Vsi prispevki, ki jih je objavil/a Franci Koncilija

Misel Mance Košir …

C:\Users\uporabnik\Desktop\88 - LET IVANKE MESTNIK - DRAŠČA VAS - 11.5. 2022\MISEL MANCE KOŠIR\094-MANCA.jpg

… Nihče ne more srečno živeti, če misli samo nase in na tisto, kar je njemu v prid …

Za drugega moraš živeti, da lahko živiš zase …!

                                                 Manca Košir

Naša članica, pisateljica Ivanka Mestnik, je praznovala častitljivo 88. obletnico rojstva

V sredo, 11. maja 2022 je naša draga pisateljica in članica Kulturnega društva Severina Šalija Ivanka Mestnik žarela od veselja in ponosa. Ustvarjalci projekta Krka, zelena žila do srca so v čast njenega 88.  rojstnega dne v njeni rojstni Drašči vasi, poleg Hiše kulture in nature, v kateri je nadvse zanimivo urejena Ivankina spominska soba, pripravili že 3. srečanje s pisateljico, ki s svojimi knjigami navdušuje staro in mlado.

C:\Users\uporabnik\Desktop\88 - LET IVANKE MESTNIK - DRAŠČA VAS - 11.5. 2022\IVANKA MESTNIK - PRISPEVEK\FOTKA - 2.JPG
Hiša kulture in nature
C:\Users\uporabnik\Desktop\88 - LET IVANKE MESTNIK - DRAŠČA VAS - 11.5. 2022\DSC_0304.JPG
Množica Ivankinih prijateljev 

Koordinatorici projekta Nevenka Kulovec in Slavka Vidic sta s pomočjo prizadevnih mentoric in ravnateljic nekaterih dolenjskih osnovnih šol pripravili lep suhokranjski praznik. Pester in bogat kulturni program je kot prava profesionalka povezovala Dragica Šteh, učiteljica matematike na OŠ Zagradec, ki je tudi odlična pesnica in kulturnica.

C:\Users\uporabnik\Desktop\88 - LET IVANKE MESTNIK - DRAŠČA VAS - 11.5. 2022\IVANKA MESTNIK - PRISPEVEK\IZBOR SLIK ZA PRISPEVEK\DSC_0302.JPG
C:\Users\uporabnik\Desktop\88 - LET IVANKE MESTNIK - DRAŠČA VAS - 11.5. 2022\IVANKA MESTNIK - PRISPEVEK\IZBOR SLIK ZA PRISPEVEK\DSC_0309.JPG

Odlomka iz Ivankinih najljubših knjig Izleta na modri planet in iz Gorjanski škrati v kraljestvu Brbuča

Številni Ivankini prijatelji smo na prelep pomladni dan, » bil je kot iz čistega srebra ulit «, v zelenem okolju dolenjske lepotice Krke uživali ob prikazih ustvarjalnosti in poustvarjalnosti suhokranjskih učencev OŠ Žužemberk – PŠ Šmihel in OŠ Zagradec ter OŠ Drska iz Novega mesta. Še posebej so nas navdušili igrani dramski prizorčki iz Ivankinih mladinskih knjig Izlet na modri planet in Gorjanski škrati v kraljestvu Brbuča. Mene se je najbolj dotaknil zaigrani odlomek iz knjige Izlet na modri planet, ker me je spomnil na čase, ko smo z učenci na OŠ Grm brali to knjigo, se ob njej učili o vsem, kar je povezano s cerebralno paralizo, za zaključek projekta pa pripravili še posebno številko Najče, šolskega časopisa.

C:\Users\uporabnik\Desktop\88 - LET IVANKE MESTNIK - DRAŠČA VAS - 11.5. 2022\IVANKA MESTNIK - PRISPEVEK\FOTKA - 6.jpg
C:\Users\uporabnik\Desktop\88 - LET IVANKE MESTNIK - DRAŠČA VAS - 11.5. 2022\IVANKA MESTNIK - PRISPEVEK\FOTKA - 7.jpg

Ivanko so tega lepega pomladnega dne s svojo prisotnostjo razveselili tudi Sončki, člani Društva za cerebralno paralizo Dolenjske in Bele krajine, s svojo pozornostjo pa navdušile tudi njene prijateljice, ki jih povezuje Parkinsonova bolezen, ki muči tudi njo, ampak se ji ne da, saj še kar naprej snuje nove ideje. Pravo težo so imele Ivankine besede o tej bolezni ter o ljubezni do rojstnega kraja in ljudi. Njena volja in pogum naj bosta vzgled mlajšim in najmlajšim!

Dogodek je popestril tudi žužemberški župan Jože Papež, ki je poleg čestitk in dobrih želja ob Ivankinem jubileju poudaril pomen čistega okolja in razvoja Suhe krajine ter povezovanja mlade in stare generacije.

C:\Users\uporabnik\Desktop\88 - LET IVANKE MESTNIK - DRAŠČA VAS - 11.5. 2022\IVANKA MESTNIK - PRISPEVEK\FOTKA - 8.JPG
Društvo za cerebralno paralizo  
Župan Jože Papež

Slikar Jože Kumer, ki je bil tudi prisoten, ni povedal nič, ker je že vse povedal s svojimi vrhunskimi ilustracijami v Ivankinih knjigah, žal pa so bili odsotni mnogi Ivankini podporniki, ki jim je hvaležna, za kar je tudi javno izrazila svojo zahvalo. Pisateljica Ivanka Mestnik je tudi članica našega kulturnega društva (KDSŠ) in je z našo podporo izdala dve svoji knjigi, na kar smo ponosni. Iz srca ji čestitamo ob življenjskem jubileju in za njen bogat knjižni opus!

C:\Users\uporabnik\Desktop\88 - LET IVANKE MESTNIK - DRAŠČA VAS - 11.5. 2022\IVANKA MESTNIK - PRISPEVEK\ivanka-mestnik.jpg

Spominska soba Ivanke Mestnik

V njeni spominski sobi je obiskovalcem na ogled fotoalbum z naslovom Moja dela v sliki in besedi. To novo knjigo s fotografijami je posvetila svojima cenjenima profesorjema Karlu Bačerju in Marjanu Dobovšku, za njen izid pa je poskrbel Tomaž Grdin.

C:\Users\uporabnik\Desktop\88 - LET IVANKE MESTNIK - DRAŠČA VAS - 11.5. 2022\IVANKA MESTNIK - PRISPEVEK\IZBOR SLIK ZA PRISPEVEK\DSC_0328.JPG
C:\Users\uporabnik\Desktop\88 - LET IVANKE MESTNIK - DRAŠČA VAS - 11.5. 2022\IVANKA MESTNIK - PRISPEVEK\IZBOR SLIK ZA PRISPEVEK\DSC_0330.JPG

                                           Foto album Ivanke Mestnik

Od mladih pričakujemo, da bodo še naprej pridno ustvarjali, poustvarjali in raziskovali ter se veselo družili in povezovali, tudi s starejšo generacijo.Ivanki Mestnik pa želimo, da bi radoživo in s čim manj tegobami dočakala 4. srečanje v projektu Krka, zelena žila do srca!

Besedilo: Marjana Štern

Zbral, uredil in fotografiral: Franci Koncilija

Skrivnost bivanja v Kovačičevi knjigi Etos prihodnosti

Katoliški kritični intelektualec Peter Kovačič Peršin je napisal novo zanimivo knjigo Etos prihodnosti, ki je izšla že leta 2021. To je eno redkih del slovenske personalistične filozofije, katere glavni predstavnik je bil že pred drugo svetovno vojno pisatelj in pesnik Edvard Kocbek (1904 – 1981).  Kovačič je prepričan, da katoliška verav sedanjem času s svojim tradicionalnim načinom oznanjevanja evangelija nagovarja vedno manj ljudi. Prav takoje Peter Kovačič prepričan, da se je še posebej v današnjem, tako negotovem času potrebno srečavati v nekem univerzalnejšem prostoru, v svetovnem etosu, ki za temelj predpostavlja svetovni mir. 

V tem smislu opazimo tudi osebno perspektivo avtorja, ki si zasluži vse spoštovanje zaradi vztrajanja v tej družbeni drži, posebej v Sloveniji, kjer je personalizem zaznamovan z družbeno in osebno zgodbo Edvarda Kocbeka in je bil glede na tradicijo krščanskega socializma popolnoma odrinjen na rob družbenega dogajanja, še posebej v socialističnem povojnem obdobju, hkrati pa tudi nikoli prav sprejet v katoliškem okolju. Peter Kovačič Peršin si spoštovanje zasluži tudi zaradi neutrudnega plavanja proti toku postmoderne in od neoliberalizma poškodovane sodobne civilizacije.

C:\Users\uporabnik\Pictures\CELJE - 4. MAJA 2022\ETOS SKRIVNOSTI BIVANJA\Hans .jpg

Švicarski teolog in filozof Hans Küng

Drugi zorni kot pa je ta, da avtor vsemu nasprotovanju navkljub v knjigi Etos prihodnosti nadaljuje in avtorsko oplemeniti idejo znanega švicarskega teologa Hansa Künga (1928 – 2021), avtorja tako imenovanega Weltethosa (svetovne etike). Peter Kovačič Peršin potrebo po religiozni odprtosti v moderne dileme sveta opremi s programskim prepričanjem o rešljivosti sveta le v polju univerzalno osvetljenega duha miru in sprejemanja različnosti. Kovačič je prepričan, da je etos prihodnosti možno doseči samo na podlagi strpnosti, živega in dejavnega ekumenizma, odprtosti, spoštovanja in sožitja med ljudmi, kar vse temelji na skupnem imenovalcu personalizma, kot ga je v svoji teoretični oddaljitvi od Hegla in Kanta z eksistencializmom zaznamoval danski filozof Søren Kierkegaard  (1813 – 1855), kasneje pa še Edvard Kocbek.

C:\Users\uporabnik\Pictures\CELJE - 4. MAJA 2022\ETOS SKRIVNOSTI BIVANJA\Kierkegaard.jpg
Søren Kierkegaard         
C:\Users\uporabnik\Pictures\CELJE - 4. MAJA 2022\ETOS SKRIVNOSTI BIVANJA\Kocbek.jpg
Edvard Kocbek

Izhodišče takega pojmovanja je seveda mogoče, če se v središče postavi »vprašanje človeka«. Gre za vprašanje, ki je na moderen način v filozofiji znanosti postalo aktualno z Immanuelom Kantom. Vse skupaj se je poslej razvijalo v posebno racionalno nastavljeno antropologijo, ki pa, kot avtor poudari z referenco na Martina Bubra, »ne zajema celotnega človeka«. Izhodišče Bubrovega dvoma o zadostnosti kantovske antropologije Petra Kovačiča pelje do ugotovitve Maxa Schellerja, ki je zapisal, da človek v nobenem obdobju sam sebi še ni bil tako problematičen, kot je v sedanjosti.To se kaže v novem obzorju mišljenja, v novem pojmovanju človeka, »ki ga sodobne naravoslovne in tudi že humanistične znanosti razumejo kot bitje, ki ga je mogoče povsem razložiti brez preostanka skrivnosti bivanja«. Še drugače povedano, uveljavlja se pojmovanje, ki človeka ne predvideva več toliko kot bitja svobode, sposobnega preseganja bioloških in zgodovinskih determinant, temveč predvsem kot bitje v posebni obliki biološko tehnološkega obstajanja. Scheller tako pojmovanje imenuje zatemnitev celovite podobe o človeku!

Ključ definicije človeka je namreč v tem, da je človek bitje preseganja, torej transcendence, vrata »večnosti« pa si odpira po »moralni uzavestitvi«, v zmožnosti duhovnega ozaveščanja. Zato je človek po eni strani bitje svobode, po drugi pa nujnosti. Je bitje narave, hkrati jo presega. Tako Peter Kovačič, avtor knjige Etos prihodnosti, vpelje tezo o človeku, ki ni le bitje zase, temveč je tudi znotraj duhovne bitnosti za drugega. Kot osnovno lastnost biti človek avtor poudari Kierkegaardovo misel, kjer gre za preseganje samega sebe in vstopanje v bivanje za drugega. Kierkegaard je v svojo eksistencialistično teorijo vstopil prek kritike Hegla in Kanta in zdi se, da je tak pristop blizu tudi Kovačiču Peršinu. 

V mrku vrednot, zapiše Kovačič Peršin, se je treba zateči k miru kot stanju duha in ključu vrednot proti surovosti ideoloških nagovorov in izključevanja. FOTO: Ints Kalnins/Reuters

V mrku vrednot, zapiše Peter Kovačič, se je treba zateči k miru kot stanju duha in ključu vrednot proti surovosti ideoloških nagovorov in izključevanja. 

Gre za notranji imperativ etičnosti, po kateri človek »postaja to, kar postaja«, torej za nekaj, kar presega »racionalistično utemeljevanje«.V sodobnem času se zaradi kontroverznosti modernosti odpira prostor za nov etos sobivanja, za počlovečenje človeka. Tako gre Etos sobivanja v preseganje moralnega funkcionalizma, etiki pa daje izvorni pomen – prve filozofije.

Knjigo Petra Kovačiča Peršina beremo kot poljudna dela Antona Trstenjaka, pisana v enciklopedičnem slogu. V resnici mu je glede personalističnih vprašanj enakovreden. V »analizi« prihodnosti se opre na kritiko Adorna in Horkheimerja, ki sta že po drugi svetovni vojni šla v kritiko in analizo »dialektike razsvetljenstva«, torej krize oziroma kritičnih momentov moderne.

C:\Users\uporabnik\Pictures\CELJE - 4. MAJA 2022\ETOS SKRIVNOSTI BIVANJA\naslovnica ZG POL.jpg

Knjigo Petra Kovačiča Peršina ETOS PRIHODNOSTI beremo kot poljudna dela Antona Trstenjaka, pisana v enciklopedičnem slogu.

Človeka, pravi, pa je treba videti v širši dimenziji, kot več kakor bitje, ki je definirano le iz razvojne teorije antropološke vede. Tu po Trstenjaku citira Rogerja Garodyja, ki je zapisal, da človek ni le to, kar je, ampak tudi to, kar še ni. Podobno pove Vekoslav Grmič, namreč: »Človek ni samo tisto, kar pač je, temveč je še bolj tisto, po čemer hrepeni, kar upa in ljubi.«

Ko avtor omeni Vladimirja Sergejeviča Solovjova, lahko pridemo na sled pravemu Kovačiču Peršinu, njegovemu »osebnemu eksistencializmu«, ki pokaže čistost njegove misli in njegovo spoštovanja vredno osebno integriteto. Solovjov je bil eden ključnih utemeljiteljev ruske filozofije. Tam postane predhodnik personalizma in nadaljevalec filozofije Nikolaja Berdjajeva. Ta je pomemben predvsem zato, ker je premočno vlival na francoskega personalista Emmanuela Moniera, intelektualnega in duhovnega vzornika Edvarda Kocbeka, slovenskega personalista, krščanskega socialista, politika in do neke mere človeka, ki je močno zaznamoval tudi intelektualno, politično in duhovno držo Petra Kovačiča Peršina.

C:\Users\uporabnik\Pictures\CELJE - 4. MAJA 2022\ETOS SKRIVNOSTI BIVANJA\220px-V.Solovyov.jpg
Vladimir Sergejevič Solovjov  
C:\Users\uporabnik\Pictures\CELJE - 4. MAJA 2022\ETOS SKRIVNOSTI BIVANJA\NBerdyaev.jpg
Nikolaj Berdjajev

Pri Solovjovu Kovačič Peršin zapiše nekaj, kar bi lahko v širšem smislu sporočila o sožitju različno mislečih ljudi in strpnosti videli tudi kot njegovo lastno usodo: »Poudariti velja, da ga je intelektualni, duhovni in družbeno angažirani razvoj privedel do ideje ekumenizma, ki je postala ena njegovih osrednjih preokupacij. Je prvi veliki ekumenist v ruskem pravoslavju, kar ga je osamilo v pravoslavnem okolju. Ideja ruskega personalista je bila v krščanstvo vpeljati »edinost  v različnosti«. V katolicizmu je bil Solovjev kot pravoslavec naklonjen institutu papeštva, v protestantizmu pa je znotraj prevlade sekularizacije videl možnost modernega človeštva, ki se je znašlo zunaj religiozne sfere. Sodobni tvorbi, pozitivizem in socializem, pa sta hoteli zavzeti prazno mesto, »ki ga je religija pustila v življenju in vednosti sodobnega omikanega človeštva«. 

Knjiga Petra Kovačiča Peršina Etos prihodnosti je zrelo delo personalistične filozofije v Sloveniji. Njeno in avtorjevo sporočilo je, da tudi ljudje, ki ne hodijo v tej smeri, lahko prepoznajo pot na isto goro, na katero vodijo različni pristopi. Ideja miru se seveda spogleduje z utopijo, toda postati mora vodilo politike, gospodarstva ter svetovnonazorskih in verskih skupnosti. Prihodnost sveta namreč pripada miroljubnim ljudem.

Fotografije so s spleta.

Vir: Delo

Zbral in uredil: Franci Koncilija

Društvo slovenskih pisateljev deluje že 150 let

Dušanu Mercu se bo predsedniški mandat iztekel prihodnje leto. FOTO: Tomi Lombar/Delo
Predsednik Društva slovenskih pisateljev Dušan Merc 

Društvo slovenskih pisateljev (DSP), pred leti so se imenovali Društvo slovenskih književnikov, je včetrtek, 21. aprila 2022, praznovalo 150- letnico ustanovitve društva. Predsednik društva Dušan Merc je v sporočilu za javnost poudaril, da je današnje delovanje društva sicer drugačno, kot je bilo v preteklosti, vendar njegovo temeljno poslanstvo ostaja nespremenjeno. Gre za neprekinjeno ohranjanje in spodbujanje slovenske literature in slovenskega jezika, saj so slovenski pisatelji že 150 let na poseben način zavezani jeziku, literaturi, kulturi in demokraciji.

Društvo slovenskih pisateljev, kot ga poznamo danes, je od ustanovitve zamenjalo več imen in generacij članov, imelo je tudi pomembno vlogo v času družbenopolitičnih premikov. Dušan Merc je ob jubileju društva na tiskovni konferenci, na kateri so predstavili programe društva, izpostavil zlasti obdobje po drugi svetovni vojni in pred osamosvojitvijo, katere »idejno jedro« je bilo prav društvo.

Fotografija: Društvo slovenskih pisateljev (takrat književnikov) je vilo na Tomšičevi sprva najelo, leta 1987 pa odkupilo. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
Sedež društva na Tomšičevi ulici v Ljubljani

Kot se je v 150 letih družba spreminjala, se je spreminjal tudi jezik, in prav ta je po Merčevem mnenju, kot je ob obletnici zapisal v sporočilu za javnost, »temeljno vezivo vseh let«, ko so kljub vojnam, političnim pretresom in neprestanim pritiskom uveljavljali »slovenske umetniške besede, pravico do lastnega jezika in tudi do demokracije«. Poleg tega, da je društvo zavezano jeziku, kulturi in literaturi, je zavezano tudi temu, da bo Slovenija ostala demokratična država. Po Merčevih besedah je društvo ne glede na raznolika prepričanja državljanov in svojih članov ostalo »enotno, skupno in v vseh pogledih zdravo«.

Začetki DSP segajo v leto 1872, ko je bilo društvo ustanovljeno na pobudo Davorina Trstenjaka. Postal je njegov prvi predsednik, v njem je bilo 52 književnikov, a je kmalu zamrlo. Nekoliko pozneje je bilo ustanovljeno Pisateljsko podporno društvo pod vodstvom Josipa Vošnjaka, a ga je avstrijska oblast razpustila. Zatem so ustanovili Društvo slovenskih leposlovcev, kmalu so naziv zamenjali za književnike, leta 1968 pa so društvu nadeli ime, kakršno nosi še danes.  Društvu so doslej predsedovali številni ugledni literati, med njimi le dve literatki, Mira Mihelič in Aksinja Kermauner. Ob 150-letnici delovanja bo društvo izdalo publikacijo z avtobiografskimi eseji devetih še živih predsednikov in ene predsednice društva, v katerih se spominjajo časa svojega predsedovanja.

Pisatelji so bili idejno jedro slovenske osamosvojitve. FOTO: Igor Modic/Delo
Pisatelji so bili idejno jedro slovenske osamosvojitve.

Poleg osrednjih programov, kot so mednarodni literarni festival Vilenica, Slovenski dnevi knjige, Povabimo besedo ter izdajanje revije Litterae Slovenicae, društvo prireja številne druge dogodke (literarne večere, okrogle mize, gostovanja, se povezuje z drugimi kulturnimi institucijami) ter tako skrbi za promocijo slovenskih avtorjev doma in v tujini.

Fotografije so s spleta.

Vir: Delo

Zbral in uredil: Franci Koncilija

Inkunabule, ki so shranjene v frančiškanski knjižnici v Novem mestu, bodo digitalizirane v sklopu projekta Incunabula Slovenica

Znano je, da v frančiškanskem samostanu v Novem mestu, kakor tudi v drugih samostanih po Sloveniji, hranijo izredno dragocene inkunabule. Izraz inkunabula izvira iz latinske besede incunabula (povoj, plenice). Pomembno je vedeti, da inkunabula ni rokopis, ampak knjiga, lahko tudi posamezna stran ali slika, ki je bila natisnjena v Evropi med letoma 1454 in 1500. Ohranjeni primeri so zelo redki in dragoceni.

Prva zabeležena uporaba besede incunabula kot izraza za tiskano gradivo pa se je glasila prima typographicae incunabula, kar pomeni »prvo rojstvo tiska«. Uporablja se predvsem zaradi  razlikovanja prvih tiskanih knjig od knjig, ki so bile izdane v poznem 17. stoletju. Strokovnjaki ocenjujejo, da se po vsem svetu nahaja okoli 27.500 del s skupno 550.000 kopijami. Dela, ki so bila natisnjena na začetku 16. stoletja, pa označujejo kot postincunabula.

Odboru za promocijo kulturne dediščine Novega mesta, ki ga vodi prof. dr. Miha Japelj, je 23. aprila 2022 njegov podpredsednik zasl. prof. dr. Jože Gričar poslal veselo sporočilo, da ga je doc. dr. Ines Vodopivec, pomočnica ravnatelja NUK-a iz Ljubljane in članica Sveta združenja Europeana, obvestila, da bo UNESCO v letu 2022 finančno podprl projekt Incunabula Slovenica v skupnem obsegu okoli 10.000 strani dragocenega gradiva. Tako lahko upravičeno pričakujemo, da bo izdatno sofinancirana tudi digitalizacija inkunabul, ki se nahajajo v novomeškem frančiškanskem samostanu.

Ines | Europeana Pro

Doc. dr. Ines Vodopivec je pomočnica ravnatelja NUK-a, ki se že dobro desetletje posveča digitalizaciji kulturne dediščine, novembra lani pa je postala članica sveta združenja Europeana. 

Doc. dr. Ines Vodopivec se trenutno ukvarja z evropskim projektom, ki osvetljuje umetnost branja v srednjem veku. Ob tem je povedala sledeče: » Za slovenski prostor pa je še posebej pomemben projekt digitaliziranja vseh ohranjenih inkunabul, prvotiskov, ki so svetovna dediščina in navsezadnje pripovedujejo o tem, kaj vse so brali ljudje na našem območju v obdobju prehoda iz srednjega v novi vek. Če kdaj, se je v času pandemije koronavirusa pokazal pomen digitalizacije kulturne dediščine, saj je bil to lahko v nekih trenutkih skoraj edini način, da se strokovnjaki in navsezadnje tudi zainteresirana javnost srečata z ustreznim gradivom. Po drugi strani pa še tako dostopni detajli digitaliziranega gradiva ne nadomestijo motrenja dragocenega predmeta v živo, zato bojazni, da bi digitalizacija ljudem odvzela željo po obisku muzejev, galerij in drugih dediščinskih ustanov, ni,« je prepričana doc. dr. Ines Vodopivec. Kvečjemu nasprotno. Z dediščino na spletu hraniteljice dediščine ozaveščajo o njenem pomenu in pokažejo, kaj imajo.

Izredno dragocena inkunabula

Pogledov na pristop k digitalizaciji, o kateri se v Sloveniji temeljiteje razpravlja komaj zadnjih 15 let, je več, ključ pa je v poenotenem pristopu. Na vprašanje razdrobljenosti skušajo v NUK-u odgovoriti z ozaveščanjem o pomenu rabe mednarodno uveljavljenih standardov in smernic, v zadnjem času pa so njihove dejavnosti usmerjene v razvoj digitalizacije na nacionalni ravni, posledica pa bi lahko bila digitalna platforma za povezovanje najraznovrstnejših predmetov iz različnih dediščinskih zbirk po državi.

Novomeška frančiškanska knjižnica sodi med bolj raziskane slovenske samostanske knjižnice. O dragocenosti fonda pričajo nekatere na novo odkrite inkunabule; ohranjenih je tudi več katalogov, ki dokazujejo, da so se redovniki resno ukvarjali s knjižnico.

D:\00 - ODBOR ZA PROMOCIJO KULTURNE DEDIŠČINE\DIGITALIZACVIJA DOKUMENTOV - KNJIŽNICE ITD\2 - DIGITALIZACIJA - GRADUL - 1418\KNJIŽNICA\KNJIŽNICA - 2.JPG

Zgledno urejena frančiškanska knjižnica

Med pomembnejšimi inkunabulami v knjižnici je znameniti rokopisni gradual (knjiga koralnega petja za mašo) na pergamentu, ki so ga frančiškani prinesli s seboj iz Bosne. Nastal je leta 1418 nekje v Italiji in s svojimi prelepimi poznogotskimi iluminacijami ter z velikostjo in težo še danes zbuja občudovanje. Rokopis je res veličasten, saj meri kar 50,5 cm v višino in 35 cm v širino, obsega 142 sočasno paginiranih folijev.

 Gradular

Renesančna vezava rokopisa v lesene platnice, prevlečene z belim usnjem, dva kovinska sklepa in po pet kovinskih gumbov na vsaki strani knjige samo še povečujejo njegovo lepoto. Gradual krasijo zelo lepe inicialke, poslikane s prizori iz krščanske zgodovine v živih barvah.

C:\Users\uporabnik\Desktop\ARHITEKT - JOŽE PLEČNIK\RAZSTAVA - PELKO\DUBA - NAGRADA\MODEL POSTAVITVE - NOVA REVIJA SODOBNE UMETNOSTI\36. SLOVENSKI GLASBENI DNEVI\NAGRADA SLAVKA GRUMA\IN MEMORIAM - IVE ŠUBIC\NM - FR - SKENIRANE INKUNABULE\CIPRIJ~1.JPG

Molitvenik patra CiprijanaNapasta v novomeški frančiškanski knjižnici

V knjižnici hranijo 39 inkunabul in precej kodeksov, dva iz 15. stoletja. Prvi je že omenjeni gradual, drugi pa je vsaj na pogled njegovo popolno nasprotje. Gre za latinski molitvenik patra Ciprijana Napasta

Molitvenik je nastal v belgijskem Liegu med letoma 1450 in 1460, visok je komaj 8 cm in širok 5,5 cm. Kljub skromnim meram nas preseneti s svojo lepoto. Sestavlja ga 254 pergamentnih listov v novejši usnjeni vezavi. Posebno lepoto mu dajejo prekrasne iluminacije in inicialke v živih rastlinskih barvah in pozlatah. Vsaka iluminacija pripoveduje svojo zgodbo, inicialke pa so okrašene z ornamenti v različnih barvah in s pozlatami.

Novomeški frančiškani hranijo tudi bogato ilustriran brevir, pravi pergamentni kodeks, ki ga je okrog leta 1650 napisal menih v kartuziji Bistra pri Vrhniki. V tem brevirju so zapisane latinske oracije molitvenega bogoslužja za vse leto. Po vzoru renesančnih vezav je kodeks vezan v lesene platnice, prevlečene s črnim usnjem. Kodeks je visok 28 in širok 19 cm. Na naslovnici je naslikan tudi grb kartuzijanskega samostana v Bistri.

Fotografiral je Franci Koncilija, nekatere fotografije pa so s spleta.

Viri: Franci Koncilija, Splet, Delo in Večer

Zbral in uredil: Franci Koncilija

Bienale ilustracije prvič tudi v Mariboru

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\0 - SVETOVNI IN MEDNARODNI DNEVI\23 - APRILA 2022 - SVETOVNI DAN KNJIGE\TARTINIJEVO LETO\RAZSTAVA BIENALA ILUSTRACIJE V MARIBORU\FOTKA - 1.jpg

V petek, 15. aprila 2022, je bila ob 19. uri slovesna otvoritev velike razstave 14. Slovenskega bienala ilustracije, ki jo gostijo v Umetnostni galeriji Maribor. Pred tem je bila razstava od 16. 11. 2021 pa vse do 31. 03. 2022 že v Cankarjevem domu v Ljubljani.  Razstava ponuja pregled čez »odličnost, raznolikost in naboj sodobne slovenske ilustracije«, so zapisali v galeriji. Predstavljenih je več kot 80 avtorjev in avtoric z originalnimi ilustracijami, nastalimi v zadnjem obdobju, med njimi tudi prijateljica Dolenjske in Novega mesta, akad. slikarka Huiqin Wang. Vsi nagrajenci in vsi sodelujoči na razstavi so s svojimi ilustracijami predstavljeni v katalogu bienala. Katerega je na razstavi mogoče tudi kupiti.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\0 - SVETOVNI IN MEDNARODNI DNEVI\23 - APRILA 2022 - SVETOVNI DAN KNJIGE\TARTINIJEVO LETO\RAZSTAVA BIENALA ILUSTRACIJE V MARIBORU\FOTKA - 2.jpg
Huiqin Wang
C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\0 - SVETOVNI IN MEDNARODNI DNEVI\23 - APRILA 2022 - SVETOVNI DAN KNJIGE\TARTINIJEVO LETO\RAZSTAVA BIENALA ILUSTRACIJE V MARIBORU\FOTKA - 3.png

Bienale ilustracije že od leta 1993 organizira Cankarjev dom skupaj z Zvezo društev slovenskih likovnih umetnikov. Ta likovna manifestacija že več kot četrt stoletja združuje starejše in mlajše generacije umetnikov ilustratorjev ter njihove najboljše dosežke potrjuje z nagrado, plaketami in priznanji Hinka Smrekarja. Bienalna razstava letos prvič gostuje tudi v Mariboru. Tokrat je posebna pozornost namenjena ilustratorju Danielu Demšarju, prejemniku nagrade Hinka Smrekarja za življenjsko delo. Ob tem je bilo v okviru bienala podeljenih še 13 drugih nagrad. 

Danijel Demšar

Daniel Demšar, prejemnik nagrade Hinka Smrekarja 

»Razstava ves čas ohranja ustvarjalno moč in razkriva odličnost slovenske ilustracije z najrazličnejšimi avtorskimi poetikami, hkrati pa spremlja nove likovne izraze, rešitve in tehnike, saj umetniki ves čas prenavljajo slikarske tehnike, uvajajo elemente filma, stripa, animiranega filma, elektronskih medijev in drugih sodobnih tehnologij.« 

Fotografije so s spleta.

Vir: Večer

Zbral in uredil: Franci Koncilija

Drago Jančar predstavil svoj novi roman Ob nastanku sveta

V torek, 12. aprila 2022, je pisatelj Drago Jančar v polni Kazinski dvorani SNG Maribor predstavil svoj novi roman Ob nastanku sveta. Ta dogodek ob izidu novega romana pa je bil bolj (po) častitev kot predstavitev. Jančar je uvodoma povedal:»Vsak nov roman je nastanek novega sveta. Tako kot je vsako življenje, ko se začne, nov svet, nov kozmos, ki nastane. Zmeraj znova je težko začeti, vsakokrat je veliko omahovanj, nejasnosti. Ob tem romanu se mi je to ves čas dogajalo, zato se je tudi nekaj časa vlekel.«Ob tem je bil Jančar zadovoljen, da roman, ki je letos izšel pri založbi Beletrina, predstavlja v rojstnem Mariboru. »Čeprav že dolgo živim drugje in hodim po svetu, a nekaj se dogaja, da me vsaj literatura zmeraj znova potegne nazaj domov,« je dejal.

Roman Ob nastanku sveta je po navedbah založbe zgodba o odraščanju in o svetu, ki ga še ni in mu je »določeno« nastati šele pred našimi očmi. »Razmišljal sem o tem, da človek zmeraj znova postavi ves svet, ko se pojavi v tem svetu. In da se pravzaprav neke stvari, neki medčloveški odnosi, celo družbeni odnosi, ponavljajo, nikoli na enak način, a v tisočerih milijonih variacij. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\0 - SVETOVNI IN MEDNARODNI DNEVI\23 - APRILA 2022 - SVETOVNI DAN KNJIGE\TARTINIJEVO LETO\NOV ROMAN DRAGA JANČARJA\FOTKA - 2.jpg

Drago Jančar, Ob nastanku sveta

Stari civilizacijski teksti so vse te stvari na nek način že zaznamovali in to je pozneje tudi svetovna literatura na vse mogoče obravnavala, zato nekje pravim, da se velike zgodbe ne dogajajo samo na dvoru Shakespearovih kraljev, ampak se lahko v nekem popolnoma marginalnem prostoru, v mojem primeru celo predmestnem, razvijejo podobni medčloveški odnosi z vsemi strastmi, ljubeznimi, izdajami in sovraštvi, označeni pa seveda z zelo konkretnim občutjem časa,« je na predstavitvi romana še pojasnil pisatelj Drago Jančar.

Dogajanje v romanu je postavljeno v čas po drugi svetovni vojni, ki je še vedno odzvanjala v družbi. »Vojna je posegla v vsako družino, v tem mestu še posebej. Čeprav so jo hoteli pozabiti, so ljudje ves čas govorili o njej… Svet je bil bolj surov, bolj brutalen, a hkrati tudi včasih bolj nežen, solidaren. Svet je bil močneje nabit s čustvi in vsem drugim. Ni drsel po površini življenja, ki ga je treba preživeti, ampak je bil napolnjen s tragičnimi, a tudi veselimi dogodki, ki so se ljudem globlje zarezali v njihova življenja, v njihovo zavest. In mi smo dediči tega časa, to je ostalo v nas, od tod so ti otroški spomini,« je pisatelj pripovedoval na večeru predstavitve svojega najnovejšega romana.

Izšel je novi roman Draga Jančarja

Pisatelj Drago Jančar

V romanu se prepletajo reminiscence iz pripovedovalčevega otroštva, sanjski prizori, biblijske zgodbe, daljne pokrajine se razprostirajo pod oknom, dogajajo se čudne reči. Zdaj so povsem resnične, potem zaplavajo v domišljijo in spet trdo pristanejo v življenju delavskega predmestja. »Kdo pravi, da se velike drame ljubosumja, izdajstev in prevar dogajajo samo na tebanskem dvoru?« vprašuje pripovedovalec v tem romanu. In odgovarja, da se lahko zgodijo tudi tisočletja pozneje med preprostimi ljudmi v surovem okolju povojnega Maribora. Pisatelj sveta mladega Danijela ni izbral naključno, saj ga izpisuje z različnimi narativnimi prijemi. Jančarjev Danijel je svetopisemska figura Egiptovskega Jožefa, ki ga je faraon poklical na dvor, da bi mu razložil sanje. Kot vzporedno zgodbo pa Drago Jančar izpiše še eno tragično ljubezensko in življenjsko zgodbo mladega dekleta, zgodbo, ki jo preči jančarjevski temni angel usode. »Pisatelji razlagamo sanje, izmišljujemo si jih, to se dogaja tudi v tem romanu,« je na predvečer svojega rojstnega dne še povedal Jančar.

Fotografije so s spleta.

Vira: Večer in STA

Zbral in uredil: Franci Koncilija

22. april, svetovni dan Zemlje

https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/6/6a/Earth_Day_Flag.png/400px-Earth_Day_Flag.png

Vsako leto 22. aprila okoli 200 držav na svetu praznuje Dan Zemlje, ko se številni državniki pogovarjajo in odločajo o pomenu in usodi bodočnosti celotnega človeštva v povezavi z varovanjem okolja in Zemlje. Ta dan praznujemo že 52. leto. Leta 1969 je na Unescovi konferenci v San Franciscu mirovni aktivist John Mc Connell prvi predlagal dan spomina na Zemljo, ki naj bi se praznoval na prvi pomladni dan 21. marca 1970. S tem predlogom je takratni generalni sekretar OZN U Thant sicer soglašal, vendar se je kasneje z ameriškim  senatorjem Gaylordom Nelsonom dogovoril, da bo prvi Dan Zemlje 22. aprila 1970.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\##### - SVETOVNI IN MEDNARODNI DNEVI\0 - SVETOVNI IN MEDNARODNI DNEVI\23 - APRILA 2022 - SVETOVNI DAN KNJIGE\TARTINIJEVO LETO\22 - APRIL - SVETOVNI DAN ZEMLJE\images.jpg
C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\##### - SVETOVNI IN MEDNARODNI DNEVI\0 - SVETOVNI IN MEDNARODNI DNEVI\23 - APRILA 2022 - SVETOVNI DAN KNJIGE\TARTINIJEVO LETO\22 - APRIL - SVETOVNI DAN ZEMLJE\FOTKA - 3.jpg

Slovenija je resnično zelo lepa …

Dejstvo je,da nevarnost izbruha tretje svetovne vojne ter podnebna kriza ta trenutek najbolj ogrožata človeštvo na Zemlji, na tem čudovitem planetu sredi temačnega vesolja…  Naši oceani so polni plastike, okolice velemest so skrajno onesnažene z odpadki, kemikalije ogrožajo stopnjo kakovosti podtalnice, izpusti škodljivih plinov pa ogrožajo človekovo zdravje. Zaradi izsekavanja je vedno manj deževnega gozda, na Arktiki pa se tali 10-metrska plast ledu, ki ga razjeda sladka voda pod njim, skoraj vsako leto pa izumre okoli 40.000 živalskih vrst. 

Število žrtev poplav na zahodu Evrope preseglo 180 - Kronika - TGR  Furlanija Julijska krajina

Domala vsak dan smo priče novicam o številnih vročinskih valovih, požarih, dolgotrajnih sušah, poplavah, hudih nevihtah in orkanih, pa tudi o hudem mrazu in snežnih viharjih, ki divjajo že povsod po svetu…Temu procesu klimatskih sprememb je človeštvo priča že 50 let, meteorologi in ekologi pa napovedujejo, da globalnemu segrevanju planeta sledi dramatična ledena doba, kot je bila pred 444 milijoni let, ko je bila celotna zemlja okovana v led…Ni čudno, da so okoljevarstveniki ogorčeni nad zaskrbljujočim oddaljevanjem od podnebnih ciljev in časovnim zamikom zelenega prehoda. Podaljšanje uporabe premoga pomeni segrevanje Zemlje vsako leto za 2, 8 stopinje! To pomeni, da če se bo doba uporabe premoga podaljševala, bomo na poti, kot da pariškega podnebnega sporazuma sploh ni bilo! Zato se ob vsem tem zdi mednarodni okoljski politični program v trenutnih geopolitičnih razmerah in močno skrhanih odnosih med velesilami precej utopičen.Še več. Za uresničitev nizkoogljične bodočnosti so potrebne drastične strukturne spremembe in dolgoročni ukrepi, ki jih mora sprejeti in uresničiti sleherna oblast v vsaki državi. Ko pa bo začelo primanjkovati zdrave pitne vode, kar se v Keniji že dogaja, pa se bo človeštvo znašlo v pravi biblični apokaliptični razsežnosti bivanja…

V začetku Svetega pisma, v Bibliji, v Knjigi vseh knjig, beremo: »V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo« (1Mz 1, 1). Ob koncu svojega stvariteljskega dela je ustvaril človeka, »po svoji podobi ga je ustvaril«(1Mz 1, 26) in mu zaupal skrb za vse stvarstvo. V konstituciji drugega vatikanskega koncila Cerkev v sedanjem svetu beremo: »Bog je zemljo z vsem, kar vsebuje, določil za uporabo ljudem in narodom, tako da morajo ustvarjene dobrine biti na razpolago vsem. Pri tem naj bo pravičnost vodnica, ljubezen in spoštovanje do soljudi pa njeni spremljevalki« (CS 69). Svetovni dan Zemlje nas torej zelo resno nagovarja, da si vsak posameznik na svoj način prav vsak dan prizadeva za trajnostno naravnan razvoj, zdravo okolje in bivanje ter za okoljsko in podnebno bolj prijazen planet!

Fotografije so s spleta.

Viri: Splet in različni mediji.

Zbral in uredil: Franci Koncilija

Svetovni dan knjige in noč knjige

Svetovni dan knjige je praznik, ki je tesno povezan s književnostjo, saj sta 23. aprila 1616 umrla znamenita književnika Miguel de Cervantes in William Shakespeare. V počastitev teh dveh in vseh književnikov sveta je UNESCO leta 1995 razglasil 23. april za SVETOVNI DAN KNJIGE IN AVTORSKIH PRAVIC.

V Sloveniji je praznik knjige naletel na odličen sprejem, tako smo iz enega dneva praznovanje raztegnili na ves april, dogodki pa bodo segli tudi v maj. Z idejo in geslom prireditve »Podarimo knjigo« pa je 23. april postal tudi dan podarjanja knjig.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\0 - MEDNARODNI DNEVI\23 - APRILA 2022 - SVETOVNI DAN KNJIGE\FOTKA - 2.jpg
C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\0 - MEDNARODNI DNEVI\23 - APRILA 2022 - SVETOVNI DAN KNJIGE\FOTKA - 3.jpg

Tako je svetovni dan knjige posvečen promociji branja, založništva in zaščiti avtorskih pravic ter intelektualne lastnine.Pisatelj Slavko Pregl je tako pred leti v poslanici ob SLOVENSKIH DNEVIH KNJIGE zapisal, da smo Slovenci dobri bralci in da je slovenščina nekaj posebnega, saj je eden redkih jezikov, ki ima dvojino. Vzemimo si čas za dobro knjigo. Ne le ob svetovnem dnevu knjige, temveč vsak dan. Dopustimo si, da nas knjiga obogati in nam odpira nova obzorja. 

http://osenams.splet.arnes.si/files/2021/04/12-300x300.jpg
C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\0 - MEDNARODNI DNEVI\23 - APRILA 2022 - SVETOVNI DAN KNJIGE\FOTKA - 5.jpg

Noč knjige pa je mednarodni dogodek, s katerim tudi praznujemo 23. april, svetovni dan knjige. Njegov namen je preko najrazličnejših kulturnih dogodkov promovirati branje in knjigo v vseh plasteh družbe. Z letošnjo Nočjo knjige se Slovenija poklanja stoletnici rojstva pesnika Karla Destovnika Kajuha. Verz  Nosimo srca v dlaneh iz njegove pesmi Ko človek bo človeka prepoznal je bil izbran za srčno nit letošnjega pomladnega praznovanja. Tudi vi se lahko pridružite praznovanju Noči knjige. V petek, 22. aprila , in v soboto, 23. aprila, vas društvo Festival Sanje v sodelovanju z Vodnikovo domačijo vabi v park Zvezda v Ljubljani, kjer bo po triletnem premoru ponovno vzbrstel knjižni sejem. Večer pa lahko preživite tudi ob branju knjig, pripovedovanju ali poslušanju pesmic, pravljic in pripovedk. Naj bo to čas, ko se obrnemo vase, da bi negovali svoje notranje vrtove, da vzcvetijo v svet, v katerem bo človek človeku človek. Naj bo to noč, ko z lepoto in domišljijo prebujamo srca in duše.

Srčno vabljeni k soustvarjanju praznika, naj zazveni naš skupni glas ljubezni in sočutja, kot nam kličejo Kajuhovi verzi:

Ljudje,

če v vaših bi očeh razbral,

po kakšnih hodite poteh,

in če vsakdo od vas srce

na dlani bi dal,

da človek bi človeka prepoznal, 

takrat bi v hipu

stari svet propal …

Vir in fotografije so s spleta.

Zbral in uredil: Franci Koncilija 

Razmišljanja o izvoru knjige

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\0 - MEDNARODNI DNEVI\23 - APRILA 2022 - SVETOVNI DAN KNJIGE\RAZMIŠLJANJA O KNJ\biblija2.jpg

Najimenitnejša knjiga na svetu, ki je bila prevedena v največ svetovnih jezikov, je gotovo Biblija (grško: knjižice) in je v tesni povezavi z libanonskim mestom Biblosom, kjer so pretovarjali egipčanski papirus. Kaj je potem knjiga? Po mednarodnih normah je knjiga knjiga, če ima vsaj 49 strani. V nasprotnem primeru je to brošura (franc. brochure). Nekateri menijo, da pojem knjige izhaja iz kitajščine, v slovanske jezike pa je knjiga prišla prek perzijskega jezika. Drugi pa prisegajo, da izraz knjiga korenini v mrtvem asirskem jeziku, kjer so knjigo imenovali pečat, v armenskem jeziku pa še danes knjigi pravijo »knik«. Nazivi za knjigo v germanskih jezikih, kot so Buch, book in bok, pa izhajajo iz besede bukva ali tudi bukvar. Tudi romanski jeziki niso kaj dosti bolj domiselni: svoja imena za knjigo so izvedli iz latinskega jezika liber (libro), kar pomeni knjiga. Rimski liber je bil sestavljen iz ene ploščice, združene ploščice pa so imenovali codex. 

Sodobne knjige so brez papirja, napisane so v elektronski obliki (grško: elektron, jantar) ali na displeju (zaslon, ekran). 

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\0 - MEDNARODNI DNEVI\23 - APRILA 2022 - SVETOVNI DAN KNJIGE\RAZMIŠLJANJA O KNJ\FOTKA - 2.png

Življenjska doba takšnih »knjig« ni znana, njihovi bralci pa nikoli ne bodo mogli reči: »Rad imam to knjigo!«

Vir in fotografiji sta s spleta.

Zbral in uredil: Franci Koncilija

330 let rojstva italijanskega violinskega virtuoza Guiseppeja Tartinija

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\0 - SVETOVNI IN MEDNARODNI DNEVI\23 - APRILA 2022 - SVETOVNI DAN KNJIGE\TARTINIJEVO LETO\FOTKA - 1.jpg

Tartinijev spomenik v Piranu

Osmega aprila 2022 je minilo 330 let, odkar se je v Piranu rodil  italijanski skladatelj in violinist Giuseppe Tartini. 

Njegov oče Gian Antonio je leta 1678 kot trgovec iz Firenc prišel v Piran, kjer se je leta 1685 poročil z domačinko. V družini se je rodilo devet otrok, trije so umrli kmalu po rojstvu, Giuseppe se je rodil kot  četrti otrok. Beneška republika, ki je vladala mestu, je njegovemu očetu kmalu zaupala pomembno funkcijo solnega pisarja, ki je nadzoroval kakovost in količino soli v piranskih solinah v Strunjanu, Sveti Luciji in Sečovljah. Uspešni oče Antonio je užival velik ugled in piranski minoriti, ki so bili v mestu že od leta 1301, so ga leta 1699 izbrali za zaščitnika in dobrotnika, s čimer je družina Tartini pridobila pravico do pokopa v grobnici sredi samostanske cerkve sv. Frančiška v Piranu.

Že v najzgodnejših otroških letih se je Giuseppe odločil za igranje violine, ki ji je posvetil vse življenje. Jeseni 1708 se je vpisal na študij prava na univerzi v Padovi. Kmalu je spoznal, da je njegov edini pravi poklic glasba. Spomnil se je, da je Giovanni Torre, stric po materini strani, predstojnik samostana Frančiškovih bratov v Assisiju, ki ga je odprtih rok sprejel. Pri njem je ostal do leta 1715, ko se je lahko predajal le glasbi. Leta 1715 se je vrnil k ženi v Padovo. Za njegovo glasbeno napredovanje je bilo pomembno srečanje s skladateljem in violinistom Francescom Veracinijem

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\0 - SVETOVNI IN MEDNARODNI DNEVI\23 - APRILA 2022 - SVETOVNI DAN KNJIGE\TARTINIJEVO LETO\FOTKA - 3.jpg
Giuseppe Tartini   
C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\0 - SVETOVNI IN MEDNARODNI DNEVI\23 - APRILA 2022 - SVETOVNI DAN KNJIGE\TARTINIJEVO LETO\FOTKA -.jpg
Središče Pirana s Tartinijevim spomenikom

Posvetil se je izpopolnjevanju svoje violinske tehnike. Eksperimentiral je tudi z violinskim lokom in ga tehnično izpopolnjeval s podaljševanjem. Konec leta 1719 je šel v Benetke in tam učil violino predvsem učence beneških plemiških družin. Spomladi 1721 se je vrnil v Padovo in nastopil mesto prvega violinista v orkestru kapele bazilike sv. Antona. Nastopal je tudi po drugih mestih. Od januarja 1724 do junija 1726 je deloval v Pragi, potem pa se je ustalil v Padovi, kjer je odprl lastno glasbeno šolo. V njej je učil igranje na violino, elemente harmonije, kontrapunkta in osnove komponiranja. Učenci so prihajali z vseh koncev Evrope, zato so ga imenovali učitelj narodov. Ob nedeljah se je v padovanski baziliki zbirala množica domačinov in tujcev, ki so prihajali poslušat »prvega violinista Evrope«. Leta 1740 mu je ohromela desna roka, zato se je bolj posvetil glasbenemu poučevanju. Leta 1765 so ga upokojili in mu zagotovili dosmrtni honorar prvega violinista. Leta 1769 mu je umrla bolehna žena Elisabetta. K njemu je prišel živet zvesti prijatelj Antonio Vandini. Giuseppe Tartini je zaradi gangrene na nogi umrl 26. februarja 1770, natanko eno leto za svojo ženo. Oba sta pokopana v cerkvi sv. Katarine v Padovi, nasproti hiše, kjer sta stanovala.Tartini je od otroštva dalje vsak dan igral na violino in se z vztrajno vajo postopoma približeval vrhunski virtuoznosti. Kot zrel in priznan glasbenik je zasedel ugledno mesto prvega violinista in dirigenta kapele bazilike sv. Antona v Padovi, kjer je deloval 45 let. Hvalnico njegovi virtuoznosti so izrekli tudi mnogi veliki in svetovno prepoznavni violinisti. Ugledni slovenski violinist Črtomir Šiškovič (1956) priznava: »Po mojem mnenju ostaja Tartini eden največjih predstavnikov svetovne violinske virtuoznosti, njegov opus pa eden ključnih stebrov violinske šole preteklosti in prihodnosti.«

Tartini01

Tartinijev muzej v Piranu


Tartini je pisal predvsem instrumentalno glasbo, skoraj vsa svoja dela je posvetil violini. Njegov opus obsega več kot 300 skladb. Najbolj slavna je sonata Vražji trilček. David Ewen v svoji Enciklopediji glasbenih umetnin (DZS, Ljubljana 1974) navaja Tartinijevo razlago o nastanku tega glasbenega bisera.

»Neko noč 1713 sem sanjal, da sem se zapisal vragu, ki mi je obljubil, da mi bo na uslugo ob vsaki priložnosti … Nazadnje sem pomisli, da bom vragu ponudil svojo violino in videl, kakšen glasbenik je, tedaj pa je v moje veliko presenečenje zaigral nenavadno lep solo s tako sijajnim okusom in tako natančno, da je to prekašalo vso glasbo, ki sem jo do tedaj slišal ali si jo zamislil v vsem življenju. Presenečenje in navdušenje sta me tako prevzela, da mi je jemalo dih, in od silovitega občutka sem se zbudil. Takoj sem segel po violini v upanju, da se bom spomnil vsaj del tistega, kar sem slišal, a zaman! Delo, ki so mi ga navdihnile te sanje in sem ga takrat napisal, je nedvomno moja najboljša skladba. Imenujem jo sonata Vražji trilček.«  

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\0 - SVETOVNI IN MEDNARODNI DNEVI\23 - APRILA 2022 - SVETOVNI DAN KNJIGE\TARTINIJEVO LETO\pasted image 0.png

Tartinijeve sanje

Leta 1727 je Tartini odprl v Padovi svojo violinsko šolo, v katero je sprejemal le najbolj nadarjene učence iz vse Evrope. Študij je pri njem trajal leto ali dve, lahko tudi dlje. Letno je izšolal dva do deset učencev. Revnim glasbenikom je omogočal brezplačen študij. V 14 letih je obiskovalo njegovo šolo kakih 200 glasbenikov. Pomembna so tudi Tartinijeva teoretična didaktična dela.  Znamenito je njegovo pismo učenki Maddaleni Lombardini,  v katerem kratko in jedrnato povzema bistvena navodila za igranje violine, ki ga še vedno upoštevajo in navajajo violinski pedagogi in učbeniki. Violinisti, ki so izšli iz njegove šole, so povsod širili njegov način igranja in tudi njegov pedagoški pristop.

Tartini02

Tartinijeva rojstna hiša, minoritski samostan in panorama Pirana

Spominska soba Giuseppeja Tartinija v njegovi rojstni hiši je dislocirana zbirka Pomorskega muzeja Piran. V njej je poleg dragocenih muzejskih eksponatov razstavljeno tudi izvirno Tartinijevo pisno gradivo. Največji zaklad spominske sobe je Tartinijeva violina.

Tartini03
C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\0 - SVETOVNI IN MEDNARODNI DNEVI\23 - APRILA 2022 - SVETOVNI DAN KNJIGE\TARTINIJEVO LETO\o_tartini-6_1024.jpg
Tartinijeva violina

Violino je izdelal Nicolo Amato, datirana je med letoma 1715 in 1725. V Piranu je ohranjena le ena od treh violin, ki jih je v Padovi po smrti zapustil Tartini. Med drugo svetovno vojno so jo skrili pod kamnito stopnišče piranske mestne hiše, kjer je dragoceni instrument razpadel na sestavne dele. Leta 1954 jo je restavriral violinist in goslar Maksimilijan Kalar, zatem še Vili Demšar (1990) ter Laszlo Lakatos (2005). Zbirka Tartinijeve zapuščine je bila prva stalna kulturno-zgodovinska zbirka, odprta v palači Gabrielli leta 1954, leto zatem so jo dopolnili s spalnim pohištvom iz vile Tartinijevih v Strunjanu, ki so jo tedaj porušili. 

Tartini04

Tartinijeva zapuščina v Piranu

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\0 - SVETOVNI IN MEDNARODNI DNEVI\23 - APRILA 2022 - SVETOVNI DAN KNJIGE\TARTINIJEVO LETO\Nova mapa\FOTKA - 10.jpeg
C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\0 - SVETOVNI IN MEDNARODNI DNEVI\23 - APRILA 2022 - SVETOVNI DAN KNJIGE\TARTINIJEVO LETO\Nova mapa\FOTKA - 11.jpg

Tartinijeva posmrtna maska  je najbolj verna podoba njegovega obličja, verjetno odlita po maski, ki jo hrani konservatorij v Trstu. Dvestoletnico Tartinijevega rojstva so slovesno proslavili šele 2. avgusta 1896 z odkritjem njegovega spomenika na piranskem trgu, ki nosi ime po njem. Kip je izdelal beneški kipar Antonio Dal Zotto.

Fotografije so s spleta.

Vir: Ognjišče

Zbral in uredil: Franci Koncilija