Vsi prispevki, ki jih je objavil/a Franci Koncilija

NEBESNA TELESA

Roman Nebesna telesa Džohe Alharti je prvi v arabščini napisan roman, ki je prejel Bookerjevo nagrado, in prva knjiga omanske avtorice, ki je bila prevedena v angleščino. Slovenski prevod smo dobili v sklopu letošnjega Festivala Fabula, ki sledi vprašanjem prihodnosti. Še dobro. Roman je čudovito plastenje tesnobe, ki izvira iz težišč in želja družine. Škoda bi ga bilo ne poznati. Kaj je torej resnična svoboda, kaj je svoboda misli in duha in kaj svoboda telesa?

Džoha Alharti

UVOD

Roman Nebesna telesa pripoveduje zgodbo zakonskih parov arabske muslimanske družine. Maja postane Abdulahova žena zato, da bi s poroko zatrla svoja čustva do nezainteresiranega drugega, njuno prvorojenko pa poimenuje London. Ime je nenavadno. Uporniško. Tuje. Krščansko! Druga sestra, Asma, se poroči po dogovoru, in to z umetnikom, ki slika konje na tankih nogah. Naslikani prizori jo motijo. Še posebej pa izgubljene oči in tanki, mlahavi temelji tistih prekletih živali. Želi si stabilnosti, zakonsko zvezo pa nadalje izkoristi za to, da dokonča izobraževanje, saj je že vse življenje zatopljena (in zaljubljena) v knjige. Interpretaciji je tukaj morda smiselno priključiti tudi vpliv branja na dojemanje vsakdanjosti; gre za avtoreferencialnost, usmerjenost dela na delo samo, ki ga Alharti izpelje mojstrsko.

ASMA

Glede na mlajšo generacijo, ki jo v sagi omanske družine s podeželja predstavlja London, se kakovost izobrazbe starejšega segmenta družbe (v tem primeru Asme) zamaje v temeljih. Konkretneje: kar je nekoč veljajo za »napredno«, z leti zvodeni, vseeno pa dosežek ne izgubi na pomenu, vsaj če nanj zremo z gledišča dobe in zrelosti. Dokaz za to je v romanu do skrajnosti prignan v ovekovečenju Asmine ljubezni do moža, ki se v polnosti razvije šele, ko ženska ni več le polovica duše, temveč popolno nebesno telo. Asmin mož si je želel ženske, ki bo krožila po orbiti, ki jo je on začrtal, ne bo pa ločeno nebesno telo v lastni orbiti. »Asma je bila žena, svobodna znotraj tirnic njegovega vesolja, zunaj pa ne.«Pa je bila res? Roman je vztrajen, živ in nedoločen, neskončen. Njegovi robovi so ostri, morda celo odsekani, po drugi strani pa nikoli zares ne zbodejo, temveč dopuščajo pretakanje iz ene skrajnosti v drugo.

HAVLA

Havla, tretja izmed sester, se poroči iz ljubezni. Tudi razplet njenega življenja ni pravilen ali napačen, kaže pa, da ne obstaja ena pot pravega življenja ali prave ljubezni, da ne obstaja samo ena prava žena ali prava ženska. Premikanje med generacijami je v romanu organsko in neprisiljeno, skoki pa ustvarjajo polifonijo, ki ji ne pridemo do konca. Zaključkov ni. Je pa roman Nebesna telesanedvomno roman o svobodi, naj se tema na prvi pogled zdi še tako izpeta. Prevzeta je sveže, modro in moderno. Ali kot je naslikano odraščanje Salime, matere treh deklet:»Odrasla je ob vznožju kuhinjskega zidu, vedno lačna, v večnem opazovanju svobode sužnjev, da živijo in plešejo, in gospodaric, da ukazujejo, se krasijo in hodijo na obiske.«

Kaj je torej resnična svoboda, kaj je svoboda misli in duha in kaj svoboda telesa? Je pod okriljem družine, naj bo slovenska ali omanska, svoboda sploh mogoča?

ZAKLJUČEK

Roman Džohe Alharti je vitalen, gibljiv in boleče večglasen. A se plasti med seboj ne sprijemajo kot gozdna pot v vlažni jeseni; odbirali bi jih lahko drugo od druge. Kot vinjete bi zmogle stati same zase. A v tem primeru Nebesna telesa ne bila zgodba neke družine v neki državi v nekem času in z neko bolečino. In če to ne bi bila zgodba družine, ne bi spoznali vse kompleksnosti procesov nekega posameznika, ki živi znotraj nje. Nebesna telesaso odmev samih sebe, so tradicija, postavljena v prostor modernosti, ki ji le stežka sledijo.

KDO JE DŽOHA ALHARTI?

Džoha Alharti (1978) je avtorica dveh zbirk kratke proze in treh romanov, med katerimi so največ mednarodne slave požela Nebesna telesa, za katera je leta 2019 prejela mednarodno nagrado Man Booker. V Edinburghu je doktorirala iz klasične arabske književnosti, danes pa je profesorica na Univerzi v Muškatu.

Fotografije so s spleta.

Vir: Večer

Zbral in uredil: Franci Koncilija

PRVA OBLETNICA KATOLIŠKO-ISLAMSKE DEKLARACIJE IZ ABU DABIJA

UVOD

V duhu prve obletnice podpisa katoliško-islamske Deklaracije o bratstvu za mir v svetu in skupno sožitje je papež Frančišek 4. februarja 2020 poslal »urbi et orbi« kratko video sporočilo. V njem odločno spodbuja vse, ki se v duhu Deklaracije trudijo uresničevati ljubezen za dobro drugih, ne glede na njihovo religijsko, etnično in kulturno pripadnost. Papež je na koncu sporočila podelil blagoslov vsem, ki si prizadevajo za dobrobit pristnih medčloveških odnosov.

Deklaracija o bratstvu vseh ljudi za mir, ki sta jo lani na pomembnem medreligijskem katoliško-islamskem dialoškem srečanju v Abu Dabiju podpisala papež Frančišek in veliki sunitski imam Ahmed al Tayyib, predstavlja pomemben dialoški dogodek na področju dveh največjih monoteističnih religij. V tem dokumentu sta papež Frančišek in veliki imam univerze Al Azhar Ahmed al Tayyib pozvala katolike, kristjane in sunitske muslimane, kakor tudi vse ljudi dobre volje, da sprejmejo teološka, antropološka, etična, kulturološka in politična spoznanja, do katerih sta prišla oba podpisnika Deklaracije na podlagi medsebojnega obojestranskega sodelovanja še pred podpisom tega dokumenta.

Papež Frančišek                                               
Imam Ahmed al Tayyib

TEMELJNE IDEJE DEKLARACIJE

Katere so temeljne ideje Deklaracije, ki jim papež pripisuje tako velik zgodovinski pomen? Avtorji priznajo številne pozitivne dosežke sodobne civilizacije, hkrati pa opozarjajo tudi na številne nevarne trende, ki ogrožajo sam človeški obstoj. Deklaracija sicer jasno poziva k radikalnemu duhovnemu, filozofskemu in kulturnemu preobrat vseh ljudi dobre volje, vendar papež in imam vse to presegata s pozivom, naj ljudje med seboj sodelujejo na podlagi vere, ki je plod božjega delovanja oziroma božje milosti. Ta milost ljudem pomaga pri uresničevanju postulatov medsebojnega sožitja v ljubezni, v prizadevanju za mir, družbene in gospodarske pravice, spoštovanju svobode veroizpovedi, svobode mišljenja, pravic žensk, pri ekološki odgovornosti itd. Še posebej pa sta v Deklaraciji obsojena nasilje in teror v imenu vere. Kritiki Deklaracije pa se sprašujejo, kako je mogoče graditi univerzalno bratstvo v svetu s toliko kulturnimi, religioznimi, svetovnonazorskimi, ekonomskimi in socialnimi razlikami in interesi? Sopodpisniki Deklaracije pa tem skeptikom sporočajo, da je ta dokument racionalno in teološko utemeljen, ko opozarja na možno bodočnost, ki bo kljubovala nasilju, krivici, neenakosti, ekološki in celo atomski apokalipsi.

SVETOVNI DAN ČLOVEŠKEGA BRATSTVA ŠE NI SPREJET

V skladu s tem duhom Deklaracije je papež Frančišek v preteklem letu na različnih dogodkih in srečanjih z osebnostmi poudarjal njen pomen, citiral posamezne ideje ter delil Deklaracijo politikom in predstavnikom drugih religij. Tudi papeški svet za medreligijski dialog si neprenehoma prizadeva za razširjanje ciljev Deklaracije na diplomatski, medreligijski, akademski in pastoralni ravni.

Glavni tajnik OZN Antonio Guterres

Spodbujen z antropološko-teološkimi temelji in cilji Deklaracije je papež Frančišek decembra 2019 skupaj z velikim imamom, ki ga v svojih sporočilih imenuje za »svojega brata«, predlagal glavnemu tajniku Organizacije Združenih narodov (OZN) Antóniu Guterresu, da 4. februar razglasi za »svetovni dan človeškega bratstva«!

V pobudi sta papež in imam še predlagala, da bi bili OZN skupaj s Svetim sedežem in Univerzo Al Azhar iz Abu Dabija soorganizatorji velikega Svetovnega dialoškega srečanja in kulture o človeškem bratstvu. To pobudo so odločno podprle manjše krščanske skupnosti v islamskih državah, maronitski patriarh Bechara Rai, kaldejski patriarh Rafall I. Sako ter istanbulski patriarh Bartolomej.

NASPROTOVANJA DEKLARACIJI V KATOLIŠKI CERKVI

Deklaracije pa ne podpirajo vsi. Najbolj ji nasprotujejo katoliški tradicionalisti, ki se ne strinjajo z dosežki II. vatikanskega koncila na področju teologije, duhovnosti, pastoralne prakse in kristocentričnosti odrešenjskega sporočila. Papežu Frančišku glede podpisa Deklaracije očitajo, da je dokument relativističen in heretičen s trditvijo, da je pluralizem religijske zgodovine človeštva »dar modre božje volje.«

Podpis deklaracije

Zaradi tega je papež Frančišek 3. aprila 2019 na posvet poklical sholastične teologe in njihovo »Voluntas permissiva Dei«, ki so leta 1986 svetovali tudi papežu Janezu Pavlu II., ko je imel veliko težav z organiziranjem medreligijskega molitvenega srečanja v Assisiju. Papež Frančišek je bil prepričan, da je Deklaracija v službi uresničevanja edinstvenega Božjega zgodovinskega načrta, v okviru katerega so razlike manj pomembne od edinosti, ki je »radikalno, temeljno in odločujoča«!

NASPROTOVANJA DEKLARACIJI V ISLAMU

Tudi v islamskem svetu ni šlo vse gladko. Odzivi na dogodek v Abu Dabiju so bili precej zadržani. Med drugim veliki imam Ahmed al Tayyib ni prepričal predstavnikov sunitskega, salafitskega in vahabitskega islama. Za uspešno sodelovanje kristjanov in muslimanov predstavlja decentraliziranost islamske religije, še posebej njen mnogovrstni pravno-teološki sistem (šeriatsko pravo) ter njihovi različni etično-kulturološki načini življenja, precejšnjo prepreko. Navsezadnje je v bližini še problematična Saudska Arabija, ki še vedno predstavlja sicer moderno, vendar antipluralistično, antidemokratsko, teokratsko paradigmo političnega islama.

ZAKLJUČEK  

Ne glede na vsa zgoraj navedena nasprotovanja je papež Frančišek prepričan, da je Deklaracijo možno uresničiti tudi s pomočjo nadaljevanja medreligijskih asiških srečanj, s katerimi je začel že papež Janez Pavel II. Navsezadnje tudi zato, ker se je tam prvič zgodilo srečanje dveh teološko-religioznih inkluzivizmov, katoliškega in islamističnega.

Na koncu se v povezavi z Deklaracijo pojavljata dve temeljni vprašanji:

  1. Ali ni bodočnost dialoškega sožitja dveh različnih teoloških sistemov predpogoj obstanka človeštva, da znotraj inkluzivizma lastne veroizpovedi najdejo dovolj duhovnega prostora za sprejemanje temeljnih vrednot drugih religijskih izkušenj in stališč?
  • Ali ni Deklaracija pravzaprav majhna, vendar tudi nezanemarljiva spodbuda in poziv, naj si verniki obeh religij prizadevajo, da bi doprinesli k uresničevanju Božje ljubezni med ljudmi v duhu medreligijskega Assisija?

Kolikor kristjani pritrdilno odgovorijo na ti dve vprašanji, da lahko dejansko uresničujejo mir, pravičnost, bratstvo, ljubezen, lepoto, medsebojno spoštovanje in pravi odnos do narave …, takrat bodo priče doživetja uresničitve Deklaracije iz Abu Dabija na Zemlji in v božjem kraljestvu.

Vir: Crkva u svijetu št. 1/2020, Split, fotografije so s spleta

Prevedel, zbral in uredil: Franci Koncilija

VSA SLOVENIJA KVAČKA 212 OBČINSKIH GRBOV

Slovenj Gradec

Slovenjgradčanka Jadranka Smiljić je pred novim izzivom, že drugič se želi vpisati v Guinnessovo knjigo rekordov. Tokrat bodo kvačkarice iz cele Slovenije izdelale vseh 212 grbov občin v Sloveniji. Neverjetna Jadranka Smiljić bi rada postavila svetovni rekord. Skupaj s kvačkaricami iz različnih slovenskih krajev želi v dveh mesecih skvačkati 212 grbov slovenskih občin. To pomeni,da bodo za vsak grb potrebovale okoli 100 ur dela. S tem podvigom se želijo vpisati v Guinnessovo knjigo rekordov. Lani sta Jadranka Smiljić in Anita Kac iz Dravograda že postavili nov rekord v neprekinjenem 28-urnem kvačkanju.

KDO JE JADRANKA SMILJIĆ

Jadranka Smiljić, po izobrazbi diplomirana inženirka računalništva in informatike, ki ima svoje podjetje SGeek – spletne rešitve, je sredi februarja že oblikovala spletno stran https://slovenija.kvacka.si, kjer je na voljo obrazec za prijavo na kvačkarski izziv. »Odziv na projekt Slovenija kvačka je zelo dober, prijavljenih je že okoli 150 žensk različnih starosti in poklicev. Navdušenje je tako veliko, da bi nekatere takoj začele delati. Prijave so odprte, dokler se jih ne bo zbralo vsaj 212. Načrt je tak, da bi imela vsaka zamenjavo, če zboli ali se poškoduje.«

Pobudnica Jadranka Smiljič

KVAČKANJE NI SAMO ZA STARE BABICE

Kvačkarski izziv bo šele jeseni, kvačkale bodo predvidoma dva meseca. Vsak grb bo velik 140-krat 180 centimetrov. Načrt je tak, da jih bodo skvačkale iz slovenske volne, ki jo izdeluje tovarna v Majšperku. Stroški izziva vključujejo material za izdelavo grba, organizacijo, izdelavo spletne strani, računalniško pripravo načrta grbov, promocijo in pridobivanje financ, koordinacijo vseh 212 kvačkaric in županov občin … Za finančno pomoč bodo zaprosile vse župane, ki jim bodo grbe tudi podarile. Pred tem bi jih rade postavile na ogled v Mozirskem gaju. Jadranka je skvačkala tudi že slovenski grb. Podarila ga bo predsedniku države Borutu Pahorju. Želi si, da bi predsednik postal častni pokrovitelj nacionalnega kvačkarskega izziva.

Projekta so se lotile tudi zato, ker želijo pokazati, da kvačkanje ni le domena starih babic. Tudi na izziv so se prijavile ženske različnih starosti, želijo si tudi kakšnega moškega. »To je novodobna joga, meditacija, sprostitev. Ko kvačkamo, je treba šteti zanke, za kar potrebujemo mir, družina pa ima ta čas mir pred nami,« razlaga Jadranka, ki izjemno rada kvačka in to dela z vsem srcem. Izpod njenih rok nastajajo torbice, kape, ponči, otroška oblačila, brezrokavniki, mandale, igrače …

ZAKLJUČEK

Njeni izdelki so prave umetnine. Kot pove, se je te obrti naučila sama ob posnetkih na youtubu. »Babica in mama sta kvačkali, a težko je to naučiti otroka. V mladih letih sem zelo rada šivala in izdelovala gobeline. Kvačkati sem začela šele pred osmimi leti, ko si je sin Kosta zaželel igračko iz njemu drage risanke Bacek Jon. Nikjer je nisem mogla kupiti, zato sem se odločila, da mu jo izdelam sama,« se spomni svojih začetkov. In kaj ji kvačkanje pomeni? »Sprostitev in tudi trening možganov. Ves čas moraš razmišljati, kaj delaš, saj vsi kvačkani vzorci temeljijo na pravilnem štetju.«

Vir: Večer, fotografije so s spleta.

Zbral in uredil: Franci Koncilija

NOV USPEH PESNICE IN ČLANICE KDSŠ REZKE POVŠE

Pod okriljem Layerjeve založbe iz Kranja je 1. junija2021, ko obeležujemo Mednarodni dan reke Save,izšla pesniška zbirka Reke – poklon našim rekam.Pesmi so izbrane iz razpisanega vseslovenskega literarnega natečajaLayerjeve založbe. Izid pesniškega zbornika Reke se je odvil v sklopu dogodka Mednarodni dan Save, ki ga obeležujejoSlovenija, Hrvaška, Bosna in Hercegovina ter Srbija. Reka Sava s svojim obsežnim tokom omogoča razvoj gospodarskih aktivnosti, regionalnega povezovanja med narodi in na ta način prispeva k boljšemu odnosu do stanja voda ter večji kakovosti življenja prebivalcev, ki živijo ob reki Savi.

Layerjeva založba je k sodelovanju povabila 6 umetnikov – francoskih ilustratorjev, ki so vizualno opremili izbrane pesmi iz natečaja,kar zbirki dodaja mednarodno širino in vseobsežnost. Nekatere izbrane pesmi iz zbirke so prevedene tudi v francoski jezik.

Layerjeva založba v Kranju

V šumenju verzov se zrcalijo vodni tokovi, ki odnašajo slabo in dobro, odpira se problematikaokolja s stihieko-kritične poezije. Pesmi potujejo z meglicami, brzicami, mirnimi in deročimi tokovi, med  brbotanjem skrivnosti in spominov. Čuvajojih varuhi voda, a reke večkrat obstanejo ob pregradahmed potovanjem od izvira do izliva, se kaotično penijo ob brežinah dobrega in slabega in s seboj nosijo večni krogotok človeških usod.

Pesnica in članica KDSŠ Rezka Povše

Na natečaj je prispelo 198 pesmi, ki so slogovno in vsebinsko raznovrstne. Med izbrane avtorje, ki so natisnjeni v zbirki, se je uvrstila tudi članica KD Severin Šali in Literarne sekcije Snovanja pri DU Rezka Povše s pesmijo Vodna vila. Pesnici je v velik ponos, da se je uvrstila v zbirko, saj so reke, kot nekdanji uslužbenki Vodnogospodarskega podjetja Novo mesto,spomin na razgibano življenje nekdanjega kolektiva.

 Pesnica Rezka Povše

 VODNA VILA

Pela je ob reki
in se zibala
v razčesanih laseh vrb.

Včasih
se je prikazala
v pozlati svetlobe,
stkana iz razsute mavrice,
kot predivo zlatega oblaka.

Vila, zlatoprejka,
meglasta tančica, žejna tišine,
je šepetala reki,
ki je rosila skozi njo.

Pod gladino je lovila odseve
lune, sonca, oblakov
in odnašala želje mnogih,
ki smo prišli k reki odžejat srce.

Natakala nam je
plameneče sanje,
da so šumele
v zašepetanih jutrih.

Med njenimi lasmi
se je lovilo hrepenenje,
v naših očeh so bile daljave
in reka je drhtela
z bitjem mladih src.

Noč se je spopadla z lučjo.

Posekali so
z grmičevjem
okrašene brežine
in zasuli
nasmejani travnik regratovih lučk
z betonom.

Železne traverze
s pološčenimi očmi rohne
iz zamolklosti armiranih zapornic.

Vila je odplavala
na sončno stran mladosti.

Še vedno prihajam molit
k betonskemu kanalu ujete reke.

Klečim in čakam,
da zdrsne z one strani zlata svetloba,
drobna vila,
in me zaziblje
v tišino
ugaslih lestencev mladosti.

EKOLOŠKA PREROKBA INDIJANSKEGA PLEMENA CREE

Ekologija je razmeroma mlada znanost, saj se je začela razvijati šele v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko se je pojavilo očitno propadanje naravnih sistemov, predvsem zaradi neodgovornega ravnanja človeka do njegovega bivalnega okoljaPosledica vsega tega je pojav toplogrednih plinov, zlasti škodljivi vpliv ogljikovega dioksida (CO2), da vseh drugih nevarnih pojavov za naravo in človeka niti ne omenjamo.

Ameriški staroselci, ki jih je leta 1492 Krištof Kolumb imenoval Indijanci,  med njimi tudi Eskimi ali Inuiti, pa so vedno živeli od darov narave. »Uničevali« so jo samo toliko, kolikor so potrebovali za preživetje, saj so se dobro zavedali njenega pomena in njihove odvisnosti od nje. Znana je zgodba Indijanca iz plemena Apači, ko se je prvič peljal z avtomobilom. Hitre vožnje ni mogel prenašati, zato je prosil, da so avto ustavili. Poglavar se je ulegel na cesto in prisluškoval svojemu duhu, ki je zaradi hitrosti ostal za njim. V času pospešenega razvoja industrije v ZDA je konec 19. stoletja nastala tudi čudovita ekološka prerokba, ki jo je belcem izrekel indijanski poglavar kanadskega plemena Cree:

»Šele ko bo posekano poslednje drevo,  šele ko bo zastrupljena poslednja reka,  šele ko bo ujeta poslednja riba, šele potem boste ugotovili, da denarja ni mogoče jesti!«

 Fotografije so s spleta

Pripravil: Franci  Koncilija

PETI JUNIJ 2021 JE ŽE 47. SVETOVNI DAN OKOLJA

UVOD
Svetovni dan okolja je eden najstarejših svetovnih dni, ki jih obeležujemo na pobudo Organizacije Združenih narodov in njenega okoljskega programa. Letošnji svetovni dan okolja je tokrat v znamenju generacije za obnovo ekosistemov in poteka pod geslom Preobrazi, preustvari, obnovi -Generacija za obnovo.  

Namen letošnjega svetovnega dne je spodbuditi slehernega izmed nas, da na svoj način prispevamo k ohranjanju čistega okolja. »Smo generacija, ki mora naravi podati roko,« pravijo pobudniki svetovnega dneva okolja, ki so prepričani, da je biotska raznovrstnost eden od ključnih temeljev razvoja človeštva.

Letošnji svetovni dan okolja je prelomen tudi zato, ker Okoljski program OZN pričenja z globalno pobudo Desetletje za obnovo ekosistemov. Ta sovpada z opozorili znanstvenikov, da je prihodnje desetletje ključnega pomena za ohranjanje številnih živalskih in rastlinskih vrst ter prilagajanje na podnebne spremembe. Med ključnimi ekosistemi izpostavljajo mokrišča, gozdove in koralne grebene. Njihovo zmanjševanje neposredno vpliva na življenje skoraj polovice svetovnega prebivalstva. Ribe predstavljajo petino živalskih beljakovin za okoli 3 milijarde ljudi. Več kot štiri petine človeške prehrane temelji na rastlinah. V državah v razvoju 80 odstotkov ljudi živi na podeželju in njihovo zdravje temelji na rastlinstvu.

Urbana območja predstavljajo zgolj 1 odstotek površine Zemlje, na tem odstotku pa živi več kot polovica svetovnega prebivalstva. Funkcionalna urbana življenjska okolja lahko prispevajo k čistejši vodi in zraku, ustvarjanju hladnejših otokov v segretem urbanem okolju, ščitijo kakovost življenja pred različnimi tveganji in omogočajo kakovosten počitek in igro. Tudi urbano okolje je dom raznolikih živalskih in rastlinskih vrst. To je le nekaj dejstev, ki nam govorijo o izjemnem doprinosu biotske raznovrstnosti za trajnostni razvoj in kakovostno življenje človeštva.

Fotografije so s spleta.

Vir: Ministrstvo za okolje in prostor (MOP)

Zbral in uredil: Franci Koncilija

PESEM PTIC TRNOVK

UVOD

Leta 1983 je svetovno javnost obnorela 10-urna ameriška televizijska nadaljevanka Pesem ptic trnovk, ki v angleškem izvirniku nosi naslov TheThorn Birds. Serija, ki je bila posneta po najuspešnejši knjižni predlogi istoimenskega romana avstralske pisateljice Colleen McCullough(1937 – 2015) je z glavnima igralcema Richardom Chamberlainom in Rachel Ward ter z neverjetno ljubezensko zgodbo osvojila tudi slovenske gledalce in bralce. Film je režiral Daryl Duke televizijska nadaljevanka pa je prejela štiri zlate globuse.

 Naslovnica knjige

Družinska saga o večnem konfliktu prepovedane ljubezni med strastjo in vestjo je postala tudi ena najbolj gledanih nadaljevank v zgodovini slovenske televizije, veliko pozornosti in občudovanja pa je bila deležna tudi glasba Henryja Mancinija.V Sloveniji je roman prvič izšel že leta 1980 pri Pomurski založbi v visoki nakladi 40.000 izvodov. Ponatis knjige je bil še leta 1984. Po svetu so roman prodali v 30 milijonih izvodih.

Ralph in Maggie  
Avtorica: Colleen McCullough

ZGODBA

Večina zgodbe se dogaja na Droghedi, izmišljeni ovčji farmi v Avstraliji. Na začetku romana avtorica najprej predstavi Meghann »Meggie« Cleary, štiriletno deklico, ki živi na Novi Zelandiji v začetku dvajsetega stoletja. Njen oče je irski kmetijski delavec Paddy, mati pa aristokratska ženska Fee. Meggie je edina hči med samimi fanti. Čeprav je lep otrok, se mora za svoj položaj boriti med samimi starejšimi brati. Med njimi je njen najljubši najstarejši Frank, uporniški mladenič, ki se proti svoji volji uri za kovača in se po videzu razlikuje od ostalih otrok. Oče Paddy je reven, vendar ima bogato sestro Mary Carson, ki živi v Avstraliji na ogromnem ovčjem ranču, imenovanem Drogheda. Nekega dne Paddy dobi pismo sestre, ki mu ponuja službo na Droghedi.

MEGGIE IN RALPH

Tam Meggie spozna Ralpha de Bricassarta, mladega, sposobnega in zelo ambicioznega duhovnika, ki so ga zaradi žalitve škofa kazensko premestili na majhno oddaljeno župnijo Gillanbone v bližini Droghede. Ralph se je spoprijateljil z Mary v upanju, da bo svoje ogromno premoženje zapustila Katoliški cerkvi, s čimer bi se sam rešil izgnanstva. Ralph privlači Mary, ki tega niti ne skriva, vendar on nadaljuje s svojimi obiski pri njej. Medtem bdi nad Clearyevimi in kmalu vzame pod svojo zaščito Meggie, ki ji družina ne namenja dovolj pozornosti. Zaradi tega Ralph postane središče njenega življenja. Po tem dogajanju se Meggie še bolj oklepa Ralpha, hkrati pa zori v svoji ženskosti. Mnogi, vključno z njima samima, se sprašujejo o tesnosti njunega odnosa. To opazi tudi Mary Carson, ki postane ljubosumna in kuje načrt za ločitev Ralpha in Meggie. Pri tem igra na Ralphovo šibko točko, njegovo skrito željo: visoko mesto v cerkveni hierarhiji. Skrivno napiše novo oporoko, kjer premoženja ne zapusti Paddyju, ampak imenuje Katoliško cerkev za glavno upravičenko in Ralpha za izvršitelja. Kljub temu je poskrbljeno tudi za družino Cleary – kakor dolgo bo živel kdo od njihovih potomcev, lahko bivajo na Droghedi.

Mary umre v noči po zabavi za njen 75. rojstni dan, kjer je največjo pozornost uživala njena nečakinja Meggie, ki je sedaj stara 17 let. Mary je uredila, da je njeno novo oporoko po njeni smrti najprej videl samo Ralph, ki se je tako moral odločiti med ljubeznijo do Meggie in med svojimi ambicijami. Upravljanje z bogastvom, vrednim 13 milijonov funtov (v današnjih številkah 200 milijonov dolarjev), mu je zagotavljalo vzpon po cerkveni hierarhiji. Ralph se odloči za slednje. Odvetnik mu zgrožen zaman brani in s tem se začne Ralphov hiter vzpon. Pred odhodom pride do poljuba med njim in Meggie, ki ga ne more odvrniti od njegovih ambicij.

ZAKLJUČEK

Po odhodu Ralpha v Rim Meggie na Droghedi rodi Ralphovega sina, ki ga poimenuje Dane. Po dolgem času jih obišče Ralph, sedaj kardinal, ki tako prvič vidi Dana, vendar kljub očitni podobnosti ne ugotovi, da je njegov sin. Dane se odloči, da bo postal duhovnik, čemur Meggie odločno nasprotuje.

Richard Chamberlain

V nadaljevanju Dane skupaj s svojim mentorjem Ralphom, za katerega ne ve, da je njegov oče, odpotuje v Rim. Dane v Rimu postane duhovnik, vendar Meggie ne pride na slovesnost. Po posvečenju Dane odpotuje v Grčijo na počitnice, kjer umre med reševanjem utapljajoče se ženske. Meggie prosi Ralpha, naj uredi prevoz Danovega trupla na Droghedo, in mu takrat prizna, da je njegov sin. Po pogrebu Ralph umre v Meggijinih rokah.

Vir in fotografije so s spleta.

Zbral in uredil: Franci Koncilija

PRED 50 LETI JE UMRL VENO PILON (1896–1970), SLOVENSKI SLIKAR, GRAFIK IN FOTOGRAF

»Jaz se vrnem v svoje rodne kraje,« je zapisal v svoji knjigi Veno Pilon. In ko se je kot njen častni občan po veliki noči leta 1968 dokončno vrnil v Ajdovščino, je to krepko in trdno mestece s svojo podobo ponosno oznanjalo svoj uspeh. Pilon je kljub načetemu zdravju še vedno ustvarjal. Občini Ajdovščina je podaril kip Ivana Cankarja v bronu, ki se ozira s Trga na Dvorano prve slovenske vlade. Izšla je tudi knjižica umetnikovih prevodov slovenske poezije v francoščino Rdeči nageljni za Pariz … Veno Pilon je leta 1970 prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo ter najvišje priznanje Občine Ajdovščina, Petomajsko priznanje. Veno Pilon je umrl v Ajdovščini 23. septembra 1970.

PILONOVO RAZGIBANO ŽIVLJENJE

Slikar, grafik in fotograf Veno Pilon se je rodil 22. septembra 1896 v Ajdovščini. Mati je bila Slovenka, oče pa Furlan. Po končani realki v Gorici je bil vpoklican v vojsko, kjer so ga v Galiciji zajeli in je bil odpeljan v Rusijo, kjer je doživel oktobrsko revolucijo. Leta 1918 se je vrnil v domovino in v Ljubljani predstavil svoje akvarele, ki so nastajali v ruskem ujetništvu. V naslednjem letu je začel s študijem na umetnostni akademiji v Pragi, nadaljeval v Firencah ter na Dunaju. Leta 1921 se je vrnil domov, kjer si je v domačem mestu uredil atelje. Dela, ki so nastala v tem obdobju, predstavljajo vrh njegovega slikarskega opusa. Vmes se je udeleževal številnih skupinskih razstav ter s svojimi grafikami kot prvi Slovenec nastopil na Beneškem bienalu leta 1924.

Leta 1928 se je za stalno naselil v Parizu, kjer se je posvetil predvsem fotografiji, ki je postala zanj tudi vir preživljanja. V zakonu z Anne-Marie Guichard se je rodil sin Dominique in slikarjev album so odtlej polnile tudi družinske fotografije. Po drugi svetovni vojni je Pilon na svojem domu na Montparnassu sprejemal slovenske rojake, intelektualce in umetnike, ki jih je pot iz različnih nagibov vodila v Pariz. Kasneje je bil občasno tudi organizator razstav, urednik, ilustrator, prevajalec, scenograf in igralec. Veliko je sodeloval tudi pri snemanju prvega slovenskega celovečernega filma Na svoji zemlji. Pisal je tudi poezijo (Orakelj slikarjev, 1968). Moderna galerija v Ljubljani mu je leta 1954 postavila prvo pregledno razstavo risb, slik in fotografij, leta 1966 pa še obsežnejšo slikarsko retrospektivo. Leto poprej je izšla tudi njegova knjiga spominov Na robu. S staranjem pa je Pilona vedno močneje vleklo v domače kraje, kamor se je vrnil tri leta pred svojo smrtjo. O umetnikovem življenju in ustvarjanju je bil še za časa njegovega življenja posnet dokumentarni film v produkciji RTV Slovenija.

ZAKLJUČEK

Po njegovi smrti je v Franciji živeči sin Dominique očetovo umetniško zapuščino daroval ajdovški občini. Domači kulturni in politični delavci so si zagnano prizadevali najti zanjo prostor in leta 1973 je na nekdanji Cesarski ulici – današnji Prešernovi – zaživel kulturni hram Ajdovščine, Pilonova galerija.

Leta 1978 je bila po izvirnih načrtih Svetozarja Križaja prenova Pilonove domačije končana, februarja 1979 pa je bila v prvem nadstropju postavljena Pilonova stalna zbirka. Kasneje je občina oplemenitila prvotno zbirko še z odkupi Pilonovih del, ki so jih hranili njegovi prijatelji – predvsem Danilo Lokar – in sorodniki ter z deli iz zapuščine Riharda Jakopiča.

Vir in fotografije so s spleta.

Zbral in uredil: Franci Koncilija

POZABLJENA SLOVENSKA PESNICA VIDA JERAJ (1875 – 1932)

Vida Jeraj, ki v svojih delih na prelomu stoletij tematizira naravo, ljubezen, smrt, materinstvo, osamljenost in tujost, se uvršča med poglavitne pesnice slovenske moderne. Z njo so med drugimi sodelovali Oton Župančič, Ivan Prijatelj, Marica Nadišek Bartol, Ivan Cankar in Josip Murn. Leta 2022 bo minilo sto let, odkar je v Ljubljani 1. maja 1932 naredila samomor.

Učiteljica, pesnica, prozaistka in prevajalka Vida Jeraj se je kot Frančiška Vovk rodila leta 1857 na Bledu v razburkanih in razdvojenih časih, ki so na prelomu stoletij počasi težili k osamosvajanju žensk, a jih hkrati podrejali tradicionalnim družbenim in družinskim pričakovanjem. Tradicionalne materinske in zakonske dolžnosti so avtorice tedaj preizpraševale tudi v člankih, ki so odprli vprašanja o pravici do samostojne izbire poklica ter možnosti enakovredne izobrazbe.

Prisotnost žensk v javnem, s tem pa tudi literarnem prostoru se je ob koncu 19. stoletja razmahnila tudi zaradi diskurza, ki je poudarjal, da avtorice s svojimi deli med drugim služijo narodu. To je v času moderne spodbudilo k ustvarjanju tudi pesnico Vido Jeraj, ki je kmalu začela pisati otroško poezijo. Svoje pesmi je objavljala v časopisu Slovenka, leta 1897 pa si je začela dopisovati z Antonom Aškercem, ki je postal njen mentor, ki ji je pri pesnjenju svetoval zasuk iz subjektivnega, s sentimentom obarvanega lirskega doživljanja v realizem. V tem duhu je napisala le nekaj sicer odličnih pesmi, vendar njena narava je bila usmerjena v liriko. Ko se je Vida leta 1901 na Dunaju poročila s članom dunajske Dvorne opere Karlom Jerajem ter se ob pisanju posvetila družinskem življenju, je hkrati koprnela po domu. Na Dunaju pa je okoli sebe zbirala tudi slikarje, kiparje, glasbenike in literate, med drugimi tudi Cankarja in Župančiča.

Leta 1908 je Vida Jeraj končno izdala pesniško zbirkoPesmi, tistega leta pa je za škrlatinko umrl njen edini sin, kar jo je pahnilo v obup in močno zaznamovalo njeno nadaljnjo ustvarjalno pot. Po preselitvi v Ljubljano je leta 1921 izdala zbirko pesmi za otroke Iz Ljubljane čez poljane. Po sinovi smrti je domala prenehala pisati in objavljati pesmi, doživljala je tudi hudo depresijo z občutki odvečnosti in osamljenosti. Eno leto po sinovi smrti in v hudem duševnem trpljenju je 1. maja1932 naredila samomor.

Fotografije so s spleta.

Vir: Delo

Zbral in uredil: Franci Koncilija

LITOŽELEZNI IZDELKI, SPREGLEDANA KULTURNA DEDIŠČINA NA NAŠIH POKOPALIŠČIH

Konec oktobra 2019 so v knjižnici Bena Zupančiča v Postojni odprli zanimivo razstavo, ki je predstavila doslej bolj ali manj spregledan del naše kulturne dediščine. To so litoželezni izdelki, ki vztrajno izginjajo z naših pokopališč, tudi na Dolenjskem in v Beli krajini, kjer so naši predniki na grobove postavljali železne križe, ki so jih izdelali predvsem v Auerspergovi livarni na Dvoru pri Žužemberku. Umetnostnozgodovinska stroka je z razstavo utemeljeno opozorila na njihovo vrednost, lepoto in smiselnost ohranjanja tovrstne kulturne dediščine za zanamce.

UVOD

Umetnostna zgodovinarka Simona Kermavnar je pri svojem znanstveno-raziskovalnem delu, zlasti pri umetnostnozgodovinski topografiji na slovenskih pokopališčih, naletela na litoželezne izdelke, za katere se je izkazalo, da doslej še niso bili ustrezno evidentirani in raziskani. Gre za izdelke iz 19. in prvih desetletij 20. stoletja, ki so rezultat industrijske revolucije. Zaradi serijske izdelave so bili v preteklosti (in so še vedno) marsikdaj neprimerno obravnavani, veliko jih je bilo tudi uničenih.

mag. Simona Kermavnar

ALI SO RAZISKANI IN EVIDENTIRANI IZDELKI LIVARNE NA DVORU?

Razstava v Postojni je sicer podrobno predstavila lokalne litoželezne izdelke (križe, stenske plošče, stele, ograje, svetilke, nagrobne spomenike z različno simboliko) tako imenovanega umetniškega liva s pokopališč predvsem s postojnsko-pivškega območja in okolice. Pri opremi pokopališč je ta material namreč igral ključno vlogo. Zaradi množične proizvodnje je bila v primerjavi s klesanimi oziroma kamnoseškimi izdelki dostopnejša tudi njihova cena. Pri nas so se ohranili izdelki več tujih livarn, zlasti moravskih, češko-šlezijskih in avstrijskih ter domače Auerspergove livarne na Dvoru pri Žužemberku, ki predstavlja začetke industrijskega oblikovanja pri nas. Med izdelki, ki izstopajo po kvaliteti, Kermavnarjeva izpostavlja kip mrtvega Kristusa (korpus) na pokopališkem križu v Pivki, ki je najverjetneje nastal po osnutku Antona Dominika von Fernkorna (1813–1878), enega vodilnih kiparjev historizma neobaročne smeri.

V Sloveniji so mu do pred kratkim napačno pripisovali avtorstvo štirih litoželeznih psov pasme molos pred ljubljanskim dvorcem Tivoli. Pri nas srečamo enak korpus tudi na Vojskem nad Idrijo, izdelani pa so bili v Salmovi livarni na Moravskem, ki je po celotni habsburški monarhiji slovela po kakovosti svojih izdelkov.

ALI STROKO SPLOH ŠE ZANIMA ZATEČENO STANJE ŽELEZNIH NAGROBNIH KRIŽEV?

Simona Kermavnar pravi, da se je litoželezna dediščina v večji meri ohranila na odročnejših pokopališčih. V času njenega sistematičnega odstranjevanja z naših pokopališč, zlasti po drugi svetovni vojni, pa so bili nekateri križi pred odvozom na smetišče starega železa rešeni in postavljeni kot znamenje, vendar so kot taki skoraj vedno ohranjeni le delno.

»Ko govorimo o dediščini, pri nas največkrat ne moremo mimo kamna, ki nas zlasti zaznamuje. Zato smo še posebej veseli, da smo lahko prispevali k odprtju razstave, ki predstavlja tudi drugačen tip dediščine, ki je včasih niti ne prepoznamo, čeprav skriva bogato preteklo ustvarjanje,« je poudaril koordinator razstave Andrej Smerdu iz postojnskega društva Bakla, ki je pripravilo razstavo. Prepričan je, da je razstava pomembna ne le za lokalni prostor, temveč tudi širše, v prihodnje pa načrtujejo njeno gostovanje tudi v drugih krajih, katerih dediščino predstavlja.

Fotografije so s spleta

Vir: Primorske novice

Zbral in uredil: Franci Koncilija