Arhiv Značk: predstavljeno

KOZINOVO NAGRADO 2023 PREJEL SKLADATELJ SLAVKO LUDVIK ŠUKLAR

V petek, 2. junija 2023, so v prostorih Društva slovenskih skladateljev v Ljubljani podelili Kozinovo nagrado. Letošnji prejemnik Kozinove nagrade je skladatelj Slavko Ludvik Šuklar, ki  je nagrado prejel za zaokroženi skladateljski opus. Njegovo skladanje sega namreč na več področij, najobsežnejši pa je njegov opus komornih del za različne zasedbe. Kot piše v utemeljitvi, imajo njegova dela pogosto programske naslove in vsebujejo elemente ljudske glasbe in pokrajine. V zgodnjem obdobju so bila to dela za harmonikarski orkester, tem se kasneje pridružijo še sintetizator in tolkala.

Kozinova nagrada, ki jo podeljujejo od leta 1994, je poimenovana po skladatelju Novomeščanu Marjanu Kozini in je najvišje strokovno priznanje za skladatelje pri nas. 

Skladatelj Slavko Ludvik Šuklar  je ustvaril več kot 90 del in prejel več različnih nagrad. Njegove skladbe so izvajali v Sloveniji, na Hrvaškem, v Srbiji, Budimpešti, na Dunaju, Mannheimu, Trossingenu, Seulu in v Amsterdamu. »Njegov slog bi težko enoznačno opredelili, saj sam pravi, da se ne obremenjuje s slogi in trendi. Piše tisto, kar globoko v sebi čuti, in ni ga sram svojih občutkov,« še piše v utemeljitvi nagrade.

Marjan Kozina  

Slavko Ludvik Šuklar

Nagrajenec Slavko Ludvik Šuklar je povedal, da o glasbi ogromno razmišlja, in ko jo začne čutiti globoko v sebi, jo šele začne zapisovati, oblikovati, dodelovati. »Vedno sem na meji med poslušalcem in ‘mojstrom’, to pa je vsekakor najtežja izbrana pot.«

Fotografije so s spleta.

Vira: Dnevnik in STA

Zbral in uredil: Franci Koncilija

POGOVORNI VEČER O ŽIVLJENJSKIH PREIZKUŠNJAH ZAKONCEV DOLJAK

V torek, 30. maja 2023, je voditelj društva Družina in Življenje Benjamin Siter v Kulturnem domu Krško moderiral pogovorni večer s Saro in Bojanom Doljakom iz Logatca. Pogovor, ki ga je v okviru občinskega praznika Občine Krško pričela s svojo težko življenjsko preizkušnjo podžupanja občine Krško, je potekal v duhu hvaležnosti za življenje.

Številni poslušalci smo od Sare in Bojana slišali mnogo več, kot smo pričakovali. Najprej smo izvedeli o njunih romantičnih začetkih skupne življenjske poti, o Sarinem pogumu, da je Bojanu napisala pismo, da bi se rada starala z njim, in o njegovem pojasnilu, da si želi iti po isti poti, vendar da potrebuje nekaj časa za razmislek. Takrat je tudi dozorela Sarina odločitev, da stopi na pot vere. Sledila so lepa študentska leta, poroka, bivanje v Bostonu, postala sta starša hčerki Maji in nato še sinu Valentinu. 

Življenje pa je zahtevno. Ni vedno samo tako, kot smo si mi zamislili. Vsemu lepemu v njunem življenju so sledile bridke preizkušnje: bolezen in smrt Sarinega brata, spontani splav na božični večer leta 2010 in Sarina diagnoza multipla skleroza aprila leta 2011. 

Sara se je najprej upirala bolezni, bila je jezna in se je pritoževala Bogu, zakaj jo je zapustil. Najprej je bolečino skrivala v sebi in se zaprla v svoj notranji svet, po treh letih od diagnoze ga je začela iskreno deliti z Bojanom. Ob poslabšanju bolezni, spazmi glasilk in hudi dihalni stiski, ko je njeno življenje viselo na nitki, je prišla do pomembnih spoznanj. Z vero je osmislila trpljenje. Z Bojanom sta osmislila obljubo, ki sta si jo dala na poročni dan, in sta hvaležna, da sta še vedno skupaj. Vsak dan si povesta in pokažeta, da se imata rada.

Ko je Sara spoznala, da je tudi njena duša tista, ki potrebuje Zdravnika, je začela pisati. Svoje zapise je najprej objavljala na Facebooku, februarja letos pa so izšli v knjigi DA, Življenje!, ki jo je možno naročiti na spletni strani www.saradoljak.si.

Sara je v zadnjem času večkrat udeleženka številnih znanstvenih razprav o evtanaziji in pomoči pri samomoru. Z nami je s pomočjo komunikatorja delila svoja spoznanja tudi o tem.

»Kaj je kultura smrti? To je kultura, ki ločuje telo in dušo. To je kultura, ki smrt vidi ne samo kot pravo rešitev, ampak tudi kot najboljšo rešitev. Pravijo, da je evtanazija dostojanstvo. Pa je to res? Jezus je rekel: Vzemi svoj križ in hodi za menoj. Če mu sledimo, pomeni, da nikoli ne bomo sami in da nekam gremo z njim. Da bomo z njim za vedno v nebesih. Ne bo vedno hudo. Bolje bo, veliko bolje. Ko trpimo z Jezusom na križu, se dvignemo v pravo dostojanstvo. Evtanazija pa je sladka tabletka strupa. Kaj se je zgodilo, da si ne pomagamo živeti, temveč si pomagamo umreti?  Ne omenja se, kako bi bilo umreti po naravni poti, ne omenja se odrešilnega trpljenja, dejstva, da nas trpljenje očiščuje. Kaj pa, če se še moram naučiti pomembnih, nepogrešljivih lekcij življenja, ki jih moram še živeti? Vera je edini način, da se izvlečemo iz življenja v obupu, pomanjkanju, dvomu in negotovosti. Brez razodetja o tem, da nas Bog ljubi, bi bil  boleč svet brezsmiseln. Bolečina ne bi imela smisla. Ne trdim, da bolečina ni boleča. Bolečina boli. Poskušam le pokazati, da krščanski nauk o tem, da smo postali »popolni skozi trpljenje«, ni neverjeten. Da je otipljiv, je zunaj mojega načrta. Dopustiti moramo umiranje in pustiti umreti človeku, ko pride njegov čas. Tudi sama si želim, da se z mano ne izvaja nobenih nasilnih postopkov, ko dahnem v svoj zadnji dan življenja, saj gre za spoštovanje meje lastnega umiranja z lajšanjem bolečin, in ne za mojo osebno odločitev za smrt.«

Sara in Bojan menita, da je taka preizkušnja, kot je njuna, blagoslov. Nekateri ju pomilujejo, drugi občudujejo. Oboje je zmota, onadva sta šele na začetku poti, se še učita, tako pravita. Ob bolezni rasteta.

Fotografiral: Franci Koncilija

Pripravila: Marjana Štern

PODELILI CANKARJEVO NAGRADO 2023

V Cankarjevem domu na Vrhniki so v nedeljo, 7. maja 2023, podelili Cankarjevo nagrado za najboljše izvirno literarno delo minulega leta. Za to prestižno lovoriko so bili nominirani Katja Gorečan, Lado Kralj, Adriana Kuči, Mojca Kumerdej in Mirana Likar. Za zbirko kratkih zgodb Gluha soba, ki je izšla pri novomeški založbi Goga, je nagrado prejela pisateljica in literarna kritičarka Mojca Kumerdej. Strokovna žirija je finaliste izbrala med 49 prijavljenimi knjižnimi deli, predsednik upravnega odbora Cankarjeve nagrade Marko Golja pa je na podelitvi povedal, da gre pri vseh nominiranih delih za odlične in avtorsko drzne stvaritve.

Cankarjevo nagrado so si kot poklon Ivanu Cankarju in sodobni slovenski književnosti že pred štirimi leti zamislili Slovenski center Pen, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Univerza v Ljubljani in ZRC SAZU v sodelovanju z občino Vrhnika. Nagrado podelijo avtorju najboljšega izvirnega literarnega dela minulega leta z vseh tistih področij književnosti, na katerih je ustvarjal tudi Cankar, torej pripovedništva, lirike, dramatike in esejistike. 

Na slovesnosti podelitve Cankarjeve nagrade je zbrane uvodoma pozdravila Sonja Žakelj, direktorica Cankarjeve knjižnice Vrhnika. Dejala je, da bi bil Ivan Cankar vesel in ponosen, da so se ljudje zbrali v njegov spomin. Slavnostni govornik, rektor Univerze v Ljubljani Gregor Majdič, pa je to misel nadgradil z besedami:«Cankar je nedvomno ena najpomembnejših osebnosti v naši zgodovini, saj nam je znal pokazati bridek odsev obraza našega naroda, ki si do danes sploh še ni bistveno spremenil!«

Pri tem je še posebej opozoril na pomen znanosti in umetnosti ter na njuno medsebojno povezanost, saj je tehnološki napredek brez humanizma in kulture tudi brez vrednosti!

V nadaljevanju je sledila predstavitev peterice nominiranih knjig.  Dobitnica Cankarjeve nagrade Mojca Kumerdej pa je o svoji zbirki Gluha soba povedala, da je nastajala kar nekaj let. Njeno delo je večplastno ter omogoča različne interpretacije, hkrati pa je pozornost usmerjena tudi na odnos do žanrskih konvencij – na njihovo upoštevanje ali preseganje. Denarni del nagrade znaša 7.000 evrov, sponzorka nagrade pa je novomeška tovarna Krka. .

Fotografije so s spleta.

Vir: Dnevnik

Zbral in uredil: Franci Koncilija

MEDNARODNI ZNANSTVENI POSVET O PRVEM TRŽAŠKO-KOPRSKEM ŠKOFU MATEVŽU RAVNIKARJU

Prvi tržaško-koprski škof Matevž Ravnikar (1776–1845), ki se je rodil na Vačah, je v slovenski kulturni zgodovini prve polovice 19. stoletja znano in pomembno ime. V očeh starejše generacije slovstvenih zgodovinarjev z Antonom Slodnjakom na čelu je skupaj z jezikoslovcema Jernejem Kopitarjem ter Francem Metelkom sicer veljal za »preživelega kranjskega janzenista«, nasprotnika posvetne poezije in zagovornika starinske kmečke govorice ter zastarelih preteklih deležnikov. Kasneje pa so slovenski literarni zgodovinarji Ravnikarjevo delo na jezikovnem, prevajalskem in pripovedniškem področju pozitivno ovrednotili in ga celo imenovali »očeta slovenske proze«.

Toda Ravnikar ni bil le jezikoslovec, literat, prevajalec in šolnik, bil je tudi duhovnik, od leta 1832 do smrti leta 1845 pa celo prvi škof združene tržaško-koprske škofije. Pobudo za mednarodni znanstveni posvet, na katerem bi osvetlili lik Matevža Ravnikarja, je dal Inštitut za zgodovino Cerkve, ki deluje na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani. Posvet je potekal 18. in 19. aprila 2023 v Ljubljani in v Trstu, kjer je skupno  nastopilo 21 slovenskih in italijanskih raziskovalcev, ki so odlično  osvetliti Ravnikarjev lik in okoliščine, v katerih je deloval, najprej kot duhovnik, narodni buditelj in književnik v Ljubljani, nato kot gubernialni svetnik in končno kot škof v Trstu. Mednarodni znanstveni posvet sta finančno omogočila Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani in Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu, njegova častna pokrovitelja pa sta bila ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore in apostolski administrator tržaške škofije, nadškof msgr. Giampaolo Crepaldi. 

Stolnica v Kopru

Stolnica v Trstu

Domače okolje, rod in družinske razmere so postavili temelje Ravnikarjevi osebnosti. Njegovo življenje je bilo do škofovskega posvečenja pretežno povezano s šolstvom, zlasti cerkvenim. Vanj je bil vpet kot bogoslovni profesor in ravnatelj semenišča.Ravnikarjev čas je bil tudi v znamenju slovenskega narodnega preporoda, ki pa je svoj razcvet doživel po njegovi smrti v revolucionarnem letu 1848. Pomemben je bil njegov prispevek k oblikovanju norme knjižne slovenščine, zlasti njegove jezikovne posodobitve v izdajah nabožnih in šolskih knjig. Posvečal se je tudi prevodom in priredbam knjig za šolsko in katehetsko rabo. Predstavljen je bil tudi Ravnikarjev prevajalski opus, zlasti »pozabljen« prevod Pentatevha in prevod spokornih psalmov iz hebrejščine ter analizirano semantično polje ljubezni v izvirniku ter v njegovem prevodu Pete Mojzesove knjige. Ravnikarjeva teološka in pastoralna usmerjenost je nedvomno temeljila na njegovi izobraženosti.

Drugi del znanstvenega posveta pa je bil posvečen Ravnikarjevemu izvrševanju škofovske službe v obdobju modernizacijskih reform v Habsburški monarhiji. Predstavljeni so bili razlogi za njegovo posvetitev za tržaško-koprskega škofa v ljubljanski stolnici, predvsem pa tržaško-koprska škofija in njen odnos z mestom Trstom v času Ravnikarjevega škofovanja. Predmet zanimanja je bila tudi predstavitev takratnega javnega šolstva v tržaško-koprski škofiji.

Organizacijski odbor

Vače, rojstni kraj škofa Ravnikarja

Iz Protokola tržaško-koprskega škofijskega ordinariata je med letoma 1831 in 1845 mogoče povzeti glavne vsebinske obrise Ravnikarjevega škofovanja. Njegov osebni pogled na stanje v tržaško-koprski škofiji je razviden iz vizitacijskih zapiskov. Pri škofovanju so mu bili v pomoč njegovi sodelavci, zlasti Mihael Verne. Škofova oporoka kaže na njegovo darežljivo srce. Znanstveni posvet je na koncu osvetlil tudi pomen tržaško-koprskega škofa Matevža Ravnikarja v slovenski in italijanski historiografiji ter publicistiki.

Fotografije so s spleta.

Vir: Družina

Zbral in uredil: Franci Koncilija

VETER Z VZHODA, NOV ROMAN TONETA PARTLJIČA

Veter z vzhoda

Sredi aprila 2023 je pisatelj Tone Partljič pri dvainosemdesetih letih v povsem polni veliki dvorani Lutkovnega gledališča v Mariboru,  predstavil svoj nov roman Veter z vzhoda, v katerem je popisal vrenja in slutnje v Mariboru v začetku tridesetih let preteklega stoletja. Tone Partljič je samo v zadnjem desetletju pri njegovi založbi izdal pet knjig. Na vprašanje, zakaj v tem času toliko tako obsežnih proznih del, je avtor odgovoril praktično: »Pišem, ker se mi zdi, da moram še to iztisniti iz sebe, ker ima zdaj za to več časa«, je dejal priljubljeni slovenski pisatelj. 

Polna dvorana Lutkovnega gledališča v Mariboru

Moderatorka večera Darka Tancer Kajnih je avtorja spomnila, da je v enem od intervjujev ob prejetju Prešernove nagrade za življenjsko delo leta 2016 dejal, da je doma iz Slovenskih goric in da so zato tam »doma« tudi njegova najboljša dela. To so njegova komedija Moj ata, socialistični kulak, tam je zdaj doma tudi njegov roman Pesnica in od tam so mladinske črtice, ampak v zadnjem desetletju je postal dom ustvarjanja njegove literature tudi Maribor, kjer je napisal : Pasjo ulico, Sebastjan in most, Ljudje iz Maribora in nazadnje sedaj še Veter z vzhoda. Medtem ko druga dela zajemajo daljša časovna obdobja, se Veter z vzhoda »zgodi« v letu in pol, v drugi polovici leta 1933 in v letu 1934. Kaj je v takratnem Mariboru navdihnilo avtorja, da je napisal ta zadnji roman? 

Odlomke iz Partljičevega Vetra z vzhoda sta brala igralca, avtorjeva kolega, Peter Ternovšek in Rado Pavalec, pogovor je vodila Darka Tancer Kajnih. 

Na predstavitvi je povedal, da žal tudi vzporednice med takratnim časom in sedanjostjo: v zraku je negotovost, so konflikti, delitve, je sovražni govor, v daljavi pa tudi svetovna vojna. Tudi takrat se je že slišalo nacistično in fašistično grmenje, bil je čas atentatov (na avstrijskega kanclerja Dollfussa in kralja Aleksandra) in političnih vrenj. 

https://iasstorage.vecer.com/data/Resources/00/00/00/00/00/00/11/66/39/59/11663959q3324E52FCF47F0186633A2D2BF97F98D_1200.jpg

Tudi naslov je mogoče razumeti kot slutnjo slabega – medtem ko v Mariboru velja svež zahodni veter za zdravilnega, topel vzhodni veter pa ne prinaša ničesar dobrega. A v Mariboru je bilo tudi veliko mladih, zanimivih ljudi, ki so želeli seči po zvezdah. Dva med njimi, literarno modificirana Jože Babič in Maks Furijan, sta hotela na gledališko nebo. V Vetru z vzhoda pa je še veliko drugih stalnih ali začasnih 

Mariborčanov. Večina se jih v fiktivni freski znajde celo s pravimi imeni, avtor pa je preverjanje zgodovinske verjetnosti zaupal dr. Jerneji Ferlež, saj so mu njene študije o takratnem Mariboru tudi pomagale pri pisanju. Upa, da so resnični in izmišljeni junaki prepričljivi, da lahko bralci čutijo z njimi in da bo literarna resnica, ki je trajnejša in bolj univerzalna od posameznih dejstev, tudi tokrat ostala. »Ko grem čez reko, čutim vso Dravo, ki je kdaj stekla pod tem mostom. Vse mi gre po glavi …« je na koncu pogovora dejal Tone Partljič, občutku za mesto pa dodal še občutek za ljudi. »Tona, ko pišeš, se mora videti, da imaš občutek za ljudsko žalost!« 

Fotografije so s spleta.

Vir: večer

Zbral in uredil: Franci Koncilija

REMBRANDTOVE GRAFIKE V LJUBLJANI

V Narodni galeriji v Ljubljani so v torek, 25 aprila 2023, slovesno odprli razstavo, ki so jo poimenovali Rembrandt. Grafike največjega starega mojstra. Slike so iz muzeja Rembrandtova hiša v Amsterdamu. Po besedah kustosa Jochemavan Eijsdena je bil Rembrandt mojstrski inovator. Rembrandt je ustvaril več kot 300 slik, kot umetnik pa je nenehno iskal nove možnosti, nove rešitve za ustvarjanje novih slik. Na razstavi je na ogled 57 njegovih izvirnih del na papirju in dve matrici, poleg tega pa 14 umetnin njegovih sodobnikov, kot so Pablo Picasso in drugi. Razstavo, ki bo odprta vse do 30. julija letos, je odprla ministrica za kulturo Asta Vrečko. Pregled mojstrovega vpliva na razstavi dopolnjuje še izbor desetih umetnin iz zbirke Narodne galerije; med drugim so predstavljena dela Martina Johanna Schmidta, Ivane Kobilca in Zorana Mušiča. »Tako predstavljamo tudi vpliv, ki ga je imel veliki umetnik na poznejše domače generacije,« so sporočili iz Narodne galerije.

Nizozemskega slikarja Rembrandta Harmenszoona van Rijna (1606-1669) uvrščamo med največje in najpomembnejše umetnike vseh časov. Rembrandtove slike so bile v nekaterih obdobjih sicer manj priljubljene, grafike pa so bile dejansko vedno visoko cenjene.Njegova Nočna straža je verjetno eno najbolj znanih velikih platen sploh. Poleg oljnih slik je ustvaril tudi številne grafike. Vsaka posebej je umetnina zase, in čeprav so grafike po velikosti včasih majhne, so likovno vedno izjemno bogate. V času življenja je bil znan prav po svojih grafikah.

Avtoportret Rembrandt in slika Nočna straža 

Rembrandtov grafični opus je bil vir navdiha za številne umetnike, ki so mu sledili. Rembrandt je grafiko od vsega začetka uporabljal ne le za kopiranje lastnega dela in del drugih avtorjev, temveč je uvajal inovativne domislice, ki so bile prilagojene specifiki tega medija. Bil je tudi eden največjih inovatorjev v zgodovini jedkanice. Vedno si je prizadeval, da bi na najboljši način likovno izrazil zgodbo, ki jo je želel povedati. Redkokdaj se je ponavljal in vedno se je oziral za novimi rešitvami, zato se je kot umetnik hitro razvijal in med njegovimi zgodnjimi in poznimi jedkanicami so ogromne razlike. Rembrandt slovi tudi po svojih močnih kontrastih med svetlobo in temo. Z njimi je usmeril pozornost opazovalca na glavni prizor in poudaril dramatični učinek. Na začetku kariere je bilo njegovo senčenje zmerno, kasneje pa so kontrasti ostrejši. 

Okrog leta 1640 se je Rembrandt začel zanimati tudi za krajine. Ustvaril je različne vrste jedkanic s krajinami, ki so se navezovale na njegove sprehode v okolici Amsterdama. Leta 1650 pa je Rembrandt izdelal več velikih, ambicioznih grafik, ki predstavljajo višek njegovega grafičnega ustvarjanja. Izvedel jih je izključno v suhi igli. Med njimi so tudi Trije križi (1653) ter dve verziji motiva Kristusa privedejo pred ljudstvo, ki so tudi na razstavi v Ljubljani. 

Trije križi Kristusa privedejo pred ljudstvo  

Mojstrova dela so na razstavi v Ljubljani razvrščena glede na tematike ali vidike ustvarjanja, ki so umetnika najbolj zanimali. Med najbolj znanimi grafikami, ki so na ogled na razstavi, je tudi Školjka, ki velja za mojstrovo edino tihožitje v grafični tehniki. 

Školjka velja za mojstrovo edino tihožitje v grafični tehniki. 

Na otvoritveni slovesnosti je bilo tudi strokovno predavanje Rembrandt in umetnost nizozemske zlate dobe. Predaval je soavtor razstave Jochemvan Eijsden iz Amsterdama. Razstava je plod odličnega in kakovostnega sodelovanja med Narodno galerijo in Muzejem Rembrandtova hiša, za povezavo obeh muzejev in pobudo za razstavo pa je zaslužen nizozemski veleposlanik v Sloveniji Johan Verboom

Fotografije so s spleta.

Viri: Delo, Dnevnik, Večer in STA

Zbral in uredil: Franci Koncilija

DRAGU JANČARJU MEDNARODNA LITERARNA NAGRADA Latisana per il Nord-Est

Pisatelj Drago Jančar je z romanom In ljubezen tudi v soboto, 22. aprila 2023, v gledališču Odeon v Latisani v Italiji prejel 30. mednarodno literarno nagrado Latisana per il Nord-Est. V italijanskem prevodu Darje Betocchi je roman lani izšel pri italijanski založbi Navedi Teseo, v Sloveniji pa je roman izdala založba Beletrina.

Strokovna žirija je v utemeljitvi izpostavila »izbrano Jančarjevo prozo« in »mojstrski prevod Darje Betocchi«, ki je italijanskim bralcem približal zgodbo o ljubezni, sovraštvu in posledicah, ki jih je vojna pustila na protagonistih Jančarjevega romana in njegovem rojstnem mestu Mariboru. 

Naslov romana utegne zveneti nekoliko nenavadno, saj se roman dogaja v času, ko je svetu zavladalo sovraštvo. Med naraščanjem nasilja v okupiranem Mariboru, med uporniki v pohorskih gozdovih, v koncentracijskem taborišču na severu Evrope in med povojnim prevzemanjem oblasti se v štirih poglavjih odvijajo zgodbe ljudi, ki so v tej zgodovinski blodnjavi človeštva nasilniki, žrtve ali oboje hkrati. In ki skušajo ubraniti vsaj vsak svojo ljubezen pred nesmislom zla in porazom človeškega dostojanstva, so o romanu zapisali pri založbi Beletrina.

Naslovnica Jančarjeve knjige

Mednarodno literarno nagrado Latisana per il Nord-Est podeljujejo pisateljem, ki so se rodili ali živijo v italijanskih deželah Furlanija – Julijska krajina, Trentinsko – Zgornje Poadižje in Benečija, v Avstriji, Hrvaški in Sloveniji ter so svoja leposlovna dela postavili v te regije ali v njih obravnavajo teme, ki se nanašajo na ta geografska območja, piše na spletni strani nagrade.

Pisatelj, dramatik in esejist Drago Jančar (1948) velja za enega najbolj uveljavljenih in prevajanih sodobnih slovenskih avtorjev. Njegova dela so prevedena v več kot 20 jezikov. Najprej je deloval kot urednik, lektor in korektor pri časopisu Večer, od leta 1981 in vse do svoje upokojitve 2016 pa je bil urednik in tajnik pri Slovenski matici.

Za svoja dela je prejel številna najvidnejša slovenska in mednarodna priznanja. Med drugim je večkrat prejel kresnika, in sicer za romane Zvenenje v glavi (1999), Katarina, pav in jezuit (2001), To noč sem jo videl (2011) ter In ljubezen tudi (2018). Za roman To noč sem jo videl je prejel kresnika desetletja (2020). Leta 2020 je za svoj opus prejel tudi avstrijsko državno nagrado za evropsko književnost.

https://pbs.twimg.com/card_img/1648248506514112516/NKIhvaeX?format=jpg&name=small

Drago Jančar je za svoja dela prejel številna najvidnejša slovenska in mednarodna priznanja. 

Fotografije so s spleta.

Viri: Večer, Delo, Dnevnik, STA

Zbral in uredil: Franci Koncilija

23. APRIL – SVETOVNI DAN KNJIGE

Svetovni dan knjige, ki ga vsako leto praznujemo 23. aprila, je razglasil Unesco že leta 1995. Praznik je tesno povezan s književnostjo, saj sta tega dne leta 1616 umrla znamenita književnika Miguel de Cervantes in William Shakespeare. Svetovni dan knjige je posvečen promociji branja, založništva in zaščiti avtorskih pravic ter intelektualne lastnine. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\UREJENI PRISPEVKI - ZA SPLET\14 - 131 - 140 - UREJENI PRISPEVKI\AKTUALNI PRISPEVKI\ŽIVLJENJSKA RADOST TONETA PAVČKA\POSTNI ČAS\159 - JAPONSKI NOBELOVEC\23 - APRIL - SVETOVNI DAN KNJIGE\FOTKA - 2.jpg

Kip deklice v Ljubljani

Praznovanje dneva knjige je povezano s starim ljudskim običajem, ki izhaja iz Katalonije, ko so si Katalonci na dan svetega Jurija 23. aprila že od nekdaj podarjali vrtnico in knjigo. Rekli so: »Vrtnica je za ljubezen, knjiga pa za vse čase!« Ta dan je posvečen promociji branja, hkrati pa je želja spodbuditi ljudi, še posebej mlade, da odkrijejo lepoto branja in pridobijo spoštovanje do avtorskih del tistih, ki so s svojimi deli pripomogli h kulturnemu napredku človeštva. Slovenija je ena redkih evropskih držav, ki praznik knjige praznuje kar en teden, z namenom, da bi branje knjig vzljubili vsi ljudje dobre volje. Ta dan praznujemo tudi NOČ KNJIGE, praznik, ko prirejamo številne kulturne dogodke za promocijo branja in ljubezen do knjige. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\UREJENI PRISPEVKI - ZA SPLET\14 - 131 - 140 - UREJENI PRISPEVKI\AKTUALNI PRISPEVKI\ŽIVLJENJSKA RADOST TONETA PAVČKA\POSTNI ČAS\159 - JAPONSKI NOBELOVEC\23 - APRIL - SVETOVNI DAN KNJIGE\Z_Rastoca_knj.jpg
C:\Users\uporabnik\Desktop\UREJENI PRISPEVKI - ZA SPLET\14 - 131 - 140 - UREJENI PRISPEVKI\AKTUALNI PRISPEVKI\ŽIVLJENJSKA RADOST TONETA PAVČKA\POSTNI ČAS\159 - JAPONSKI NOBELOVEC\23 - APRIL - SVETOVNI DAN KNJIGE\20170405_092340.jpg

Tudi Novo mesto se ponaša s tradicijo bralne kulture, saj smo številni Novomeščani že tradicionalno predani branju knjig in tako pripravljeni čutiti nekaj lepega in duhovno bogatega, ne da bi pravzaprav vedeli, kakšno spoznanje nam bo podarila knjiga. Zato je k branju potrebno pristopiti z velikodušnostjo in spoštovanjem, saj je branje s predsodki nepravično do knjige in njenega avtorja. 

Na praznik svetovni dan knjige smo Novomeščani lahko še posebej ponosni. Med nami namreč živi Novomeščan dr. Janez Gabrijelčič, idejni oče slovenskega in mednarodnega projekta Rastoča knjiga, ki simbolično povezuje vse Novomeščane in Slovence, še posebej tiste, ki radi berejo. 

Projekt Rastoča knjiga simbolično poosebljajo trije izredno priljubljeni in prepoznavni kipi: Deklica z rastočo knjigo v Ljubljani, v Novem mestu pa Deklica z rastočo knjigo v tovarni zdravil Krka in Frančiškan z rastočo knjigo pred frančiškansko cerkvijo. Dr. Janez Gabrijelčič je član Kulturnega društva Severina Šalija, dobitnik državne nagrade Red za zasluge, ki mu jo je podelil nekdanji predsednik RS Borut Pahor in dobitnik priznanja MO Novo mesto – Častni občan Novega mesta

C:\Users\uporabnik\Desktop\UREJENI PRISPEVKI - ZA SPLET\14 - 131 - 140 - UREJENI PRISPEVKI\AKTUALNI PRISPEVKI\ŽIVLJENJSKA RADOST TONETA PAVČKA\POSTNI ČAS\159 - JAPONSKI NOBELOVEC\23 - APRIL - SVETOVNI DAN KNJIGE\46df32142604d9bbc53f960eec.jpeg
Kip deklice v Krki in kip frančiškana z rastočo knjigo
C:\Users\uporabnik\Desktop\UREJENI PRISPEVKI - ZA SPLET\14 - 131 - 140 - UREJENI PRISPEVKI\AKTUALNI PRISPEVKI\ŽIVLJENJSKA RADOST TONETA PAVČKA\POSTNI ČAS\159 - JAPONSKI NOBELOVEC\23 - APRIL - SVETOVNI DAN KNJIGE\IMG_2074-scaled.jpg

Fotografije so s spleta.

Zbral, pripravil in uredil:  Franci Koncilija

UMRL JAPONSKI NOBELOVEC KENZABURO OE

V 89. letu starosti je 3. marca 2023 umrl japonski pisatelj, nobelovec Kenzaburo Oe, literat, ki je veljal za kritika konformistične moderne družbe. V slovenščino sta prevedena dva njegova romana, Osebna zadeva ter Potrgajte poganjke, postrelite otroke. Pisatelj Kenzaburo Oe je bil znan po svojih miroljubnih in protijedrskih stališčih, pripadal pa je »generaciji pisateljev, ki jih je druga svetovna vojna globoko ranila, a so kljub temu upali na preporod«. Nobelovo nagrado je prejel že leta 1994. Kenzaburo Oe v svojih delih »s poetično močjo ustvarja domišljijski svet, v katerem se življenje in mitologija zlijeta v skrb zbujajočo sliko dilem, s katerimi se danes sooča človeštvo«, je pisalo v obrazložitvi Nobelove nagrade za književnost.

Pisatelj, ki poleg Jukia Mišime velja za najpomembnejšega japonskega avtorja po drugi svetovni vojni, je pisal pod vplivom francoskih eksistencialistov kot tudi ameriške literarne tradicije. V svojih delih se je ukvarjal z usodo posameznika v odtujeni, materialistično naravnani povojni družbi ter opisoval nasprotja med življem na s tradicijo zaznamovanim podeželju in bivanjem v velikih mestih.Pisatelja, ki se je rodil in odraščal na japonskem otoku Šikoku, ki ga je v svojih delih večkrat prikazoval kot mikrokozmos človeštva, so zaznamovale legende o lokalnih uporih, njegovo mladost pa je zasenčila tudi vojna z militaristično propagando. Po japonski kapitulaciji leta 1945 se je po pisanju AFP navdušil nad demokratičnimi načeli, ki so jih tedaj zagovarjale okupacijske sile ZDA. Pozneje je začel študirati francosko književnost na tokijski univerzi ter se poglobil v eksistencialistično filozofijo in renesančni humanizem. Že med študijem je začel pisati ter leta 1958 s knjigo Ulov (TheCatch) o temnopoltem ameriškem pilotu, ki so ga med drugo svetovno vojno zajeli japonski vaščani, prejel prestižno japonsko nagrado akutagawa za mlade avtorje. Zato ni nič čudnega, da se je že v začetku pisanja zavezal, da se bo osredotočal na obrobje družbe, in obljubil, da ne bo nikoli sodeloval z ljudmi na pozicijah moči.

Leta 1935 rojeni Kenzaburo Oe je znan kot eden najbolj nekonformističnih pisateljev po drugi svetovni vojni. V letu, ko je dobil Nobelovo nagrado, je, denimo, zavrnil nagrado za kulturo, ki mu jo je skušala podeliti japonska vlada, češ da bi sprejem pomenil privolitev v vladajoči japonski sistem, ki ga sam popolnoma zavrača, torej v zelo vertikalno hierarhijo, na vrhu katere je postavljen cesar. Foto: EPA
Oe je Nobelovo nagrado dobil za svoje ustvarjanje 'sveta, kjer se življenje in mit zgostita v sliko stiske sodobnega človeka'. Foto: EPA

Po letu 1963 je v svojih delih vedno več pozornosti namenjal stiskam ljudi, ki jih je tudi sam doživljal v svoji družini ob sinu, ki je bil duševno prizadet. Med njegova glavna dela uvrščajo romane Reja (1958), Osebna zadeva (1964) in Nogomet leta 1860 (1967), zbirke novel Naučite nas, kako naj premagamo našo norost (1969) in razpravo Zapiski iz Hirošime (1965). Leta 2013 je izdal roman Bannen Yoshikish (V poznem slogu). V njem opisuje potres, cunamije in jedrsko nesrečo na Japonskem leta 2011. 

Fotografije so s spleta.

Viri: Večer, Dnevnik, Delo, STA itd.

Zbral in uredil: Franci Koncilija

PETDESETA OBLETNICA SMRTI ZNAMENITEGA SLIKARJA PABLA RUIZA PICASSA

Znameniti špansko-francoski slikar, grafik in kipar Pablo Ruiz Picasso je najslavnejši likovni umetnik 20. stoletja. Njegovo celotno ustvarjalno delo obsega okoli 50 tisoč slik, grafik in plastik. Skupaj z Georgesom Braquom je osnoval umetniško smer kubizem. Rodil se je 25. oktobra 1881v Málagi, obmorskem kraju v Španiji. Oče je bil slikar in učitelj risanja na umetniški šoli, ki je gojila tradicijo akademskega slikarstva 19. stoletja. Tako se je pod očetovim vodstvom mladi Picasso že pri sedmih leti začel učiti slikanja, kasneje pa se je vpisal na šolo za slikarsko umetnost. Pri petnajstih letih je imel nadarjeni Picasso že svoj prvi atelje.

Leta 1897 je Picasso kratek čas študiral na prestižni Kraljevi akademiji San Fernando v Madridu, kjer je rad obiskoval znameniti muzej Prado, v katalonski Barceloni pa se je veliko družil z avantgardnimi umetniki katalonskega modernizma. Tu je imel leta 1900 prvo razstavo. Jeseni istega leta je Picasso odpotoval v Pariz, kjer je bil navdušen nad impresionističnimi deli Paula Cezanna, Edgarja Degasa in Pierra Bonnarda. Od spomladi leta 1904 pa je živel na Montmartru v Parizu. V teh letih so na njegovo slikanje precej vplivala razmerja do številnih žensk. Njegova prva ljubezen je bila Fernanda Olivier, ki je postala njegova muza  za čas od leta 1905 do 1912, leta 1906 pa se je seznanil in spoprijateljil s slikarjem Henrijem Matissom. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\NM - ŠKOFIJSKA SPLETNA STRAN -PRISPEVKI\2023 - SVETNIKI - PRISPEVKI\4 - SVETNIKI - APRIL - 2023\15 - SVETI EZEKIJEL - 10. APRILA 2023\PICASSO - 50-LET SMRTI\FOTKA - 2.jpg
Avignonske gospodične

Že leta 1907 je naslikal znamenite Avignonske gospodične kot posledico navdušenja nad iberskim in afriškim kiparstvom. Tako je kmalu postal soutemeljitelj novega slikarskega sloga – kubizma, v katerem je stvarni svet razstavljen na osnovne geometrijske oblike (krogla, stožec, valj). 

C:\Users\uporabnik\Desktop\NM - ŠKOFIJSKA SPLETNA STRAN -PRISPEVKI\2023 - SVETNIKI - PRISPEVKI\4 - SVETNIKI - APRIL - 2023\15 - SVETI EZEKIJEL - 10. APRILA 2023\PICASSO - 50-LET SMRTI\FOTKA - 3.jpg
Guernica

Konec tridesetih let je po spletu okoliščin naslikal svojo najslavnejšo sliko Guernica. Slika je bila odgovor na grozote španske državljanske vojne, v kateri je podprl republikance. Tako je slika postala simbol trpljenja žrtev vojskovanja po vsem svetu. Ostal je v izgnanstvu, ker so republikanci izgubili državljansko vojno. Picassova zadnja retrospektivna razstava je bila ob njegovi 90- letnici, leta 1971, v Parizu v Louvru. 

Pablo Picasso je bil ustvarjalen do smrti, ko je pred petdesetimi leti, 8. aprila 1973 umrl, zadet od srčne kapi.

Fotografije so s spleta.

Vira: Svet 24 in Wikipedija

Zbral in uredil: Franci Koncilija