Arhiv Značk: predstavljeno

DECEMBER TUDI PRAZNIK ILUSTRACIJE

Galerija Vodnikove domačije v Ljubljani je s tradicionalnim decembrskim prodajnim Sejmom ilustracije, ki se je začel 1. decembra 2022, odprt pa bo vse tja do božiča,  že osmo leto zapored ponuja najboljše, kar ta hip premore slovenska ilustracija. Na sejmu je možen ogled in nakup okoli tridesetih ilustracij najvidnejših domačih ustvarjalcev različnih generacij, med njimi tudi dveh najstarejših avtoric, 95-letne Ančke Gošnik Godec in 94-letne Marjance Jemec Božič.  Sejem so dopolnili tudi z razgibanim spremljevalnim programom za otroke in odrasle. 

Sejem v Galeriji Vodnikove domačije poteka tako v živo kot na spletu, ponuja pa tudi skrbno izbran seznam del od originalov do printov in ilustriranih knjig sodelujočih avtoric in avtorjev. V prazničnem decembru pa lahko ljubitelji likovne umetnosti z nakupom razstavljenih del pomembno podprejo domačo likovno ustvarjalnost, saj so ilustratorji tudi letos na sejem prinesli svoja najboljša dela. Že po tradiciji je pomemben del vsakoletnega sejma ilustracije tudi druženje z ilustratorkami in ilustratorji, ko obiskovalci sejma osebno spoznavajo avtorje, z njimi klepetajo in jih kaj tudi povprašajo, ilustratorji in ilustratorke pa na ta način spoznavajo svoje občinstvo in kupce svojih del ter odgovarjajo na njihova vprašanja. 

Sejem ilustracij
December tudi praznik ilustracije

Razstavni prostori

Sejem ilustracije pa je bil zelo privlačen tudi za otroke. Organizatorji sejma so namreč v pravljičnem studiu razvili pripovedovalske kocke, prosojnice in pravljični zemljevid,s katerimi se otroci na sejmu tudi igrajo. Na enega od decembrskih nedeljskih dopoldnevov pa se je Vodnikova domačija spremenila tudi v veliko pripovedovalsko igralnico pravljic. 

Decembrski sejem

Mlade ilustracija kot umetniška zvrst zelo privlači.

Sejem iz leta v leto obišče vedno več obiskovalcev iz celotne Slovenije. Organizatorji so tega veseli, saj tako ilustracija postaja vedno bolj popularna, tudi s hibridno različico. Poleg tega še ugotavljajo, da se je zadnja leta ilustracija že dodobra emancipirala kot zrela, samostojna umetniška disciplina.

Fotografije so s spleta.

Vira: Delo in Dnevnik

Zbral in uredil: Franci Koncilija

V NARODNI GALERIJI ODPRLI RAZSTAVO Z NASLOVOM METKA KRAŠOVEC: TOMAŽ ŠALAMUN: RADKO POLIČ

 V Narodni galeriji v Ljubljani so 2. februarja 2022 odprli razstavo z naslovom Metka Krašovec : Tomaž Šalamun : Radko Polič, ki so jo pripravili s pomočjo donacije del Metke Krašovec (1941–2018).

Razstavo bi lahko poimenovali tudi risba: poezija: interpretacija poezije. Na razstavi, ki bo na ogled do 8. maja, predstavljajo manj znani risarski del ustvarjalnosti Metke Krašovec in ga postavljajo v kontekst Šalamunove poezije.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\NARODNA GALERIJA - RAZSTAVA\007-salamun.jpg
Pesnik Tomaž Šalamun
C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\NARODNA GALERIJA - RAZSTAVA\Radko-Polič.jpg
Dramski igralec Radko Polič

Metka Krašovec  je leta 2016 Narodni galeriji podarila 251 del iz svojega obsežnega raznovrstnega opusa.»Tako je Narodna galerija dobila neprecenljivo darilo, reprezentativno zbirko, ki obenem izkazuje tudi veliko zaupanje slikarke in Prešernove nagrajenke Metke Krašovec Narodni galeriji kot skrbnice najdragocenejše umetnostne dediščine našega prostora,« so sporočili iz galerije.

Kot pojasnjuje direktorica Narodne galerije Barbara Jaki, je v njihovi galeriji utečena praksa, da umetniške donacije predstavijo javnosti na razstavi in v spremljevalni publikaciji. Po veliki pregledni razgrnitvi ustvarjanja Metke Krašovec v Moderni galeriji leta 2012 in več drugih predstavitvah so se želeli tokrat osredotočiti na tisti del njenega opusa, ki je najmanjkrat razstavljen in zato širši javnosti najmanj znan.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\NARODNA GALERIJA - RAZSTAVA\maxresdefault.jpg
Direktorica narodne galerije Barbara Jaki
C:\Users\uporabnik\Desktop\UREJENI PRISPEVKI - ZA SPLET\13 - 121 - 130 - UREJEN PRISPEVEK\123 - METKA KRAŠOVEC - NARODNA GALERIJA - RAZSTAVA\FOTKA - 5.jpg
Metka Krašovec

To so komorna, najintimnejša dela, v katerih se najbolj zrcali bistvo umetnosti Metke Krašovec. Gre za barvno reducirane, skoraj monokromatske akvarele, risbe s peresom, ogljem, svinčnikom ali flomastrom in drobne risbe z bleščicami v mešani tehniki. Želeli so, da bi razstava osvetlila njeno delo z drugačno lučjo, morda celo v povezavi s poezijo, ki je spremljala vse njeno življenje, posebej pa v šestintridesetih letih skupnega življenja s pesnikom Tomažem Šalamunom(1941-2014).

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\NARODNA GALERIJA - RAZSTAVA\metka-krasovec-8_large.jpg
C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\NARODNA GALERIJA - RAZSTAVA\images.jpg

Umetnika sta bila življenjska in ustvarjalna sopotnika ter sta se inspirirala ob delu drug drugega. V njuni skupni knjigi Šepetanje, ki jo je po Šalamunovi smrti pripravila Metka Krašovec, je slikarka sama opozorila, da so prav njene risbe in slike na papirju umetniško najbližje Šalamunovi poeziji.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\NARODNA GALERIJA - RAZSTAVA\hqdefault.jpg
C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\NARODNA GALERIJA - RAZSTAVA\krac5a1ovec-3096607.jpg

Na razstavi, ki bo, kot rečeno, na ogled do 8. maja 2022, izpostavljajo dvainštirideset  risb in eno sliko iz donacije del, ki so jih postavili v kontekst Šalamunove poezije. Izbor risb in pesmi so zaupali poznavalcu in občudovalcu slovenske poezije in slikarstva Metke Krašovec, igralcu Radku Poliču-Racu. Lirična razstava je obogatena tudi z Racevimi interpretacijami Šalamunovih pesmi, ki jim obiskovalec lahko prisluhne in, kot pravi Barbara Jaki, poglobljeno doživi novo, neke vrste celostno umetnino, delo treh sijajnih umetnikov, generacijskih sodobnikov, ki svoje talente zrcalijo in oplajajo v kalejdoskopskem prepletu izrazov.

Fotografije so s spleta.

Vira: Večer, STAZbral in uredil: Franci Koncilija

LANSKI BENEŠKI BIENALE Z REKORDNIM OBISKOM

Lanski 59. beneški bienale z glavno razstavo Mleko sanj , ki je potekala od 23. aprila pa vse do 27. novembra 2022, si je ogledalo rekordno število obiskovalcev; 800.000 ljubiteljev likovne umetnosti  22.500 pa je bilo obiskovalcev strokovne javnosti. Slovenijo je na  bienalu zastopal slikar Marko Jakše. Zaradi množičnega obiska se je število obiskovalcev razstave v primerjavi z letom 2019 povečalo kar za 35 odstotkov, kar je največje število obiskovalcev v 127- letni zgodovini bienala. 

Na bienale so povabili 213 umetnikov, ki so prišli iz 58držav. Zlatega leva za življenjsko delo sta prejeli nemška kiparka Katharina Fritsch in čilska pesnica, umetnica, filmska ustvarjalka in aktivistka Cecilia Vicuna. Zlatega leva za najboljšo nacionalno udeležbo pa je prejel britanski paviljon, v katerem je razstavljala Sonia Boyce. 

Predsednik beneškega bienala Roberto Cicutto je ob koncu bienala povedal, da je bil bienale »na tokratni izredno dobro obiskani ediciji – kljub majhni prisotnosti obiskovalcev z azijskega območja – odločen zagotoviti prisotnost ukrajinskih umetnikov, podprl je ustanovitev ukrajinskega paviljona in zagotovil razstavni prostor v Vrtovih, kjer so bila na ogled dela umetnikov, ki so ostali v svoji državi in so bili pogosto neposredno vključeni v odpor proti ruski agresiji.« 

C:\Users\uporabnik\Pictures\TA VESELI DAN KULTURE - 3. 11. 2022\TANA FRENCH - V GOZDU\PLEČNIKOVO LETO\BENEŠKE BIENALE - 2022\venice-2807245-640.jpg
Slovenijo bo na 59. beneškem bienalu zastopal slikar Marko Jakše

Slovenijo je na 59. beneškem bienalu zastopal slikar Marko Jakše z razstavo Brez gospodarja.

Beneški bienale je izpostavil tudi veliko odločnost in sposobnost kustosinje Cecilie Alemani, da je kljub omejitvam, ki sta jih prinesli dve najhujši leti pandemije covida-19, pripravila tako bogato in pomembno razstavo. Kustosinja Cecilia Alemani je izjavila, da 800.000 obiskovalcev dokazuje, da umetnost krepi sodelovanje, in da so po več mesecih izolacije ljudje želeli slaviti in videti umetnost v živo, v veseli in skupni izkušnji, ki so jo delili s številnimi prijatelji, družinami, sodelavci in ljubitelji umetnosti.

C:\Users\uporabnik\Pictures\TA VESELI DAN KULTURE - 3. 11. 2022\TANA FRENCH - V GOZDU\PLEČNIKOVO LETO\BENEŠKE BIENALE - 2022\FOTKA - 4.jpg

 »V takih časih, kot jasno kaže zgodovina beneškega bienala, nam lahko umetnost in umetniki pomagajo predstavljati si nove načine sobivanja in neskončne možnosti transformacije,« je še dodala kustosinja Cecilie Alemani.

Fotografije so s pleta.

Vir: Dnevnik

Zbral in uredil: Franci Koncilija

SAŠA PAVČEK IN ŽIVI OGENJ GLEDALIŠČA

Saša Pavček - Wikipedija, prosta enciklopedija
 Saša Pavček je predstavila svojo novo knjigo Živi ogenj gledališča.

Prvi delovni dan v letu 2023, torek, 3. januarja,  je novomeška Knjižnica Mirana Jarca (KMJ) naredila Novomeščanom in drugim prebivalcem mesta in okolice nadvse prazničen. V svojem atriju je ponudila izjemno lep kulturni dogodek, gostila je hčerko našega rojaka pesnikaToneta Pavčka. V pogovoru s Carmen L. Oven je mnogostranska umetnica Saša Pavček predstavila svojo novo knjigo Živi ogenj gledališča, ki je nastala v času korone.

SAŠA PAVČEK: ZASTALI ČAS | KD Severin Šali
Saša z očetom Tonetom (fotografija je s spleta)

V času, ko ni bilo vaj, predstav, odra, je Saša razmišljala o gledališču, kaj ji to pomeni, o svojih igralskih kolegih in kolegicah, ljudeh, ki so jo oblikovali, in o tem, kako želi nadaljevati na tem polju v bodoče. Svoja razmišljanja je prelila v pesmi  Zastali čas in nato Živi ogenj gledališča. Njena fantazija se je razmahnila ob opisovanju drugih ljudi, ob portretih kolegov in kolegic, mnogih igralskih genijev, med katerimi je izpostavila Dušo Počkaj in Poldeta Bibiča.

Prisrčno in iskreno je spregovorila o svojem otroštvu, še posebej o prvih letih življenja v šoli, ko so jo nekateri pedagogi imeli za nesposobno in je zato tudi samo sebe podcenjevala. Ampak krila so ji zrasla, ko je ob zabavnem oponašanju učiteljev ter veselem smehu in odobravanju sošolcev spoznala, kako odlična imitatorka je. Novomeška publika je v KMJ z aplavzom pospremila Sašino sklepno misel, da pedagogi nikoli ne bi smeli podcenjevati otrok in vnaprej določati, kaj bodo učenci v življenju dosegli. Njej so namreč napovedovali, da bo dobra le za šiviljo ali trgovko.

C:\Users\uporabnik\Documents\ZDRAVLJICA\PRAVO PRIJATELJSTVO\PRAVO PRIJATELJSTVO\1 - ESEJ O SMISLU ŽIVLJENJA\AAA - AAAA - PRISPEVKI V PRIPRAVI\MAKSIME IN MISLI\HOMAGE INGEBORG BACHMANN\ZGODBA PRESLIŠANE ŽENSKE\RAZSTAVA PISTOLETTA\SAŠA PAVČEK\FOTKA - 4.jpg
C:\Users\uporabnik\Documents\ZDRAVLJICA\PRAVO PRIJATELJSTVO\PRAVO PRIJATELJSTVO\1 - ESEJ O SMISLU ŽIVLJENJA\AAA - AAAA - PRISPEVKI V PRIPRAVI\MAKSIME IN MISLI\HOMAGE INGEBORG BACHMANN\ZGODBA PRESLIŠANE ŽENSKE\RAZSTAVA PISTOLETTA\SAŠA PAVČEK\FOTKA - 5.jpg

Priljubljena igralka Saša Pavček je z nastopom navdušila Novomeščane.

Čuteče je spregovorila tudi o tem, kako igralci, ko igrajo v tragedijah, podoživljajo svoje travmatične dogodke, v komedijah pa svoje travme zdravijo s smehom. Občinstvo je nato navdušila in nasmejala z odigrano lastno komedijo Kmečki turizem Alen Pavc, napisano v primorskem narečju.

Še posebej pa je publiko očarala, ko je pripovedovala o svoji zavzetosti, da njeni študenti ne bi izgubili slovenskega jezika, da bi očistili svoj besednjak angleških izrazov, in o drugih izkušnjah z generacijami svojih študentov. Polagala jim je na srce, naj negujejo svojo dušo, naj se medsebojno podpirajo, naj ne tekmujejo med seboj, naj ne odrivajo drugih, da bi bili oni prvi. Želela jih je ozavestiti, da so za uspeh posameznika najpomembnejši zaupanje, varnost in podpora skupine.

Za igralko Dušo Počkaj je Saša povedala, da je bila ne samo ena najboljših igralk, ampak tudi poosebljena skromnost, mi pa lahko mirne duše isto trdimo za Sašo Pavček.

Avtorica prispevka in treh fotografij z dogodka: Marjana Štern.

STOLETNICA SMRTI ANICE ŽEMLJA, PESNICE IN PRIPOVEDNICE SLOVENSKE MODERNE

V petek, 16. 9. 2022, se je v Volčji Dragi ob krajevnem prazniku odvil pomemben dogodek, saj so odkrili spominsko ploščo avtorici Miri Mokriški, rojeni Anica Omejc, poročeni Žemlja, ki je živela na prelomu 20. stoletja (1875 – 1922). Najbolj plodovita leta ustvarjanja je pesnica preživela prav v tem kraju, kjer je z možem živela v poslopju železniške postaje. V rokopisni zapuščini dolga leta zamolčane in prezrte pesnice in pisateljice so našli več kot 500 pesmi, potopise, dnevniške zapise, uganke, dramatiko in mladinsko prozo. Na koncu kulturnega dogodka so odkrili njeno prvo obeležje, spominsko ploščo na pročelju železniške postaje, ki bo pričala o njeni plodoviti prisotnosti na Goriškem in v Sloveniji.

Na prireditvi v Kulturnem domu Bukovica so se ji poklonili s prvim javnim recitiranjem njene poezije in dnevniških zapisov; avtorica raziskovalne naloge o njej, Lucija Baša, dijakinja Gimnazije in srednje šole Rudolfa Maistra in bodoča študentka slovenistike, pa je mnogim obiskovalcem živo pripovedovala o njenem življenju. Hkrati sta k dogodku veliko prispevala domačina Ines in Jože Ropoša, razstava o Miri Mokriški v preddverju Kulturnega doma Bukovica pa bo na ogled do konca leta. 

https://demokracija.si/wp-content/uploads/2022/09/obelezitev_spomin_100_letnica_smrt_pisateljica_mira_mokriska_3_FOTO_Joz%CC%8Ce_Ropos%CC%8Ca.jpg
Spominska slovesnost

Mira Mokriška je psevdonim, pod katerim je pisala Anica Omejc, poročena Žemlja. Anica se je rodila leta 1875 v Ljubljani. O njeni mladosti ne vemo skoraj nič. Ne poznamo njene formalne izobrazbe, vemo pa, da se je izoblikovala v žensko z visoko moralo, s čutom za pravičnost in z ljubeznijo do slovenskega naroda. Svoje življenjsko poslanstvo je videla v službi naroda, zato se je odločila, da bo njeno orožje postalo pero…Po poroki sta z možem Francem Žemlja kmalu zapustila Ljubljano in se naselila v Volčji Dragi na Goriškem, kjer je preživljala svoja najsrečnejša leta kratkega življenja, še posebej zato, ker se je tu počutila sprejeto. Igrala je klavir, skrbela za dom, pisala v slovenščini in nemščini in se ukvarjala s filatelijo. Z možem sta imela harmoničen zakon, a otrok nista mogla imeti.

https://demokracija.si/wp-content/uploads/2022/09/obelezitev_spomin_100_letnica_smrt_pisateljica_mira_mokriska_spominska_plosca_1_FOTO_Joz%CC%8Ce_Ropos%CC%8Ca.jpg
Odkrita spominska plošča na pročelju železniške postaje
https://demokracija.si/wp-content/uploads/2022/09/obelezitev_spomin_100_letnica_smrt_pisateljica_mira_mokriska_spominska_plosca_2_FOTO_Joz%CC%8Ce_Ropos%CC%8Ca.jpg

Sicer pa je navkljub kratkemu življenju intenzivno ustvarjala. Zavedala se je, da ji proza ne leži, zato se je bolj posvečala poeziji. Večkrat je poudarila, da ji je poezija pol življenja in prva ljubezen. Sicer pa Anici Žemlja, literarni ustvarjalki, čas na prelomu 20. stoletja ni bil naklonjen. Takrat so na žensko umetnost gledali kot na spremljevalni pojav, saj je bila umetnost rezervirana za moške. Ženske naj bi skrbele samo za dom in družino…Navkljub marginalizaciji ustvarjalnega opusa Anice Žemlja lahko vidimo, da je izpolnila svoje poslanstvo pesnice. Tako po več kot stoletni tišini spet slišimo njen glas, ki odmeva v pesmih. Z njimi še vedno želi vsem in vsakemu približati ljubezen do sočloveka, Boga, narave in naroda. Tako se je njeno hrepenenje, da bi mogla slovenskemu narodu kaj koristiti, z odkritjem spominske plošče vendarle izpolnilo in lahko smo prepričani, da zgodba o njej še ni končana.

Fotografije so s spleta.

Vir: Demokracija

Zbral in uredil: Franci Koncilija

ISKRENO PRIJATELJSTVO – IZJEMEN DAR IN IZREDNO DRAGOCENO

Iskreno prijateljstvo se praviloma odraža s paleto svojevrstnih žlahtnih kombinacij, kot so: naklonjenost, ljubezen, razumevanje, dobrohotnost, širokosrčnost, popustljivost, zaupljivost, očarljivost, nagajivost, spontanost, skrivnostnost, predanost in ljubeznivost. Čeprav večina izmed nas nosi v sebi bolj ali manj spodbudno izkušnjo prijateljstva, med nami obstajajo tudi srečni ljudje, ki so sposobni doživljati pravo, resnično, pristno in trajno prijateljstvo!

Kakšen pa je pravi prijatelj? Ob tem vprašanju večina izmed nas pomisli na človeka, ki nosi v sebi vse tiste lastnosti, ki jih že dolgo občudujemo pri drugih ljudeh in zaman iščemo pri samem sebi. Obenem pa je iskren prijatelj tisti, ki nam prvi ponudi roko, ko potrebujemo pomoč, ki zna mimogrede obrisati solze z našega lica, in ko nam je najhuje in smo v stiski, nam je pravi prijatelj vedno v oporo. Iskren prijatelj je tisti, ki se veseli naših uspehov in nas spodbuja v porazih, ki nas varuje pred brezupom, ki nam zna s svojim humorjem pričarati nasmeh na skremženem obrazu, ki ne pozna nevoščljivosti, zavidanja, škodoželjnosti, zamere in jeze.Pravi prijatelj spoštuje tudi naše odločitve in nam pomaga uresničiti sanje, zna pa nas razveseliti in osrečiti brez pravega razloga, zgolj zato ker nas ima rad in je naš prijatelj. Prijatelj je človek, ki, brž ko izve, da smo bolni, potrka pri nas z vrečko svežega sadja, z našo najljubšo knjigo, časopisom ali revijo v naročju. Kljub svojim obveznostim rad poklepeta z nami in nas še isti večer pokliče, da nam ne bi bilo dolgčas. Skratka, prijatelj je človek, vreden našega zaupanja.

C:\Users\uporabnik\Documents\ZDRAVLJICA\PRAVO PRIJATELJSTVO\FOTKA - 2.jpg

Pravi prijatelj nam ne bo nikoli rekel, da smo se zredili, postarali, da smo neurejeni, neokusno oblečeni, neprikupni in da smo videti slabo. Pravi prijatelj uživa v naši družbi in stori vse, da je lahko z nami. Brez strahu ga lahko povabimo na sprehod, v galerijo, na večerjo ali pa na nedeljski potep oziroma daljši sprehod – ne bo nam odrekel. 

Zato je pravi prijatelj resnično izjemen, enkraten in nezaslužen dar za tistega, ki se mu nesebično razdaja.

Fotografije so s spleta.

Gradivo izbral in uredil: Franci Koncilija

ODKRITJE KIPA FRANČIŠKAN Z RASTOČO KNJIGO, PRAZNIK NOVOMEŠKE KULTURE IN FRANČIŠKANOV

V petek, 16. decembra 2022, dopoldne je bila v Novem mestu enkratna slovesnost odkritja bronastega kipa Frančiškan z rastočo knjigo, ki ga je izdelal akademski kipar Jernej Mali iz Ljubljane. Dogodek, ki je bil v sklopu lanskega praznovanja ob 550-letnici prihoda frančiškanov v Novo mesto, so pripravili Mestna občina Novo mesto, Odbor za promocijo kulturne dediščine Novo mesto in Frančiškanski samostan v Novem mestu.

Znano je, da so frančiškani v vsej svoji zgodovini delovanja pomembno vplivali na hiter in prepoznaven razvoj Novega mesta. To se je odrazilo tudi na ustanovitvi novomeške gimnazije, prve v habsburški monarhiji, ki jo je cesarica Marija Terezija z ustanovno listino 8. avgusta 1746 predala v upravljanje prav novomeškim frančiškanom. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\DOAKONAT - ŽUPNIJA\1111 - SVETA EMA KRŠKA\ŽUPNIJA SV. EMA\POMEN HVALEŽNOSTI\FRANČIŠKAN Z RASTOČO KNJIGO\FOTKA - 2.jpg
Zgradba prvotne gimnazije
C:\Users\uporabnik\Desktop\DOAKONAT - ŽUPNIJA\1111 - SVETA EMA KRŠKA\ŽUPNIJA SV. EMA\POMEN HVALEŽNOSTI\FRANČIŠKAN Z RASTOČO KNJIGO\FOTKA - 3.jpg
Sedanja gimnazija

Z odkritjem kipa je bil pomembno razširjen vseslovenski projekt Rastoča knjiga, ki ga že vrsto let uspešno vodi Novomeščan dr. Janez Gabrijelčič. Slovesnost se je začela pri frančiškanih, v župnijski cerkvi sv. Lenarta, kjer sta kulturni program z glasbo in petjem dovršeno izvedla dijaka novomeške gimnazije Aja Koncilija in Jurij Dović pod vodstvom gimnazijskega profesorja in slovenista Tomaža Koncilije.

C:\Users\uporabnik\Desktop\DOAKONAT - ŽUPNIJA\1111 - SVETA EMA KRŠKA\ŽUPNIJA SV. EMA\POMEN HVALEŽNOSTI\FRANČIŠKAN Z RASTOČO KNJIGO\FOTKA - 4.JPG
Dogodek sta lepo dopolnila z glasbo in petjem gimnazijca Aja Koncilija in Jurij Dović

Slavnostni govorniki pa so bili prof. dr. Miha Japelj, župan MO Novomesto mag. Gregor Macedoni, dr. Janez Gabrijelčič, podpredsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU) akad. prof. dr. Milček Komelj, frančiškan, ljubljanski nadškof in metropolit p. msgr. Stanislav Zore, ki je za zaključek slovesnosti blagoslovil kip Frančiškan z rastočo knjigo. Malo pred koncem kulturnega dogodka pa je spregovoril še gvardijan novomeškega frančiškanskega samostana p. Tomaž Hočevar. Dogodka se je udeležil tudi novomeški škof msgr. dr. Andrej Saje.

Tomaž Koncilija, prof. 
Prof. dr. Miha Japelj  

Slovesnost se je torej začela s kulturnim programom in govori častnih in zaslužnih gostov.V uvodnem govoru je vse lepo pozdravil Tomaž Koncilija in poudaril uresničitev leta 2000 spočete ideje dr. Janeza Gabrijelčiča o sedaj že evropskem projektu Rastoča knjiga. Sledil je govor prof. dr. Mihe Japlja, predsednika Odbora za promocijo kulturne dediščine MO Novo mesto, ki je opravičil dr. Stanka Grando, ki se zaradi bolezni slovesnosti ni mogel udeležiti. Japelj je poudaril pomen prihoda frančiškanov v Novo mesto in njihovo prizadevanje za razvoj kulture in za vodenje novomeške gimnazije, prve v takratni habsburški monarhiji.

Sledil je govor župana MO NM mag. Gregorja Macedonija, ki je obudil pomen knjige, frančiškanov in gimnazije za razvoj in ohranjanje novomeške kulturne dediščine, kar je na poseben način vsa ta stoletja plemenitilo življenje Novomeščanov. »Idejni oče« projekta Rastoča knjiga dr. Janez Gabrijelčič pa je udeležencem dogodka pojasnil, kaj pomeni knjiga, še posebej rastoča, ki simbolično povezuje vse Slovence, še posebej tiste, ki radi berejo. Tako imamo v novomeški gimnaziji kip Deklica z rastočo knjigo, pred frančiškanskim samostanom pa novo odkriti kip Frančiškan z rastočo knjigo, oba pa povezuje ljubezen do knjige.

Župan mag. Gregor Macedoni
Dr. Janez Gabrijelčič

Novomeščan akad. prof. dr. Milček Komelj, podpredsednik SAZU, pa je udeležence slovesnosti navdušil s svojim odličnim in domala že leksikografskim poznavanjem kulture in zgodovine Novega mesta. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\DOAKONAT - ŽUPNIJA\1111 - SVETA EMA KRŠKA\ŽUPNIJA SV. EMA\POMEN HVALEŽNOSTI\FRANČIŠKAN Z RASTOČO KNJIGO\ŽŽŽŽ - FRANČIŠKAN Z RASTOČO KNJIGO - 16. 12. 2022\DSC_0222.JPG
Župan mag. Gregor Macedoni in akad. prof. dr. Milček Komelj

Spomnil je na pomen tistih frančiškanov, ki so s knjigo v roki širili pomen slovenskega jezika in Novega mesta, sedaj pa kip Frančiškan z rastočo knjigo na prav poseben način postaja simbol Novega mesta, ki širi njegovo prepoznavnost ter poznavanje razvoja in lepote dolenjske kulturne dediščine in širše. Številni frančiškani v Novem mestu so bili glasbeniki, kulturniki in šolniki, ki so še posebej po letu 1848 skrbno negovali slovenski jezik in narodno zavest. Pobudnikom in uresničevalcem spomenika Frančiškan z rastočo knjigo gre zahvala, da se bo Novo mesto, mesto situl, pa tudi učenosti in literature, še bolj zavedalo svoje bogate preteklosti, se ob njej navdihovalo in opogumljalo tudi za srečno, ustvarjalno in duhovno bogatejšo prihodnost. Akad. prof. dr. Milček Komelj se je na koncu govora vsem udeležencem slovesnega dogodka kakor tudi ostalim Novomeščanom v imenu SAZU zahvalil za projekt Rastoča knjiga, ki ga SAZU podpira s kulturno zavzetostjo za blagor vseh in še posebej Novega mesta, ki s tem postaja bogatejše za še en čudovit spomenik.

Nadškof msgr. p. Stanislav Zore
Gvardijan p. Tomaž Hočevar

Proti koncu tega izjemnega kulturnega dogodka je spregovoril tudi frančiškan, ljubljanski nadškof in metropolit msgr. p. Stanislav Zore. V govoru je poudaril, da kip Frančiškan z rastočo knjigo predstavlja ustvarjalno dediščino, zato se naj ta knjiga razrašča v ustvarjalnost današnjih novomeških sodobnikov. V nadaljevanju je nadškof prisotne spomnil na besedilo Svetega pisma, da knjiga vedno nastane in raste z besedo in da beseda oblikuje knjigo: »V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalega. V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč in luč sveti v temi in tema je ni sprejela…«(Jn 1,1-5). Po besedah ljubljanskega metropolita p. Stanislava Zoreta beseda prinaša življenje in gradi človeka. Od nas pa je odvisno, kaj bomo storili z besedami, kaj bomo dejansko sprejeli v naša srca. Torej gre za temeljno vprašanje slehernega izmed nas, kakšno knjigo življenja si dejansko pišemo. Ali pri tem sočasno rastemo skupaj v besedi, še posebej v odnosu in sodelovanju z ljudmi? Frančiškan z rastočo knjigo pa nam je lahko v simbolnem smislu zgled, da bomo govorili besede, ki prinašajo svetlobo, veselje, srečo, da bo v nas in med nami vedno več luči in miru.

C:\Users\uporabnik\Desktop\DOAKONAT - ŽUPNIJA\1111 - SVETA EMA KRŠKA\ŽUPNIJA SV. EMA\POMEN HVALEŽNOSTI\FRANČIŠKAN Z RASTOČO KNJIGO\DSC_0228.JPG

Nadškof in metropolit Stanislav Zore in akad. prof. dr. Milček Komelj

Kot zadnji govornik pa je nastopil gvardijan frančiškanskega samostana p. Tomaž Hočevar. Najprej je vse prisotne lepo pozdravil in se zahvalil prof. dr. Mihi Japlju za neutrudno prizadevanje, da je celotna slovesnost tako lepo uspela. Enako je pohvalil tudi župana, ki vedno rad pomaga. Pater Tomaž Hočevar je prepričan, da je bronasta skulptura frančiškana z rastočo knjigo unikum v Sloveniji, saj pooseblja preteklost in sedanjost in je simbol hvaležnosti novomeških frančiškanov za vsa pretekla stoletja. To je projekt, ki ga Novo mesto še kako potrebuje za svoj nadaljnji kulturni razvoj.

Akademski kipar Jernej Mali

Na koncu skoraj pol drugo uro trajajočega programa v cerkvi je sledil blagoslov kipa Frančiškan z rastočo knjigo, ki stoji na lepo urejeni zelenici med cerkvijo in frančiškanskim samostanom. Obred blagoslovitve bronaste skulpture Frančiškan z rastočo knjigo je v spremstvu patrov sobratov in gostov blagoslovil ljubljanski nadškof in metropolit Stanislav Zore.

C:\Users\uporabnik\Desktop\DOAKONAT - ŽUPNIJA\1111 - SVETA EMA KRŠKA\ŽUPNIJA SV. EMA\POMEN HVALEŽNOSTI\FRANČIŠKAN Z RASTOČO KNJIGO\FOTKA - 13.JPG

Dogodek je fotografiral in pripravil prispevek: Franci Koncilija

Govor akad. prof. dr. Milčka Komelja na odkritju bronaste skulpture Frančiškan z rastočo knjigo

MILČEK KOMELJ

Samo Kralj, portret Milčka Komelja

Novo mesto se danes vse bolj razvija kot gospodarsko, cerkveno in kulturno  dolenjsko središče, najbolj prepoznaven pečat in izhodišče za njegov razcvet pa mu zagotovo daje starodavno kulturno izročilo. Zaradi njega mesto že dolgo slovi kot eminentna zgodovinska in spomeniška ter muzejska in knjižnična postojanka, osrednja na slovenskem jugovzhodu. Ob tem, ko je k tej mestni veljavi prispeval cerkveni kolegiatni kapitelj, so mu dali poseben kulturnozgodovinski pomen zlasti frančiškani in je postalo v upravnem pogledu eno od kresijskih in zatem kranjsko glavarskih središč; zato je bilo že zdavnaj prepoznano kot dolenjska metropola ali »žarnó bleščeča dolenjska stolica«, kot ga je pesniško poveličal Dragotin Kette. S prelestno okolico, razprostranjeno na sedmerih gričih, je bilo nekdaj Novo mesto med domačini znano tudi kot »slovejče mesto, dolenjski Rim«, kot so kraj nekateri kulturni veljaki poimenovali z besedami Frana Levstika, po katerih si je pridobil sloves hkrati imenitnega in občasno tudi zaspanega mesteca, ki ga vselej najbolj prebujajo kulturni ustvarjalci. Njegovo urbanistično jedro pa je živ kulturni spomenik.

Tega bogastva se poleg zgodovinarjev, kakršne med Novomeščani najvidneje predstavlja danes žal odsotni napovedani govornik Stane Granda, najbolj zavedajo vsakokratni kulturni stari Novomeščani zelo različnih poklicev. Prav ti si posebej prizadevajo, da bi z zgodovinsko ukoreninjeno kulturno identiteto mesta seznanjali in s tem spodbujali h kulturni ozaveščenosti tudi mlajše rojake; ta čas pa med njimi posebej izstopajo člani Odbora za kulturno dediščino, pobudniki za spomenik redovnika, ki bo danes stopil na trg pred frančiškansko cerkev. Še prej pa so dali postaviti spominsko ploščo na poslopje bližnje stare gimnazije, ki so jo sprva vodili frančiškani. S spomeniškim poprsjem so se Novomeščani spomnili tudi frančiškana skladatelja in prevajalca Hugolina Sattnerja ter počastili spomin na modro vladarsko ustanoviteljico frančiškanske gimnazije Marijo Terezijo in pred nekaj leti, z naklonjenim razumevanjem mestne občine, so ob 550-letnici prihoda frančiškanov v naše mesto pobudili tudi znanstveni simpozij. Sklepni nasledek in otipljivo utelešenje teh prizadevanj pa je najnovejši kip frančiškana, ki v rokah nima le molitvenika, marveč kar celo skladovnico knjig. 

Kakorkoli je novi kip videti v osnovi realističen ali morda celo žanrski, je že s tem njegovo sporočilo izrazito simbolno, saj je redovnik prenašalec znanja in védenja, sporočenega z besedo, ki živi v knjigah; in ker je bila na začetku beseda, je ta toliko bolj samoumevna v rokah redovnika, naslednika svetega Frančiška, ki je bil tudi očarljiv pesnik in je močno odmeval tudi v svetovni in slovenski literaturi. Za Novo mesto pa je povezava knjige in frančiškana še toliko bolj naravna, ker je bilo kar sto  novomeških frančiškanov tudi profesorjev na gimnaziji, na katero smo Novomeščani zaradi njenega zgodovinskega pomena že od nekdaj ponosni. 

Zavest o pomenu knjig, ki so se v Novem mestu po reformaciji nabirale tako v samostanskih kot poznejših javnih knjižnicah, je v Novem mestu celo tako močna, da se je prav tu, v glavi dr. Janeza Gabrijelčiča, na prelomu tisočletja porodila ideja o rastoči knjigi: zamisel o oznanjevalskem razširjanju spodbude, naj se zavest o pomenu knjige še bolj razraste in naj bo navzoča vsepovsod. To gibanje, ki ljudi, še posebej pa šolsko mladino, ozavešča o velikem pomenu branja, že nekaj časa poseljuje slovenske kraje z znanilci take zavzetosti v obliki  raznolikih kiparskih figur, zazrtih v rastočo knjigo. Tokrat pa je Jernej Mali, isti kipar, ki je modeliral že deklico s knjigo v ljubljanskem parku rastoče knjige, deklico nadomestil s podobo redovnika z naloženimi zaprtimi velikimi knjigami v rokah. Kot predhodnica takega motiva, na katerem je prav tako cerkven človek, pa se nam lahko prebujajo v spominu kipi šolnika bl. Antona Martina Slomška z odprto knjigo v roki, ob katerem stojita vanjo strmeča učenca Nežica in Blaže.

Novi novomeški spomenik je prav toliko kot knjigi posvečen novomeškim frančiškanom, njihovi pedagoški vlogi in zaslugam za vsestransko rast Novega mesta. Zaradi naraščajočega pomena izobrazbe in gimnazije, ki so jo redovniki vodili, pa je bil njihov pomen velik tudi za širše slovensko ozemlje, saj so vanjo prihajali dijaki od vsepovsod. Zaradi utrjenosti neosvojljivo Novo mesto je dalo frančiškanom varno zavetje, ko so leta 1470 k nam pribežali pred turško nevarnostjo prek Bele krajine in Gorjancev iz Bosne. Mesto jih je sprejelo, z njim so preživljali bolj ali manj nemirne čase, o katerih pričajo v frančiškanski cerkvi renesančni figuralni nagrobniki okoliških graščakov in vojskovodje Lenkovića, ki je bil tudi dobrotnik samostana, in so v njem pustili pomemben in prepoznaven pečat, ki je v mestni podobi močno viden tudi že navzven. 

Frančiškanski samostan je v stoletjih s svojo mogočno zleknjeno stavbo na pečini nad Krko danes nepogrešljivo novomeško panoramo ne le sooblikoval, marveč jo je tako rekoč ustvaril. Njegov cerkveni zvonik iz oddaljenih pogledov ritmično odzvanja više postavljenemu kapiteljskemu, ki so se mu v Valvasorjevih časih med nakopičenimi hišnimi strehami pridruževali še številni zvoniki manjših cerkva z baročnimi pokrivali. Pred inventivno organsko razčlenjeno cerkveno fasado iz 19. stoletja, kakršno še danes gledamo s trga, ki ga zaobjema stara gimnazija, pa je že znameniti dunajski profesor umetnostne zgodovine Max Dvořak mlademu konservatorju Francetu Steletu priznal, da šele ob njej spoznava, da lahko tudi nova gotika izoblikuje umetnino. O prvotnem času nastanka cerkve priča njen že za tisti čas starinski prezbiterij, ki s konservativnim križnorebrastim obokom nakazuje že tedaj trdno navezanost Novomeščanov na tradicijo; ladijske zvezdaste oboke, ki jih je pozneje zamenjal današnji enovitejši banjasti obok, pa so nekdaj nosili gotski slopi, kakršne sicer poznamo na Gorenjskem ali v dolenjskem Šentrupertu. Bližnje hišice, razprostre naokrog nad Krko, ki dopolnjujejo ta slikoviti ambient, pa so, tako kot tiste na Bregu, nekdaj nudile začasni dom dijakom, ki so prihajali v Novo mesto od drugod in dajali živahen utrip bližnjemu zelo prostranemu Glavnemu trgu. 

Prav ta znameniti pogled onkraj Krke proti mogočno spokojnemu frančiškanskemu samostanu, ki ga je v bidermajerskem času naslikal že pater Oton Skola, je nič kolikokrat poveličal zlasti Božidar Jakac. Oznanjal ga je za prečudovitega in edinstvenega in se ga ni mogel nagledati; prepričan pa je bil tudi, da bi ga »katerokoli drugo mesto v svetu z vso ljubosumnostjo čuvalo«. Pesnik Severin Šali, ki mu je dal samostan nekoč zatočišče, pa je pogled na frančiškanski vrt v pesmi, posvečeni patru Ciprijanu, primerjal s starimi gravurami, »ki se na njih starinski lesk svetlika«, in se spominjal, kako v samostanu bedi »ob knjigah z božjimi naslovi«. 

Frančiškanski patri so vodili gimnazijo od začetka v letu 1746 do leta 1870, torej nad 120 let. Ob njeni 150-letnici je nekdanji ravnatelj pisatelj Fran Detela napisal, v čem je bil pomen tedaj poudarjenega poučevanja o najbolj oddaljenih antičnih časih, na katere je mogoče gledati že povsem z distance, in pojasnjeval, zakaj je bil njen učni jezik najprej latinski in zatem nemški. Šele tedaj slavljeni cesar Franc Jožef naj bi dopustil tudi slovenščino, ki so jo gimnazijski profesorji leta 1848 uvedli kot učni predmet in je bila poslej, docela pa šele od konca prve svetovne vojne, za nas edina samoumevna. Med profesorji so bili na gimnaziji predvsem pomembni veščaki za latinski jezik, za katere mi je profesor Kajetan Gantar nekajkrat govoril, da so bili nekateri na ravni univerzitetnih profesorjev, tudi če so pisali le za gimnazijska izvestja, med njimi je izstopal tudi duhoviti pater Lacko, s svojo zavzetostjo pa so bili nadaljevalci klerikov, ki so v Novem mestu pisali svoje pridige ali slovarje že pred tem, tako kot kanonik Matija Kastelec, ki počiva v tej cerkvi, ali kapucina Janez Svetokriški in Hipolit Novomeški. Kulturno razgledani patri pa so živeli v frančiškanskem samostanu tudi še pozneje, včasih je na primer vsak dan hodil v študijsko knjižnico hrvaški pesnik pater Leonard Kalac, moja stara mama, ki je rada iskala zavetje v tej cerkvi in me prva popeljala vanjo, je rada spoštljivo govorila o patru Ciprijanu, tistem, ki je prinesel v samostan dragocen iluminiran srednjeveški rokopis. Med dijaki vseh generacij pa je bila tudi vrsta poznejših učenjakov, politikov in  posebno umetnikov, od Marka Pohlina, Valentina Vodnika, Simona Jenka, Ivana Tavčarja, Stanislava Škrabca, Ivana Hribarja, Dragotina Ketteja, Otona Župančiča, Milana Puglja, Vojeslava Moleta do mlajših predstavnikov t. i. novomeške pomladi in vseh tistih, ki so hlepeli po ubeseditvi svojih sanj, se včasih tudi spopadali s takrat predpisanimi pogledi in predpisi ter pisali tudi v skrivne dijaške liste.  

Vse to sodi med osnovna in najslavnejša poglavja novomeške kulturne zgodovine. Zato je razumljivo, da je v spominjanjih ali literariziranih spominih pa tudi proznih delih nekdanjih novomeških profesorjev in dijakov tolikokrat opisana prav nekdanja novomeška gimnazija, tudi s spomini na frančiškane, ki jih na primer Engelbert Gangl, med njimi patra Rafaela in Bernarda, opisuje kot učene može, »ki so bolj ali manj spretno izkušali tudi dijake napraviti v učenosti sebi enake«. »Učili so vsak na svoj posebni način, a vendar je bilo pri vsakem nekaj domačega, prikupnega, celo šaljivega.« Največkrat so jih videli kot mile in prijazne, sicer pa so premogli vsak svoje znanje, tudi naravoslovno, zaradi katerega so lahko ljudem v marsičem svetovali, in razumljivo je, da je imel vsakdo od njih tudi svoj specifičen temperament in značaj. Božidar Jakac na primer se je najbolj spominjal patra Severina, ki ga je učil risanja, a ga je tudi našeškal z vrvjo za pasom; vendar se je na ta ambient tako navezal, da je še pozneje, v časih, ko je bil pomen cerkvenih ustanov manj priznavan, zapisal, kako vedno rad stopi v »materino« kapelo škapulirske Marije, kjer ga je »rajna dobra mati izročila Mariji v zaščito«. Pater Nikolaj je skrbel za nečaka pesnika Simona Jenka, ki je prišel na gimnazijo z Gorenjske in začel pisati v Novem mestu, med drugim je napisal sonet Potihnile so cokle v samostani. Marjan Kozina se je spominjal, kako ga je ‒ prvi, še pred Ignacijem Hladnikom ‒ učil igranja na violino pater Atanazij, Emilijan Cevc pa se je najbolj spominjal patra Ota, ki je dijake seznanjal tudi s književnimi novostmi, ki si jih je izposojal celo pri hmeljniškem graščaku, se spominjal priročne knjižnice v konviktu in izjavil: »Novomeški frančiškani imajo veliko zasluge za to, da sem, kar sem.« Zasanjani slikar Janez Wolf pa je, zazrt v bolj pustolovsko življenje, z gimnazije kar pobegnil in se romantično pridružil ciganom, pozneje pa je prijatelja v pismu poprosil, naj ga prav lepo priporoči pri očetih frančiškanih, da bi mu naročili kakšno sliko, ker bi mu bilo zelo ljubo, ko bi njegovo »prvo samostojno delo viselo ali v cerkvi ali refektoriju ali na koru tistega samostana«, katerega patrom se mora zahvaliti za »svojo vzgojo in izobrazbo«.

Zaradi takih spominov, ki so marsikomu zapisali frančiškansko šolo v srce, je ta starodavni ambient nabit tudi s čustvi, ki so odmevala v našem leposlovju in med nas izžarevajo preko knjig vse do danes, ko tudi frančiškanom priznavamo zasluge iz odprtega srca. Med drugo svetovno vojno je v hvalnici Novemu mestu pisatelj Jože Dular poosebljeno Novo  mesto celo retorično povprašal: »Ali jih prešteješ vse one, ki so zajemali učenost pri očetih frančiškanih in njihovih posvetnih tovariših, se raztepli po svetu, pa se spet vračali k tebi?«  Po vojni pa je bilo spričo nekdanjih razmer ta pomen očetov frančiškanov nekaterim tudi teže priznati. Sam se živo spominjam, kako je moral nekoč moj oče, potem ko je že pripravil kulturnozgodovinsko razstavo v prostorih nekdanjega doma JLA, današnjega kulturnega doma Janeza Trdine, v razstavni vitrini zapreti odprto knjigo samo zato, ker je bila na njenih straneh vidna stara fotografija, na kateri je bilo med gimnazijskimi profesorji opaziti tudi redovnike v frančiškanski kuti, in se je potem doma zelo jezil nad takim primitivizmom. Izročilo pa govori tudi o tem, kako so takoj po vojni iz ideoloških razlogov »čistili« gimnazijsko knjižnico in je navzoče ta prizor spominjal na prizor iz Cankarjevih Hlapcev. 

V 19. stoletju pa so si pogumni frančiškanski profesorji povzročali težave, ker so po letu 1848 pri dijakih v narodnobuditeljskem duhu spodbujali slovensko narodno zavest. Leta 1863 je prišel tedanji gimnazijski ravnatelj celo v spor z državnimi oblastmi, ker si je v gimnazijskih izvestjih upal natisniti ime mesta po slovensko kot Novo mesto in ne več kot Neustadtl. Kot nazorno prikazuje zgodovinar Janko Jarc, so prav taka nasprotja povzročila, da je gimnazija prišla leta 1870 pod državno upravo in da se je sekularizirala z nemškim vodstvom, ki je dijake strože nadzorovalo. A Karel Clarici tudi še za čas po tem, za sedemdeseta leta, ko je obiskoval novomeško gimnazijo, v spominih piše, da so bili od profesorjev frančiškani edini, »ki se niso od dijakov popolnoma oddelili« in ki predvsem niso zavračali slovenskega jezika, in taki so po pričevanjih ostali tudi še pozneje, saj je narodno zavest profesorjev frančiškanov v Spominih pohvalil tudi Ivan Hribar.

Med našimi gimnazijskimi profesorji so bili tukajšnji frančiškani pravi pionirji in že zato je njihova zasluga neprecenljiva, ne le zato, ker so bili med njimi tudi pomembni pisci in prevajalci. Tudi njihova skrbno urejana knjižnica, nekdaj profesorska in dijaška, je pomemben kulturni spomenik, zavest o pomenu knjig pa so gojili tudi njihovi še stoletje poznejši posvetni nasledniki v novi novomeški gimnazijski stavbi. Spominjam se, kako mi je v njej profesor nekoč naložil referat o knjigi kot zgodovinskem pojavu, o njeni obliki in njenem pomenu, saj je lahko knjiga tudi umetniško izoblikovan dragocen predmet, kakršnega lahko vidimo predvsem v starih knjižnicah. O tem sem se največ poučil iz Knjige o knjigi Zvonimira Kulundžiča; oče, ki je bil zavzet knjižničar, pa mi je tedaj dejal, da se z razvojem tehnike v glavah ljudi nakazujejo že tudi nove oblike knjig, da pa bo ne glede na to ostala knjiga v bistvu še vedno knjiga. Danes, ko se to uresničuje, v resnici obstajajo tudi elektronske knjige, ki potrebujejo za skladiščenje mnogo manj prostora; a je zato v očeh ljubiteljev izročila toliko bolj cenjena tudi klasična, med platnice zajeta natisnjena knjiga, ki jo lahko dojemamo in primemo v naročje kot najzvestejšega prijatelja, in je videti, da je gotovo še ne bo kmalu konec. Kot spoznavam med delom v komisiji Javne agencije za knjigo, ki ocenjuje delo založb, bi se nekateri založniki radi prilagodili tistim, ki berejo predvsem le še stripe ali izvlečke, medtem ko spet drugi upamo, da bo vsaj del mladine tudi v današnjem času ohranil tenkočutnost in veselje do celovitih in zahtevnih knjig, tudi takih, starih, kakršne drži v rokah v kip spremenjeni novi frančiškanski knjižničar.

Knjige, ki jih je v njegove roke naložil novomeški duh rastoče knjige, naj bi se še kopičile in še rasle kot stolp učenosti in modrosti, in le zamišljamo si lahko, da sta v njih shranjeni človeška pamet in ustvarjalna občutljivost, ki, prešinjeni s frančiškovskim duhom, razširjata človeško omejenost v neomejenost in odpirata poti do Boga, kjerkoli že se nam razkriva. Tako branje pa omogoča tudi pogovor sorodnih duš ne glede na prostore in čase in je še bolj neuničljivo kot kiparski bron. Krhki frančiškan, pripadnik t. i. beraškega reda, ki je že sam po sebi povezan z ljudmi, tako kot so bili gimnazijski frančiškani z Novomeščani, je svečenik in služabnik, ki išče pot k resnici tudi skozi božjo in vsako drugo pristno besedo. Zato med nas prinaša knjige, kot da bi vstopal skozi portal iz redovniške knjižnice in jih odnašal na pult pred bralce, ne da bi zanesljivo vedeli, ali jih je tudi že sam prebral, ali je znamenit pridigar ali »samo« knjižničar, in tako ostaja nenavadni kip ob vsej konkretnosti po svoje tudi skrivnosten in v napetem kontrastu med krhko, a ognjevito energično frančiškovsko figuro in veliko težo naloženih starinskih bukev celo duhovit, kot so bili med profesorji duhoviti nekateri legendarni in požrtvovalni frančiškani. 

Dovolite, da na koncu pozdravim novega, v bronu utelešenega novomeškega frančiškana in vse spoštovane navzoče, ki ste prišli k njegovemu odkritju, in da se vsem, ki so pri njegovem prihodu sodelovali, zahvalim za izpričano kulturno zavzetost tudi v imenu Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Predhodniki te znanstvene in umetnostne ustanove so bili že baročni operozi in njihova prva javna znanstvena knjižnica je današnja ljubljanska semeniška knjižnica, med njimi pa je bilo poleg pravnikov in vsakovrstnih učenjakov in zbirateljev tudi šest teologov, četudi ne redovnikov. Velik del jih je bilo včlanjenih tudi v družbo svetega Dizme, katere največji vidni dosežek je bogato ilustrirana reprezentativna spominska knjiga. Sama zavzetost za učenosti, ki je bila takrat pri njih še elitistična, omejena na izbrance, pa se je od začetka proti koncu 18. stoletja tako razširila, da so po njenem posredovanju čim številnejšim ljudem zahrepeneli tudi frančiškanski patri. Slovenski mladini so vbijali učenost v glavo kot prvi novomeški profesorji in tako pričeli spodbujati njeno intelektualno in duhovno rast, s tem pa so poskrbeli tudi za večji vsestranski blagor naših ljudi. Prav to rast navzven simbolizira tudi ideja rastoče knjige, iz katere priraščajo vedno novi ljubeznivi spomeniki, in to idejo že od začetka moralno podpira tudi Slovenska akademija znanosti in umetnosti, katere ugledni člani so bili tudi znanstveniki in umetniki, ki so jih nekdaj še učili novomeški frančiškani, nekateri poznejši akademiki pa so bili nekdaj na novomeški gimnaziji tudi profesorji. 

Novo mesto postaja s spomenikom frančiškana z rastočo knjigo bogatejše za še en dragocen spomin. Njegovim pobudnikom in uresničiteljem gre zahvala, da se bo novomeško mesto situl, pa tudi učenosti in literature, še bolj zavedalo svoje bogate preteklosti in se ob njej navdihovalo in opogumljalo tudi za srečno, ustvarjalno in duhovno bogatejšo prihodnost. 

Milček Komelj

(Nagovor ob odkritju kipa Frančiškana z rastočo knjigo v frančiškanski cerkvi sv. Lenarta v Novem mestu, 16. decembra 2022.)

ALI ZNAMO CENITI POMEN HVALEŽNOSTI?

Ljudje mnoge stvari v življenju jemljemo za samoumevne in pozabljamo biti hvaležni. Imamo streho nad glavo, hrano v hladilniku, oblačila v omari, srečo, da imamo zdrave potomce, vero, upanje in ljubezen, zrak, ki ga dihamo, čisto pitno vodo, telo in zdrave organe, ki toliko naredijo za nas. Občasno pozabimo na to, dokler teh stvari ne pogrešamo, še posebej če postanejo ogrožene.

C:\Users\uporabnik\Desktop\DOAKONAT - ŽUPNIJA\1111 - SVETA EMA KRŠKA\ŽUPNIJA SV. EMA\POMEN HVALEŽNOSTI\ALI  ZNAMO CENITI HVALEŽNOST\images_cms-image-000032386.jpg

Hvaležnost človeku lahko spremeni življenje. Zakaj? Ker ga spodbudi, da ceni tisto, kar ima, in se ne osredotoča na tisto, česar nima.

Iz cinika in pesimista, ki dvomi o vsem, se človek spremeni v pozitivno misleče bitje, ki ga v življenju vodi spoštovanje do vseh stvari. 

Hvaležnost spremeni človekov fokus. Če se človek osredotoča na negativne stvari, bo videl same težave in dileme. Če se osredotoča na pozitivne stvari, spozna lepoto in čudež življenja.

C:\Users\uporabnik\Desktop\DOAKONAT - ŽUPNIJA\1111 - SVETA EMA KRŠKA\ŽUPNIJA SV. EMA\POMEN HVALEŽNOSTI\ALI  ZNAMO CENITI HVALEŽNOST\maxresdefault.jpg

Tudi če gre kdaj kaj narobe, poskušajmo najti nekaj dobrega v življenjskih razmerah, v katerih se nahajamo. Bodimo prepričani, da bo na koncu vsemu navkljub vendarle nastalo nekaj dobrega.

Globoko v sebi moramo verjeti, da je pot do uspeha vedno hvaležen odnos do tega, kar imamo danes, prav zdaj, v tem trenutku…

Fotografije so s spleta.

Avtorica: Marjana Štern

SPOŠTOVANI ŽUŽKI IN DRUGE SRHLJIVE ZGODBE

Na letošnjem Slovenskem knjižnem sejmu v Ljubljani je številne obiskovalce prijetno presenetila hrvaška avtorica in kroatistka Maša Kolanović, ki je predstavila svojo najnovejšo knjigo z naslovom Spoštovani žužki in druge srhljive zgodbe (2019). Leta 2020 je za to zbirko prejela nagrado Evropske unije za književnost. Knjigo je v prevodu izdala novomeška založba Goga, ki tako postaja vedno bolj prepoznavna v Sloveniji in tudi drugod.

Ob branju knjige avtorice Maše Kolanović se ljubiteljem pristne literature odpirata dve pomembni vprašanji: ali je v potrošniški družbi tudi knjiga samo še prodajno blago? Kakšna je sploh funkcija pripovedi? Na ti dve vprašanji pisateljica Maša Kolanović odgovarja: »Funkcija književnosti je, da preseneti in da prevpraša kuliso naših življenj. Žal je dandanes tudi književnost  del potrošnje, a je to le en vidik književnega teksta: važno je, da je ne pretvorimo zgolj v potrošno blago za prodajo, ampak da jo skozi dogodke, ki kažejo na dobro literaturo in njen kritični potencial, približamo bralcem.«

Maša Kolanović se je rodila leta 1979 v Zagrebu, kjer je končala študij kroatistike in primerjalne književnosti. Od aprila 2004 je zaposlena kot raziskovalka na oddelku za novejšo hrvaško književnost Filozofske fakultete v Zagrebu. Že nekaj let vodi literarno-kulturni blok Zagrebške slavistične šole, je tudi vodja projekta hrvaške fundacije za znanost z naslovom Ekonomski temelji hrvaške književnosti. Poleg kratko-prozne zbirke Spoštovani žužki in druge srhljive zgodbe je napisala še tri druga leposlovna dela. 

Knjiga je izšla pri novomeški Gogi.

V knjigi Maša Kolanović teme zgodb veže na položaj tukaj in zdaj, hkrati pa učinkovito prečka mejo med realnim in fantastičnim, med intimnim in družbenim. Zanima jo, ali je danes zares vse – tudi človek – navadna potrošna roba. Spoznanja, ki jih dajejo zgodbe, so pretresljiva. Zgodbe pokažejo, da je tudi človeško življenje le za trenutek daljše od življenja ščurka. Pogosto pa tudi vredno samo ravno toliko.

Pisateljica Maša Kolanović v svojih zgodbah raziskuje, kako je potrošnja spremenila ljudi, prostore in domove, pri tem pa si pomaga z absurdnimi in grozljivimi motivnimi vložki, katerih konstrukcijo mojstrsko obvlada. Iz njenega pisanja se vidi, da pozna vse zakonitosti pripovednih postopkov.

C:\Users\uporabnik\Desktop\2- ODBOR ZA PROMOCIJO KULT. DEDIŠČINE NM\ZAPISNIK ODBORA - RASTOČA KNJIGA - 30. 6. 2022\38 - KNJIŽNI SEJEM\NAGRADA PIRANESI\NAGRADA PIRANESI 2022\SPOŠTOVANI ŽUŽKI\FOTKA - 3.jpgMaša Kolanović

Žužki so v njenih zgodbah različna bitja: po eni strani gre za tiste dobro poznane zaničevane živalce, po drugi pa za ljudi v ranljivih socialnih položajih. Žužki so po eni strani trdoživa bitjeca, ki preživijo vse pretrese, po drugi strani pa jih je lahko potacati –»človeški žužki« pa so starci, otroci, matere, skratka, ljudje, ki niso v pozicijah moči, so pa močno vpeti v potrošniški sistem. »Vse identitete, ki se vlečejo čez moje zgodbe, so v prekarnem, ogroženem položaju,« pravi pisateljica. Liki v dvanajstih zgodbah zbirke so denimo ženska brez bližnjih svojcev, ki se boji, da bi jo živo zakopali, starec, ki si z novim pametnim telefonom nakoplje velik račun, ločenka, ki ima v stanovanju ščurke, ki so se k njej zatekli zaradi gradnje trgovskega centra v neposredni bližini, itd…Iz vsega tega sledi, da potrošniška kultura, usmerjena k napredku, ki to dejansko ni, nima prav nobenega posluha za tragične in celo absurdne življenjske scenarije. Potrošnja tudi pozablja na pomen domovine in na to, kaj človeku dejansko pomeni varen in zdrav dom. Živimo v času, v katerem zmaga tisti, ki požre drugega.

C:\Users\uporabnik\Desktop\2- ODBOR ZA PROMOCIJO KULT. DEDIŠČINE NM\ZAPISNIK ODBORA - RASTOČA KNJIGA - 30. 6. 2022\38 - KNJIŽNI SEJEM\NAGRADA PIRANESI\NAGRADA PIRANESI 2022\SPOŠTOVANI ŽUŽKI\FOTKA - 4.jpeg

Maša Kolanović

Skratka, knjiga Maše Kolanović je vredna branja, saj brez dlake na jeziku izprašuje vest današnjemu potrošniškemu človeku, ki je izgubil čut za sočloveka, še posebej, če je ta v stiski…Hvala pa tudi Gogi, ki nam je približala tako aktualno in dragoceno knjigo.

Fotografije so s spleta.

Vir: Večer

Zbral in uredil: Franci Koncilija

PREMIERA PREDSTAVE NEVIDNA ŽENSKA SLAVENKE DRAKULIĆ

Na Martinovo, 11. novembra 2022, je bila v Anton Podbevšek Teatru premiera predstave Nevidna ženska, ki jo je po istoimenski zbirki kratkih zgodb ugledne hrvaške avtorice Slavenke Drakulič zrežirala Ivana Djilas. Z APT- ja so sporočili javnosti, da bo petkovi premieri sledilo še pet ponovitev. Ravnatelj Matjaž Berger je povedal, da načrtujejo še letos v Anton Podbevšek Teatru uprizoriti tri soareje: prva predstavitev Nevidna ženska je že bila, druga bo o angleškem pesniku Johnu Donneu, tretja pa o arhitektu Jožetu Plečniku. 

Hrvaška novinarka, pisateljica in esejistka Slavenka Drakulić je eno najuglednejših sodobnih avtorskih imen z območja nekdanje skupne države; praviloma v svojih delih kritično obravnava različne družbene pojave in tematike, vključno s političnimi sistemi ter njihovimi protislovji ali premenami, obenem pa se tega loteva s prepoznavno feministične perspektive, kar velja tudi za njeno prozno zbirko Nevidna ženska in druge zgodbe (2018). V njej se skozi šestnajst besedil z značilno neposrednostjo sprašuje, zakaj sta v sodobni družbi, ki ruši vse tabuje, ravno starost in staranje tisti temi, o katerih se skoraj ne sme govoriti; skozi intimne zgodbe, izpovedi in uvide premišljuje o krhkosti medčloveških razmerij, o odnosih med starši in otroki, o odhodih, pozabi, bolečini, odvečnosti, sramu in bolezni – ter o najglobljih čustvih, o katerih iz strahu pogosto molčimo. To delo je bilo tudi izhodišče za predstavo Nevidna ženska, ki so jo uprizorili v novomeškem Anton Podbevšek Teatru v režiji Ivane Djilas, v predstavi pa so nastopile pripovedovalka Špela Frlic ter igralki in animatorki Maja Kunšič in Katja Povše. Poleg motivov iz knjige Slavenke Drakulić so v predstavi uporabljene tudi nekatere ljudske pripovedi.

V predstavi bodo nastopile Špela Frlic, Maja Kunšič in Katja Povše. Foto: Borut Peterlin

»Slavenka Drakulić je imela posebno mesto v mojem odraščanju,« se spominja režiserka predstave Ivana Djilas, ki je besedilo zgodb skupaj s Špelo Frlic tudi prevedla in priredila. »Njena knjiga Marmorna koža je bila več let na klubski mizici majhnega stanovanja, ki sem si ga delila z mamo. Spomnim se golega ženskega telesa na naslovnici in spomnim se, da me je motilo, prav tako tudi dejstvo, da ima moja mama rada nekaj, česar jaz ne razumem.« Ko je bila sama, je začela knjigo celo brati, dodaja. »V njej je bilo nekaj težkih prizorov, za katere bi bilo verjetno bolje, da jih ne bi prebrala; razumela vsekakor nisem nič. Zato sem jo še bolj sovražila.« S Slavenko Drakulić je nekoč rasla feministična zavest številnih žensk, ne samo njene matere, in to v »okolju, ki temu niti ni bilo prav naklonjeno«, pri tem ugotavlja Djilasova. »In zdaj sem sama na točki, ko razmišljam o ženskosti, naporih, smislu in staranju. Sprašujem se, kdaj se srečamo z dejstvom, da smo stari, kakšno je to srečanje in koliko to boli, zanima me, kako dolgo se lahko slepimo glede tega, da bomo nekoč vendarle stari. Tega me je zelo strah – kajti rada bi bila ponosna ženska tudi, ko bom imela 60 ali 70 let, rada bi imela svoje mesto v družbi in k tej še naprej prispevala.«

Foto: Borut Peterlin

Zato se režiserka Ivana Djilas ne sprašuje zaman, kdaj se ljudje pravzaprav srečamo z dejstvom, da smo stari, kakšno je to srečanje in koliko to boli, zanima jo, kako dolgo se lahko slepimo glede tega, da bomo nekoč vendarle stari… 

Fotografije so s spleta.

Viri: Dnevnik, STA, Dolenjski list

Zbral in uredil: Franci Koncilija