Odgovor na to vprašanje, zastavljeno v naslovu, si v vsakdanjem življenju le malokrat zastavljamo, saj se nam zdi daljna preteklost nedostopna in ovita v temo. Pa vendar je to eno temeljnih vprašanj o vsakem jeziku. Skušajmo nanj odgovoriti! Najprej moramo vedeti, kako jezik sploh nastane. Običajno nastane tako, da na nekem področju eno od narečij nekega večjega jezika začne živeti povsem svoje življenje; začne se razvijati drugače kot vsi drugi sorodni jeziki. To se seveda ne zgodi v enem letu, enem desetletju, včasih niti v enem stoletju ne. Lahko bi rekli, da se jezik ne rodi, ampak se začne rojevati.
Slovenščina se je tako začela rojevati v 8. stoletju po Kr. in se je dokončno rodila nekje v 10. stoletju. To seveda še ni bil jezik, ki bi ga danes zlahka razumeli. V njem so bili napisani na primer Brižinski spomeniki (972–1039). Da so Brižinski spomeniki napisani v slovenščini, lahko rečemo zato, ker s pomočjo primerjalnega jezikoslovja v jeziku Brižinskih spomenikov opazimo jezikovne značilnosti, ki jih je v tistem času lahko imela samo najstarejša oblika današnjega slovenskega jezika.
Primerjalno jezikoslovje je namreč nekakšna jezikovna matematika s pravili, ki se morajo iziti za vse svetovne jezike. In kakor lahko pri matematiki seštevamo in odštevamo samo ulomke, ki jim prej določimo skupni imenovalec, tako tudi primerjalno jezikoslovje jezike vedno primerja šele, ko jih umesti v določen (zgodovinski) čas. Takšna matematika nam o slovenščini pove, da se je razvila iz enega od praslovanskih narečij, ki so ga govorili Slovani, ki so v 6. stoletju najprej s severa, nato pa še z juga prišli na naš prostor. Na to narečje so seveda vplivali tudi jeziki neslovanskih staroselcev in sosednjih, neslovanskih ljudstev, a v manjši meri.
Najstarejši slovenski očenaš iz Celovškega (Rateškega) rokopisa je bil takole zapisan v 14. stoletju:
»Oča naš, kir si v nebesih, posvečenu bodi tvoje ime. Pridi bogastvu tvoje, bodi vola tvoja, kakor v nebesih ino na zemli. Kruh naš vsedanji daj nam dǝnǝsino odpusti nam dǝlge naše, kakor ino mi odpušamonašǝndǝlžnikom, ino nas ne upelaj v edneroizkusbo, le nas reši od zlega. Amen.«
Včasih lahko zasledimo mnenja, da slovenščina ni slovanski jezik in da je obstajala na našem prostoru že pred prihodom Slovanov (npr. venetska teorija, teorija paleolitske kontinuitete in podobne). To so večinoma mnenja ljudi, ki o jeziku ne vedo veliko, hkrati pa imajo slovenščino zelo radi in bi ji radi na tak način dali večjo veljavo. Ko takšna mnenja preverimo z »jezikoslovno matematiko« primerjalnega jezikoslovja, pa se nam račun ne izide. In kako je slovenščina dobila narečja?
Tretji Brižinski spomenik
Narečji sta bili najprej dve: severozahodno in jugovzhodno (12. in 13. stoletje). Nato pa smo do 16. stoletja dobili že vse današnje narečne skupine, razen rovtarske, ki se je oblikovala v 17. stoletju. V besedah slovenskega jezika, ki so svoj pomen dobile že zelo zgodaj, najdemo tudi kakšno zanimivo informacijo.
Odgovor na vprašanje v našem naslovu nas lahko navdaja s ponosom. Le pomisliti moramo, kaj vse se je dogajalo s slovenščino do današnjih dni. Kaj vse je doživela – in preživela.
Fotografije so s spleta.
Vir: Dr. Kozma Ahačič, Sproščena slovenščina. Ognjišče, 2017.
Zbral in uredil: Franci Koncilija
