
C:\Users\uporabnik\Desktop\2 - OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\2 - UREJENI PRISPEVKI\12 - GLEDALIŠČE ZA OTROKE\NEKAJ DIVJIH ROŽ\122 - LET MIRANA JARCA\FESTIVAL KULTURE KOSTANJEVICA\MONOGRAFIJA O PREKMURJU\NAMIG ZA POLETN BRANJE\FOTKA - 3 (2).jpg

Irena Svetek : BELI VOLK

Irena Svetek je trenutno naša favoritka med slovenskimi avtoricami in avtorji kriminalk. Po Rdeči kapici, ki so jo nekateri brali lansko poletje, se letos vrača z drugim delom svoje trilogije, Belim volkom. V knjigi kar mrgoli množica skrivnostnih likov in usod, prav tako bodo na svoj račun prišli tudi ljubitelji ljubezenskih in seksualnih spletk. Avtorica je v knjigo vnesla tudi elemente slovenske mitologije s čimer zgodba Belega volka naenkrat pridobi še dodatno razsežnost. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\2 - OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\2 - UREJENI PRISPEVKI\12 - GLEDALIŠČE ZA OTROKE\NEKAJ DIVJIH ROŽ\122 - LET MIRANA JARCA\FESTIVAL KULTURE KOSTANJEVICA\MONOGRAFIJA O PREKMURJU\NAMIG ZA POLETN BRANJE\FOTKA - 2.jpg
C:\Users\uporabnik\Desktop\2 - OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\2 - UREJENI PRISPEVKI\12 - GLEDALIŠČE ZA OTROKE\NEKAJ DIVJIH ROŽ\122 - LET MIRANA JARCA\FESTIVAL KULTURE KOSTANJEVICA\MONOGRAFIJA O PREKMURJU\NAMIG ZA POLETN BRANJE\FOTKA - 3.jpg
Irena Svetek

Ajda Bračič : LETEČI LJUDJE

Ajda Bračič je avtorica mlajše generacije (1990), sicer arhitektka, ki se je kot piska kalila pri številnih slovenskih medijih s področja arhitekture in literature. Izbrušen, mehak prozni slog, ji je v zadnjih letih prinesel kar nekaj nagrad na najpomembnejših literarnih natečajih. Kratke zgodbe v zbirki Leteči ljudje so sijajen portret časa. Njeni junaki so na razpotju neskončnih možnosti, a pogosto pasivni, hrepenijo po življenju, ki bi ga lahko živeli…

C:\Users\uporabnik\Desktop\2 - OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\2 - UREJENI PRISPEVKI\12 - GLEDALIŠČE ZA OTROKE\NEKAJ DIVJIH ROŽ\122 - LET MIRANA JARCA\FESTIVAL KULTURE KOSTANJEVICA\MONOGRAFIJA O PREKMURJU\NAMIG ZA POLETN BRANJE\FOTKA - 4.jpg
C:\Users\uporabnik\Desktop\2 - OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\2 - UREJENI PRISPEVKI\12 - GLEDALIŠČE ZA OTROKE\NEKAJ DIVJIH ROŽ\122 - LET MIRANA JARCA\FESTIVAL KULTURE KOSTANJEVICA\MONOGRAFIJA O PREKMURJU\NAMIG ZA POLETN BRANJE\FOTKA - 5.jpg
Ajda Bračič

Tina Vrščaj : NA KLANCU

Kako bi morali živeti? Kaj pomeni biti dober starš ali so-zakonec? Družba nas z vseh strani dobesedno obmetava z imperativi : otrokom je treba postavljati meje, a ne preveč avtoritarno, dobro je potrebno poskrbeti za avto, za dom, občasno povabiti ljudi na obisk itd…Vse to je v knjigi imenitno popisano v tretjem romanu avtorice Tine Vrščaj, ki ga je naslovila – Na klancu.

Tina Vrščaj
C:\Users\uporabnik\Desktop\2 - OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\2 - UREJENI PRISPEVKI\12 - GLEDALIŠČE ZA OTROKE\NEKAJ DIVJIH ROŽ\122 - LET MIRANA JARCA\FESTIVAL KULTURE KOSTANJEVICA\MONOGRAFIJA O PREKMURJU\NAMIG ZA POLETN BRANJE\knjige-poletno-br.jpg

        Knjige za branje na letovanju

Ana Marwan : ZALJUBLJENA

Avstrijsko-slovenska pisateljica Ana Marwan je napisala roman Zaljubljena, ki si vse odločneje utira pot do bralcev in kritikov tudi v Sloveniji. Vsi se brez izjeme strinjajo, da gre za presežno delo, zato je avtorici Ani Marwan, Društvo slovenskih literarnih kritikov že podelilo nagrado. Roman Zaljubljena je zabavna, izvirna in slogovno dovršena pripoved o odnosu dveh mladih ljudi. Literarni jezik je dobesedno očarljiv, zato se mu uspe prikloniti dediščini literarne klasike, ne da bi pri tem izgubili občutek, da se zgodba dogaja tukaj in zdaj …

C:\Users\uporabnik\Desktop\2 - OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\2 - UREJENI PRISPEVKI\12 - GLEDALIŠČE ZA OTROKE\NEKAJ DIVJIH ROŽ\122 - LET MIRANA JARCA\FESTIVAL KULTURE KOSTANJEVICA\MONOGRAFIJA O PREKMURJU\NAMIG ZA POLETN BRANJE\FOTKA - 8.jpeg
C:\Users\uporabnik\Desktop\2 - OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\2 - UREJENI PRISPEVKI\12 - GLEDALIŠČE ZA OTROKE\NEKAJ DIVJIH ROŽ\122 - LET MIRANA JARCA\FESTIVAL KULTURE KOSTANJEVICA\MONOGRAFIJA O PREKMURJU\NAMIG ZA POLETN BRANJE\FOTKA - 9.jpg
Ana Marwan

Fotografije so s spleta.

Vir: Mladina

Zbral in uredil: Franci Koncilija

Kako živeti, da življenja ne bomo obžalovali

Zavedanje o smrti, o tem, da nas nekoč več ne bo, vnaša v naše življenje – presenetljivo – več življenja. Ko spustimo vase misel, da je vse minljivo, tudi in predvsem mi sami, se lahko posvetimo stvarem, ki so za nas pomembne. Lahko postanemo boljši človek in lahko živimo življenje, ki ga čez nekaj let, ko bomo spet pogledali nazaj, ne bomo obžalovali.

Pozorni postanemo na drobne stvari, ki dajejo smisel našemu bivanju, in čuječe živimo: pomembni postanejo naše misli in naša dejanja. Ne dovolimo si več, da bi smetili svoje življenje s kritiziranjem, sojenjem in obsojanjem, da bi se obremenjevali z občutki krivde ali pa da bi nam stare zamere krojile vsakdan.

Toda kako to narediti, kako lahko sploh pogledamo strahu pred smrtjo v oči, kako ga premagamo? Dr. Irwin D. Yalom, svetovno znani psihoterapevt in znanstvenik, v svoji knjigi Strmenje v sonce, ki je nedavno izšla pri založbi UMco, meni, da se pri mnogih ljudeh anksioznost, depresija in drugi simptomi napajajo iz strahu pred smrtjo. Po njegovih osebnih in terapevtskih izkušnjah pa po drugi strani premagovanje straha pred smrtjo ne vodi nujno v brezup, ki človeka oropa vsega smisla v življenju. Nasprotno, lahko je prebujevalna izkušnja, ki človeku prinese polnejše življenje. Ideja o smrti nas torej lahko tudi odreši.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\2 - UREJWENI PRISPEVKI\9 - KAKO ŽIVETI ŽIVLJENJE\FOTKA - 2.png

Psihoterapevt dr. Irwin D. Yalom

Ko je IrvinYalom delal z ljudmi, ki jim je grozila smrt zaradi raka, je ugotovil, da so marsikateri med njimi doživeli pozitivno in dramatično preobrazbo, izkušnja srečanja s smrtjo jih je prebudila. Postavili so si svoje prioritete v življenju, pridobili so moč za to, da niso več počeli stvari, ki jih res niso želeli početi. Z bližnjimi osebami so imeli globlje pogovore in bolj so cenili temeljna življenjska dejstva – spreminjanje letnih časov, lepoto narave, zadnji božič ali novo leto.

V sodobnem času sta umiranje in smrt postala tako rekoč še zadnji tabu. Potisnjena sta na stran, o njiju ne želimo razmišljati, kaj šele da bi se nanju pripravljali. Bogate izkušnje z na smrt bolnimi, njihovim spremljanjem in pripravo na smrt ima pri nas Urška Lunder, dr. med., z Univerzitetne klinike Golnik. Ta čas in dogajanje v njem postavlja na zelo visoko in pomembno mesto v človekovem življenju. Zakaj? »Prepričana sem, da je smrt prehod. Ne gre za trenutek, pač pa za proces, na katerega se pripravljamo že veliko prej. Pritegnilo me je to, da se lahko ob raziskovanju tega dela življenja, v dojemanju občutkov, ki so najbolj intenzivni v vsem življenju, tudi sama pripravljam za ta čas, ki bo napočil tudi zame. Ko sem z ljudmi ob koncu življenja in se seznanjam z njihovimi stiskami, lahko vidim, kako se z njimi soočajo, ob tem pa jim z vsem znanjem, ki ga paliativna oskrba ponuja, lajšam tako telesne kot tudi psihosocialne težave. Zelo veliko se, kot rečeno, naučim tudi zase. Ob delu z umirajočimi namreč dobimo dragocene lekcije, kaj je v življenju najpomembnejše.«

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\2 - UREJWENI PRISPEVKI\9 - KAKO ŽIVETI ŽIVLJENJE\FOTKA - 3.jpeg

Kako in česa se torej uči od umirajočih? »Učim se, ko spremljam ljudi in vidim, kaj vse nekateri v tem najtežjem obdobju naredijo, izrečejo, uredijo, kar je vredno vsega spoštovanja in poklona. Pa tudi od tistih, ki tega ne zmorejo, kako pri tem trpijo. Sama pri sebi zbiram te izkušnje in krepim svojo predstavo in tudi svojo moč, da se pripravim na ta čas. Le tako je mogoče, da iz svojega življenja naredim tisto, kar je v največji meri mogoče,« razlaga dr. Lunder. »Čas, ko se poslovimo, razumem kot zadnji izpit, ki ga imamo. Pokaže se vse, kar smo naredili v življenju, kar smo mislili, kakšni so bili naši nameni, kako smo se učili iz svojih napak, kaj nas je vodilo v življenju. To prinaša tisti mir, da smo v času umiranja lahko zelo osredotočeni in ostanemo budni v tem prehodu. Večina ljudi pa tega ne zmore.« Zakaj meni, da je tako? »Družba, naše šolanje in izobraževanje se sploh ne ukvarjajo s tem bistvenim vprašanjem, zakaj smo prišli na ta svet in kaj lahko optimalno z izkušnjami pridobimo, kaj je namen našega bivanja, naš smisel, zakaj življenje sploh je. Kopičenje notranje moči in notranjega miru je v času umiranja poplačano, da zmoremo to napraviti prisotni oziroma budni in ozaveščeni o tem, da smo eno. V resnici smo soustvarjalci in bi morali odgovorno ravnati v vsakem trenutku, tudi pri uporabi besed. Ko delamo napake na tej poti, pa je tudi pomembno, da sprejmemo to, da se učimo, da je naš namen biti boljši oziroma doseči notranji mir. Pomembno je torej sočutje tudi do sebe.«

Ali se bolniki ob umiranju bolj bojijo bolečine ali umiranja samega? »Takrat ko jih močno boli, ko občutijo dušenje ali pa slabost, nemir in drugo, si želijo rešiti predvsem to. Paliativna oskrba lahko zelo dobro olajša telesne težave do te mere, da se človek lahko pripravi na čas prehoda. Nepripravljeni ljudje ali zelo bolni ljudje se svojega prehoda ne bodo zavedali. Če bi bolj razumeli, da je naš prehod zadnji izpit, zadnja naloga v tem življenju, bi se verjetno več posvetili temu, da bi prišli s čim bolj zdravim telesom v čas staranja in odhoda – da bi nas telo podpiralo v tistem zahtevnem času. Večina ljudi ni pripravljena v tem smislu. Morda več tako pripravljenih umira doma. A tudi v bolnišnici smo lahko priča umiranju, ko je nekdo popolnoma prisoten in pripravljen. Običajno so takrat telesne težave manjše, saj ima ob sebi domače, ki so mu v oporo, oziroma je to oseba, polna hvaležnosti in sprejemanja vsega, kot je,« pripoveduje naša sogovornica.

Torej so odnosi zelo pomembni tudi v času umiranja? »Mislim, da umirajoči, ki je v sprejetju svoje situacije in nosi ta mir v sebi, da je pomirjen z odnosi, ki jih je imel, ne občuti te nuje. Večini ljudi pa je v izjemno oporo, da imajo ob sebi ljubeč odnos.« Kaj potrebuje tisti, ki umira, od človeka, ki je ob njem? »Predvsem mir in osebo, ki nič ne terja, nič ne svetuje, nič ne sprašuje, nič ne nakazuje v tem smislu, da bi se postavljal nad umirajočega. Ostane v enakovrednem položaju in se sočutno odziva na to, kar umirajoči nakaže, da potrebuje. To je pravzaprav najtežje, saj smo navajeni, da v takšnih trenutkih želimo nadzirati; svojci si na primer velikokrat želijo, da bi njihov umirajoči več jedel, in bi ga radi nahranili po svojih merilih. Ali pa si želijo, da bi s svojo voljo vztrajal čim dlje, zato ga spodbujajo, da bi na primer telovadil, da vstane in se več giba. Bolni pa se v resnici umirja in mora zapustiti vse te funkcije. Svojci seveda želijo tako pomagati z dobrimi nameni, a to je le njihovo videnje dobrega in potrebnega.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\2 - UREJWENI PRISPEVKI\9 - KAKO ŽIVETI ŽIVLJENJE\FOTKA - 5.jpeg

Moramo se naučiti res prisluhniti in slišati, kaj bi umirajoči želel, kateri je njegov naslednji korak v procesu.« To pa verjetno ni lahka naloga? »To je najtežje, saj imamo pred sabo osebo, ki je v veliko pogledih od nas odvisna, in ko opazimo, da je šibka, takoj pomislimo, kaj bi potrebovala, in bi ji to radi ponudili, jo spodbujali. To se pogosto dogaja tudi med zdravstvenimi delavci. Tudi mi težko prisluhnemo bolniku, kaj bi bilo zanj boljše, kaj bi želel odkloniti, kje bi želel več miru in ne več vzdrževanja za vsako ceno s ciljem podaljševanja življenja. Presoditi je treba, kdaj dovoliti naravno pot. Da so bližnji ob njih takrat, ko se poslavljajo, da ga podpirajo in vodijo.«

Dr. Urška Lunder pove, da se seveda tudi sama srečuje s strahovi. Včasih jo ti njeni strahovi prav presenetijo. »Zelo dolgo že udomačujem umiranje in smrt. Dogaja pa se mi, da se mi okrušijo predstave o sebi, največkrat v odnosih z najbližjimi, iz teh se najbolj učim. Pa tudi v službi. Ali pa v stiku s taksistom ali bančno uslužbenko, ko vidim, da mi ni uspelo ohraniti odprtega srca … Tega je še veliko. To, da se lažje soočam z umirajočimi, da mi je akt umiranja domač in me ne straši več, da zmorem gledati svoje staranje, da sem s tem v stiku … vse to še ni dovolj – še raznorazne zavese strahov obstajajo, ki jih moram odgrniti.« Kako se rešiti strahov? »Če bi znali prepoznati pomen osredotočenosti, čuječnosti, biti tukaj in zdaj, bi se rešili ogromno strahov.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\2 - UREJWENI PRISPEVKI\9 - KAKO ŽIVETI ŽIVLJENJE\725158.2e16d0ba.fill-256x144.jpg

Tako pa jih kopičimo, naše misli so vedno nekje drugje: skrbimo za naprej, kaj nas še čaka, kaj še moramo, česa ne smemo spustiti, ne posvečamo se temu, da smo tu in zdaj. Največja rešitev bi bila, če bi več časa preživeli osredotočeni na zdaj, na ta način bi najbolje utišali svoje strahove glede minljivosti. Takrat ko smo tukaj in zdaj, ko nas ne moti preteklost, ampak jo sprejmemo, ko ne skrbimo za prihodnost, ampak zaupamo svojim odločitvam in toku življenja, takrat je srce odprto in smo sposobni sočutja in ljubezni. Menim, da starejših ni toliko strah umiranja in smrti, ampak bolj časa, ki ga bodo preživeli do takrat. Strah jih je negotovosti glede zdravstvene in socialne blaginje, kako zapolniti ta čas, strah jih je morebitnega trpljenja, ki bo potrebno ob tem. Strah jih je tega, kako bodo njihovi svojci to zmogli in kaj bo z njimi, ko bodo potrebovali pomoč.«V starosti nastopi tudi čas, ko se obrnemo navznoter in več premišljujemo o že preživetem življenju. Opazujemo sami sebe in pozorni smo na svoje notranje življenje, kaj občutimo, ko se nekaj zgodi, kaj nas prizadene, kako nas skrbi za naprej, kako dolgo bomo lahko še poskrbeli zase. Vse to premišljevanje, ki ga je na starost več kot v času aktivne delovne dobe, je danes predvsem vpeto v skrbi. Na srce želim položiti starejšim, da bi usvojili različne načine, kako se v sebi sprostiti, kako se umiriti. Po drugi strani pa se spraševati o tem, kaj si želijo ob koncu življenja, ter se o tem tudi pogovarjati. Udomačiti je treba ta čas, ko bo prišlo spoznanje, da nismo več zmožni biti samostojni, ko bo nekdo drug poskrbel za nas. Ko bomo lahko spili čaj le, ko nam ga bo nekdo prinesel. Da bomo lahko zaužili hrano le, ko nam jo bo nekdo z žlico podajal v usta. To ni nekaj, kar bi bilo tragično ali katastrofično, pač pa normalen potek življenja. Podobno, kot je bilo to potrebno, ko smo se rodili. To je tista prava priprava na usihanje moči, notranja moč pa ob tem lahko izjemno zraste. V nas se naselijo nove pokrajine, novi svetovi, da v duhovnem smislu dojamemo, kakšen je namen našega tukajšnjega bivanja.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\2 - UREJWENI PRISPEVKI\9 - KAKO ŽIVETI ŽIVLJENJE\FOTKA - 7.jpg

Dr. Urška Lunder pravi: »Ni naključje, da so prostovoljci v hospicu pogosto starejši – to je naravno, saj se seznanjajo s tem časom, imajo vse kapacitete za polno sočutje ob umirajočem. Dobro je tudi, da se v družini pogovarjamo o vsem, kar se nam zdi pomembno za tisti čas, kaj naj bi se zgodilo, kaj pa naj se ne bi zgodilo. To je namreč pomembno tudi za svojce, olajša jim poznejši čas žalovanja in razblinja strahove. Najbolj temeljno pa je pogumno sprejeti misel, da smo v resnici duša, ki biva v tem telesu. Da gre s smrtjo telesa življenje v resnici naprej. 

Fotografije so s spleta.

Vir: Revija Vzajemnost

Zbral in uredil: Franci Koncilija

Tudi v Novem mestu bi lahko imeli gledališče za mlade in otroke!

V Sloveniji delujeta samo dva nacionalna središča gledališčne kulturne produkcije za otroke in mlade, ki sta v Ljubljani in Mariboru. Analiza zatečenega stanja pa kaže, da je potreba, da se na tem področju stvari premaknejo naprej, očitna. Še najbolj so agilni v MO Koper, ki želi postati tretje nacionalno gledališčno središče, kjer se za to pomembno kulturno ustanovo prizadevajo že kar nekaj časa. Dejstvo je, da otroci in mladi, ko se aktivno vključijo v vse razsežnosti gledališča, pridobivajo estetske in etične izkušnje, ki so potrebne za vstop v svet odraslosti! Kot na vseh področjih kulture, je tudi pri vključevanju mladih v svet gledališča, glavni problem pomanjkanje denarja. 

Katja Pegan, direktorica Gledališča Koper, je osnovala strateško skupino, ki naj bi ji pomagala udejanjiti vizijo otroškega gledališča, se pravi sofinanciranje več produkcij in izvedb predstav za otroke in mlade. Tako so nedavno podpisali pobudo, ki so jo naslovili na resorna ministrstva in štiri istrske občine. Te bodo projektni predlog obravnavale na eni izmed prihodnjih koordinacij županov.

»Pobuda je že dolgo nastajala znotraj Gledališča Koper, ki želi mlade, šolarje, pa tudi otroke v vrtcih, seznaniti z gledališčem in jim približati kakovostno kulturo,« je dejal Anton Baloh, ravnatelj Osnovne šole Vojke Šmuc v Izoli, ki predstavlja istrske osnovnošolske ravnatelje in je prvopodpisani pod pobudo za vzpostavitev koprskega otroškega gledališča. Poudaril je, da njihova podpora ne izhaja iz partikularnih interesov kogar koli iz strateške skupine, pač pa želijo spodbuditi nekaj dobrega v družbi.

Fotografija: Prizor iz otroške plesne predstave Rdeča kapica. FOTO: Jaka Varmuž/Gledališče Koper

Prizor iz otroške plesne predstave Rdeča kapica v gledališču v Kopru.

 (Foto: Jaka Varmuž) 

Tudi dr. Luciji Čok, nekdanji ministrici za šolstvo, znanost in šport ter prvi rektorici Univerze na Primorskem, se zdi pomembno vprašanje, v kakšnem svetu podob živijo današnji otroci in mladostniki. Kot nadaljuje, gre za begajoče, izginjajoče podobe, ki jih prikazujejo ekrani; sporočila, ki jih na ta način dobijo, pa ne spodbujajo njihovega fantazijskega sveta in ustvarjanja jezikovnega zaklada. Gledališče Koper se je vse od nastanka prednostno posvečalo sistematični vzgoji mladega občinstva. Pred desetletjem so v dogovoru  s šolami vsakemu otroku iz koprske občine vsaj enkrat na leto omogočili organiziran ogled gledališke predstave. To je preraslo v večtedenski Festival Pri svetilniku, na katerem se zvrsti več gledaliških predstav, delavnic in drugih dogodkov za različne starostne skupine otrok iz istrskih in kraških občin. Festival je pred pandemijo korone leta 2019 obiskalo rekordnih 9000 otrok. To je dokaz, da kulturno-umetniško vzgojo otroci preprosto potrebujejo.

Utrinek iz igre Loli, Boli in svet, poln čudes. FOTO: Jaka Varmuž/Gledališče Koper
Utrinek iz predstave Modro pišče. FOTO: Jaka Varmuž/Gledališče Koper

Gledališčni utrinki za otroke in mladostnike v Kopru.

Po vsem povedanem, kako resno se v Kopru prizadevajo za ustanovitev nacionalnega središča kulturne produkcije za mlado občinstvo, se zdi, da bi tudi za Dolenjsko in Belo krajino, lahko v novomeškem Anton Podbevšek Teatru (APT) imeli gledališče, ki bi ga ustvarjali otroci in mladi, pred vsem talentirani novomeški gimnazijci, ki so pod mentorstvom slovenista in gimnazijskega profesorja Tomaža Koncilije, že nekajkrat dokazali, da so sposobni pripraviti kakovostne gledališke in glasbene dogodke in predstave. 

Zato želim, da to razmišljanje postane izziv in spodbuda tudi za župane Dolenjske in Bele krajine, še posebej za novomeškega župana mag. Gregorja Macedonija, ki naj ustanovi ustrezno medresorsko komisijo za zagotovitev potrebnega denarja in za dokončno uresničitev te plemenite zamisli za dobrobit mladih.

Fotografije so s spleta.

Vir: Delo

Pripravil: Franci Koncilija

Festival kulture Kostanjevica 2022

Festival kulture Kostanjevica (FKK) že peto leto prinaša preplet gledališča, literature, glasbe in vizualne umetnosti. Letos je           festival potekal od 2. do 9. julija 2022, organizatorju – Mladinskemu društvu Kostanjevica – pa je z njim uspelo prispevati delež k decentralizaciji vrhunske kulture v Sloveniji. Festival FKK je gostil devet glasbenih skupin, tri gledališke predstave, okroglo mizo, filmski večer, vizualno razstavo, literarni zajtrk in več umetniških delavnic. Na otvoritveni slovesnosti festivala je nastopil Rade Šerbedžija s skupino Zapadni kolodvor.

http://festivalkulturekostanjevica.si/img/Rade%20%C5%A0erbed%C5%BEija.jpg Rade Šerbedžija

Rade Serbedžija je hrvaški gledališki in filmski igralec, režiser in glasbenik. Znan je po svojih upodobitvah impozantnih osebnosti na obeh straneh zakona. S svojo nadarjenostjo in izjemno igralsko tehniko vse od začetka svoje kariere navdušuje režiserje in kritike ter gledališko, filmsko in televizijsko občinstvo.

»Naša vizija je, da v Kostanjevico na Krki pripeljemo raznovrstni kulturni program, ki s svojo vsebino vznemirja, ne sledi pa generični množični ponudbi. Naša osnovna stebra programa sta gledališče in glasba. Kostanjevica na Krki je v zadnjih sedemdesetih letih zgradila svojo kulturno identiteto, še posebej na področju likovne umetnosti, gledališča in glasbe,« je med drugim povedal igralec Stane Tomazin, Kostanjevičan in član organizacijske ekipe.

FOTKA - 4

Kostanjeviški grad, središče vseh kulturnih prireditev

Predstavniki organizatorja Festival kulture Kostanjevica (FKK) so še povedali, da je to dogodek, za katerega hočemo, da postane tradicionalen, dolgoleten in vpet v pore in dušo kraja ter regije. Ideja se sama po sebi nekako umešča v tradicijo kulturnih festivalov, ki jo je v našem kraju vzpostavil že Lado Smrekar z Dolenjskim kulturnim festivalom in Forma vivo, nadaljevali pa so jo z Goginimi dnevi in festivalom Noster Nostri. S festivalom FKK želimo zapolniti to vrzel, ki je nastala z izginjanjem teh in drugih kulturnih festivalov iz naše pokrajine v zadnjih letih, in ponuditi ljudem iz Kostanjevice in regije kulturni festival z vrhunskim programom. Festival FKK smo prvič organizirali leta 2018, ko smo ga omejili na dva dni dogajanja, ki sta se odvijala predvsem v poznih popoldanskih in večernih urah na različnih prostorih v Kostanjevici na Krki. Festival je bil prvo leto sprejet več kot odlično. Obiskalo ga je preko 1.500 ljudi, odmeval pa je tako v lokalnih kot tudi večjih medijih, naslednje leto pa se je festivala udeležilo že 3.000 obiskovalcev. Tako letos praznujemo že peto jubilejno obletnico festivala, katere otvoritev smo v sodelovanju z občino Kostanjevica na Krki umestili v sklop dogodkov ob praznovanju 770. obletnice mestnih pravic Kostanjevice na Krki. 

http://festivalkulturekostanjevica.si/img/okrogla%20miza%20kulturna%20infrastruktura.jpg

Kostanjeviška Forma viva

Fotografije so s spleta.

Vira: Delo in Večer

Zbral in uredil: Franci Koncilija

Ponovno odkrita italijanska baročna slikarka Artemisia Gentileschi (1593-1656)

Znamenita in nadarjena, vendar v zgodovini slikarstva velikokrat prezrta Italijanska baročna slikarka Artemisia Gentileschi je bila rojena v Rimu 8. julija 1593, kot najstarejša hčerka toskanskega slikarja Orazia Gentilesschina. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\2 - UREJWENI PRISPEVKI\5 - MAESTRA\A - SLIKE\Artemisia_Gentileschi_Selfportrait_Martyr.jpg
C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\2 - UREJWENI PRISPEVKI\5 - MAESTRA\A - SLIKE\Self-portrait_as_the_Allegory_of_Painting_(La_Pitt.jpg

                           Avtoportreta Artemisie Gentileschi

Oče je v njej kmalu prepoznal izredne slikarske talente, pri njem pa se je Artemisia navzela slikarske poteze Caravaggiojevega realizma in naturizma. Večina njenih slik pa ponazarja znamenite svetopisemske osebe in dogodke iz Stare zaveze. Zato ni čudno, da je slikarko Artemisio Gentileschi pomemben italijanski umetnostni kritik Roberto Longhi opisal kot »edino žensko v Italiji, ki je kdaj kaj vedela o slikanju in drugih osnovah slikanja«. Dejstvo je, da se je v 17. stoletju Artemisia uveljavila kot slikarka, kar je bilo za žensko v tistem času precej nenavadno. Še bolj neverjetno pa je, da je bila v evropski umetnostni zgodovini tako rekoč pozabljena. V zadnjih desetletjih pa o njej prirejajo razstave, snemajo filme, pišejo knjige in o njej razpravljajo kot o feministični ikoni.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\2 - UREJWENI PRISPEVKI\5 - MAESTRA\A - SLIKE\images.jpg
C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\2 - UREJWENI PRISPEVKI\5 - MAESTRA\A - SLIKE\800px-Artemisia_Gentileschi_Judith_Maidservant_DIA.jpg

Tako je leta 1947 Longhijeva žena, pisateljica Anna Banti,objavila roman Artemisia, v katerem je popisala burno življenje in celo posilstvo, ki ga je nad njo zagrešil očetov sodelavec slikar Agostino Tassi. Ta bridka izkušnja je znamenito likovno umetnico zaznamovala za vse življenje. Kasneje se je poročila, imela otroke in živela v različnih italijanskih mestih, nazadnje v Neaplju, kjer je domnevno zaradi kuge tudi umrla. Pred tem je bila skupaj z očetom štiri leta na angleškem dvoru v Londonu, kamor jo je leta 1638 povabil kralj Karel I.

Artemisia ni bila edina slikarka svojega časa. Že pred njo so imele nekatere ženske uspešno umetniško kariero. To so bile: Sofobisbo Anguissolo, Fede Galizio in Elisabetta Sirani, ki je umrla pri komaj 27 letih. Slikarka Artemisia je bila za časa življenja za svoje slike plačana manj kot njen oče, toda leta 2014 so v Parizu njeno sliko Magdalena v ekstazi prodali za več kot milijon ameriških dolarjev.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\2 - UREJWENI PRISPEVKI\5 - MAESTRA\A - SLIKE\Artemisia_Gentileschi_-_Mary_Magdalene_in_Ecstasy.jpg

Magdalena v ekstazi

Najsi njeno delo in življenje interpretiramo s feminističnega vidika ali jo le cenimo kot vrhunsko slikarko, je zgodba Artemisie Gentileschi tudi opomnik na usodo tisočih nadarjenih žensk, potisnjenih v pozabo in senco zgodovine, ki so jo pisali moški, pogosto manj nadarjeni od njih.

Fotografije so s spleta.

Vir: Nedelo

Zbral in uredil: Franci Koncilija