Vsi prispevki, ki jih je objavil/a Franci Koncilija

LEGENDARNI SLOVENSKI ŠAHIST BRUNO PARMA – OSEMDESETLETNIK

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\BRUNO PARMA - 80-LET\Bruno_Parma.jpg
C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\BRUNO PARMA - 80-LET\bruno-parma-da47a3a4-08eb-4a94-b1c4-a3a2c1c3879-resize-750.jpeg

Slovenski šahovski velemojster in olimpionik Bruno Parma

V preteklem letu so številni šahisti po vsem svetu slavili vrsto imenitnih obletnic. Sedemdeset let so proslavili Anatolij Karpov, Ian Timman, Zoltan Ribli, Rafael Vaganjan, Gyula Sax in Ulf Andersson, ki so desetletja dolgo blesteli na svetovnih prvenstvih. Praznovali smo tudi Slovenci – legendarni velemojster Bruno Parma pa je 30.decembra 2021 pa je slavil osemdeseti rojstni dan.

Svetovno znanega slovenskega šahista Bruna Parme, po skoraj tri desetletja trajajoči karieri, že dolgo ni več za šahovnicami, turnirske arene je dokončno zapustil okoli leta 2010. Parma je namreč zablestel že kot mladenič: leta 1961 se je okitil s takrat zelo prestižnim naslovom mladinskega svetovnega prvaka, dve leti pozneje pa je že postal šahovski velemojster. Tekmoval je tudi na olimpijskih igrah, kjer je prejel kar šest olimpijskih kolajn, štiri srebrne in dve bronasti. Parma je bil odličen mentor in najboljši zgled številnim mlajšim šahovskim generacijam, škoda pa je bila, da se je odpovedal aktivnemu šahu v obdobju, ko je bil še kakovosten in ustvarjalen in bi kraljevski igri lahko še veliko dal.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\BRUNO PARMA - 80-LET\sah-vsakogar-bruno-parma-in-boris-kutin-slika-21788523.jpg
C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\BRUNO PARMA - 80-LET\sah-roll-up-40-x-40-cm-3403424_1.jpg
C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\BRUNO PARMA - 80-LET\sah-vsakogar-bruno-parma-boris-kutin-slika-20273351.jpg

Parma je v svoji karieri šahovskega profesionalca prijateljeval in igral z mnogimi svetovnimi prvaki, še posebej pa je čislal kontroverznega Roberta Fischerja, s katerim je prvič igral leta 1961 in remiziral. Družil se je tudi z nekdanjim svetovnim prvakom Borisom Spaskim v njegovi moskovski dači, še danes pa ohranja stike s Svetozarjem Gligorićem, dolga leta najboljšim jugoslovanskim igralcem.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\NAGRADA COSTA - 2021\boby.jpg
Robert Fisher
C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\NAGRADA COSTA - 2021\Boris_Spasski_1984_Saloniki.jpg
Boris Spaski
C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\NAGRADA COSTA - 2021\gligorić.jpg
Svetozar Gligorić

ZAKLJUČEK

Bruno Parma je bil velemojster pozicijske igre, bil pa je tudi sijajen taktik. Spoštovali so ga najpomembnejši šahisti sveta. Bil je praktično nepremagljiv, zato je igral proti najtežjim nasprotnikom in je vedno upravičil svoj nastop. S Stojanom Pucem, Vasjo Pircem in Albinom Planincem predstavlja zlato generacijo svetovno znanih in uglednih slovenskih šahistov.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\BRUNO PARMA - 80-LET\maxresdefault.jpg

Fotografije so s spleta.

Vir: Večer

Zbral in uredil: Franci Koncilija

2022 JE LETO PAVLETA ZIDARJA (1932–1992)

UVOD

V letu 2022 bi najprej 6. januarja pokojni Pavle Zidar, eden najplodovitejših, najbolj množično branih pisateljev in eden prvih svobodnih umetnikov pri nas, praznoval  devetdeseto obletnico rojstva,  trideseto obletnico smrti pa 12. avgusta. Pavle Zidar je bil pionir tistega, kar danes imenujemo gmotna stiska samostojnega kulturnega delavca. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\00000000000000 - 14 - PROZA - PRISPEVKI ZA OBJAVO\PAVLE ZIDAR - OBLETNICI\img_00000775.jpg

Pesnik in pisatelj Pavle Zidar

Bil je eden najplodovitejših povojnih slovenskih prozaistov. Njegov opus je med najobsežnejšimi v slovenski literaturi vseh časov. Rodil se je kot Zdravko Slamnik 6. januarja 1932 na Slovenskem Javorniku pri Jesenicah. Najprej je po končanem učiteljišču v Ljubljani učiteljeval v več krajih na Dolenjskem, potem v Piranu, kasneje pa se je kot eden prvih po vojni, že leta 1965, odločil za poklic svobodnega pisatelja. Učiteljevanje je bil primoran zapustiti, ker je prihajal v spore z oblastjo, ki ga je kasneje izključila tudi iz partije. 

Njegova prva knjiga, Kaplje ognjene, ki je izšla leta 1960 je bila pesniška, po njej pa se je posvetil izključno prozi. Kasneje se je umaknil v kartuzijo Pleterje, kjer je leta 1965 napisal tematsko pogumni roman Sveti Pavel, o dveh dolenjskih bratih – enem partizanu, drugem belogardistu in roman Oče naš. Šele proti koncu življenja se je delno spet vrnil k poeziji.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\00000000000000 - 14 - PROZA - PRISPEVKI ZA OBJAVO\PAVLE ZIDAR - OBLETNICI\FOTKA - 3.jpg
Kartuzija Pleterje
C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\00000000000000 - 14 - PROZA - PRISPEVKI ZA OBJAVO\PAVLE ZIDAR - OBLETNICI\Sveti_Pavel_(novel).jpg
C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\00000000000000 - 14 - PROZA - PRISPEVKI ZA OBJAVO\PAVLE ZIDAR - OBLETNICI\oce_nas-350x400.jpg

ZIDARJEV USTVARJALNI OPUS

Po plodovitosti se njegov ustvarjalni opus lahko primerja le še z Ivanom Cankarjem. Zidar je neutrudno ustvarjal, napisal je 71 knjig, od tega 35 romanov in 18 novelističnih zbirk, pet povesti oziroma pripovedi, 16 otroških in mladinskih del in dve pesniški zbirki. Največ se je loteval socialnih, psiholoških, religioznih in erotičnih vprašanj človekovega življenja – vedno v prepoznavnem slovenskem okolju in z avtobiografsko obarvanimi liki. Leta 1987 je prejel Prešernovo nagrado. V utemeljitvi so zapisali: »Nosil in vodil ga je tok žive pripovedi in samo tako je lahko ostal zvest življenju, ki je pljuskalo v njem in okrog njega…!« 

Zidar je prejel tudi nagrado Prešernovega sklada, Prežihovo nagrado za povest Sveti Pavel in nagrado mesta Ljubljane za mladinsko povest Kukavičji Mihec. Nekaj njegovih romanov pa so prevedli v trinajst tujih jezikov. Novomeška knjižnica Mirana Jarca pa hrani velik del Zidarjeve literarne zapuščine.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\00000000000000 - 14 - PROZA - PRISPEVKI ZA OBJAVO\PAVLE ZIDAR - OBLETNICI\pavle-zidar-pisem-knjigo-slika-19367990.jpg
C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\00000000000000 - 14 - PROZA - PRISPEVKI ZA OBJAVO\PAVLE ZIDAR - OBLETNICI\cudezi-pavle-zidar-slika-4084467.jpg

ZIDARJEV ODNOS DO KRITIKOV IN DO SVOJEGA PISANJA

Pavle Zidar ni maral intervjujev, ob podelitvi nagrade pa je vendarle dejal, da človek ni homo religiosus niti zoon politikon, še manj homo faber ali homo sapiens, temveč samo homo naturalis! O svojih knjigah pa je nekje zapisal: »Braniti svoje delo ali polemizirati s komer koli je mlatenje prazne slame, komedijanstvo. Delo se brani samo pred spletkarsko, politično naročeno kritiko. Pisatelj naj se pred kritikom vede, kakor je treba: po moško«! Pisateljeva in pesnikova dolžnost je, da ne dopustita človeka podružbiti in ga tako prignati do neke uravnilovke mišljenja in govorjenja. Ustvarjati morata ljudi, ki so si navzven in navznoter različni. Zidarjeva ustvarjalna zgodba se nam najprej prikazuje kot osebno pričevanje o nepozabnem in hudem popačenju stvarnosti v našem povojnem času, ki pa vseskozi ostaja  inovativna, avtorska, sveža in poetična. Pri vsem tem pa se ga niso nikoli dotaknile modne prozne oblike, ampak je vseskozi ostajal zvest življenju in samemu sebi. Zato je bil tudi zelo bran pisatelj, kar je gotovo posledica pisateljevega prepričanja, da je »poslanstvo knjige v razumljivosti«!  

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\00000000000000 - 14 - PROZA - PRISPEVKI ZA OBJAVO\PAVLE ZIDAR - OBLETNICI\pavle-zidar-jezus-v-casu-potovanje-palestini-slika-170317.jpg
C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\00000000000000 - 14 - PROZA - PRISPEVKI ZA OBJAVO\PAVLE ZIDAR - OBLETNICI\images.jpg

Na vprašanje, kaj meni o svojem pisanju je Zidar dejal, da gre za misterij, ki po eni strani človeka muči, po drugi pa ga odrešuje. Beseda je duša parabole, še posebej, če je šla skozi postopek, kako priti do umetniškega razodetja… Ko ga ustvarimo, smo v bistvu prišli v stik z resnico. Beseda ujeta v paraboli živi svojo večnost, ko nas že dolgo več ni…V njej videvamo čas, merilo časa in njegovo nasprotje. Čas je vedno na begu in ga lovimo v prispodobo. 

ZAKLJUČEK

Pisatelj Pavle Zidar je umrl 12. avgusta 1992 v Ljubljani, pokopali pa so ga na piranskem pokopališču. V stanovanju v Luciji je njegov delovni prostor preurejen v spominsko sobo, na pisateljevi rojstni hiši na Javorniku pri Jesenicah pa je spominska plošča, v avli Osnovne šole Koroška Bela pa stoji njegov kip, delo akademskega slikarja Jake Torkarja…Samo na Dolenjskem, kjer je poučeval na Osnovni šoli na Karteljevem, pisal romane v samostanu Pleterje itd…, pa Zidar nima nobenega spomenika.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\00000000000000 - 14 - PROZA - PRISPEVKI ZA OBJAVO\PAVLE ZIDAR - OBLETNICI\250px-Pavle_Zidar_here-was-born_plaque.jpg
C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\00000000000000 - 14 - PROZA - PRISPEVKI ZA OBJAVO\PAVLE ZIDAR - OBLETNICI\_home_datadisk_arhiv_assets_transfer_images_web_201111_02_311029967-EP_3.jpg

Fotografije so s spleta.

Vir: Večer

Zbral in uredil: Franci Koncilija

DELA TREH BAROČNIH SLIKARJEV STRAUSSOV

257950672_3158521834384238_7417150341084216564_n

Otvoritvena slovesnost razstave

Ob 300. obletnici rojstva slikarja Janeza Andreja Straussa v KPM danes odpirajo občasno razstavo o življenju in delu treh slovenjgraških baročnih slikarjev Straussov.

V Koroškem pokrajinskem muzeju (KPM) Slovenj Gradec so na ogled postavili novo občasno razstavo Strauss Pinxit, Po poteh slovenjgraških baročnih slikarjev Straussov. 

image

   Razstava del slikarjev Strauss

Razstava sledi kronološkemu zaporedju življenjskih zgodb treh slikarjev, ki so v 17. in 18. stoletju živeli v Slovenj Gradcu.

Avtorica razstave je Aleksandra Čas s slovenjgraškega KPM, v projektu pa sodeluje še Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož ter Nadžupniji Šmartno pri Slovenj Gradcu in Laško, ki hranijo pomembna likovna dela omenjene slikarske družine.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\BAROČNI SLIKARJI V SLOVENJ GRADCU\12029771_10208990008613078_1170475882613619231_o.jpg

Avtorica razstave Aleksandra Čas

Strauss Pinxit je eden od treh osrednjih projektov KPM v letošnjem programskem letu. Z novo občasno razstavo o življenju in delu treh slovenjgraških baročnih slikarjev Straussov zaznamujejo 300. obletnico rojstva najmlajšega med njimi, Janeza Andreja Straussa (1721-1783) ter se posvečajo spominu na prehojeno pot treh mož in nekdanjih aktivnih meščanov. Poleg že omenjenega še Janeza Straussa in Franca Mihaela Straussa. »Posamezni umetnostni zgodovinarji so z zavzetim raziskovanjem v 20. stoletju predstavnike družine Strauss umestili ob bok osrednjim baročnim slikarjem na Slovenskem. Zelo pomemben delež k ohranitvi spomina nanje pa je prispeval tudi župnik in zbiratelj Jakob Soklič, zato se razstava ob izteku združi s stalno Sokličevo zbirko, saj v njej hranimo tudi deset del Janeza Andreja Straussa,« je povedal direktor KPM Tadej Pungartnik. Kot dodaja, so tri generacije slikarjev Strauss s svojim ustvarjalnim angažmajem obogatile kulturno podobo dežel Koroške in Štajerske in ta se je v veliki meri ohranila vse do danes.

Direktor Tadej Pungartnik  

Da so na omenjene slikarje skoraj malo pozabili v pomenu prezentacije, torej pripovedovanja zgodb, je na današnji novinarski konferenci dejala avtorica razstave Aleksandra Čas. »Nas pa spremljajo njihova predvsem oltarna dela, ki so na ogled vsak dan. Na njihovo zgodbo smo opozorili po dobrega pol stoletja, toliko časa je namreč minilo odkar so bila njihova dela zadnjič na ogled v takratnem Umetnostnem paviljonu v Slovenj Gradcu. Tokratna razstava je zasnovana kot sodobna muzejska postavitev, od prepleta zgodbe o začetkih družine Strauss v Slovenj Gradcu, prek življenja in dela treh osrednjih protagonistov do predstavitve izbranih del v kombinaciji s sodobnimi reprodukcijami,« razlaga Časova.

image

Krajini Franca Mihaela Straussa. 

V muzeju ob razstavi načrtujejo tudi pester spremljevalni program. V kolikor bodo epidemiološke razmere to omogočale bodo prihodnje leto med drugim organizirali oglede v izbranih cerkvah, kjer so se dela slikarjev Straussov ohranila vse do danes.

Razstava bo odprta do avgusta 2022.

Fotografije so s spleta.

Vir: Večer

Zbral in uredil: Franci Koncilija

TONE KRALJ (1900–1975), UPORNIK S ČOPIČEM

Rafaelovo društvo iz Ljubljane je v začetku marca 2020 k pogovoru povabilo umetnostno zgodovinarko Vereno Koršič Zorn, ki je na zanimiv način izčrpno osvetlila življenje in delo akademskega slikarja, grafika in kiparja Toneta Kralja. Uvodoma je povedala:

Umetnostna zgodovinarka Verena Koršič Zorn

»Človek je bitje, ki se prej ali slej sreča z življenjskimi preizkušnjami. Nobenemu nista prihranjena fizično trpljenje in duševna stiska. Pogosto so se v zgodovini ponavljala obdobja, ko je trpljenje zagrnilo celotne narode in postalo nekakšna vesoljna preizkušnja človekove vzdržljivosti. Prav tako življenjski tok posameznega človeka naplavi toliko bolečine, nepotešenih želja in neizpolnjenih upov, da človeška zavest brezupno hlasta po še tako neznatni reži svetlobe. Vsako trpljenje, naj bo duševno ali telesno, človeka prekali in v njem razvije čut zaznavanja vsakršnega nenavadnega vzgiba v sočloveku. Le zrela in občutljiva osebnost lahko podoživlja in posreduje podobne občutke, čeprav sama mogoče nikoli ni doživela skrajnih meja fizičnega ali duševnega in duhovnega trpljenja.«

Zakaj ste se odločili za študij umetnostne zgodovine?
Odkar pomnim, sem zelo rada risala, z zanimanjem opazovala slike, kipe in ostalo okrasje v cerkvah, kasneje tudi v muzejih in galerijah. To se je z leti krepilo, vedno bolj sem občudovala človekovo ustvarjalnost in se spraševala o izvoru neusahljivega vira, ki umetnike napaja in vodi do uresničevanja njihovih zamisli. Po končani klasični gimnaziji v Gorici, na kateri nas je za latinščino, grščino in umetnostno zgodovino navduševal odličen profesor Milko Rener, sem se odločila za študij umetnostne zgodovine.  

Diplomirali ste iz baročne umetnosti. Kateri umetnostni slog vam je najbolj blizu?
Za diplomo iz baročne arhitekture sem se odločila tudi zaradi odličnega profesorja Naceta Šumija, ki je predaval o slovenski umetnosti oziroma o umetnosti na slovenskih tleh in je imel izreden posluh za slovensko usodo in ustvarjalnost na ozemlju, ki je po drugi svetovni vojni pripadlo Italiji. Glede slogov pa je vsak poseben in enkraten, v vsakem je nekaj, kar gledalca bolj ali manj nagovarja, zato v vsakem slogu najdem nekaj, kar ustreza mojemu okusu.  

C:\Users\uporabnik\Desktop\ZA LEKTURO  ZA LEKTORIRATI\36 - 2020 - TONE KRALJ - INTERVJU\FOTOGRAFIJE\FOTOGRAFIJA - TONE KRALJ.jpg
C:\Users\uporabnik\Desktop\ZA LEKTURO  ZA LEKTORIRATI\36 - 2020 - TONE KRALJ - INTERVJU\FOTOGRAFIJE\TONE KRALJ - AVTOPORTRET.jpg

Tone Kralj                                         Avtoportret

Za študij umetnostne zgodovine ste izbrali ljubljansko filozofsko fakulteto. Kaj je botrovalo tej odločitvi?
Pred nekaj desetletji je bil za Slovence iz zamejstva študij na ljubljanski univerzi iz različnih vzrokov še redkost. Kljub temu sem se odločila, da bom svoj univerzitetni kurikulum opravila na slovenski univerzi, v slovenskem jeziku! Poleg tega je bil študij umetnostne zgodovine na ljubljanski filozofski fakulteti samostojni oddelek, česar v Italiji ni bilo.  

Kaj vas je pri Kraljevi umetnosti tako pritegnilo, da ste se o njegovih delih odločili napisati knjigo?
Zamisel o knjigi ni bila moja, ampak se je rodila v sklopu zveze Slovenske katoliške prosvete v Gorici. V začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja so se v Zvezi odločili, da bi v sodelovanju s Slovensko prosveto iz Trsta uvrstili v niz večjih pobud tudi predstavitve del slovenskih umetnikov, ki so zapustili pomembno sled v zamejskem prostoru. Tako je bil že leta 1981 predstavljen umetnik France Gorše, leta 1985 pa je prav tako v goriškem Avditoriju zaživela razstava del Toneta Kralja. Takratni predsednik Slovenske katoliške prosvete dr. Damjan Paulin me je pritegnil k sodelovanju in mi zaupal pripravo kataloga. Uspelo mi je zbrati precejšnje število Kraljevih premičnih del, ki domujejo na slovenskem ozemlju v Italiji od Kanalske doline do Trsta. Leta 2008 pa sem ponovno sprejela vabilo, tokrat Goriške Mohorjeve družbe in dr. Damjana Paulina za predstavitev cerkvenih poslikav Toneta Kralja na Primorskem. Ker je njegov opus na Primorskem ogromen, sem se omejila na cerkvene poslikave v zamejstvu. Knjiga je izšla s prevodom v italijanščino, saj Toneta Kralja sosedje Italijani sploh ne poznajo!

Vas je Kralj pritegnil kot zamejko ali bolj kot umetnostno zgodovinarko?
Bodisi kot zamejsko Slovenko bodisi kot umetnostno zgodovinarko. Bil je ob pravem času na pravem mestu, znal se je vživeti v primorske ljudi in njihovo trpljenje, bil je Dolenjec s primorskim srcem. Pri Kralju se narodnostni in umetnostni pol tako tesno prepletata, da ju je nemogoče ločevati. To je tudi njegova posebnost, ki se je spodbudno izkazovala in udejanjala v najhujših časih fašističnega nasilja nad primorskimi Slovenci.     

Poznate ljudi, ki so Kralja osebno poznali. Kaj so vam povedali? Kakšen človek je bil Tone Kralj?
Ljudje, ki so ga poznali in s katerimi sem se o njem lahko pogovarjala, so poudarjali njegovo globoko vero, skromnost, nezahtevnost glede življenjskih potreb, izredno delavnost, poštenost, požrtvovalnost, zahtevnost do lastnega poklica, predanost umetniškim izzivom, ki so se mu vedno znova postavljali na ustvarjalno pot. Iz njegovih del, predvsem tistih, ki so nastajala od konca prve do konca druge svetovne vojne, pa lahko razberemo, da je bil pogumen, neustrašen, tudi izzivalen, včasih kar nagajivo ironičen, drzen; vse to je bilo za tisti čas izredno tvegano in smrtno nevarno. Poleg tega je svoje delo opravljal za izredno skromno plačilo!  

Iz kakšne družine je izviral?
Tone Kralj se je rodil v družini, ki je štela šest otrok, od katerih sta dva umrla že v rani mladosti. V kmečkem okolju, iz katerega je izhajal in v katerem se je preživljala njegova družina, pa je vladal ustvarjalni duh, zdrava kmečka zvedavost, ki je našla uteho v vsakovrstnem razpoložljivem branju. Rezbarska tradicija pa je imela v družini že dolgo domovinsko pravico, saj sta bila oče Janez in stric, ki je živel z njimi, rezbarska in slikarska samouka. Nič čudnega torej, da sta iz takega družinskega okolja izšla kar dva odlična umetnika, starejši brat France in pet let mlajši Tone.  

Osebno ste poznali njegovo hčer Tatjano Kralj. Kaj vam je povedala o svojem očetu? Kakšen je bil njun odnos glede na to, da je bil zaradi dela na Primorskem veliko odsoten?

Res sem imela srečo, da sem osebno spoznala vsaj njegovo edinko Tatjano in stkala z njo iskrene prijateljske vezi. Njen nenaden odhod v večnost me je zelo užalostil. Gospa Tatjana je sicer nadaljevala družinsko glasbeno tradicijo po materini strani (čeprav je bila njena mati Mara Jeraj slikarka in keramičarka), saj je bil Tatjanin ded Karel Jeraj violinist, koncertni mojster orkestra dunajske Dvorne opere in Filharmonije, njeni teti Vida in Karola (Oli) violinistka in violončelistka, sama pa se je v tujini uveljavila kot odlična operna pevka. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\VOŠČILO - VELIKA NOČ - 2021\NAGROBNIK TATJANE KRALJ.jpg
C:\Users\uporabnik\Desktop\VOŠČILO - VELIKA NOČ - 2021\Tatjana_Kralj.jpg

Tatjana Kralj, slikarjeva hčerka

Rodila se je leta 1932 in je bila v času, ko je bil oče največkrat odsoten, še otrok, poleg tega pa je bil to čas hudih človeških stisk v vseh pogledih, in je tudi skrb za varnost marsikdaj preglasila in onemogočala družinsko življenje. O svojem očetu je vedno govorila z veliko ljubeznijo, zelo ga je cenila kot človeka in kot umetnika. Včasih jo je oče, ki mu je občasno tudi žena Mara pomagala pri delu, še otroka vzel s sabo na delovne poti po Primorski (spominjala se je npr. srečanja in otroškega igranja v Gorici s hčerko Lojzeta Bratuža, žrtve fašističnega nasilja, dr. Lojzko Bratuž).    

Preden se posvetiva Tonetovi umetnostni poti – ali nam lahko na kratko predstavite še brata Franceta, tudi slikarja?

C:\Users\uporabnik\Desktop\VOŠČILO - VELIKA NOČ - 2021\France_Kralj_1929.jpg
C:\Users\uporabnik\Desktop\VOŠČILO - VELIKA NOČ - 2021\kralj-6-img_3852.jpg

Slikarjev starejši brat France Kralj           

Tonetov starejši brat France (Zagorica, 26. september 1895, Ljubljana, 16. februar 1960) je v Ljubljani končal obrtno šolo, nato je dve leti delal v delavnici kiparja Alojzija Progarja v Celovcu. Leta 1913 je odšel na Dunaj in se tam vpisal na kiparski oddelek Akademije upodabljajočih umetnosti. Zaradi vojne je moral študij prekiniti. Med letoma 1919 in 1921 je študiral slikarstvo v Pragi. Z bratom Tonetom je leta 1920 začel intenzivno razstavljati. Ta simbioza v človeškem in umetniškem duhu je trajala skoraj desetletje. V tem obdobju sta si bila tudi stilno zelo blizu. Proti koncu dvajsetih let prejšnjega stoletja pa sta se razšla in ubrala vsak svojo umetniško in življenjsko pot. France je bil tudi profesor na Tehniški srednji šoli v Ljubljani in aktivni organizator in pobudnik različnih umetniških združenj.  

Kakšen je bil njun odnos?
Tonetu je bil France že v mladostniških letih pomemben vzornik. Ko sta ubirala skupno umetniško pot, sta oba čutila isto duhovno vrenje, posledico nemirnih časov, našla v ekspresionizmu idealen način za izražanje lastnih globokih pretresov in se uvrstila v sam vrh ekspresionizma na Slovenskem. Kasneje sta se razšla. Marsikaj lahko izvemo iz Francetove avtobiografije Moja pot. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\ZA LEKTURO  ZA LEKTORIRATI\36 - 2020 - TONE KRALJ - INTERVJU\FOTOGRAFIJE\CERKEV - LOKEV NA KRASU.jpg
C:\Users\uporabnik\Desktop\ZA LEKTURO  ZA LEKTORIRATI\36 - 2020 - TONE KRALJ - INTERVJU\FOTOGRAFIJE\LOKEV NA KRASU.JPG

Lokev na Krasu

Da se vrneva k Tonetu … Kaj pa Tone Kralj kot umetnik?
Toneta Kralja, človeka in umetnika, sta globoko zaznamovali obe svetovni vojni. Prva, ki jo je tudi sam okusil na fronti kot sedemnajstletni fant, ga je prehitro potisnila v svet odraslih, spoznal je stvari, ki jih tako mlad človek ne more doživljati neprizadeto. Druga svetovna vojna in čas med obema pa sta mu pokazala, do kakšnih skrajnosti lahko privedeta človeška norost in hudobija. Pa tudi socialistično ureditev po drugi svetovni vojni je okusil po svoje. Duhovni in družbeno politični preobrati, idilično ljudsko izročilo, prvinskost njegovega značaja, nove umetnostne težnje po izrazitem duhovnem in čustvenem svetu, želja po miselnem in čustvenem stiku z »uporabniki« njegovih del, vse to se je strnilo v njegov umetniški credo, ki je rodil izrednega, edinstvenega umetnika. 

Čeprav se je z veliko vnemo in predanostjo posvetil cerkvenim poslikavam, je vzporedno nastajal tudi njegov premični slikarski, grafični in kiparski opus. Od kod je črpal motive zanj?
Našel jih je v religioznem in duhovnem svetu, v svetopisemskih knjigah, življenju svetnikov, v kmečkem delu, slovenskih ljudskih običajih, socialni in politični tematiki, krajinskih vedutah (npr. križevi poti, Judita, grafična ciklusa Zemlja in Cesta, Kmečka svatba, Težaki, Rapallo, Cirkus Nazzi, Štanjel, Ljubljana v snegu, Passio, Sejalec, spomenik padlim v 1. svetovni vojni itd.). Bil je tudi odličen portretist (npr. Moj oče, Moja žena, Avtoportret s hčerko, Ivan Trinko, Lojze Bratuž itd.).     

C:\Users\uporabnik\Desktop\VOŠČILO - VELIKA NOČ - 2021\Zagorica_Dobrepolje_Slovenia.JPG

Zagorica, slikarjeva rojstna vas

Tone Kralj je rojen na Dolenjskem. Kako to, da ga je pritegnila trpeča Primorska?
Res je Tone Kralj otrok Dolenjske, pokrajine z mehkobo gričevja in zasanjanih logov. Njegova rojstna Zagorica pri Dobrepolju ga je sprejela v družino Janeza in Margarete 23. avgusta leta 1900. Ko se je kot še ne polnoleten avstrijski vojak moral pomikati proti fronti na reki Piavi, je moral prečkati tudi Primorsko. Morda je že takrat začutil kruto usodo, ki se je gostila nad tem skrajno zahodnim slovenskim ozemljem. Ko se je po razsulu avstro-ogrske monarhije vrnil domov in opravil maturo v Šentvidu nad Ljubljano, v slavnih Škofovih zavodih, v katerih je obiskoval gimnazijo in se spoznaval z umetnostjo pod mentorstvom profesorja risanja, slikarja in duhovnika Gašperja Porente, je zatajil željo staršev, da bi postal duhovnik, in se odpravil na likovno akademijo v Prago. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\VOŠČILO - VELIKA NOČ - 2021\POSLIKAVA CERKVE NA PREMU.jpg

Poslikava prezbiterija v cerkvi na Premu

Vendar se je s prvo poslikavo cerkvene notranjščine na Premu na Notranjskem že približal Primorski. S poslikavo cerkve v Volčah pri Tolminu leta 1927 pa se je začelo njegovo romanje po trpečem primorskem ozemlju, saj je bilo v tistem času tam že popolnoma zatrto vse slovensko kulturno, izobraževalno in gospodarsko življenje. Večina slovenskih umetnikov se je zaradi fašističnega pritiska odselila, Kralj pa je vse hudo sprejel kot izziv in zavestno izbral to območje za svoje delovno okolje, da bi ljudem s sliko vlival pogum in voljo za obstoj v temnih, brezizhodnih časih. Slovenski duhovniki, politični voditelji in kulturniki so ga z odprtimi rokami sprejeli v svoje vrste (npr. Ivan Rejec, Virgil Šček, Engelbert Besednjak, Josip Bitežnik, Janko Kralj, Lojze Bratuž). Številni so zaživeli v Kraljevih portretih.     

Kako bi slogovno opredelili Kraljeve poslikave?
Kraljeve poslikave so si slogovno v marsičem različne, vendar je v teku let umetnik ustvaril svoj izvirni nezamenljivi slog, ki ga nekatere posebnosti povezujejo z različnimi obdobji njegove slikarske poti. Prvinskost ljudske umetnosti, ki mu je bila položena že v zibelko, je vseskozi prihajala na površje bolj ali manj intenzivno, odmevi secesije so prisotni v mehkih linijah in valovanju nekaterih del, izrazit ekspresionizem z deformiranimi oblikami, polnimi duhovne napetosti, plastičnost nove stvarnosti, pa nekakšen stilizirani realizem …

V čem je Tone Kralj sledil umetnostnim tokovom tistega časa oziroma do katere mere je razvil svoj lastni slog?
Najpogosteje se Tone Kralj in brat France omenjata kot izredna predstavnika slovenskega ekspresionizma, ki se je začel pri Tonetu postopno prevešati v plastičnost oblik nove stvarnosti in prehajati v realistično občuten likovni jezik, ki je tudi v izbiri snovi ostal zvest figuraliki. Že zaradi izbranega poslanstva med primorskim ljudstvom Kralj ni mogel in ni želel v svoja dela uvajati novosti, ki so si hitro sledile na likovnem prizorišču; želel je ostati jasen, poveden in razumljiv čim širšemu krogu.   

C:\Users\uporabnik\Desktop\ZA LEKTURO  ZA LEKTORIRATI\36 - 2020 - TONE KRALJ - INTERVJU\FOTOGRAFIJE\KRISTUS.jpg
C:\Users\uporabnik\Desktop\ZA LEKTURO  ZA LEKTORIRATI\36 - 2020 - TONE KRALJ - INTERVJU\FOTOGRAFIJE\JEZUS Z OTROKI - PUSTITE MALE K MENI.jpg

Negativci v Kraljevih poslikavah so prikazani v italijanskih uniformah, trpeči, Odrešenik in Marija pa v slovenskih nacionalnih barvah. Je ta preplet biblijskega in nacionalnega nekaj posebnega tudi v evropskem merilu?
Celoten Kraljev opus je nekaj edinstvenega v evropskem prostoru. Že sama zamisel, potegniti slikovno izvedeno narodnostno mejo na našem zahodnem robu, je nekaj popolnoma izvirnega, da sploh ne govorimo o količini in izbranih temah poslikav. V vsakem prizoru, naj je to življenje svetnikov, križev pot, Marijino življenje, zgodovinska pripoved, povsod je Kralj našel priložnost, da je vpletel v poslikave narodnostni utrinek. Skrbno je izbiral barvno simboliko, atribute, npr. na križevih potih imajo rimski vojaki fašistične snope, negativnim osebnostim je nataknil Mussolinijevo glavo in obraze drugih fašističnih zatiralcev, odel jih je v barve italijanske zastave, medtem ko so pozitivne osebnosti v slovenskih barvah, postavljene v prostore s slovensko domačnostjo, v poslikave je vpletal slovanska svetnika Cirila in Metoda, škofa Slomška, Barago itd.  

Poslikal je skoraj 50 cerkva, kar je izjemen opus. Kako mu je to uspelo?
Že ogromno število poslikanih cerkva je težko razumljivo dejstvo. Temu pa je treba prišteti še ogromen premični opus, od oljnih slik, grafik v različnih tehnikah do ilustracij – spomnimo se vsaj na ilustracije izdaj Goriške Mohorjeve družbe, na Dantejev zbornik, Rožice sv. Frančiška, Martina Krpana –, od male plastike do monumentalnih del, nagrobnikov pomembnih osebnosti in javnih spomenikov. Za to ni posebne razlage, lahko se samo čudimo! 

Vaša knjiga Tone Kralj: Cerkvene poslikave na Tržaškem, Goriškem in v Kanalski dolini, ki ste jo napisali leta 2008 in je že doživela ponatis, obravnava Kraljeve poslikave na tistem delu Primorske, ki je kasneje pripadel Italiji. Kaj jim je skupno?

Tone Kralj: Cerkvene poslikave na Tržaškem itd…

Na delu Primorske, ki je bil z razmejitvijo po drugi svetovni vojni dodeljen Italiji, so poslikave v cerkvah na Sv. Višarjah (1930), v Pevmi pri Gorici (1934), Štandrežu pri Gorici (1963–64), na Tržaškem pa na Pesku (1965), v Trebčah (1958), na Katinari (1931) in pri Sv. Ivanu v Trstu (Šolske sestre – 1962–64). Poslikave izpred vojne se navezujejo predvsem na trpljenje primorskih Slovencev pod črno diktaturo fašistične Italije in spodbujajo ljudi k vztrajanju in tihemu odporu s trdno vero v Božjo pomoč in boljše čase (npr. Križev pot na Katinari, Mučenje prvih kristjanov v Pevmi). Povojna dela v naštetih cerkvah pa se motivno omejujejo na spremljavo liturgičnega leta s poudarkom na nekaterih praznikih (Sv. Rešnje telo, Vnebohod). Vse pa povezuje globoka vsebina in duhovna moč.

Kaj je Kralj preko likovne govorice hotel sporočiti Slovencem pod fašističnim terorjem?
Ko je fašizem začel izvajati nad Slovenci genocidno politiko, zatrl vse ustanove in skušal še v cerkvi utišati slovensko besedo, je Kralj spregovoril s svojimi deli v trdnem prepričanju, da vselej zmagajo pravičnost, dobrota in ljubezen. V zvezi s pevmsko cerkvijo je zapisal: »Bila je doba, ko so fašisti skušali tudi iz cerkve izgnati slovensko pesem in slovensko pridigo. Primorci so doživljali svoje katakombe. Slika je morala tem ljudem nekaj povedati. Na stenah sem prikazal preganjanje prvih kristjanov, ki jih peljejo pred divje zveri. V sredini pa sv. Silvestra, ki naznanja svetu novo dobo miru in svobode. Nad njim se rušijo templji sovraštva, na okoliških stenah zmagujejo prizori ljubezni in dobrote.«

C:\Users\uporabnik\Desktop\VOŠČILO - VELIKA NOČ - 2021\martin krpan.jpg

Znamenite ilustracije Martina Krpana

Kako se je Kraljeva likovna govorica razvijala in nadgrajevala? Kako se razlikuje njegov umetniški slog pred vojno in kakšen je po njej?
V predvojnih delih je njegova likovna govorica bolj redkobesedna, usmerjena v duhovnost, oplemenitena z lestvico čustev, ki jim primerno sledi slogovno izražanje, razpeto med elegantnostjo secesijske risbe, ekspresionističnim deformiranjem teles in plastičnimi oblinami nove stvarnosti; po vojni pa postane bolj gostobesedna, spogleduje se z ljudsko izraznostjo, približuje se realizmu, ki pa ga umetnik prekvasi in poda skozi lastno perspektivo.   

C:\Users\uporabnik\Desktop\ZA LEKTURO  ZA LEKTORIRATI\36 - 2020 - TONE KRALJ - INTERVJU\FOTOGRAFIJE\djvu-2192012-vojkou-press-martin-kpran.jpeg
C:\Users\uporabnik\Desktop\ZA LEKTURO  ZA LEKTORIRATI\36 - 2020 - TONE KRALJ - INTERVJU\FOTOGRAFIJE\MARTIN KRPAN NA CESARJEVEM DVORU.jpg

Bi lahko rekli, katere Kraljeve poslikave so vam najljubše?
Vsaka poslikava odraža čas, v katerem je nastala, in namen, za katerega je bila domišljena. V tem pogledu ima vsaka svoj poseben čar.

Kdo so bili naročniki Kraljevih poslikav?
Naročniki so bili duhovniki, upravitelji župnij, ki jim je bila sveta dolžnost boriti se na vse načine proti nasilju oblasti in vzdrževati ne samo versko, ampak tudi narodnostno pripadnost primorskih Slovencev. Dolg je seznam teh čedermacev, ki so z izjemno občutljivostjo dihali s svojimi ljudmi. Bili so izredno osveščeni, delovali so složno, premišljeno, tudi v sozvočju s tajnimi civilnimi organizacijami, kot je razkrilo temeljito delo dr. Egona Pelikana Tone Kralj in prostor meje (Ljubljana 2016).

 
Usoda Slovencev na Primorskem, ki so se upirali fašistični represiji, je bila tragična. Kako da je Tone Kralj lahko nemoteno slikal in da ga vendarle ni nihče prijavil?
Umetnik je delal v stalnem strahu, da ga odkrijejo, saj so mu oblasti skrbno sledile; kljub previdnosti se je moral za nekaj časa umakniti, najprej v Benetke, nato v Rim, pod pretvezo študija arhitekture. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\VOŠČILO - VELIKA NOČ - 2021\tone-kralj-matija-gubec.jpg

Tone Kralj, Matija Gubec

Kaj so o Tonetu Kralju zapisali umetnostni kritiki pred drugo svetovno vojno?
Kritike so bile različne, predvsem v zvezi s cerkvenimi poslikavami, od zelo negativnih (npr. Josip Dostal) do izredno pozitivnih. France Stele je npr. Kralja označil za »edini up sodobne cerkvene umetnosti v Sloveniji« (Igor Kranjc, Tone Kralj, Moderna galerija, retrospektiva, 22. januar–22. marec 1998, str. 10).  

Leta 1974 je Tone Kralj dobil visoko državno priznanje – Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Kakšen je bil njegov položaj po vojni?
Nelagodje, ki ga je Kralj občutil v domovini po drugi svetovni vojni, je bilo, vsaj meni se tako zdi, posledica kritik in sumničenj, ki so nanj letela iz različnih strani, zato se je rad vračal med Slovence onkraj državne meje. Čeprav je neumorno delal in veliko razstavljal, je kljub temu ostajal nekje v senci. To občutje je izlil na papir ob razstavi leta 1970 v Kostanjevici na Krki: »Petdeset let umetniškega udejstvovanja je doba, ki se jo običajno podčrta v javnosti. Tako sem mislil, da bom morda po vsem tem le doživel objavljen prikaz svojega celotnega ustvarjanja. Zgodi se, da pride umetnik kot človek v ‘pozabo’ v kraju svojega bivanja, tako ni ne razstave ne monografije. Pač, doživel sem svojo jubilejno razstavo.« (Kranjc 1998, str. 14)   

V muzejih in galerijah je za Kraljeva dela lepo poskrbljeno. Kaj pa stenske poslikave? Večinoma jih je slikal v secco tehniki, ki ni zelo obstojna. V kakšnem stanju so poslikave danes?
Za Kraljeve cerkvene poslikave v Italiji je v glavnem dobro poskrbljeno. Za cerkve v Sloveniji pa je bilo obdobje do osamosvojitve, milo rečeno, neprijazno. Posebno manjše župnije si niso mogle privoščiti kakih večjih posegov, uradne spomeniške ustanove pa za tovrstne umetnine niso imele posebnega posluha. Zato je nekatere poslikave doletela nepopravljiva škoda.

C:\Users\uporabnik\Desktop\VOŠČILO - VELIKA NOČ - 2021\stalna-razstava-tone-kralj-kostanjevica-na-krki.jpg

Razstava del Toneta Kralja 

Katere cerkve so že obnovljene in katere bi obnovo nujno potrebovale?
V zadnjih letih je bilo kar nekaj restavratorskih posegov, npr. v avberski cerkvi in na Premu, kjer je bilo stanje resnično zelo slabo. Mislim, da so sedaj tudi tu ob pomoči Restavratorskega centra Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije restavratorska dela v glavnem končana. 

Za obnovo skrbi tudi fundacija Toneta Kralja, ki jo je do lanskega leta vodila njegova hči Tatjana Kralj.
Restavratorski posegi so zelo draga zadeva, posebno v krhkih poslikavah na suh omet, ki so bile poleg tega pogosto izdelane v naglici, s fašističnimi oblastmi za petami. Potreba po osveščanju javnosti in po finančnih prispevkih je rodila zamisel o fundaciji. Po nenadni smrti gospe Tatjane Kralj, ki je fundacijo vodila že od začetka, je odbor poveril vodstvo njeni hčerki.

Koliko ljudje Toneta Kralja poznajo na eni in drugi strani meje?
Mislim, da je poznavanje nezadostno. Da bi tudi mladi rodovi znali vrednotiti neprecenljivo delo Toneta Kralja v umetnostnem, duhovnem, kulturnem, narodnostnem, političnem in še kakšnem pogledu, bi moral poskrbeti izobraževalni sistem, veliko pa je odvisno tudi od družinske vzgoje, kako zna prikazati in ceniti narodno zakladnico, slovensko kulturno dediščino. Med sosedi Italijani pa je Tone Kralj na splošno nepoznan, čeprav se je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja trikrat udeležil slovitega Beneškega bienala in je pogosto razstavljal po Italiji in v velikih evropskih mestih.  

V svoji knjigi omenjate, da je Kralj poleg poslikav za cerkve oblikoval tudi liturgično posodje. Je to posodje ohranjeno? Je bilo že kdaj predstavljeno?
Tone Kralj je upal, da mu bo nekoč uspelo ustvariti celostno umetnino, od arhitekture do notranje opreme in drobnih izdelkov. Žal mu je to uspelo le delno in le v nekaterih primerih. Ohranjenih je nekaj načrtov, nekaj je cerkvene opreme, vse to pa še čaka na sistematični popis in obdelavo.

C:\Users\uporabnik\Desktop\ZA LEKTURO  ZA LEKTORIRATI\36 - 2020 - TONE KRALJ - INTERVJU\FOTOGRAFIJE\CERKEV - KOSTANJEVICA.JPG
C:\Users\uporabnik\Desktop\ZA LEKTURO  ZA LEKTORIRATI\36 - 2020 - TONE KRALJ - INTERVJU\FOTOGRAFIJE\NAGROBNIK - TONE KRALJ.jpg

Tone Kralj je pokopan v Kostanjevici na Krki

Kako nas Kralj nagovarja? Kaj je hotel sporočiti tedaj in kaj nam poslikave govorijo danes?
V težkih časih primorske zgodovine je Kralj s svojo likovno govorico nagovarjal in spodbujal ljudi k vztrajnosti, upanju v konec trpljenja in pravično rešitev, danes po so nam lahko v opomin, da se kaj podobnega ne sme več zgoditi, da so ljubezen, spoštovanje in enakopravni odnosi med narodi pogoj za mir na svetu, kar je v današnjem času še posebej aktualno. Univerzalni jezik umetnosti nam širi obzorja, nas plemeniti, usmerja duha k trajnim vrednotam in dviguje k višjim ciljem.  

Fotografije so s spleta.

Pogovarjala se je: Anamarija Rajk

Zbral in uredil: Franci Koncilija

PROF. DR. STANKO JANEŽIČ (1920–2010) JE BIL POMEMBEN LITERARNI USTVARJALEC

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\STANKO JANEŽIČ - PESNIŠKA ZBIRKA - KLICANJE\slika-36.jpg

Prof. dr. Stanko Janežič

Prof. dr. Stanko Janežič, duhovnik, evropsko prepoznavni ekumenski teolog, pesnik in pisatelj, je bil tudi pomemben literarni ustvarjalec z bogatim opusom proznih in pesniških besedil. Kakovostna Janežičeva poezija temelji na treh pomenskih ravneh: religiozna, domoljubna in refleksivno intimna poezija. V vseh teh segmentih je pesnik izpostavljal svojo življenjsko pot, preizkušnje na njej in svoj pogled na svet.

KDO JE BIL STANKO JANEŽIČ?

Prof. dr. Stanko Janežič se je rodil 4. avgusta 1920 na Pavlovskem Vrhu pri Ormožu. Po maturi je jeseni 1940 v stopil v mariborsko bogoslovje,  duhovniško posvečenje pa je prejel v Italiji leta 1945. Leta 1960 je na Papeškem Vzhodnem inštitutu v Rimu doktoriral na področju ekumenske teologije. Po vrnitvi v Trst se je dejavno vključil v kulturno dejavnost tržaških Slovencev. Leta 1969 se je vrnil v Maribor, kjer je postal profesor za osnovno in ekumensko bogoslovje na tamkajšnjem oddelku ljubljanske teološke fakultete. Z veseljem je opravljal številne druge naloge, dokler so mu dopuščale moči. 

Janezic Stanko1
C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\STANKO JANEŽIČ - PESNIŠKA ZBIRKA - KLICANJE\FOTKA - (2).jpg

Prof. dr. Stanko Janežič in pesniška zbirka Klicanje

 »Življenje je nekaj čudovitega: venomer kipi, se poraja, raste, se razcveta, sadove prinaša, umira in se znova rodi. Kot dan je življenje. Jutranjo zarjo sončen poldan sledi in otožen večer in temna noč. Kot leto je življenje. Pomlad je vsa v brstju in cvetju. Poletje se sonči v zorenju. Jesen ponuja težke sadove. Zima pa kloni v predsmrtni onemoglosti. Ali ni tudi pri človeku tako? Igrava otroška radost se spreminja v prešeren fantovski vrisk in v sanjav dekliški smeh, ki prehaja v moško resnobo in materinsko skrb, polno moči in svetih sadov, končno pa se vsako v sivo starost izgublja. « Tako je svojo dolgo življenjsko pot doživljal pesnik in pisatelj Stanko Janežič.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\STANKO JANEŽIČ - PESNIŠKA ZBIRKA - KLICANJE\unnamed.jpg
C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\STANKO JANEŽIČ - PESNIŠKA ZBIRKA - KLICANJE\AKAD. SLIKAR - MATEJ METLIKOVIČ.jpg

Akad. slikar Matej Metlikovič

Že pred časom je Galerija Družina v Ljubljani pripravila lep kulturni dogodek. Stanko Janežič je predstavil pesniško zbirko Klicanje, ki jo je izdala Slomškova založba v Mariboru, ilustracije pa je v zbirki objavil akad. slikar Matej Metlikovič. V pesniški zbirki Klicanje je nastal tematski izbor pesmi, ki je veliko povedal o avtorju samem, saj je iz množice bibličnih vsebin in oblik izbral tiste, ki so se ga najbolj dotaknile. Obiskovalcem so na razstavi prebrali nekaj Janežičevih pesmi, ogledali pa so si lahko tudi cikel biblijskih ilustracij in študij z variacijami, ki jih je za Janežičevo knjigo narisal slikar Metlikovič. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\STANKO JANEŽIČ - PESNIŠKA ZBIRKA - KLICANJE\unnamed (1).jpg

Akad. prof. dr. Milček Komelj

ZAKLJUČEK

Dogodka se je udeležil tudi naš predsednik akad. prof. dr. Milček Komelj, ki je o dogodku zapisal:« Matej Metlikovič je s svojimi ilustracijami povzel sporočilo Janežičevih svetopisemskih besedil in jih prevedel v svoj tipični likovni jezik, ki izrecno ustreza poenostavljeni, v idejo usmerjeni govorici znamenj, kakršna zvesto zarisujejo biblijska pričevanja in je hkrati izhodišče, ki nam prebuja tudi poetično bogastvo slutenj«.

Fotografije so s spleta.

Vir: Družina

Zbral in uredil: Franci Koncilija

SVETI TRIJE KRALJI V REGISTRU SLOVENSKE NESNOVNE KULTURNE DEDIŠČINE

Ministrstvo za kulturo je novembra 2021 v Register nesnovne kulturne dediščine vpisalo novo enoto – trikraljevsko koledovanje. V katoliški Cerkvi je to praznik Treh kraljev ali tretji božični večer ali epifanija, ki ga praznujemo 6. januarja, v spomin na prihod svetih treh kraljev, Gašperja, Mihe in Boltežarja, ki so se prišli poklonit novorojenemu Jezuščku v Betlehemu in tako razglasili novico učlovečenju Boga ostalemu svetu. To imenujemo Gospodovo razglašenje ali po grško epifanija, ko na predvečer praznika ljudje pokadijo in z blagoslovljeno vodo pokropijo hiše ali stanovanja, na podeželju tudi gospodarska poslopja, gospodinje pa spečejo božični kruh. 

V ljudskem izročilu pa večer pred praznikom imenujemo tudi trikraljevsko koledovanje, ko otroci in odrasli v kostumih svetih treh kraljev obiskujejo domove, pojejo kolednice, voščijo za novo leto in prejemajo darove. Na vrata ali podboje hiš pa je običajno hišni gospodar zapisal začetnice C + M + B (Christus Mansionem Benedicat), kar pomeni: »Kristus, blagoslovi to hišo!«, kar je kasneje prišlo v navado, da dandanes zapišejo začetnice imen treh kraljev.

KOLEDNIKI

Koledovanje v današnji obliki poznajo tudi drugi slovanski narodi, sama beseda koleda pa izvira iz latinščine, saj so Rimljani prve dni v mesecu januarju imenovali »kalende«. O božičnih kolednikih poročata že Primož Trubar (1575) in Janez Vajkard Valvasor (1689). Po podatkih Ivana Vrhovnika pa je bilo trikraljevsko koledovanje v Ljubljani med čolnarji in mesarji znano že pred letom 1653.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\SV. TRIJE KRALJI V REGISTRU KULTURNE DEDIŠČINE\EPIFANIJA.jpg
C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\SV. TRIJE KRALJI V REGISTRU KULTURNE DEDIŠČINE\766_001-600x360.jpg

Po drugi svetovni vojni je bilo koledovanje prepovedano, zato je začelo zamirati. Tradicionalna trikraljevska koledovanja s prepevanjem koledniških pesmi in voščili za novo leto so začeli v vaških in urbanih okoljih oživljati konec osemdesetih let 20. stoletja, močno so oživela v devetdesetih letih 20. stoletja, med drugim tudi z uvedbo Trikraljevske akcije. Akcija je nastala na pobudo Misijonskega središča Slovenije, s katero so začeli zbirati denar za misijone. V njej sodelujejo predvsem otroci in mladi, ki vsako leto obiščejo tudi slovenski parlament, predstavnike države in vlade ter slovenske Cerkve.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\SV. TRIJE KRALJI V REGISTRU KULTURNE DEDIŠČINE\Ljudski-godci-1-1024x683.jpg
C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\SV. TRIJE KRALJI V REGISTRU KULTURNE DEDIŠČINE\KOLEDNIKI.jpg

Register nesnovne kulturne dediščine vodi ministrstvo, predloge za vpis pa na podlagi pobud pripravlja Slovenski etnografski muzej, koordinator varstva nesnovne dediščine.

https://www.gov.si/assets/ministrstva/MK/Novice/Register-nesnovne-dediscine/KF_02_00097_o__FitWzk4MCw5ODAsIjg5YzcxZTdhYjgiXQ.JPG Sodobni koledniki  

Fotografije so s spleta.

Vir: Demokracija

Zbral in uredil: Franci Koncilija

BOGASTVO NAIVNE UMETNOSTI V TREBNJEM

https://galerijatrebnje.si/wp-content/uploads/2021/10/internet-banner-4042x1584px-POPRAVEK-skr-460x260_c.jpg

Galerija likovnih samorastnikov v Trebnjem je edina tovrstna galerija pri nas, ki hrani, dokumentira in preučuje naivno umetnost že 50 let. Njena zbirka šteje več kot 1300 slik, kipov in reliefov okoli 320 avtorjev z vseh celin sveta. Večina med njimi je sodelovala na taboru likovnih samorastnikov, ki v Trebnjem vsako leto poteka že od 1968. Galerija likovnih samorastnikov Trebnje vas in vaše prijatelje od 28. oktobra 2021 dalje vljudno vabi k ogledu razstave Mednarodno stičišče umetnikov samorastnikov. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\7 - SLIKARJI - TREBNJE - NAIVCI\FOTKA - 2.jpg

Župan Anton Maver, občine Mokronog

Razstavo je odprl Anton Maver, župan Občine Mokronog – Trebelno v  četrtek, 28. oktobra 2021 zvečer . Glasbeni program je pripravila Glasbena šola Trebnje, razstava pa bo odprta vse do 10. februarja 2022.

Že davnega leta 1968 se je devet slovenskih likovnikov odzvalo povabilu občine Trebnje na prvo srečanje »samoraslih« umetnikov, s čimer je občina hotela likovno umetnost približati širši publiki. Tako je tabor likovnih samorastnikov kmalu prerasel v jugoslovansko in kasneje celo mednarodno srečanje, na katerem so sodelovali slikarji in kiparji domala iz vsega sveta. Leta 1971 so ustanovili galerijo, ki letos praznuje 50 let delovanja. To obletnico so v Trebnjem proslavili z odprtjem razstave 34 del naivnih umetnikov iz šestih tujih muzejev in galerij z naslovom Mednarodno stičišče umetnikov samorastnikov. Razstava v ospredje postavlja bogastvo muzejskih praks naivne in samorasle likovne umetnosti in nudi v pogled v pestrost izraznih načinov, tehnik in motivov, izvirnost ustvarjalcev ter njihovega dojemanja sveta in življenja, o razstavi povedala direktorica Centra za izobraževanje in kulturo (CIK) občine Trebnje Patricija Pavlič.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\7 - SLIKARJI - TREBNJE - NAIVCI\PATRICIJA PRED SLIKO.jpg

Direktorica Patricija Pavlič

Direktorica Patricija Pavlič je povedala, da je Galerija edini javni muzej, ki varuje, hrani in predstavlja tako obsežno mednarodno zbirko naive in samorasle oziroma samouke likovne umetnosti na Slovenskem, na kar so na ravni občine zelo ponosni. »Umetnost naivcev je likovna dejavnost neprofesionalnih in nešolanih likovnikov, ki so z močjo svojega umetniškega nagovora in s prepoznavnim osebnim izrazom prerasli amaterizem in oblikujejo posebno skupino znotraj sodobne likovnosti,«je v publikaciji ob 50-letnici trebanjske galerije zapisal muzejski svetnik Damir Globočnik. V pogovoru pa je Damir Globočnik povedal, da je naivec sicer umetnik samouk brez formalnega likovnega šolanja, vendar kljub temu formalizmu zmore prisluhniti svojemu notranjemu svetu, in ga uspešno prenašati v svoja likovna dela…

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\7 - SLIKARJI - TREBNJE - NAIVCI\OGLED RAZSTAVE.jpg

Pri programih trebanjske galerije vedno sodelujejo tudi prepoznavni strokovnjaki, s čimer je Trebanjcem uspelo skozi desetletja ustvariti in ohraniti ugled galerije. Tako galerija postaja vedno bolj pomembna za lokalno in regionalno okolje, cenjena in prepoznavna pa je tudi v tujini. Za vse te aktivnosti pa je potreben tudi denar, katerega vedno primanjkuje. Zato si na lokalni ravni že leta prizadevajo, da bi galerijo pod svoje okrilje vzela država. Pred tremi leti je bila galerija vpisana v razvid galerij in muzejev. S tem je ministrstvo za kulturo dalo občini in galeriji priznanje, da je ohranjanje tovrstne kulture pomembno za dobrobit ljudi.

Fotografije so s spleta.

Vir: Dnevnik

Zbral in uredil: Franci Koncilija

DO KNJIG IZ KNJIŽNICE ODSLEJ TUDI PONOČI

V novomeški knjižnici Mirana Jarca so prvi v Sloveniji in tudi širše v Evropi uvedli novost, da lahko uporabniki prevzamejo naročene knjige kadar koli, tudi ponoči. Gre za avtomatizirano 24-urno izposojo s pomočjo pametne omare, kjer uporabnika čakajo knjige že nekaj ur po naročilu. Že prvi dan, ko je omara začela delovati, se je za tovrstno izposojo odločilo 70 Novomeščanov. 

»Pametna omara je tehnološka inovacija na področju knjižničarstva, kakršne v tem delu Evrope ni,« pravi direktor novomeške...

»Pametna omara je tehnološka inovacija na področju knjižničarstva, kakršne v tem delu Evrope ni,« pravi direktor novomeške knjižnice Luka Blažič. Pametno omaro si je ogledal tudi župan MO NM mag. Gregor Macedoni.

 (Foto: Boštjan Pucelj / arhiv knjižnice Mirana Jarca)

UVOD

Direktor knjižnice Luka Blažič je na otvoritvi te pomembne pridobitve za ljubitelje knjig povedal, da je ponosen, da imajo uporabniki knjižnice dostop do želenih knjig domala neprekinjeno noč in dan. Uporabnik lahko preko sistema Cobiss naroči največ šest knjig, ki ga že čez nekaj ur čakajo v pametni omari. Po prejemu obvestila, da ga knjige čakajo v omari, ima uporabnik dva dni časa, da jih prevzame. Omara hkrati omogoča naročilo knjig 84 uporabnikom. Novomeška knjižnica si tudi v bodoče želi vzpostaviti mrežo pametnih omar še na drugih pomembnih lokacijah po mestu in tudi v manjših krajih na Dolenjskem, kjer nimajo krajevne knjižnice. Tako naj bi v dveh letih takšne omare postavili še na Otočcu, v Češči vasi, Mirni Peči in v Straži. V treh do petih letih pa načrtujejo pametne omare postaviti še na obljudenih točkah, kot so nakupovalni centri in tovarniški obrati. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\15 - DO KNJIG SREDI NOČI\luka_blazic_foto_robert_kruh.jpg
Luka Blažič

POVEZOVANJE ZNANJA RODI USPEHE

Avtomatizirana 24-urna izposoja je zanimiva inovacija na področju knjižničarstva, ki so jo v Novem mestu razvili skupaj s tehnološkim podjetjem s Ptuja in Izumom, mariborskim inštitutom informacijskih znanosti, ki skrbi tudi za sistem Cobiss. Pilotski projekt, vreden 57.000 evrov, so razvijali dve leti, financirala pa sta ga MO Novo mesto in ministrstvo za kulturo. Pametno omaro pa sta oblikovala novomeška oblikovalca Natalija Zanoški in Darko Plevnik. Pametna omara stoji tik pred glavnim vhodom v knjižnico, do katere lahko uporabnik dostopa brez posebne prijave, zgolj s knjižnično izkaznico, kar je v tem času epidemije covida-19 zelo pomembno. 

Fotografija: Boštjan Pucelj in splet.

Vir: Dnevnik

Zbral in uredil: Franci Koncilija 

DRAGOCENI SREDNJEVEŠKI ROKOPIS, SLAVINSKI MISAL, JE BIL LETA 2018 VRNJEN V SLOVENIJO

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\SLAVINSKI MISAL V SLOVENIJI\MISAL.jpg

Misal oglejskega obreda, narejen leta 1481 v Nϋrnbergu v Nemčiji, ki je bil posebej izdelan za cerkev sv. Danijela v Zalogu pri Postojni, so vrnili v Slovenijo. Gre za izredno dragocen srednjeveški rokopis v latinskem jeziku, imenovan Slavinski misal, ki je iluminirani rokopisni kodeks posebnega pomena tako za slovensko kulturno dediščino in zgodovino Slovencev. Ta izjemni dokument slovenske zgodovine je v letu evropske kulturne dediščine (2018) za 63 tisoč evrov kupila Narodna univerzitetna knjižnica ( NUK) s finančno podporo Ministrstva za kulturo. Slavinski misal je bil 12. septembra 2018 predstavljen v NUKU v Ljubljani. 

SKRIVNOSTNA IN BURNA POT MISALA V SLOVENIJO 

Kaj se je z misalom dogajalo vse od vpisa na god sv. Katarine leta 1481 do leta 1982, ko se je po 501 letu pojavil v katalogu dražbene hiše Sotheby v Londonu je popolna neznanka. Misal je na dražbo prišel, kot je navajal dražbeni katalog, iz zbirke neke anonimne gospe. Za nakup si je že takrat prizadevala Narodna in univerzitetna knjižnica , a zaradi pomanjkanja denarja, je lastnik misala postal antikvariat iz Connecticut-a v ZDA, že februarja 1983 pa se je misal preselil v zasebno zbirko rokopisov in inkunabul Bergendal Collection v Torontu. Z leti so Slovenci na misal domala pozabili in zdelo se je, da je misal dokončno izgubljen, oziroma, da bo za vedno ostal v tujini. Nekakšna tolažba so bile le fotografije celotnega kodeksa, ki jih je z dovoljenjem lastnika zbirke dr. Josepha Pope NUK-u oskrbel p. Martin Dimnik, takrat predstojnik Papeškega inštituta za srednjeveške študije v Torontu.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\SLAVINSKI MISAL V SLOVENIJI\FOTKA - 2.jpg

Župnijska cerkev v Slavini

Predstavnik Kulturnega društva Slavina je leta 2002 začeli iskati stik z lastnikom kodeksa in ga prek p. Martina Dimnika tudi vzpostavil. Kmalu je društvo pridobilo soglasje, da lahko izdela kopije fotografij iz NUK-a in jih uporabi za razstavo ali publikacijo. Tako sta prof. dr. Marijan Smolik in prof. dr. Nataša Golob na podlagi obdelave fotografij leta 2003 objavila nekaj člankov o misalu, leta 2004 pa sta v Slavini pripravila  predavanje na katerem sta predstavila misal. Tako je iInformacija o Slavinskem misalu in njegovem pomenu dosegla tako laično kot strokovno javnost in prav ta iniciativa iz lokalnega okolja je botrovala odkupu misala leta 2018. 

KAJ MENI STROKA O MISALU? 

Rokopis vsebuje 78 pergamentnih listov velikosti 293 x 202 mm. Vezan je v lesene platnice, prevlečene z rjavim usnjem s pečatnim okrasom. Platnice so okrepljene s kovinskimi vogalniki, sredi vsake platnice je štirioglata kovinska rozeta. Platnici zapirata dva kovinska zaklepa. Na zadnjem numeriranem foliju je podpis pisca, to je Franciscus Preming.  Rokopis v latinskem kolofonu vsebuje zapis o datumu nakupa, ceni kodeksa in ter slovenska osebna in ledinska imena, povezana z nakupom, s čimer predstavlja pomemben dokument ekonomske zgodovine ter spomenik razvoja slovenskega jezika. Rokopisov, ki vsebujejo – tako kot ta Slavinski misal – kakršen koli podatek o svojem nastanku, času in kraju izdelave, o naročniku, plačilu in prevzemu, tudi v srednje-evropskem prostoru ni dosti znanih. V vsebinskem pogledu je kodeks pomemben kot redek ohranjen primerek misala po obredu oglejskega patriarhata, saj so po tridentinskem koncilu, ki je prepovedal uporabo starejših liturgičnih tradicij, iz naših cerkva pod oglejsko pristojnostjo odstranili večino liturgičnih knjig oglejskega obredja. 

https://img.rtvcdn.si/_up/upload/2018/09/12/65527130.jpg

Kot tak je misal izredno redek in pomemben spomenik liturgične zgodovine naših krajev. Rokopis je poseben tudi zato, ker vsebuje prepis samo tistih mašnih delov, ki so jih potrebovali in uporabljali v cerkvi sv. Danijela v Zalogu, kar potrjuje sklepanje, da kupci tega misala niso kupili dela, ki bi bilo slučajno naprodaj, ampak so dali prepisati tiste dele, ki bi jih utegnili uporabljati v omenjeni cerkvi. Kodeks je pomembna kulturna dediščina tudi z vidika likovnih prvin. Slikarsko okrasje in sedem inicialk je delo odličnega knjižnega slikarja, ki ga pri nas poznamo pod imenom Stuchsov mojster, ker je sodeloval z nürnberškim tiskarjem Georgom Stuchsom, sicer pa je poslikal tudi rokopisna dela.

Pridobitev je izredno pomemben spomenik našim prednikom, ki so nedvomno z veliko truda in odrekanja zbrali 5 zlatnikov in 7 soldov, da so za podružnično zaloško cerkev, v Nürenbergu naročili bogoslužno knjigo, ki je po kvaliteti izdelave in estetski vrednosti presegala svoje osnovne naloge. Posebej preseneča, da so tako kvaliteten kodeks naročili v času najhujših turških vpadov, saj so Turki v sedemdesetih in osemdesetih letih 15. stoletja praktično vsako leto vpadali na Kranjsko.

PREDSTAVITEV MISALA V SLAVINI

Obiskovalce na predstavitvi misala v Kulturnem domu v Slavini sta nagovorila postojnski župan Igor Marentič in slavinski župnik Jože Jakopič, misal pa so pred polno dvorano predstavili: ravnateljica Narodne in univerzitetne knjižnice Martina Rozman Salobir, vodja rokopisnega oddelka Narodne in univerzitetne knjižnice mag.  Marijan Rupert, vodilna slovenska strokovnjakinja za srednjeveške rokopise in knjižne poslikave zaslužna profesorica ddr. Nataša Golob, predstavnica Arhiva Slovenije in strokovnjakinja za konzervatorstvo in restavratorstvo dr. Jedrt Vodopivec Tomažič ter mag. Janko Boštjančič iz Slavine.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\SLAVINSKI MISAL V SLOVENIJI\unnamed.jpg

Kulturni dom v Slavini.

SLEHERNI ODKRITI ROKOPIS JE IZREDNO POMEMBEN 

Po besedah vodja rokopisnega oddelka NUK-a Marijana Ruperta, ki zbira vse, kar je povezano s slovenskim prostorom, je kodeks pomemben, ker sta zelo jasno izkazana njegov izvor in namembnost. Poleg tega se je iz obdobja srednjega veka ohranilo le od dva do pet odstotkov gradiv, zaradi česar je vsak nov rokopis izjemno dragocen. Kodeks obenem dokazuje, da smo bili Slovenci že takrat zelo vpeti v evropski prostor, ne nazadnje pa je tudi nov primer Stuchsove iluminacijske šole.     

Latinski misal, ki so ga kot mašno knjigo nekoč uporabljali duhovniki v Cerkvi sv. Danijela v Zalogu, je v strokovnih krogih znan tudi kot Slávinski misal, saj je bil rokopis naročen in izdelan za Cerkev sv. Danijela v Zalogu v župniji Slávina. Foto: NUK
C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\SLAVINSKI MISAL V SLOVENIJI\l_158973IMG_6821.jpg

»Slovenskih tekstov iz časa do leta 1550 je bolj malo, a dovolj, da lahko iz tega zaključimo, da je bila slovenščina v ekonomskem, liturgičnem, leposlovnem in administrativnem pogledu popolnoma zrel jezik«, je že ob predstavitvi kodeksa septembra 2018 v Ljubljani dejala vodilna poznavalka srednjeveških rokopisov na Slovenskem  Nataša Golob.

Rokopis hrani NUK, osrednji arhiv za rokopise kulturne dediščine v Sloveniji, katere zbirka obsega 120 srednjeveških rokopisov. Tovrstne rokopise je že leta 1782 začela zbirati Licejska knjižnica v Ljubljani kot predhodnica NUK-a, ki je hranila rokopise samostanov na Kranjskem.

Fotografije so s spleta.

Vir: STA in Demokracija.

Zbral in uredil: Franci Koncilija

BOŽIČ SLOVENSKEGA KNJIŽNEGA JEZIKA

Tudi knjižni jezik kdaj doživi svoj božič, čas, ko se kar naenkrat bistveno spremeni, predrugači. Knjižni jezik je namreč dogovor med ljudmi – in kakor ljudje potrebujemo na neki točki našega življenja notranjo prenovo, tako pride prej ali slej tudi jezik do obdobja, ko se prenovi.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\BOŽIČ SLOVENSKEGA JEZIKA - KOZMA AHAČIČ\Slovenščina-ponovno-v-samem-vrhu-sveta-01-360x180.jpg

UVOD

Za slovenski knjižni jezik je tak božični čas nastopil sredi 19. stoletja. To je bilo obdobje, ko se je povsod po Evropi prebujala narodna zavest. Tudi na slovenskem prostoru se je leta 1848 pojavil politični program Zedinjene Slovenije, v katerem so namesto razdrobljenosti na dežele Kranjsko, Štajersko, Primorje in Koroško zahtevali skupno kraljevino Slovenijo v okviru Avstrijskega cesarstva, enakopravnost slovenskega jezika v javnosti ter nasprotovali načrtovani vključitvi takratne Habsburške monarhije v združeno Nemčijo. S takimi zahtevami pa je navzkriž hodila jezikovna stvarnost. Avtorji, slovničarji in slovaropisci iz različnih delov Slovenije namreč še vedno niso imel povsem enotnega jezika. Če se je hotela »zediniti« Slovenija, pa se je moral tudi slovenski jezik. Najti je bilo treba nove oblike, ki bi ustrezale vsem Slovencem in ki bi upoštevale dejstvo, da so si slovenska narečja v marsikateri potezi različna.     

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\BOŽIČ SLOVENSKEGA JEZIKA - KOZMA AHAČIČ\naslovnica.jpg
C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\BOŽIČ SLOVENSKEGA JEZIKA - KOZMA AHAČIČ\FOTKA - 4.jpg

 
Nekaj slovenskih intelektualcev je zato v tem času oblikovalo predlog tako imenovanih »novih oblik« slovenskega jezika. To je bila drzna poteza, ena najbolj drznih v zgodovini slovenskega jezika. Toda čas je bil pravi. Oblike, ki so bile sprejete v zelo ozkem krogu ljudi, so se uveljavile v šolskih in uradnih besedilih ter zelo hitro tudi v praksi. V naslednjih desetletjih so doživele še majhne popravke, a ne tako velike, da ne bi mogli reči, da je slovenščina leta 1851, ko je vlada te oblike predpisala za šolske knjige in jih s tem dobesedno uzakonila, doživela svoj božič. Te oblike so bile samo na videz »nove«. V resnici so predstavljale vrnitev k nekaterim starejšim oblikam, ki so še vedno živele, a le v nekaterih neosrednjih slovenskih narečjih.
Kako močno je ta rez zaznamoval sodobno slovenščino lahko vidimo, če primerjamo kitico iz izdaje Prešernovih Poezij pred uveljavitvijo novih oblik in po uveljavitvi:


Če je prej France Prešeren pisal takole:

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\BOŽIČ SLOVENSKEGA JEZIKA - KOZMA AHAČIČ\preseren-france.jpg

Dolgóst življênja nášiga
je krátka.
Kaj znáncov je zasúla
že lopáta!
Odpèrte nóč in dán
so grôba vráta;
Al dnéva ne pové
nobêna prát’ka.

so zatem isto besedilo napisali takole:

Dolgost življenja našega
je kratka.
Kaj znancev je zasula
že lopata!
Odprta noč in dan
so groba vrata;
Al’ dneva ne pové
nobena prat’ka.

In ko smo ravno pri božiču. Kot vse praznike tudi ta praznik v slovenščini pišemo z malo. To ni kaka novotarija, ampak stara navada, za katero se je na primer že 19. stoletju zavzemal p. Stanislav Škrabec. Pretirana raba velike začetnice je bila namreč tedaj znak podleganja nemškemu pravopisu – enako kot je danes znak podleganja angleškemu. Nič ni seveda narobe, če božič zapišemo v zasebni komunikaciji kdaj z veliko in s tem poudarimo njegov pomen. To dopušča tudi naš pravopis. A zavedati se moramo, da pomena praznika ne določa njegova velika ali mala začetnica. Stvari v jeziku namreč niso vedno tako preproste. Tisti, ki se borijo proti pisavi božiča z malo, se namreč obenem radi zgražajo nad vplivom velikih jezikov, npr. angleščine, na slovenščino. Pa gre tu v današnjih okoliščinah prav za to.

Fotografije so s spleta.

Vir: Ognjišče

Avtor: Dr. Kozma Ahačič