Vsi prispevki, ki jih je objavil/a Franci Koncilija

AVANTGARDNA POPARTOVSKA IKONA LAURIE ANDERSON SPET V LJUBLJANI

Umetnica Laurie Anderson iz ZDA

V ponedeljek, 5. junija 2023, na njen rojstni dan, je v Slovenijo že tretjič prišla Laurie Anderson, ki velja za ikono popartovske avantgarde in pionirko elektronske glasbe. Nastopila je v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani. Laurie Anderson je vizualna umetnica, komponistka, pesnica, fotografinja, režiserka, elektronska umetnica, vokalistka in instrumentalistka. 

Pionirka avantgardne umetnosti Laurie Anderson živi in ustvarja v New Yorku. Njen novi projekt Let X=X temelji na zgodbah in zunajserijskih  vizualnih upodobitvah albuma Big Science, ki mu je dodala nove skladbe. Od leta 2008 je bila poročena s pokojnim  legendarnim ameriškim rokovskim glasbenikom Loujem Reedom,  sedaj pa pri svojih 76. letih, še vedno neumorno ustvarja in hodi na turneje in gostovanja. Je kritična pripovedovalka zgodb in nastavlja ogledalo družbi, pa ne na revolucionarno neposreden način, temveč skozi subtilne uglasbene pripovedi, satire, kjer je nežna, ogorčena in hkrati vzhičena nad lepoto življenja, vedno s pogledom naprej in močno vizionarsko govorico o svetovih, ki bi jih lahko živeli vsi ljudje…

Laurie Anderson z možem, slavnim glasbenikom Loujem Reedom, novembra leta 2011, slabo leto in pol, preden je umrl.

»Pred kratkim sem razmišljala o delu kot elementu naše hiper-posredovane kulture, kjer moraš vsako stvar, ki jo narediš, komentirati: Nenehno se ocenjuješ v tej samoustvarjeni kulturi nadzora, v kateri smo. Utrujajoče je. Nisem umetnica, ki želi spremeniti svet. Nočem biti tovrstna misijonarka, svet mi je preprosto všeč,« je o svojem delu in življenju zapisala umetnica Laurie Anderson.

Fotografije so s spleta.

Viri: STA, Delo in Dnevnik

Zbral in uredil: Franci Koncilija

KOZINOVO NAGRADO 2023 PREJEL SKLADATELJ SLAVKO LUDVIK ŠUKLAR

V petek, 2. junija 2023, so v prostorih Društva slovenskih skladateljev v Ljubljani podelili Kozinovo nagrado. Letošnji prejemnik Kozinove nagrade je skladatelj Slavko Ludvik Šuklar, ki  je nagrado prejel za zaokroženi skladateljski opus. Njegovo skladanje sega namreč na več področij, najobsežnejši pa je njegov opus komornih del za različne zasedbe. Kot piše v utemeljitvi, imajo njegova dela pogosto programske naslove in vsebujejo elemente ljudske glasbe in pokrajine. V zgodnjem obdobju so bila to dela za harmonikarski orkester, tem se kasneje pridružijo še sintetizator in tolkala.

Kozinova nagrada, ki jo podeljujejo od leta 1994, je poimenovana po skladatelju Novomeščanu Marjanu Kozini in je najvišje strokovno priznanje za skladatelje pri nas. 

Skladatelj Slavko Ludvik Šuklar  je ustvaril več kot 90 del in prejel več različnih nagrad. Njegove skladbe so izvajali v Sloveniji, na Hrvaškem, v Srbiji, Budimpešti, na Dunaju, Mannheimu, Trossingenu, Seulu in v Amsterdamu. »Njegov slog bi težko enoznačno opredelili, saj sam pravi, da se ne obremenjuje s slogi in trendi. Piše tisto, kar globoko v sebi čuti, in ni ga sram svojih občutkov,« še piše v utemeljitvi nagrade.

Marjan Kozina  

Slavko Ludvik Šuklar

Nagrajenec Slavko Ludvik Šuklar je povedal, da o glasbi ogromno razmišlja, in ko jo začne čutiti globoko v sebi, jo šele začne zapisovati, oblikovati, dodelovati. »Vedno sem na meji med poslušalcem in ‘mojstrom’, to pa je vsekakor najtežja izbrana pot.«

Fotografije so s spleta.

Vira: Dnevnik in STA

Zbral in uredil: Franci Koncilija

POGOVORNI VEČER O ŽIVLJENJSKIH PREIZKUŠNJAH ZAKONCEV DOLJAK

V torek, 30. maja 2023, je voditelj društva Družina in Življenje Benjamin Siter v Kulturnem domu Krško moderiral pogovorni večer s Saro in Bojanom Doljakom iz Logatca. Pogovor, ki ga je v okviru občinskega praznika Občine Krško pričela s svojo težko življenjsko preizkušnjo podžupanja občine Krško, je potekal v duhu hvaležnosti za življenje.

Številni poslušalci smo od Sare in Bojana slišali mnogo več, kot smo pričakovali. Najprej smo izvedeli o njunih romantičnih začetkih skupne življenjske poti, o Sarinem pogumu, da je Bojanu napisala pismo, da bi se rada starala z njim, in o njegovem pojasnilu, da si želi iti po isti poti, vendar da potrebuje nekaj časa za razmislek. Takrat je tudi dozorela Sarina odločitev, da stopi na pot vere. Sledila so lepa študentska leta, poroka, bivanje v Bostonu, postala sta starša hčerki Maji in nato še sinu Valentinu. 

Življenje pa je zahtevno. Ni vedno samo tako, kot smo si mi zamislili. Vsemu lepemu v njunem življenju so sledile bridke preizkušnje: bolezen in smrt Sarinega brata, spontani splav na božični večer leta 2010 in Sarina diagnoza multipla skleroza aprila leta 2011. 

Sara se je najprej upirala bolezni, bila je jezna in se je pritoževala Bogu, zakaj jo je zapustil. Najprej je bolečino skrivala v sebi in se zaprla v svoj notranji svet, po treh letih od diagnoze ga je začela iskreno deliti z Bojanom. Ob poslabšanju bolezni, spazmi glasilk in hudi dihalni stiski, ko je njeno življenje viselo na nitki, je prišla do pomembnih spoznanj. Z vero je osmislila trpljenje. Z Bojanom sta osmislila obljubo, ki sta si jo dala na poročni dan, in sta hvaležna, da sta še vedno skupaj. Vsak dan si povesta in pokažeta, da se imata rada.

Ko je Sara spoznala, da je tudi njena duša tista, ki potrebuje Zdravnika, je začela pisati. Svoje zapise je najprej objavljala na Facebooku, februarja letos pa so izšli v knjigi DA, Življenje!, ki jo je možno naročiti na spletni strani www.saradoljak.si.

Sara je v zadnjem času večkrat udeleženka številnih znanstvenih razprav o evtanaziji in pomoči pri samomoru. Z nami je s pomočjo komunikatorja delila svoja spoznanja tudi o tem.

»Kaj je kultura smrti? To je kultura, ki ločuje telo in dušo. To je kultura, ki smrt vidi ne samo kot pravo rešitev, ampak tudi kot najboljšo rešitev. Pravijo, da je evtanazija dostojanstvo. Pa je to res? Jezus je rekel: Vzemi svoj križ in hodi za menoj. Če mu sledimo, pomeni, da nikoli ne bomo sami in da nekam gremo z njim. Da bomo z njim za vedno v nebesih. Ne bo vedno hudo. Bolje bo, veliko bolje. Ko trpimo z Jezusom na križu, se dvignemo v pravo dostojanstvo. Evtanazija pa je sladka tabletka strupa. Kaj se je zgodilo, da si ne pomagamo živeti, temveč si pomagamo umreti?  Ne omenja se, kako bi bilo umreti po naravni poti, ne omenja se odrešilnega trpljenja, dejstva, da nas trpljenje očiščuje. Kaj pa, če se še moram naučiti pomembnih, nepogrešljivih lekcij življenja, ki jih moram še živeti? Vera je edini način, da se izvlečemo iz življenja v obupu, pomanjkanju, dvomu in negotovosti. Brez razodetja o tem, da nas Bog ljubi, bi bil  boleč svet brezsmiseln. Bolečina ne bi imela smisla. Ne trdim, da bolečina ni boleča. Bolečina boli. Poskušam le pokazati, da krščanski nauk o tem, da smo postali »popolni skozi trpljenje«, ni neverjeten. Da je otipljiv, je zunaj mojega načrta. Dopustiti moramo umiranje in pustiti umreti človeku, ko pride njegov čas. Tudi sama si želim, da se z mano ne izvaja nobenih nasilnih postopkov, ko dahnem v svoj zadnji dan življenja, saj gre za spoštovanje meje lastnega umiranja z lajšanjem bolečin, in ne za mojo osebno odločitev za smrt.«

Sara in Bojan menita, da je taka preizkušnja, kot je njuna, blagoslov. Nekateri ju pomilujejo, drugi občudujejo. Oboje je zmota, onadva sta šele na začetku poti, se še učita, tako pravita. Ob bolezni rasteta.

Fotografiral: Franci Koncilija

Pripravila: Marjana Štern

UMRL JE VENO TAUFER (1933–2023)

Veno Taufer

V 91. letu starosti se je poslovil pesnik, dramatik in prevajalec Venčeslav (Veno) Taufer. Prejemnik Prešernove nagrade in nagrade Prešernovega sklada se je rodil leta 1933 v Ljubljani. Veno Taufer velja za začetnika moderne poezije in predhodnika pesniške avantgarde pri nas. Za svoj pesniški, prevodni in publicistični opus je prejel številne nagrade. 

Po končanem študiju se je najprej kot napovedovalec, kasneje kot urednik zaposlil na RTV Slovenija. Leta 1965 je postal član Društva slovenskih pisateljev, nato pa se je zaposlil v slovenski sekciji britanskega BBC, kjer je kot radijski napovedovalec delal vse do leta 1969. Po vrnitvi v domovino je kot gledališki kritik zopet sodeloval s televizijo. Postal je urednik Revije 57, član uredniškega odbora Perspektiv in upravnik eksperimentalnega Odra 57.

Veno Taufer se je proslavil zlasti kot pesnik. Leta 1956 je svoje prve pesmi objavil v reviji Beseda. Kasneje je objavljal tudi v časopisih in revijah, kot so Mlada pota, Naši razgledi, Tribuna in Problemi. V samozaložbi je leta 1958 izdal prvo pesniško zbirko z naslovom Svinčene zvezde. V drugi zbirki Jetnik prostosti se odraža njegovo filozofsko pojmovanje absurda, njegovo nenehno iskanje pa je prišlo v ospredje v pesniških zbirkah Vajein naloge ter Pesmarica rabljenih. Z njim se je začela moderna poezija, je zapisal literarni zgodovinar Janko Kos. Leta 2006 je izšla Tauferjeva zadnja pesniška zbirka Pismo v steklenici.

Tauferjeva druga pesniška zbirka Jetnik prostosti

Veno Taufer je bil tudi prevajalec. Prevajal je francoske, hrvaške, ruske, makedonske in srbske sodobne pesnike, kasneje tudi angleške in ameriške. Prevajal je tudi prozo in sodobne dramatike ter pisal drame in eseje. Leta 1986 je zasnoval mednarodni literarni festival Vilenica, ki ga je vodil kot predsednik do leta 1998. Kot tajnik Društva slovenskih pisateljev je med letoma 1985 in 1989 sodeloval v gibanju za demokratizacijo in osamosvojitev Slovenije, bil je tudi soavtor Majniške deklaracije. Po osamosvojitvi je bil zaposlen na Ministrstvu za zunanje zadeve in Ministrstvu za kulturo.Predsednik slovenskega centra PEN je bil od leta 2000 do leta 2005, predsedoval je tudi mednarodnemu komiteju Pisatelji za mir mednarodnega združenja PEN.

Veno Taufer

Bil je prejemnik sledečih nagrad: Sovretove (leta 1976), Jenkove (leta 1987) in Prešernove (leta 1996), ki jo je dobil za svoj pesniški opus. Leta 2005 je bil odlikovan z zlatim redom za zasluge Republike Slovenije, leta 2016 pa še z Župančičevo nagrado za življenjsko delo. Bil je redni član Evropske pesniške akademije (Academie Europeenne de Poesie) in prejemnik mnogih mednarodnih nagrad.

Fotografije so s spleta.

Viri: Delo, Dnevnik in Večer

Zbral in uredil: Franci Koncilija

PODELILI CANKARJEVO NAGRADO 2023

V Cankarjevem domu na Vrhniki so v nedeljo, 7. maja 2023, podelili Cankarjevo nagrado za najboljše izvirno literarno delo minulega leta. Za to prestižno lovoriko so bili nominirani Katja Gorečan, Lado Kralj, Adriana Kuči, Mojca Kumerdej in Mirana Likar. Za zbirko kratkih zgodb Gluha soba, ki je izšla pri novomeški založbi Goga, je nagrado prejela pisateljica in literarna kritičarka Mojca Kumerdej. Strokovna žirija je finaliste izbrala med 49 prijavljenimi knjižnimi deli, predsednik upravnega odbora Cankarjeve nagrade Marko Golja pa je na podelitvi povedal, da gre pri vseh nominiranih delih za odlične in avtorsko drzne stvaritve.

Cankarjevo nagrado so si kot poklon Ivanu Cankarju in sodobni slovenski književnosti že pred štirimi leti zamislili Slovenski center Pen, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Univerza v Ljubljani in ZRC SAZU v sodelovanju z občino Vrhnika. Nagrado podelijo avtorju najboljšega izvirnega literarnega dela minulega leta z vseh tistih področij književnosti, na katerih je ustvarjal tudi Cankar, torej pripovedništva, lirike, dramatike in esejistike. 

Na slovesnosti podelitve Cankarjeve nagrade je zbrane uvodoma pozdravila Sonja Žakelj, direktorica Cankarjeve knjižnice Vrhnika. Dejala je, da bi bil Ivan Cankar vesel in ponosen, da so se ljudje zbrali v njegov spomin. Slavnostni govornik, rektor Univerze v Ljubljani Gregor Majdič, pa je to misel nadgradil z besedami:«Cankar je nedvomno ena najpomembnejših osebnosti v naši zgodovini, saj nam je znal pokazati bridek odsev obraza našega naroda, ki si do danes sploh še ni bistveno spremenil!«

Pri tem je še posebej opozoril na pomen znanosti in umetnosti ter na njuno medsebojno povezanost, saj je tehnološki napredek brez humanizma in kulture tudi brez vrednosti!

V nadaljevanju je sledila predstavitev peterice nominiranih knjig.  Dobitnica Cankarjeve nagrade Mojca Kumerdej pa je o svoji zbirki Gluha soba povedala, da je nastajala kar nekaj let. Njeno delo je večplastno ter omogoča različne interpretacije, hkrati pa je pozornost usmerjena tudi na odnos do žanrskih konvencij – na njihovo upoštevanje ali preseganje. Denarni del nagrade znaša 7.000 evrov, sponzorka nagrade pa je novomeška tovarna Krka. .

Fotografije so s spleta.

Vir: Dnevnik

Zbral in uredil: Franci Koncilija

MUSLIMANSKA SVETA KNJIGA KORAN  PRI MINORITIH NA PTUJU

Minoritski samostan na Ptuju

»V minoritski knjižnici ptujskega samostana svetega Petra in Pavla, ki je ena najbogatejših cerkvenih knjižnic v Sloveniji, hranijo okoli šest tisoč knjig, kjer je svetloba pritajena, temperatura pa nekoliko nižja. Tako mora biti. Imeti knjige, tudi če so stare in dragocene, namreč ni zadosti – zanje je treba tudi ustrezno skrbeti. Pa ne samo glede varnosti, ščititi jih je treba tudi pred požari, vlago, neugodnimi temperaturami in svetlobo, ki ne sme biti močna«, je povedal prijazni samostanski knjižničar pater Milan Kos, ki vzorno in z ljubeznijo skrbi za ta slovenski biser kulturne dediščine.

V minoritski knjižnici hranijo številne dragocene knjige in dokumente, med njimi faksimile celotnega Svetega pisma, Trubarjev Novi testament, ki je edinstven v celoti ohranjeni primerek na svetu, Teorijo glasbe iz leta 1558; na vse te kulturne znamenitosti so minoriti zelo ponosni. Knjižnica pa ne hrani le verskih knjig – to je svetih pisem in drugih liturgičnih knjig – temveč tudi številna dela s področja prava, zgodovine, matematike, fizike, biologije, filozofije … Veliko knjig je – poleg v latinščini – pisanih v nemški gotici.ž

Muslimanska sveta knjiga Koran

»Poleg tega imajo minoriti na Ptuju tudi knjigo, ki je tukaj morda ne bi pričakovali – Koran,« je povedal p. Kos. Gre za nemški prevod svete muslimanske knjige, pisane v arabščini. Za muslimane Koran takrat, ko je preveden v drug jezik, ni več sveta knjiga. Delo izvira iz leta 1659, kako je prišlo v minoritsko knjižnico, pa ni znano. 

Pater Milan Kos v knjižnici

V knjižnici pa se nahajajo še drugi zvezek originalne Valvasorjeve Slave Vojvodine Kranjske, Don Kihot  in Robinson Crusoe. Tudi posvetna literatura iz samostana ni bila izključena, saj so bili izobraženi patri odlični poznavalci kulture in umetnosti. 

Daniel Defoe: Robinson Crusoe

Najstarejši trije dokumenti v knjižnici izvirajo iz devetega in desetega stoletja. Pravzaprav gre za fragmente, ki so bili uporabljeni kot ovitki treh »mlajših« knjig. Najbolj znan med njimi je Teodozijev zakonik. Prav neverjetno se zdi, da je tisto, kar naj bi prvenstveno ščitilo notranjost, od slednje pravzaprav veliko dragocenejše. »Hkrati pa so te knjige starejše kot samostan, ki je bil zgrajen leta 1239,«je povedal pater Milan Kos in poudaril, da je povprečna starost tamkajšnjih knjig okoli 300 let. 

Fotografije so s spleta.

Vir: Večer

Zbral in uredil: Franci Koncilija

MEDNARODNI ZNANSTVENI POSVET O PRVEM TRŽAŠKO-KOPRSKEM ŠKOFU MATEVŽU RAVNIKARJU

Prvi tržaško-koprski škof Matevž Ravnikar (1776–1845), ki se je rodil na Vačah, je v slovenski kulturni zgodovini prve polovice 19. stoletja znano in pomembno ime. V očeh starejše generacije slovstvenih zgodovinarjev z Antonom Slodnjakom na čelu je skupaj z jezikoslovcema Jernejem Kopitarjem ter Francem Metelkom sicer veljal za »preživelega kranjskega janzenista«, nasprotnika posvetne poezije in zagovornika starinske kmečke govorice ter zastarelih preteklih deležnikov. Kasneje pa so slovenski literarni zgodovinarji Ravnikarjevo delo na jezikovnem, prevajalskem in pripovedniškem področju pozitivno ovrednotili in ga celo imenovali »očeta slovenske proze«.

Toda Ravnikar ni bil le jezikoslovec, literat, prevajalec in šolnik, bil je tudi duhovnik, od leta 1832 do smrti leta 1845 pa celo prvi škof združene tržaško-koprske škofije. Pobudo za mednarodni znanstveni posvet, na katerem bi osvetlili lik Matevža Ravnikarja, je dal Inštitut za zgodovino Cerkve, ki deluje na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani. Posvet je potekal 18. in 19. aprila 2023 v Ljubljani in v Trstu, kjer je skupno  nastopilo 21 slovenskih in italijanskih raziskovalcev, ki so odlično  osvetliti Ravnikarjev lik in okoliščine, v katerih je deloval, najprej kot duhovnik, narodni buditelj in književnik v Ljubljani, nato kot gubernialni svetnik in končno kot škof v Trstu. Mednarodni znanstveni posvet sta finančno omogočila Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani in Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu, njegova častna pokrovitelja pa sta bila ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore in apostolski administrator tržaške škofije, nadškof msgr. Giampaolo Crepaldi. 

Stolnica v Kopru

Stolnica v Trstu

Domače okolje, rod in družinske razmere so postavili temelje Ravnikarjevi osebnosti. Njegovo življenje je bilo do škofovskega posvečenja pretežno povezano s šolstvom, zlasti cerkvenim. Vanj je bil vpet kot bogoslovni profesor in ravnatelj semenišča.Ravnikarjev čas je bil tudi v znamenju slovenskega narodnega preporoda, ki pa je svoj razcvet doživel po njegovi smrti v revolucionarnem letu 1848. Pomemben je bil njegov prispevek k oblikovanju norme knjižne slovenščine, zlasti njegove jezikovne posodobitve v izdajah nabožnih in šolskih knjig. Posvečal se je tudi prevodom in priredbam knjig za šolsko in katehetsko rabo. Predstavljen je bil tudi Ravnikarjev prevajalski opus, zlasti »pozabljen« prevod Pentatevha in prevod spokornih psalmov iz hebrejščine ter analizirano semantično polje ljubezni v izvirniku ter v njegovem prevodu Pete Mojzesove knjige. Ravnikarjeva teološka in pastoralna usmerjenost je nedvomno temeljila na njegovi izobraženosti.

Drugi del znanstvenega posveta pa je bil posvečen Ravnikarjevemu izvrševanju škofovske službe v obdobju modernizacijskih reform v Habsburški monarhiji. Predstavljeni so bili razlogi za njegovo posvetitev za tržaško-koprskega škofa v ljubljanski stolnici, predvsem pa tržaško-koprska škofija in njen odnos z mestom Trstom v času Ravnikarjevega škofovanja. Predmet zanimanja je bila tudi predstavitev takratnega javnega šolstva v tržaško-koprski škofiji.

Organizacijski odbor

Vače, rojstni kraj škofa Ravnikarja

Iz Protokola tržaško-koprskega škofijskega ordinariata je med letoma 1831 in 1845 mogoče povzeti glavne vsebinske obrise Ravnikarjevega škofovanja. Njegov osebni pogled na stanje v tržaško-koprski škofiji je razviden iz vizitacijskih zapiskov. Pri škofovanju so mu bili v pomoč njegovi sodelavci, zlasti Mihael Verne. Škofova oporoka kaže na njegovo darežljivo srce. Znanstveni posvet je na koncu osvetlil tudi pomen tržaško-koprskega škofa Matevža Ravnikarja v slovenski in italijanski historiografiji ter publicistiki.

Fotografije so s spleta.

Vir: Družina

Zbral in uredil: Franci Koncilija

UMRLA JE HRVAŠKA PISATELJICA DUBRAVKA UGREŠIĆ

Hrvaška pisateljica, esejistka in prevajalka Dubravka Ugrešić

Sedemnajstega marca 2023 je v Amsterdamu umrla hrvaška pisateljica, literarna zgodovinarka, esejistka in prevajalka Dubravka Ugrešić (1949–2023). Bila je zagotovo najslavnejša in najbolj prepoznavna hrvaška pisateljica tudi v mednarodni kulturni javnosti. Njena dela so prevedena v več kot dvajset evropskih jezikov, prejela pa je tudi številne mednarodne nagrade, med drugim leta 2016 tudi mednarodno literarno nagrado vilenica. Kritično pisanje o nacionalizmu in vojnih zločinih jo je iz rodne Hrvaške pognalo najprej v Nemčijo, nato pa na Nizozemsko, kjer je tudi umrla.

Hrvaška esejistka in intelektualka Dubravka Ugrešić je na Filozofski fakulteti v Zagrebu diplomirala iz rusistike in primerjalne književnosti, nato je dolga leta delovala na tamkajšnjem Inštitutu za teorijo književnosti. Leta 1993 se je preselila najprej v Nemčijo, nato pa leta 2001 v Amsterdam. Preživljala se je s pisanjem ter kot predavateljica na evropskih in ameriških fakultetah.V svojih romanesknih in esejističnih besedilih se je ukvarjala z vprašanji položaja žensk, identitete in narodnosti, ki jih je odpiral razpad Jugoslavije in padec Berlinskega zidu v političnem in kulturnem smislu. S prodornim razmišljanjem se je uveljavila kot ena najvidnejših evropskih pisateljic in esejistk.

 Naslovnice knjig Dubravke Ugrešić

 Njeno delo zaznamuje redka kombinacija ironije, polemičnosti in sočutja. Zaradi kritičnega pisanja o nacionalizmu in vojnih zločinih ob razpadu nekdanje Jugoslavije so jo v rodni Hrvaški obtožili antipatriotizma ter jo razglasili za izdajalko, javno sovražnico in čarovnico. »Toda to so zgolj nepomembne podrobnosti. Šlo je preprosto za to, da na Hrvaškem nisem več mogla niti dihati. Kajti tega, kar se je dogajalo takrat, se ni dalo upravičevati z vojno, izrednimi razmerami ali čim drugim. Ljudje so dobesedno podivjali, poživinili. In tega nisem mogla prenašati – drugi so lahko,« je dejala pisateljica Dubravka Ugrešić. 

Pisala je kratko prozo, romane in literarne eseje pa tudi scenarije, zanimale so jo postjugoslovanska stvarnost ter literarne in popkulturne teme. V devetdesetih se je še bolj posvetila esejizirani prozi in literarizirani esejistiki, objavljala je v evropskih revijah in časopisih. Tematizirala je krizo identitete in vprašanja narodnosti v družbenih, zgodovinskih, političnih in kulturnih kontekstih. Bila je tudi idejna začetnica in pobudnica za nastanek Leksikona YU mitologije. Pisala je o temnih straneh sodobnih družb, o homogenizaciji ljudi, ki jo povzročajo mediji, politika, religija, skupna prepričanja in trg, ter o izgnanstvu. Skratka, pisala je o stvareh, o katerih bi drugi raje molčali.

Dubravka Ugrešić

»Vsi si prizadevajo, da zgodovine ne bi bilo, da bi se zdelo, kot da se je vse začelo včeraj; nenehno se ustvarja pozaba, in to na več različnih ravneh. Tako nas politiki na primer prepričujejo, da živimo v najboljšem od možnih svetov, in nam vlivajo strah pred kakršnim koli tveganjem. Zato tudi ves svet molči, češ, ne spreminjajmo ničesar, ker je lahko kvečjemu slabše.«

Fotografije so s spleta.

Vira: Dnevnik in Večer

Zbral in uredil: Franci Koncilija

VETER Z VZHODA, NOV ROMAN TONETA PARTLJIČA

Veter z vzhoda

Sredi aprila 2023 je pisatelj Tone Partljič pri dvainosemdesetih letih v povsem polni veliki dvorani Lutkovnega gledališča v Mariboru,  predstavil svoj nov roman Veter z vzhoda, v katerem je popisal vrenja in slutnje v Mariboru v začetku tridesetih let preteklega stoletja. Tone Partljič je samo v zadnjem desetletju pri njegovi založbi izdal pet knjig. Na vprašanje, zakaj v tem času toliko tako obsežnih proznih del, je avtor odgovoril praktično: »Pišem, ker se mi zdi, da moram še to iztisniti iz sebe, ker ima zdaj za to več časa«, je dejal priljubljeni slovenski pisatelj. 

Polna dvorana Lutkovnega gledališča v Mariboru

Moderatorka večera Darka Tancer Kajnih je avtorja spomnila, da je v enem od intervjujev ob prejetju Prešernove nagrade za življenjsko delo leta 2016 dejal, da je doma iz Slovenskih goric in da so zato tam »doma« tudi njegova najboljša dela. To so njegova komedija Moj ata, socialistični kulak, tam je zdaj doma tudi njegov roman Pesnica in od tam so mladinske črtice, ampak v zadnjem desetletju je postal dom ustvarjanja njegove literature tudi Maribor, kjer je napisal : Pasjo ulico, Sebastjan in most, Ljudje iz Maribora in nazadnje sedaj še Veter z vzhoda. Medtem ko druga dela zajemajo daljša časovna obdobja, se Veter z vzhoda »zgodi« v letu in pol, v drugi polovici leta 1933 in v letu 1934. Kaj je v takratnem Mariboru navdihnilo avtorja, da je napisal ta zadnji roman? 

Odlomke iz Partljičevega Vetra z vzhoda sta brala igralca, avtorjeva kolega, Peter Ternovšek in Rado Pavalec, pogovor je vodila Darka Tancer Kajnih. 

Na predstavitvi je povedal, da žal tudi vzporednice med takratnim časom in sedanjostjo: v zraku je negotovost, so konflikti, delitve, je sovražni govor, v daljavi pa tudi svetovna vojna. Tudi takrat se je že slišalo nacistično in fašistično grmenje, bil je čas atentatov (na avstrijskega kanclerja Dollfussa in kralja Aleksandra) in političnih vrenj. 

https://iasstorage.vecer.com/data/Resources/00/00/00/00/00/00/11/66/39/59/11663959q3324E52FCF47F0186633A2D2BF97F98D_1200.jpg

Tudi naslov je mogoče razumeti kot slutnjo slabega – medtem ko v Mariboru velja svež zahodni veter za zdravilnega, topel vzhodni veter pa ne prinaša ničesar dobrega. A v Mariboru je bilo tudi veliko mladih, zanimivih ljudi, ki so želeli seči po zvezdah. Dva med njimi, literarno modificirana Jože Babič in Maks Furijan, sta hotela na gledališko nebo. V Vetru z vzhoda pa je še veliko drugih stalnih ali začasnih 

Mariborčanov. Večina se jih v fiktivni freski znajde celo s pravimi imeni, avtor pa je preverjanje zgodovinske verjetnosti zaupal dr. Jerneji Ferlež, saj so mu njene študije o takratnem Mariboru tudi pomagale pri pisanju. Upa, da so resnični in izmišljeni junaki prepričljivi, da lahko bralci čutijo z njimi in da bo literarna resnica, ki je trajnejša in bolj univerzalna od posameznih dejstev, tudi tokrat ostala. »Ko grem čez reko, čutim vso Dravo, ki je kdaj stekla pod tem mostom. Vse mi gre po glavi …« je na koncu pogovora dejal Tone Partljič, občutku za mesto pa dodal še občutek za ljudi. »Tona, ko pišeš, se mora videti, da imaš občutek za ljudsko žalost!« 

Fotografije so s spleta.

Vir: večer

Zbral in uredil: Franci Koncilija

120 LET ROJSTVA PISATELJA VLADIMIRJA BARTOLA

Vladimir Bartol

Roman Alamut Vladimirja Bartola je prvič izšel leta 1938, njegovo vrednost pa je svet začel odkrivati in ceniti šele 50 let pozneje. Do danes je knjiga doživela 33 izdaj v 11 jezikih ter je pravi slovenski literarni čudež, kot jo je opisal novinar Marcel Štefančič. Po mnenju nekaterih literarnih kritikov pa je Bartolovo najboljše delo Al Alrif, zbirka 27 napetih kratkih zgodb, ki jih je izdal pred Alamutom.

Vladimir Bartol se je rodil pred 120 leti, in sicer 24. februarja 1903 v Trstu, očetu Gregorju Bartolu po rodu Dolenjcu ter učiteljici in pisateljici Marici Bartol-Nadlišek. Starša sta otrokom nudila odlično izobrazbo, tako je mama malega Vladimirja navdušila nad slikanjem in literaturo, oče pa mu je razlagal biologijo. V avtobiografiji Mladost pri Sv. Ivanu se je Bartol opisal kot pretirano občutljivega otroka, ki se je sam sebi zdel drugačen od vrstnikov, skratka, bil je fant z bogato fantazijo. Njegov hobi so bili metulji, ki jih je proučeval vse življenje. V Trstu je končal ljudsko šolo in pet razredov nemške realke, srednjo šolo pa je končal na gimnaziji Poljane v Ljubljani (1921), kamor se je družina umaknila pred fašizmom. Na takrat novoustanovljeni ljubljanski univerzi je študiral biologijo in filozofijo ter kot stranski predmet še geografijo. Na fakulteti se je seznanil s Klementom Jugom, filozofom in alpinistom, ki je močno vplival na mladega Vladimirja. Na univerzi se je še zlasti navduševal nad Freudom. Po diplomi in doktoratu v Ljubljani je leta 1926 odšel v Pariz, kjer je nadaljeval študij na sloviti Sorboni.

Sorbona v Parizu

Leta 1928 je služil vojaški rok v srbskem Petrovaradinu, kjer se je naučil leteti in se izšolal za vojaškega pilota izvidnika. Po vrnitvi v Ljubljano je postal svoboden umetnik ter živel od pisateljskega dela. V letih 1933 in 1934 je živel v Beogradu in tam urejal Slovenski beograjski tednik. Kot pisatelj sprva ni bil uspešen, saj se njegova književnost ni prilegala tedanjim ljubljanskim literarnim vzorcem. Prav tako je imel težek značaj, saj je znal biti neposreden in brutalno iskren ter zaradi tega pogosto nesramen in žaljiv.

Leta 1940 se je preselil v Kamnik, kjer je na gledališki predstavi spoznal mlado amatersko igralko, sicer uradnico, Dragico Karolino Podobnik. V začetku leta 1941 sta se Vladimir in Dragica poročila ter kmalu postala starša Borutu in Bojanu. Drugo svetovno vojno je Bartol kot pilot Kraljevine Jugoslavije dočakal v letalski bazi v Bosanskem Brodu, vendar se zračnih spopadov ni udeležil. Po kapitulaciji Jugoslavije se je vrnil k družini v Kamnik, ki je bil pod nemško okupacijo.

V Kamniku ni zdržal dolgo, odšel v Ljubljano in se kot zaveden Slovenec pridružil osvobodilni fronti, čeprav je bil za kakršnokoli javnost že dolgo popolnoma apolitičen. Med vojno je deloval v ilegali ter se udeleževal in organiziral sestanke osvobodilne fronte. Po vojni je na pobudo ministrstva Ljudske republike Slovenije odšel v Trst, da bi kulturniško pomagal tržaškim Slovencem. Leta 1954, ko je bilo konec Svobodnega tržaškega ozemlja, se je moral vrniti v Ljubljano, Italijani mu namreč niso izdali dovoljenja za bivanje v Trstu, saj so ga imeli za jugoslovanskega vohuna, kar je vsaj deloma tudi bil. Tudi po vojni so se ga v kulturnih krogih otepali, saj je njegova literatura odstopala od takrat modnega socialnega realizma z ruralnimi in marksističnimi temami. Leta 1956 je nastopil mesto tajnika na SAZU in tam delal do smrti. Umrl je 12. septembra 1967, po težki bolezni ,v 64. letu starosti ter je pokopan na ljubljanskih Žalah.

Alamut  je zgodovinsko-filozofski roman, ki govori o perzijski trdnjavi iz 11. stoletja, imenovani Alamut, kjer voditelj sekte izmailcev (ismaelitov) Hasan ibn as-Sabah zbira bojevnike za napad na Seldžuško cesarstvo, ki je zasedlo Iran.

Dogajanje romana Alamut je pisatelj oprl na zgodovinsko izpričane dogodke v 11. stoletju v Perziji. Osrednji lik je Hasan ibn Saba. Ta karizmatični verski voditelj, katerega ime Iranci še danes izgovarjajo s strahospoštovanjem, je od Alaha poslani prerok, ki izza okopov svojega orlovskega gnezda, gradu Alamut, vodi pravo sveto vojno proti perzijskemu cesarstvu. Veliko močnejšemu sovražniku se pogumno postavi po robu z majhno skupino privzgojenih privržencev fedaijev, ki jim v zameno za njihovo zvestobo ponudi več, kot so navadni smrtniki kadarkoli mogli okusiti: s ključem, ki mu ga je zaupal sam Alah, jim odklene vrata onostranstva, raja iz Korana. Ko si raj enkrat zares doživel, si pripravljen narediti vse, da se vrneš vanj. Napeto dogajanje romana poteka v ozračju Tisoč in ene noči; v njem se nepopustljivo, do osupljivih razsežnosti zaostrujejo vprašanja človeške biti.

S pojavom islamskih terorističnih napadov, še posebej 11. septembra 2001, je popularnost knjige v Sloveniji in v svetu močno narasla. Alamut so prevedli v več kot 20 jezikov, pred dvema letoma tudi v kitajščino. Pred leti so izšli tudi nelicenčni prevodi v Egiptu, Libanonu in Iranu.

Fotografije in viri so s spleta.

Zbral in pripravil: Franci Koncilija