Arhivi Kategorije: Zanimivosti

POGOVORNI VEČER O OPERI NA DOLENJSKEM

V sredo zvečer, 12. septembra 2018, je bil v Parku Rastoče knjige pri knjižnici Mirana Jarca pogovorni večer o operi na Dolenjskem. Znano je, da je po zaslugi in pod okriljem prizadevnih, nadarjenih in predanih članov Vokalne akademije Jurija Slatkonje, ki deluje pod okriljem Zavoda Friderika Ireneja Barage v sklopu novomeške škofije, Novo mesto postalo prepoznavno kot mesto, kjer uspešno deluje tudi glasbeno gledališče – opera. Navkljub slabim pogojem delovanja zavod dviguje raven produkcije, kar se odraža tudi na odličnem odzivu vedno številnejšega občinstva. V treh sezonah so uprizorili že tri operne premiere v lastni produkciji in celo v lastni glasbeni ustvarjalnosti: Krst pri Savici, Pod svobodnim soncem in Deseti brat. Vse tri opere so bile pri občinstvu odlično sprejete.

Na večeru v Parku Rastoče knjige je potekal zanimiv in sproščen pogovor o možnostih razvoja in prihodnosti opere na Dolenjskem, ki ga je vodila Jasmina Spahalić iz Brežic. Gosta večera pa sta bila skladatelj in pevec Tom Kobe ter skladatelj in pedagoško-umetniški vodja novomeškega konservatorija za glasbo Aleš Makovac. Sogovornika sta predstavila svoj pogled na uspešno opravljeno delo, na kar sta zelo ponosna. Poudarila sta, da so začeli tako rekoč iz nič, ko je bilo veliko improvizacije, vendar so z veliko optimizma in zagnanosti kmalu dosegli zavidljive rezultate. Najpomembnejše delo pa je gotovo opravila mezzosopranistka Irena Yebuah Tiran. V nadaljevanju pogovora je bilo kot rdeča nit ves čas prisotno dejstvo, da je glavna omejitev za razvoj opere v Novem mestu – pomanjkanje prostora. Izgradnja nove operne hiše je še vedno neuresničljiva, realno pa je pričakovati večnamensko dvorano.

Na koncu pogovora, ki je bil večkrat prekinjen s posnetki iz vseh treh oper, so si bili vsi enotni, da je opera čudovita umetnost, kjer se hkrati srečujejo tudi vse druge umetnosti, zato je opera kraljica umetnosti.

Pripravil in fotografiral: Franci Koncilija

OB STOLETNICI SMRTI FRANCOSKEGA PISATELJA MARCELA PROUSTA

V iskanju Proustovega sveta
Marcel Proust

18. novembra 2022 je minilo sto let od smrti izjemnega francoskega pisatelja Marcela Prousta. Obletnica je v Franciji in drugod po Evropi sprožila številne ponatise njegovih del, nove študije, razprave in razstave. Proustov romaneskni cikel Iskanje izgubljenega časa obsega sedem knjig, ki skupaj štejejo 3.000 strani, in predstavlja ikoničen Proustov svet, ki od nastanka do danes spodbuja k razmisleku, pa tudi k polemikam. Ob stoti obletnici smrti velikana svetovne književnosti, naslednika francoskih realistov in znanilca moderne proze 20. stoletja, Marcela Prousta (1871–1922), je skupaj z romanesknim ciklom Iskanje izgubljenega časa,  izšlo tudi delo Petinsedemdeset listov v prevodu, s spremno besedo pisateljice in prevajalke doc. dr. Katarine Marinčič (1968).

Marcel Proust je po mladostnih poskusih, med katere sodi tudi v slovenščino prevedena zbirka Radosti in dnevi, pri petintridesetih začel pisati roman Iskanje izgubljenega časa. Ta je nastajal do njegove smrti. Pariški saloni in obmorska letovišča so predstavljali Proustov resnični kot tudi literarni poligon. Pečat je pustil zlasti s podrobnimi opisi stvarnosti, pravzaprav evokacijami preteklih časov in prostorov, ki za posameznika niso ne zunanji in ne minljivi.

Petinsedemdeset listov
C:\Users\uporabnik\Desktop\2- ODBOR ZA PROMOCIJO KULT. DEDIŠČINE NM\ZAPISNIK ODBORA - RASTOČA KNJIGA - 30. 6. 2022\38 - KNJIŽNI SEJEM\MODEL - STO LET SMRTI PROUSTA\FOTKA - 3.jpg

Gre za pravi skriti literarni zaklad, saj je besedilo, ki obsega okrog 100 strani, dolgo časa veljalo za izgubljeno. Besedila so bila izvorno napisana okrog leta 1908, približno takrat, ko je Proust začel snovati cikel Iskanje izgubljenega časa, ki je v sedmih romanih izhajal med letoma 1913 in 1927. Knjigo Petinsedemdeset listov je hranil znameniti založnik Bernard de Fallois, ki je med drugim poskrbel za posthumno objavo številnih Proustovih del, vključno z nedokončanim romanom Jean Santeuil. Petinsedemdeset listov, ki jih je Fallois prvič omenil leta 1954 v predgovoru k Proustovi zbirki esejev in jih označil za dragocen vodnik k razumevanju knjige Iskanja izgubljenega časa, pa se dolgo časa ni pojavilo in šele predlani, tri leta po založnikovi smrti, ko so bili odkriti v njegovih arhivih in nato objavljeni. Prevajalka doc. dr. Katarina Marinčič je ob tem povedala: »Knjiga z naslovom Petinsedemdeset listov je zbirka fragmentov, nabor zapiskov in skic, nastalih v obdobju, ko je Proust začenjal snovati svoje véliko delo. Bralec cikla V iskanju izgubljenega časa bo v njem zagotovo prepoznal nekatere ključne proustovske motive, ponekod tudi že slog zrelega Prousta. Poglavitna vrednost teh besedil, ki se zdijo kot vrečka nebrušenih diamantov, pa je vendarle dokumentarna. Zanimiva so ravno zaradi svoje nedodelanosti, ker nam vsaj rahlo odstirajo Proustov ustvarjalni proces.« Ti prvi osnutki epohalnega dela so veliko odkritje, ki ga literarni sladokusci in oboževalci francoskega literarnega virtuoza nikakor ne smejo spregledati.

C:\Users\uporabnik\Desktop\2- ODBOR ZA PROMOCIJO KULT. DEDIŠČINE NM\ZAPISNIK ODBORA - RASTOČA KNJIGA - 30. 6. 2022\38 - KNJIŽNI SEJEM\MODEL - STO LET SMRTI PROUSTA\FOTKA KATARINE.jpg

Doc. dr. Katarina Marinčič

Doc. dr. Katarina Marinčič je zapisala, da Proustov veličastni opus pričuje za pravico do odvečnega. Citira Andréja Gida: »Presenetljivo je, da se takšne knjige pojavijo v dobi, ko dogodek zmaguje nad idejo, ko nam kar naprej zmanjkuje časa, ko se dejanje posmehuje misli, ko se kontemplacija zdi nekaj nemogočega in celo prepovedanega, ko se nam, ker si še nismo opomogli od vojne, zdi upoštevanja vredno le tisto, kar je koristno in nečemu služi. A nenadoma se nam Proustovo delo, napisano s tolikšno velikodušnostjo, brez vsakršnih sebičnih motivov, zazdi koristnejše in nam je v večjo uteho od številnih drugih del, katerih edini cilj je uporabnost.«

C:\Users\uporabnik\Desktop\2- ODBOR ZA PROMOCIJO KULT. DEDIŠČINE NM\ZAPISNIK ODBORA - RASTOČA KNJIGA - 30. 6. 2022\38 - KNJIŽNI SEJEM\MODEL - STO LET SMRTI PROUSTA\pogledi_radojka_vr_2_lasko.jpg
Radojka Vrančič
C:\Users\uporabnik\Desktop\2- ODBOR ZA PROMOCIJO KULT. DEDIŠČINE NM\ZAPISNIK ODBORA - RASTOČA KNJIGA - 30. 6. 2022\38 - KNJIŽNI SEJEM\MODEL - STO LET SMRTI PROUSTA\846617_267-proust.jpg
Prevedene Proustove knjige

In v slovenščini bo Marcel Proust vedno imel še en veličasten kontekst, gospo Radojko Vrančič (1916-2009),ki je imela darežljivo in nepozabno prevajalsko srce. V njegov svet se je poglabljala tri desetletja. Aleš Berger, ki ji je tako rekoč posvetil svojo veliko Prešernovo nagrado za prevajalstvo, je v spominih nanjo napisal: »Bila je žlahtna, starosvetno omikana in olikana postava iz nasilno pretrganih meščanskih časov, ki ni svoje provenience in z njo povezane usode ne objokovala ne poveličevala, temveč jo je dostojanstveno sprejela, samoumevno nosila in zgledno ‘izkoristila’ – po prevajalski plati.«

Fotografije so s spleta.

Viri: Delo, Večer, Dnevnik in Reporter

Zbral in uredil: Franci Koncilija

DECEMBER TUDI PRAZNIK ILUSTRACIJE

Galerija Vodnikove domačije v Ljubljani je s tradicionalnim decembrskim prodajnim Sejmom ilustracije, ki se je začel 1. decembra 2022, odprt pa bo vse tja do božiča,  že osmo leto zapored ponuja najboljše, kar ta hip premore slovenska ilustracija. Na sejmu je možen ogled in nakup okoli tridesetih ilustracij najvidnejših domačih ustvarjalcev različnih generacij, med njimi tudi dveh najstarejših avtoric, 95-letne Ančke Gošnik Godec in 94-letne Marjance Jemec Božič.  Sejem so dopolnili tudi z razgibanim spremljevalnim programom za otroke in odrasle. 

Sejem v Galeriji Vodnikove domačije poteka tako v živo kot na spletu, ponuja pa tudi skrbno izbran seznam del od originalov do printov in ilustriranih knjig sodelujočih avtoric in avtorjev. V prazničnem decembru pa lahko ljubitelji likovne umetnosti z nakupom razstavljenih del pomembno podprejo domačo likovno ustvarjalnost, saj so ilustratorji tudi letos na sejem prinesli svoja najboljša dela. Že po tradiciji je pomemben del vsakoletnega sejma ilustracije tudi druženje z ilustratorkami in ilustratorji, ko obiskovalci sejma osebno spoznavajo avtorje, z njimi klepetajo in jih kaj tudi povprašajo, ilustratorji in ilustratorke pa na ta način spoznavajo svoje občinstvo in kupce svojih del ter odgovarjajo na njihova vprašanja. 

Sejem ilustracij
December tudi praznik ilustracije

Razstavni prostori

Sejem ilustracije pa je bil zelo privlačen tudi za otroke. Organizatorji sejma so namreč v pravljičnem studiu razvili pripovedovalske kocke, prosojnice in pravljični zemljevid,s katerimi se otroci na sejmu tudi igrajo. Na enega od decembrskih nedeljskih dopoldnevov pa se je Vodnikova domačija spremenila tudi v veliko pripovedovalsko igralnico pravljic. 

Decembrski sejem

Mlade ilustracija kot umetniška zvrst zelo privlači.

Sejem iz leta v leto obišče vedno več obiskovalcev iz celotne Slovenije. Organizatorji so tega veseli, saj tako ilustracija postaja vedno bolj popularna, tudi s hibridno različico. Poleg tega še ugotavljajo, da se je zadnja leta ilustracija že dodobra emancipirala kot zrela, samostojna umetniška disciplina.

Fotografije so s spleta.

Vira: Delo in Dnevnik

Zbral in uredil: Franci Koncilija

GRAFIKE SLIKARJA VLADIMIRJA MAKUCA (1925–2016) RAZSTAVLJENE V MARIBORU

C:\Users\uporabnik\Documents\ZDRAVLJICA\PRAVO PRIJATELJSTVO\PRAVO PRIJATELJSTVO\1 - ESEJ O SMISLU ŽIVLJENJA\AAA - AAAA - PRISPEVKI V PRIPRAVI\MAKSIME IN MISLI\HOMAGE INGEBORG BACHMANN\ZGODBA PRESLIŠANE ŽENSKE\VLADIMIR MAKUC RAZSTAVLJA V MARIBORU\884702.jpg
Slikar in grafik Vladimir Makuc

Vladimir Makuc (1925–2016) je v slovensko likovno zgodovino zapisan prvenstveno kot umetnik grafike, vendar je v toku njegovega opusa večkrat prišlo do pomembnih prelomov, tako v tehničnem kot motivnem in idejnem smislu. Tako bo v Likovnem razstavišču Univerzitetne knjižnice Maribor do 16. januarja 2023 na ogled trinajst grafičnih del Vladimirja Makuca, nastalih med letoma 1969 in 1980, ki pa so del stalne zbirke Galerije Božidar Jakac v Kostanjevici.

Razstava Sodobne kulturne krajine predstavlja specifično obdobje umetnikovega delovanja, čas, kakor v spremni besedi k razstavi piše kustos Galerije Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki Miha Colner , ko je avtor s podobami v svojih delih namigoval na industrializacijo in avtomatizacijo. Preplet »naravnega« in »industrijskega« je zagotovo tisto, kar se opazovalcu ob prihodu na razstavo najprej zasidra v misel. Makuc svoj grafični svet gradi z veliko natančnostjo, pri čemer mu dobro služita uporaba črt in koordinatna mreža. V ta »sistem« nato umešča svoje ljube ikonografske motive: ptice, ženske, močerade, govnače.  

Kako torej brati Makučeve grafike, ki na prvi pogled zares kažejo na nekakšno nasilje, ki ga modernost izvaja nad naravo?

C:\Users\uporabnik\Documents\ZDRAVLJICA\PRAVO PRIJATELJSTVO\PRAVO PRIJATELJSTVO\1 - ESEJ O SMISLU ŽIVLJENJA\AAA - AAAA - PRISPEVKI V PRIPRAVI\MAKSIME IN MISLI\HOMAGE INGEBORG BACHMANN\ZGODBA PRESLIŠANE ŽENSKE\VLADIMIR MAKUC RAZSTAVLJA V MARIBORU\1.jpg

Domači kraški svet Makuc jasno zasidra med absciso in ordinato, zato se v njem (kljub obilju podob in podrobnosti) ne izgubimo, ampak ga lahko podrobno preučujemo. »Iskanje reda je pri Makucu skoraj obsesija, zdi se nam, da je odkrivanje reda razkrivanje skrivnosti o samem bivanju,« je zapisala umetnostna zgodovinarka Nadja Zgonik

C:\Users\uporabnik\Documents\ZDRAVLJICA\PRAVO PRIJATELJSTVO\PRAVO PRIJATELJSTVO\1 - ESEJ O SMISLU ŽIVLJENJA\AAA - AAAA - PRISPEVKI V PRIPRAVI\MAKSIME IN MISLI\HOMAGE INGEBORG BACHMANN\ZGODBA PRESLIŠANE ŽENSKE\VLADIMIR MAKUC RAZSTAVLJA V MARIBORU\FOTKA - 3.jpg
C:\Users\uporabnik\Documents\ZDRAVLJICA\PRAVO PRIJATELJSTVO\PRAVO PRIJATELJSTVO\1 - ESEJ O SMISLU ŽIVLJENJA\AAA - AAAA - PRISPEVKI V PRIPRAVI\MAKSIME IN MISLI\HOMAGE INGEBORG BACHMANN\ZGODBA PRESLIŠANE ŽENSKE\VLADIMIR MAKUC RAZSTAVLJA V MARIBORU\FOTKA - 4.jpg

Tudi kolegi arhitekti so umetniku potrdili, da v njegovih delih obstaja strogost in ne le čustvenost, in to ga je razveselilo. Grafike so asociativno in vsebinsko vezane na istrsko-kraški svet, na njegove ljudi (tudi na samega Makuca), živali in rastline. Makuc, po rodu Kraševec, je venomer iskal zelo konkretne motive, ki so zanj obenem predstavljali simbolno vez s kraškim prostorom. Ptica je njegov osrednji simbol, ki ga razume kot simbol miru … Makuc pa je z njo izrazil svoje občutje o krhkosti sveta, saj imajo ptice pri njem drobne nožice, ki jim na številnih grafikah preti tudi kakšen zobnik.

C:\Users\uporabnik\Documents\ZDRAVLJICA\PRAVO PRIJATELJSTVO\PRAVO PRIJATELJSTVO\1 - ESEJ O SMISLU ŽIVLJENJA\AAA - AAAA - PRISPEVKI V PRIPRAVI\MAKSIME IN MISLI\HOMAGE INGEBORG BACHMANN\ZGODBA PRESLIŠANE ŽENSKE\VLADIMIR MAKUC RAZSTAVLJA V MARIBORU\FOTKA - 5.jpg

Tudi lik ženske se na njegovih grafikah pojavi pogosto. Makučeva ustvarjalna pot se je raztezala skozi sedem desetletij in v tem času se je njegova poetika jasno spreminjala. Vselej pa je ostajal zvest motivni in slogovni determiniranosti v interpretaciji mediteranskega sveta. Barve, ki jih je uporabljal, se raztezajo od zemeljskih do nebeško modrih, vselej pa so subtilne, skorajda pritajene. Vztrajanje pri slovenski lokalni ikonografiji pa menda niti ni kakšna Makučeva posebnost: taka naklonjenost je značilna za velik del prve generacije mladih slikarjev, ki so jih na prizorišče naplavila petdeseta leta. To gibanje bi lahko za silo označili kot regionalizem, določimo pa mu lahko tudi njegovega predhodnika in velikega vzornika Lojzeta Spacala.

C:\Users\uporabnik\Documents\ZDRAVLJICA\PRAVO PRIJATELJSTVO\PRAVO PRIJATELJSTVO\1 - ESEJ O SMISLU ŽIVLJENJA\AAA - AAAA - PRISPEVKI V PRIPRAVI\MAKSIME IN MISLI\HOMAGE INGEBORG BACHMANN\ZGODBA PRESLIŠANE ŽENSKE\VLADIMIR MAKUC RAZSTAVLJA V MARIBORU\FOTKA - 6.jpg

Dolga predanost grafiki Vladimirja Makuca se je naposled začela izrekati v začetku osemdesetih let, ko je dejal, da je grafična plošča v 25 letih absorbirala ves njegov duh in vse energije. V osemdesetih letih, v času postmodernizma, je začel s slikarskimi poskusi. Vseeno pa se v zgodovino zapisuje predvsem in prvenstveno kot grafik.

Fotografije so s pleta.

Vir: Večer

Zbral in uredil: Franci Koncilija

NOVA SPOZNANJA O DELU SLIKARJA MATEJA STERNENA (1870–1949)

C:\Users\uporabnik\Desktop\2- ODBOR ZA PROMOCIJO KULT. DEDIŠČINE NM\ZAPISNIK ODBORA - RASTOČA KNJIGA - 30. 6. 2022\38 - KNJIŽNI SEJEM\NAGRADA PIRANESI\MATEJ STERNEN\54_sternen_show.jpg
Slikar Matej Sternen
C:\Users\uporabnik\Desktop\2- ODBOR ZA PROMOCIJO KULT. DEDIŠČINE NM\ZAPISNIK ODBORA - RASTOČA KNJIGA - 30. 6. 2022\38 - KNJIŽNI SEJEM\NAGRADA PIRANESI\MATEJ STERNEN\1594816989_7148080.jpg

V Narodni galeriji v Ljubljani so v sredo 30. novembra 2022 odprli razstavo Matej Sternen (1870–1949). Slikar Matej Sternen je po mnenju umetnostnih kritikov najbolj plodovit izmed četverice »slovenskih impresionistov« in bo tako po skoraj pol stoletja ponovno dobil poseben retrospektivni fokus, obsežno tridelno razstavo, na treh različnih lokacijah znotraj kompleksa Narodne galerije, ki razgrinja nova premišljevanja in spoznanja o njegovem ustvarjalnem opusu. Evidenca Sternenovih del je s to novo monumentalno predstavitvijo bogatejša za skoraj sto naslovov. Razstava, ki jo je pripravil ugledni kustos dr. Andrej Smrekar, bo na ogled do 9. aprila 2023.

Sternen je spoznal francoske impresioniste že med študijem na Dunaju leta 1893, podrobneje pa med letoma 1899 in 1905, ko je živel v Münchnu, poletja pa preživljal doma. Nekaj časa so tam študirali še drugi kasnejši slovenski impresionisti: Rihard JakopičMatija Jama in Ivan Grohar. Sternen je večino časa deloval v zasebni slikarski šoli Antona Ažbeta, kjer se je ukvarjal z interieri in človeško figuro. Izbor meščanskih motivov in poudarjanje telesnosti sta ga že takrat ločevala od omenjenih treh kolegov, ki so bili predvsem krajinarji. Matej Sternen je tudi edini med slovenskimi impresionisti, ki je dokončal akademijo na Dunaju.S sliko Rdeči parazol, ki je študija doživljanja sveta v naravni svetlobi, ki ustvarja barvne sence, zakrije pa podrobnosti in razgradi oblost figure, pa je dokazal, da je univerzalni impresionistični slikar.

C:\Users\uporabnik\Desktop\2- ODBOR ZA PROMOCIJO KULT. DEDIŠČINE NM\ZAPISNIK ODBORA - RASTOČA KNJIGA - 30. 6. 2022\38 - KNJIŽNI SEJEM\NAGRADA PIRANESI\MATEJ STERNEN\FOTKA - 3.jpg
Matej Sternen, Rdeči parazol  
C:\Users\uporabnik\Desktop\2- ODBOR ZA PROMOCIJO KULT. DEDIŠČINE NM\ZAPISNIK ODBORA - RASTOČA KNJIGA - 30. 6. 2022\38 - KNJIŽNI SEJEM\NAGRADA PIRANESI\MATEJ STERNEN\814926.jpg
Avtor razstave dr. Andrej Smrekar  

Rdečim parazolom  Sternen ni le dohitel kolegov, temveč je s tematiziranjem meščanskega preživljanja prostega časa ustvaril edinstveno moderno in urbano podobo. Slika je bila izpostavljena na več razstavah, tako v Franciji kot v Italiji, na katerih je bil motiv dame z rdečim senčnikom postavljen ob bok Sternenovim sodobnikom, kot sta bila Lovis Corinth in Nadežda Petrović, in starejšim mojstrom z Édouardom Manetom in Augustom Renoirjem na čelu.

»Z razstavo zbiramo nova spoznanja o Sternenovem delu, opozarjamo na nerešena vprašanja njegovega ustvarjalnega opusa in z množico umetnin in podatkov na enem mestu prispevamo drugačne interpretacije umetnikovega ustvarjanja,« je povedal avtor razstave dr. Andrej Smrekar.     

Ko se je Matej Sternen po študiju in delu na Dunaju in vMϋnchnu leta 1907 vrnil na Kranjsko, se je takoj priključil Jakopičevemu umetniškemu klubu Sava, skupini slovenskih slikarjev, ki so zaganjali umetniško življenje v Ljubljani, kjer pa ni deloval dolgo. Šele ko je v frančiškanski cerkvi v Ljubljani uspešno saniral poškodovane freske Matevža Langusa, pa je postal širše prepoznaven in popularen slikar. Pri razstavljenih Sternenovih risbah v Narodni galeriji so kustosi izpostavili, da je umetnik skoznje vzdrževal svojo drugačnost in identiteto.Bile so mu pripomoček za študij in risarsko rutino. Ohranile so se v skicirkah, med katerimi so tudi risbe njegove soproge, prav tako slikarke. Sternen je bil tudi pionir in vodilni slovenski restavrator prve polovice 20. stoletja. Matej Sternen je bil tudi zelo ugleden restavrator slik za Narodno galerijo. 

Prestižni portreti za petične meščane
Matej Sternen, Študija speče žene 

Tako so v obsežnem katalogu k razstavi predstavljena Sternenova izhodišča, njegovo slikarstvo, risba in grafika ter restavratorsko delovanje. »Popisana je literatura in vse slike, ki so jih strokovnjaki v Narodni galeriji v letih priprav na razstavo dokumentirali v ustanovi. Teh dokumentov je kar 446,«so poročali avtorji razstave. Pri postavljanju razstave so galeriji pomagali številni zasebni lastniki Sternenovih slik ter različne muzejske in raziskovalne ustanove.

Fotografije so s spleta.

Vira: Delo in Dnevnik

LANSKI BENEŠKI BIENALE Z REKORDNIM OBISKOM

Lanski 59. beneški bienale z glavno razstavo Mleko sanj , ki je potekala od 23. aprila pa vse do 27. novembra 2022, si je ogledalo rekordno število obiskovalcev; 800.000 ljubiteljev likovne umetnosti  22.500 pa je bilo obiskovalcev strokovne javnosti. Slovenijo je na  bienalu zastopal slikar Marko Jakše. Zaradi množičnega obiska se je število obiskovalcev razstave v primerjavi z letom 2019 povečalo kar za 35 odstotkov, kar je največje število obiskovalcev v 127- letni zgodovini bienala. 

Na bienale so povabili 213 umetnikov, ki so prišli iz 58držav. Zlatega leva za življenjsko delo sta prejeli nemška kiparka Katharina Fritsch in čilska pesnica, umetnica, filmska ustvarjalka in aktivistka Cecilia Vicuna. Zlatega leva za najboljšo nacionalno udeležbo pa je prejel britanski paviljon, v katerem je razstavljala Sonia Boyce. 

Predsednik beneškega bienala Roberto Cicutto je ob koncu bienala povedal, da je bil bienale »na tokratni izredno dobro obiskani ediciji – kljub majhni prisotnosti obiskovalcev z azijskega območja – odločen zagotoviti prisotnost ukrajinskih umetnikov, podprl je ustanovitev ukrajinskega paviljona in zagotovil razstavni prostor v Vrtovih, kjer so bila na ogled dela umetnikov, ki so ostali v svoji državi in so bili pogosto neposredno vključeni v odpor proti ruski agresiji.« 

C:\Users\uporabnik\Pictures\TA VESELI DAN KULTURE - 3. 11. 2022\TANA FRENCH - V GOZDU\PLEČNIKOVO LETO\BENEŠKE BIENALE - 2022\venice-2807245-640.jpg
Slovenijo bo na 59. beneškem bienalu zastopal slikar Marko Jakše

Slovenijo je na 59. beneškem bienalu zastopal slikar Marko Jakše z razstavo Brez gospodarja.

Beneški bienale je izpostavil tudi veliko odločnost in sposobnost kustosinje Cecilie Alemani, da je kljub omejitvam, ki sta jih prinesli dve najhujši leti pandemije covida-19, pripravila tako bogato in pomembno razstavo. Kustosinja Cecilia Alemani je izjavila, da 800.000 obiskovalcev dokazuje, da umetnost krepi sodelovanje, in da so po več mesecih izolacije ljudje želeli slaviti in videti umetnost v živo, v veseli in skupni izkušnji, ki so jo delili s številnimi prijatelji, družinami, sodelavci in ljubitelji umetnosti.

C:\Users\uporabnik\Pictures\TA VESELI DAN KULTURE - 3. 11. 2022\TANA FRENCH - V GOZDU\PLEČNIKOVO LETO\BENEŠKE BIENALE - 2022\FOTKA - 4.jpg

 »V takih časih, kot jasno kaže zgodovina beneškega bienala, nam lahko umetnost in umetniki pomagajo predstavljati si nove načine sobivanja in neskončne možnosti transformacije,« je še dodala kustosinja Cecilie Alemani.

Fotografije so s pleta.

Vir: Dnevnik

Zbral in uredil: Franci Koncilija

RAZPETOST MED LITERATURO IN GLEDALIŠČEM

https://iasstorage.vecer.com/data/Resources/00/00/00/00/00/00/09/50/37/09/9503709q1F5FBF12C09FCA0E27E3C46E9017CDFB_1200.jpg
Romaneskni prvenec Brede Pugelj 
https://iasstorage.vecer.com/data/Resources/00/00/00/00/00/00/09/50/33/34/9503334qFD7AE4F78231D0E3E4D1ABC7D5F34CD9_1200.jpg

V torek, 13. decembra 2022, je upokojena prevajalka, gledališka in filmska igralka Breda Pugelj v dvorani Frana Žižka v SNG v Mariboru predstavila svoj literarni prvenec – roman Cesta do proge, ki je izšel pri celjski Mohorjevi družbi. V treh zgodbah, ki se sestavijo v romaneskno celoto, protagonistke niso gledališke igralke, tako kot je avtorica Breda Pugelj, je pa v romanu dobro uporabila gledališko metaforiko.Tako je na koncu romana igre konec, vloga je odigrana, protagonistka nima več besedila in dvorana ostane prazna. 

Recenzent Tone Partljič je priznal, da je nalogo sprejel nerad, saj ga ljubitelji množično zasipavajo s slabimi rokopisi. Ampak ko je delo vendarle prebral, je poklical avtorico in se ji opravičil na vnaprejšnjo nenaklonjenost. Knjigo je z veseljem priporočil tudi založbi. In seveda v komediografskem duhu dodal: »Pri 87 letih je ta knjiga velik obet.«

Tone Partljič je o knjigi zapisal:»Tri ženske, tri usode. Tri življenjske zgodbe iz mesta ob cesti, ki vodi do železniške proge, rahlo zadenejo druga ob drugo. Marina, Katja in Veronika se morajo vsaka zase v Ibsenovi maniri soočiti z usodnim dogodkom iz svoje preteklosti. V inventuri svojih frustriranih in zapletenih življenj se spopadajo s travmatični vojnimi izkušnjami, odsotnimi očetovskimi figurami in fatalnimi materami. Pritegnejo s svojo danes vse pomembnejšo problematiko staranja in osamljenosti ter analizo odnosov med žensko in moškim. Vanje je vsajen globok humanizem. Nekoliko pozen, a vsekakor uspešen literarni debi dramske igralke Brede Pugelj.«

C:\Users\uporabnik\Desktop\DOAKONAT - ŽUPNIJA\1111 - SVETA EMA KRŠKA\ŽUPNIJA SV. EMA\POMEN HVALEŽNOSTI\VIDETI ČLOVEKA\RAZPETOST MED LITERATURO IN GLEDALIŠČEM\FOTKA - 2.jpg
Mariborski pisatelj in satirik Tone Partljič

Avtorica romana Breda Pugelj je na predstavitvi govorila predvsem o zgodovini nastajanja svoje literature. Že od mladih let je nihala med literaturo in gledališčem, vendarje kasneje prevladala ljubezen do gledališča, kjer je dosegla lepe uspehe. Vseeno je iskala poti za vzporedno pisno izražanje in postala tudi prevajalka, ko pa se je upokojila, si je rekla, da je skrajni čas za pisanje prave literature.

C:\Users\uporabnik\Desktop\DOAKONAT - ŽUPNIJA\1111 - SVETA EMA KRŠKA\ŽUPNIJA SV. EMA\POMEN HVALEŽNOSTI\VIDETI ČLOVEKA\RAZPETOST MED LITERATURO IN GLEDALIŠČEM\FOTKA - 3.jpg
C:\Users\uporabnik\Desktop\DOAKONAT - ŽUPNIJA\1111 - SVETA EMA KRŠKA\ŽUPNIJA SV. EMA\POMEN HVALEŽNOSTI\VIDETI ČLOVEKA\RAZPETOST MED LITERATURO IN GLEDALIŠČEM\FOTKA -.png

Knjigo je snovala dolgo, a se je trud izplačal, pravi Partljič, knjiga je tudi spretno sestavljena. Avtorica z bralcem ne sklene tako imenovanega avtobiografskega pakta, vendar pa je v zgodbah ubesedila tudi oziroma predvsem lastne izkušnje, lastno bolečino. Avtentična je bolečina, in to je važno, je rekla voditeljica predstavitve, urednica knjige Saška Ocvirk.

To je knjiga o samoti, predvsem o samoti žensk, pravi Partljič. Breda Pugelj izpisuje ženske, ki ostanejo brez svojih bližnjih v različnih fazah življenja: mlade ženske zapustijo partnerji, starejšim ženskam partnerji umrejo, mladim ženskam lahko umrejo tudi otroci (pretresljiva je zgodba o nenadni smrti otroka), starejši otroci pa živijo svoja oddaljena življenja …Odlomke iz zgodb je na predstavitvi interpretirala članica ansambla Drame SNG Maribor Minca Lorenci in treba je reči, da tako dobrega branja literature obiskovalci niso že dolgo slišali. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\DOAKONAT - ŽUPNIJA\1111 - SVETA EMA KRŠKA\ŽUPNIJA SV. EMA\POMEN HVALEŽNOSTI\VIDETI ČLOVEKA\RAZPETOST MED LITERATURO IN GLEDALIŠČEM\FOTKA - 4.jpg  Breda Pugelj

Breda Pugelj, rojena 1934 v Ljubljani, je upokojena dramska igralka. Igralsko pot je začela kot članica SLG Celje, potem se je leta 1959 zaposlila v Drami SNG Maribor, kjer je ostala stalna članica do upokojitve leta 1992. Igrala je vse, od naivk in karakternih vlog pa do osrednjih likov najbolj znanih klasičnih dramskih del. Pozneje je začela raziskovati vlogo umetnosti v psihoterapiji in se posvetila psiho-drami, plesni in glasbeni terapiji. Veliko se je ukvarjala z gledališko dejavnostjo za otroke in mladino. Prevedla je več kot trideset književnih in dramskih del ter strokovne literature. Doslej sta izšli njeni deli za otroke Škrat Matevž in Razigrana abeceda ter Želim, hočem, zmorem, dramska besedila, napisana za uporabnike VDC Polž.

Fotografije so s spleta.

Vir: Večer

Zbral in uredil: Franci Koncilija

ISKRENO PRIJATELJSTVO – IZJEMEN DAR IN IZREDNO DRAGOCENO

Iskreno prijateljstvo se praviloma odraža s paleto svojevrstnih žlahtnih kombinacij, kot so: naklonjenost, ljubezen, razumevanje, dobrohotnost, širokosrčnost, popustljivost, zaupljivost, očarljivost, nagajivost, spontanost, skrivnostnost, predanost in ljubeznivost. Čeprav večina izmed nas nosi v sebi bolj ali manj spodbudno izkušnjo prijateljstva, med nami obstajajo tudi srečni ljudje, ki so sposobni doživljati pravo, resnično, pristno in trajno prijateljstvo!

Kakšen pa je pravi prijatelj? Ob tem vprašanju večina izmed nas pomisli na človeka, ki nosi v sebi vse tiste lastnosti, ki jih že dolgo občudujemo pri drugih ljudeh in zaman iščemo pri samem sebi. Obenem pa je iskren prijatelj tisti, ki nam prvi ponudi roko, ko potrebujemo pomoč, ki zna mimogrede obrisati solze z našega lica, in ko nam je najhuje in smo v stiski, nam je pravi prijatelj vedno v oporo. Iskren prijatelj je tisti, ki se veseli naših uspehov in nas spodbuja v porazih, ki nas varuje pred brezupom, ki nam zna s svojim humorjem pričarati nasmeh na skremženem obrazu, ki ne pozna nevoščljivosti, zavidanja, škodoželjnosti, zamere in jeze.Pravi prijatelj spoštuje tudi naše odločitve in nam pomaga uresničiti sanje, zna pa nas razveseliti in osrečiti brez pravega razloga, zgolj zato ker nas ima rad in je naš prijatelj. Prijatelj je človek, ki, brž ko izve, da smo bolni, potrka pri nas z vrečko svežega sadja, z našo najljubšo knjigo, časopisom ali revijo v naročju. Kljub svojim obveznostim rad poklepeta z nami in nas še isti večer pokliče, da nam ne bi bilo dolgčas. Skratka, prijatelj je človek, vreden našega zaupanja.

C:\Users\uporabnik\Documents\ZDRAVLJICA\PRAVO PRIJATELJSTVO\FOTKA - 2.jpg

Pravi prijatelj nam ne bo nikoli rekel, da smo se zredili, postarali, da smo neurejeni, neokusno oblečeni, neprikupni in da smo videti slabo. Pravi prijatelj uživa v naši družbi in stori vse, da je lahko z nami. Brez strahu ga lahko povabimo na sprehod, v galerijo, na večerjo ali pa na nedeljski potep oziroma daljši sprehod – ne bo nam odrekel. 

Zato je pravi prijatelj resnično izjemen, enkraten in nezaslužen dar za tistega, ki se mu nesebično razdaja.

Fotografije so s spleta.

Gradivo izbral in uredil: Franci Koncilija

ZA OBNOVO ŽIČKE KARTUZIJE PODELILI PIRANESIJEVO ARHITEKTURNO NAGRADO

C:\Users\uporabnik\Desktop\2- ODBOR ZA PROMOCIJO KULT. DEDIŠČINE NM\ZAPISNIK ODBORA - RASTOČA KNJIGA - 30. 6. 2022\38 - KNJIŽNI SEJEM\NAGRADA PIRANESI\NAGRADA PIRANESI 2022\FOTKA - 1.jpg
Znamenita Žička kartuzija

V soboto, 26. novembra 2022, je v Avditoriju Portorož pod častnim pokroviteljstvom ministrice za kulturo Republike Slovenije, dr. Aste Vrečko, potekala že 39. mednarodna arhitekturna konferenca Piranski dnevi arhitekture, tokrat z naslovom Iskrena arhitektura. Konferenca se je zaključila s 33. slovesno podelitvijo priznane mednarodne arhitekturne nagrade piranesi 2022 v razstavišču v Monfortu v Piranu. Hkrati so podelili še druga priznanja ter odprli razstavo. Za prejem prestižne arhitekturne nagrade je bilo nominiranih 50 projektov iz enajstih evropskih držav. 

Žirija je piranesijevo nagrado dodelila arhitektom ljubljanskega ateljeja Medprostor za nadkritje zidov cerkve sv. Janeza Krstnika in začasni lapidarij v Žički kartuziji. Kot je zapisala žirija, so nagrajeni arhitekti v Žički kartuziji z inovativnim elementom pomične strehe, ki ustvarja novo funkcijo in reinterpretira ruševine, nakazali silhueto strehe. Tako so pokazali pogumen in občutljiv pristop k prenovi enkratne slovenske kulturne dediščine. 

Glavna iztočnica in nekakšna rdeča nit večera letošnje konference Piranski dnevi arhitekture ob podelitvi nagrad pa je bila iskrenost v arhitekturi. V nadaljevanju programa na slovesni podelitvi nagrad pa so udeleženci prisluhnili še devetim strokovnim predavanjem.

Arhitekturna rešitev nadkritja cerkve v Žičah

Na Slovenskem so bile skozi stoletja ustanovljene štiri kartuzije: Žička leta 1165, Jurklošter leta 1209, Bistra pri Vrhniki leta 1260 in Pleterje leta 1404, ki je edina še delujoča kartuzija na Slovenskem. Najstarejši del samostana v Pleterjah je gotska cerkev sv. Trojice, v samostanu pa se nahaja tudi knjižnica z okoli 6.000 knjigami, večinoma latinskimi. Kartuzijani pa so prepoznavni in izredno marljivi tudi na področju pridelave medu, vina in žganja.


C:\Users\uporabnik\Desktop\2- ODBOR ZA PROMOCIJO KULT. DEDIŠČINE NM\ZAPISNIK ODBORA - RASTOČA KNJIGA - 30. 6. 2022\38 - KNJIŽNI SEJEM\NAGRADA PIRANESI\NAGRADA PIRANESI 2022\FOTKA - 3.png

Kartuzija Pleterje

Različni viri, zgodovinske upodobitve Žičke kartuzije,ohranjene ruševine ter arheološke najdbe dokazujejo, da je Žička kartuzija klasičen primer kartuzijanske arhitekture, skoraj iz samih začetkov tega reda. Ker redovna pravila niso skoraj ničesar predpisovala glede gradnje, so v Žički kartuziji stavbe razporejene glede na obliko pokrajine. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\2- ODBOR ZA PROMOCIJO KULT. DEDIŠČINE NM\ZAPISNIK ODBORA - RASTOČA KNJIGA - 30. 6. 2022\38 - KNJIŽNI SEJEM\NAGRADA PIRANESI\NAGRADA PIRANESI 2022\FOTKA - 3.jpg

Kartuzija Žiče

V prvih začetkih se je kartuzija težko prebijala, samostanski prihodki so bili majhni, šele v 13. stoletju se je razvila in dosegla pravi razcvet, tudi po zaslugi privilegijev, ugodnosti in svoboščin, ki so jih podeljevali in darovali plemiči ter razni cerkveni dostojanstveniki, med njimi Otokar IV. Štajerski, koroški vojvoda Ulrik III., oglejski patriarhi in papeži, kasneje pa tudi Celjski grofje. Največji razcvet pa je Žička kartuzija dosegla v času zahodne shizme, ko sta katoliško Cerkev vodila dva papeža, eden iz Rima in drugi iz Avignona, takrat je namreč Žička kartuzija za dve desetletji postala metropola kartuzijanskega reda. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\2- ODBOR ZA PROMOCIJO KULT. DEDIŠČINE NM\ZAPISNIK ODBORA - RASTOČA KNJIGA - 30. 6. 2022\38 - KNJIŽNI SEJEM\NAGRADA PIRANESI\NAGRADA PIRANESI 2022\FOTKA - 4.png
Obnovitvena dela na kartuzijanski cerkvi v Žičah
https://iasstorage.vecer.com/data/Resources/00/00/00/00/00/00/07/88/98/35/7889835q9669A495D7A0D7EE8C4CC86EAE366DB8_1200.jpg

»Arhitekturne rešitve večinoma izhajajo iz razumevanja in spoštovanja konteksta. Zato se je tudi letošnja tema preizpraševala o iskrenosti arhitekturne misli, o iskrenosti projektanta, ko posega v prostor, o iskrenosti v materialnem izrazu, iskrenosti do investitorjev in nenazadnje iskrenosti do samega sebe. Arhitektura ni kilogram kruha, ki se ga da kupiti v trgovini, ampak je večplasten in zelo kompleksen način razmišljanja in izvajanja. Zato si je potrebno v času projektiranja postavljati zelo iskrena vprašanja. Še posebej, če arhitekt želi, da njegova arhitektura ni zgolj še en objekt, ampak da ima malo večjo začetnico A,« je povedala predsednica organizacijskega odbora in direktorica galerije Dessa Maja Ivanič.

Fotografije so s spleta.

Viri: Delo, Večer in STA

Zbral in pripravil: Franci Koncilija

REŠENA SLIKA MAKSA KAVČIČA

C:\Users\uporabnik\Pictures\TA VESELI DAN KULTURE - 3. 11. 2022\TANA FRENCH - V GOZDU\t-trbovlje-maks-kav_.jpg
Umetnina »sgraffita« akad. slikarja Maksa Kavčičeva tik pred uničenjem

Konec avgusta leta 2019 so v poslovnem delu nekdanje Strojne tovarne v Trbovljah nameravali skupaj s tovarno uničiti tudi stensko sliko iz leta 1953, sliko mariborskega akademskega slikarja, restavratorja, scenografa in pedagoga Maksa Kavčiča (1909 – 1973), ki je krasila eno od sten v poslovnem delu tovarne. Lastnik zgradbe je tuja trgovska družba, ki je na tem mestu zgradila trgovski center. 

C:\Users\uporabnik\Pictures\TA VESELI DAN KULTURE - 3. 11. 2022\TANA FRENCH - V GOZDU\REŠENA KAVČIČEVA SLIKA\FOTKA - 2.jpg
Akademski slikar, restavrator, scenograf in pedagog Maks Kavčič

V Trbovljah so bili na kraju rušenja tudi strokovni sodelavci zavoda za varstvo kulturne dediščine in ekipa ministrstva za kulturo. Bili so nemočni, ker umetnina ni bila evidentirana in popisana v register kulturne dediščine. A očitno sta »akcija« in alarmiranje javnosti, ki je sledilo, pomagala, saj se je že teden dni kasneje zgodilo, kar se praviloma pri nas nikoli ne zgodi, če ni pravne podlage: rešili so kulturno dediščino, ki ni bila evidentirana v registru kulturne dediščine. Lastnik je ustavil postopek rušenja. Poslikavo, ki je bila precej dobro ohranjena, so strokovnjaki za kulturno dediščino razrezali na štiri dele, jih okrepili in tako pripravili na prevoz. Pred ponovno postavitvijo sgraffita so bila potrebna še nekatera restavratorska dela.

C:\Users\uporabnik\Pictures\TA VESELI DAN KULTURE - 3. 11. 2022\TANA FRENCH - V GOZDU\REŠENA KAVČIČEVA SLIKA\FOTKA - 3.jpg
Sliki Maksa Kavčiča
C:\Users\uporabnik\Pictures\TA VESELI DAN KULTURE - 3. 11. 2022\TANA FRENCH - V GOZDU\REŠENA KAVČIČEVA SLIKA\FOTKA - 4.jpg

Tako so obnovljeno Kavčičevo umetnino slavnostno odkrili v petek, 2. decembra 2022, v zgornji avli Delavskega doma Trbovlje, kjer je delo, ki predstavlja industrijsko zgodovino kraja, našlo svoj novi dom.Petdeseta in šestdeseta leta prejšnjega stoletja so bila neverjetno naklonjena umetnosti. Za javne prostore so takrat različni naročniki množično naročali stenske slikarije, reliefe, praskanke in druga umetniška dela, ki so bila večinoma naročena pri takratnih vrhunskih umetnikih. Zadnja leta in desetletja pa smo priče masovnega uničevanja in izničevanja te dediščine, zakrivanja, zamolčevanja. Zato je toliko bolj pomembno, da se ta umetnost v javnem prostoru evidentira, popiše in s tem zavaruje.

Umetnostna galerija Maribor je pri tem opravila pomembno delo, objavila je javni poziv k evidentiranju in odkrivanju stenskih slik, grafitov, reliefov ter objavila natančno evidenco za področje, ki ga profesionalno pokriva. Odkritega vandalizma novih časov je samo v Mariboru na pretek, mnoga so doživela žalosten konec. 

Fotografije so s spleta.

Vir: Večer

Zbral in uredil: Franci Koncilija

ALI ZNAMO CENITI POMEN HVALEŽNOSTI?

Ljudje mnoge stvari v življenju jemljemo za samoumevne in pozabljamo biti hvaležni. Imamo streho nad glavo, hrano v hladilniku, oblačila v omari, srečo, da imamo zdrave potomce, vero, upanje in ljubezen, zrak, ki ga dihamo, čisto pitno vodo, telo in zdrave organe, ki toliko naredijo za nas. Občasno pozabimo na to, dokler teh stvari ne pogrešamo, še posebej če postanejo ogrožene.

C:\Users\uporabnik\Desktop\DOAKONAT - ŽUPNIJA\1111 - SVETA EMA KRŠKA\ŽUPNIJA SV. EMA\POMEN HVALEŽNOSTI\ALI  ZNAMO CENITI HVALEŽNOST\images_cms-image-000032386.jpg

Hvaležnost človeku lahko spremeni življenje. Zakaj? Ker ga spodbudi, da ceni tisto, kar ima, in se ne osredotoča na tisto, česar nima.

Iz cinika in pesimista, ki dvomi o vsem, se človek spremeni v pozitivno misleče bitje, ki ga v življenju vodi spoštovanje do vseh stvari. 

Hvaležnost spremeni človekov fokus. Če se človek osredotoča na negativne stvari, bo videl same težave in dileme. Če se osredotoča na pozitivne stvari, spozna lepoto in čudež življenja.

C:\Users\uporabnik\Desktop\DOAKONAT - ŽUPNIJA\1111 - SVETA EMA KRŠKA\ŽUPNIJA SV. EMA\POMEN HVALEŽNOSTI\ALI  ZNAMO CENITI HVALEŽNOST\maxresdefault.jpg

Tudi če gre kdaj kaj narobe, poskušajmo najti nekaj dobrega v življenjskih razmerah, v katerih se nahajamo. Bodimo prepričani, da bo na koncu vsemu navkljub vendarle nastalo nekaj dobrega.

Globoko v sebi moramo verjeti, da je pot do uspeha vedno hvaležen odnos do tega, kar imamo danes, prav zdaj, v tem trenutku…

Fotografije so s spleta.

Avtorica: Marjana Štern