Arhiv Značk: predstavljeno

IN MEMORIAM PROF. DR. FRANC CVELBAR (1932–2021)

V petek, 26. novembra 2021, je v 90. letu starosti v Ljubljani umrl atomski fizik prof. dr. Franc Cvelbar, član Kulturnega društva Severina Šalija, prvi častni občan občine Šmarješke Toplice (2008), častni član Društva matematikov, fizikov in astronomov Slovenije, pobudnik in predsednik šmarješkega domoznanstvenega društva, ter predsednik društva Slovenskih izobražencev.

Napisal je več znanstvenih člankov z rojakom dr. Stankom Grando pa sta izdala obsežen zgodovinski zbornik Šmarjeta in Bela Cerkev (2007).  Prejel je Prešernovo in Kidričevo nagrado. Po upokojitvi pa je veliko prevajal in pisal članke s področja domoznanstva, etike in religije.

Nekje je zapisal:

»Vrednotam bi morali posvečati posebno skrb, saj se je v naši družbi kot rakasta rana razširila miselnost, da so vrednote nepotrebne in da navsezadnje ne vemo, kaj je prav in kaj narobe. Brez vrednot ni prave demokracije!«. 

Prof. dr. Franc Cvelbar

Prof. dr. Franc Cvelbar pa je zaslužen še za eno plemenito dejanje. Kot domoljub je odkril Drinske mučenke,ki so na začetku druge svetovne vojne živele na Palah v samostanu Hčera božje ljubezni v Sarajevu, skupaj s hišnim duhovnikom, pisateljem Ksaverjem Meškom med katerimi sta bili tudi dve Slovenki: s. Krizina Bojanc (1885 – 1941) iz sosednje vasi Zbure in s. Marija Antonija Fabjan (1907 – 1941) iz Malega Lipja v Suhi krajini. Četniki so jih odgnali v Goražde, kjer so jih hoteli 15. decembra 1941 posiliti. Sestre so poskakale skozi okno, kjer so jih četniki ranjene pobili in zmetali v reko Drino. Slovesna razglasitev pobitih sester za blažene je bila 24. septembra 2011 v Sarajevu.

Prof. dr. Franc Cvelbar je bil zvesti član KDSŠ, zaveden Slovenec in velik domoljub! Naj počiva v miru.

Fotografije so s spleta.

Vir: Ognjišče, Družina in Dolenjski list.

Zbral in uredil: Franci Koncilija

NAŠA ČLANICA KDSŠ PESNICA REZKA POVŠE JE ZMAGOVALKA MEDNARODNEGA LITERARNEGA NATEČAJA V AJDOVŠČINI

REZKA POVŠE JE ZMAGALA

Članica našega društva Rezka Povše se je udeležila literarnega natečaja, ki ga je že junija 2021 razpisalo Kulturno društvo Norma 7 iz Ajdovščine na temo Ženska včeraj, ženska danes

Zmagovalka literarnega natečaja je pesnica Rezka Povše, članica KDSŠ, za zmagovalni prispevek – cikel petih pesmi z naslovi Anksiozna motnja, Eva, Pikapolonica se je napila, Rodila se je hči in Zajtrk s črepinjami. Kulturno društvo Severina Šalija, članici Rezki Povše za zmago na literarnem natečaju, iskreno čestita!

Na natečaju je sodelovalo okoli 140 udeležencev, ki so predstavili svoja dela s področja literature, poezije, fotografije, risbe, grafike in ročnih  umetnin. Kamenček v mozaiku razpisane teme so prispevali tudi ustvarjalci iz Novega mesta, Maribora in Avstrije. Vsa dela so bila objavljena v obsežnem zborniku na 170 straneh, ki je neizčrpen vir lepih spominov, izkušenj, doživetij in resničnih življenjskih zgodb žensk iz različnih obdobij. Izdajo multikulturnega zbornika sta omogočila Občina Ajdovščina in Javni sklad za kulturne dejavnosti RS v Ljubljani.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\ŽENSKA VĆERAJ, ŽENSKA DANES - REZKA POVŠE\FOTKA - 3.jpg

Večkulturni Zbornik Ženska včeraj, ženska danes.

ŽENSKA VČERAJ, ŽENSKA DANES

Kulturno društvo Norma 7 je v okviru avtorskega projekta »Pišimo skupaj!« razpisalo VII. javni literarno-likovni natečaj, ki ga je naslovilo Ženska včeraj, ženska danes. Z njim je povabilo k sodelovanju literarne ustvarjalke in ustvarjalce, mentorje in mentorice, da bi razmišljali o ženski, o njej, ki je vse, a hkrati nič, o ženski nekoč in ženski danes. Ne samo da se je tema izkazala kot neusahljiv vir zapisov različnih literarnih zvrsti in žanrov, ki je zaobjemal domišljijo, asociacije, spomin, resnično dogajanje, temveč tudi kot vir likovne tvornosti. Razpis je tako presegel zgolj literarno govorico, saj je nagovoril tudi slikarje, fotografe, grafike, ilustratorje, izdelovalce ročnih umetnin, ki so s svojim pogledom, ta je velikokrat nadgrajeval besednega, izrekali svoj pogled in sporočilo o ženski. Iz vsega obširnega gradiva je nastal zbornik, ki ne vsebuje le prispevkov literarnega natečaja, ampak ga vsebinsko sooblikuje likovni del, torej gre za večkulturni zbornik, poimenovan Ženska včeraj, ženska danes.

Ajdovščina

ANKSIOZNA MOTNJA

Diagnozo
so mi postavili,
generalizirano anksioznost.
Tako mi povedo
gospod doktor:

»Motnja ni nič posebnega,
veliko žensk jo ima,
nesmiselne zaskrbljenke za moža in otroke, 
dom, za službo.
V postelji se ne morejo  sprostiti,
glava boli,
težko dihajo,
tesnoba, strah,
podnevi nervozno hite kot mravljice.
Moški nimamo te diagnoze!
Bomo predpisali kapsule:
Helex, Apaurin, Prozac!«

V globokih izdihih in vdihih
se mi krči plašno srce.
Slišim svoj odmev:

»Ja, dragi! 
Da, dragi!
Ti imaš prav, dragi!
Izvoli, dragi!

Kar želiš, moj ljubi,
takoj bo, dragi!«
Sključena tiha senca sem,
vlečem bremena ljubezni, 
postrežnica moškemu svetu,
skrivam razum v predalu modrosti.
in upogibam kolena.

Rezka Povše

HVALNICA ŽENSKI

V spremni besedi Zbornika je urednica Tereza Dolenc Rebek zapisala:

Odlika ženske je esenca, ki se je ne dá naučiti, je edinstveni izraz njene biti, saj »zasije v popolnosti takrat, ko utelesi svoj notranji dragulj«. Zbor ženskega glasu in glasu o ženskah, zbranega v Ženska včeraj, ženska danes, je neprecenljive vrednosti, v spomin in opomin doti vseh žensk v zgodovini, od Eve naprej. Vsak prispevek je svet zase, svet okoli nas in svet v nas, svet, ki razkriva skrite spomine, hrepenenja, bolečine, radosti, svet, ki slavi ženske, se jim, včasih z zamudo, poklanja, predvsem pa praznično vzklika ŽIVELA ŽENSKA!

Vir in fotografije so s spleta.

Zbral in uredil : Franci Koncilija

KAJ HOČE ŽENSKA?

Novomeščanka, novinarka in publicistka Irena Štaudohar v njeni najnovejši knjigi Kaj hoče ženska? prek mnogoterih zgodb razmišlja o tem, kako je intimni svet žensk, ki so se zapisale v zgodovino kot umetnice, pisateljice, filozofinje, igralke in še kaj, prepleten z njihovim delom.

Njihove strasti raziskuje v vseh pojavnostih, pri čemer ljubezen pojmuje široko in je ne zamejuje v okvire romantičnih odnosov. Zgodbe žensk zapisuje iz osebnega vzgiba zanimanja za posebne ženske, ki so jo v življenju, kot piše, marsičesa naučile, še najbolj pa, »da ni treba živeti  tako kot vsi«. Kljub različnim področjem dela in obdobjem, v katerem so živele, imajo marsikaj skupnega – predvsem to, da so želele živeti svobodno in se ne uklanjati družbenim normam.

V zadnjih letih smo priče porastu knjig, ki poudarjajo vlogo žensk, ki so tako ali drugače zaznamovale zgodovino, medtem ko je ta nanje prepogosto pozabila. Avtorice tovrstnih knjig, tako tujih kot domačih, feminističen koncept pisanja ženske zgodovine, popisovanja t. i. »njene zgodbe« običajno razumejo kot premišljevanje o zgodovini iz ženske perspektive, pri čemer stavijo predvsem na odkrivanje zgodb, ki so bile v preteklosti bodisi prezrte ali pa namenoma zamolčane. Pri tovrstnih portretno-biografskih zapisih v ospredje prihajajo uspehi – profesionalni, politični in umetniški dosežki žensk, pogosto pa se pozablja na njihovo osebno življenje. Kot da bi bilo poudarjanje njihovih ranljivosti, pa tudi užitkov in z njimi povezanih zmot ter razočaranj, še vedno do neke mere razumljeno kot sramotno in bi zato lahko ogrozilo njihovo težko priborjeno simbolno mesto v zgodovini.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\sz5_irena.jpeg
 Irena Štaudohar 
Foto: emka.si

Irena Štaudohar je v maniri predpostavke, da je osebno politično, raziskala tiste točke prešitja, na katerih se stikajo raznovrstni svetovi življenj žensk, in sledi tezi, da so bile ženske, o katerih piše, močne prav zato, ker so si dovolile biti občutljive. »Danes se namreč zdi skorajda bogokletno pisati in premišljevati o tem, da nas ne oblikujejo le okolica, pamet in talenti, temveč tudi strasti in ljubezni. V sodobnem svetu, v katerem si želimo užitke brez čustev, odnose brez bolečin in intimnost brez tveganja, se zdi ljubezen vedno bolj ogrožena,« piše.

V uvodnih poglavjih avtorica pojasni, katera vprašanja so jo pri raziskovanju življenj žensk iz zbirke še najbolj gnala, in tako vzpostavi osnovne koordinate zapisov, ki v knjigi sledijo. Zanima jo, kako izbrane ženske razumejo ljubezen in do kolikšne mere so se ji v življenju prepustile. Sprašuje se, o kom sanjarijo, kateri romantični ideali so pri ženskah v določenih zgodovinskih obdobjih prednjačili, kako je na njih vplivala literatura in pozneje pa filmi in kako jih je v šestdesetih in  sedemdesetih letih prejšnjega stoletja spremenil feminizem. V zadnjem delu uvoda poudari tisto, kar sama razume kot največji moči v življenju žensk – samozavest in samospoštovanje.

Avtorica se vsake izmed njih loteva na samosvoj način, ki odslikava osebno zvedavost in mojstrski žurnalizem, za katerim stoji obsežno raziskovanje o vsaki posameznici, ki ji je v knjigi namenila poglavje.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\KAJ HOČE ŽENSKA - ŠTAVDOHAR\FOTKA - 4.jpg
Hannah Arendt
C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\KAJ HOČE ŽENSKA - ŠTAVDOHAR\FOTKA - 5.jpg
Doris Lessing

V nadaljevanju se vrstijo zgodbe sedemnajstih žensk, ki v slogu pripovedovanja ne sledijo neki vzorčnosti. Avtorica se vsake izmed njih loteva na samosvoj način, ki odslikava osebno zvedavost in mojstrski 

žurnalizem, za katerim stoji obsežno raziskovanje o vsaki posameznici, ki ji je v knjigi namenila poglavje. Osrednja nit, ki poglavja veže, bi bili lahko odločilni odnosi v njihovih življenjih – najsi gre za odnos do ustvarjanja pri pisateljici Diani Anthill, za ljubezen do mode dolgoletne urednice Voguea Diane Vreeland ali pa za to, kakšen vpliv je na ameriško pisko in režiserko Noro Ephron imela ločitev. Avtorica se ne izognila niti tragičnim zasukom v življenjih svojih junakinj, ob vsem tem pa ugotavlja, kako so tovrstne izkušnje vplivale na njihovo ustvarjanje. Tako denimo opiše nesrečno ljubezen Hanne Arendt ali pa naslovi odločitev Doris Lessing, da zavoljo iskanja svobode zapusti dva otroka in se iz takratne Južne Rodezije – današnjega Zimbabveja – preseli v London.

Irena Štaudohar v knjigi Kaj hoče ženska? mestoma piše tudi iz prvoosebne perspektive. Tu in tam pojasni, kaj je tisto, kar jo je pri določeni ženski pritegnilo ali kje in kako je zanjo izvedela, ter občasno zaide v osebno digresijo o tej ali oni temi, vendar nikdar za predolgo. Na ta način, poleg uvodnih poglavij, vzpostavlja oseben odnos do žensk, o katerih piše, in se jim poklanja z nevsiljivimi refleksijami o tem, kaj se je o njih naučila.

Fotografije in besedilo so s spleta.

Zbral in uredil: Franci Koncilija

MINILO JE 200 LET OD ROJSTVA FJODORJA MIHAJLOVIČA DOSTOJEVSKEGA (1821–1881)

V četrtek, 11. novembra 2021 je minilo 200-let od rojstva enega najpomembnejših svetovnih pisateljev, esejista, prevajalca, novinarja, biografa, publicista in filozofa, ruskega genija Fjodora Mihajloviča Dostojevskega. Bil je izjemen opisovalec ekstremnih človekovih dejanj ali oseb, ki jih je upodabljal kot najgloblje dileme človekove duše in posledice človekovih odločitev.

V literarnem opusu Dostojevskega beremo opise političnih, socialnih in duhovnih razmer v obdobju ruskega imperija, ki se je v 19. stoletju začel spreminjati v temeljih. 

Dostojevski je genialno zaznaval in prikazoval najrazličnejše konflikte, v katerih se je takratni človek znašel z nastopom moderne dobe. Pisateljska kariera Dostojevskega se je začela leta 1844 s prvim romanom Revni ljudje, s katerim je navdušil bralce v Petrogradu, kjer se je šolal na vojaški akademiji. Njegova glavna in najznamenitejša dela pa so nastala v šestdesetih in sedemdesetih letih 19. stoletja. Napisal je devet romanov, številne novele in črtice ter obsežen korpus neleposlovnih besedil. Njegove knjige so prevedene v več kot 170 jezikov. Višek Dostojevskevega ustvarjalnega opusa pa predstavlja tako imenovano peteroknjižje, ki ga sestavljajo sledeči romani: Zločin in kazen (1866), Idiot (1869), Bes (1872), Mladenič (1875) in Bratje Karamazovi (1880). 

Dostojevski je eden najvidnejših ruskih pisateljev, ki ga uvrščajo tudi med najpomembnejše romanopisce svetovne književnosti. Velja za vodilnega predstavnika psihološkega realizma, s svojim ustvarjanjem pa je močno vplival tako na področje literature kot filozofije. V svojih romanih in drugih delih je raziskoval človeško duševnost v takratni Rusiji. Poglobljeno se je ukvarjal tudi z najrazličnejšimi filozofskimi, svetovno-nazorskimi in religioznimi vprašanji. Zaradi kompleksne psihologizacije njegovih literarnih likov, velja Dostojevski v literarni kritiki za najbolj tipičnega predstavnika psihološkega realizma in za očeta modernega romana. 

Tudi v njegovih ostalih delih, se Dostojevski mojstrsko loteva večnih vprašanj o veri in obstoju Boga. Zato ni čudno, da je, čeprav je bil kot človek precej protisloven in zagrenjen, poglobljeno raziskoval in opisoval svetovnonazorska vprašanja med krščanstvom in ateizmom in drugo…

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\11. NOVEMBRA - 200 - LET ROJSTVA DOSTOJEVSKEGA\3590495_1-1980.jpg

Fjodor Mihajlovič Dostojevski je star komaj šestdeset let umrl v Peterburgu 28. januarja 1881. 

Fotografije so s spleta.

Vir: Večer in Nedeljski.

Zbral in uredil: Franci Koncilija

NA OBČNEM ZBORU KDSŠ SMO POČASTILI 110-LETNICO ROJSTVA SEVERINA ŠALIJA

V četrtek zvečer, 21. oktobra 2021, je bil v atriju Knjižnice Mirana Jarca 4. občni zbor KDSŠ za leto 2020, kjer smo počastili 110-letnico rojstva Severina Šalija in se poklonili pesniku z bogatim kulturnim programom. Na dogodku smo predstavili tudi zajetno drugo Kroniko 2019–2020 z naslovom Oddaljene bližine.

OBČNI ZBOR KDSŠ

Uvodoma je Franci Koncilija vse prisotne lepo pozdravil in jim zaželel doživetja poln večer. Poudaril je, da nas je epidemija virusa COVID-19 vse zaznamovala na svoj način. Najrazličnejši ukrepi za zajezitev epidemije so nas prisilili, da smo srečanje imeli samo enkrat letno, ko je bil sklican občni zbor in kjer smo predstavili kakšno pomembno knjigo. Tako je bilo tudi letos. Poleg izdajanje knjig pa je po zaslugi Eme Koncilija nemoteno in tekoče delovala tudi spletna stran KDSŠ, za katero že leta dolgo skrbi, tako da je na spletu vedno dovolj svežih kulturnih novic. To pa še ni vse. Če bo na voljo dovolj potrebnega denarja, bo KDSŠ še letos izdalo antologijo poezije in proze članov KDSŠ in drugih simpatizerjev društva. Iz poročila nadzornega odbora pa je bilo razvidno, da je KDSŠ vsako leto svojega delovanja poslovalo pozitivno, kumulativno pa je ustvarilo 1635,36€ presežka prihodkov nad odhodki.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\000 - OBČNI ZBOR KDSŠ - 2021\178A2263.JPG

Tudi iz poročila disciplinske komisije je bilo razvidno, da je KDSŠ delovalo zgledno, s plemenitimi idejami in ob širjenju ljudem prijaznih, sočutnih in navdušujočih kulturnih vsebin. V preteklem letu 2020 je delo KDSŠ potekalo zakonito in brez kršitev statutarnih določil društva.

KULTURNI PROGRAM

Za pester in zanimiv kulturni program v čast 110-letnice rojstva Severina Šalija so poskrbeli kulturniki in glasbeniki. Šalijev sin Cveto je uglasbil dve očetovi pesmi in ju izvedel ob kitari skupaj z Mitjo Simičem, Šalijevo pesem Popotnik, zaljubljen v življenje, kakršen je tudi naslov monografije o Severinu Šaliju, ki je pri KDSŠ izšla pred dvema letoma, pa je občuteno recitiral Tomaž Koncilija. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\000 - OBČNI ZBOR KDSŠ - 2021\178A2204.JPG

Vse to je v dvorani med občinstvom ustvarilo prijetno in nepozabno vzdušje, nastopajoče pa so udeleženci nagradili z dolgim ploskanjem.

Himno nevenljivega upanja

si šepetam na svoji poti

in stvari tega sveta

me imajo rade.

Ker ljubim življenje,

me bo smrt prijazno

sprejela v pozabo.

(Severin Šali, Popotnik, zaljubljen v življenje, odlomek)

PREDSTAVITEV KRONIKE 2019–2020)

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\000 - OBČNI ZBOR KDSŠ - 2021\178A2156.JPG

K prijetnemu vzdušju na Šalijevem večeru je pripomogla tudi predstavitev druge Kronike KDSŠ ODDALJENE BLIŽINE 2019–2020, ki vsebuje domala 700 strani velikega formata. Oddaljene bližine pa niso samo kronika dejavnosti KDSŠ, ampak predstavljajo sistematično predstavitev kulturnih dogodkov v najširšem pomenu te besede. V knjigi so predstavljeni dogodki na Dolenjskem, v Sloveniji in po svetu na področju likovne umetnosti, poezije, literature, religije, glasbe, in drugih področij človekovega ustvarjanja. 

Ko so po končanem dogajanju prisotni odhajali domov, se je tu in tam slišalo: »Takšnega srečanja pa si še želimo!«

Fotografija: Marko Klinc

Avtor: Franci Koncilija

Življenje nam nadeva maske

Bilo je leta 1948, ko je mlada mati v majhni vasi Štrit rojevala svojo tretjo hči. Oče je hitel po vaško babico, ki je živela na drugem koncu vasi. S svojo veliko usnjeno torbo, v kateri je imela porodniške pripomočke, se je takoj odpravila na pot. Ko je prišla k materi, je iz torbe potegnila belo prekuhano in zlikano trikotno ruto in si jo nadela čez nos in usta. Rodila se je tretja hči, ki je najprej zagledala obraz obilne ženske, ki je bil prekrit z masko iz bele lanene tkanine.

Marinka Marija Miklič

Oče je konec tedna, navadno ob večerih nosil žito v mlin, kot petletno dekletce sem stopicala za njim. V mlinu naju je sprejel prijazen, bolj majhen možic, ves bel od moke, čez nos in usta je imel zavezano trikotno žensko ruto, »da ne gre toliko moke vame«, je rekel. Zunaj pred mlinom si je na stari klopi snel svojo mlinarsko masko in poklepetal z očetom.

Bližal se je pust, v šoli smo izdelovali maske: iz papirja, take samo za čez oči, pa iz lepenke in škroba bolj zaresne maske, pa iz koruznih laskov brke, ki so prav zares spremenili obraz. Koliko smeha, ko smo si te domače pustne maske nadeli na obraz in se podali po vasi od hiše do hiše, preganjali zimo in klicali toplo pomlad! 

Pustne maske

Nagrajeni smo bili s krofi, miškami, suhim sadjem in bolj poredko z denarjem. Najlepše pustne maske so v šoli nagradili.  

Leta 1961 smo po vsej Sloveniji opazovali popoln sončev mrk, rekli so, da bo naslednji pri nas viden šele leta 2081. Pri tehničnem pouku smo s svečami dimili koščke stekla, za katerega nam je učitelj rekel, da moramo zavarovati oči, da je to maska za oči, skozi katero smo potem naslednje jutro smeli opazovati sončev mrk. 

V naši vasi je imel sosed na obronku gozda čebele. Ko je akacija odcvetela, si je doma nadel čebelarsko opremo in šel mimo naše hiše »točit med«. Varovala ga je čebelarska maska, za katero se je hvalil, da je štiri slojna, čebele ga niso popikale, natočil je med, ga kozarec, včasih dva, podaril tudi nam.

Zaščitne maske čebelarjev

Odšla sem v mesto, v dijaškem domu smo si v tistih najstniških letih posojale maskaro za oči, rekle smo le: »Posodi mi masko za oči.«Ta je bila takrat pravzaprav pravo bogastvo. Naše mlade oči so sijale, a bolj je bil v njih viden lesk mladosti kot lesk od maskare poudarjenih oči.  

Ustvarila sem si družino in življenje je postalo resno. Ko smo gradili hišo, nam je skozi  zatemnjeno masko, ki je spominjala na tisto za opazovanje sončevega mrka, varilec naredil ograjo na balkonu in dodal, da je varilska maska pač obvezna pri njegovem delu. 

Varilska in potapljaška maska

Šli smo na morje, v trgovini nabavili podvodne maske, ki so omogočale gledanje pod vodo in kasneje še potapljaške maske, s katerimi smo oprezali po morskem dnu za rakovicami in drugimi morskimi trofejami.

Kot vsi Dolenjci, smo tudi mi imeli vinograd in vinsko klet. A dobrega cvička se ne da pridelati brez škropljenja. Poleg škropilnice je bila v omari s škropivi vedno tudi vrečka z zaščitnimi vinogradniškimi maskami, bile so pravilno oblikovane in so zaščitile usta in nos, tudi ko je bilo treba z vrtno kosilnico pokositi travo okoli hiše. Vinograda nimamo več, nekaj tistih mask je ostalo v omari.   

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\1 - ŽIVLJENJE NAM NADEVA MASKE - MARINKA\ŠKROPLJENJE.jpg

Nabirale so se skrbi, ob njih so kar tako med prsti spolzela leta, obraz se je posipal z gubami, staranja pač ni bilo mogoče ustaviti. Povprašala sem strica Googla, ponudil mi je cele strani nasvetov, kako je treba uporabljati vse sortne maske za obraz, ki naj bi me pomladile. Bilo je nešteto receptov za razne domače čistilne in hranilne maske, maske proti gubam, maske proti utrujenostiIn seveda le trikrat na teden si je treba zvečer na obraz nanesti beljak, olivno olje, med, mandeljne, krompir, kvas, banane, mleko, limone, jogurt, kamilice, kumare, skuto, celo glino. Oglasi so bili tako prepričljivo napisani, kot da so v resnici izumili mlin, ki iz starih ljudi dela mlade. Vsega, kar je napisano, pa v teh letih vendarle ne verjamem!

Moj pokojni svak je delal v farmacevtski industriji v oddelku za izdelovanje tablet. Za nekakšnim mešalnim strojem si je vsako jutro oblekel bel kombinezon in čez obraz nadel belo tabletno masko, kot jo je imenoval. Po upokojitvi je hudo zbolel, govorili so, da kemoterapija ni prijela zato, ker je trideset let vdihaval medikamente, ki so se prašili po proizvodnji.  

Maski za obraz in oči

Pred desetletji so nekateri strehe prekrivali s cenenimi salonitkami, zdaj se je moj sosed odločil, da jih bo zamenjal z opečno kritino. Prišli so delavci, se v garaži preoblekli v kombinezone in si nadeli na glavo nekakšne skafandre, ki so jim rekli salonitne maske. Pred desetletji, ko so nameščali salonitne plošče, ni nihče nosil mask. Pravijo, da tudi delavci v Anhovem ne, nihče jim takrat ni povedal o škodljivosti azbesta.

Gasilska in vojaška maska

Pri nekaterih poklicih je maska pač obvezna. Le kako bi se naši pogumni gasilci spopadali z ognjem brez negorljivih gasilskih mask, ki jim zaščitijo obraz pred vročino, opeklinami, dimom in pepelom? Obvezne so tudi vojaške maske, s katerimi se vojaki zlijejo z okolico in postanejo neopazni. Hokeja ni mogoče igrati brez hokejske maske in sabljaška maska spada v opremo vsakega športnika, ki se ukvarja s sabljanjem. 

Sabljaška in hokejska maska

Maske imajo tudi igralci na odru, nosijo jih dimnikarji, v Rdeči kapici si jo nadene volk, v Ostržku lisica, v pravljicah razbojniki in rablji, pri nas pa ptujski kurenti in cerkniške coprnice. Iz zgodovine so maske huzarjev simbol poguma, a tudi popivanja, veseljačenja, bahavosti in brezbrižnosti do lastnega življenja. Zgodovina še vedno hrani tudi druge skrivnosti: Iz 17. stoletja vemo za Moža z železno masko, ki jo je moral po ukazu francoskega kralja Ludvika XIV nositi vse življenje. Skrivnostni moški, katerega identiteta še vedno ni jasna, jo je nosil vse do svoje smrti, skupaj 34 let. 

V srednjem veku, v času kuge, so si zdravniki in ranocelniki nadeli kljunaste maske, nosili so jih tudi plemiči in premožni meščani, ki so verjeli, da jih bodo obvarovale črne smrti. Napolnjene so bile s kisom in drugimi dišavami in so preprečevale tudi smrad po razpadajočih truplih. To je najstrašnejša maska v zgodovini, ki širjenja črne smrti ni preprečila.

Kljunasta maska
Viteška maska

Maska prekrije marsikaj, zato si z njimi ljudje že od nekdaj spreminjajo obraze, da zakrijejo resnico, da se prikazujejo v lepši luči. Z leti sem se naučila v priliznjeni obrazni maski prepoznati zahrbtnost in takemu bi jo z veseljem strgala, da bi se pokazalo pravo bistvo njegovega dvoličnega značaja.

Prebrala sem, da sta v letu 2021 najpogosteje uporabljeni in izgovorjeni besedi covid  in maska. Na začetku pandemije se je na ekranu pojavila mršava ženščina, ki nam je v imenu institucije, ki naj bi bila usposobljena za boj proti covidu, predlagala, naj kašljamo v robček, ki naj ga takoj zavržemo; če robčka nimamo, pa naj kašljamo in kihamo v rokav. Si morete misliti, s kakšnimi rokavi bi šli domov delavci po osmih urah? In robčke je bilo treba zavreči, z rokavi smo pa potem lahko šli še v trgovino, v vrtec po otroke … Še dobro, da nam niso predlagali namestitve pljuvalnikov pred in po trgovinah. So pa predlagali papirnate maske, narejene iz kuhinjskih prtičkov. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\1 - ŽIVLJENJE NAM NADEVA MASKE - MARINKA\FOTKA - 19.jpg

Zaščitna maska proti covidu

Potem se je na ekranu začela pojavljala druga oseba, ki je z gromkim  glasom in stasom dajala vsaki dve minuti drugačna navodila glede mask: enkrat naj jih nosimo v trgovinah, drugič le pred trgovino, potem tudi na sprehodu; potem so bile enkrat obvezne za v vrtec in šolo, potem drugič spet ne; enkrat na meter razdalje, drugič na dva metra. V trgovino po kruh smo upokojenci z masko lahko šli le dopoldne,  popoldne pa nismo smeli več, kot da maske ščitijo le dopoldne, popoldne pa ne več … Toliko nebuloz, da jim ni bilo mogoče slediti. 

A mask takrat ni bilo mogoče kupiti, zapeljala sem se v našo vinsko klet in iz tiste omare vzela vinogradniške, bilo jih je za vso družino za nekaj časa dovolj. Spremljali smo nabavo mask, se mučili z vprašanji, koliko stanejo, kdo jih je ukradel, kdo je zaslužil več, katere so boljše. Na kavču smo postali instant internetski strokovnjaki za maske. Zdaj jih je v trgovinah dovolj, še vedno pa ne vemo prav zagotovo, kje in kdaj jih moramo nositi.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\DVORSKI ŽELEZARJI\65917356.jpg

Cepljenje z maskami

Sama protikoronsko masko redno nosim, kadarkoli in kamorkoli grem; nosim jo tudi pred hišo, ko pozvoni poštar ali ko nesem smeti na konec ulice. Sicer ne verjamem, da me maska lahko obvaruje nalezljive bolezni, tudi mojega svaka maska ni obvarovala, a nosim jo kljub temu. Covidna maska je postala del moje garderobe in če je vsaj malo učinkovita, če obvaruje le eno samo življenje, če prepreči eno samo bolezen, potem jo bom nosila, če bo treba, tudi do konca.

A nekega dne, ko me bo mavrica na koncu tunela vabila, da prestopim na drugo stran, takrat ne želim biti zakrita z masko, takrat ne želim gledati drugih ljudi v skafandrih in maskah, takrat bi rada zrla v oči mojih dragih.

Fotografije so s spleta.

Zbral in uredil: Franci Koncilija

Avtorica prispevka: Marinka Marija Miklič, Novo mesto, 3. 11. 2021

RAZMIŠLJANJE MANCE KOŠIR O UMIRANJU, SMRTI, LEPOTI IN LJUBEZNI …

UVOD

Znano je, da ambasadorka branja, avtorica številnih knjig, samooklicana aktivistka radostnega staranja in spremljevalka umirajočih, Ljubljančanka Manca Košir, že nekaj časa uspešno kljubuje raku. Umreti se sploh ne boji, zato je smrt zanjo njena največja učiteljica življenja. Predvsem pa je Manca Košir človek, ki v javnosti odkrito govori o temah, o katerih morda nočemo poslušati. 

O smrti, bolezni, ki je doletela tudi njo, o staranju in vendar je svetlobna leta daleč od zagrenjene ženske. Ravno nasprotno, polna je življenja, radosti in upanja, in najbrž ravno zaradi tega sprijaznjena s sabo in svetom.

KOT PROSTOVOLJKA V HOSPICU JE OPLEMENITILA ŽIVLJENJE

Prepričana je, kako pomembno je slovo od drage in ljubljene osebe. Hospic nam vsem pomaga žalovati, živeti naprej, odpustiti, biti hvaležen. Navsezadnje gre tudi za osnovno človekovo pravico, da se dostojno poslovimo od umirajočega… Smrt je največja skrivnost in velja se pripravljati nanjo z modrim načinom življenja. Platon je učil: Vsa filozofija je priprava na smrt. Pripravljamo se lahko, a pripravljeni nikoli nismo. Ne vemo, kaj bo. Kot je vsak človek edinstveno bitje, ki ima edinstveno življenje, je tudi vsaka smrt edinstvena. Glede smrti pa še vedno velja staro pravilo: »Kakor živimo, tako bomo umrli«! Zgodbe umirajočih so me učile najpomembnejših življenjskih lekcij: odpuščanja, hvaležnosti, sprejemanja, predvsem pa opuščanja identitet in navezanosti. Smrt pa ima še eno razsežnost; odpira vrata Ljubezni in tudi poeziji, ki nas tolaži zaradi strahu pred njo: Spusti, opusti, samo pusti, šepeta…

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\11 - DAN MRTVIH - REZKA POVŠE\RAZMIŠLJANJE MANCE KOŠIR O SMRTI IN UMIRANJU\starostniki.jpg

SMRT NI VEČ TABU TEMA

Glede umiranja pa bi rada opozorila še na eno dejstvo. Odnos ljudi do minljivosti in smrti se je v zadnjih letih ali desetletjih precej spremenil. Umiranje ni več tabu, vendar se o smrti še vedno premalo pogovarjamo. Osebne stiske so hude, in če jih ne moremo deliti z drugimi, lahko vodijo v brezup. Zato je hospic pomembno gibanje, ki omogoča ne le dostojanstveno umiranje in smrt, temveč sočutno spremlja tudi bližnje in žalujoče. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\11 - DAN MRTVIH - REZKA POVŠE\RAZMIŠLJANJE MANCE KOŠIR O SMRTI IN UMIRANJU\FOTKA - 3.jpg

COVID V TEMELJIH RUŠI STAR NAČIN ŽIVLJENJA

Naj se še tako čudno sliši, vam bom kar povedala: radosti me, da živim prav v tem času. Imam kaj videti, kaj občutiti, kaj narediti, kaj spremeniti! Zelo intenziven čas je to, ko pred našimi očmi propada materialistična paradigma in se rojeva nov svet. Kakšen bo, ni odvisno (le) od politike, ampak od slehernika, kako bo ravnal, kakšnim vrednotam sledil, v čem bo videl smisel življenja in svoje poslanstvo. Srečna sem, ko gledam mlade, ki jih zanimajo podnebne spremembe, ki si pomagajo in se podpirajo, tiste mlade, ki jih ne mamijo materialni uspeh, individualizem in potrošništvo, ampak jim največ pomeni veselje do življenja. Kar pomeni: zdrava družba, altruistična skupnost, prijateljstvo, delo za javno dobro vseh in medsebojno spoštovanje. 

MANCA KOŠIR JE STRASTNA BRALKA IN ZALJUBLJENA V ŽIVLJENJE

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\11 - DAN MRTVIH - REZKA POVŠE\RAZMIŠLJANJE MANCE KOŠIR O SMRTI IN UMIRANJU\FOTKA - 4.jpg

Manca Košir je znana kot strastna bralka in neumorna pisateljica, skratka ambasadorka branja. Branje ji je izjemno pomembno, zlasti v mladosti, ko človek ostari pa se ozira bolj vase, v globino duše, kjer prebivata svetloba in tema. Z obojim imamo na stara leta veliko opraviti,če le želimo! Osvetljevati svoje sence, mehčati zastarele vzorce in prepričanja, delati prostor za resnično ljubezen, to je na starost  zame najpomembnejše delo. Hvala bližini smrti, ki me je naučila ceniti sleherni trenutek, me postavila v zdaj in tukaj, mi odprla srce in oči za čarobnost življenja, ki se mu čudim podnevi in ponoči. 

Ja, jaz sem zaljubljena v življenje! 

MANCA KOŠIR ŽIVI V MOČI LEPOTE IN LJUBEZNI

Star človek, ki je videl veliko smrti, se zaveda svoje majhnosti: prah je in v prah se bo povrnil… Življenje se ni začelo z mojim rojstvom in se tudi ne bo končalo z mojo smrtjo. A minilo bo zagotovo, kot mine vse. Zato pa je tako pomembno, da do takrat, ko mine, živimo radostno. In to ni naravni dar, temveč odločitev. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\11 - DAN MRTVIH - REZKA POVŠE\RAZMIŠLJANJE MANCE KOŠIR O SMRTI IN UMIRANJU\FOTKA - 5.jpeg

Manca Košir

Moja izbira je to! Moj obraz je vse bolj zguban, moje srce pa vse bogatejše. Ko bom umirala, bom gledala vanj in molila rožni venec iz biserov spomina, zato sem pozorna, kaj zdaj polagam v srce, s kakšno duhovno hrano se hranim. Povem vam, da navkljub vsem težavam današnjega časa, je Lepota tu in Ljubezen je tudi tu…okoli mene in v meni!

Fotografije so s spleta.

Vir: Delo

Zbral in uredil: Franci Koncilija

ODKRITJE SPOMINSKE PLOŠČE AKAD. PROF. DR. VOJESLAVU MOLETU (1886–1973) V LJUBLJANI

V torek, 5. oktobra 2021 so v Ljubljani na pročelju ambasade Republike Poljske slovesno odkrili spominsko ploščo Slovencu in Primorcu po rodu, Vojeslavu Moletu. Slavnostni govornik je bil akad. prof. dr. Milček Komelj, ki je povedal, kakor sledi.

Akad. prof. dr. Vojeslav Molè, umetnostni zgodovinar, arheolog, konservator in pesnik, je svoje življenje spremenil v poslanstvo, posvečeno poglobljenemu spoznavanju celotne likovne, in ne le likovne umetnosti. Njene zapletene ustvarjalne procese je razbiral v najširših časovnih razponih in civilizacijsko-kulturnih prostranstvih, pri tem pa je sledil tudi nastajanju narodnih specifičnosti, pri čemer je ostajal zavezan slovenstvu; a je postajal enako navdušen tudi za vse poljsko, saj mu je, kot je zapisal, poljska kultura celo prešla v meso in kri. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\12 - MILČEK KOMELJ\VOJESLAV MOLE - ODKRITJE PLOŠČE\o_djvu_2071339_cakaricn_vidic-komelj_1024.jpg

Slavnostni govornik akad. prof. dr. Milček Komelj

Kar 33 let je deloval v Krakovu, kjer je stike s poljsko ustvarjalnostjo v zavesti o svoji dvojni pripadnosti tudi živo poosebljal. Že njegov zvesti stanovski prijatelj France Stelè je bil na Poljsko tako navezan, da je izjavljal, kako jo šteje za drugo domovino in da mu na starost srce vse bolj vleče proti Vzhodu. Molè pa se je tam resnično udomačil in razcvetel kot rastlina, presajena v sorodno zemljo.  

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\12 - MILČEK KOMELJ\VOJESLAV MOLE - ODKRITJE PLOŠČE\FOTKA - 1.jpg

Krakov

Poljska literatura se ga je dotaknila že v osnovni šoli in še ves čas pozneje se je opajal z njenim pesništvom. Ob spominu na čas, ko je prebral Sienkiewiczevo knjigo Z ognjem in mečem, je celo napisal: »Mislim, da je bil to najusodnejši trenutek v mojem življenju, usoden za vso mojo bodočnost.« In tudi prve umetnostno-zgodovinske knjige v življenju je spoznal pri novomeškem gimnazijskem profesorju Hugu Skopalu, po narodnosti Poljaku. 

                                           Vojeslav Mole

Že leta 1907 se je odločil za študij literature v Krakovu in tam spoznal usodno sonce svojega hrepenenja, poznejšo ženo Elo, ki je obsijala njegovo prvo pesniško zbirko Ko so cvele rože, in prav v Krakovu se je, ko se je vsestransko kulturno razgledal, navdušil za umetnostno zgodovino. Dokončno pa se je zanjo opredelil v Rimu, od koder se je odpravil študirat na tedaj v Evropi osrednjo umetnostnostno-zgodovinsko šolo na Dunaju, kjer je prijateljeval z duhovitim Poljakom Dettloffom, »modelom« za Fritza v romanu Izidorja Cankarja S poti, in se seznanjal z daljnosežnimi pogledi markantnega poljskega profesorja Strzygovskega‒ ta mu je celo sugeriral bizantinistično temo za doktorat ‒, in je zato bolj kot kdo drug od slovenskih umetnostnih zgodovinarjev svoje zanimanje kritično razširil tudi na evropski in neevropski Vzhod. Potem ko se je kot vodja spomeniške službe v Splitu tesno zbližal še z dalmatinsko umetnostjo, se je v revolucijskem viharju prve svetovne vojne znašel v ujetništvu v Sibiriji in bil tam kljub razmeram habilitiran na univerzi v Tomsku (od koder je eno izmed hrepenenjskih pesmi, v kateri je obudil značilen spomin na spokojno idilo v slovenski domovini, napisal kot pismo prijateljskemu Otonu Župančiču). Zatem je postal na ljubljanski univerzi docent za klasično arheologijo in bizantinsko umetnostno zgodovino, a se je ob Izidorju Cankarju počutil peto kolo in se sredi dvajsetih let odzval vabilu, naj pride predavat zgodovino umetnosti slovanskih narodov na Jagelonsko univerzo v Krakov, kjer so ga sprejeli z odprtimi rokami, in tam je že leta 1931 napisal odmevno zgodovino starokrščanske in zgodnje bizantinske umetnosti. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\12 - MILČEK KOMELJ\VOJESLAV MOLE - ODKRITJE PLOŠČE\FOTKA - 5.jpg

Rojstna hiša Vojeslava Moleta v Kanalu ob Soči

Še preden je bila okupirana tudi Slovenija, se je med drugo svetovno vojno iz Lvova zatekel v Ljubljano in si tam prizadeval, da bi jugoslovanske akademije opozorile na usodo krakovskih univerzitetnih profesorjev, ki so jih zajeli Nemci in poslali v koncentracijsko taborišče. Med vojno je v Ljubljani na univerzi predaval bizantinsko umetnost in pustil neizbrisen spomin v dušah tedaj sicer redkih slušateljev, še posebno pa je za vselej zaznamoval duhovna obzorja grafika Marjana Pogačnika. Pri Slovenski matici je tedaj izdal že na Poljskem napisano knjigo Umetnost, njeno obličje in izraz, ki je širokopotezno začrtala njegove široke razglede in presegala shematskost, značilno za teoreme šole, iz katere je izhajal. Umetnost je v njej izenačil z normo človekovega idealnega življenja, ki postaja življenjski izraz in stil, v katerem človek odkriva samega sebe, kajti najgloblji čar in večna in nespremenljiva resnica sleherne prave umetnosti sta bili zanj, kot je zapisal, v »neprestanem iskanju in realiziranju ideala, v vedno novem njegovem oblikovanju, ki je obenem oblikovanje forme samega življenja«. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\12 - MILČEK KOMELJ\VOJESLAV MOLE - ODKRITJE PLOŠČE\FOTKA -.png Vojeslav Mole

Ko se je po vojni ponovno odzval ponudbi iz Krakova in postal redni profesor za umetnost slovanskih narodov s posebnim ozirom na Jugoslovane na novoustanovljenem Inštitutu za slovanske študije Jagelonske univerze ter leta 1947 tudi redni član krakovske akademije znanosti, se je šele lahko široko razmahnil, pisal tako o poljski umetnosti kot o ruskih ikonah in ruski umetnosti in ustanovil t. i. slavistično umetnostno zgodovino. Zasnoval je temeljno delo Umetnost južnih Slovanov, prvo te vrste, in v njem pojasnil, da ni enotne južnoslovanske umetnosti, ampak je le umetnost posameznih južnoslovanskih narodov, ki v osnovi pripadajo različnima kulturnima krogoma, zahodnoevropskemu in bizantinskemu, katerih meja je segala prav prek ozemlja nekdanje Jugoslavije. Ob tem je Poljake seznanjal s slovensko likovno umetnostjo in književnostjo ter spodbujal kulturne stike tudi s podeljevanjem štipendij slovenskim raziskovalcem, kot prvemu Antonu Slodnjaku. Četudi je bil specialist za Bizanc, pa mu je bila kot pesniku in znanstveniku vendar vse življenje intimno najbolj pri srcu italijanska, posebno beneška renesančna umetnost z blagimi Madonami, pastoralami in sončnimi zahodi, z Giorgionejevimi mladostnimi sanjami o lepoti in sijočim Tizianom, ki so bili  najbližji njegovi muzikalno skladni osebnosti, njegovi trajni nagnjenosti do Mediterana in njegovi izrazito humanistični, v idealno življenjsko ubranost zazrti življenjski harmoniji. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\12 - MILČEK KOMELJ\VOJESLAV MOLE - ODKRITJE PLOŠČE\I.CankarV.MoleF.Stele.jpg

Vojeslav Mole s prijatelji v Ljubljani

Vojeslav Molè je bil v izročilu antike ukoreninjen aristokratski estet in premišljevalec o poteh in procesih umetnosti in o skrivnostih življenja. Ko se je po ovinkih vračal iz Sibirije kot Odisej, je  odmeve in utrinke s te trpko eksotične poti povezal v pesniško zbirko Tristia ex Siberia, v kateri se mu je kot uganka vseh ugank zastavljalo vprašanje Boga. V poezijo klasičnih oblik pa je z občutljivostjo prevajal tudi klasične likovne umetnine, med njimi antično komično in tragično masko, ki zaznamujeta večni kontrast življenja. Glede na to je samoumevno, da tudi kot deklariran znanstvenik ni zanikal pomena osebne dojemljivosti za umetnost, ampak jo je prepoznaval kot nujno. Zato je nasprotoval pogledom, ki so pri razlaganju umetnosti izključevali vsakršno subjektivno doživljajskost, daljnovidno prepričan, da mora biti znanstvenik pri svojem delu tudi čustveno udeležen in ne le »knjigovodja faktov«; iz okvirov ljubljanske umetnostnozgodovinske šole, ki se je osredotočala na stilno-zgodovinski razvoj, je izstopal tudi z večjim poudarjanjem pomena umetniške osebnosti, ker se je zavedal, da skozi umetnost spregovarja tudi sam človek, ki lahko celo usmerja umetnostni razvoj.  

Ob stvarnem ugotavljanju zgodovinskih vrednot umetnosti, ob katerem je ugotavljal, da je lahko lepot več vrst, je govoril tudi o njenih absolutnih vrednotah, pri vsem delovanju pa je kot nujno predpostavljal tudi etičnost in presojal ljudi tudi glede nanjo. Z vsem delom, najbolj eksplicitno pa z avtobiografijo Iz knjige spominov, ki jo je napisal v ameriškem Oregonu, kamor se je v poznih letih preselil k hčerki, se je izkazal kot subtilen in oster opazovalec, a tudi kot čuteč, na družino in domovino navezan mož, kot prefinjen kreator pa zlasti tankočuten esejist. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\12 - MILČEK KOMELJ\VOJESLAV MOLE - ODKRITJE PLOŠČE\1 - PLOŠČA - AMBASADA.jpg

Posvetilo na Poljski ambasadi v Ljubljani

Kot člen velike generacije utemeljiteljev slovenskih humanističnih znanosti, torej kot dedič in spremljevalec slovenske Moderne, ki se je izoblikoval v soju tedanjega neslutenega umetniškega razcveta, se je Molè dojemal za večnega romarja, žejnega lepote, sonca in poezije, ki je vse življenje iskal resnico in harmonično lepoto. V nenehno spreminjajoči se umetnosti, ki je za njegovo dušo izvirala iz vrelca antike, ki mu je zalival mitične vrtove Hesperid, je razbral izraz zmagoslavja človeškega duha. Kot vprašanje vseh vprašanj se mu je skoznjo razkrivalo razmerje med človekom in svetom, v starostnih letih pa se je v svetlobi lepih, a pod težo življenjskih bremen tudi nadvse bridkih izkušenj zavedel, da je zanj življenjsko vprašanje vseh vprašanj, kot je imel navado reči, v bistvu eno samo: kaj je smisel življenja in kaj je smisel smrti. 

Smisel smrti, ki ga je za vselej najbolj ranila, ko mu je prezgodaj pokosila izjemno nadarjenega sina Marijana, se mu za življenja ni razkril; a se je spričo tragične človeške minljivosti toliko jasneje zavedal, da je večna vsaj umetnost, v kateri je zato ugledal tudi smisel življenja; smisel umetnosti pa je dojel v odrešilnosti lepote. 

Vojeslav Molè je bil človek dveh domovin, slovenske in poljske, poljske in slovenske. S srcem se je vedno vračal v kraje mediteranskega in dolenjskega otroštva, a se je v bogastvo stare in mlade poljske kulture tako vživel, da se ni uvrstil le med utemeljitelje moderne poljske umetnostne zgodovine, ampak so mu tudi tamkajšnje likovne oblike sčasoma »segle do srca«. Vse življenje ljubeče razpet med Slovenci in Poljaki je s svojega likovno zgodovinskega področja utemeljil vezi, ki se v Evropi, katere edina perspektiva je v upoštevanju in spoštovanju kulturne suverenosti svobodnih narodov, manifestirajo in krepijo vse do danes.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\12 - MILČEK KOMELJ\VOJESLAV MOLE - ODKRITJE PLOŠČE\UMETNOST JUŽ. SLOVANOV.jpg

              Avtor knjige je Vojeslav Mole

V slovenski kulturni zavesti je bil ves čas spoštovan, leta 1961 je bil sprejet za dopisnega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti, vendar je bil zaradi svoje odmaknjenosti od domovine doma v resnici manj živo navzoč. Vsaj študentom umetnostne zgodovine ga je najbolj približala knjiga Umetnost južnih Slovanov, ki jo je v slovenščino prevedel France Vodnik, v novejšem času pa je bolj upoštevan tudi kot pesnik, četudi je obveljal za refleksivnega, zunaj aktualnega časa stoječega neoklasicista, ki se je v nekem verzu že sam označil za poeta »lepote mrtvih nad«. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\12 - MILČEK KOMELJ\VOJESLAV MOLE - ODKRITJE PLOŠČE\6bb90e8f-cc33-4d9a-95b7-34ee619b3948.jpg

Častni gostje…

S svojo zatopljenostjo v večnostne ideale med morskimi obzorji in böcklinskimi cipresami je danes lahko videti skorajda  duhovni sodobnik poznejše slikarke Metke Krašovec. Zanimanje zanj pa na novo narašča in se prenavlja. Že samo s svojimi razglabljanji, ki se dotikajo razmerja med umetnostjo in življenjem ter se sprašujejo tudi o samem smislu umetnostne zgodovine, Molè izstopa kot pomemben izviren mislec in estet. Še posebej pa v Sloveniji spomin nanj oživlja, kadar se umetnostna zgodovina ozira k izvirom svoje bogate, danes že več kot stoletne zgodovine, kajti ta preteklost ostaja še vedno živa in dragocena, ker pogledi nekdanjih osebnostno profiliranih znanstvenikov humanistične vrste, kakršen je bil Vojeslav Molè, ne zastarajo, ampak nas lahko, če velikim osebnostim spoštljivo prisluhnemo, vedno znova duhovno spodbujajo in bogatijo. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\12 - MILČEK KOMELJ\VOJESLAV MOLE - ODKRITJE PLOŠČE\FOTKA - 6.jpg

Spominska plošča Vojeslavu Moletu na pročelju poljske ambasade v Ljubljani.

Poslej nas bo na Vojeslava Moleta na tej hiši poljske ambasade, v kateri je nekoč akademik s svojo družino živel, v Ljubljani trajno spominjala danes odkrita spominska plošča. Poljskemu veleposlaništvu, ki je plemenito zamisel pobudilo, in ljubljanski mestni občini izražam za to kulturno dejanje v imenu Slovenske akademije znanosti in umetnosti vse priznanje in hvaležnost.

Fotografije so s spleta.  

Avtor: Akad. prof. dr. Milček Komelj

ZAČETEK ŠKOFOVSKE SINODE V VATIKANU O SINODALNOSTI V KATOLIŠKI CERKVI

UVOD

V Rimu, natančneje v Vatikanu, se je z darovanjem svete maše papeža Frančiška v nedeljo 10. oktobra 2021, začela   sinoda o sinodalnosti Cerkve, ki jo je papež poimenoval Za sinodalno Cerkev: občestvo, sodelovanje, poslanstvo. Sinoda bo potekala v rimski škofiji ter po vseh škofijah vesoljne katoliške Cerkve po vsem svetu in bo predvidoma trajala tri leta, tako dolgo, kot je potekal zadnji, to je II. Vatikanski koncil (1962 – 1965). Prvi zaključek rednega zasedanja škofovske sinode bo predvidoma oktobra 2023, nato bo sledilo še enoletno obdobje uresničevanja sklepov, ki bo ponovno vključevalo sodelovanje vseh krajevnih Cerkva. 

Od 17. oktobra 2021 dalje pa se bodo sinode začele tudi v vsaki krajevni Cerkvi oziroma škofiji, tudi v Sloveniji, kjer imamo dve metropoliji (nadškofiji) v Ljubljani in Mariboru, ter štiri škofije v Kopru, Novem mestu, Celju in Murski Soboti. Ob tem je glavni tajnik sinode, malteški kardinal nadškof Mario Grech, o sinodi povedal:»Cerkev je sinodalna zato, ker je občestvo, božje ljudstvo pa jo bo uresničevalo od spodaj navzgor!«

https://katoliska-cerkev.si/img/news/2021/10-oct/a0809de95452959ccc75c9c9c1bb31b2a2ee4423.jpg

Začetek zasedanja škofovske sinode v Rimu

TRI KOMISIJE ZA DELO SINODE

Tajnik škofovske sinode kardinal Mario Grech je pred začetkom sinode imel številna srečanja s krajevnimi škofi iz vsega sveta, katera je označil kot »zelo dragoceno in rodovitno vajo v škofovski kolegialnosti«. S tem pristopom so želeli predati sporočilo, da je tudi v tej začetni fazi pomembna sinodalna vključenost vseh. Na podoben način so sodelovali tudi s kurijo v Rimu, preko pogovorov z različnimi dikasteriji. V pripravi na sinodo so ustanovili štiri komisije:  

1) Komisija za teološko poglobitev

2) Komisija za duhovno rast cerkvenih občestev 

3) Komisija za metodologijo

4) Komisija za komunikacije.

 V nadaljevanju je kardinal Mario Grech poudaril, da sta pri sestavljanju pripravljalnega dokumenta izrednega pomena skrbnost in natančnost. Poudaril je, da je tema sinodalnosti, ki jo je sveti oče izbral za 16. redno zasedanje, kompleksna, saj govori o občestvu, soudeležbi in poslanstvu. »To so vidiki Cerkve, ki je konstitutivno sinodalna in Sveti Duh nam naroča, naj gremo v smeri sinodalne Cerkve.« je dejal papež Frančišek v svojem govoru ob 50-letnici ustanovitve škofovske sinode. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\4 - ŠKOFOVSKA SINODA V RIMU\GLAVNI TAJNIK SINODE MARIO GRECH.jpg

Glavni tajnik sinode kardinal Mario Grech s papežem Frančiškom

V nadaljevanju intervjuja je tajnik škofovske sinode kardinal Mario Grech opozoril, da mnogi mislijo, da je sinodalnost papeževa kaprica. Dejansko pa se je med mnogimi srečanji jasno pokazalo, da je sinodalnost oblika in stil prvotne Cerkve in v duhu II. Vatikanskega koncila, saj je vatikanski koncil z gibanjem »vrnitev k izvirom« – ressourcement – želel ponovno uvesti ta model Cerkve, ne da bi se odpovedali katerikoli izmed pomembnih pridobitev Cerkve v drugem tisočletju.

»Če želimo biti zvesti izročilu – in koncil je potrebno razumeti kot novejšo fazo izročila – moramo pogumno stopati po tej poti sinodalne Cerkve. Sinodalnost je kategorija, ki najbolje povezuje vse koncilske teme, ki so si bile v obdobju po koncilu pogosto nasprotujoče,« 

je poudaril kardinal Grech in pri tem omenil primer ekleziološke kategorije Božjega ljudstva. Le-ta je bila pogosto nasprotujoča hierarhični ureditvi, pri čemer je bil poudarek na delujoči Cerkvi od spodaj navzgor.

IZJAVA NUNCIJA SPEICHA O SINODALNOSTI CERKVE

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\4 - ŠKOFOVSKA SINODA V RIMU\e95494a64644882e38bc-jean-marie-antoine-joseph-speich.jpeg

Nuncij v Sloveniji, nadškof msgr. Jean-Marie-Speich

Apostolski nuncij v Sloveniji nadškof msgr. Jean-Marie-Speich je o sinodi povedal: 

»Sinoda pomeni biti skupaj, razmišljati skupaj in hoditi skupaj! Papež želi, da Cerkev, ki je božje ljudstvo, razmišlja o realnosti življenja, da se sprašuje, kje smo, in da brez strahu hodimo skupaj z Jezusom! Sinodalnost, ki pooseblja svetost Božjega ljudstva pa je tudi v tem, da pomagamo drug drugemu, da bi bili vsi vedno bolj sveti.  

IZJAVA NOVOMEŠKEGA ŠKOFA  ANDREJA SAJETA

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\4 - ŠKOFOVSKA SINODA V RIMU\NM ŠKOF - ANDREJ SAJE.jpeg

Drugi novomeški škof msgr. dr. Andrej Saje, je o sinodi povedal:

»Sinoda je razmišljanje in refleksija o Cerkvi. Kako vidimo vsak svojo vlogo, kje smo, s kakšnimi izzivi se srečujemo? Papež Frančišek je ob evangeliju ene od preteklih nedelj, kjer Jezus vpraša učence, kaj pravijo ljudje, kdo je Sin Človekov, dejal, da je potrebno o izzivih Cerkve najprej vprašati naše vernike. Sam sinodo vidim kot priložnost za ozaveščanje dosedanje poti in bolj učinkovito načrtovanje za prihodnost. Pri tem ne gre zgolj za razumsko razpravljanje in načrtovanje, sinoda je vzporedno tudi duhovna in molitvena pot, ki podpira naše raziskovanje in načrtovanje«.

BOŽJE LJUDSTVO IN II. VATIKANSKI KONCIL

Opoldanska molitev na Trgu sv. Petra

Božje ljudstvo na Trgu sv. Petra v Vatikanu

Takšne interpretacije povezanosti božjega ljudstva in II. vatikanskega koncila, se po mnenju tajnika škofovske sinode mnogi bojijo. Vendar pa je ob tem poudaril, da se ne smemo zaustavljati ob interpretacijah, posebej če le-te vodijo v delitev duhov. 

»Potrebno je sprejemati pridobitve koncila, ki jih je prinesel s tem, ko je zgolj pravni, hierarhični, institucialni vidik ekleziologije združil z bolj duhovnim, teološkim, zgodovinsko-zveličavnim. 

Božje ljudstvo drugega vatikanskega koncila je ljudstvo, ki roma proti Božjemu kraljestvu.

 Ta kategorija je omogočila, da se celoto krščenih ponovno razume kot dejavni subjekt življenja Cerkve. In ne tako, da bi ta kategorija zanikala vlogo pastirjev ali papeža, ampak s tem, da jih je postavila kot počelo enosti krščenih: škof v svoji Cerkvi, papež v vesoljni Cerkvi. 

Zaključek zasedanja II. vatikanskega koncila

Cerkev je občestvo, je poudarila sinoda leta 1985, s čimer se je začela dobro znana občestvena ekleziologija. Cerkev je konstitutivno sinodalna, poklicani smo reči “mi”. Ti dve izjavi si nista nasprotujoči, ampak ena dopolnjuje drugo: Cerkev – občestvo, če je njen subjekt Božje ljudstvo, je sinodalna Cerkev. 

Sinodalnost je namreč oblika, ki vključuje soudeležbo celotnega Božjega ljudstva, ne glede na svoj položaj in vlogo, na življenje in poslanstvo Cerkve. To uresničuje preko odnosa med »sensus fidei« Božjega ljudstva – kot oblika soudeležbe pri Kristusovi preroški službi, kakor beremo v št. 12 papeške okrožnice Lumen gentium – in razločevalno vlogo pastirjev

ZAKLJUČEK

V ponedeljek, 11. oktobra 2021 je bilo v škofijskem domu Vrbje pri Žalcu srečanje tajništev na ravni Slovenske škofovske konference za pripravo na slovensko sinodalno pot.

Referenti posameznih škofij so se zbrali na uvodnem srečanju skupaj s celjskim škofom msgr. dr. Maksimiljanom Matjažem, odgovornim za uresničitev sinode pri Slovenski škofovski konferenci. Namen srečanja je bil seznanitev škofov s posameznimi koraki sinodalnega procesa, ki zajema obdobje od 2021 do 2023, ko bo zaključek s 16. rednim zasedanjem škofovske sinode v Rimu. 

https://katoliska-cerkev.si/img/news/2021/10-oct/4f13602dd78ade84848ab5071ebf454043adde37.jpg

Prvi del sinodalnega procesa bo potekal na ravni krajevnih cerkva. Ker je tema sinode  prav pripravljenost za medsebojno poslušanje, iskanje izzivov in sodelovanja občestva, naj bi bil to dragocen prispevek za prenovo Cerkve v konkretnem življenju vseh katoličanov. Udeleženci so začrtali načine dela po škofijah, ki bodo večplastni in bodo temeljili v razsežnosti občestev.

Fotografije so s spleta.

Vir: Vatican News – slovenska redakcija, Delo in Družina.

Zbral in uredil: Franci Koncilija

PABLO PICASSO (1881–1973) JE BIL KOMUNISTIČNI SLIKAR!

DRAGA RAZSTAVA PICASSOVIH DEL

V Zagrebu je bila že aprila 2013 dolgo napovedana razstava 56 slik in kipov enega najslovitejših slikarjev 20. stoletja Pabla Picassa, ki je v svojih delih izrekal za komunistične ideale, kot sta humanost in enakost med ljudmi.

Projekt, ki so ga zavarovali pri hrvaškem podjetju Croatia osiguranje (to je precedens v kronologiji te potujoče razstave), je bil vreden 670 milijonov evrov ali, kot je premraženim gospem v krznu in njihovim spremljevalcem po dolgih urah čakanja v hladni noči povedala takratna hrvaška ministrica za kulturo Andrea Zlatar Violić, »desetkrat več od proračuna, ki ga ima Hrvaška za kulturo«. Gre za del zbirke pariškega Picassovega muzeja, ki ga je med več kot 5000 umetninami izbrala ravnateljica muzeja Anne Baldassari in potuje po Evropi in na ta način zbira denar, medtem ko prenavljajo stavbo, v kateri domujejo Picassove umetnine. Pred razstavo v Zagrebu je bila razstava tudi v Sloveniji. Leta 2011, ko so še zatrjevali, da bodo dela s potujoče razstave spomladi 2013 že na varnem v Parizu, se je Baldassarijeva nadejala, da bo s Picassom zbrala 23 milijonov evrov. Prenova zgradbe pa je stala okoli 45 milijonov evrov.

Pablo Picasso: Portret Dore Maar (olje na platnu, 1937); Musée national Picasso, Pariz.

PABLO PICASSO JE BIL KOMUNIST

Eden najslovitejših slikarjev 20. stoletja Pablo Picasso, danes obvezen del slikarske izobrazbe, hkrati pa poleg Warhola najbolje prodajani avtor leta 2012, se je s svojimi umetninami izrekal proti nečlovečnosti in zahteval enakost med ljudmi. Sicer se ni branil življenjskih užitkov, a po prepričanju je bil komunist, trdijo njegovi poznavalci Leta 1944 se je pridružil francoski komunistični stranki, potoval na mednarodno mirovno konferenco na Poljsko in leta 1950 prejel celo Stalinovo nagrado miru. Ko si je partija tri leta kasneje drznila kritizirati Stalinov portret, ki ga je objavil v časniku Les Lettres Francaises, se je njegov odnos do Sovjetov ohladil. Do smrti je ostal zvest član partije, o vtikanju politike v umetnost pa je povedal: »Komunist sem in moje slikarstvo je komunistično slikarstvo … Toda če bi bil čevljar, komunist, rojalist ali karkoli drugega, čevljev ne bi nujno izdeloval na poseben način, ki bi izrazil moje politično prepričanje.«

Komunisti niso dobro izkoristili Picassovega genija. Zanje je bil odličen propagandni material, a po drugi strani so pod sovjetsko taktirko zatrjevali, da je sodobna umetnost buržoazna in dekadentna. 

Picasso se je tega dobro zavedal in vsestranskemu francoskemu umetniku Jeanu Cocteauju zaupal večno resnico: »Pridružil sem se družini in kot vse družine je tudi ta polna dreka.« 

VELIČASTNA RAZSTAVA V ZAGREBU

Picassova razstava v Zagrebu je bila postavljena strokovno in kakovostno. Pripovedovala je zgodbo o velikem umetniku, ki je svoj opus gradil v številnih, med seboj raznolikih slikarskih fazah. Od zgodnjih modrikastih in kasneje rožnatih del do kubizma, s katerim se je zapisal med največje zvezde 20. stoletja, in uvajanja elementov iz tujih kultur. Obširen in večinoma kvaliteten Picassov opus je bil takrat predstavljen v dvanajstih dvoranah razstavišča. Nekatera izmed ključnih del, so bila razstavljena poleg izbora manj znanih fotografij, ki umetnika prikažejo v novi luči. Recept mešanja znanega z manj znanim je bil zagotovo velik uspeh.

Fotografije so s spleta.

Vir: Mladina

Zbral in uredil: Franci Koncilija