Vsi prispevki, ki jih je objavil/a Franci Koncilija

ALMA SOUVAN, MURNOVA NEUSLIŠANA LJUBEZEN

Almo Souvan, poročeno Urbanc, je leta 1912 naslikal Ivan Vaupotič.

Almo Souvan je leta 1912 naslikal Ivan Vaupotič. 

Bogata meščanka Alma Souvan, poročena Urbanc, je bila potomka premožne ljubljanske trgovske družine, v katero se je nesrečno in neuslišano zaljubil slovenski pesnik Josip Murn Aleksandrov in je bila tudi njegov navdih. V mladosti jo je portretirala Ivana Kobilca, kasneje tudi Ivan Vavpotič.

Alma Souvan se je leta 1880 rodila kot peti otrok trgovca Ferdinanda Souvana in matere Rozalije, pevke in igralke. Bili so najpremožnejša družina v Ljubljani, imeli so trgovino z oblačili in lastno manufakturo. Starša sta se kasneje ločila, oče pa je kupil posestvo v Volčjem Potoku.  Alma Souvan se je v slovensko literarno zgodovina zapisala kot neuslišana Murnova ljubezen, v katero se je pesnik zagledal še zelo mlad in nepoznan. Murn se je v salonsko družbo vključil šele s posredovanjem Franje Tavčar, Almo Souvan pa je mladi pesnik, ne da bi z njo govoril, opazoval v gledališču, ponoči pa je hodil gledat v njeno okno ter ji posvetil cikel pesmi Noči, ki so izšle v almanahu. Z enosmerno ljubeznijo je mladi pesnik, kot je zapisal njegov sodobnik, literarni zgodovinar Ivan Prijatelj, doživel »bankrot sanj«. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\1 - OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\2 - UREJENI PRISPEVKI\33 - MURNOVA NEUSLIŠANA LJUBEZEN\FOTKA - 2.jpg
C:\Users\uporabnik\Desktop\1 - OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\2 - UREJENI PRISPEVKI\33 - MURNOVA NEUSLIŠANA LJUBEZEN\FOTKA - 3.jpg

Leta 1903 se je Alma Souvan poročila s Francem Urbancem, ki je izhajal iz prav tako zelo premožne ljubljanske trgovske družine. Njegov oče je leta 1903 zgradil veliko stavbo, prvo veleblagovnico v Ljubljani, ki se je dolgo imenovala Centromerkur, danes pa je tam Galerija Emporium. Alma in Franc Urbanc sta imela tri otroke, dva sta umrla na pragu mladosti, Alma pa leta 1964.

Fotografije so s spleta.

Vir: Dnevnik

Zbral in uredil: Franci Koncilija

LETOŠNJO NAGRADO NOVO MESTO JE PREJEL FRANCI NOVAK

Na novomeškem gradu Grm so v petek, 26. avgusta 2022, na osrednjem dogodku festivala Novo mesto Short že šestič po vrsti razglasili dobitnika nagrade Novo mesto za najboljšo zbirko kratkih zgodb v preteklem letu. Letošnji nagrajenec je postal pisatelj in pesnik Franci Novak z zbirko, ki jo je naslovil Obvoz. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\UREJENI PRISPEVKI - ZA SPLET\38 - NAGRADA NM - FRANCI NOVAK\20220826_26560_000.jpg

                         Župan mag. Gregor Macedoni z nagrajencem

V utemeljitvi je žirija, ki so jo sestavljali predsednica Maja Šučur ter člana Robert Kuret in Muanis Sinanović zapisala: »Izrazito lirična pisava Francija Novaka gradi svetove, ki so oddaljeni in prepoznavni obenem, pravzaprav so dvojniki naših svetov in njihova ogledala. Čeprav njihova magičnost zajema impresije lokalnih delavskih, predmestnih in ruralnih miljejev, ki jih skozi zgodbe uzremo na povsem nepričakovane načine, v nihanju med budnostjo in blodnjavostjo vzpostavljajo lastne fizikalne zakone.« Po oceni žirije gre za zbirko, ki jo jezik neposredno zanima, njen slog pa je »razmeroma preprost, poln obeta komaj izgovorljivega, vendar ritmizirano čuten; mestoma se zdi skoraj metrumski in taktilno oprijemljiv.« Prav s tem pa avtor prepričljivo zaokroža svojo zbirko kratkih zgodb, ki se umešča v linijo poetične proze, a jo avtorjev prepoznavni glas – brez špekulacij ali kakršnih koli obvozov – vztrajno približuje tudi širšemu bralstvu«, so sklenili žiranti.

C:\Users\uporabnik\Desktop\UREJENI PRISPEVKI - ZA SPLET\38 - NAGRADA NM - FRANCI NOVAK\FOTKA - 2.jpg
C:\Users\uporabnik\Desktop\UREJENI PRISPEVKI - ZA SPLET\38 - NAGRADA NM - FRANCI NOVAK\66012331.jpg

Dobitnik nagrade z nominiranci

Žirija je letos obravnavala okrog 60 domačih kratko-proznih zbirk z letnico 2021, strožje zvrstno in kakovostno vrednotenje pa jih je prestalo približno dvajset. Te najpogosteje odpirajo eksistencialna vprašanja, pri čemer se ukvarjajo zlasti z medsebojnimi odnosi in izkušnjo osame, ne-pripadnosti in tujstva, nekatera dela ponujajo nostalgičen pogled v enkrat čarobno, drugič težkih preizkušenj polno polpreteklost, spet tretja slutijo tehnokracijo prihodnjih časov. Kot so pojasnili na založbi Goga, ki organizira festival, je žirija iskala čim bolj heterogeno napisane zbirke, ki jih ob aktivnem soočanju s sodobnim vsakdanjikom zaznamujeta zlasti močna atmosfera in slogovna nekonvencionalnost, ki v bralcu bolj kot občutek harmoničnosti zbujata nemir ter željo po spremembi.

Fotografije so s spleta.

Vir: Dnevnik

Zbral in uredil: Franci Koncilija

AVSTRIJSKI ČASTNI DOKTORAT SLOVENCU FLORJANU LIPUŠU

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\2 - UREJWENI PRISPEVKI\FOTKA - 1.jpg
Florjan Lipuš
C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\2 - UREJWENI PRISPEVKI\FOTKA - 2.jpg
Maja Haderlap

Slovenski zamejski pisatelj Florjan Lipuš je v petek, 24. junija 2022, prejel naziv »častni doktor« univerze v Celovcu. Pred njim so ta častni naziv prejeli zamejska pisateljica Maja Haderlap, o čemer smo na spletni strani KDSŠ že poročali, avstrijski pisatelj slovenskega rodu Peter Handke, Josef Winkler in dramatik Peter Turrini. Pred tem je Florjan Lipuš leta 2018 prejel veliko avstrijsko državno nagrado, predsednik republike Slovenije Borut Pahor pa je Lipuša leta 2019 odlikoval z zlatim redom za zasluge. Na slovesnosti je častni doktorat univerze v Celovcu prejel tudi avstrijski filozof, književnik in literarni kritik Franc Schuh.

Slovensko koroško leposlovje je s Florjanom Lipušem dobilo ustvarjalca, ki mu je v marsičem odprl nove horizonte. Vsebinsko jedro njegove poezije, dramatike in predvsem proze je sicer še vedno slovenska koroška zamejska problematika, ki pa je ne vidi tradicionalno in je ne rešuje z narodnoobrambnimi in narodnospodbudnimi besedili. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\2 - UREJWENI PRISPEVKI\FOTKA - 1.jpg
Univerza v Celovcu
C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\2 - UREJWENI PRISPEVKI\94fbb0aadb841f315d27-borut-pahor-in-florjan-lipus.jpeg
Prejem zlatega reda za zasluge   

Florjan Lipuš se skoraj bolj kot s ponemčevanjem ukvarja s slovensko politično, kulturno in duhovno majhnostjo, celo mizerijo in poniglavostjo. Odpor proti nemškemu raznarodovanju in proti problematičnim stranem koroške slovenske stvarnosti sta zanj osnovna pogoja za ohranitev naroda in posameznika. S svojimi izrazito modernističnimi literarnimi deli je na nek način odprl pot modernim literarnim tokovom tudi v matični domovini.

Fotografije so s spleta.

Vira: Večer in STA

Zbral in uredil: Franci Koncilija

MLADINSKA KNJIGA JE IZDALA SVEŽENJ OTROŠKEGA LEPOSLOVJA

V Mladinski knjigi so s svežnjem izvirnih in prevodnih novosti otroškega leposlovja poskrbeli za pester zaključek poletnih počitnic in začetek novega šolskega leta. Pisatelji Boštjan Gorenc – Pižama, Nina Kokelj, Majda Koren, Jelena Isak Kres in Jana Unuk najmlajše bralce skupaj z ilustratorji Igorjem Šinkovcem, Tanjo Komandina in Mašo Kozjek popeljejo v domišljijski svet pasjih pustolovščin, podvodnega sveta, ugankarstva in barvnih atmosfer.

Zbirka Čebelica je najstarejša slovenska knjižna zbirka, ki bo drugo leto v okviru Mladinske knjige praznovala sedemdeseto obletnico delovanja. Do sedaj je v tej zbirki izšlo že več kot štiristo knjig, namenjenih prav vsakemu otroku. Mladinska knjiga v Ljubljani je tako s svežnjem nove literature za najmlajše bralce poskrbela, da se otroci v prostem času ne bodo dolgočasili, ampak bodo s kakovostnimi knjigami lahko burili svojo domišljijo…

Priljubljeni otroški pisatelj Boštjan Gorenc – Pižama je napisal že tretjo slikanico za otroke, ki jo je naslovil Si že kdaj jezdil morskega konjička? v kateri bodo otroci poleg domišljijskega morskega sveta lahko spoznavali tudi živalsko kraljestvo.

C:\Users\uporabnik\Documents\ZDRAVLJICA\MLADINSKA LITERATURA ZA NAJMLAJŠE\FOTKA - 2.jpg
Boštjan Gorenc – Pižama                                      
C:\Users\uporabnik\Documents\ZDRAVLJICA\MLADINSKA LITERATURA ZA NAJMLAJŠE\FOTKA - 3.jpg

Avtorica Majda Koren pa v slikanici Čarobna kost odpira svet, podoben namizni igri, v kateri spremljamo prigode pasjega protagonista. Vse skupaj pa je s prisrčnimi ilustracijami opremila Tanja Komandina. 

C:\Users\uporabnik\Documents\ZDRAVLJICA\MLADINSKA LITERATURA ZA NAJMLAJŠE\FOTKA - 2.jpg
Pisateljica Majda Koren
C:\Users\uporabnik\Documents\ZDRAVLJICA\MLADINSKA LITERATURA ZA NAJMLAJŠE\FOTKA - 3.jpg

V svežnju poletnih izdaj pa založba Mladinska knjiga predstavlja tudi slikanici Hudobci  ter Žiga in njegova najljubša knjiga, ki ju je prevedla Nina Dekleva. V knjigi Hudobci spremljamo pogumno deklico, ki je smešni in nerodni hudobci ter čarovnica nikakor ne uspejo prestrašiti, saj jih s svojo otroško dobroto popolnoma razoroži. Druga knjiga pa govori o Žigovih pustolovščinah, kjer gre za bralno spodbudo otrokom.  

C:\Users\uporabnik\Documents\ZDRAVLJICA\MLADINSKA LITERATURA ZA NAJMLAJŠE\NINA DEKLEVA.jpg
Nina Dekleva

Založba Mladinska knjiga prav tako predstavlja izvod Repe velikanke, Tolstojevo rusko pripoved, ki jo je v slovenščino prevedla Janja Unuk, z ilustracijami pa jo je opremila Maša Kozej.

Mladinski knjigi velja pohvala za tako obširno in zanimivo bralno ponudbo za otroke.

Fotografije so s spleta.

Vir: Dnevnik

Zbral in uredil: Franci Koncilija

ZAMOLČANA SLIKARKA BARA REMEC (1910–1991)

C:\Users\uporabnik\Desktop\2 - OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\2 - UREJENI PRISPEVKI\12 - GLEDALIŠČE ZA OTROKE\PREPOVED ABORTUSA V AMERIKI TUDI V LIKOVNI UMETNOSTI\SALLY ROONEY\ROMAN -  DEKLE-ŽENSKA\BARA REMEC, SLIKARKA SINJIH O\Bara_Remec - SLIKA NJE.jpg
Slikarka Bara Remec
C:\Users\uporabnik\Desktop\2 - OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\2 - UREJENI PRISPEVKI\12 - GLEDALIŠČE ZA OTROKE\PREPOVED ABORTUSA V AMERIKI TUDI V LIKOVNI UMETNOSTI\SALLY ROONEY\ROMAN -  DEKLE-ŽENSKA\BARA REMEC, SLIKARKA SINJIH O\L_bararemec-breznaslo.jpg

Akademska slikarka Bara Remec je v svojem življenju ustvarila izjemen umetniški opus v različnih slikarskih tehnikah, njena dela pa so bila razstavljena na razstavah v Argentini, Ameriki, Kanadi, Evropi in v Sloveniji. Po osamosvojitvi so bila leta 1991 njena dela predstavljena tudi na dveh razstavah v Ljubljani.  Z njenimi risbami so opremljene številne knjige v slovenski bibliografiji.

C:\Users\uporabnik\Desktop\2 - OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\2 - UREJENI PRISPEVKI\12 - GLEDALIŠČE ZA OTROKE\PREPOVED ABORTUSA V AMERIKI TUDI V LIKOVNI UMETNOSTI\SALLY ROONEY\ROMAN -  DEKLE-ŽENSKA\BARA REMEC, SLIKARKA SINJIH O\bara_remec.jpg
C:\Users\uporabnik\Desktop\2 - OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\2 - UREJENI PRISPEVKI\12 - GLEDALIŠČE ZA OTROKE\PREPOVED ABORTUSA V AMERIKI TUDI V LIKOVNI UMETNOSTI\SALLY ROONEY\ROMAN -  DEKLE-ŽENSKA\BARA REMEC, SLIKARKA SINJIH O\prenos (1).jpg

Slikarka in ilustratorka Bara Remec se je rodila 12. januarja 1910  v Ljubljani. Diplomirala je na likovni akademiji v Zagrebu v času, ko je bil rektor znameniti kipar Ivan Meštrović. Ob koncu vojne se je umaknila na Koroško in leta 1948 prišla v Argentino. Pri Slovenski kulturni akciji je dala pobudo za ustanovitev Umetniške šole, na kateri je tudi poučevala. Bara Remec je imela prvo razstavo v Jakopičevem paviljonu maja 1939 v Ljubljani. Na njej je predstavila petindvajset oljnih slik ter nekaj grafik in risb. Obiskovalci so si lahko ogledali portrete, krajine in tihožitja v duhu postimpresionizma in barvnega realizma. Sočasno se je razvijala tudi kot ilustratorka. Pri tem je sprva sledila smeri, ki jo je razvijal Miha Maleš. Sodelovala je pri Domu in svetu ter ilustrirala nekaj prevodnih del Tineta Debeljaka iz različnih slovanskih jezikov. Bara Remec je predvsem prepoznavna po svojih slikarskih delih (velika olja, akvareli) ter grafiki (risbe, lesorezi in linorezi), manj pa jeznana njena mala plastika, oblikovana v keramiki. Poglavje zase in še neobdelano področje njenega opusa pa so neštevilne male risbe in akvareli v velikosti razglednic, katere je darovala svojim sorodnikom in znancem ob raznih priložnostih, prav tako njeni ekslibrisi. Kot je bil samosvoj njen karakter, je dokaj poseben tudi izrazni slog njene umetnosti.

Bara Remec  - La banda okoli 1973 (foto: ARO)

O njenem življenju in delu je bil v letih 1998−2000 posnet dokumentarni film z naslovom Slikarka sinjih oči. Scenarij je napisal Zorko Simčič, režijo pa izvedla Vanda Brvar. Film, ki traja 50 minut, je bil izveden v koprodukciji podjetja Profocus iz Maribora in TV Slovenija.

Bara Remec je umrla 1. marca 1991 v San Carlos de Bariloche v Argentini.

Fotografije so s spleta.

Vira: Družina in s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

Avtobiografija kardinala Franca Rodeta

V sredo, 22. junija 2022, zvečer  je Celjska Mohorjeva družba kot izdajateljica v Domu sv. Jožefa Celje predstavila knjigo em. kard. dr. Franceta Rodeta Vse je dar – Spomini. To je knjiga spominov tretjega slovenskega kardinala in 33. ljubljanskega škofa, ki ima kar 716 strani, na katerih pripoveduje o njegovi vijugasti poti skozi življenje.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\2 - UREJWENI PRISPEVKI\7 - AVTOBIOGRAFIJA - RODETA\FOTKA - 2.jpg
https://katoliska-cerkev.si/img/news/2022/06-jun/cc6c5f16f7b5ec2533987a4f43e70ecd8f86f2ee.jpg

Gre za interakcijo z več kot 1.600 osebnimi imeni in ni samo obračun z avtorjevim življenjem in delom, ampak tudi pronicljiv dokument časa in prostora tako slovenskega kot svetovnega družbenega in cerkvenega dogajanja zadnjih osmih desetletij. O svoji knjigi je na predstavitvi kardinal Rode spregovoril v pogovoru s frančiškanom prof. dr. Edvardom Kovačem, večer pa je povezovala dr. Tanja Ozvatič.

Kardinal Rode je na predstavitvi dejal:» Pokažem se tak, kot sem: z živim in dejavnim spominom na mladostno prebujenje pod Južnim križem z razkošjem francoske kulture, z avguštinovskim odkritjem Boga kot lepote in pojmovanjem Cerkve kot prostora svobode! Zgodba se lahko bere s simpatijo ali se z odporom zavrne, kar je povsem razumljivo. Stari francoski pregovor pravi – nisem zlatnik, da bi vsem ugajal!« Pri pisanju je imel pred očmi prijaznega, ideološko neobremenjenega in zrelega bralca, a ne bo se čudil niti nizkim udarcem, puritanskim obsodbam in farizejskim zgražanjem.

Sedeminosemdesetletnemu kardinalu Francu Rodetu, avtorju številnih knjig, znanstvenih razprav in esejev, se je z izdajo avtobiografije uresničila prava priložnost, da se je izpovedal o svoji nenavadni vijugasti poti skozi življenje.Prva tretjina knjige zajema čas do vrnitve iz Argentine v Slovenijo, pri tem pa veliko strani nameni prav svojim srečanjem in doživljanjem posameznih sodobnikov in temam, ki so pred leti odmevale tudi v javnosti. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\2 - UREJWENI PRISPEVKI\7 - AVTOBIOGRAFIJA - RODETA\FOTKA - 4.jpg

Kot pravi urednica pri Celjski Mohorjevi družbi dr. Tanja Ozvatič, je knjiga pričevanje svetovljana o globoki ukoreninjenosti v slovensko zemljo, je odkrito razgaljanje mladostnih sanj, hrepenenj, zahtevnosti do samega sebe, ki je verjetno odgovor na imanentno dano stremljenje k veličini in junaštvu. Urednica je prepričana, da bodo bralca presenetili avtorjeva osupljiva literarna moč, razgledanost v literaturi, glasbi in umetnosti nasploh ter odkritost, s katero Rode razgalja nekatera svoja najgloblja doživetja, tudi čisto posvetna, za katerimi pa vedno išče izraz božje ljubezni in najvišje lepote.

Franc Rode si na koncu knjige zastavi več vprašanj: »Kaj sem hotel? Kaj sem iskal? Kaj me je gnalo v življenju?« Odgovori si, da so to bile veličina, lepota, radost, svoboda, skratka, polno in bogato življenje. To so bili trenutki svetle radosti, izjemno občutje bivanja kot daru in svobode, milosti čistega prijateljstva in obdobja neizrazno lepe božje bližine… Vendar vse to bolj kot privid in slutnja. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\2 - UREJWENI PRISPEVKI\7 - AVTOBIOGRAFIJA - RODETA\FOTKA - 5.jpg
C:\Users\uporabnik\Desktop\1 - OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\2 - UREJENI PRISPEVKI\7 - AVTOBIOGRAFIJA - RODETA\FOTKA - 6.jpg

Kardinal dr. Franc Rode

Njegova zgodba je dejansko zgodba popotnika, ki je iskal in tipal za nedosegljivim.

Fotografije so s spleta.

Vir: Družina, Delo

Zbral in uredil: Franci Koncilija

Poleti ljudje več berejo, predvsem leposlovje

Fotografija: Teja Zorko pravi, da so najbolj brane knjige Tadeja Goloba. FOTO: Črt Piksi/Delo
Teja Zorko, direktorica Mestne knjižnice v Ljubljani pravi, da so najbolj brane knjige Tadeja Goloba. 

Mestna knjižnica Ljubljana je največja knjižnica v državi, saj ima kar 35 knjižnic, od teh jih je 21 v Mestni občini Ljubljana. Pet med njimi je večjih, saj so bile pred tem samostojne knjižnice, poleg tega pa imajo še 13 postajališč potujoče knjižnice. Na voljo imajo več kot 1,5 milijona knjig, pravi Teja Zorko, direktorica Mestne knjižnice Ljubljana. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\2 - OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\2 - UREJENI PRISPEVKI\12 - GLEDALIŠČE ZA OTROKE\PREPOVED ABORTUSA V AMERIKI TUDI V LIKOVNI UMETNOSTI\SALLY ROONEY\ROMAN -  DEKLE-ŽENSKA\POLETI LJUDJE VEČ BEREJO\FOTKA - 2.jpg

Mestna knjižnica v Ljubljani

Poletje oziroma čas dopustov in počitnic je čas, ko se številni ljudje končno lotijo branja knjig. Direktorica Teja Zorko je povedala, da težko komentira statistične podatke o letošnjem branju knjig, saj smo šele na polovici poletja. Večletna primerjava izposoje knjig v poletnem času pa kaže, da je izposoje poleti vsekakor več, zlasti knjig iz področja leposlovja. Najbolj zvesti bralci so starejši in zaposleni. Odrasel posameznik si knjige povprečno izposodi dvakrat pogosteje kot šolar, dijak ali študent. Največ knjig pa si uporabniki knjižnici izposodijo meseca julija, ko gredo na dopust. 

Obiskovalci knjižnic se pogosto obračajo na knjižničarje in jih prosijo za bralne nasvete. Pogosto imajo redni obiskovalci knjižnice tudi že izbranega »knjižničnega svetovalca«, ki pozna njihov literarni okus in zna bralca usmeriti tudi na kakovostno gradivo, ki ga še ne poznajo. Uporabljajo pa tudi nasvete v digitalne okolju. Uporabniki redno sprašujejo tudi po novostih, ki so predstavljene v brezplačni reviji Bukla.

C:\Users\uporabnik\Desktop\2 - OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\2 - UREJENI PRISPEVKI\12 - GLEDALIŠČE ZA OTROKE\PREPOVED ABORTUSA V AMERIKI TUDI V LIKOVNI UMETNOSTI\SALLY ROONEY\ROMAN -  DEKLE-ŽENSKA\POLETI LJUDJE VEČ BEREJO\FOTKA - 3.jpg
Pisatelj Tadej Golob
C:\Users\uporabnik\Desktop\2 - OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\2 - UREJENI PRISPEVKI\12 - GLEDALIŠČE ZA OTROKE\PREPOVED ABORTUSA V AMERIKI TUDI V LIKOVNI UMETNOSTI\SALLY ROONEY\ROMAN -  DEKLE-ŽENSKA\POLETI LJUDJE VEČ BEREJO\FOTKA - 4.jpg

Letošnje poletje prinaša največje povpraševanje po žanrskem leposlovju. Najbolj izposojana knjiga letos je slovenski kriminalni roman Virus avtorja Tadeja Goloba. Na splošno so slovenski avtorji zelo priljubljeni, prevladuje pa prav Tadej Golob s svojimi kriminalkami in biografijami slavnih Slovenk in Slovencev. Iskani so tudi prav vsi nominiranci za nagrado kresnik, potem šele sledijo prevodi tujih avtorjev.

Fotografije so s spleta.

Vir: Delo

Zbral in uredil: Franci Koncilija

Namig za poletno branje domačih knjig

Ne glede na to, ali ste že bili na dopustu, ali pa se na letovanje šele odpravljate – kjer koli že boste, si vzemite nekaj časa tudi za branje dobrih knjig. Na knjižnem trgu jih je veliko, ki si zaslužijo vašo pozornost.  Za lažjo odločitev med svežimi izdajami domače literature, smo vam pripravili kratek seznam bralnih priporočil. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\2 - OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\2 - UREJENI PRISPEVKI\12 - GLEDALIŠČE ZA OTROKE\NEKAJ DIVJIH ROŽ\122 - LET MIRANA JARCA\FESTIVAL KULTURE KOSTANJEVICA\MONOGRAFIJA O PREKMURJU\NAMIG ZA POLETN BRANJE\FOTKA -.jpeg
C:\Users\uporabnik\Desktop\2 - OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\2 - UREJENI PRISPEVKI\12 - GLEDALIŠČE ZA OTROKE\NEKAJ DIVJIH ROŽ\122 - LET MIRANA JARCA\FESTIVAL KULTURE KOSTANJEVICA\MONOGRAFIJA O PREKMURJU\NAMIG ZA POLETN BRANJE\FOTKA - 3 (2).jpg

Irena Svetek : BELI VOLK

Irena Svetek je trenutno naša favoritka med slovenskimi avtoricami in avtorji kriminalk. Po Rdeči kapici, ki so jo nekateri brali lansko poletje, se letos vrača z drugim delom svoje trilogije, Belim volkom. V knjigi kar mrgoli množica skrivnostnih likov in usod, prav tako bodo na svoj račun prišli tudi ljubitelji ljubezenskih in seksualnih spletk. Avtorica je v knjigo vnesla tudi elemente slovenske mitologije s čimer zgodba Belega volka naenkrat pridobi še dodatno razsežnost. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\2 - OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\2 - UREJENI PRISPEVKI\12 - GLEDALIŠČE ZA OTROKE\NEKAJ DIVJIH ROŽ\122 - LET MIRANA JARCA\FESTIVAL KULTURE KOSTANJEVICA\MONOGRAFIJA O PREKMURJU\NAMIG ZA POLETN BRANJE\FOTKA - 2.jpg
C:\Users\uporabnik\Desktop\2 - OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\2 - UREJENI PRISPEVKI\12 - GLEDALIŠČE ZA OTROKE\NEKAJ DIVJIH ROŽ\122 - LET MIRANA JARCA\FESTIVAL KULTURE KOSTANJEVICA\MONOGRAFIJA O PREKMURJU\NAMIG ZA POLETN BRANJE\FOTKA - 3.jpg
Irena Svetek

Ajda Bračič : LETEČI LJUDJE

Ajda Bračič je avtorica mlajše generacije (1990), sicer arhitektka, ki se je kot piska kalila pri številnih slovenskih medijih s področja arhitekture in literature. Izbrušen, mehak prozni slog, ji je v zadnjih letih prinesel kar nekaj nagrad na najpomembnejših literarnih natečajih. Kratke zgodbe v zbirki Leteči ljudje so sijajen portret časa. Njeni junaki so na razpotju neskončnih možnosti, a pogosto pasivni, hrepenijo po življenju, ki bi ga lahko živeli…

C:\Users\uporabnik\Desktop\2 - OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\2 - UREJENI PRISPEVKI\12 - GLEDALIŠČE ZA OTROKE\NEKAJ DIVJIH ROŽ\122 - LET MIRANA JARCA\FESTIVAL KULTURE KOSTANJEVICA\MONOGRAFIJA O PREKMURJU\NAMIG ZA POLETN BRANJE\FOTKA - 4.jpg
C:\Users\uporabnik\Desktop\2 - OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\2 - UREJENI PRISPEVKI\12 - GLEDALIŠČE ZA OTROKE\NEKAJ DIVJIH ROŽ\122 - LET MIRANA JARCA\FESTIVAL KULTURE KOSTANJEVICA\MONOGRAFIJA O PREKMURJU\NAMIG ZA POLETN BRANJE\FOTKA - 5.jpg
Ajda Bračič

Tina Vrščaj : NA KLANCU

Kako bi morali živeti? Kaj pomeni biti dober starš ali so-zakonec? Družba nas z vseh strani dobesedno obmetava z imperativi : otrokom je treba postavljati meje, a ne preveč avtoritarno, dobro je potrebno poskrbeti za avto, za dom, občasno povabiti ljudi na obisk itd…Vse to je v knjigi imenitno popisano v tretjem romanu avtorice Tine Vrščaj, ki ga je naslovila – Na klancu.

Tina Vrščaj
C:\Users\uporabnik\Desktop\2 - OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\2 - UREJENI PRISPEVKI\12 - GLEDALIŠČE ZA OTROKE\NEKAJ DIVJIH ROŽ\122 - LET MIRANA JARCA\FESTIVAL KULTURE KOSTANJEVICA\MONOGRAFIJA O PREKMURJU\NAMIG ZA POLETN BRANJE\knjige-poletno-br.jpg

        Knjige za branje na letovanju

Ana Marwan : ZALJUBLJENA

Avstrijsko-slovenska pisateljica Ana Marwan je napisala roman Zaljubljena, ki si vse odločneje utira pot do bralcev in kritikov tudi v Sloveniji. Vsi se brez izjeme strinjajo, da gre za presežno delo, zato je avtorici Ani Marwan, Društvo slovenskih literarnih kritikov že podelilo nagrado. Roman Zaljubljena je zabavna, izvirna in slogovno dovršena pripoved o odnosu dveh mladih ljudi. Literarni jezik je dobesedno očarljiv, zato se mu uspe prikloniti dediščini literarne klasike, ne da bi pri tem izgubili občutek, da se zgodba dogaja tukaj in zdaj …

C:\Users\uporabnik\Desktop\2 - OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\2 - UREJENI PRISPEVKI\12 - GLEDALIŠČE ZA OTROKE\NEKAJ DIVJIH ROŽ\122 - LET MIRANA JARCA\FESTIVAL KULTURE KOSTANJEVICA\MONOGRAFIJA O PREKMURJU\NAMIG ZA POLETN BRANJE\FOTKA - 8.jpeg
C:\Users\uporabnik\Desktop\2 - OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\2 - UREJENI PRISPEVKI\12 - GLEDALIŠČE ZA OTROKE\NEKAJ DIVJIH ROŽ\122 - LET MIRANA JARCA\FESTIVAL KULTURE KOSTANJEVICA\MONOGRAFIJA O PREKMURJU\NAMIG ZA POLETN BRANJE\FOTKA - 9.jpg
Ana Marwan

Fotografije so s spleta.

Vir: Mladina

Zbral in uredil: Franci Koncilija

Finžgarjevo hišo v Ljubljani bodo prenovili

C:\Users\uporabnik\Desktop\88 - LET IVANKE MESTNIK - DRAŠČA VAS - 11.5. 2022\IVANKA MESTNIK - PRISPEVEK\SVETOVNI DAN PTIC SELIVK\SVETOVNI DAN PTIC SELIVK\5 - FINŽGARJEVA HIŠA - PRENOVA\FOTKA - 1.jpg

Finžgarjeva hiša v Ljubljani

Dolgoletni župnik v Trnovem v Ljubljani in slovenski pisatelj Fran Saleški Finžgar, avtor znamenitega romana Pod svobodnim soncem, je v 60-letih prejšnjega stoletja po upokojitvi, ob koncu svojega življenja, živel v hiši ob Gradaščici v bližini kopališča  Kolezija. Ta Finžgarjeva hiša, imenujejo jo Finžgarjeva vila, je bila zgrajena v 30-letih po prvi svetovni vojni, sedaj pa je ta hiša v procesu prenove, ki poteka po etapah. V sklopu celovite prenove   bodo v hiši uredili tri apartmaje; Finžgarjevo sobo, klubski prostor in galerijo. Predvideni zaključek prenove je v letu 2024.

Za Finžgarjevo vilo, ki je spomeniško zaščitena, njen lastnik, ki je Slovenska akademija znanosti in umetnosti (SAZU), načrtuje celovito obnovo notranjosti in zunanjosti. Ta poteka po etapah, tako so del gradbeno-obrtniških in inštalacijskih del izvedli že leta 2019, leto kasneje  so obnovili streho, v letošnjem letu pa je predviden zaključek gradbeno-obrtniških in inštalacijskih del. V letih 2024-2025 pa je po gradbenem operativnem načrtu predvidena dokončna obnovitev tudi notranjost Finžgarjeve hiše. V tem času na SAZU načrtujejo tudi ureditev vrta, na katerem bodo postavili večnamenski paviljon, ki bo ponujal prostor različnim prireditvam in kulturnim dogodkom.

C:\Users\uporabnik\Desktop\88 - LET IVANKE MESTNIK - DRAŠČA VAS - 11.5. 2022\IVANKA MESTNIK - PRISPEVEK\SVETOVNI DAN PTIC SELIVK\SVETOVNI DAN PTIC SELIVK\5 - FINŽGARJEVA HIŠA - PRENOVA\FOTKA - 2.jpg
C:\Users\uporabnik\Desktop\88 - LET IVANKE MESTNIK - DRAŠČA VAS - 11.5. 2022\IVANKA MESTNIK - PRISPEVEK\SVETOVNI DAN PTIC SELIVK\SVETOVNI DAN PTIC SELIVK\5 - FINŽGARJEVA HIŠA - PRENOVA\FOTKA - 3.jpg
Fran Saleški Finžgar

Poleg tega bodo v hiši uredili tudi tri apartmaje: Makalonca, Iztok in Irena, ki se z imeni vsi navezujejo na znamenita Finžgarjeva dela, kar velja tudi za klubski prostor, ki se bo imenoval Klub pod svobodnim soncem. Finžgarjevo sobo, ki bo namenjena za gostujoče profesorje in raziskovalce pa bodo opremili s pohištvom iz Finžgarjevega časa.

Fotografije so s spleta.

Vir: Dnevnik

Zbral in uredil: Franci Koncilija

Kako živeti, da življenja ne bomo obžalovali

Zavedanje o smrti, o tem, da nas nekoč več ne bo, vnaša v naše življenje – presenetljivo – več življenja. Ko spustimo vase misel, da je vse minljivo, tudi in predvsem mi sami, se lahko posvetimo stvarem, ki so za nas pomembne. Lahko postanemo boljši človek in lahko živimo življenje, ki ga čez nekaj let, ko bomo spet pogledali nazaj, ne bomo obžalovali.

Pozorni postanemo na drobne stvari, ki dajejo smisel našemu bivanju, in čuječe živimo: pomembni postanejo naše misli in naša dejanja. Ne dovolimo si več, da bi smetili svoje življenje s kritiziranjem, sojenjem in obsojanjem, da bi se obremenjevali z občutki krivde ali pa da bi nam stare zamere krojile vsakdan.

Toda kako to narediti, kako lahko sploh pogledamo strahu pred smrtjo v oči, kako ga premagamo? Dr. Irwin D. Yalom, svetovno znani psihoterapevt in znanstvenik, v svoji knjigi Strmenje v sonce, ki je nedavno izšla pri založbi UMco, meni, da se pri mnogih ljudeh anksioznost, depresija in drugi simptomi napajajo iz strahu pred smrtjo. Po njegovih osebnih in terapevtskih izkušnjah pa po drugi strani premagovanje straha pred smrtjo ne vodi nujno v brezup, ki človeka oropa vsega smisla v življenju. Nasprotno, lahko je prebujevalna izkušnja, ki človeku prinese polnejše življenje. Ideja o smrti nas torej lahko tudi odreši.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\2 - UREJWENI PRISPEVKI\9 - KAKO ŽIVETI ŽIVLJENJE\FOTKA - 2.png

Psihoterapevt dr. Irwin D. Yalom

Ko je IrvinYalom delal z ljudmi, ki jim je grozila smrt zaradi raka, je ugotovil, da so marsikateri med njimi doživeli pozitivno in dramatično preobrazbo, izkušnja srečanja s smrtjo jih je prebudila. Postavili so si svoje prioritete v življenju, pridobili so moč za to, da niso več počeli stvari, ki jih res niso želeli početi. Z bližnjimi osebami so imeli globlje pogovore in bolj so cenili temeljna življenjska dejstva – spreminjanje letnih časov, lepoto narave, zadnji božič ali novo leto.

V sodobnem času sta umiranje in smrt postala tako rekoč še zadnji tabu. Potisnjena sta na stran, o njiju ne želimo razmišljati, kaj šele da bi se nanju pripravljali. Bogate izkušnje z na smrt bolnimi, njihovim spremljanjem in pripravo na smrt ima pri nas Urška Lunder, dr. med., z Univerzitetne klinike Golnik. Ta čas in dogajanje v njem postavlja na zelo visoko in pomembno mesto v človekovem življenju. Zakaj? »Prepričana sem, da je smrt prehod. Ne gre za trenutek, pač pa za proces, na katerega se pripravljamo že veliko prej. Pritegnilo me je to, da se lahko ob raziskovanju tega dela življenja, v dojemanju občutkov, ki so najbolj intenzivni v vsem življenju, tudi sama pripravljam za ta čas, ki bo napočil tudi zame. Ko sem z ljudmi ob koncu življenja in se seznanjam z njihovimi stiskami, lahko vidim, kako se z njimi soočajo, ob tem pa jim z vsem znanjem, ki ga paliativna oskrba ponuja, lajšam tako telesne kot tudi psihosocialne težave. Zelo veliko se, kot rečeno, naučim tudi zase. Ob delu z umirajočimi namreč dobimo dragocene lekcije, kaj je v življenju najpomembnejše.«

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\2 - UREJWENI PRISPEVKI\9 - KAKO ŽIVETI ŽIVLJENJE\FOTKA - 3.jpeg

Kako in česa se torej uči od umirajočih? »Učim se, ko spremljam ljudi in vidim, kaj vse nekateri v tem najtežjem obdobju naredijo, izrečejo, uredijo, kar je vredno vsega spoštovanja in poklona. Pa tudi od tistih, ki tega ne zmorejo, kako pri tem trpijo. Sama pri sebi zbiram te izkušnje in krepim svojo predstavo in tudi svojo moč, da se pripravim na ta čas. Le tako je mogoče, da iz svojega življenja naredim tisto, kar je v največji meri mogoče,« razlaga dr. Lunder. »Čas, ko se poslovimo, razumem kot zadnji izpit, ki ga imamo. Pokaže se vse, kar smo naredili v življenju, kar smo mislili, kakšni so bili naši nameni, kako smo se učili iz svojih napak, kaj nas je vodilo v življenju. To prinaša tisti mir, da smo v času umiranja lahko zelo osredotočeni in ostanemo budni v tem prehodu. Večina ljudi pa tega ne zmore.« Zakaj meni, da je tako? »Družba, naše šolanje in izobraževanje se sploh ne ukvarjajo s tem bistvenim vprašanjem, zakaj smo prišli na ta svet in kaj lahko optimalno z izkušnjami pridobimo, kaj je namen našega bivanja, naš smisel, zakaj življenje sploh je. Kopičenje notranje moči in notranjega miru je v času umiranja poplačano, da zmoremo to napraviti prisotni oziroma budni in ozaveščeni o tem, da smo eno. V resnici smo soustvarjalci in bi morali odgovorno ravnati v vsakem trenutku, tudi pri uporabi besed. Ko delamo napake na tej poti, pa je tudi pomembno, da sprejmemo to, da se učimo, da je naš namen biti boljši oziroma doseči notranji mir. Pomembno je torej sočutje tudi do sebe.«

Ali se bolniki ob umiranju bolj bojijo bolečine ali umiranja samega? »Takrat ko jih močno boli, ko občutijo dušenje ali pa slabost, nemir in drugo, si želijo rešiti predvsem to. Paliativna oskrba lahko zelo dobro olajša telesne težave do te mere, da se človek lahko pripravi na čas prehoda. Nepripravljeni ljudje ali zelo bolni ljudje se svojega prehoda ne bodo zavedali. Če bi bolj razumeli, da je naš prehod zadnji izpit, zadnja naloga v tem življenju, bi se verjetno več posvetili temu, da bi prišli s čim bolj zdravim telesom v čas staranja in odhoda – da bi nas telo podpiralo v tistem zahtevnem času. Večina ljudi ni pripravljena v tem smislu. Morda več tako pripravljenih umira doma. A tudi v bolnišnici smo lahko priča umiranju, ko je nekdo popolnoma prisoten in pripravljen. Običajno so takrat telesne težave manjše, saj ima ob sebi domače, ki so mu v oporo, oziroma je to oseba, polna hvaležnosti in sprejemanja vsega, kot je,« pripoveduje naša sogovornica.

Torej so odnosi zelo pomembni tudi v času umiranja? »Mislim, da umirajoči, ki je v sprejetju svoje situacije in nosi ta mir v sebi, da je pomirjen z odnosi, ki jih je imel, ne občuti te nuje. Večini ljudi pa je v izjemno oporo, da imajo ob sebi ljubeč odnos.« Kaj potrebuje tisti, ki umira, od človeka, ki je ob njem? »Predvsem mir in osebo, ki nič ne terja, nič ne svetuje, nič ne sprašuje, nič ne nakazuje v tem smislu, da bi se postavljal nad umirajočega. Ostane v enakovrednem položaju in se sočutno odziva na to, kar umirajoči nakaže, da potrebuje. To je pravzaprav najtežje, saj smo navajeni, da v takšnih trenutkih želimo nadzirati; svojci si na primer velikokrat želijo, da bi njihov umirajoči več jedel, in bi ga radi nahranili po svojih merilih. Ali pa si želijo, da bi s svojo voljo vztrajal čim dlje, zato ga spodbujajo, da bi na primer telovadil, da vstane in se več giba. Bolni pa se v resnici umirja in mora zapustiti vse te funkcije. Svojci seveda želijo tako pomagati z dobrimi nameni, a to je le njihovo videnje dobrega in potrebnega.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\2 - UREJWENI PRISPEVKI\9 - KAKO ŽIVETI ŽIVLJENJE\FOTKA - 5.jpeg

Moramo se naučiti res prisluhniti in slišati, kaj bi umirajoči želel, kateri je njegov naslednji korak v procesu.« To pa verjetno ni lahka naloga? »To je najtežje, saj imamo pred sabo osebo, ki je v veliko pogledih od nas odvisna, in ko opazimo, da je šibka, takoj pomislimo, kaj bi potrebovala, in bi ji to radi ponudili, jo spodbujali. To se pogosto dogaja tudi med zdravstvenimi delavci. Tudi mi težko prisluhnemo bolniku, kaj bi bilo zanj boljše, kaj bi želel odkloniti, kje bi želel več miru in ne več vzdrževanja za vsako ceno s ciljem podaljševanja življenja. Presoditi je treba, kdaj dovoliti naravno pot. Da so bližnji ob njih takrat, ko se poslavljajo, da ga podpirajo in vodijo.«

Dr. Urška Lunder pove, da se seveda tudi sama srečuje s strahovi. Včasih jo ti njeni strahovi prav presenetijo. »Zelo dolgo že udomačujem umiranje in smrt. Dogaja pa se mi, da se mi okrušijo predstave o sebi, največkrat v odnosih z najbližjimi, iz teh se najbolj učim. Pa tudi v službi. Ali pa v stiku s taksistom ali bančno uslužbenko, ko vidim, da mi ni uspelo ohraniti odprtega srca … Tega je še veliko. To, da se lažje soočam z umirajočimi, da mi je akt umiranja domač in me ne straši več, da zmorem gledati svoje staranje, da sem s tem v stiku … vse to še ni dovolj – še raznorazne zavese strahov obstajajo, ki jih moram odgrniti.« Kako se rešiti strahov? »Če bi znali prepoznati pomen osredotočenosti, čuječnosti, biti tukaj in zdaj, bi se rešili ogromno strahov.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\2 - UREJWENI PRISPEVKI\9 - KAKO ŽIVETI ŽIVLJENJE\725158.2e16d0ba.fill-256x144.jpg

Tako pa jih kopičimo, naše misli so vedno nekje drugje: skrbimo za naprej, kaj nas še čaka, kaj še moramo, česa ne smemo spustiti, ne posvečamo se temu, da smo tu in zdaj. Največja rešitev bi bila, če bi več časa preživeli osredotočeni na zdaj, na ta način bi najbolje utišali svoje strahove glede minljivosti. Takrat ko smo tukaj in zdaj, ko nas ne moti preteklost, ampak jo sprejmemo, ko ne skrbimo za prihodnost, ampak zaupamo svojim odločitvam in toku življenja, takrat je srce odprto in smo sposobni sočutja in ljubezni. Menim, da starejših ni toliko strah umiranja in smrti, ampak bolj časa, ki ga bodo preživeli do takrat. Strah jih je negotovosti glede zdravstvene in socialne blaginje, kako zapolniti ta čas, strah jih je morebitnega trpljenja, ki bo potrebno ob tem. Strah jih je tega, kako bodo njihovi svojci to zmogli in kaj bo z njimi, ko bodo potrebovali pomoč.«V starosti nastopi tudi čas, ko se obrnemo navznoter in več premišljujemo o že preživetem življenju. Opazujemo sami sebe in pozorni smo na svoje notranje življenje, kaj občutimo, ko se nekaj zgodi, kaj nas prizadene, kako nas skrbi za naprej, kako dolgo bomo lahko še poskrbeli zase. Vse to premišljevanje, ki ga je na starost več kot v času aktivne delovne dobe, je danes predvsem vpeto v skrbi. Na srce želim položiti starejšim, da bi usvojili različne načine, kako se v sebi sprostiti, kako se umiriti. Po drugi strani pa se spraševati o tem, kaj si želijo ob koncu življenja, ter se o tem tudi pogovarjati. Udomačiti je treba ta čas, ko bo prišlo spoznanje, da nismo več zmožni biti samostojni, ko bo nekdo drug poskrbel za nas. Ko bomo lahko spili čaj le, ko nam ga bo nekdo prinesel. Da bomo lahko zaužili hrano le, ko nam jo bo nekdo z žlico podajal v usta. To ni nekaj, kar bi bilo tragično ali katastrofično, pač pa normalen potek življenja. Podobno, kot je bilo to potrebno, ko smo se rodili. To je tista prava priprava na usihanje moči, notranja moč pa ob tem lahko izjemno zraste. V nas se naselijo nove pokrajine, novi svetovi, da v duhovnem smislu dojamemo, kakšen je namen našega tukajšnjega bivanja.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\2 - UREJWENI PRISPEVKI\9 - KAKO ŽIVETI ŽIVLJENJE\FOTKA - 7.jpg

Dr. Urška Lunder pravi: »Ni naključje, da so prostovoljci v hospicu pogosto starejši – to je naravno, saj se seznanjajo s tem časom, imajo vse kapacitete za polno sočutje ob umirajočem. Dobro je tudi, da se v družini pogovarjamo o vsem, kar se nam zdi pomembno za tisti čas, kaj naj bi se zgodilo, kaj pa naj se ne bi zgodilo. To je namreč pomembno tudi za svojce, olajša jim poznejši čas žalovanja in razblinja strahove. Najbolj temeljno pa je pogumno sprejeti misel, da smo v resnici duša, ki biva v tem telesu. Da gre s smrtjo telesa življenje v resnici naprej. 

Fotografije so s spleta.

Vir: Revija Vzajemnost

Zbral in uredil: Franci Koncilija