V ponedeljek, 5. junija 2023, na njen rojstni dan, je v Slovenijo že tretjič prišla Laurie Anderson, ki velja za ikono popartovske avantgarde in pionirko elektronske glasbe. Nastopila je v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani. Laurie Anderson je vizualna umetnica, komponistka, pesnica, fotografinja, režiserka, elektronska umetnica, vokalistka in instrumentalistka.
Pionirka avantgardne umetnosti Laurie Anderson živi in ustvarja v New Yorku. Njen novi projekt Let X=X temelji na zgodbah in zunajserijskih vizualnih upodobitvah albuma Big Science, ki mu je dodala nove skladbe. Od leta 2008 je bila poročena s pokojnim legendarnim ameriškim rokovskim glasbenikom Loujem Reedom, sedaj pa pri svojih 76. letih, še vedno neumorno ustvarja in hodi na turneje in gostovanja. Je kritična pripovedovalka zgodb in nastavlja ogledalo družbi, pa ne na revolucionarno neposreden način, temveč skozi subtilne uglasbene pripovedi, satire, kjer je nežna, ogorčena in hkrati vzhičena nad lepoto življenja, vedno s pogledom naprej in močno vizionarsko govorico o svetovih, ki bi jih lahko živeli vsi ljudje…
Laurie Anderson z možem, slavnim glasbenikom Loujem Reedom, novembra leta 2011, slabo leto in pol, preden je umrl.
»Pred kratkim sem razmišljala o delu kot elementu naše hiper-posredovane kulture, kjer moraš vsako stvar, ki jo narediš, komentirati: Nenehno se ocenjuješ v tej samoustvarjeni kulturi nadzora, v kateri smo. Utrujajoče je. Nisem umetnica, ki želi spremeniti svet. Nočem biti tovrstna misijonarka, svet mi je preprosto všeč,« je o svojem delu in življenju zapisala umetnica Laurie Anderson.
»V minoritski knjižnici ptujskega samostana svetega Petra in Pavla, ki je ena najbogatejših cerkvenih knjižnic v Sloveniji, hranijo okoli šest tisoč knjig, kjer je svetloba pritajena, temperatura pa nekoliko nižja. Tako mora biti. Imeti knjige, tudi če so stare in dragocene, namreč ni zadosti – zanje je treba tudi ustrezno skrbeti. Pa ne samo glede varnosti, ščititi jih je treba tudi pred požari, vlago, neugodnimi temperaturami in svetlobo, ki ne sme biti močna«, je povedal prijazni samostanski knjižničar pater Milan Kos, ki vzorno in z ljubeznijo skrbi za ta slovenski biser kulturne dediščine.
V minoritski knjižnici hranijo številne dragocene knjige in dokumente, med njimi faksimile celotnega Svetega pisma, Trubarjev Novi testament, ki je edinstven v celoti ohranjeni primerek na svetu, Teorijo glasbe iz leta 1558; na vse te kulturne znamenitosti so minoriti zelo ponosni. Knjižnica pa ne hrani le verskih knjig – to je svetih pisem in drugih liturgičnih knjig – temveč tudi številna dela s področja prava, zgodovine, matematike, fizike, biologije, filozofije … Veliko knjig je – poleg v latinščini – pisanih v nemški gotici.ž
Muslimanska sveta knjiga Koran
»Poleg tega imajo minoriti na Ptuju tudi knjigo, ki je tukaj morda ne bi pričakovali – Koran,« je povedal p. Kos. Gre za nemški prevod svete muslimanske knjige, pisane v arabščini. Za muslimane Koran takrat, ko je preveden v drug jezik, ni več sveta knjiga. Delo izvira iz leta 1659, kako je prišlo v minoritsko knjižnico, pa ni znano.
Pater Milan Kos v knjižnici
V knjižnici pa se nahajajo še drugi zvezek originalne Valvasorjeve Slave Vojvodine Kranjske, Don Kihot in Robinson Crusoe. Tudi posvetna literatura iz samostana ni bila izključena, saj so bili izobraženi patri odlični poznavalci kulture in umetnosti.
Daniel Defoe: Robinson Crusoe
Najstarejši trije dokumenti v knjižnici izvirajo iz devetega in desetega stoletja. Pravzaprav gre za fragmente, ki so bili uporabljeni kot ovitki treh »mlajših« knjig. Najbolj znan med njimi je Teodozijev zakonik. Prav neverjetno se zdi, da je tisto, kar naj bi prvenstveno ščitilo notranjost, od slednje pravzaprav veliko dragocenejše. »Hkrati pa so te knjige starejše kot samostan, ki je bil zgrajen leta 1239,«je povedal pater Milan Kos in poudaril, da je povprečna starost tamkajšnjih knjig okoli 300 let.
Prvi tržaško-koprski škof Matevž Ravnikar (1776–1845), ki se je rodil na Vačah, je v slovenski kulturni zgodovini prve polovice 19. stoletja znano in pomembno ime. V očeh starejše generacije slovstvenih zgodovinarjev z Antonom Slodnjakom na čelu je skupaj z jezikoslovcema Jernejem Kopitarjem ter Francem Metelkom sicer veljal za »preživelega kranjskega janzenista«, nasprotnika posvetne poezije in zagovornika starinske kmečke govorice ter zastarelih preteklih deležnikov. Kasneje pa so slovenski literarni zgodovinarji Ravnikarjevo delo na jezikovnem, prevajalskem in pripovedniškem področju pozitivno ovrednotili in ga celo imenovali »očeta slovenske proze«.
Toda Ravnikar ni bil le jezikoslovec, literat, prevajalec in šolnik, bil je tudi duhovnik, od leta 1832 do smrti leta 1845 pa celo prvi škof združene tržaško-koprske škofije. Pobudo za mednarodni znanstveni posvet, na katerem bi osvetlili lik Matevža Ravnikarja, je dal Inštitut za zgodovino Cerkve, ki deluje na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani. Posvet je potekal 18. in 19. aprila 2023 v Ljubljani in v Trstu, kjer je skupno nastopilo 21 slovenskih in italijanskih raziskovalcev, ki so odlično osvetliti Ravnikarjev lik in okoliščine, v katerih je deloval, najprej kot duhovnik, narodni buditelj in književnik v Ljubljani, nato kot gubernialni svetnik in končno kot škof v Trstu. Mednarodni znanstveni posvet sta finančno omogočila Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani in Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu, njegova častna pokrovitelja pa sta bila ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore in apostolski administrator tržaške škofije, nadškof msgr. Giampaolo Crepaldi.
Stolnica v Kopru
Stolnica v Trstu
Domače okolje, rod in družinske razmere so postavili temelje Ravnikarjevi osebnosti. Njegovo življenje je bilo do škofovskega posvečenja pretežno povezano s šolstvom, zlasti cerkvenim. Vanj je bil vpet kot bogoslovni profesor in ravnatelj semenišča.Ravnikarjev čas je bil tudi v znamenju slovenskega narodnega preporoda, ki pa je svoj razcvet doživel po njegovi smrti v revolucionarnem letu 1848. Pomemben je bil njegov prispevek k oblikovanju norme knjižne slovenščine, zlasti njegove jezikovne posodobitve v izdajah nabožnih in šolskih knjig. Posvečal se je tudi prevodom in priredbam knjig za šolsko in katehetsko rabo. Predstavljen je bil tudi Ravnikarjev prevajalski opus, zlasti »pozabljen« prevod Pentatevha in prevod spokornih psalmov iz hebrejščine ter analizirano semantično polje ljubezni v izvirniku ter v njegovem prevodu Pete Mojzesove knjige. Ravnikarjeva teološka in pastoralna usmerjenost je nedvomno temeljila na njegovi izobraženosti.
Drugi del znanstvenega posveta pa je bil posvečen Ravnikarjevemu izvrševanju škofovske službe v obdobju modernizacijskih reform v Habsburški monarhiji. Predstavljeni so bili razlogi za njegovo posvetitev za tržaško-koprskega škofa v ljubljanski stolnici, predvsem pa tržaško-koprska škofija in njen odnos z mestom Trstom v času Ravnikarjevega škofovanja. Predmet zanimanja je bila tudi predstavitev takratnega javnega šolstva v tržaško-koprski škofiji.
Organizacijski odbor
Vače, rojstni kraj škofa Ravnikarja
Iz Protokola tržaško-koprskega škofijskega ordinariata je med letoma 1831 in 1845 mogoče povzeti glavne vsebinske obrise Ravnikarjevega škofovanja. Njegov osebni pogled na stanje v tržaško-koprski škofiji je razviden iz vizitacijskih zapiskov. Pri škofovanju so mu bili v pomoč njegovi sodelavci, zlasti Mihael Verne. Škofova oporoka kaže na njegovo darežljivo srce. Znanstveni posvet je na koncu osvetlil tudi pomen tržaško-koprskega škofa Matevža Ravnikarja v slovenski in italijanski historiografiji ter publicistiki.
Hrvaška pisateljica, esejistka in prevajalka Dubravka Ugrešić
Sedemnajstega marca 2023 je v Amsterdamu umrla hrvaška pisateljica, literarna zgodovinarka, esejistka in prevajalka Dubravka Ugrešić (1949–2023). Bila je zagotovo najslavnejša in najbolj prepoznavna hrvaška pisateljica tudi v mednarodni kulturni javnosti. Njena dela so prevedena v več kot dvajset evropskih jezikov, prejela pa je tudi številne mednarodne nagrade, med drugim leta 2016 tudi mednarodno literarno nagrado vilenica. Kritično pisanje o nacionalizmu in vojnih zločinih jo je iz rodne Hrvaške pognalo najprej v Nemčijo, nato pa na Nizozemsko, kjer je tudi umrla.
Hrvaška esejistka in intelektualka Dubravka Ugrešić je na Filozofski fakulteti v Zagrebu diplomirala iz rusistike in primerjalne književnosti, nato je dolga leta delovala na tamkajšnjem Inštitutu za teorijo književnosti. Leta 1993 se je preselila najprej v Nemčijo, nato pa leta 2001 v Amsterdam. Preživljala se je s pisanjem ter kot predavateljica na evropskih in ameriških fakultetah.V svojih romanesknih in esejističnih besedilih se je ukvarjala z vprašanji položaja žensk, identitete in narodnosti, ki jih je odpiral razpad Jugoslavije in padec Berlinskega zidu v političnem in kulturnem smislu. S prodornim razmišljanjem se je uveljavila kot ena najvidnejših evropskih pisateljic in esejistk.
Naslovnice knjig Dubravke Ugrešić
Njeno delo zaznamuje redka kombinacija ironije, polemičnosti in sočutja. Zaradi kritičnega pisanja o nacionalizmu in vojnih zločinih ob razpadu nekdanje Jugoslavije so jo v rodni Hrvaški obtožili antipatriotizma ter jo razglasili za izdajalko, javno sovražnico in čarovnico. »Toda to so zgolj nepomembne podrobnosti. Šlo je preprosto za to, da na Hrvaškem nisem več mogla niti dihati. Kajti tega, kar se je dogajalo takrat, se ni dalo upravičevati z vojno, izrednimi razmerami ali čim drugim. Ljudje so dobesedno podivjali, poživinili. In tega nisem mogla prenašati – drugi so lahko,« je dejala pisateljica Dubravka Ugrešić.
Pisala je kratko prozo, romane in literarne eseje pa tudi scenarije, zanimale so jo postjugoslovanska stvarnost ter literarne in popkulturne teme. V devetdesetih se je še bolj posvetila esejizirani prozi in literarizirani esejistiki, objavljala je v evropskih revijah in časopisih. Tematizirala je krizo identitete in vprašanja narodnosti v družbenih, zgodovinskih, političnih in kulturnih kontekstih. Bila je tudi idejna začetnica in pobudnica za nastanek Leksikona YU mitologije. Pisala je o temnih straneh sodobnih družb, o homogenizaciji ljudi, ki jo povzročajo mediji, politika, religija, skupna prepričanja in trg, ter o izgnanstvu. Skratka, pisala je o stvareh, o katerih bi drugi raje molčali.
Dubravka Ugrešić
»Vsi si prizadevajo, da zgodovine ne bi bilo, da bi se zdelo, kot da se je vse začelo včeraj; nenehno se ustvarja pozaba, in to na več različnih ravneh. Tako nas politiki na primer prepričujejo, da živimo v najboljšem od možnih svetov, in nam vlivajo strah pred kakršnim koli tveganjem. Zato tudi ves svet molči, češ, ne spreminjajmo ničesar, ker je lahko kvečjemu slabše.«
V Narodni galeriji v Ljubljani so v torek, 25 aprila 2023, slovesno odprli razstavo, ki so jo poimenovali Rembrandt. Grafike največjega starega mojstra. Slike so iz muzeja Rembrandtova hiša v Amsterdamu. Po besedah kustosa Jochemavan Eijsdena je bil Rembrandt mojstrski inovator. Rembrandt je ustvaril več kot 300 slik, kot umetnik pa je nenehno iskal nove možnosti, nove rešitve za ustvarjanje novih slik. Na razstavi je na ogled 57 njegovih izvirnih del na papirju in dve matrici, poleg tega pa 14 umetnin njegovih sodobnikov, kot so Pablo Picasso in drugi. Razstavo, ki bo odprta vse do 30. julija letos, je odprla ministrica za kulturo Asta Vrečko. Pregled mojstrovega vpliva na razstavi dopolnjuje še izbor desetih umetnin iz zbirke Narodne galerije; med drugim so predstavljena dela Martina Johanna Schmidta, Ivane Kobilca in Zorana Mušiča. »Tako predstavljamo tudi vpliv, ki ga je imel veliki umetnik na poznejše domače generacije,« so sporočili iz Narodne galerije.
Nizozemskega slikarja Rembrandta Harmenszoona van Rijna (1606-1669) uvrščamo med največje in najpomembnejše umetnike vseh časov. Rembrandtove slike so bile v nekaterih obdobjih sicer manj priljubljene, grafike pa so bile dejansko vedno visoko cenjene.Njegova Nočna straža je verjetno eno najbolj znanih velikih platen sploh. Poleg oljnih slik je ustvaril tudi številne grafike. Vsaka posebej je umetnina zase, in čeprav so grafike po velikosti včasih majhne, so likovno vedno izjemno bogate. V času življenja je bil znan prav po svojih grafikah.
Avtoportret Rembrandt in slika Nočna straža
Rembrandtov grafični opus je bil vir navdiha za številne umetnike, ki so mu sledili. Rembrandt je grafiko od vsega začetka uporabljal ne le za kopiranje lastnega dela in del drugih avtorjev, temveč je uvajal inovativne domislice, ki so bile prilagojene specifiki tega medija. Bil je tudi eden največjih inovatorjev v zgodovini jedkanice. Vedno si je prizadeval, da bi na najboljši način likovno izrazil zgodbo, ki jo je želel povedati. Redkokdaj se je ponavljal in vedno se je oziral za novimi rešitvami, zato se je kot umetnik hitro razvijal in med njegovimi zgodnjimi in poznimi jedkanicami so ogromne razlike. Rembrandt slovi tudi po svojih močnih kontrastih med svetlobo in temo. Z njimi je usmeril pozornost opazovalca na glavni prizor in poudaril dramatični učinek. Na začetku kariere je bilo njegovo senčenje zmerno, kasneje pa so kontrasti ostrejši.
Okrog leta 1640 se je Rembrandt začel zanimati tudi za krajine. Ustvaril je različne vrste jedkanic s krajinami, ki so se navezovale na njegove sprehode v okolici Amsterdama. Leta 1650 pa je Rembrandt izdelal več velikih, ambicioznih grafik, ki predstavljajo višek njegovega grafičnega ustvarjanja. Izvedel jih je izključno v suhi igli. Med njimi so tudi Trije križi (1653) ter dve verziji motiva Kristusa privedejo pred ljudstvo, ki so tudi na razstavi v Ljubljani.
Trije križi Kristusa privedejo pred ljudstvo
Mojstrova dela so na razstavi v Ljubljani razvrščena glede na tematike ali vidike ustvarjanja, ki so umetnika najbolj zanimali. Med najbolj znanimi grafikami, ki so na ogled na razstavi, je tudi Školjka, ki velja za mojstrovo edino tihožitje v grafični tehniki.
Školjka velja za mojstrovo edino tihožitje v grafični tehniki.
Na otvoritveni slovesnosti je bilo tudi strokovno predavanje Rembrandt in umetnost nizozemske zlate dobe. Predaval je soavtor razstave Jochemvan Eijsden iz Amsterdama. Razstava je plod odličnega in kakovostnega sodelovanja med Narodno galerijo in Muzejem Rembrandtova hiša, za povezavo obeh muzejev in pobudo za razstavo pa je zaslužen nizozemski veleposlanik v Sloveniji Johan Verboom.
Vitez poezije 2023 je postal pesnik Andrej Medved s pesmijo Ta čudežni otrok, otrok kot črn gost, »ki žari temno in zagonetno«! Strokovna žirija je v soboto, 22. aprila 2023, na sklepnem dejanju 23. Pesniškega turnirja, ki je potekal v okviru Slovenskih dnevov knjige v Mariboru, njegovo pesnitev ocenila za najboljšo neobjavljeno izvirno pesem. Favorit občinstva pa je bil Anže Brodnik, dijak Gimnazije Poljane iz Ljubljane.
Nagrajenec Andrej Medved in favorit občinstva dijak Anže Brodnik
Pesniški turnir so v Mariboru začeli prirejati že leta 2001 na pobudo Zore A. Jurič, ki je idejo za tovrstno prireditev povzela po romanu Marpurgi mariborske literarne zgodovinarke in pisateljice Zlate Vokač Medic. V njem je opisan srednjeveški viteški pesniški turnir na gradu Riegersburg. Izmed 105 prispelih pesmi je v soboto po odločitvi žirije, ki so jo sestavljali Jure Jakob, Veronika Šoster in Irena Novak Popov, po številnih dopisnih sejah in klavzurah zmagal pesnik Andrej Medved. Strokovna žirija je v utemeljitvi poudarila pesnikovo sugestibilno moč in zagonetnost. »To je pesem, ki žari temno in zagonetno, a tudi trajno in nepopustljivo; bralca mami, da se vedno znova vrača v njen žareči ris in uročen prisostvuje prvobitni moči pesniške besede,« so še zapisali v obrazložitvi.
Nagrajenec Andrej Medved
Zmagovalec in vrhunski pesnik Andrej Medved je za nagrado prejel kovano vrtnico, izdelek umetnostnega kovača Miha Krištofa, denarno nagrado v znesku 1.000 evrov ter redek izvod antologije svetovne poezije, Orfejev spev. Podeljena je bila tudi Prangerjeva nagrada Vizir za video poezijo, ki jo je po odločitvi selektorice, videografinje in režiserke Ivane Vogrinc Vidaliprejel 27-letni Aljoša Toplak za video pesmi Danes gledam skozi okno. »Glavni kriteriji, ki so me vodili pri izbiri, so inovativnost, avtorska vizija ter nedobesednost, potem me je zanimala tehnična izvedba, nisem ocenjevala poezije same, ampak me je zanimalo, na kak način je besedilo v interakciji z videom in obratno, predvsem sem torej vrednotila filmski, in ne pesniški jezik,« je še dejala selektorica za video poezijo Ivana Vogrinc Vidali.
Pisateljica Bernardine Evaristo in naslovnica knjige.
Bernardine Evaristo je postala slavna pisateljica šele pri šestdesetih letih. Leta 2019 je dobila znamenito literarno nagrado booker za roman Dekle, ženska, druga_i, skupaj s slavno angleško pisateljico Margaret Atwood.
Bernardine Evaristo je v knjigi Manifest: nikdar odnehati takole opisala tisti trenutek: »Prejetje nagrade booker je bila izkušnja, ki mi je spremenila življenje, še posebej, ker sem jo dobila za roman, ki tako slavi življenje črnih žensk. Nikoli ne bom pozabila svoje blaženosti, ko je predsednik žirije izrekel moje ime. To je bil epohalen zgodovinski trenutek za mene in literaturo.« Bernardine Evaristo bo v okviru Fabule 29. marca letos nastopila tudi v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani.Eden od rezultatov delovne etike, nepremakljivega značaja in seveda dejstva, da je zdaj znana pisateljica in da so življenja znanih javni interes, je knjiga Manifest: nikdar odnehati, ki je po mnenju literarnih kritikov »osupljiv in navdihujoč opis življenja in kariere«.
Do tridesetega leta ni bila pisateljica, ampak gledališčnica. Po izobrazbi je igralka, s kolegico pa sta ustanovili prvo britansko gledališko skupino za temnopolte ženske. Potem se je odločila, da bo pisala knjige, kakršne je v svetu okoli sebe pogrešala. S prvimi knjigami je doživela ogromno založniških zavrnitev pa nekaj malega kritiških potrditev. Ampak vseeno si je že pri drugi knjigi rekla, da bo nekoč dobila bookerja. Bernardine Evaristo pa razkrije tudi, kako si je tudi sicer v življenju pomagala s »strategijami osebnostnega razvoja«.
Prejemnici prestižne nagrade booker Margaret Atwood in Bernardine Evaristo.
Še vedno si, ko se loteva pisanja nove knjige, napiše afirmacijo, v kateri zatrjuje, da je krasna – preden sploh napiše eno samcato besedo. To ne pomeni, da se slepi ali da je trapasta. Pač pa se s tem napolni z energijo in pozitivnostjo v pričakovanju najboljšega možnega ustvarjalnega rezultata.
Optimizem in sploh pozitivna naravnanost sta v zahodnem intelektualnem – verjetno bi bilo treba dodati »patriarhalnem belem« – elitizmu sumljiva. Avtobiografski teksti umetnikov so praviloma precej boleči. Skoraj vedno so v jedru travmatične izkušnje. Ampak ko Evaristo zapiše, da je postala z vsako oviro bolj trdoživa in odločena, da gre dalje, ji bralci to verjamejo, ker s svojim delom in osebnostjo to dokazuje. Zato ni čudno, da je svoje boje morala izbojevati in jih še bojuje, bila je in ostaja upornica, nikoli pa ni bila fundamentalistka.
V 89. letu starosti je 3. marca 2023 umrl japonski pisatelj, nobelovec Kenzaburo Oe, literat, ki je veljal za kritika konformistične moderne družbe. V slovenščino sta prevedena dva njegova romana, Osebna zadeva ter Potrgajte poganjke, postrelite otroke. Pisatelj Kenzaburo Oe je bil znan po svojih miroljubnih in protijedrskih stališčih, pripadal pa je »generaciji pisateljev, ki jih je druga svetovna vojna globoko ranila, a so kljub temu upali na preporod«. Nobelovo nagrado je prejel že leta 1994. Kenzaburo Oe v svojih delih »s poetično močjo ustvarja domišljijski svet, v katerem se življenje in mitologija zlijeta v skrb zbujajočo sliko dilem, s katerimi se danes sooča človeštvo«, je pisalo v obrazložitvi Nobelove nagrade za književnost.
Pisatelj, ki poleg Jukia Mišime velja za najpomembnejšega japonskega avtorja po drugi svetovni vojni, je pisal pod vplivom francoskih eksistencialistov kot tudi ameriške literarne tradicije. V svojih delih se je ukvarjal z usodo posameznika v odtujeni, materialistično naravnani povojni družbi ter opisoval nasprotja med življem na s tradicijo zaznamovanim podeželju in bivanjem v velikih mestih.Pisatelja, ki se je rodil in odraščal na japonskem otoku Šikoku, ki ga je v svojih delih večkrat prikazoval kot mikrokozmos človeštva, so zaznamovale legende o lokalnih uporih, njegovo mladost pa je zasenčila tudi vojna z militaristično propagando. Po japonski kapitulaciji leta 1945 se je po pisanju AFP navdušil nad demokratičnimi načeli, ki so jih tedaj zagovarjale okupacijske sile ZDA. Pozneje je začel študirati francosko književnost na tokijski univerzi ter se poglobil v eksistencialistično filozofijo in renesančni humanizem. Že med študijem je začel pisati ter leta 1958 s knjigo Ulov (TheCatch) o temnopoltem ameriškem pilotu, ki so ga med drugo svetovno vojno zajeli japonski vaščani, prejel prestižno japonsko nagrado akutagawa za mlade avtorje. Zato ni nič čudnega, da se je že v začetku pisanja zavezal, da se bo osredotočal na obrobje družbe, in obljubil, da ne bo nikoli sodeloval z ljudmi na pozicijah moči.
Po letu 1963 je v svojih delih vedno več pozornosti namenjal stiskam ljudi, ki jih je tudi sam doživljal v svoji družini ob sinu, ki je bil duševno prizadet. Med njegova glavna dela uvrščajo romane Reja (1958), Osebna zadeva (1964) in Nogomet leta 1860 (1967), zbirke novel Naučite nas, kako naj premagamo našo norost (1969) in razpravo Zapiski iz Hirošime (1965). Leta 2013 je izdal roman Bannen Yoshikish (V poznem slogu). V njem opisuje potres, cunamije in jedrsko nesrečo na Japonskem leta 2011.
Povsem možno je, da je Leonardo da Vinci uporabljal rumenjak tudi pri izdelavi znamenite freske Zadnja večerja.
Stari mojstri, na primer Leonardo da Vinci, Sandro Botticelli in Rembrandt Harmenszoon van Rijin, so pri ustvarjanju svojih oljnih slik najverjetneje uporabljali beljakovine, zlasti jajčni rumenjak. Izvedenci so sledi beljakovin na klasičnih oljnih slikah sicer zaznali že prej, a so jih vedno pripisali onesnaženju. Nova študija, objavljena v zadnji številki revije Nature Communications, pa je zdaj pokazala, da so slikarji beljakovine pri slikanju verjetno uporabljali namenoma. Hkrati je omogočila vpogled v tehnično znanje starih mojstrov, najboljših evropskih slikarjev 16., 17. in 18. stoletja ter v to, kako so ustvarjali svoje umetnine.
»O tem ne obstaja veliko pisanih virov, hkrati pa doslej ni bila opravljena še nobena znanstvena študija, v okviru katere bi globlje preučili te stvari,« je povedala avtorica raziskave Ophelie Ranquet z Inštituta za mehanični procesni inženiring in mehaniko v okviru Tehnološkega inštituta Karlsruhe v Nemčiji. »Naša raziskava je pokazala, da je mogoče že z zelo majhno količino rumenjaka precej spremeniti lastnosti oljne barve in kako je lahko to koristno za umetnike.«
Z dodajanjem rumenjaka k barvi so očitno dosegli dolgotrajne učinke, ki niso bili povezani samo z estetiko. V primerjavi z barvo, poimenovano tempera, ki so jo izdelali stari Egipčani in ki vsebuje rumenjak, pigmente v prahu in vodo, daje oljna barva bolj intenzivne odtenke, omogoča gladke prehode med barvami in se hitro suši, zato jo je mogoče uporabljati tudi več dni po pripravi. Toda oljna barva, ki namesto vode vsebuje laneno ali žafrankino olje, ima tudi pomanjkljivosti. Z njo naslikane slike denimo hitreje potemnijo, na njih pa je tudi hitreje opaziti poškodbe zaradi izpostavljenosti svetlobi.
Rembrandt
Sandro Botticelli
Ker je bilo slikanje eksperimentalni proces, je možno, da so stari mojstri rumenjak dodajali novejšim vrstam barv, ki so se najprej, natančneje v 7. stoletju, pojavile v osrednji Aziji, preden so jih v srednjem veku prinesli v Evropo in v času renesanse v Italijo. Kemična reakcija med oljem, pigmentom in beljakovinami v rumenjaku neposredno vpliva na obnašanje barve in njeno viskoznost. »Umazano bela oljna barva je denimo zelo občutljiva na vlago, toda če jo premažemo z beljakovinskim premazom, postane veliko bolj odporna nanjo. Če pa bi radi gostejšo barvo, ne da bi ji dodali veliko pigmenta, lahko z rumenjakom ustvarite gosto zmes za impasto,« je pojasnila Ranquetova, pri čemer je mislila na tehniko slikanja, pri kateri barvo na podlago nanašamo v tako debelih plasteh, da ostanejo vidne poteze čopiča ali noža. Raziskovalci so v okviru svoje študije preučili tudi sliko Leonarda da Vincija, poimenovano Marija z nageljnom, ter dokazali, da je umetnik oljni barvi dodal rumenjak.
Leonardo da Vinci: Marija z nageljnom
Na sliki, ki je razstavljena v Stari pinakoteki v Münchnu, je to vidno na nagubanem obrazu Marije in otroka v njenem naročju. Oljne barve se namreč sušijo od zunaj navznoter, zato se nagubajo. Razlog za to utegne biti nezadostna količina pigmentov v barvi in raziskava je pokazala, da se lahko z dodajanjem rumenjaka temu učinku izognemo. Ker do gubanja pride v nekaj dneh, so Leonardo in drugi stari mojstri morda opazili ta učinek in dodatne koristne lastnosti rumenjaka v oljnih barvah, vključno z odpornostjo na vlago.
Državni sekretar Matevž Frangež, mag. Olga Karba in slikar Miro Peršolja
V hotelu Ljutomerčan v Ljutomeru so v začetku marca 2023 odprli razstavo likovnih del mednarodno uveljavljenega slikarja Mira Peršolje. Peršolja, ki živi in ustvarja v Milanu, se je rodil leta 1948 in ima korenine v Gornji Radgoni, saj od tam prihaja njegova mama. Je eden od umetnikov, ki so bili povabljeni k sodelovanju na beneškem bienalu leta 2017, najpomembnejši razstavi sodobne vizualne umetnosti v Evropi, in sicer na pobudo Republike Armenije po izjemno uspešni razstavi v armenski narodni galeriji v Erevanu. Leta 2021 je sodeloval tudi na bienalu v Firencah.
Razstavo sta s slikarjem Peršoljo odprla državni sekretar na ministrstvu za gospodarstvo, turizem in šport Matevž Frangež ter županja Občine Ljutomer mag. Olga Karba. Med vidnejšimi osebnostmi na dogodku je bil tudi konzul Republike Slovenije v Milanu Boris Antolič.
Slikar Miro Peršolja pravi, da so njegova dela realno in najboljše ogledalo njegove duše. Slike, ki jih je razstavil v hotelu, izžarevajo energijo, moč in neizmerno občutljivost, iz katere prihajata tako skromnost kot samozavest, včasih celo arogantnost, saj Peršolja s svojo izraznostjo preprostost povzdiguje v neizmerljivo neskončnost. Eksplozija barv presega potrebo po strogem jeziku in konvencionalnem pripovedovanju, pri tem prebija meje dovoljenega in očitnega ter dosega močne in vzvišene rešitve, ki omogočajo nezavedno dviganje proti vzvišenemu. Vmesnega položaja ni, delo Mira Peršolje je vznemirljivo ali moteče, nam je všeč ali pa nam ni.
Njegova dela nam prikazujejo privlačnost nasprotij, ki niso nikoli statična, ampak so v stalnem medsebojnem dialogu in se nenehno razvijajo. »Toda ne glede na to, ali so nam všeč ali ne, brez dvoma s platna izstrelijo kroglo naravnost v našo dušo. Gre za strel čiste energije, ki zadene naš obrambni sistem, ki je bil zgrajen na zgodovinskih modelih klasične estetike kulture lepote, dekadenčnega moralizma in sakralne ikonografije. Gre za strel, ki prodre v globino, in čeprav nas morda res ne pokonča, v nas spodnese obrambni mehanizem, ki vzbuja odpor do inovativnosti in iznajdljivosti ter vzbuja strah pred vsem novim. Vsako novo odkritje lahko namreč naš osebni sistem vrednot postavi na glavo,«so o umetniku povedali v predstavitvi.
Slike, razstavljene v hotelu, izžarevajo energijo, moč in neizmerno občutljivost. Iz nje prihajata tako skromnost kot samozavest, včasih celo arogantnost. Peršolja ustvarja že več kot 40 let. Med drugim je razstavljal v Združenih arabskih emiratih, Armeniji, Rusiji, Kazahstanu, v pripravi pa je velika razstava v Washingtonu v ZDA. V Slovenijo se je s svojimi deli vrnil po več desetletjih in za kraj razstave izbral prleško prestolnico Ljutomer, ker je v omenjenem hotelu bival in ustvarjal zadnjih pet mesecev. Peršolja je v svojem govoru med drugim kritiziral odnos Slovencev do likovnih ustvarjalcev. Kot je povedal, smo v Sloveniji glede umetnosti zelo zaprti, največja sramota pa da so akademski slikarji, ki so ustvarili svoj krog, v katerega ne spustijo talentiranih posameznikov, ki nimajo tega naziva: »V svetu ne poznajo takšnih manir, tam hočejo videti, kaj delaš. Z delom se preprosto dokazuješ. V 30 letih, kar hodim po svetu, sem srečal največje umetnike, ki ti dajo čutiti, kaj je umetnost, oni so mi dali več kot katerakoli akademija.
Dodal je še, da v Slovenijo ni prišel kritizirat,vendar apelira na vse odločevalce, da namenijo več sredstev za kulturo in za lokalne umetnike. Eno svojih slik je podaril tudi mestu Ljutomer.
Fotografije so s spleta.
Vir: Večer
Zbral in uredil: Franci Koncilija
Spletna stran Kulturnega društva Severina Šalija Novo mesto. Urednik: Franci Koncilija.
