Vsi prispevki, ki jih je objavil/a Franci Koncilija

RAZSTAVA O USTVARJALNOSTI DVORSKIH ŽELEZARJEV

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\DVORSKI ŽELEZARJI\1339399.jpg

Kustosinja Majda Pungerčar

UVOD

V Dolenjskem muzeju v Novem mestu, so prvega oktobra 2021 ob 130-letnici prenehanja delovanja dvorske železarne, odprli razstavo z naslovom NA DVORU ULITA UMETNOST, ki jo je pripravila kustosinja Majda Pungerčar. Izdelki Auerspergerjeve dvorske železarne, ki je zaposljevala okoli 700 ljudi, so bili zelo prepoznavni in cenjeni, leta 1834 pa je železarna pridobila celo naziv cesarsko-kraljeva priviligirana tovarna. Predmete so izdelovali po naročilu, mnogi pa so imeli izključno okrasni pomen. Ministrstvo za kulturo že več let načrtuje obnovo nekdanje Auerspergerjeve železolivarne na Dvoru, vključno z revitalizacijo širšega območja. Razstava bo odprta vse do 8. februarja 2022.

DVORSKI ŽELEZARJI SO BILI PRAVI UMETNIKI

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\DVORSKI ŽELEZARJI\1339401.jpg

Znano je, da Dolenjski muzej hrani okoli 360 izdelkov dvorskih železarjev, ki jih zbirajo že 70-let, vse od ustanovitve muzeja. Izdelki kažejo, da so imeli dvorski železarji izjemen občutek za estetiko. Kustosinja Majda Pungerčar je prepričana, da so bili pravi umetniki. V prvih desetletjih delovanja je bila na Dvoru klasična fužina, kjer so v enem letu izdelali okoli 8000 železnih peči. Ko pa je po letu 1822 vodstvo dvorske železarne prevzel Čeh Ignaz Pantz je dvorska fužina postala sodobna železolivarna. Proizvodnjo so hitro preusmerili iz robustnih tračnic in industrijskih strojev v izdelke za široko potrošnjo z izrednim umetniško estetskim poudarkom. 

Na razstavi so na ogled tudi stare fotografije velikih in pomembnih dvorskih izdelkov, ki še danes stojijo v naravi po vsej Sloveniji. To so Hradec-kega most v Ljubljani, vodnjak s silhueto Valvazorja v Višnji Gori, nagrobnik barona Žige Zoisa na ljubljanskih Žalah in drugo…

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\DVORSKI ŽELEZARJI\1755_1632476708_image.jpg

Most v Ljubljani

ZAKLJUČEK 

Dvorska železarna ni bila prepoznavna samo po napredni tehnologiji umetniško oblikovanih izdelkov, ampak je bila tudi prva v Sloveniji, ki je imela urejeno socialno zavarovanje za delavce in delovni red. Žal je livarna proti koncu 19. stoletja začela hitro nazadovati, leta 1891 pa so peči dokončno ugasnile za vedno… 

Fotografije so s spleta.

Vir: Dnevnik in s spleta.

Zbral in uredil: Franci Koncilija

Življenje nam nadeva maske

Bilo je leta 1948, ko je mlada mati v majhni vasi Štrit rojevala svojo tretjo hči. Oče je hitel po vaško babico, ki je živela na drugem koncu vasi. S svojo veliko usnjeno torbo, v kateri je imela porodniške pripomočke, se je takoj odpravila na pot. Ko je prišla k materi, je iz torbe potegnila belo prekuhano in zlikano trikotno ruto in si jo nadela čez nos in usta. Rodila se je tretja hči, ki je najprej zagledala obraz obilne ženske, ki je bil prekrit z masko iz bele lanene tkanine.

Marinka Marija Miklič

Oče je konec tedna, navadno ob večerih nosil žito v mlin, kot petletno dekletce sem stopicala za njim. V mlinu naju je sprejel prijazen, bolj majhen možic, ves bel od moke, čez nos in usta je imel zavezano trikotno žensko ruto, »da ne gre toliko moke vame«, je rekel. Zunaj pred mlinom si je na stari klopi snel svojo mlinarsko masko in poklepetal z očetom.

Bližal se je pust, v šoli smo izdelovali maske: iz papirja, take samo za čez oči, pa iz lepenke in škroba bolj zaresne maske, pa iz koruznih laskov brke, ki so prav zares spremenili obraz. Koliko smeha, ko smo si te domače pustne maske nadeli na obraz in se podali po vasi od hiše do hiše, preganjali zimo in klicali toplo pomlad! 

Pustne maske

Nagrajeni smo bili s krofi, miškami, suhim sadjem in bolj poredko z denarjem. Najlepše pustne maske so v šoli nagradili.  

Leta 1961 smo po vsej Sloveniji opazovali popoln sončev mrk, rekli so, da bo naslednji pri nas viden šele leta 2081. Pri tehničnem pouku smo s svečami dimili koščke stekla, za katerega nam je učitelj rekel, da moramo zavarovati oči, da je to maska za oči, skozi katero smo potem naslednje jutro smeli opazovati sončev mrk. 

V naši vasi je imel sosed na obronku gozda čebele. Ko je akacija odcvetela, si je doma nadel čebelarsko opremo in šel mimo naše hiše »točit med«. Varovala ga je čebelarska maska, za katero se je hvalil, da je štiri slojna, čebele ga niso popikale, natočil je med, ga kozarec, včasih dva, podaril tudi nam.

Zaščitne maske čebelarjev

Odšla sem v mesto, v dijaškem domu smo si v tistih najstniških letih posojale maskaro za oči, rekle smo le: »Posodi mi masko za oči.«Ta je bila takrat pravzaprav pravo bogastvo. Naše mlade oči so sijale, a bolj je bil v njih viden lesk mladosti kot lesk od maskare poudarjenih oči.  

Ustvarila sem si družino in življenje je postalo resno. Ko smo gradili hišo, nam je skozi  zatemnjeno masko, ki je spominjala na tisto za opazovanje sončevega mrka, varilec naredil ograjo na balkonu in dodal, da je varilska maska pač obvezna pri njegovem delu. 

Varilska in potapljaška maska

Šli smo na morje, v trgovini nabavili podvodne maske, ki so omogočale gledanje pod vodo in kasneje še potapljaške maske, s katerimi smo oprezali po morskem dnu za rakovicami in drugimi morskimi trofejami.

Kot vsi Dolenjci, smo tudi mi imeli vinograd in vinsko klet. A dobrega cvička se ne da pridelati brez škropljenja. Poleg škropilnice je bila v omari s škropivi vedno tudi vrečka z zaščitnimi vinogradniškimi maskami, bile so pravilno oblikovane in so zaščitile usta in nos, tudi ko je bilo treba z vrtno kosilnico pokositi travo okoli hiše. Vinograda nimamo več, nekaj tistih mask je ostalo v omari.   

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\1 - ŽIVLJENJE NAM NADEVA MASKE - MARINKA\ŠKROPLJENJE.jpg

Nabirale so se skrbi, ob njih so kar tako med prsti spolzela leta, obraz se je posipal z gubami, staranja pač ni bilo mogoče ustaviti. Povprašala sem strica Googla, ponudil mi je cele strani nasvetov, kako je treba uporabljati vse sortne maske za obraz, ki naj bi me pomladile. Bilo je nešteto receptov za razne domače čistilne in hranilne maske, maske proti gubam, maske proti utrujenostiIn seveda le trikrat na teden si je treba zvečer na obraz nanesti beljak, olivno olje, med, mandeljne, krompir, kvas, banane, mleko, limone, jogurt, kamilice, kumare, skuto, celo glino. Oglasi so bili tako prepričljivo napisani, kot da so v resnici izumili mlin, ki iz starih ljudi dela mlade. Vsega, kar je napisano, pa v teh letih vendarle ne verjamem!

Moj pokojni svak je delal v farmacevtski industriji v oddelku za izdelovanje tablet. Za nekakšnim mešalnim strojem si je vsako jutro oblekel bel kombinezon in čez obraz nadel belo tabletno masko, kot jo je imenoval. Po upokojitvi je hudo zbolel, govorili so, da kemoterapija ni prijela zato, ker je trideset let vdihaval medikamente, ki so se prašili po proizvodnji.  

Maski za obraz in oči

Pred desetletji so nekateri strehe prekrivali s cenenimi salonitkami, zdaj se je moj sosed odločil, da jih bo zamenjal z opečno kritino. Prišli so delavci, se v garaži preoblekli v kombinezone in si nadeli na glavo nekakšne skafandre, ki so jim rekli salonitne maske. Pred desetletji, ko so nameščali salonitne plošče, ni nihče nosil mask. Pravijo, da tudi delavci v Anhovem ne, nihče jim takrat ni povedal o škodljivosti azbesta.

Gasilska in vojaška maska

Pri nekaterih poklicih je maska pač obvezna. Le kako bi se naši pogumni gasilci spopadali z ognjem brez negorljivih gasilskih mask, ki jim zaščitijo obraz pred vročino, opeklinami, dimom in pepelom? Obvezne so tudi vojaške maske, s katerimi se vojaki zlijejo z okolico in postanejo neopazni. Hokeja ni mogoče igrati brez hokejske maske in sabljaška maska spada v opremo vsakega športnika, ki se ukvarja s sabljanjem. 

Sabljaška in hokejska maska

Maske imajo tudi igralci na odru, nosijo jih dimnikarji, v Rdeči kapici si jo nadene volk, v Ostržku lisica, v pravljicah razbojniki in rablji, pri nas pa ptujski kurenti in cerkniške coprnice. Iz zgodovine so maske huzarjev simbol poguma, a tudi popivanja, veseljačenja, bahavosti in brezbrižnosti do lastnega življenja. Zgodovina še vedno hrani tudi druge skrivnosti: Iz 17. stoletja vemo za Moža z železno masko, ki jo je moral po ukazu francoskega kralja Ludvika XIV nositi vse življenje. Skrivnostni moški, katerega identiteta še vedno ni jasna, jo je nosil vse do svoje smrti, skupaj 34 let. 

V srednjem veku, v času kuge, so si zdravniki in ranocelniki nadeli kljunaste maske, nosili so jih tudi plemiči in premožni meščani, ki so verjeli, da jih bodo obvarovale črne smrti. Napolnjene so bile s kisom in drugimi dišavami in so preprečevale tudi smrad po razpadajočih truplih. To je najstrašnejša maska v zgodovini, ki širjenja črne smrti ni preprečila.

Kljunasta maska
Viteška maska

Maska prekrije marsikaj, zato si z njimi ljudje že od nekdaj spreminjajo obraze, da zakrijejo resnico, da se prikazujejo v lepši luči. Z leti sem se naučila v priliznjeni obrazni maski prepoznati zahrbtnost in takemu bi jo z veseljem strgala, da bi se pokazalo pravo bistvo njegovega dvoličnega značaja.

Prebrala sem, da sta v letu 2021 najpogosteje uporabljeni in izgovorjeni besedi covid  in maska. Na začetku pandemije se je na ekranu pojavila mršava ženščina, ki nam je v imenu institucije, ki naj bi bila usposobljena za boj proti covidu, predlagala, naj kašljamo v robček, ki naj ga takoj zavržemo; če robčka nimamo, pa naj kašljamo in kihamo v rokav. Si morete misliti, s kakšnimi rokavi bi šli domov delavci po osmih urah? In robčke je bilo treba zavreči, z rokavi smo pa potem lahko šli še v trgovino, v vrtec po otroke … Še dobro, da nam niso predlagali namestitve pljuvalnikov pred in po trgovinah. So pa predlagali papirnate maske, narejene iz kuhinjskih prtičkov. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\1 - ŽIVLJENJE NAM NADEVA MASKE - MARINKA\FOTKA - 19.jpg

Zaščitna maska proti covidu

Potem se je na ekranu začela pojavljala druga oseba, ki je z gromkim  glasom in stasom dajala vsaki dve minuti drugačna navodila glede mask: enkrat naj jih nosimo v trgovinah, drugič le pred trgovino, potem tudi na sprehodu; potem so bile enkrat obvezne za v vrtec in šolo, potem drugič spet ne; enkrat na meter razdalje, drugič na dva metra. V trgovino po kruh smo upokojenci z masko lahko šli le dopoldne,  popoldne pa nismo smeli več, kot da maske ščitijo le dopoldne, popoldne pa ne več … Toliko nebuloz, da jim ni bilo mogoče slediti. 

A mask takrat ni bilo mogoče kupiti, zapeljala sem se v našo vinsko klet in iz tiste omare vzela vinogradniške, bilo jih je za vso družino za nekaj časa dovolj. Spremljali smo nabavo mask, se mučili z vprašanji, koliko stanejo, kdo jih je ukradel, kdo je zaslužil več, katere so boljše. Na kavču smo postali instant internetski strokovnjaki za maske. Zdaj jih je v trgovinah dovolj, še vedno pa ne vemo prav zagotovo, kje in kdaj jih moramo nositi.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\DVORSKI ŽELEZARJI\65917356.jpg

Cepljenje z maskami

Sama protikoronsko masko redno nosim, kadarkoli in kamorkoli grem; nosim jo tudi pred hišo, ko pozvoni poštar ali ko nesem smeti na konec ulice. Sicer ne verjamem, da me maska lahko obvaruje nalezljive bolezni, tudi mojega svaka maska ni obvarovala, a nosim jo kljub temu. Covidna maska je postala del moje garderobe in če je vsaj malo učinkovita, če obvaruje le eno samo življenje, če prepreči eno samo bolezen, potem jo bom nosila, če bo treba, tudi do konca.

A nekega dne, ko me bo mavrica na koncu tunela vabila, da prestopim na drugo stran, takrat ne želim biti zakrita z masko, takrat ne želim gledati drugih ljudi v skafandrih in maskah, takrat bi rada zrla v oči mojih dragih.

Fotografije so s spleta.

Zbral in uredil: Franci Koncilija

Avtorica prispevka: Marinka Marija Miklič, Novo mesto, 3. 11. 2021

Ob prvem novembru, dnevu spomina na mrtve …

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\11 - DAN MRTVIH - REZKA POVŠE\SREBRNIČE.jpg

Mestno pokopališče v Srebrničah

Rojstvo in smrt sta spremljevalca naših življenj. Izgube so stalnica našega bivanja. S smrtjo se prej ali slej sreča vsakdo, nikomur ni prizaneseno. Želeli bi, da bi se z njo srečali čim kasneje, da tisti, ki jih imamo radi, ne bi prezgodaj odšli. Niti pogovarjati se ne želimo o smrti. Morda zato, ker se ne znamo. Vsi le vemo, da smrt enkrat zagotovo pride. Kadar pride, žalujemo za vsemi zamujenimi priložnostmi, ko pokojnikom nismo izrekli dovolj besed naklonjenosti in ljubezni. Slej in prej se pogosto vsi vračamo k tem težkim čustvom.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\11 - DAN MRTVIH - REZKA POVŠE\LOČNA.jpg
C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\11 - DAN MRTVIH - REZKA POVŠE\ŠMIHEL.jpg

Pokopališče v Ločni                                Pokopališče v Šmihelu

Ko ostane samo še pepel, je prepozno obžalovati in objokovati. Prepozno je pretirano krasiti grobove in nanje polagati bogate ikebane. Tisti, ki so jim namenjene, nam naj ostajajo v spominih in prav je, da v zgodbah in pesmih živijo naprej vsak dan, ne samo tedaj, ko je na koledarju njim v spomin namenjen praznik. Pretresljivo pesem o izgubi matere je napisal Severin Šali.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\11 - DAN MRTVIH - REZKA POVŠE\RAZKA POVŠE - FOTKA.jpg

Zapisala: Rezka Povše

Severin Šali

Na materinem grobu

Glej, danes sem tu, kjer se mirno spi

in kjer objem cvetov tvoj križ prepleta.

Ni klesal zlatih črk udarec dleta,

zbledel napis o tebi govori.

Tako bi rad pogledal ti v oči,

roke pobožal tvoje ovenele,                                    

poljubil te na ustne onemele,

a je med nama smrt in kup prsti.

Ni več mogoče zbližanje teles,

kar večnost razgrnila je zastore,

beseda tvoja k meni več ne more:

zašepetaj v vrhove jo cipres,

nasmej se roži, o ptičkah mi zapoj

in me poljubi v zlatem žarku sonca. 

Vezi med nama nikdar ne bo konca,

saj nosim v sebi tvojo kri s seboj.

RAZMIŠLJANJE MANCE KOŠIR O UMIRANJU, SMRTI, LEPOTI IN LJUBEZNI …

UVOD

Znano je, da ambasadorka branja, avtorica številnih knjig, samooklicana aktivistka radostnega staranja in spremljevalka umirajočih, Ljubljančanka Manca Košir, že nekaj časa uspešno kljubuje raku. Umreti se sploh ne boji, zato je smrt zanjo njena največja učiteljica življenja. Predvsem pa je Manca Košir človek, ki v javnosti odkrito govori o temah, o katerih morda nočemo poslušati. 

O smrti, bolezni, ki je doletela tudi njo, o staranju in vendar je svetlobna leta daleč od zagrenjene ženske. Ravno nasprotno, polna je življenja, radosti in upanja, in najbrž ravno zaradi tega sprijaznjena s sabo in svetom.

KOT PROSTOVOLJKA V HOSPICU JE OPLEMENITILA ŽIVLJENJE

Prepričana je, kako pomembno je slovo od drage in ljubljene osebe. Hospic nam vsem pomaga žalovati, živeti naprej, odpustiti, biti hvaležen. Navsezadnje gre tudi za osnovno človekovo pravico, da se dostojno poslovimo od umirajočega… Smrt je največja skrivnost in velja se pripravljati nanjo z modrim načinom življenja. Platon je učil: Vsa filozofija je priprava na smrt. Pripravljamo se lahko, a pripravljeni nikoli nismo. Ne vemo, kaj bo. Kot je vsak človek edinstveno bitje, ki ima edinstveno življenje, je tudi vsaka smrt edinstvena. Glede smrti pa še vedno velja staro pravilo: »Kakor živimo, tako bomo umrli«! Zgodbe umirajočih so me učile najpomembnejših življenjskih lekcij: odpuščanja, hvaležnosti, sprejemanja, predvsem pa opuščanja identitet in navezanosti. Smrt pa ima še eno razsežnost; odpira vrata Ljubezni in tudi poeziji, ki nas tolaži zaradi strahu pred njo: Spusti, opusti, samo pusti, šepeta…

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\11 - DAN MRTVIH - REZKA POVŠE\RAZMIŠLJANJE MANCE KOŠIR O SMRTI IN UMIRANJU\starostniki.jpg

SMRT NI VEČ TABU TEMA

Glede umiranja pa bi rada opozorila še na eno dejstvo. Odnos ljudi do minljivosti in smrti se je v zadnjih letih ali desetletjih precej spremenil. Umiranje ni več tabu, vendar se o smrti še vedno premalo pogovarjamo. Osebne stiske so hude, in če jih ne moremo deliti z drugimi, lahko vodijo v brezup. Zato je hospic pomembno gibanje, ki omogoča ne le dostojanstveno umiranje in smrt, temveč sočutno spremlja tudi bližnje in žalujoče. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\11 - DAN MRTVIH - REZKA POVŠE\RAZMIŠLJANJE MANCE KOŠIR O SMRTI IN UMIRANJU\FOTKA - 3.jpg

COVID V TEMELJIH RUŠI STAR NAČIN ŽIVLJENJA

Naj se še tako čudno sliši, vam bom kar povedala: radosti me, da živim prav v tem času. Imam kaj videti, kaj občutiti, kaj narediti, kaj spremeniti! Zelo intenziven čas je to, ko pred našimi očmi propada materialistična paradigma in se rojeva nov svet. Kakšen bo, ni odvisno (le) od politike, ampak od slehernika, kako bo ravnal, kakšnim vrednotam sledil, v čem bo videl smisel življenja in svoje poslanstvo. Srečna sem, ko gledam mlade, ki jih zanimajo podnebne spremembe, ki si pomagajo in se podpirajo, tiste mlade, ki jih ne mamijo materialni uspeh, individualizem in potrošništvo, ampak jim največ pomeni veselje do življenja. Kar pomeni: zdrava družba, altruistična skupnost, prijateljstvo, delo za javno dobro vseh in medsebojno spoštovanje. 

MANCA KOŠIR JE STRASTNA BRALKA IN ZALJUBLJENA V ŽIVLJENJE

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\11 - DAN MRTVIH - REZKA POVŠE\RAZMIŠLJANJE MANCE KOŠIR O SMRTI IN UMIRANJU\FOTKA - 4.jpg

Manca Košir je znana kot strastna bralka in neumorna pisateljica, skratka ambasadorka branja. Branje ji je izjemno pomembno, zlasti v mladosti, ko človek ostari pa se ozira bolj vase, v globino duše, kjer prebivata svetloba in tema. Z obojim imamo na stara leta veliko opraviti,če le želimo! Osvetljevati svoje sence, mehčati zastarele vzorce in prepričanja, delati prostor za resnično ljubezen, to je na starost  zame najpomembnejše delo. Hvala bližini smrti, ki me je naučila ceniti sleherni trenutek, me postavila v zdaj in tukaj, mi odprla srce in oči za čarobnost življenja, ki se mu čudim podnevi in ponoči. 

Ja, jaz sem zaljubljena v življenje! 

MANCA KOŠIR ŽIVI V MOČI LEPOTE IN LJUBEZNI

Star človek, ki je videl veliko smrti, se zaveda svoje majhnosti: prah je in v prah se bo povrnil… Življenje se ni začelo z mojim rojstvom in se tudi ne bo končalo z mojo smrtjo. A minilo bo zagotovo, kot mine vse. Zato pa je tako pomembno, da do takrat, ko mine, živimo radostno. In to ni naravni dar, temveč odločitev. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\11 - DAN MRTVIH - REZKA POVŠE\RAZMIŠLJANJE MANCE KOŠIR O SMRTI IN UMIRANJU\FOTKA - 5.jpeg

Manca Košir

Moja izbira je to! Moj obraz je vse bolj zguban, moje srce pa vse bogatejše. Ko bom umirala, bom gledala vanj in molila rožni venec iz biserov spomina, zato sem pozorna, kaj zdaj polagam v srce, s kakšno duhovno hrano se hranim. Povem vam, da navkljub vsem težavam današnjega časa, je Lepota tu in Ljubezen je tudi tu…okoli mene in v meni!

Fotografije so s spleta.

Vir: Delo

Zbral in uredil: Franci Koncilija

UVODNI POZDRAV AKAD. PROF. DR. MILČKA KOMELJA NA SIMPOZIJU O PESNIKU, RODOLJUBU IN DUHOVNIKU ANTONU ŽAKLJU (1816–1868) NA SAZU V LJUBLJANI

Spoštovani,  

v veliko veselje mi je, da vas lahko pozdravim v imenu Slovenske akademije znanosti in umetnosti  prav ob simpoziju o Antonu Žaklju ‒ Rodoljubu Ledinskem. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\12 - MILČEK KOMELJ\ŽAKELJ - SIMPOZIJ\1200-Žakelj kvadrat.jpg

Uvodni pozdrav na simpoziju akad. prof. dr. Milčka Komelja

Še iz časov svojega otroštva se namreč spominjam, kako mi je oče, ki je kot skrben knjižničar posebej evidentiral vse kulturne delavce, povezane z Dolenjsko, nekoč potožil, kako celo profesorji slovenščine ne poznajo več Marnovega Jezičnika, kaj šele da bi vedeli za Antona Žaklja in Jožefa Žemljo. Oba je v svojem Jezičniku nekdaj obravnaval tudi Josip Marn, ki je, sam duhovnik in predsednik Slovenske matice, Žaklja imenoval celo »Prešerna-duhovna«, torej pesniškega Prešerna med duhovniki, ker je bil tudi Žakelj posvečen mož. In to razmerje med obema bi lahko ponazorili kar z besedami iz Žakljevega zapisa pesmi Črni kos: »Prelepo poje črni kos, pa lepši poje slavec še«.Vendar je Ivan Grafenauer to povezavo pesnika s Prešernom razložil le kot Prešernovo degradacijo, ker naj bi se lahko nanašala samo na njuno pivsko bratstvo. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\12 - MILČEK KOMELJ\ŽAKELJ - SIMPOZIJ\LEDINE.jpg

Ledine nad Idrijo, rojstni kraj Antona Žaklja

Predvsem zaradi očetove kritične opombe o nerazgledanosti profesorjev sem poslej imeni Žakelj in Žemlja poleg še nekaterih podobnih nosil v mladostni spominski zakladnici srca kot nepogrešljive in celo znamenite, četudi kuriozne pojme, ki so dotlej res že izginili iz splošnejše kulturne zavesti; danes, ko so v svoji obrobnosti videti še bolj pozabljeni, pa se bo Žakljevo ime v znamenju dejavnosti akademijskega razreda za filološke in literarne vede spet prebudilo na slovenski Akademiji.

V svojem delu Iz knjige spominov je v poznih letih svojega življenja akademik Vojeslav Molè napisal, da je v mladosti na Dunaju spoznal občudovanega Ivana Prijatelja in se predvsem čudil, da mu je ob vsej svoji mednarodni razgledanosti mnogo raje kot o velikih ruskih pisateljih, Čehovu ali Tolstoju, govoril »o razvoju slovenske misli in književnosti«. Zdelo se mu je nenavadno, da se tako pomemben mož ukvarja s takimi malenkostmi, kot so razni »Čbeličarji pa Jakob Zupan, Pavlina Pajkova idr.«

A je priznal, da je bilo to čudenje tedaj samo posledica njegovega tedanjega »neznanja in nerazumevanja problematike zgodovine slovenskega slovstva in kulture« in da seveda ni »dolgo ostal tega mnenja«. Med take»malenkosti« je sodil tudi čbeličar Žakelj, ki se ga je v zvezi z Vrazovimi pismi in komentiranjem Žakljevega prevoda Puškinovih Stanc dotikal tudi Prijatelj, sicer pa ljudske pesmi, ki jih je zapisal, v Krajnski čbelici, kjer so bile objavljene ob Vodnikovih, Prešernovih, Kastelčevih in Žemljevih verzih, ne nosijo zapisovalčevega imena. 

Žakljeve zasluge živijo vse do danes največkrat brez njegovega zapisovalskega avtorstva, ki je v resnici tačas le še malo znano, saj je celo v Matičini literarni zgodovini omenjeno le na enem mestu, kjer izvemo, da je Žakelj zapisal vrsto pesmi iz petega zvezka Krajnske čbelice; prav v njej pa sta poleg drugih priobčeni tudi znameniti ljudski pesmi o mladi Bredi in mladi Zori.

Pesnik iz kroga sodelavcev Krajnske čbelice in Bleiweisovih Novic je danes gotovo najbolj znan kot zapisovalec ljudskih pesmi, ki jih je slišal od svoje matere Ane. Krajnska čbelica seveda izstopa v znamenju genija Prešerna, a manjši prizadevni pevci ustvarjajo zaledje, v katerem so se trudili za dvig slovenske kulture in vzpostavljanje zavesti o njeni tradiciji, ki je posebno vidna prav v ljudski pesmi. Tega se je pričelo najbolj zavedati romantično 19. stoletje, v katerem je med letoma 1816 in 1868 živel tudi Žakelj, ki je bil najprej vključen še v ilirski kulturni krog (in je zato sprva pisal ne o slavcu, ampak o slavulju). Ljudske pesmi, ki jih je zapisal Žakelj, so bile nekoč zelo živo v zavesti že glede na naklonjen odnos do ljudskega izročila; imele so svoje mesto v šolskih čitankah in antologijah in ostajajo v sklopu ljudskega pesništva znamenite še danes. Sicer pa je Žakljevo delo, še posebno njegove danes manj prezentne izvirne pesmi, ki so jih nekoč spremljali prevodi ali priredbe, med katerimi meje med avtorstvi niti niso vedno jasne, vse bolj prepuščeno predvsem kulturnozgodovinskemu zanimanju, a na novo kliče tudi po estetski presoji, najbolj vznemirljivo pa je za narodopisne preučevalce. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\12 - MILČEK KOMELJ\ŽAKELJ - SIMPOZIJ\FRANCE.jpeg

Dr. France Prešeren

France Prešeren je ustvarjalno prepesnil že poprej zapisano ljudsko pesem Lepa Vida, ohranil je njeno sporočilo, a jo povzdignil na višjo estetsko raven, in podobno je najbrž ob svojih zapisovanjih, ki so nekoliko redigirana ali so se pozneje v novih, navadno razširjenih variantah celo spreminjala, skušal počenjati tudi Žakelj, ki zato povzroča preglavice raziskovalcem, kadar iščejo razmerje med avtentično ljudsko pesmijo in njeno poznejšo stilizacijo oziroma predelavo, kakršna je v našem slovstvu najbrž najlepše razvidna pri Lepi Vidi. Ta je postala celo osrednji simbol slovenskega hrepenenja, ki je odmeval v umetni literaturiz Jurčičem in Cankarjem in v raziskavah slovenskih akademikov od Grafenauerja do Pogačnika, akademik Cevc pa je z njenim hrepenenjem povezal tudi slovenske slikarske impresioniste, medtem ko so ljudski pesmi z modernejšo secesijsko formo prisluhnili vesnani, Žakljevemu zapisu pesmi iz idrijskih hribov Minica, imenovane tudi Spanjščice, pa secesijski Dobnikar. Prav tako pomembni junakinji naše ljudske pesmi mlado Bredo in mlado Zoro, pa tudi manj popularno mlado Mojco, nam je Žakelj celo prvi odkril,aju je hkrati nekoliko prepesnil oziroma korigiral, Anton Slodnjak pa je ponovil celo domnevo, da bi tudi Mladi Bredi »utegnil dati zadnji prireditveni blagoslov Prešeren«. Zlasti Mlada Breda je prav tako odmevala tudi v slovenski poznejši literaturi, posebej pri Ivanu Preglju, oživela v knjižnih ilustracijah in se izrecno iz ljudske pesmi naselila celo v konkretna lastna imena, skupaj s kakšno Zariko in Sončico, Mlada Zora pa je v naše izročilo vnesla shakespearski motiv korena lečena.V svoji ljudski zvrsti sta postali obe pesmi  antologijskiin sta bili prevajani tudi v tuje jezike.Pomen Mlade Brede pa je Marija Stanonik primerjala celo z znamenitostjo srbske Hasanaginice

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\12 - MILČEK KOMELJ\ŽAKELJ - SIMPOZIJ\Anton_Žakelj_here-died_plaque.jpg

Spomenik na grobu Antona Žaklja.

Anton Žakelj nam je s svojim narodopisnim delom ohranil dragocenosti, za katere mu moramo biti hvaležnine glede na siceršnjo moč njegove ustvarjalnosti, ki je presojana različno. Že Karol Glaser ga imenuje pesnika po božji volji, Maks Pleteršnik je v zborniku Slovanstvo zapisal, da so njegove pesmi premalo cenjene, Anton Slodnjak meni, da je bil »darovit in izviren«, »zadnji neposredni Prešernov učenec«, medtem ko ga Jože Pogačnik uvršča med »manj pomembne slovenske stihotvorce«, a v eni od pesmi razbira celo nastavke impresije, vsekakor pa lahko v njej občutimo krajinsko poetično razpoloženje, kakršno je v tistem času ponekod razvidno tudi v slikarstvu.V Žakljevi dikciji in besedju je moč opaziti tako sledove Prešerna kot samovoljnost Koseskega, oba pesnika pa Žakelj v svojih verzih celo omenja, Prešerna kot slavca in Vesela kot škrjanca. Take pesmi, posebno Mlado Bredo, je raziskovala oziroma jih še danes raziskuje akademikinja Marija Stanonik, ki je tudi zaslužna pobudnica današnjega simpozija in je v eni in isti osebi tako literarna zgodovinarka kot etnologinja, ki jo pritegujejo vse specifične pesniške zvrsti od ljudskih pesmi vseh vrst tja do samotnega, Bogu posvečenega pesnjenja redovnic.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\12 - MILČEK KOMELJ\ŽAKELJ - SIMPOZIJ\FOTKA - AAA.jpeg

Skozi njeno optiko se nam na novo obuja zavest, da so ljudske pesmikot avtentičen del izročila tudi dragoceno gradivo, skozi katero lahko razbiramo sledove naše preteklosti celo kot pravcati arheologi, kar mi v spominu najnazorneje potrjujejo prizadevanja Jožeta Kastelica, ki je odkril v omembi zlate koklje s piščeti v eni od ljudskih pesmi ohranjen spomin na starodavno langobardsko umetnino iz katedrale v Monzi. V pesmih, ki jih je zapisal Žakelj, pa živijo vsaj spomini na turške osvajalce ali se razkrivajo realije nekdanje grajske oziroma stanovanjske opreme, predvsem pa v življenjskih usodah vznemirljiva arhetipskost medčloveških odnosov, kakršni so razmerja med nevesto in hudobno taščo ali žensko svobodo utesnjujočimi bratovskimi vezmi, v znani baladi o nuni Urški pa tudi spomin na samomor dekleta, ki je že videlo življenje in je bilo zatoprepozno zaprto v samostan, da bi lahko tako osamitevše preneslo. Sicer pa je Žakelj opeval tudi lepoto slavčeve pesmi in rož, v katerih je lahko že na zemlji dojel slutnjo nebeškega veselja, ogovarjal je zaničevalce pesnikov, v katerih delu je videl božji poklic in za radoživim veseljem tudi skrito žalost, opisoval pa tudi naravno lepoto krajev, 

Triglav                                                            Bled

Triglava, Blegoša ali Bleda ter posvetil verze posvetitvi velikega oltarja v dolenjski cerkvi na Raki in besedno oživil za likovno ikonografijo pomembno legendo Udarjene Marije v nekoč množično obiskovani gorenjski romarski cerkvi v Ljubnem.

Spraševanja ob takih zapisovanjih in popisovanjih so netivo za literarne zgodovinarje in etnologe, kakršna je med članicami Slovenske akademije znanosti in umetnosti Marija Stanonik. Še toliko bolj pa je pomenljivo, da je kot Žirovka v današnjo zavest Akademije prinesla prav Žaklja, ker je bil Rodoljub Ledinski doma iz vasi Ledina pri Žireh, iz nadarjene družine, iz katere je izšel tudi slikar Anton Ažbe; žirovski priimek Žakelj, eden najbolj pogostih v tistih krajih, pa je v slovenski literaturi ponovno oživel tudi danes.

Za Žirovce vemo, da so nadvse čuječni lokalpatrioti in so na svoje pomembne ali še tako minorne ali drugod prezrte rojake ponosni vsaj toliko kot Novomeščani na nekdanje slavne dijake svoje staroslavne gimnazije, med katere je sodil tudi Žakelj, ki je bil sicer kaplan v bližnji dolenjski Mirni Peči, v Sv. Križu pri Kostanjevici na Krki in nazadnje v Velikem Trnu blizu Leskovca pri Krškem, kjer so mu prav na pobudo Marije Stanonik odkrili spominsko ploščo. 

Mirna Peč
Veliki Trn

O taki zavzetosti priča tudi poudarjeno velik trud Žirovcev za osvetljevanje njihovega kulturnega pomena, ki dela iz nekoč odmaknjenih Rovt kulturne Atene in se pri tem usmerja na vsa področja, ob literarnem zlasti na likovno, kjer so se ustvarjalci prav tako radi spuščali na ljudsko raven. O tem duhovito priča nenavaden in vseobsegajoč Žirovski besednjak, ki ga je sestavil Miha Naglič in v katerem preberemo, da je prvak žirovskih pesnikov še vedno Anton Žakelj, ki je bil tudi ledinski rodoljub in je ostal vse življenje le kaplan, ker je prerad pogledal v kozarec, a je menda tudi pri tem ohranjal dostojanstvo, in je bil torej kot pristen pevec tudi duhovit veseljak, ki ga je že Marn označil tudi kot zelo izobraženega ter izvrstnega v sukanju besed, v ljudskem  spominu pa se je ohranil tudi kot velik duhovitež. O vsem tem gotovo priča tudi njegova pesem In vino veritas

O tem, kakšen pesnik in zapisovalec je bil Žakelj nekoč in kakšen je videti danes, kakšen je bil njegov čas in kakšno je njegovo mesto v kulturni zgodovini, v čem so njegove trajne zasluge, ustvarjalni dosežki in omejitve, kaj nam njegovo delo lahko še danes posreduje in simbolizira in še o marsičem drugem nam bo odgovarjal današnji z napovedanimi referati intenzivno natrpani simpozij. 

Vsem spoštovanim navzočim in referentom se zahvaljujem za udeležbo in naklonjeno sodelovanje. V imenu Slovenske akademije znanosti in umetnosti vas vse še enkrat lepo pozdravljam in želim simpoziju uspešno in prijetno delo, z željo, da bomo po njem, kljub krvavim baladam in opozarjanjem na minljivost, lahko z besedami prostodušnega Žakljevega črnega kosa še vedno razigrano zapeli: »Kjer bom hodil, bom vesel, / povsod bom žvižgal, sladko pel.« 

Fotografije so s spleta.

Avtor: Akad. prof. dr. Milček Komelj, v Ljubljani, 14. oktobra 2021

VTISI S SIMPOZIJA O ANTONU ŽAKLJU-RODOLJUBU LEDINSKEMU (1816–1868)

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\12 - MILČEK KOMELJ\ŽAKELJ - SIMPOZIJ\cq5dam.thumbnail.cropped.1000.563.jpeg

Dr. Marija Stanonik

V četrtek, 14. oktobra 2021 je poteklo 205 let od rojstva Antona Žaklja, ki je bil znan po zvenečem psevdonimu Rodoljub Ledinski. Več vzrokov je najbrž botrovalo dejstvu, da ni izdal nobene pesniške zbirke in že zato v nadaljnjih literarno-zgodovinskih obravnavah še ni doživel celostne ocene, saj je večina njegovih pesmi ostala v rokopisih, čeprav se je predvsem Viktor Steska zelo trudil, da bi ga predstavil javnosti.

Omenjena obletnica je bila dobrodošla priložnost za enodnevni simpozij o življenju in delu najboljšega pesnika v obdobju med Francetom Prešernom in Simonom Jenkom, kakor so ga ocenjevali njegovi sodobniki.

V organizaciji II. razreda SAZU je na simpoziju sodelovalo dvanajst referentov, zraven pa lahko prištejemo še v referat razširjen pozdrav podpredsednika SAZU, akademika Milčka Komelja, kateremu se na tem mestu zahvaljujem za pobudo, da je do omenjenega simpozija sploh prišlo.

Ivica Šemrov, dolgoletna ravnateljica podružnične Osnovne šole Ledine na planoti med Žirmi in Idrijo je pozdravila navzoče v imenu Žakljevih rojakov, njegov daljni potomec Gašper Peternel pa se je iz svojega rodu posvetil predvsem Žakljevi materi, katero je doslej najbolj povzdignil Rajko Nahtigal. Cerkveni zgodovinar Bogdan Kolar je ob Žakljevi poti do duhovništva prikazal tedanjo teološko izobraževanje kandidatov zanj, literarni zgodovinar Marijan Dović pa se je spraševal, kaj je Žaklja oviralo pri njegovem prodiranju v javnost.       

Dr. Marijan Dović                                       Dr. Bogdan Kolar 

Kljub temu se je do danes o njem nabralo veliko zaznamkov, ki jih je skrbno razporedil bibliograf Drago Samec, jezikoslovec Marko Jesenšek  pa je ovrgel dosedanje trditve, da bi bila Žakljeva slovenščina podvržena ilirščini. Gledališki lektor Jože Faganel je predstavil problematiko jezikovnega posodobljenja Žakljeve poezije v zbirki, ki se jo veselijo predvsem Žakljevi rojaki.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\12 - MILČEK KOMELJ\ŽAKELJ - SIMPOZIJ\akademik-janko-kos-praznuje-90-let-2.jpg Akad. prof. dr. Janko Kos

Akad. Janko Kos je Žaklja kritično primerjalno soočal z njegovo generacijo in Prešernovimi vplivi nanjo. Pesemsko bero Antona Žaklja – Rodoljuba Ledinskega je ob odsotnosti Marije Stanonik, sicer organizatorke simpozija, prebrala literarna zgodovinarka Urška Perenič in hkrati dodala svoje ugotovitve o Žakljevih prevodih. Med drugimi je Anton Žakelj prvi prevajalec Puškina.

Robert Jerebslavist na idrijski gimnaziji je primerjal Žaklja z drugimi pesniki iz njegovega okolja (duhovniki: Frančišek Svetličič, Matevž Hladnik, Andrej Likar in Jernej Uršič). Marija Klobčar in Marjeta Pisk, specialistki za slovensko ljudsko/folklorno pesem, sta poudarili pomen Žakljev pomen zanjo v njegovem času in zasluge slavista Janeza Dolenca in umetnostnega zgodovinarja Viktorja Steske za primernejše vrednotenje v slovenski literarni zgodovini.

Marija Stanonik

ODKRITJE SPOMINSKE PLOŠČE AKAD. PROF. DR. VOJESLAVU MOLETU (1886–1973) V LJUBLJANI

V torek, 5. oktobra 2021 so v Ljubljani na pročelju ambasade Republike Poljske slovesno odkrili spominsko ploščo Slovencu in Primorcu po rodu, Vojeslavu Moletu. Slavnostni govornik je bil akad. prof. dr. Milček Komelj, ki je povedal, kakor sledi.

Akad. prof. dr. Vojeslav Molè, umetnostni zgodovinar, arheolog, konservator in pesnik, je svoje življenje spremenil v poslanstvo, posvečeno poglobljenemu spoznavanju celotne likovne, in ne le likovne umetnosti. Njene zapletene ustvarjalne procese je razbiral v najširših časovnih razponih in civilizacijsko-kulturnih prostranstvih, pri tem pa je sledil tudi nastajanju narodnih specifičnosti, pri čemer je ostajal zavezan slovenstvu; a je postajal enako navdušen tudi za vse poljsko, saj mu je, kot je zapisal, poljska kultura celo prešla v meso in kri. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\12 - MILČEK KOMELJ\VOJESLAV MOLE - ODKRITJE PLOŠČE\o_djvu_2071339_cakaricn_vidic-komelj_1024.jpg

Slavnostni govornik akad. prof. dr. Milček Komelj

Kar 33 let je deloval v Krakovu, kjer je stike s poljsko ustvarjalnostjo v zavesti o svoji dvojni pripadnosti tudi živo poosebljal. Že njegov zvesti stanovski prijatelj France Stelè je bil na Poljsko tako navezan, da je izjavljal, kako jo šteje za drugo domovino in da mu na starost srce vse bolj vleče proti Vzhodu. Molè pa se je tam resnično udomačil in razcvetel kot rastlina, presajena v sorodno zemljo.  

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\12 - MILČEK KOMELJ\VOJESLAV MOLE - ODKRITJE PLOŠČE\FOTKA - 1.jpg

Krakov

Poljska literatura se ga je dotaknila že v osnovni šoli in še ves čas pozneje se je opajal z njenim pesništvom. Ob spominu na čas, ko je prebral Sienkiewiczevo knjigo Z ognjem in mečem, je celo napisal: »Mislim, da je bil to najusodnejši trenutek v mojem življenju, usoden za vso mojo bodočnost.« In tudi prve umetnostno-zgodovinske knjige v življenju je spoznal pri novomeškem gimnazijskem profesorju Hugu Skopalu, po narodnosti Poljaku. 

                                           Vojeslav Mole

Že leta 1907 se je odločil za študij literature v Krakovu in tam spoznal usodno sonce svojega hrepenenja, poznejšo ženo Elo, ki je obsijala njegovo prvo pesniško zbirko Ko so cvele rože, in prav v Krakovu se je, ko se je vsestransko kulturno razgledal, navdušil za umetnostno zgodovino. Dokončno pa se je zanjo opredelil v Rimu, od koder se je odpravil študirat na tedaj v Evropi osrednjo umetnostnostno-zgodovinsko šolo na Dunaju, kjer je prijateljeval z duhovitim Poljakom Dettloffom, »modelom« za Fritza v romanu Izidorja Cankarja S poti, in se seznanjal z daljnosežnimi pogledi markantnega poljskega profesorja Strzygovskega‒ ta mu je celo sugeriral bizantinistično temo za doktorat ‒, in je zato bolj kot kdo drug od slovenskih umetnostnih zgodovinarjev svoje zanimanje kritično razširil tudi na evropski in neevropski Vzhod. Potem ko se je kot vodja spomeniške službe v Splitu tesno zbližal še z dalmatinsko umetnostjo, se je v revolucijskem viharju prve svetovne vojne znašel v ujetništvu v Sibiriji in bil tam kljub razmeram habilitiran na univerzi v Tomsku (od koder je eno izmed hrepenenjskih pesmi, v kateri je obudil značilen spomin na spokojno idilo v slovenski domovini, napisal kot pismo prijateljskemu Otonu Župančiču). Zatem je postal na ljubljanski univerzi docent za klasično arheologijo in bizantinsko umetnostno zgodovino, a se je ob Izidorju Cankarju počutil peto kolo in se sredi dvajsetih let odzval vabilu, naj pride predavat zgodovino umetnosti slovanskih narodov na Jagelonsko univerzo v Krakov, kjer so ga sprejeli z odprtimi rokami, in tam je že leta 1931 napisal odmevno zgodovino starokrščanske in zgodnje bizantinske umetnosti. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\12 - MILČEK KOMELJ\VOJESLAV MOLE - ODKRITJE PLOŠČE\FOTKA - 5.jpg

Rojstna hiša Vojeslava Moleta v Kanalu ob Soči

Še preden je bila okupirana tudi Slovenija, se je med drugo svetovno vojno iz Lvova zatekel v Ljubljano in si tam prizadeval, da bi jugoslovanske akademije opozorile na usodo krakovskih univerzitetnih profesorjev, ki so jih zajeli Nemci in poslali v koncentracijsko taborišče. Med vojno je v Ljubljani na univerzi predaval bizantinsko umetnost in pustil neizbrisen spomin v dušah tedaj sicer redkih slušateljev, še posebno pa je za vselej zaznamoval duhovna obzorja grafika Marjana Pogačnika. Pri Slovenski matici je tedaj izdal že na Poljskem napisano knjigo Umetnost, njeno obličje in izraz, ki je širokopotezno začrtala njegove široke razglede in presegala shematskost, značilno za teoreme šole, iz katere je izhajal. Umetnost je v njej izenačil z normo človekovega idealnega življenja, ki postaja življenjski izraz in stil, v katerem človek odkriva samega sebe, kajti najgloblji čar in večna in nespremenljiva resnica sleherne prave umetnosti sta bili zanj, kot je zapisal, v »neprestanem iskanju in realiziranju ideala, v vedno novem njegovem oblikovanju, ki je obenem oblikovanje forme samega življenja«. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\12 - MILČEK KOMELJ\VOJESLAV MOLE - ODKRITJE PLOŠČE\FOTKA -.png Vojeslav Mole

Ko se je po vojni ponovno odzval ponudbi iz Krakova in postal redni profesor za umetnost slovanskih narodov s posebnim ozirom na Jugoslovane na novoustanovljenem Inštitutu za slovanske študije Jagelonske univerze ter leta 1947 tudi redni član krakovske akademije znanosti, se je šele lahko široko razmahnil, pisal tako o poljski umetnosti kot o ruskih ikonah in ruski umetnosti in ustanovil t. i. slavistično umetnostno zgodovino. Zasnoval je temeljno delo Umetnost južnih Slovanov, prvo te vrste, in v njem pojasnil, da ni enotne južnoslovanske umetnosti, ampak je le umetnost posameznih južnoslovanskih narodov, ki v osnovi pripadajo različnima kulturnima krogoma, zahodnoevropskemu in bizantinskemu, katerih meja je segala prav prek ozemlja nekdanje Jugoslavije. Ob tem je Poljake seznanjal s slovensko likovno umetnostjo in književnostjo ter spodbujal kulturne stike tudi s podeljevanjem štipendij slovenskim raziskovalcem, kot prvemu Antonu Slodnjaku. Četudi je bil specialist za Bizanc, pa mu je bila kot pesniku in znanstveniku vendar vse življenje intimno najbolj pri srcu italijanska, posebno beneška renesančna umetnost z blagimi Madonami, pastoralami in sončnimi zahodi, z Giorgionejevimi mladostnimi sanjami o lepoti in sijočim Tizianom, ki so bili  najbližji njegovi muzikalno skladni osebnosti, njegovi trajni nagnjenosti do Mediterana in njegovi izrazito humanistični, v idealno življenjsko ubranost zazrti življenjski harmoniji. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\12 - MILČEK KOMELJ\VOJESLAV MOLE - ODKRITJE PLOŠČE\I.CankarV.MoleF.Stele.jpg

Vojeslav Mole s prijatelji v Ljubljani

Vojeslav Molè je bil v izročilu antike ukoreninjen aristokratski estet in premišljevalec o poteh in procesih umetnosti in o skrivnostih življenja. Ko se je po ovinkih vračal iz Sibirije kot Odisej, je  odmeve in utrinke s te trpko eksotične poti povezal v pesniško zbirko Tristia ex Siberia, v kateri se mu je kot uganka vseh ugank zastavljalo vprašanje Boga. V poezijo klasičnih oblik pa je z občutljivostjo prevajal tudi klasične likovne umetnine, med njimi antično komično in tragično masko, ki zaznamujeta večni kontrast življenja. Glede na to je samoumevno, da tudi kot deklariran znanstvenik ni zanikal pomena osebne dojemljivosti za umetnost, ampak jo je prepoznaval kot nujno. Zato je nasprotoval pogledom, ki so pri razlaganju umetnosti izključevali vsakršno subjektivno doživljajskost, daljnovidno prepričan, da mora biti znanstvenik pri svojem delu tudi čustveno udeležen in ne le »knjigovodja faktov«; iz okvirov ljubljanske umetnostnozgodovinske šole, ki se je osredotočala na stilno-zgodovinski razvoj, je izstopal tudi z večjim poudarjanjem pomena umetniške osebnosti, ker se je zavedal, da skozi umetnost spregovarja tudi sam človek, ki lahko celo usmerja umetnostni razvoj.  

Ob stvarnem ugotavljanju zgodovinskih vrednot umetnosti, ob katerem je ugotavljal, da je lahko lepot več vrst, je govoril tudi o njenih absolutnih vrednotah, pri vsem delovanju pa je kot nujno predpostavljal tudi etičnost in presojal ljudi tudi glede nanjo. Z vsem delom, najbolj eksplicitno pa z avtobiografijo Iz knjige spominov, ki jo je napisal v ameriškem Oregonu, kamor se je v poznih letih preselil k hčerki, se je izkazal kot subtilen in oster opazovalec, a tudi kot čuteč, na družino in domovino navezan mož, kot prefinjen kreator pa zlasti tankočuten esejist. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\12 - MILČEK KOMELJ\VOJESLAV MOLE - ODKRITJE PLOŠČE\1 - PLOŠČA - AMBASADA.jpg

Posvetilo na Poljski ambasadi v Ljubljani

Kot člen velike generacije utemeljiteljev slovenskih humanističnih znanosti, torej kot dedič in spremljevalec slovenske Moderne, ki se je izoblikoval v soju tedanjega neslutenega umetniškega razcveta, se je Molè dojemal za večnega romarja, žejnega lepote, sonca in poezije, ki je vse življenje iskal resnico in harmonično lepoto. V nenehno spreminjajoči se umetnosti, ki je za njegovo dušo izvirala iz vrelca antike, ki mu je zalival mitične vrtove Hesperid, je razbral izraz zmagoslavja človeškega duha. Kot vprašanje vseh vprašanj se mu je skoznjo razkrivalo razmerje med človekom in svetom, v starostnih letih pa se je v svetlobi lepih, a pod težo življenjskih bremen tudi nadvse bridkih izkušenj zavedel, da je zanj življenjsko vprašanje vseh vprašanj, kot je imel navado reči, v bistvu eno samo: kaj je smisel življenja in kaj je smisel smrti. 

Smisel smrti, ki ga je za vselej najbolj ranila, ko mu je prezgodaj pokosila izjemno nadarjenega sina Marijana, se mu za življenja ni razkril; a se je spričo tragične človeške minljivosti toliko jasneje zavedal, da je večna vsaj umetnost, v kateri je zato ugledal tudi smisel življenja; smisel umetnosti pa je dojel v odrešilnosti lepote. 

Vojeslav Molè je bil človek dveh domovin, slovenske in poljske, poljske in slovenske. S srcem se je vedno vračal v kraje mediteranskega in dolenjskega otroštva, a se je v bogastvo stare in mlade poljske kulture tako vživel, da se ni uvrstil le med utemeljitelje moderne poljske umetnostne zgodovine, ampak so mu tudi tamkajšnje likovne oblike sčasoma »segle do srca«. Vse življenje ljubeče razpet med Slovenci in Poljaki je s svojega likovno zgodovinskega področja utemeljil vezi, ki se v Evropi, katere edina perspektiva je v upoštevanju in spoštovanju kulturne suverenosti svobodnih narodov, manifestirajo in krepijo vse do danes.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\12 - MILČEK KOMELJ\VOJESLAV MOLE - ODKRITJE PLOŠČE\UMETNOST JUŽ. SLOVANOV.jpg

              Avtor knjige je Vojeslav Mole

V slovenski kulturni zavesti je bil ves čas spoštovan, leta 1961 je bil sprejet za dopisnega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti, vendar je bil zaradi svoje odmaknjenosti od domovine doma v resnici manj živo navzoč. Vsaj študentom umetnostne zgodovine ga je najbolj približala knjiga Umetnost južnih Slovanov, ki jo je v slovenščino prevedel France Vodnik, v novejšem času pa je bolj upoštevan tudi kot pesnik, četudi je obveljal za refleksivnega, zunaj aktualnega časa stoječega neoklasicista, ki se je v nekem verzu že sam označil za poeta »lepote mrtvih nad«. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\12 - MILČEK KOMELJ\VOJESLAV MOLE - ODKRITJE PLOŠČE\6bb90e8f-cc33-4d9a-95b7-34ee619b3948.jpg

Častni gostje…

S svojo zatopljenostjo v večnostne ideale med morskimi obzorji in böcklinskimi cipresami je danes lahko videti skorajda  duhovni sodobnik poznejše slikarke Metke Krašovec. Zanimanje zanj pa na novo narašča in se prenavlja. Že samo s svojimi razglabljanji, ki se dotikajo razmerja med umetnostjo in življenjem ter se sprašujejo tudi o samem smislu umetnostne zgodovine, Molè izstopa kot pomemben izviren mislec in estet. Še posebej pa v Sloveniji spomin nanj oživlja, kadar se umetnostna zgodovina ozira k izvirom svoje bogate, danes že več kot stoletne zgodovine, kajti ta preteklost ostaja še vedno živa in dragocena, ker pogledi nekdanjih osebnostno profiliranih znanstvenikov humanistične vrste, kakršen je bil Vojeslav Molè, ne zastarajo, ampak nas lahko, če velikim osebnostim spoštljivo prisluhnemo, vedno znova duhovno spodbujajo in bogatijo. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\12 - MILČEK KOMELJ\VOJESLAV MOLE - ODKRITJE PLOŠČE\FOTKA - 6.jpg

Spominska plošča Vojeslavu Moletu na pročelju poljske ambasade v Ljubljani.

Poslej nas bo na Vojeslava Moleta na tej hiši poljske ambasade, v kateri je nekoč akademik s svojo družino živel, v Ljubljani trajno spominjala danes odkrita spominska plošča. Poljskemu veleposlaništvu, ki je plemenito zamisel pobudilo, in ljubljanski mestni občini izražam za to kulturno dejanje v imenu Slovenske akademije znanosti in umetnosti vse priznanje in hvaležnost.

Fotografije so s spleta.  

Avtor: Akad. prof. dr. Milček Komelj

BLASFEMIČNA DESAKRALIZACIJA CANKARJEVIH HLAPCEV

(GLEDALIŠKA KRITIKA) (De)sakralizacija politične satire

UVOD   

Slovensko mladinsko gledališče in Pionirski dom – Center za kulturo mladih sta že prvega julija 2021 v Festivalni dvorani v Ljubljani premierno uprizorila blasfemično predstavo po motivih Ivana Cankarja Hlapci. V parafrazirani predstavi kar mrgoli svetoskrunskih simbolov v neposredni navezavi na Cerkev, hlapčevstvo pa simbolizirata (kleče) plazenje in valjanje po rdeči preprogi pred oltarjem…

Cankarjeva politična satira iz leta 1910 je paradigmatično nacionalno besedilo, je kritična diagnoza naroda, ki naslavlja vsakokratni odnos do oblasti in politične razmere. Po Dušanu Pirjevcu je vprašanje o Hlapcih (oziroma hlapcih) vprašanje slovenskega naroda. Ponarodeli, klišeizirani slogani, kot je tisti »narod si bo pisal sodbo sam, ne frak mu je ne bo in ne talar«, so sev številnih interpretacijah skozi čas brali na novo in nikoli do konca prebrali. Cankar sam je zapisal, da je naredil veren portret takratnih slovenskih nadvse umazanih političnih razmer. Današnja dramatizacija Cankarjevih Hlapcev pa je gotovo najradikalnejši prikaz stanja slovenskega naroda, ki sto let po nastanku drame ostaja pravzaprav identičen, saj nobena uprizoritev nikakor ne more mimo političnega in mitskega.

980 Hlapci A

Pod režijsko taktirko Hlapcev se je podpisala znana poljska režiserka Maja Kleczewska. Predstava istoimensko satirično dramo Ivana Cankarja jemlje za osnovo, a ji vmes tudi kaj doda – predvsem se nanaša na sočasne družbenopolitične razmere. Kot pojasnjuje dramaturg predstave in umetniški vodja gledališča Goran Injac, je delo Maje Kleczewske zaznamovano z aktualiziranjem klasičnih dramskih tekstov. Maja Kleczewska, ki je na Poljskem znana tudi kot aktivistka, saj od blizu spremlja družbene in politične spremembe, je Cankarjevega protagonista v Hlapcih – nekonformističnega učitelja Jermana – postavila kot metaforo vseh zatiranih, ki se v letu 2021 borijo za svoje pravice.

Maja Kleczewska
Goran Injac

V Hlapcih je bilo pomemben sodelavec predstave občinstvo. Igralci so bili ozvočeni, gledalcem pa so ponudili slušalke in odločitev, prek katerega od treh kanalov želijo predstavo spremljati. Ustvarjalci so jo poimenovali kar muzej Slovenije, saj je bilo na odru mogoče videti veliko domačih podob in portretov naših znanih osebnosti. Scenograf Zbigniew Libera je med drugim uporabil tudi nekaj Plečnikovih elementov. Gostujoči dramaturg Łukasz Chotkowski  pa je v predstavi videl podobnosti med Cankarjevim in našim časom predvsem v tem, da je vzpon tradicionalne katoliške desnice vedno pomenil zaton napredne misli.

Zbigniew Libera
Lukasz Chotkowski

Kot je poudaril direktor Slovenskega mladinskega gledališča Tibor Mihelič Syed, njihovi Hlapci niso klasična postavitev kanonskega dela slovenske dramatike, temveč ga glede na njegovo večno aktualnost vzamejo kot podstat ogledala, ki ga nastavljajo družbi.

ZAKLJUČEK

Nobenega dvoma ni, da so »najnovejšo predstavo« Cankarjevih Hlapcev parafrazirali poljski levičarski kulturni agitatorji! 

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\BLASFEMIJA\afcd3214dbe4bbaf04e6677b140ccea5.jpg 

Blasfemija s križanim Jezusom

Pri tem pa ni čudno, da se jim je v besedilo »čisto slučajno« prikradlo kar nekaj političnih aktualizmov, ki pa so se hitro porazgubili v vsesplošnem, mestoma pamfletskem kopičenju znakov. Znake je bilo sicer težko dešifrirati, čeprav so delovali plakatno. Gledalce in poslušalce pa seveda politični agitatorji niso pozabili pozvati, da se naj prepustijo atmosferi skupnosti, ki se, prenasičena in utrujena, čedalje bolj pogreza v neobčutljivost in pasivnost … Sicer pa izpeljava motiva za takšno ceneno prireditev meji že na diskrepanco med politiko in brezbrižnim hedonizmom slehernika, da blasfemijo niti ne omenjamo.

Fotografije so s spleta.

Vira: Večer in s spleta.

Zbral in uredil: Franci Koncilija

ZAČETEK ŠKOFOVSKE SINODE V VATIKANU O SINODALNOSTI V KATOLIŠKI CERKVI

UVOD

V Rimu, natančneje v Vatikanu, se je z darovanjem svete maše papeža Frančiška v nedeljo 10. oktobra 2021, začela   sinoda o sinodalnosti Cerkve, ki jo je papež poimenoval Za sinodalno Cerkev: občestvo, sodelovanje, poslanstvo. Sinoda bo potekala v rimski škofiji ter po vseh škofijah vesoljne katoliške Cerkve po vsem svetu in bo predvidoma trajala tri leta, tako dolgo, kot je potekal zadnji, to je II. Vatikanski koncil (1962 – 1965). Prvi zaključek rednega zasedanja škofovske sinode bo predvidoma oktobra 2023, nato bo sledilo še enoletno obdobje uresničevanja sklepov, ki bo ponovno vključevalo sodelovanje vseh krajevnih Cerkva. 

Od 17. oktobra 2021 dalje pa se bodo sinode začele tudi v vsaki krajevni Cerkvi oziroma škofiji, tudi v Sloveniji, kjer imamo dve metropoliji (nadškofiji) v Ljubljani in Mariboru, ter štiri škofije v Kopru, Novem mestu, Celju in Murski Soboti. Ob tem je glavni tajnik sinode, malteški kardinal nadškof Mario Grech, o sinodi povedal:»Cerkev je sinodalna zato, ker je občestvo, božje ljudstvo pa jo bo uresničevalo od spodaj navzgor!«

https://katoliska-cerkev.si/img/news/2021/10-oct/a0809de95452959ccc75c9c9c1bb31b2a2ee4423.jpg

Začetek zasedanja škofovske sinode v Rimu

TRI KOMISIJE ZA DELO SINODE

Tajnik škofovske sinode kardinal Mario Grech je pred začetkom sinode imel številna srečanja s krajevnimi škofi iz vsega sveta, katera je označil kot »zelo dragoceno in rodovitno vajo v škofovski kolegialnosti«. S tem pristopom so želeli predati sporočilo, da je tudi v tej začetni fazi pomembna sinodalna vključenost vseh. Na podoben način so sodelovali tudi s kurijo v Rimu, preko pogovorov z različnimi dikasteriji. V pripravi na sinodo so ustanovili štiri komisije:  

1) Komisija za teološko poglobitev

2) Komisija za duhovno rast cerkvenih občestev 

3) Komisija za metodologijo

4) Komisija za komunikacije.

 V nadaljevanju je kardinal Mario Grech poudaril, da sta pri sestavljanju pripravljalnega dokumenta izrednega pomena skrbnost in natančnost. Poudaril je, da je tema sinodalnosti, ki jo je sveti oče izbral za 16. redno zasedanje, kompleksna, saj govori o občestvu, soudeležbi in poslanstvu. »To so vidiki Cerkve, ki je konstitutivno sinodalna in Sveti Duh nam naroča, naj gremo v smeri sinodalne Cerkve.« je dejal papež Frančišek v svojem govoru ob 50-letnici ustanovitve škofovske sinode. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\4 - ŠKOFOVSKA SINODA V RIMU\GLAVNI TAJNIK SINODE MARIO GRECH.jpg

Glavni tajnik sinode kardinal Mario Grech s papežem Frančiškom

V nadaljevanju intervjuja je tajnik škofovske sinode kardinal Mario Grech opozoril, da mnogi mislijo, da je sinodalnost papeževa kaprica. Dejansko pa se je med mnogimi srečanji jasno pokazalo, da je sinodalnost oblika in stil prvotne Cerkve in v duhu II. Vatikanskega koncila, saj je vatikanski koncil z gibanjem »vrnitev k izvirom« – ressourcement – želel ponovno uvesti ta model Cerkve, ne da bi se odpovedali katerikoli izmed pomembnih pridobitev Cerkve v drugem tisočletju.

»Če želimo biti zvesti izročilu – in koncil je potrebno razumeti kot novejšo fazo izročila – moramo pogumno stopati po tej poti sinodalne Cerkve. Sinodalnost je kategorija, ki najbolje povezuje vse koncilske teme, ki so si bile v obdobju po koncilu pogosto nasprotujoče,« 

je poudaril kardinal Grech in pri tem omenil primer ekleziološke kategorije Božjega ljudstva. Le-ta je bila pogosto nasprotujoča hierarhični ureditvi, pri čemer je bil poudarek na delujoči Cerkvi od spodaj navzgor.

IZJAVA NUNCIJA SPEICHA O SINODALNOSTI CERKVE

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\4 - ŠKOFOVSKA SINODA V RIMU\e95494a64644882e38bc-jean-marie-antoine-joseph-speich.jpeg

Nuncij v Sloveniji, nadškof msgr. Jean-Marie-Speich

Apostolski nuncij v Sloveniji nadškof msgr. Jean-Marie-Speich je o sinodi povedal: 

»Sinoda pomeni biti skupaj, razmišljati skupaj in hoditi skupaj! Papež želi, da Cerkev, ki je božje ljudstvo, razmišlja o realnosti življenja, da se sprašuje, kje smo, in da brez strahu hodimo skupaj z Jezusom! Sinodalnost, ki pooseblja svetost Božjega ljudstva pa je tudi v tem, da pomagamo drug drugemu, da bi bili vsi vedno bolj sveti.  

IZJAVA NOVOMEŠKEGA ŠKOFA  ANDREJA SAJETA

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\4 - ŠKOFOVSKA SINODA V RIMU\NM ŠKOF - ANDREJ SAJE.jpeg

Drugi novomeški škof msgr. dr. Andrej Saje, je o sinodi povedal:

»Sinoda je razmišljanje in refleksija o Cerkvi. Kako vidimo vsak svojo vlogo, kje smo, s kakšnimi izzivi se srečujemo? Papež Frančišek je ob evangeliju ene od preteklih nedelj, kjer Jezus vpraša učence, kaj pravijo ljudje, kdo je Sin Človekov, dejal, da je potrebno o izzivih Cerkve najprej vprašati naše vernike. Sam sinodo vidim kot priložnost za ozaveščanje dosedanje poti in bolj učinkovito načrtovanje za prihodnost. Pri tem ne gre zgolj za razumsko razpravljanje in načrtovanje, sinoda je vzporedno tudi duhovna in molitvena pot, ki podpira naše raziskovanje in načrtovanje«.

BOŽJE LJUDSTVO IN II. VATIKANSKI KONCIL

Opoldanska molitev na Trgu sv. Petra

Božje ljudstvo na Trgu sv. Petra v Vatikanu

Takšne interpretacije povezanosti božjega ljudstva in II. vatikanskega koncila, se po mnenju tajnika škofovske sinode mnogi bojijo. Vendar pa je ob tem poudaril, da se ne smemo zaustavljati ob interpretacijah, posebej če le-te vodijo v delitev duhov. 

»Potrebno je sprejemati pridobitve koncila, ki jih je prinesel s tem, ko je zgolj pravni, hierarhični, institucialni vidik ekleziologije združil z bolj duhovnim, teološkim, zgodovinsko-zveličavnim. 

Božje ljudstvo drugega vatikanskega koncila je ljudstvo, ki roma proti Božjemu kraljestvu.

 Ta kategorija je omogočila, da se celoto krščenih ponovno razume kot dejavni subjekt življenja Cerkve. In ne tako, da bi ta kategorija zanikala vlogo pastirjev ali papeža, ampak s tem, da jih je postavila kot počelo enosti krščenih: škof v svoji Cerkvi, papež v vesoljni Cerkvi. 

Zaključek zasedanja II. vatikanskega koncila

Cerkev je občestvo, je poudarila sinoda leta 1985, s čimer se je začela dobro znana občestvena ekleziologija. Cerkev je konstitutivno sinodalna, poklicani smo reči “mi”. Ti dve izjavi si nista nasprotujoči, ampak ena dopolnjuje drugo: Cerkev – občestvo, če je njen subjekt Božje ljudstvo, je sinodalna Cerkev. 

Sinodalnost je namreč oblika, ki vključuje soudeležbo celotnega Božjega ljudstva, ne glede na svoj položaj in vlogo, na življenje in poslanstvo Cerkve. To uresničuje preko odnosa med »sensus fidei« Božjega ljudstva – kot oblika soudeležbe pri Kristusovi preroški službi, kakor beremo v št. 12 papeške okrožnice Lumen gentium – in razločevalno vlogo pastirjev

ZAKLJUČEK

V ponedeljek, 11. oktobra 2021 je bilo v škofijskem domu Vrbje pri Žalcu srečanje tajništev na ravni Slovenske škofovske konference za pripravo na slovensko sinodalno pot.

Referenti posameznih škofij so se zbrali na uvodnem srečanju skupaj s celjskim škofom msgr. dr. Maksimiljanom Matjažem, odgovornim za uresničitev sinode pri Slovenski škofovski konferenci. Namen srečanja je bil seznanitev škofov s posameznimi koraki sinodalnega procesa, ki zajema obdobje od 2021 do 2023, ko bo zaključek s 16. rednim zasedanjem škofovske sinode v Rimu. 

https://katoliska-cerkev.si/img/news/2021/10-oct/4f13602dd78ade84848ab5071ebf454043adde37.jpg

Prvi del sinodalnega procesa bo potekal na ravni krajevnih cerkva. Ker je tema sinode  prav pripravljenost za medsebojno poslušanje, iskanje izzivov in sodelovanja občestva, naj bi bil to dragocen prispevek za prenovo Cerkve v konkretnem življenju vseh katoličanov. Udeleženci so začrtali načine dela po škofijah, ki bodo večplastni in bodo temeljili v razsežnosti občestev.

Fotografije so s spleta.

Vir: Vatican News – slovenska redakcija, Delo in Družina.

Zbral in uredil: Franci Koncilija

FILOZOFIJA NEDELA

Knjiga francoske ekonomistke Corinne Maier  Dober dan, lenoba je med francoskimi lastniki kapitala odjeknila kot svoj čas Komunistični manifest med delavstvom… Končno je nekdo napisal nekaj za normalne ljudi, ki jih delo dolgočasi in jim je poleg tega še naporno… Čeprav je knjiga na prvi pogled videti kot zabavno čtivo, ima prevratniško vsebino. S strategijo aktivne neangažirosti na delovnem mestu je Corinne Maier teoretično oborožila novodobne lenuhe. Njena osrednja misel je, da v sedanjem uradniškem in napol podržavljenem podjetniškem okolju lahko preživiš tudi, ne da bi se pretegnil od dela. Trditev, da taka drža pogosto (pa ne samo v Franciji) celo pomaga pri vzponu na družbeni lestvici, pa nam bo gotovo vsem v spodbudo.

Corinne Maier

Corinne Maier (40) psihoanalitičarka in ekonomistka, je avtorica vrste publicističnih del. Zaposlena je na oddelku za raziskave in razvoj v državnem podjetju za proizvodnjo in distribucijo električne energije. Ko je že pred leti objavila knjigo Dober dan, lenoba ali o umetnosti da na delovnem mestu naredimo čim manj, se ji ni niti sanjalo, da bo izzvala vrsto nasprotujočih si odzivov v javnosti. Mnogi so jo obtožili da »pljuva v lastno skledo«, uprava njenega podjetja pa je proti njej uvedla disciplinski postopek. Na srečo so jo zaščitili sindikati.
Vse to in pa aktualna tema je pripomoglo k temu, da je knjiga Dober dan, lenoba prišla na vrh najbolj prodajanih knjig v Franciji, v svetovnih medijih pa je postala tema živahnih razprav. Knjigo so doslej prevedli že v 24 svetovnih jezikov.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\2 - DOBER DAN LENOBA - CORINNE MAIER\gettyimages-599302180-612x612.jpg
Corinne Maier

KNJIŽNI NASVETI, KAKO V SLUŽBI LENUHARITI 

V vsakem podjetju obstajajo takšni, ki za svojo plačo pravzaprav ne naredijo nič. Corinne Maier pa se je odločila, da bo s to ugotovitvijo tudi nekaj zaslužila – in napisala je knjigo. V knjigi z naslovom Bonjour Paresse oziroma Pozdravljena, lenoba razlaga, kako lahko uslužbenci francoskih podjetij obdržijo službo, ne da bi za svojo plačo kaj naredili. Vodilni v podjetju so prepričani, da knjiga, ki je napisana v komično-anekdotičnem slogu, meče slabo luč na njihovo podjetje, čeprav ga pisateljica z imenom nikjer izrecno ne omenja. Kot svetovalka za gospodarstvo je Maierjeva zagotovo vedela, o čem govori, ko je bralcem svetovala, da je najpametneje dobiti nekoristno delovno mesto, kot je denimo mesto svetovalca oziroma strokovnjaka. 

ZAKLJUČEK

Corinne Maier je leta 2005 obiskala tudi Slovenijo in navdušila tudi Slovence, ki pa po izročilu niso ljubitelji nedela ampak dela. Dejstvo je, da je Maierjeva napisala tisto, kar si o delu misli večina ljudi: da jih delo dolgočasi in jim je poleg tega še naporno. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\2 - DOBER DAN LENOBA - CORINNE MAIER\Corinne-maier-2012.jpg

Tako je Maierjeva s strategijo aktivne nedelavnosti na delovnem mestu teoretično oborožila novodobne lenuhe. Čeprav knjiga nima kakšne posebne literarne vrednosti, je vsekakor prijetno, predvsem pa duhovito branje, primerno za dopustniške dni, ko lenuharijo tudi tisti najbolj pridni in delovni ljudje.

Fotografije so s spleta.

Vir: Revija Mag, Dnevnik in s spleta.

Zbral in uredil: Franci Koncilija