Arhivi Kategorije: Zanimivosti

POGOVORNI VEČER O OPERI NA DOLENJSKEM

V sredo zvečer, 12. septembra 2018, je bil v Parku Rastoče knjige pri knjižnici Mirana Jarca pogovorni večer o operi na Dolenjskem. Znano je, da je po zaslugi in pod okriljem prizadevnih, nadarjenih in predanih članov Vokalne akademije Jurija Slatkonje, ki deluje pod okriljem Zavoda Friderika Ireneja Barage v sklopu novomeške škofije, Novo mesto postalo prepoznavno kot mesto, kjer uspešno deluje tudi glasbeno gledališče – opera. Navkljub slabim pogojem delovanja zavod dviguje raven produkcije, kar se odraža tudi na odličnem odzivu vedno številnejšega občinstva. V treh sezonah so uprizorili že tri operne premiere v lastni produkciji in celo v lastni glasbeni ustvarjalnosti: Krst pri Savici, Pod svobodnim soncem in Deseti brat. Vse tri opere so bile pri občinstvu odlično sprejete.

Na večeru v Parku Rastoče knjige je potekal zanimiv in sproščen pogovor o možnostih razvoja in prihodnosti opere na Dolenjskem, ki ga je vodila Jasmina Spahalić iz Brežic. Gosta večera pa sta bila skladatelj in pevec Tom Kobe ter skladatelj in pedagoško-umetniški vodja novomeškega konservatorija za glasbo Aleš Makovac. Sogovornika sta predstavila svoj pogled na uspešno opravljeno delo, na kar sta zelo ponosna. Poudarila sta, da so začeli tako rekoč iz nič, ko je bilo veliko improvizacije, vendar so z veliko optimizma in zagnanosti kmalu dosegli zavidljive rezultate. Najpomembnejše delo pa je gotovo opravila mezzosopranistka Irena Yebuah Tiran. V nadaljevanju pogovora je bilo kot rdeča nit ves čas prisotno dejstvo, da je glavna omejitev za razvoj opere v Novem mestu – pomanjkanje prostora. Izgradnja nove operne hiše je še vedno neuresničljiva, realno pa je pričakovati večnamensko dvorano.

Na koncu pogovora, ki je bil večkrat prekinjen s posnetki iz vseh treh oper, so si bili vsi enotni, da je opera čudovita umetnost, kjer se hkrati srečujejo tudi vse druge umetnosti, zato je opera kraljica umetnosti.

Pripravil in fotografiral: Franci Koncilija

VSE O JURČIČU V MARIBORU

Kulturne institucije in organizacije v Mariboru so v Jurčičevem letu 2021 združile moči in pripravile program Jurčič v Mariboru ob 140. obletnici pisateljeve smrti. V Sloveniji se ne dogaja pogosto, da se kulturne institucije medsebojno povezujejo. Ta čas pa so ob  obletnici smrti pisatelja, novinarja, dramatika Josipa Jurčiča stopili skupaj Zavod Razvoj Maribor, Mariborska knjižnica, Mladinski kulturni center Maribor, Univerzitetna knjižnica Maribor, Umetnostna galerija Maribor in Radio Maribor ter ob podpori Mestne občine Maribor zasnovali program Jurčič v Mariboru. Do konca novembra se bo tako zvrstilo okoli šestnajst dogodkov.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\VSE O JURČIČU V MARIBORU\o_10464848_1024.jpg
C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\VSE O JURČIČU V MARIBORU\Jurij_kozjak.jpg

Pobudnik skupnega praznovanja, Zavod Razvoj Maribor, je pripravil tri uprizoritve avtorskega projekta po motivih zgodbe Kozlovska sodba. Predstava Lutkovnega paragledališča Zvitorepec, ki zaposluje invalide za delo na področju kulture, se je včeraj prvič predstavila učencem OŠ Rače in OŠ Kamnica. Na ta veseli dan kulture, 3. decembra pa bo v Izložbi UKM do konca leta na ogled videoprojekcija z naslovom 37: življenjska zgodba Josipa Jurčiča. V projekciji bo prikazano kratko življenje pisatelja in novinarja, ki je preminil pri 37 letih. 

Življenjska pot Josipa Jurčiča je nanizana v obliki slikovnega gradiva iz fondov UKM., ki jih dopolnjujejo ključne besede. Biografiji sledijo slike spomenika iz fonda PAM in aktualni posnetki spomenika po čiščenju zaradi oskrunitve. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\VSE O JURČIČU V MARIBORU\6b4cb5a7f0daa72c8595-josip-jurcic-kip.jpeg
C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\VSE O JURČIČU V MARIBORU\o_10332572_1024.jpg

Med 22. novembrom in 12. decembrom bo na Maistrovem trgu na ogled razstava Jurčič v Mariboru, ki nam odkriva pisateljevo življenje skozi pripovedi iz njegovih knjig. Umetnostna galerija Maribor pa 27. novembra vabi na Zmenek z Jurčičem. Pod drobnogledom bo spomenik Josipa Jurčiča, in to domala na dan, ko so ga pred 64 leti postavili in slovesno odkrili. 

Fotografije so s spleta.

Vir: Večer

Zbral in uredil: Franci Koncilija

KAJ HOČE ŽENSKA?

Novomeščanka, novinarka in publicistka Irena Štaudohar v njeni najnovejši knjigi Kaj hoče ženska? prek mnogoterih zgodb razmišlja o tem, kako je intimni svet žensk, ki so se zapisale v zgodovino kot umetnice, pisateljice, filozofinje, igralke in še kaj, prepleten z njihovim delom.

Njihove strasti raziskuje v vseh pojavnostih, pri čemer ljubezen pojmuje široko in je ne zamejuje v okvire romantičnih odnosov. Zgodbe žensk zapisuje iz osebnega vzgiba zanimanja za posebne ženske, ki so jo v življenju, kot piše, marsičesa naučile, še najbolj pa, »da ni treba živeti  tako kot vsi«. Kljub različnim področjem dela in obdobjem, v katerem so živele, imajo marsikaj skupnega – predvsem to, da so želele živeti svobodno in se ne uklanjati družbenim normam.

V zadnjih letih smo priče porastu knjig, ki poudarjajo vlogo žensk, ki so tako ali drugače zaznamovale zgodovino, medtem ko je ta nanje prepogosto pozabila. Avtorice tovrstnih knjig, tako tujih kot domačih, feminističen koncept pisanja ženske zgodovine, popisovanja t. i. »njene zgodbe« običajno razumejo kot premišljevanje o zgodovini iz ženske perspektive, pri čemer stavijo predvsem na odkrivanje zgodb, ki so bile v preteklosti bodisi prezrte ali pa namenoma zamolčane. Pri tovrstnih portretno-biografskih zapisih v ospredje prihajajo uspehi – profesionalni, politični in umetniški dosežki žensk, pogosto pa se pozablja na njihovo osebno življenje. Kot da bi bilo poudarjanje njihovih ranljivosti, pa tudi užitkov in z njimi povezanih zmot ter razočaranj, še vedno do neke mere razumljeno kot sramotno in bi zato lahko ogrozilo njihovo težko priborjeno simbolno mesto v zgodovini.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\sz5_irena.jpeg
 Irena Štaudohar 
Foto: emka.si

Irena Štaudohar je v maniri predpostavke, da je osebno politično, raziskala tiste točke prešitja, na katerih se stikajo raznovrstni svetovi življenj žensk, in sledi tezi, da so bile ženske, o katerih piše, močne prav zato, ker so si dovolile biti občutljive. »Danes se namreč zdi skorajda bogokletno pisati in premišljevati o tem, da nas ne oblikujejo le okolica, pamet in talenti, temveč tudi strasti in ljubezni. V sodobnem svetu, v katerem si želimo užitke brez čustev, odnose brez bolečin in intimnost brez tveganja, se zdi ljubezen vedno bolj ogrožena,« piše.

V uvodnih poglavjih avtorica pojasni, katera vprašanja so jo pri raziskovanju življenj žensk iz zbirke še najbolj gnala, in tako vzpostavi osnovne koordinate zapisov, ki v knjigi sledijo. Zanima jo, kako izbrane ženske razumejo ljubezen in do kolikšne mere so se ji v življenju prepustile. Sprašuje se, o kom sanjarijo, kateri romantični ideali so pri ženskah v določenih zgodovinskih obdobjih prednjačili, kako je na njih vplivala literatura in pozneje pa filmi in kako jih je v šestdesetih in  sedemdesetih letih prejšnjega stoletja spremenil feminizem. V zadnjem delu uvoda poudari tisto, kar sama razume kot največji moči v življenju žensk – samozavest in samospoštovanje.

Avtorica se vsake izmed njih loteva na samosvoj način, ki odslikava osebno zvedavost in mojstrski žurnalizem, za katerim stoji obsežno raziskovanje o vsaki posameznici, ki ji je v knjigi namenila poglavje.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\KAJ HOČE ŽENSKA - ŠTAVDOHAR\FOTKA - 4.jpg
Hannah Arendt
C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\KAJ HOČE ŽENSKA - ŠTAVDOHAR\FOTKA - 5.jpg
Doris Lessing

V nadaljevanju se vrstijo zgodbe sedemnajstih žensk, ki v slogu pripovedovanja ne sledijo neki vzorčnosti. Avtorica se vsake izmed njih loteva na samosvoj način, ki odslikava osebno zvedavost in mojstrski 

žurnalizem, za katerim stoji obsežno raziskovanje o vsaki posameznici, ki ji je v knjigi namenila poglavje. Osrednja nit, ki poglavja veže, bi bili lahko odločilni odnosi v njihovih življenjih – najsi gre za odnos do ustvarjanja pri pisateljici Diani Anthill, za ljubezen do mode dolgoletne urednice Voguea Diane Vreeland ali pa za to, kakšen vpliv je na ameriško pisko in režiserko Noro Ephron imela ločitev. Avtorica se ne izognila niti tragičnim zasukom v življenjih svojih junakinj, ob vsem tem pa ugotavlja, kako so tovrstne izkušnje vplivale na njihovo ustvarjanje. Tako denimo opiše nesrečno ljubezen Hanne Arendt ali pa naslovi odločitev Doris Lessing, da zavoljo iskanja svobode zapusti dva otroka in se iz takratne Južne Rodezije – današnjega Zimbabveja – preseli v London.

Irena Štaudohar v knjigi Kaj hoče ženska? mestoma piše tudi iz prvoosebne perspektive. Tu in tam pojasni, kaj je tisto, kar jo je pri določeni ženski pritegnilo ali kje in kako je zanjo izvedela, ter občasno zaide v osebno digresijo o tej ali oni temi, vendar nikdar za predolgo. Na ta način, poleg uvodnih poglavij, vzpostavlja oseben odnos do žensk, o katerih piše, in se jim poklanja z nevsiljivimi refleksijami o tem, kaj se je o njih naučila.

Fotografije in besedilo so s spleta.

Zbral in uredil: Franci Koncilija

ODSEV VODE V KAMNU

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\ODSEV VODE V KAMNU\DSC_0447.JPG

Kulturni center Janeza Trdine

V sredo, 3. novembra 2021 zvečer, je novomeško Društvo likovnih ustvarjalcev v kamnu Skulpte v galeriji Kocka v Kulturnem centru Janeza Trdine v Novem mestu odprlo kiparsko razstavo, ki so jo naslovili Odsev vode v kamnu. Umetniški ustvarjalci v kamnu so razstavo pripravili za ozaveščanje javnosti o pomenu zdrave in neonesnažene pitne vode, ki je vir življenja. Dejstvo je, da z naraščajočimi klimatskimi spremembami tudi voda postaja vse bolj ogrožena. 

V ta namen so izdelali vrsto najrazličnejših skulptur, ki ponazarjajo večplastnost pomenov voda, še posebej pitne vode, ki je za življenje ljudi nepogrešljiva. Ustvarjalci so vse to začutili in izrazili v kamnu, ki je v naravi z vodo neločljivo povezan. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\4 - ODSEV VODE V KAMNU\DSC_0465.JPG

Jožica in Rudi Škof

Kulturno dogajanje ob otvoritvi razstave je povezovala Marjanca Trščinar Antić, Sandra Hrovat pa je v imenu društva uvodoma pozdravila okoli štirideset obiskovalcev. Marko Pršina, fotograf, jamar, pevec in recitator pa je z igranjem na kitaro in orglice, občutenim petjem, ter z branjem pesmi Izvir, ki jo je napisal Smiljan Trobiš, vsem prisotnim pripravil duhovno bogat in doživetja poln večer. Ob otvoritvi razstave je društvo izdalo ličen katalog, ki so ga naslovili Odsev vode v kamnu. 

Spremno besedo je napisal Jožef Matijevič, ki je med drugim zapisal:  »Letošnja pregledna skupinska razstava se po vsebini dotika izjemno občutljive in občutene ekološke tematike, s posebnim poudarkom na pomen pitne vode. Skrajno nedopustno je razmišljanje, da smo Zemljo podedovali od naših prednikov, ko ap je neizpodbitna resnica, da smo si jo izposodili od zanamcev. 

Avtorji so s svojimi deli na razstavi dosledno zvesti kamnu, ki zahteva skrbno in dolgotrajno obdelavo, sočasno pa ostajajo zvesti izdelavi malih kamnitih skulptur zasebnega, intimnega značaja. Avtorji se spopada s kamnom lotijo skrbno in pretehtano, pri tem pa dosledno upoštevajo oblikovno in sporočilno plat kiparsko likovne govorice, o čemer nas brez dvoma prepriča smiselni izbor in kakovost izdelanih skulptur.

C:\Users\uporabnik\Pictures\KAMNI V VODI\DSC_0450.JPG

V nadaljevanju otvoritvene slovesnosti razstave je nastopil predsednik društva V KAMNU SKULPTE Stane Jakomin, ki je predstavil izredno uspešno delo društva, vse prisotne je lepo pozdravil in se jim zahvalil, da so prišli in se udeležili otvoritve že pete razstave, ki jo je odprl s prijaznim povabilom na ogled. 

Pripravil, uredil in fotografiral: Franci Koncilija

RAZSTAVA O USTVARJALNOSTI DVORSKIH ŽELEZARJEV

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\DVORSKI ŽELEZARJI\1339399.jpg

Kustosinja Majda Pungerčar

UVOD

V Dolenjskem muzeju v Novem mestu, so prvega oktobra 2021 ob 130-letnici prenehanja delovanja dvorske železarne, odprli razstavo z naslovom NA DVORU ULITA UMETNOST, ki jo je pripravila kustosinja Majda Pungerčar. Izdelki Auerspergerjeve dvorske železarne, ki je zaposljevala okoli 700 ljudi, so bili zelo prepoznavni in cenjeni, leta 1834 pa je železarna pridobila celo naziv cesarsko-kraljeva priviligirana tovarna. Predmete so izdelovali po naročilu, mnogi pa so imeli izključno okrasni pomen. Ministrstvo za kulturo že več let načrtuje obnovo nekdanje Auerspergerjeve železolivarne na Dvoru, vključno z revitalizacijo širšega območja. Razstava bo odprta vse do 8. februarja 2022.

DVORSKI ŽELEZARJI SO BILI PRAVI UMETNIKI

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\DVORSKI ŽELEZARJI\1339401.jpg

Znano je, da Dolenjski muzej hrani okoli 360 izdelkov dvorskih železarjev, ki jih zbirajo že 70-let, vse od ustanovitve muzeja. Izdelki kažejo, da so imeli dvorski železarji izjemen občutek za estetiko. Kustosinja Majda Pungerčar je prepričana, da so bili pravi umetniki. V prvih desetletjih delovanja je bila na Dvoru klasična fužina, kjer so v enem letu izdelali okoli 8000 železnih peči. Ko pa je po letu 1822 vodstvo dvorske železarne prevzel Čeh Ignaz Pantz je dvorska fužina postala sodobna železolivarna. Proizvodnjo so hitro preusmerili iz robustnih tračnic in industrijskih strojev v izdelke za široko potrošnjo z izrednim umetniško estetskim poudarkom. 

Na razstavi so na ogled tudi stare fotografije velikih in pomembnih dvorskih izdelkov, ki še danes stojijo v naravi po vsej Sloveniji. To so Hradec-kega most v Ljubljani, vodnjak s silhueto Valvazorja v Višnji Gori, nagrobnik barona Žige Zoisa na ljubljanskih Žalah in drugo…

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\DVORSKI ŽELEZARJI\1755_1632476708_image.jpg

Most v Ljubljani

ZAKLJUČEK 

Dvorska železarna ni bila prepoznavna samo po napredni tehnologiji umetniško oblikovanih izdelkov, ampak je bila tudi prva v Sloveniji, ki je imela urejeno socialno zavarovanje za delavce in delovni red. Žal je livarna proti koncu 19. stoletja začela hitro nazadovati, leta 1891 pa so peči dokončno ugasnile za vedno… 

Fotografije so s spleta.

Vir: Dnevnik in s spleta.

Zbral in uredil: Franci Koncilija

BLASFEMIČNA DESAKRALIZACIJA CANKARJEVIH HLAPCEV

(GLEDALIŠKA KRITIKA) (De)sakralizacija politične satire

UVOD   

Slovensko mladinsko gledališče in Pionirski dom – Center za kulturo mladih sta že prvega julija 2021 v Festivalni dvorani v Ljubljani premierno uprizorila blasfemično predstavo po motivih Ivana Cankarja Hlapci. V parafrazirani predstavi kar mrgoli svetoskrunskih simbolov v neposredni navezavi na Cerkev, hlapčevstvo pa simbolizirata (kleče) plazenje in valjanje po rdeči preprogi pred oltarjem…

Cankarjeva politična satira iz leta 1910 je paradigmatično nacionalno besedilo, je kritična diagnoza naroda, ki naslavlja vsakokratni odnos do oblasti in politične razmere. Po Dušanu Pirjevcu je vprašanje o Hlapcih (oziroma hlapcih) vprašanje slovenskega naroda. Ponarodeli, klišeizirani slogani, kot je tisti »narod si bo pisal sodbo sam, ne frak mu je ne bo in ne talar«, so sev številnih interpretacijah skozi čas brali na novo in nikoli do konca prebrali. Cankar sam je zapisal, da je naredil veren portret takratnih slovenskih nadvse umazanih političnih razmer. Današnja dramatizacija Cankarjevih Hlapcev pa je gotovo najradikalnejši prikaz stanja slovenskega naroda, ki sto let po nastanku drame ostaja pravzaprav identičen, saj nobena uprizoritev nikakor ne more mimo političnega in mitskega.

980 Hlapci A

Pod režijsko taktirko Hlapcev se je podpisala znana poljska režiserka Maja Kleczewska. Predstava istoimensko satirično dramo Ivana Cankarja jemlje za osnovo, a ji vmes tudi kaj doda – predvsem se nanaša na sočasne družbenopolitične razmere. Kot pojasnjuje dramaturg predstave in umetniški vodja gledališča Goran Injac, je delo Maje Kleczewske zaznamovano z aktualiziranjem klasičnih dramskih tekstov. Maja Kleczewska, ki je na Poljskem znana tudi kot aktivistka, saj od blizu spremlja družbene in politične spremembe, je Cankarjevega protagonista v Hlapcih – nekonformističnega učitelja Jermana – postavila kot metaforo vseh zatiranih, ki se v letu 2021 borijo za svoje pravice.

Maja Kleczewska
Goran Injac

V Hlapcih je bilo pomemben sodelavec predstave občinstvo. Igralci so bili ozvočeni, gledalcem pa so ponudili slušalke in odločitev, prek katerega od treh kanalov želijo predstavo spremljati. Ustvarjalci so jo poimenovali kar muzej Slovenije, saj je bilo na odru mogoče videti veliko domačih podob in portretov naših znanih osebnosti. Scenograf Zbigniew Libera je med drugim uporabil tudi nekaj Plečnikovih elementov. Gostujoči dramaturg Łukasz Chotkowski  pa je v predstavi videl podobnosti med Cankarjevim in našim časom predvsem v tem, da je vzpon tradicionalne katoliške desnice vedno pomenil zaton napredne misli.

Zbigniew Libera
Lukasz Chotkowski

Kot je poudaril direktor Slovenskega mladinskega gledališča Tibor Mihelič Syed, njihovi Hlapci niso klasična postavitev kanonskega dela slovenske dramatike, temveč ga glede na njegovo večno aktualnost vzamejo kot podstat ogledala, ki ga nastavljajo družbi.

ZAKLJUČEK

Nobenega dvoma ni, da so »najnovejšo predstavo« Cankarjevih Hlapcev parafrazirali poljski levičarski kulturni agitatorji! 

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\BLASFEMIJA\afcd3214dbe4bbaf04e6677b140ccea5.jpg 

Blasfemija s križanim Jezusom

Pri tem pa ni čudno, da se jim je v besedilo »čisto slučajno« prikradlo kar nekaj političnih aktualizmov, ki pa so se hitro porazgubili v vsesplošnem, mestoma pamfletskem kopičenju znakov. Znake je bilo sicer težko dešifrirati, čeprav so delovali plakatno. Gledalce in poslušalce pa seveda politični agitatorji niso pozabili pozvati, da se naj prepustijo atmosferi skupnosti, ki se, prenasičena in utrujena, čedalje bolj pogreza v neobčutljivost in pasivnost … Sicer pa izpeljava motiva za takšno ceneno prireditev meji že na diskrepanco med politiko in brezbrižnim hedonizmom slehernika, da blasfemijo niti ne omenjamo.

Fotografije so s spleta.

Vira: Večer in s spleta.

Zbral in uredil: Franci Koncilija

FILOZOFIJA NEDELA

Knjiga francoske ekonomistke Corinne Maier  Dober dan, lenoba je med francoskimi lastniki kapitala odjeknila kot svoj čas Komunistični manifest med delavstvom… Končno je nekdo napisal nekaj za normalne ljudi, ki jih delo dolgočasi in jim je poleg tega še naporno… Čeprav je knjiga na prvi pogled videti kot zabavno čtivo, ima prevratniško vsebino. S strategijo aktivne neangažirosti na delovnem mestu je Corinne Maier teoretično oborožila novodobne lenuhe. Njena osrednja misel je, da v sedanjem uradniškem in napol podržavljenem podjetniškem okolju lahko preživiš tudi, ne da bi se pretegnil od dela. Trditev, da taka drža pogosto (pa ne samo v Franciji) celo pomaga pri vzponu na družbeni lestvici, pa nam bo gotovo vsem v spodbudo.

Corinne Maier

Corinne Maier (40) psihoanalitičarka in ekonomistka, je avtorica vrste publicističnih del. Zaposlena je na oddelku za raziskave in razvoj v državnem podjetju za proizvodnjo in distribucijo električne energije. Ko je že pred leti objavila knjigo Dober dan, lenoba ali o umetnosti da na delovnem mestu naredimo čim manj, se ji ni niti sanjalo, da bo izzvala vrsto nasprotujočih si odzivov v javnosti. Mnogi so jo obtožili da »pljuva v lastno skledo«, uprava njenega podjetja pa je proti njej uvedla disciplinski postopek. Na srečo so jo zaščitili sindikati.
Vse to in pa aktualna tema je pripomoglo k temu, da je knjiga Dober dan, lenoba prišla na vrh najbolj prodajanih knjig v Franciji, v svetovnih medijih pa je postala tema živahnih razprav. Knjigo so doslej prevedli že v 24 svetovnih jezikov.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\2 - DOBER DAN LENOBA - CORINNE MAIER\gettyimages-599302180-612x612.jpg
Corinne Maier

KNJIŽNI NASVETI, KAKO V SLUŽBI LENUHARITI 

V vsakem podjetju obstajajo takšni, ki za svojo plačo pravzaprav ne naredijo nič. Corinne Maier pa se je odločila, da bo s to ugotovitvijo tudi nekaj zaslužila – in napisala je knjigo. V knjigi z naslovom Bonjour Paresse oziroma Pozdravljena, lenoba razlaga, kako lahko uslužbenci francoskih podjetij obdržijo službo, ne da bi za svojo plačo kaj naredili. Vodilni v podjetju so prepričani, da knjiga, ki je napisana v komično-anekdotičnem slogu, meče slabo luč na njihovo podjetje, čeprav ga pisateljica z imenom nikjer izrecno ne omenja. Kot svetovalka za gospodarstvo je Maierjeva zagotovo vedela, o čem govori, ko je bralcem svetovala, da je najpametneje dobiti nekoristno delovno mesto, kot je denimo mesto svetovalca oziroma strokovnjaka. 

ZAKLJUČEK

Corinne Maier je leta 2005 obiskala tudi Slovenijo in navdušila tudi Slovence, ki pa po izročilu niso ljubitelji nedela ampak dela. Dejstvo je, da je Maierjeva napisala tisto, kar si o delu misli večina ljudi: da jih delo dolgočasi in jim je poleg tega še naporno. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\2 - DOBER DAN LENOBA - CORINNE MAIER\Corinne-maier-2012.jpg

Tako je Maierjeva s strategijo aktivne nedelavnosti na delovnem mestu teoretično oborožila novodobne lenuhe. Čeprav knjiga nima kakšne posebne literarne vrednosti, je vsekakor prijetno, predvsem pa duhovito branje, primerno za dopustniške dni, ko lenuharijo tudi tisti najbolj pridni in delovni ljudje.

Fotografije so s spleta.

Vir: Revija Mag, Dnevnik in s spleta.

Zbral in uredil: Franci Koncilija

PABLO PICASSO (1881–1973) JE BIL KOMUNISTIČNI SLIKAR!

DRAGA RAZSTAVA PICASSOVIH DEL

V Zagrebu je bila že aprila 2013 dolgo napovedana razstava 56 slik in kipov enega najslovitejših slikarjev 20. stoletja Pabla Picassa, ki je v svojih delih izrekal za komunistične ideale, kot sta humanost in enakost med ljudmi.

Projekt, ki so ga zavarovali pri hrvaškem podjetju Croatia osiguranje (to je precedens v kronologiji te potujoče razstave), je bil vreden 670 milijonov evrov ali, kot je premraženim gospem v krznu in njihovim spremljevalcem po dolgih urah čakanja v hladni noči povedala takratna hrvaška ministrica za kulturo Andrea Zlatar Violić, »desetkrat več od proračuna, ki ga ima Hrvaška za kulturo«. Gre za del zbirke pariškega Picassovega muzeja, ki ga je med več kot 5000 umetninami izbrala ravnateljica muzeja Anne Baldassari in potuje po Evropi in na ta način zbira denar, medtem ko prenavljajo stavbo, v kateri domujejo Picassove umetnine. Pred razstavo v Zagrebu je bila razstava tudi v Sloveniji. Leta 2011, ko so še zatrjevali, da bodo dela s potujoče razstave spomladi 2013 že na varnem v Parizu, se je Baldassarijeva nadejala, da bo s Picassom zbrala 23 milijonov evrov. Prenova zgradbe pa je stala okoli 45 milijonov evrov.

Pablo Picasso: Portret Dore Maar (olje na platnu, 1937); Musée national Picasso, Pariz.

PABLO PICASSO JE BIL KOMUNIST

Eden najslovitejših slikarjev 20. stoletja Pablo Picasso, danes obvezen del slikarske izobrazbe, hkrati pa poleg Warhola najbolje prodajani avtor leta 2012, se je s svojimi umetninami izrekal proti nečlovečnosti in zahteval enakost med ljudmi. Sicer se ni branil življenjskih užitkov, a po prepričanju je bil komunist, trdijo njegovi poznavalci Leta 1944 se je pridružil francoski komunistični stranki, potoval na mednarodno mirovno konferenco na Poljsko in leta 1950 prejel celo Stalinovo nagrado miru. Ko si je partija tri leta kasneje drznila kritizirati Stalinov portret, ki ga je objavil v časniku Les Lettres Francaises, se je njegov odnos do Sovjetov ohladil. Do smrti je ostal zvest član partije, o vtikanju politike v umetnost pa je povedal: »Komunist sem in moje slikarstvo je komunistično slikarstvo … Toda če bi bil čevljar, komunist, rojalist ali karkoli drugega, čevljev ne bi nujno izdeloval na poseben način, ki bi izrazil moje politično prepričanje.«

Komunisti niso dobro izkoristili Picassovega genija. Zanje je bil odličen propagandni material, a po drugi strani so pod sovjetsko taktirko zatrjevali, da je sodobna umetnost buržoazna in dekadentna. 

Picasso se je tega dobro zavedal in vsestranskemu francoskemu umetniku Jeanu Cocteauju zaupal večno resnico: »Pridružil sem se družini in kot vse družine je tudi ta polna dreka.« 

VELIČASTNA RAZSTAVA V ZAGREBU

Picassova razstava v Zagrebu je bila postavljena strokovno in kakovostno. Pripovedovala je zgodbo o velikem umetniku, ki je svoj opus gradil v številnih, med seboj raznolikih slikarskih fazah. Od zgodnjih modrikastih in kasneje rožnatih del do kubizma, s katerim se je zapisal med največje zvezde 20. stoletja, in uvajanja elementov iz tujih kultur. Obširen in večinoma kvaliteten Picassov opus je bil takrat predstavljen v dvanajstih dvoranah razstavišča. Nekatera izmed ključnih del, so bila razstavljena poleg izbora manj znanih fotografij, ki umetnika prikažejo v novi luči. Recept mešanja znanega z manj znanim je bil zagotovo velik uspeh.

Fotografije so s spleta.

Vir: Mladina

Zbral in uredil: Franci Koncilija

KOZLOVSKA SODBA OB JURČIČEVEM LETU

Višnja gora

Slovensko ljudsko Gledališče Celje bo v petek, 1. oktobra 2021 krstno uprizorilo znamenito Jurčičevo predstavo Kozlovska sodba v Višnji Gori, prirejeno pred vsem za mlajše gledalce.

Za to predstavo so se celjski gledališčniki odločili, ker je leto 2021 Jurčičevo leto, pisatelj pa je umrl pred 140 leti, je na tiskovni konferenci povedala upravnica gledališča Tina Kosi.

Dramska uprizoritev

Tina Kosi je dejala, da je bilo treba Jurčičevo delo, ki je nastalo pred 150 leti, posodobiti, izrazila je tudi upanje, da bo Kozlovska sodba v Višnji Gori nadaljevala uspešno in veselo pot med mladimi.

Dramaturginja Tatjana Doma pa je povedala, da predstava govori o tem, kako se človeška neumnost, omejenost in hibe do danes niso prav nič spremenile. Po njenih besedah so iskali zgodbo iz preteklosti, ki bi tudi danes lahko komunicirala z mladim gledalcem. Ocenjuje, da se je Jurčič s predstavo poklonil pripovednemu mojstrstvu, ob tem pa mu je uspelo vse človeške slabosti oviti v humor. »V predstavi smo ohranili komičnost, dramatizacijo pa zapeljali v kriminalno prepletenko,« je še dejala Tatjana Doma.

Višnja Gora

Režiser predstave Luka Marcen meni, da je Jurčič mojster značajske komike. V središču Kozlovske sodbe v Višnji Gori je skupnost Višnjanov, glavno gonilo zgodbe pa je prepir, v katerem uživa cela vas.

Predstava govori o Lukežu Drnulji, ki neko popoldne v gozdu na skrivaj nabira listje za svojega kozla Lisca. Medtem vaški otroci in psi nadlegujejo njegovega kozla, ta pa zato iz domače veže pobegne pred njimi in se skrije za ograjo na vrtu Andraža Slamorezca. Njegov domnevni vdor na čudoviti zelenjavni vrt sproži prepir med Drnuljo in Slamorezcem, ki vodi v slavno kozlovsko sodbo. Zapletena pravda sproži spor med vaščani in jih razdeli na dva tabora – za kozla in proti njemu. Na sodišču pa se mimogrede razkrijejo skrivnosti meščanov, zamere in sovraštvo, ki krojijo odnose med njimi.

»Tokratna dramatizacija se ukvarja z rekonstrukcijo spomina in zgodbe, ki se ob novih in novih podatkih, ki isti dogodek kažejo z različnih perspektiv, ves čas spreminja in preobrača na glavo. Kaj je laž in kaj resnica? Komu sploh lahko verjamemo, če pa vsi lažejo? Sodna dvorana tako postaja gledališče, cirkus in kabaret, v katerem višnjanski modrijani predstavljajo svoja stališča,« še navajajo ustvarjalci predstave.

Višnja Gora

Ali potem še velja znameniti latinski pregovor, ki se glasi: »Tempora mutantur et nos mutamur in illis?« (Časi se spreminjajo in mi se spreminjamo z njimi).

Fotografije so s spleta.

Vir: STA in Večer.

Zbral in uredil: Franci Koncilija

NA ŠIRŠEM POREČJU REKE KRKE SE JE RODILO VELIKO ŠKOFOV

Na širšem porečju reke Krke, te še vedno zelene in čiste dolenjske   reke, se je rodilo kar enajst (11) slovenskih škofov in nadškofov. Sedem od njih je že pokojnih, štirje pa so še polni moči in evangeljskega navdušenja. Spodnji pregled krajev rojstva  slovenskih škofov tako obsega širše porečje reke Krke od izvira do izliva v reko Savo pri Čatežu.

Slapovi na reki Krki

V vasi Krka, kjer izvira reka Krka, se je rodil beograjski nadškof in metropolit msgr. dr. Franc Perko (1929 – 2008), v Šentvidu pri Stični pa se je konec 18. stoletja rodil lavantinski škof Franc Ksaver Kutnar (1793 – 1846).

Nadškof Franc Perko
Lavantinski škof Franc Ksaver Kutnar

Dol-vodnoob reki Krki,na Velikem Lipovcu pri Ajdovcu v Suhi krajini, pa se je rodil msgr. Janez Frančišek Gnidovec (1873 – 1939), lazarist, škof v Skopju, ki je pastoralno deloval pred drugo svetovno vojno v Makedoniji. Med Indijanci v Ameriki pa je misijonaril škof msgr. Friderik Baraga (1797 – 1868), ki je bil rojen v Knežji vasi pri Trebnjem, na Grmadi pri Trebnjem pa se je rodil msgr. dr. Alojzij Šuštar (1920 – 2007), ljubljanski nadškof in metropolit.

Škof Janez Gnidovec
Škof Friderik Baraga 
Nadškof Alojzij Šuštar

V Soteski pri Straži se je rodil msgr. Andrej Glavan(1943), prvi novomeški škof, v nekoliko odmaknjenem Kočevju pa se je rodil msgr. dr. Ivan Jurkovič (1952), sedaj jeapostolski nuncijv Kanadi.Na Velikem Kalu pri Mirni Peči pa se je rodil pravkar inavgurirani drugi novomeški škof msgr. dr. Andrej Saje (1966).

Škof Andrej Glavan
Nadškof Ivan Jurkovič
Škof Andrej Saje

Iz metropole Dolenjske pa izhaja Novomeščan msgr. Alojzij Turk (1909 – 1995), beograjski nadškof in metropolit, ki se je rodil v Bršljinu, na Jelendolu pri Škocjanu pa se je rodil msgr. Stanislav Hočevar (1945), salezijanec, kasnejši beograjski nadškof in metropolit, kjer deluje še sedaj. Zadnji škof, ki se je rodil v porečju reke Krke v Župeči vasi pri Cerkljah ob Krki pa je  msgr. Stanislav Lenič (1911 – 1991), ljubljanski pomožni škof.

Nadškof Alojzij Turk 
Nadškof S. Hočevar 
Škof Stanislav Lenič

NAPOTKI PAPEŽOV BENEDIKTA XVI. IN FRANČIŠKA NOVIM ŠKOFOM

Papež Benedikt XVI. je že 13. septembra 2010 v govoru okrog sto novo imenovanim škofom iz Amerike in Evrope na mednarodni konferenci v Vatikanu poudaril, da mora biti škof bistveno več, kakor samo upravitelj škofije. Njegova dejavnost se ne sme omejiti samo na vlogo vladajočega birokrata, organizatorja ali moderatorja škofijskega življenja; v prvi vrsti mora škof nad vsemi administrativnimi ukrepi oznanjati živo in dejavno vero. Dober škof vodi škofijo stalno v bratskem duhu in, preden nagovori sobrate, mora imeti pred očmi lastne pomanjkljivosti. Samo povezanost s Kristusom mu omogoča, da ustvarja ozračje zaupanja, sprejemanja, odkritosti in pravičnosti.   

Bivši papež Benedikt XVI.

Papež Frančišek pa je v nagovoru pri jutranji maši 27. januarja 2014 v Domu sv. Marte v Vatikanu spregovoril o tem, kakšni morajo biti škofje. Dobesedno je dejal: »Škofje niso imenovani zgolj zato, da vodijo neko organizacijo, ki se imenuje krajevna Cerkev. Škofje so maziljenci, imajo maziljenje in duh Gospodov je z njimi. Škofje, duhovniki in diakoni se moramo zavedati, da smo tudi slabotni in grešni,« je dejal papež. Vsi pa hočemo biti vsak dan tudi bolj sveti, bolj zvesti temu maziljenju. In to, kar napravlja Cerkev, to, kar daje Cerkvi edinost in sinodalnost, je oseba škofa, v imenu Jezusa Kristusa, kajti tudi on je bil maziljen. V tem maziljenju in posvečenju je namreč moč krajevne cerkve, ki jo sleherni

Papež Frančišek

škof pooseblja in predstavlja. Maziljenje škofov, duhovnikov in diakonov jih približuje Gospodu in jim daje veselje in moč oznanjati vstalega Kristusa in vero v evangelij. Drugače Cerkev ni mogoče razumeti…

Fotografije so s spleta.

Viri: Družina in s spleta.

Zbral in uredil: Franci Koncilija