Vsi prispevki, ki jih je objavil/a Franci Koncilija

BAJESLOVNA BITJA NA GORJANCIH

Prepoznavnost in priljubljenost obmejnega  hribovja Gorjanci je gotovo ohranil slovenski pisatelj Janez Trdina, neutrudni popotnik in zapisovalec običajev,  značajev in ljudskih zgodb »Podgurcev«… Njegove Bajke in povesti o Gorjancih še danes negujejo pravljični preplet kulture, narave in bajeslovnih bitij. Vse to izpričuje pristno življenje in duhovno bogastvo Uskokov, Dolenjcev in Belokranjcev. Z besedo »bajka« je poslovenjen tuji izraz »mytos«, ki označuje povesti poganskih religij. Bajke, pripovedke, legende in pravljice so oblike narodne pripovedne umetnosti in zato zelo dragocene…

VOLKODLAK

V Gorjancih je »Vukodlak« pošast s pasjo podobo, samo mnogo večja kakor pes. Ušesa ima dolga in tenko prirezana, na nogah pa ostre in dolge kremplje. Porastel je z gosto sivo dlako in ni tako hudoben kakor Pasjedlan. Volkodlak ima srednje dolg in črn rep, v katerem ima skrito vso svojo moč. Ponoči se klati po gozdu, podnevi pa ždi v globokih jamah in kuje hudobne naklepe proti ljudem.

Volkodlak

Volkodlak ima srednje dolg in črn rep, v katerem ima skrito vso svojo moč. Ponoči se klati po gozdu, podnevi pa ždi v globokih jamah in kuje hudobne naklepe proti ljudem. Včasih zavije tudi k človeškim bivališčem in gre na vas k ošabnim dekletom. Toda ne v živalski podobi, temveč kot človek. Volkodlak se namreč lahko spremeni tudi v krasnega mladeniča, ali pa v kakšno drugo bitje…

ŠKRAT V HUDI PEČI NA GORJANCIH

V Hudi peči na Gorjancih je že od nekdaj domoval Škrat ali Škratlja. Ta hudobec je bil velik slepar, in nesrečo je želel vsakomur, tudi svojemu prijatelju.

Ta spaka je bila majhne rasti, kakor kakšen desetletni otrok. V rokah je po navadi držal mošnjo zlatnikov, katere je podaril tistemu, ki je pokleknil pred njim. Torej je bil tudi častihlepen. Škrat je gorski duh, ki ga vidijo drvarji, lovci in drugi ljudje, ki prihajajo pogosto v gozd in v gore. Nekega dne, ko je sedel na skalah, visoko v Gorjancih, se je ponesreči tako hudo udaril v glavo, da je umrl. Od tistega časa so se pri teh skalah, ki jim sedaj pravijo Huda peč, ali hude pečine, vedno dogajale same nesreče. Pobilo se je nekaj krav, več košut in neka ženska…

KRVAVI KAMEN

V starih časih so tudi na Gorjancih živeli velikani in ljudje so jih imenovali Ajdi. Imeli so človeško podobo, bili pa so strašno močni in veliki, vendar brez prave pameti. Prvi rod velikanov je živel na Zlati gori, od tam pa so se preselili tudi na Gorjance. Kadar so ruvali drevesa s koreninami vred, se je treslo in hreščalo po vsem Podgorju.

Pogovarjali so se med seboj kar od gore do gore in če so si morali kaj sposoditi, so samo zaklicali in vrgli  potrebno stvar z druge gore. Tudi po vodo niso hodili tako kot ljudje, s posodami, temveč so se samo nagibali z gore in pili vodo iz najbližjega studenca. Na vrhu Gorjancev pa še danes stoji velika skala, na kateri so ajdovski pradedi na njej darovali svojim bogovom mladeniča in njegovo nevesto.

ČAROVNICE NA OPATOVI GORI

V globokem jarku, ki se razteza od Ravne gore pod Mirčevim križem, je nekdaj žuborel kristalno čist potoček. Pod Štembuhom je v soteski potoček v skale izdolbel  krasne slape, ob katerih je bila naravna podzemska jama. V njej  so prebivale tri čarovnice, ki so včasih bile rojenice. To je bilo v času, ko so začeli zidati kostanjeviški  samostan. Ena izmed njih se je spremenila v vrano in odletela v dolino na oglede. Z grozo je ugotovila, da so ljudje začeli zidati cerkev – Zveličarjevo hišo.

Čarovnice so sklenile, da tega pa ne bodo dopustile, in od tistega dne so vsako noč  porušile vse, kar so zidarji preko dneva sezidali. Stari menih je spoznal, kaj mora storiti. Na gradbišču je zbral vse kostanjeviške meščane in okoliške tlačane in v naglici, dokler ni sonce zašlo za vodeniškim hribom, so sezidali stolp in vanj obesili zvon iz cerkve sv. Neže v Kostanjevici, ki ga je blagoslovil pobožen menih. Tedaj je prvič zapel zvon in njegov mili glas se je razlegal daleč v Gorjance. V tistem trenutku se je zaradi jeze čarovnic zrušilo pol Opatove gore, nastal je silen vihar, ki je lomil orjaške bukve, in potoček je izginil. Ko so si ljudje kasneje ogledali to razdejanje, so odkrili tri kamnite postave, stoječe tam nepremično za veke. In vse to lahko vidite še danes, če se povzpnete iz Orehovca v hrib…

CVETNIK

Nekje visoko na Gorjancih je bilo veliko skalovje, med njim pa se je širil Cvetnik, prav majhen vrtec, ves poln najlepših in dišečih rož.  Težko ga je bilo najti, če pa je kdo zašel v ta Cvetnik, je bil popolnoma prevzet nad njegovo lepoto. Od takrat dalje ni več jedel niti pil, na povratek domov pa sploh ni pomislil. Tako je kmalu brez bolečin umrl.

Toda ta raj na zemlji ni bil vedno takšen. V tej gorski kotlini  so se razraščali  plevel, trnje, osat in koprive. Tukaj se je naselil Vlah Elija, da bi v pobožni molitvi in pokori sklenil svoje življenje. Nekoč sta ga obiskala dva utrujena in bolna popotnika in prosila za jed in prenočišče. Vlah Elija je zaklal svojo kozo in jima spekel meso; še celo čutaro vivodinca, ki ga je hranil za bolne dni, jima je dal. Zvečer se uležeta v njegovo posteljo, puščavnik pa se je zadovoljil z ležiščem v nastelji.

Potem se mu v sanjah prikažeta popotnika, obdana od nebeške slave! Eden je bil sam gospod Bog, drugi pa sv. Peter. Gospod Bog je rekel puščavniku Eliji: »Ker si bil usmiljen do naju, dam svoj blagoslov tebi in kraju, kjer prebivaš.« Ko se je puščavnik prebudil, popotnikov ni bilo več, kraj, kjer je prebival, pa se je spremenil v raj… Puščavnik se je tudi pomladil in živel še mnogo let na tem svetu. Cvetnik pa še dandanes priča o božji slavi in milosti!

Vir : Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva, Družba sv. Mohorja, Celje, 1930.

Zbral in uredil: Franci Koncilija

Druženje z Ivanko Mestnik in gorjanskimi škrati pri Miklavžu

Na prijetno sončno nedeljsko popoldne, 12. septembra 2021,je bila v dvorani Cvetnik pri Domu na Miklavžu predstavitev dveh otroških knjig o gorjanskih škratih avtorice Ivanke Mestnik. Med prijetnim klepetom smo se spomnili ljudi, ki so za naše Gorjance veliko naredili. Program je spretno povezovala slavistka Nevenka Kulovec,  dolgoletna nekdanja ravnateljica OŠ Drska. Pisateljico in vse zbrane je pozdravil predsednik Društva Gorjanske košenice Franci Bratkovič.

Ivanka Mestnik in Nevenka Kulovec

O obeh knjigah in ljudeh, ki imajo zasluge zanju

Obe knjigi je pisateljica dala ponatisniti zato, ker se je želela zahvaliti tistim, ki so ji pri nastajanju teh dveh knjig veliko pomagali.

Prva je nastala knjiga Gorjanski škrati v kraljestvu brbuča, povabljeni gosti pa so bili: Andrej Hudoklin, veliki zagovornik in poznavalec naravne dediščine na Dolenjskem, ki je z brbučem vznemiril njeno raziskovalno žilico, Tatjana Grabrijan, ki jo je navdušila za proučevanje škratov in jih spremenila v lutke, ki še danes razveseljujejo mlado publiko, učiteljica Miša Kulovec, ki ji je najbolj približala brbuče in dolino Sušice ter vodila prvo predstavitev. Pisateljica je opravičila odsotnost ilustratorja Jožeta Kumra in poudarila pomen njegovih lepih ilustracij. Prav tako je opravičila in pohvalila nekdanjega urednika Dolenjske založbe Francija Šalija, Nevenka Kulovec,ki je vodila srečanje, pa je povedala, da Ivanka Mestnik že nagovarja Francija Šalija, naj brbuča odpelje v Dularjev mlin v Straži in na način, kot le on zna, predstavi življenje in delo pisatelja Jožeta Dularja.

Gorjanski škrati med ljudmi so nastali dve leti kasneje, ponatis te knjige je Ivanka Mestnik posvetila trem ljudem, ki jih ni več med nami, zato so bili povabljeni njihovi sorodniki. Najbolj je poudarila pomen Stanka Bratkoviča, po domače Dobrovoljevega iz Mihovega, ki ji je s pripovedovanjem zgodb in s pohodi trajno približal lepoto in bogastvo šentjernejskega dela Gorjancev. Druga oseba, ki jo je Ivanka izpostavila, je bila pokojna učiteljica Milena Cekuta iz Šentjerneja, ki je organizirala prvi pohod dedkov in babic, ki z vnuki iščejo škrate po Gorjancih.

Fani Gošte
Janez Turk 

Milenine planinke ohranjajo ta pohod v njen spomin vsako leto na jernejevo, letos je bil že sedemnajsti. Čeprav Mileninih sorodnikov na srečanju ni bilo, je o njej toplo spregovorilaFani Gošte. Tretji poklon pa je veljalPavletu Turku, takratnemu ravnatelju OŠ Šentjernej in podružnice Orehovica, kjer je bila prva predstavitev te knjige. Bil je navdušen planinec, zaljubljen v Gorjance, in je kot udeleženec prvega pohoda tudi iskal škrate. V pogovoru o drugi knjigi sta bila prisotna sin in hči Pavleta Turka. Sin Janez Turkpa je spregovoril o tem, kako jih je oče znal navduševati za pohodništvo in Gorjance, kar počneta tudi onadva s sestro, ko vzgajata svoje otroke.

Izjemen kulturni dogodek

Potomci Stanka Bratkoviča

Prav potomci Stanka Bratkoviča, ki je bil vsestranski človek, so ustvarili nadvse lep kulturni program.Lastnosti tega izjemnega človeka prenašajo iz roda v rod njegovi potomci, med njimi že pravnuki, ki so prav vsi nastopili v pestrem programu.

Na njegovo harmoniko je igrala hčerka Fani, harmonikarji so nastopili tudi v triu: oče, sin in vnuk. Zaigrali in zaplesali so ples rašpla ter s Stankovimi inštrumenti prikazali stari običaj ramplanja ob godovih, kar je rad počel njihov vzornik. Čutiti je bilo njihov ponos, da lahko prenašajo dediščino svojega prednika, nam pa so na izviren in zanimiv način ustvarili nepozaben kulturni dogodek. Vsa publika je njihovemu izvajanju navdušeno sledila s ploskanjem in petjem. Zares so znali ustvariti pravo vzdušje, za kar jim čestitamo.

Pogovori s povabljenimi

Pogovor s povabljenimi je spretno vodila Nevenka Kulovec, ki jo je na veder in hudomušen način dopolnjevala pisateljica Ivanka.

Najprej se je zahvalila Andreju Hudoklinu, ki je v njej z besedico brbuč prebudil raziskovalno strast, on pa nas je opozoril na bistveni problem obeh knjig, ki je zajet v 2. knjigi na straneh 7 in 8.

Andrej Hudoklin
Miša Kulovec

Škrati namreč niso več zadovoljni z življenjem na Gorjancih, želijo se izseliti, Taus pa se odloči drugače. Treba je poiskati otroke in jih prevzgojiti, ti pa naj naprej vzgajajo odrasle. Samo to je izhod za reševanje ekoloških problemov.

Miša Kulovec se je razgovorila o tem, kako se je spoznala s pisateljico in kako jo je povezala z brbučem. V topliški dolini so vsi otroci poznali brbuča in se ga bali. Tudi ona je poudarila pohodništvo in pot, ki so jo poimenovali Po brbučevi poti. Prav bi bilo, da se ta tudi obnovi. Pisateljica je še enkrat poudarila pomen ilustracij Jožeta Kumra v obeh knjigah.

Akad. slikar Jože Kumer
brbuč

Čestitke po uspešnem dogodku

Med mnogimi ustnimi in pisnimi čestitkami in zahvalami Ivanki Mestnik, enkratni in spoštovanja vredni ženski, ki je veliko naredila za slovenski rod, sem izbrala pisno sporočilo Andreja Hudoklina, ki pravi:

»Ivanka, hvala za prijetno popoldne in tvoje knjige. Zagotovo jih je bil vesel tudi Taus, ki te je skrivnostno nagovoril že pred desetletji, da si z zgodbo poiskala pot do otrok, saj samo še oni vidijo škrate in lahko slišijo njihova sporočila. Ampak, se ti ne zdi, da so bili danes tam, z nami?«

O pobudah za naprej

Nevenka Kulovec, članica odbora za uresničitev projekta Krka, zelena žila do srca, je pred zaključkom spregovorila še o projektu, ki bo povezoval vse porečje reke Krke v vzgoji otrok do čuvanja naše naravne in kulturne dediščine.

Franci Koncilija, namestnik predsednika Kulturnega društva Severina Šalija (KDSŠ), je poudaril, da predstavlja Ivanka Mestnik s svojim bogatim in dolgoletnim ustvarjalnim opusom pomembno kulturno dodano vrednost ne samo za KDSŠ, katerega članica je, ampak tudi za širši dolenjski in slovenski kulturni prostor. V imenu KDSŠ je podal sledeče pobude:

Franci Koncilija
  • Da to srečanje poimenujemo Festival gorjanskih škratov.
  • Da festival postane tradicionalen dogodek.
  • Da je festival prvenstveno namenjen mladim za širjenje bralne kulture ter spoznavanju Gorjancev in Dolenjske.
  • Da Ivanko Mestnik imenujemo za prvo in trajno ambasadorko tega festivala.

Predlogi Francija Koncilije so bili sprejeti z bučnim aplavzom, Ivanka je bila zelo počaščena, vendar se je nasmejala, rekoč: »Kdo bo to delal?«

Morda tisti mlajši ljubitelji kulture, ki jim je blizu Ivankin življenjski moto o sreči: »K delu, k pesmi naj se vsak zateče,pa potem pove, če ni našel sreče.«

Fotografiral je Franci Koncilija, nekaj fotografij pa je s spleta.

Pripravila: Marjana Štern

MONOGRAFIJA PESMI IN IGRE DANETA ZAJCA

Miren, a hkrati vzkipljiv

Pesnik Dane Zajc

Pri Založbi ZRC so konec junija 2021 izdali monografijo Pesmi in igre Daneta Zajca, ki prinaša tako bolj teoretsko obarvane razprave kot precej intimne spomine na enega največjih slovenskih pesnikov.

UVOD

Dane Zajc (1929–2005) sodi s svojo modernistično poetiko med najpomembnejše slovenske literarne ustvarjalce 20. stoletja. Mnogi bralci znajo njegove pesmi iz kultnih zbirk, kot so Požgana trava (1958), Ubijavci kač (1968) in Dol dol (1998), na izust, malo je poznavalcev dramatike, ki bi izpustili uprizoritve njegovih GrmačPotohodca… Pesnik, ki bi pred dobrim letom dni praznoval devetdesetletnico rojstva, je po travmatični izkušnji vojnega nasilja veroval zgolj še v poezijo. »To je bilo edino področje, kjer ni bilo ljudi, ki bi ogrožali njegovo notranjost. Kjer ni bilo tistih, ki jim ni zaupal. Zaupal ni nikomur. Zanašal se ni na nikogar. Težko se je razveselil,« je zapisala v predgovoru monografije Pesmi in igre Daneta Zajca urednica Neža Zajc, rusistka in slovenistka, ki je tudi pesnikova vnukinja.

NE DRAME, IGRE

Skoraj dva ducata uveljavljenih piscev – predvsem pa bralcev – se v njej dotakne Zajčevega ustvarjanja. Pesnik Milan Dekleva denimo prek izkušnje Zajčeve radikalnosti jezika, Jelka Kernev Štrajn pa z analizo živalskih likov v njegovi poeziji. Njegovim igram – Zajc je vztrajal, da njegove drame imenujemo igre – se podrobneje posveti njegov dolgoletni spremljevalec Aleš Berger, tenkočutno se njegove dramske strukture loti Tomaž Toporišič. A manj teoretski, pa zato še bolj refleksiven je pristop avtorjev, ki pristopajo prek spominske izkušnje z zadnjih let ali celo mesecev pesnikovega življenja. Maja Vidmar denimo opiše doživetje o skupnem potovanju z Dunaja leta 2003, Petra Koršič pa presunljivo poroča z zadnjega Zajčevega literarnega večera leta 2005 v Novi Gorici.

»Hote ali nehote so mnogi avtorji ubrali avtobiografsko ali Zajčevo biografsko noto. Pomembno se mi zdi, da so zapise prispevali ne le njegovi tedanji sodobniki, ampak tudi takratni mlajši ustvarjalci, ki so danes uveljavljeni. To pomeni, da se je že takrat dotaknil tudi mlajših,« pojasnjuje urednica v pogovoru za Dnevnik. Monografijo dopolnjuje tudi nekaj nekroloških zapisov, med njimi tekst Richarda Kämmerlingsa, ki je izšel nekaj dni po pesnikovi smrti v Frankfurter Allgemeine Zeitung, pa tudi denimo Zajčev govor z državne proslave ob kulturnem prazniku leta 1992. »Ta lepo odraža njegov radikalen pogled na takratno kulturo, v današnjem stanju kulture se mi je zdelo to pomembno objaviti,« dodaja sogovornica.

MOLČEČ, A NERAVNODUŠEN

»Osebnostno je bil Zajc zelo molčeč človek, a hkrati zelo neravnodušen do vsega, kar se je dogajalo v svetu. Ko so ga v nekem intervjuju vprašali, kako bi se opisal, je odgovoril z ‘miren in vzkipljiv’,« pove z nasmehom, da je svoj trden značaj prelil v moč poezije, ki je že za časa njegovega življenja dosegla široko ciljno publiko. »A čeprav je doživljal razmeroma široko mero družbene in politične represije, je imel okoli sebe vedno tudi podporni krog intelektualcev,« dodaja Neža Zajc, ki je v knjigi zbrala tudi domala še neobjavljeno fotografsko gradivo in rokopisne fragmente velikega pesnika.

»Ta knjiga ne vabi le k ponovnemu branju njegovih tekstov. Predvsem je potrditev, da je njegova poezija vedno aktualna in dostopna, tudi nezahtevnemu bralcu poezije, njegov izraz je bil navsezadnje jezikovno nezahteven in elementaren. Četudi je obenem zelo enigmatična in literarnoteoretsko zagonetna,« sklene z željo po razširjanju bralskih horizontov.

Fotografije so s spleta.

Vir: Dnevnik

Zbral in uredil: Franci Koncilija

KOCBEKOVO RAZODETJE RESNIČNOSTI

Novomeško gledališče Anton Podbevšek teater je že maja 2020v kostanjeviškem samostanu prvič uprizorilo predstavo o Edvardu Kocbeku, ki jo je naslovilo In stoletje bo zardelo, po istoimenski Kocbekovi pesmi. Sledile sopredstave v Novem mestu,v začetku julija pa je bila predstava tudi v Križankah v okviru Ljubljanskega festivala. Predstava, ki je sicer zasnovana na literarnem delu Andreja Inkreta, govori o zanosnem pesniškem življenju Edvarda Kocbeka, prepojenem z lepoto in tragičnostjo.

Igra se začne z mladostno razigranostjo Edvarda in njegovega prijatelja Novomeščana Pina Mlakarja. V tem mladostnem potovanju po Evropi se oba odločata za pristno krščanstvo, tisto, ki ne bo omejeno s strogimi zamejitvami takratnega slovenskega katolištva, ampak se bo napajalo iz svobode duha. Tako je njuno vzklikanje življenju že naznanjalo pomlad Cerkve, ki jo je prinesel 2. vatikanski koncil (1962  – 1965). Toda predstava, ki jo je na oder postavil režiser in Novomeščan Matjaž Berger, kmalu preide v »trenutke odločitve«, ko se Edvard Kocbek poveže z OF in želi vanjo pripeljati katoliške množice.

Pino Mlakar

Prelomnica doživljanja njegovega osvobodilnega boja je Dolomitska izjava, ob kateri Kocbek počasi začne slutiti, da ni bil resnični soustvarjalec velike slovenske epopeje, ampak le izigrana lutka političnih komunističnih sotovarišev.

Prav ganljivo je, kako naivno pesnik doživlja to svojo tovarišijo, kolikšnim duhovnim zanosom verjame vanjo. Sam svoje tovarišije ni nikoli izdal, izdali so ga tovariši in ga zavrgli. Po vojni so ga poslali v Bosno in nato še v Beograd ter si Slovenijo preuredili po svoje, povsem drugače od svojih obljub.

Ko se Kocbek vrne v Ljubljano, zaprepaden spozna resničnost totalitarizma, da sanje iz kočevskih gozdov, sanje o svobodi, spoštovanju raznolikosti vsakogar niso več uresničljive…Razžira ga vprašanje, ali je »blažena krivda« sploh mogoča. Zapustijo ga vsi, tudi krščanski socialisti, najbližji tovariši zanj nimajo več časa. Tako ostaja popolnoma sam in osamljen! Najhujši udarec pa doživi tam, kjer je najbolj občutljiv in ranljiv, ko so napadli njegovo literaturo in poteptali njegovo eksistencialno opisovanje medvojnih dogodkov v novelah Strah in pogum.

Edvard Kocbek

Pomembno je, da Kocbek ni samo sestopil v največjo zgodovinsko tragičnost, ampak je šel še globlje. To je izrazil v svoji poeziji, s katero metafizično občutje  vdre v slovensko besedo in je sposobna izraziti čisti obup, a ga premaguje svetloba upanja. V predstavi, ki je vredna ogleda, kar trikrat recitirajo Kocbekovo »Molitev«, ki se sklene z vzklikom: »Nikoli ne bom nehal biti!« Tukaj se pokaže prava moč slovenske besede, ki glagola biti ne povezuje le z obstojem, ampak tudi z bitjem srca in bitjem zvonov, ki prinašajo melodije upanja trpečemu slovenskemu narodu.

Fotografije: Franci Koncilija in s spleta.

Vira: Družina, Edvard Kovač

Zbral in uredil: Franci Koncilija

MARIBORSKI SLIKAR BOGDAN ČOBAL SLIKA TEMATIKO BEGUNSTVA

Akademski slikar Bogdan Čobalje s ciklom Splav Meduze, ki je na ogled v razstavišču ArtKIT, posegel v aktualno slikarsko tematiko begunstva in nomadstva. Po premierni predstavitvi v Galeriji Instituta Jožef Stefan v Ljubljani se sedaj mariborski slikar Bogdan Čobal, nekdanji profesor na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru, z najnovejšim ciklom Splav Meduze predstavlja še v razstavišču ArtKIT na mariborskem Glavnem trgu.

Na odprtju razstave je kuratorka, umetnostna zgodovinarka Milena Zlatar, izpostavila, da tokratni cikel slik Bogdana Čobala, ki je že več desetletij neutruden raziskovalec medija in prostorov na področju slikarstva in grafike, zahteva od obiskovalcev razstave drugačno komunikacijo, saj je tudi tematika dejansko precej posebna.

Bogdan Čobal namreč z najnovejšim ciklom slik angažirano vstopa v aktualno tematiko begunstva, ki tako postaja trajen dokument te tragedije svetovnih razsežnosti, ki se je ne bi smeli navaditi ali celo postati ravnodušni. V nadaljevanju je Milena Zlatar še poudarila, da je Čobal v likovnem načinu ohranil svoj značilni grafični rokopis, kot so tanki nanosi barvnih plasti, mehki barvni prehodi, spet drugje močne sledi s premišljenimi geometrijskimi intervencijami in iluzionističnimi pomagali. Razstava je bila odprta do 20. avgusta 2021.

Fotografije so s spleta.

Vir: Večer

Zbral in uredil: Franci Koncilija

60 LET PREŽIHOVE BRALNE ZNAČKE

Tradicionalni dogodek pri spominskem muzeju slovenskega pisatelja Lovra Kuharja – Prežihovega Voranca nad Kotljami na Koroškem je bil letos posvečen visokemu jubileju. Pri Prežihovi bajti na Preškem Vrhu so namreč 10. avgusta 2021pripravili letošnje že 19. srečanje, ki je bilo posvečeno 60-letnici Prežihove bralne značke (1961 – 2021).

Občina Ravne na Koroškem načrtuje preurediti to območje Prežihove ustanove, katere osnovno poslanstvo je ohranjati spomin na pisatelja in popularizacijo njegovih literarnih del, v spominski park. V ta namen bodo že letos izdali Prežihov vojni roman Doberdob v angleščini. Pisatelj Marko Kravos, predsednik Društva Bralna značka Slovenije, pa je ob tej priložnosti povedal, da je prve bralne značke, poimenovane po Prežihu, na Prevaljah 22. maja 1961 podelil pisatelj France Bevk, ki se je skupaj s Prežihom boril na soški fronti. Ob vsem tem je Kravos še omenil, da ima gibanje Bralna značka več kot 140. 000 članov in da je bilo leta 2019 vpisano v Unescov register nesnovne kulturne dediščine. Marko Kravos pa je opozoril tudi na Margareto Jukič, upokojeno knjižničarko in učiteljico slovenščine, ki si že vse življenje prizadeva za širjenje bralne kulture.

Marko Kravos
Margareta Jukič

Na srečanju je govoril tudi mladinski pisatelj Primož Suhadolčan, ki je ambasador vseživljenjskega učenja pri Ljudski univerzi Ravne. Povedal je, da vseskozi sledi sloganu Branje je sreča, branje je veselje, branje je znanje. Trdno je prepričan, da je Prežihova črtica Solzice brezčasna in bo za vedno ostala med nami; »Nobena zgodba namreč ne opiše bolje ljubezni med materjo in sinom.« Na prireditvi je nastopil tudi letošnji prejemnik Prešernove nagrade za življenjsko delo, pisatelj, pesnik, dramatik in scenarist Feri Lainšček. Predstavil je svoje pojmovanje pesniške resnice kot edine resnice, na katero se lahko zanesemo, ter poudaril pomen pripovedovanja zgodb in knjig kot virov znanja. Prepričan je, da se z vsakim branjem knjiga znova rodi, da je zmeraj malce drugačna, da je nihče ne prebere enako.

Fotografije so s spleta.

Vir: časnik Večer

Zbral in uredil: Franci Koncilija

SLOVITI MEHIŠKI SLIKARKI FRIDI KAHLO (1907–1954) JE POZIRALA SLOVENSKA PLESALKA DEŠA PODGORŠEK (1899–1980).

Harriet Whitney Frishmuth je nemara najpomembnejša ameriška kiparka. Le malo je manjkalo, pa bi doživela 100 let. Umrla je na novoletni dan leta 1980. Posebno znana je bila po skulpturah iz brona, ki so še dandanes med najbolj zaželenimi trofejami zasebnih zbiralcev.
Pomanjšane kopije njenih stvaritev dosegajo ceno krepko čez 100.000 dolarjev, originali so shranjeni v muzejih. V Metropolitanskem muzeju umetnosti v New Yorku je vsem na ogled tudi njena najslavnejša skulptura iz leta 1923, imenovana The Vine (Trta), in predstavlja brhko plesalko v vsej njeni lepoti. S pomočjo plesalkinega akta je Frishmuthova želela upodobiti imitacijo trte.

Kiparka Harriet Frishmuth
The Vine (Trta)
 

Kiparka je za svoje motive pogosto najemala plesalke, ki so ji pozirale med obvezno glasbeno spremljavo. Za najslavnejšo skulpturo pa je povabila svojo najljubšo plesalko, s pomočjo katere je ustvarila serijo kiparskih mojstrovin. To je bila Slovenka, Ljubljančanka  Deša Podgoršek, ki jo obiskovalci z vsega sveta lahko že dolgo občudujejo v Metropolitanskem muzeju umetnosti v New Yorku v ZDA.

Metropolitanski muzej umetnosti v New Yorku

PLES Z BALONI


Bila je najmlajša izmed treh otrok, ki so se rodili Francu Podgoršku in vezilji Idi Rebek, Kraševki iz Komna. Vsi trije njuni otroci, Dušan (1896),  Leja (1897.) in Deša (1899.), so se rodili v Križevniški ulici v Ljubljani. In ko je Deša končala licej, so Podgorškovi leta 1913, tik pred prvo svetovno vojno, emigrirali v ZDA. Že kmalu po prihodu jim je umrl oče. Na oni strani luže je Deša postala vrhunska plesalka in model številnim umetnikom. Plesnih veščin se je učila pri Mihailu Fokinu, koreografu, ki je v začetku 20. stoletja ustvaril revolucijo na področju plesa in baleta. Ljubljančanka je postala celo njegova prva plesalka ter na področju modernističnega plesa utirala pot številnim naslednicam in naslednikom.

Model in plesalka Deša Podgoršek

Še posebno je zaslovela s plesom z baloni, ki je prinašal povsem nove modernistične pristope. S kratkim filmom The Bubble (1920), v katerem je nastopala le ona, o mladem dekletu, ki pleše z baloni, je opozorila nase in zaslovela. Na valovih tega filma je bila še celo desetletje v ospredju dogajanja na newyorškem pop-artu. Bila je tudi v prvih vrstah, ko je prodirala nova pop umetnost in so na vrata začela nesramežljivo trkati simpatična in vse bolj pomanjkljivo oblečena dekleta. Vse do začetka druge svetovne vojne je plesala v najslavnejših newyorških, londonskih in pariških klubih, kakršna sta Kit Kat Klub in Casino de Paris, v katerih je nastopala s še eno veliko zvezdnico – Josephine Baker. Deša ni imela prav nikakršnih zavor. Še manj jih je imela njena dve leti starejša sestra Leja, ki sta jo zanimala klasična umetnost in dizajn. Leja je umrla leta 1988. Najstarejši Dušan je bil namreč veliko manj izstopajoče sorte: šel je v učiteljske vode in poučeval matematiko. No, če nič drugega, je bila Leja tiste čase kar uspešen model. In zgodila se je prava mehiška limonada…
 

MEHIŠKA LIMONADA


Madžar Miklos Mandl, rojen leta 1892 v Szegedu, se je v ZDA priselil istega leta kot Podgorškovi. Takoj se je preimenoval v Nickolasa Murayja in postal eden najuspešnejših ameriških fotografov, znan predvsem po portretnih fotografijah visoke družbe. V obdobju 1920–1940 je ustvaril več kot 10.000 portretov.

Fotograf Miklos Mandl

Njegove fotografije so objavljali v najbolj znanih revijah, že na začetku je za Vanity Fair portretiral tudi Dešo Podgoršek. Preskočila je iskrica in šarmantni Madžar, hudo zaželena tarča deklet, se je v slovensko plesalko povsem zaljubil. Čeprav je postala njegova muza, se je Muray že leta 1921 poročil, toda ne z Dešo, ampak z njeno sestro Lejo! Naslednje leto se jima je rodila hčerka Arija. Dvajset let pozneje je Arijo portretirala legendarna mehiška slikarka Frida Kahlo, še ena Murayjeva neskončna ljubezen. Frida je v enem izmed pisem priznala, da nikogar ni ljubila bolj kot Nickolasa, tudi najslavnejšega mehiškega slikarja in svojega moža Diega Rivere ne.

Frida Kahlo in Miklos Mandl
Josephina Baker

Več kot desetletje sta fotograf in slikarka najtesneje prijateljevala. Še več, kronisti so zapisali, da se je hotel Muray poročiti, pa je strastna slikarka vztrajala, da ostaneta samo ljubimca. To so bili, rekli bi, resnično liberalni časi. Biseksualna Frida je imela afere tako z moškimi kot ženskami, z Josephine Baker, denimo. Liberalnim časom pa je uspešno sledila tudi Leja Podgoršek. In tudi ona je bila družinska prijateljica mehiškega slikarskega para. Frida in Diego sta imela nadvse buren in prav filmski zakon, se vmes ločila pa spet poročila, živela dolgo kot pes in mačka, tudi zaradi Lejinega moža, ki je tako veselo skakal čez plot. Kako sta se razumeli Leja in Frida in kako blizu sta si bili, ne vemo. Vemo pa, da se je Lejina hči učila slikarstva pri Riveri. In če je bila najslavnejša Murayjeva fotografija portret Fride Kahlo, je bila ena najbolj znanih Fridinih stvaritev – portret Arije.

Portret Arije
Avtoportret Fride Kahlo

Tako so se v Mestnem muzeju Ljubljana, 28. novembra 2020 poklonili svetovno znani plesalki in Ljubljančanki Deši Podgoršek, poročeni Delteil, ki je plesno kariero ustvarila v Ameriki. Razstavo so naslovili »Odplešite z nami skozi razstavo«.

Vir in fotografije so s spleta.

 Zbral in uredil: Franci Koncilija

NA 56. FESTIVALU BORŠTNIKOVO SREČANJE 2021 JE BORŠTNIKOV PRSTAN PREJELA IGRALKA JETTE OSTAN VEJRUP

Slovenski osrednji gledališki festival –Borštnikovo 56. srečanje v Mariboru – je trajal od 14. do 27. junija 2021, na njem pa so predstavili pester nabor domačih in tujih predstav ter številne spremljajoče  dogodke.

Borštnikov prstan

Borštnikov prstan, najvišje slovensko gledališko nagrado, pa si je na zaključni slovesnosti nadela vrhunska dramska igralka danskega rodu, Jette Ostan Vejrup.Nova edicija festivala je sestavljena iz dela lani nerealiziranega programa in številnih novosti, najpomembnejši pa je premik festivala v pomladno-poletni čas.

UVOD

Letošnji festival je tako prvič potekal v novem terminu pozno spomladi, kar je sicer v Evropi ustaljena festivalska praksa, omenjeni termin pa bo obveljal tudi v prihodnje. »Zdi se mi, da je ta termin zelo pomemben, da se bo v tem času v mestu čim več dogajalo. Pomembno je tudi za slovenska in tuja gledališča, saj ta lahko ob koncu sezone pridejo v Maribor, ko so predstave v odlični formi. Program je zelo dobro pripravljen, kljub turbulentnemu času epidemije. Želim si ponovno publike v gledališču in upam, da bodo Mariborčani tudi ta termin sprejeli za svojega,«je uvodoma dejal Danilo Roškerdirektor SNG Maribor.

Vodstvo festivala

Letošnja dobitnica Borštnikovega prstana je Jette Ostan Vejrup, danska igralka, ki od leta 1989 živi in ustvarja v Sloveniji. Od leta 2004 je stalna članica Mestnega gledališča ljubljanskega, s katerim bo tudi nastopila v tekmovalnem programu v predstavi Sedem dni. S svojim prodorom v slovenski gledališki prostor je igralka, ki se po lastnih besedah še vedno uči slovenski jezik,osvojila odre slovenskega gledališča in nedvomno razširila njegove meje.

JetteVejrup

PESTER SPREMLJEVALNI PROGRAM

Festival negotovim časom navkljub ohranja tudi mednarodno razsežnost, saj so se ga udeležili številni gostje iz tujine, med njimi skupina Eastman mednarodno uveljavljenega režiserja in koreografa Sidija Larbija Cherkaouija, čigar gledališka predstava Nomad je pospremila slavnostno odprtje festivala v petek, 18. junija, ob 20.00 uri v Veliki dvorani SNG Maribor. Ob tekmovalnem programu bosta na sporedu tudi spremljevalni in dopolnilni program, ki sta sestavljena iz delno nerealiziranega lanskega programa, delno pa sta povsem na novo zasnovana.

ZAKLJUČEK

»V spremljevalnem programu se bo zvrstilo kar osem tujih gledaliških predstav, gostimo več okroglih in panelnih diskusij z mednarodno udeležbo ter niz zanimivih glasbenih dogodkov. Strokovni program že tradicionalno pripravljamo v sodelovanju s številnimi partnerji in soorganizatorji,« je pojasnil Aleš Novak, umetniški direktor festivala.

Festival nadaljuje prizadevanja za vzgojo novih občinstev ter vključenost študentov, čemur sta namenjena sklopa Mlado in Študentsko gledališče.

Fotografije so s spleta.

Vir: Večer

Zbral in uredil: Franci Koncilija

ZAPIS O ŽIVLJENJU VDOVE V DANAŠNJEM ČASU

Erica Johnson Debeljak v svoji novi knjigi Devica, kraljica, vdova, prasica spregovori o vdovstvu. Na to pot je stopila 26. januarja 2016 po  nenadni smrti moža Aleša Debeljaka (1961 – 2016), znanega slovenskega pesnika, esejista, prevajalca, kritika in sociologa kulture. Knjiga je izšla v času pete obletnice smrti, v njej pa je avtorica popisala svoje spopadanje z izgubo, omajano eksistenco, s pričakovanji družbe, z dvomi o vzrokih smrti itd… Pri tem so ji bile v pomoč mitske, biblične in prave zgodbe z obravnavo in doživljanjem vdovstva. Ericino žalost, bolečino, srd, obup, skrb ali ljubezen lahko skozi arhetipsko podstat opazujemo kot pod mikroskopom. Preko povečave zagledamo mogočno dimenzijo bolečine in ran. Lahko, če hočemo, popolnoma razumemo cunami vpliva na odnose, ki so včasih bili zadostni, prijateljski. Cunami, ki je vzrok za nerazumna ali nerazumljiva dejanja žalujoče vdove, vzrok za uvide. Zaznamo slapove pomanjkanja moževega telesa in žeje po bližini. Vdova se preizprašuje o svoji živosti, vrednosti, duševnem zdravju, brani svoje spomine, svoje razlage, svoje doživljanje. Erica si »privošči« mitsko, epsko popotovanje preko gora in voda, ovir, blata, vzponov, padcev, pusti si norost (svojo svobodno pamet), odločitev za življenje, vzame si čas, dokler ne pride nazaj, med žive. Še nikoli niste brali tako odkrito o demonih, bogovih, vilah in kreaturah (denimo birokratskih), ki jih lahko sreča vdova na poti iz dežele obupa. Knjigo lahko beremo tudi kot antropološko analizo, katere ugotovitev je, da se vloga vdove skozi tisočletje, žal, ni spremenila.

Devica, kraljica, vdova, prasicaje prava uspešnica za zahtevne bralce, ki jo je napisala Erica Johnson Debeljak, prevedel jo je Andrej E. Skubic, izdala pa Mladinska knjiga v Ljubljani. Knjiga, ki presega tradicionalne žanrske oznake, ni le knjiga spominov, temveč tudi antropološka analiza vloge ženske kot žene in vdove. Knjiga ne govori samo o žalovanju, ampak tudi o opolnomočenju.Erica Johnson Debeljak preprede svojo osebno izkušnjo z vzburljivimi zgodbami zgodovinskih vdov. Neustrašno se sooči s tabuji smrti in vdovstva v sodobni družbi: z medikalizacijo in birokratizacijo žalovanja, z bojem za materialno preživetje, ki kljub manjši pozornosti v primerjavi s čustvenimi vprašanji ostaja osrednja izkušnja vdovstva, ne nazadnje pa tudi z nevarno seksualnostjo vdov. Tako je nastalo dinamično delo, ki raziskuje najgloblja teoretska in izkustvena vprašanjaživljenja in smrti ter ženske med njima.

»Devica, kraljica, vdova, prasica je fascinantna in pronicljiva knjiga spominov, tako osebno pričevanje o tragediji kot antropološka analiza vloge vdove v različnih verstvih, kulturah, mitih in književnosti. Ponuja nam poučno, a obenem srhljivo spoznanje, kako malo se je vloga vdove spremenila v zadnjih tisoč letih«, je zapisala Slavenka Drakulić.Vesna Goldsworthy pa je o knjigi zapisala: »Že dolgo nisem brala tako modre, imenitno napisane in pretresljive knjige spominov, kot je Devica, kraljica, vdova, prasica. Iz somraka izgube ljubljene osebe je nastala čudovita knjiga: drzno spominsko delo, ki je obenem neusmiljena analiza vdovstva. Pisanje je tako močno, da mi je večkrat izsesalo zrak iz prsi.« 

Erica Johnson Debeljak se rodila leta 1961 v San Franciscu. Študirala je v New Yorku, kjer je diplomirala iz francistike na Univerzi Columbia in naredila magisterij iz ekonomije na Univerzi New York. Leta 1993 se je poročila s pesnikom Alešem Debeljakom in se preselila v Slovenijo, kjer je razvila bogato kariero kot pisateljica, publicistka in prevajalka. Prvo knjigo esejev z naslovom Tujka v hiši domačinov je objavila leta 1999. Sledile so knjige: Srečko Kosovel: Pesnik in jaz (2004), zbirka kratkih zgodb Tako si moj (2007), memoaristikaForbiddenBread (2009) in Prepovedani kruh (2010) ter romana Antifa Cona (2012) in Tovarna koles (2015). Prav tako je souredila in prispevala poglavitni esej za nenavadni in ganljivi hommage pokojnemu možu: Saj grem samo mimo – Razglednice Aleša Debeljaka (2018).

Viri in fotografije so s spleta.

Zbral in uredil: Franci Koncilija

ALEŠ ME JE LJUBIL, INTERVJU Z ERICO JOHNSON DEBELJAK

Uvod

Erica je napisala močno, pretresljivo, pogumno knjigo Devica, kraljica, vdova, prasica. Ni njena prva, je pa zagotovo najboljša. O tem, kako je preživela nenadno smrt svojega moža, pesnika, esejista, publicista, profesorja Aleša Debeljaka. O tem, kako je postala vdova, kako je postala manj, kot je bila prej. O tem, kako se je borila za družino, zase, proti zakonom, celo proti prijateljem. Pogovarjali sva se tudi o tem, kakšna je danes. Kako jo je Aleševa smrt spremenila.

Zaradi Aleša je začela pisati leposlovje

Ko je prišla v Slovenijo, so jo na Delu skoraj takoj povabili, naj piše feljton o tem, kako tujka živi v Sloveniji. Erica je bila prej zaposlena v banki, nikoli ni pisala leposlovja. Aleš pa jo je spodbudil k pisanju in tako je začela ustvarjati ta zelo brani feljton in pri tem uživala. Nato je začela tudi lektorirati in prevajati, študirati kreativno pisanje – in ni mogla več nehati. »Če ne bi prišla sem, najbrž ne bi začela pisati. Aleš me je zelo podpiral pri tem. Na začetku nisem želela preveč intimno pisati o sebi, pa me je spodbujal, rekel mi je, naj ne pišem suhoparno, naj se bolj odprem. In sem začela pisati bolj sproščeno, pogumneje.«

Kako sta postala par

 Erica je delala v banki v New Yorku, čeprav se kot bančnica ni najbolje počutila. Rada je hodila na kulturne prireditve. Po razstavi Irwina v New Yorku je bil žur in tam sta se z Alešem prvič videla. Aleš je bil v Ameriki pet let, tri mesece po njunem srečanju pa se mu je bivanje tam izteklo. Vrnil se je v Slovenijo. »Imela sva hitro, strastno romanco, potrebovala sva nekaj časa, da sva se odločila, da pridem za njim,« se smeje Erica. To je bila velika odločitev, kako je zmogla? »Med nama je bila velika ljubezen,« je stvarna, »nisem bila zadovoljna s poklicem, Aleš pa je hotel biti v Sloveniji, ki je takrat postala samostojna država, hotel jo je pomagati graditi. Danes bi bil zgrožen nad tem, kaj se dogaja v državi in kulturi,« je prepričana.

Žalovanje. Pisanje. Terapija

Ko je Aleš pred petimi leti nenadoma umrl, se je Erica najprej posvetila branju knjig o žalovanju, smrti in vdovah. Nakar je začela pisati, in to je bilo zanjo terapevtsko. »Aleševa smrt je bila travma, še posebej ker je bila nenadna. To je bil šok. Razbil se mi je zunanji, potem pa še notranji svet – kdo sem zdaj jaz? Prekinil se je kronološki čas, zaporedje dogodkov. Zgodil se je prelom.

Erica Johnson s prijateljico Manco Košir

Če se ti nekaj groznega zgodi, to poveš prijateljem, bližnjim, poveš jim podrobnosti, kdaj in kako se je zgodilo. S tem sestaviš vse koščke, daš jih na svoje mesto. Tako narediš tudi s svojim spremenjenim jazom. To naredijo vsi, ki doživljajo travmo, ne samo pisatelji. Zato sem morala to narediti tudi jaz, postaviti kronološki čas nazaj, razumeti, kaj se mi je zgodilo, kako me je vse to spremenilo in kakšna sem zdaj. Rekla sem si, da če bo knjiga dobra, jo bom objavila. Ker je na začetku bila terapevtska, sem morala govoriti resnico. Nisem se cenzurirala. In mislim, da je to moja najmočnejša knjiga doslej. Oklevala sem, ali naj jo objavim ali ne. Ampak gradila sem novi jaz. Ali naj dam ta novi jaz v predal? S to knjigo sem živela štiri leta. Bila je moj projekt. Moja strast. Pravim, da brez nje ne bi preživela. Vse travmatične stvari, ki so se mi dogajale – o vsem sem pisala. Ko sem pisala o tem, sem bila bolj mirna. Laže sem spala, nisem bila vse noči pokonci v bolečini, agoniji kot prej. Ta proces je bil zame zelo koristen. Za travmo je pomembno, da jo daš ven iz sebe, v svet,« razmišlja.

Devica, kraljica, vdova, prasica

Naslov knjige je zelo močan, odbije ali pritegne. Zakaj izbor takšnih grobih besed, ki malo zabolijo? »Ker še vedno pišem v angleščini, sem hibridna ustvarjalka,« se zasmeje Erica. »Sem članica slovenskega društva pisateljev, uradno sem slovenska pisateljica, a pišem v angleščini, to mi je najbolj domače. Vse moje knjige izidejo najprej v Sloveniji, počutim se del slovenskega literarnega tkiva, moji bralci so tukaj. Oni so najmanj občutljivi, v katerem jeziku pišem. Naslov te knjige v angleščini je podoben, Virgin, wife, widow, whore, in je lepa aliteracija. V slovenščini dobeseden prevod ni bil tako privlačen, zato sem našla druge besede, ki pomenijo arhetipe žensk. To so vloge ženske v patriarhalni družbi: devica je pod zaščito očeta, neizkušena, nedolžna. Žena, kraljica, mati – to so ženske, ki so spolno aktivne in živijo pod zaščito moža. Vdova je problematičen lik v družbi, ker je izkušena, morda ima celo svoja sredstva, če je dovoljeno podedovati, in nima moške zaščite.

V trenutkih sreče…

V nekaterih kulturah so vdove morale iti nazaj k očetu, v samostan, ašram. In končno prasice – to so ženske izven vzorcev, lahko so kurbe, čarovnice, neubogljive, včasih tudi vdove sodijo sem. Ponavadi so bile vdove revne, a če so imele sredstva, so imele nekaj moči in samostojnosti v družbi, zato so se jih moški bali,« pojasni nenavaden naslov knjige. Je ona tudi doživela te predsodke, stigmo vdovstva? »Nekaj težav sem imela,« priznava, »v odnosih v družbi, s prijatelji, na centru za socialno delo. Čutila sem, da sem nekako zreducirana, da sem vredna manj kot prej, ko sem bila žena. Govorila sem z ženskami, ki so doživljale podobno, samske ženske na splošno doživljajo take stvari. Rečejo, da samskih žensk in tudi vdov med njimi ne vabijo na zabave, kjer so pari, ker pomenijo ‘nevarnost’ ali pa vsaj vzbujajo nelagodje. Za človeka pa je to, da se mu družbeni vzorci radikalno spremenijo, šokantno. Jaz sem na srečo imela prijatelje, otroke, Aleševi starši so mi stali ob strani. Pa vseeno sem se spraševala: Pa kaj sem naredila narobe, s čim sem si zaslužila to kazen?«

Kdaj greste domov

Erico, kljub temu da je prišla k nam iz Amerike pred 25 leti in si je tu ustvarila dom in družino ter poklic, še danes mnogi vprašajo, ali bo šla nazaj domov. »Mnogi mislijo, da je Amerika boljši svet, zakaj bi ostala tukaj, sploh zdaj, ko sem brez moža, očitno brez razloga ostajam tukaj. Še prejšnji teden me je neka ženska spraševala, zakaj ne grem domov. Nisem jezna, ker me to sprašujejo, ampak takoj po Aleševi smrti je bilo teh vprašanj res ogromno, kot da so hoteli, da grem, nekako sem bila izobčena. Ampak moj dom, moje delo je tukaj, polovico življenja sem tu, moji otroci se vračajo sem. Kje je potem sploh dom?« se sprašuje Erica.

Kako premagati nelagodje

Ima kakšen nasvet, kako naj se vedemo do žalujočih? Včasih nam je nerodno, ne znamo pristopiti. »Dosti ljudi mi je reklo, ne jokaj, saj bo bolje, ko sem hlipala na vso moč. Zelo lepo se mi je zdelo, ko je k meni pristopil prijatelj in me potolažil takole: Danes je slab dan. A prišli bodo boljši. Ni zanikal mojih čustev. Kadar sem želela govoriti o Alešu, je ljudem včasih postalo nekako nerodno, bili so tiho. Jaz pa sem želela obujati spomine, pa tudi lepe, vesele spomine, pa smeh. To se mi je zgodilo tudi v moji, ameriški družini, vsi so kar otrpnili, če sem govorila o Alešu. V teh zgodnjih dnevih sva se ujeli edino s teto, ki je bila sentimentalna vdova, kazala sem ji Aleševe slike, jokali sva skupaj. Družina pa tega ni prenesla. O ljudeh, ki so umrli, bi morali govoriti čim bolj normalno, nezategnjeno, sproščeno,« svetuje Erica.

Samomor ali nesreča? 

Takoj po Aleševi smrti so se v javnosti razširile govorice, da naj bi Aleš storil samomor, čeprav policijsko poročilo pravi, da je bila nesreča. Erica tako v knjigi kot v članku, objavljenem v Sobotni prilogi, nekako »brani« Aleša. Zakaj, me zanima. »Ne vemo, kaj se je v resnici zgodilo. Takrat sem govorice o samomoru čutila kot napad družbe, ker sem bila prepričana, da Aleš kot človek tega ne bi storil. Bil je impulziven, a tega svoji družini ne bi storil nikoli. Govorice o smrti so čisto naravne, a so me prizadele, ker sem bila v bolečini. Tudi mojim otrokom je bilo to težko poslušati. Ljudje so me klicali in spraševali, kaj je res, pa sem bila tako ranjena. Zato je bil moj članek v Sobotni zame zelo pomemben. Tudi hommage Alešu (Saj grem samo mimo – razglednice Aleša Debeljaka, op. a.), ki sem ga napisala. Kadar pišeš, kadar govoriš, imaš moč nad svojo usodo.

Viadukt Peračica

Če si tiho, si sam v svojem trpljenju. Pomembno je, da govoriš o svoji bolečini, tudi ker je bolečina stigmatizirana v naši družbi. A ljudje, ki trpijo, niso bolni. Ni jih treba ločiti od družbe. Tudi oni so njen del. Od ljudi, ki so umrli zaradi covida, se nismo poslovili, nismo imeli javnega žalovanja za njimi. A žalujoči potrebujejo, da jim družba prizna to žalovanje,« je prepričana.

Brez antidepresivov

 Erica Johnson

Erica ni želela antidepresivov, ker po Aleševi smrti ni bila apatična, ampak se je borila. Imela je samo psihološko pomoč svetovalke za žalovanje in ta ji je zelo pomagala. »Dobro je hoditi k nekomu, ki pozna faze žalovanja. A tisti, ki žaluje, ni bolan.« Nekaj prijateljev je odšlo iz njihovega življenja. Zakaj? »Najtežje je bilo tistim prijateljem, ki so poznali naju oba. Aleša ni bilo več. Jaz pa sem ostala. Na začetku so me vsi podpirali. A ker sem bila v stresu, oni pa tudi, so prišle na površje težave, ki so bile med nami že prej. Nekaj jih je seveda ostalo. Nekaj jih je odšlo. Želiš obdržati iste vzorce življenja kot prej, a ne gre, nemogoče je,« je stvarna Erica.

Spremembe

Kako se je spremenila njena družina, otroci, ona?  »Ko sem zaključila knjigo, pred enim letom, sem bila spet osamljena. Knjiga, raziskovanje, to je bilo moja družba. A treba je bilo iti naprej. Tako kot pri žalovanju – človeka, ki je umrl, moraš pustiti za sabo. Spremembe? Mislim, da sem zdaj bolj stabilna kot prej. Travma in žalovanje pa prihajata v valovih, še zdaj. Včasih kar butne vate. Posebej težki so dnevi obletnic, rojstnih dnevov. Lani in letos je bilo morda malo lažje, ker smo bili vsi doma, ker se nihče ni zabaval. Pa tudi pet let je že minilo. A še zdaj je še vedno težko razmišljati o prihodnosti, toda moram se boriti naprej, vsi se moramo.« Erica zdaj bolj čuti žalost drugih ljudi, žalost družin, ki izgubljajo svojce zaradi covida na primer, pa so zdaj izolirani v svojem žalovanju. »Otroci so odrasli hitreje, jaz sem bila v svoji kaotični bolečini egoistična, preveč usmerjena vase,« priznava Erica. »Zdaj sem boljša, skušam se malo popraviti. Nudim jim zavetišče, gnezdo, k meni lahko vedno pridejo, vedno sem jim na voljo. Tu je njihov dom, tu imajo občutek varnosti.«

Aleš Debeljak

Odnos na daljavo

 Erica v knjigi večkrat napiše, da sta imela z Alešem po smrti »odnos na daljavo«. »Ko sem bila soočena z njegovo smrtjo, sem začela malo bolj spiritualno razmišljati, kaj pomenita življenje in smrt. Prej sem to gledala čisto konkretno, zdaj čutim prisotnost mrtvih, ne samo Aleša, ampak tudi najinih prijateljev, ki so medtem umrli, Tomaž Šalamun pred Alešem, Metka Krašovec, ta neverjetna ženska, po njem. Čutim Aleša, saj je on gradil mene, jaz pa njega. In to ni lažna tolažba. Saj ta realnost ni edina, ki obstaja. Obstajajo preteklost, zgodovina, literatura, seveda obstaja fizična smrt, ampak človek živi naprej v nekem smislu. Če nekdo bere Aleševe besede, Aleš postane živ za tega človeka. Njegovi geni so v najinih otrocih. Aleš je umrl, nenadoma sem bila sama na svetu. Ampak Aleš me je ljubil. Kam je šla ta ljubezen? Je izginila z njim? Njegova čustva? To še vedno obstaja, ta energija okrog nas. Naša družina, katere del je bil, še vedno obstaja in on obstaja z nami,« zaključi Erica.

Erica Johnson s pokojnim prijateljem Tomažem Šalamunom

Obstaja fizična smrt, ampak človek živi naprej v nekem smislu. Če nekdo bere Aleševe besede, Aleš postane živ za tega človeka. Njegovi geni so v najinih otrocih. Aleš je umrl, nenadoma sem bila sama na svetu. Ampak Aleš me je ljubil. Kam je šla ta ljubezen? Je izginila z njim? Njegova čustva? To še vedno obstaja, ta energija okrog nas. Naša družina, katere del je bil, še vedno obstaja in on obstaja z nami,« zaključi Erica.

Fotografije so iz revije in s spleta.

Vir: Revija Zarja Jana, februarja 2021

Avtorica prispevka: Alenka Sivka