Arhivi Kategorije: Zanimivosti

POGOVORNI VEČER O OPERI NA DOLENJSKEM

V sredo zvečer, 12. septembra 2018, je bil v Parku Rastoče knjige pri knjižnici Mirana Jarca pogovorni večer o operi na Dolenjskem. Znano je, da je po zaslugi in pod okriljem prizadevnih, nadarjenih in predanih članov Vokalne akademije Jurija Slatkonje, ki deluje pod okriljem Zavoda Friderika Ireneja Barage v sklopu novomeške škofije, Novo mesto postalo prepoznavno kot mesto, kjer uspešno deluje tudi glasbeno gledališče – opera. Navkljub slabim pogojem delovanja zavod dviguje raven produkcije, kar se odraža tudi na odličnem odzivu vedno številnejšega občinstva. V treh sezonah so uprizorili že tri operne premiere v lastni produkciji in celo v lastni glasbeni ustvarjalnosti: Krst pri Savici, Pod svobodnim soncem in Deseti brat. Vse tri opere so bile pri občinstvu odlično sprejete.

Na večeru v Parku Rastoče knjige je potekal zanimiv in sproščen pogovor o možnostih razvoja in prihodnosti opere na Dolenjskem, ki ga je vodila Jasmina Spahalić iz Brežic. Gosta večera pa sta bila skladatelj in pevec Tom Kobe ter skladatelj in pedagoško-umetniški vodja novomeškega konservatorija za glasbo Aleš Makovac. Sogovornika sta predstavila svoj pogled na uspešno opravljeno delo, na kar sta zelo ponosna. Poudarila sta, da so začeli tako rekoč iz nič, ko je bilo veliko improvizacije, vendar so z veliko optimizma in zagnanosti kmalu dosegli zavidljive rezultate. Najpomembnejše delo pa je gotovo opravila mezzosopranistka Irena Yebuah Tiran. V nadaljevanju pogovora je bilo kot rdeča nit ves čas prisotno dejstvo, da je glavna omejitev za razvoj opere v Novem mestu – pomanjkanje prostora. Izgradnja nove operne hiše je še vedno neuresničljiva, realno pa je pričakovati večnamensko dvorano.

Na koncu pogovora, ki je bil večkrat prekinjen s posnetki iz vseh treh oper, so si bili vsi enotni, da je opera čudovita umetnost, kjer se hkrati srečujejo tudi vse druge umetnosti, zato je opera kraljica umetnosti.

Pripravil in fotografiral: Franci Koncilija

Misel Mance Košir …

C:\Users\uporabnik\Desktop\88 - LET IVANKE MESTNIK - DRAŠČA VAS - 11.5. 2022\MISEL MANCE KOŠIR\094-MANCA.jpg

… Nihče ne more srečno živeti, če misli samo nase in na tisto, kar je njemu v prid …

Za drugega moraš živeti, da lahko živiš zase …!

                                                 Manca Košir

Skrivnost bivanja v Kovačičevi knjigi Etos prihodnosti

Katoliški kritični intelektualec Peter Kovačič Peršin je napisal novo zanimivo knjigo Etos prihodnosti, ki je izšla že leta 2021. To je eno redkih del slovenske personalistične filozofije, katere glavni predstavnik je bil že pred drugo svetovno vojno pisatelj in pesnik Edvard Kocbek (1904 – 1981).  Kovačič je prepričan, da katoliška verav sedanjem času s svojim tradicionalnim načinom oznanjevanja evangelija nagovarja vedno manj ljudi. Prav takoje Peter Kovačič prepričan, da se je še posebej v današnjem, tako negotovem času potrebno srečavati v nekem univerzalnejšem prostoru, v svetovnem etosu, ki za temelj predpostavlja svetovni mir. 

V tem smislu opazimo tudi osebno perspektivo avtorja, ki si zasluži vse spoštovanje zaradi vztrajanja v tej družbeni drži, posebej v Sloveniji, kjer je personalizem zaznamovan z družbeno in osebno zgodbo Edvarda Kocbeka in je bil glede na tradicijo krščanskega socializma popolnoma odrinjen na rob družbenega dogajanja, še posebej v socialističnem povojnem obdobju, hkrati pa tudi nikoli prav sprejet v katoliškem okolju. Peter Kovačič Peršin si spoštovanje zasluži tudi zaradi neutrudnega plavanja proti toku postmoderne in od neoliberalizma poškodovane sodobne civilizacije.

C:\Users\uporabnik\Pictures\CELJE - 4. MAJA 2022\ETOS SKRIVNOSTI BIVANJA\Hans .jpg

Švicarski teolog in filozof Hans Küng

Drugi zorni kot pa je ta, da avtor vsemu nasprotovanju navkljub v knjigi Etos prihodnosti nadaljuje in avtorsko oplemeniti idejo znanega švicarskega teologa Hansa Künga (1928 – 2021), avtorja tako imenovanega Weltethosa (svetovne etike). Peter Kovačič Peršin potrebo po religiozni odprtosti v moderne dileme sveta opremi s programskim prepričanjem o rešljivosti sveta le v polju univerzalno osvetljenega duha miru in sprejemanja različnosti. Kovačič je prepričan, da je etos prihodnosti možno doseči samo na podlagi strpnosti, živega in dejavnega ekumenizma, odprtosti, spoštovanja in sožitja med ljudmi, kar vse temelji na skupnem imenovalcu personalizma, kot ga je v svoji teoretični oddaljitvi od Hegla in Kanta z eksistencializmom zaznamoval danski filozof Søren Kierkegaard  (1813 – 1855), kasneje pa še Edvard Kocbek.

C:\Users\uporabnik\Pictures\CELJE - 4. MAJA 2022\ETOS SKRIVNOSTI BIVANJA\Kierkegaard.jpg
Søren Kierkegaard         
C:\Users\uporabnik\Pictures\CELJE - 4. MAJA 2022\ETOS SKRIVNOSTI BIVANJA\Kocbek.jpg
Edvard Kocbek

Izhodišče takega pojmovanja je seveda mogoče, če se v središče postavi »vprašanje človeka«. Gre za vprašanje, ki je na moderen način v filozofiji znanosti postalo aktualno z Immanuelom Kantom. Vse skupaj se je poslej razvijalo v posebno racionalno nastavljeno antropologijo, ki pa, kot avtor poudari z referenco na Martina Bubra, »ne zajema celotnega človeka«. Izhodišče Bubrovega dvoma o zadostnosti kantovske antropologije Petra Kovačiča pelje do ugotovitve Maxa Schellerja, ki je zapisal, da človek v nobenem obdobju sam sebi še ni bil tako problematičen, kot je v sedanjosti.To se kaže v novem obzorju mišljenja, v novem pojmovanju človeka, »ki ga sodobne naravoslovne in tudi že humanistične znanosti razumejo kot bitje, ki ga je mogoče povsem razložiti brez preostanka skrivnosti bivanja«. Še drugače povedano, uveljavlja se pojmovanje, ki človeka ne predvideva več toliko kot bitja svobode, sposobnega preseganja bioloških in zgodovinskih determinant, temveč predvsem kot bitje v posebni obliki biološko tehnološkega obstajanja. Scheller tako pojmovanje imenuje zatemnitev celovite podobe o človeku!

Ključ definicije človeka je namreč v tem, da je človek bitje preseganja, torej transcendence, vrata »večnosti« pa si odpira po »moralni uzavestitvi«, v zmožnosti duhovnega ozaveščanja. Zato je človek po eni strani bitje svobode, po drugi pa nujnosti. Je bitje narave, hkrati jo presega. Tako Peter Kovačič, avtor knjige Etos prihodnosti, vpelje tezo o človeku, ki ni le bitje zase, temveč je tudi znotraj duhovne bitnosti za drugega. Kot osnovno lastnost biti človek avtor poudari Kierkegaardovo misel, kjer gre za preseganje samega sebe in vstopanje v bivanje za drugega. Kierkegaard je v svojo eksistencialistično teorijo vstopil prek kritike Hegla in Kanta in zdi se, da je tak pristop blizu tudi Kovačiču Peršinu. 

V mrku vrednot, zapiše Kovačič Peršin, se je treba zateči k miru kot stanju duha in ključu vrednot proti surovosti ideoloških nagovorov in izključevanja. FOTO: Ints Kalnins/Reuters

V mrku vrednot, zapiše Peter Kovačič, se je treba zateči k miru kot stanju duha in ključu vrednot proti surovosti ideoloških nagovorov in izključevanja. 

Gre za notranji imperativ etičnosti, po kateri človek »postaja to, kar postaja«, torej za nekaj, kar presega »racionalistično utemeljevanje«.V sodobnem času se zaradi kontroverznosti modernosti odpira prostor za nov etos sobivanja, za počlovečenje človeka. Tako gre Etos sobivanja v preseganje moralnega funkcionalizma, etiki pa daje izvorni pomen – prve filozofije.

Knjigo Petra Kovačiča Peršina beremo kot poljudna dela Antona Trstenjaka, pisana v enciklopedičnem slogu. V resnici mu je glede personalističnih vprašanj enakovreden. V »analizi« prihodnosti se opre na kritiko Adorna in Horkheimerja, ki sta že po drugi svetovni vojni šla v kritiko in analizo »dialektike razsvetljenstva«, torej krize oziroma kritičnih momentov moderne.

C:\Users\uporabnik\Pictures\CELJE - 4. MAJA 2022\ETOS SKRIVNOSTI BIVANJA\naslovnica ZG POL.jpg

Knjigo Petra Kovačiča Peršina ETOS PRIHODNOSTI beremo kot poljudna dela Antona Trstenjaka, pisana v enciklopedičnem slogu.

Človeka, pravi, pa je treba videti v širši dimenziji, kot več kakor bitje, ki je definirano le iz razvojne teorije antropološke vede. Tu po Trstenjaku citira Rogerja Garodyja, ki je zapisal, da človek ni le to, kar je, ampak tudi to, kar še ni. Podobno pove Vekoslav Grmič, namreč: »Človek ni samo tisto, kar pač je, temveč je še bolj tisto, po čemer hrepeni, kar upa in ljubi.«

Ko avtor omeni Vladimirja Sergejeviča Solovjova, lahko pridemo na sled pravemu Kovačiču Peršinu, njegovemu »osebnemu eksistencializmu«, ki pokaže čistost njegove misli in njegovo spoštovanja vredno osebno integriteto. Solovjov je bil eden ključnih utemeljiteljev ruske filozofije. Tam postane predhodnik personalizma in nadaljevalec filozofije Nikolaja Berdjajeva. Ta je pomemben predvsem zato, ker je premočno vlival na francoskega personalista Emmanuela Moniera, intelektualnega in duhovnega vzornika Edvarda Kocbeka, slovenskega personalista, krščanskega socialista, politika in do neke mere človeka, ki je močno zaznamoval tudi intelektualno, politično in duhovno držo Petra Kovačiča Peršina.

C:\Users\uporabnik\Pictures\CELJE - 4. MAJA 2022\ETOS SKRIVNOSTI BIVANJA\220px-V.Solovyov.jpg
Vladimir Sergejevič Solovjov  
C:\Users\uporabnik\Pictures\CELJE - 4. MAJA 2022\ETOS SKRIVNOSTI BIVANJA\NBerdyaev.jpg
Nikolaj Berdjajev

Pri Solovjovu Kovačič Peršin zapiše nekaj, kar bi lahko v širšem smislu sporočila o sožitju različno mislečih ljudi in strpnosti videli tudi kot njegovo lastno usodo: »Poudariti velja, da ga je intelektualni, duhovni in družbeno angažirani razvoj privedel do ideje ekumenizma, ki je postala ena njegovih osrednjih preokupacij. Je prvi veliki ekumenist v ruskem pravoslavju, kar ga je osamilo v pravoslavnem okolju. Ideja ruskega personalista je bila v krščanstvo vpeljati »edinost  v različnosti«. V katolicizmu je bil Solovjev kot pravoslavec naklonjen institutu papeštva, v protestantizmu pa je znotraj prevlade sekularizacije videl možnost modernega človeštva, ki se je znašlo zunaj religiozne sfere. Sodobni tvorbi, pozitivizem in socializem, pa sta hoteli zavzeti prazno mesto, »ki ga je religija pustila v življenju in vednosti sodobnega omikanega človeštva«. 

Knjiga Petra Kovačiča Peršina Etos prihodnosti je zrelo delo personalistične filozofije v Sloveniji. Njeno in avtorjevo sporočilo je, da tudi ljudje, ki ne hodijo v tej smeri, lahko prepoznajo pot na isto goro, na katero vodijo različni pristopi. Ideja miru se seveda spogleduje z utopijo, toda postati mora vodilo politike, gospodarstva ter svetovnonazorskih in verskih skupnosti. Prihodnost sveta namreč pripada miroljubnim ljudem.

Fotografije so s spleta.

Vir: Delo

Zbral in uredil: Franci Koncilija

Društvo slovenskih pisateljev deluje že 150 let

Dušanu Mercu se bo predsedniški mandat iztekel prihodnje leto. FOTO: Tomi Lombar/Delo
Predsednik Društva slovenskih pisateljev Dušan Merc 

Društvo slovenskih pisateljev (DSP), pred leti so se imenovali Društvo slovenskih književnikov, je včetrtek, 21. aprila 2022, praznovalo 150- letnico ustanovitve društva. Predsednik društva Dušan Merc je v sporočilu za javnost poudaril, da je današnje delovanje društva sicer drugačno, kot je bilo v preteklosti, vendar njegovo temeljno poslanstvo ostaja nespremenjeno. Gre za neprekinjeno ohranjanje in spodbujanje slovenske literature in slovenskega jezika, saj so slovenski pisatelji že 150 let na poseben način zavezani jeziku, literaturi, kulturi in demokraciji.

Društvo slovenskih pisateljev, kot ga poznamo danes, je od ustanovitve zamenjalo več imen in generacij članov, imelo je tudi pomembno vlogo v času družbenopolitičnih premikov. Dušan Merc je ob jubileju društva na tiskovni konferenci, na kateri so predstavili programe društva, izpostavil zlasti obdobje po drugi svetovni vojni in pred osamosvojitvijo, katere »idejno jedro« je bilo prav društvo.

Fotografija: Društvo slovenskih pisateljev (takrat književnikov) je vilo na Tomšičevi sprva najelo, leta 1987 pa odkupilo. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
Sedež društva na Tomšičevi ulici v Ljubljani

Kot se je v 150 letih družba spreminjala, se je spreminjal tudi jezik, in prav ta je po Merčevem mnenju, kot je ob obletnici zapisal v sporočilu za javnost, »temeljno vezivo vseh let«, ko so kljub vojnam, političnim pretresom in neprestanim pritiskom uveljavljali »slovenske umetniške besede, pravico do lastnega jezika in tudi do demokracije«. Poleg tega, da je društvo zavezano jeziku, kulturi in literaturi, je zavezano tudi temu, da bo Slovenija ostala demokratična država. Po Merčevih besedah je društvo ne glede na raznolika prepričanja državljanov in svojih članov ostalo »enotno, skupno in v vseh pogledih zdravo«.

Začetki DSP segajo v leto 1872, ko je bilo društvo ustanovljeno na pobudo Davorina Trstenjaka. Postal je njegov prvi predsednik, v njem je bilo 52 književnikov, a je kmalu zamrlo. Nekoliko pozneje je bilo ustanovljeno Pisateljsko podporno društvo pod vodstvom Josipa Vošnjaka, a ga je avstrijska oblast razpustila. Zatem so ustanovili Društvo slovenskih leposlovcev, kmalu so naziv zamenjali za književnike, leta 1968 pa so društvu nadeli ime, kakršno nosi še danes.  Društvu so doslej predsedovali številni ugledni literati, med njimi le dve literatki, Mira Mihelič in Aksinja Kermauner. Ob 150-letnici delovanja bo društvo izdalo publikacijo z avtobiografskimi eseji devetih še živih predsednikov in ene predsednice društva, v katerih se spominjajo časa svojega predsedovanja.

Pisatelji so bili idejno jedro slovenske osamosvojitve. FOTO: Igor Modic/Delo
Pisatelji so bili idejno jedro slovenske osamosvojitve.

Poleg osrednjih programov, kot so mednarodni literarni festival Vilenica, Slovenski dnevi knjige, Povabimo besedo ter izdajanje revije Litterae Slovenicae, društvo prireja številne druge dogodke (literarne večere, okrogle mize, gostovanja, se povezuje z drugimi kulturnimi institucijami) ter tako skrbi za promocijo slovenskih avtorjev doma in v tujini.

Fotografije so s spleta.

Vir: Delo

Zbral in uredil: Franci Koncilija

Inkunabule, ki so shranjene v frančiškanski knjižnici v Novem mestu, bodo digitalizirane v sklopu projekta Incunabula Slovenica

Znano je, da v frančiškanskem samostanu v Novem mestu, kakor tudi v drugih samostanih po Sloveniji, hranijo izredno dragocene inkunabule. Izraz inkunabula izvira iz latinske besede incunabula (povoj, plenice). Pomembno je vedeti, da inkunabula ni rokopis, ampak knjiga, lahko tudi posamezna stran ali slika, ki je bila natisnjena v Evropi med letoma 1454 in 1500. Ohranjeni primeri so zelo redki in dragoceni.

Prva zabeležena uporaba besede incunabula kot izraza za tiskano gradivo pa se je glasila prima typographicae incunabula, kar pomeni »prvo rojstvo tiska«. Uporablja se predvsem zaradi  razlikovanja prvih tiskanih knjig od knjig, ki so bile izdane v poznem 17. stoletju. Strokovnjaki ocenjujejo, da se po vsem svetu nahaja okoli 27.500 del s skupno 550.000 kopijami. Dela, ki so bila natisnjena na začetku 16. stoletja, pa označujejo kot postincunabula.

Odboru za promocijo kulturne dediščine Novega mesta, ki ga vodi prof. dr. Miha Japelj, je 23. aprila 2022 njegov podpredsednik zasl. prof. dr. Jože Gričar poslal veselo sporočilo, da ga je doc. dr. Ines Vodopivec, pomočnica ravnatelja NUK-a iz Ljubljane in članica Sveta združenja Europeana, obvestila, da bo UNESCO v letu 2022 finančno podprl projekt Incunabula Slovenica v skupnem obsegu okoli 10.000 strani dragocenega gradiva. Tako lahko upravičeno pričakujemo, da bo izdatno sofinancirana tudi digitalizacija inkunabul, ki se nahajajo v novomeškem frančiškanskem samostanu.

Ines | Europeana Pro

Doc. dr. Ines Vodopivec je pomočnica ravnatelja NUK-a, ki se že dobro desetletje posveča digitalizaciji kulturne dediščine, novembra lani pa je postala članica sveta združenja Europeana. 

Doc. dr. Ines Vodopivec se trenutno ukvarja z evropskim projektom, ki osvetljuje umetnost branja v srednjem veku. Ob tem je povedala sledeče: » Za slovenski prostor pa je še posebej pomemben projekt digitaliziranja vseh ohranjenih inkunabul, prvotiskov, ki so svetovna dediščina in navsezadnje pripovedujejo o tem, kaj vse so brali ljudje na našem območju v obdobju prehoda iz srednjega v novi vek. Če kdaj, se je v času pandemije koronavirusa pokazal pomen digitalizacije kulturne dediščine, saj je bil to lahko v nekih trenutkih skoraj edini način, da se strokovnjaki in navsezadnje tudi zainteresirana javnost srečata z ustreznim gradivom. Po drugi strani pa še tako dostopni detajli digitaliziranega gradiva ne nadomestijo motrenja dragocenega predmeta v živo, zato bojazni, da bi digitalizacija ljudem odvzela željo po obisku muzejev, galerij in drugih dediščinskih ustanov, ni,« je prepričana doc. dr. Ines Vodopivec. Kvečjemu nasprotno. Z dediščino na spletu hraniteljice dediščine ozaveščajo o njenem pomenu in pokažejo, kaj imajo.

Izredno dragocena inkunabula

Pogledov na pristop k digitalizaciji, o kateri se v Sloveniji temeljiteje razpravlja komaj zadnjih 15 let, je več, ključ pa je v poenotenem pristopu. Na vprašanje razdrobljenosti skušajo v NUK-u odgovoriti z ozaveščanjem o pomenu rabe mednarodno uveljavljenih standardov in smernic, v zadnjem času pa so njihove dejavnosti usmerjene v razvoj digitalizacije na nacionalni ravni, posledica pa bi lahko bila digitalna platforma za povezovanje najraznovrstnejših predmetov iz različnih dediščinskih zbirk po državi.

Novomeška frančiškanska knjižnica sodi med bolj raziskane slovenske samostanske knjižnice. O dragocenosti fonda pričajo nekatere na novo odkrite inkunabule; ohranjenih je tudi več katalogov, ki dokazujejo, da so se redovniki resno ukvarjali s knjižnico.

D:\00 - ODBOR ZA PROMOCIJO KULTURNE DEDIŠČINE\DIGITALIZACVIJA DOKUMENTOV - KNJIŽNICE ITD\2 - DIGITALIZACIJA - GRADUL - 1418\KNJIŽNICA\KNJIŽNICA - 2.JPG

Zgledno urejena frančiškanska knjižnica

Med pomembnejšimi inkunabulami v knjižnici je znameniti rokopisni gradual (knjiga koralnega petja za mašo) na pergamentu, ki so ga frančiškani prinesli s seboj iz Bosne. Nastal je leta 1418 nekje v Italiji in s svojimi prelepimi poznogotskimi iluminacijami ter z velikostjo in težo še danes zbuja občudovanje. Rokopis je res veličasten, saj meri kar 50,5 cm v višino in 35 cm v širino, obsega 142 sočasno paginiranih folijev.

 Gradular

Renesančna vezava rokopisa v lesene platnice, prevlečene z belim usnjem, dva kovinska sklepa in po pet kovinskih gumbov na vsaki strani knjige samo še povečujejo njegovo lepoto. Gradual krasijo zelo lepe inicialke, poslikane s prizori iz krščanske zgodovine v živih barvah.

C:\Users\uporabnik\Desktop\ARHITEKT - JOŽE PLEČNIK\RAZSTAVA - PELKO\DUBA - NAGRADA\MODEL POSTAVITVE - NOVA REVIJA SODOBNE UMETNOSTI\36. SLOVENSKI GLASBENI DNEVI\NAGRADA SLAVKA GRUMA\IN MEMORIAM - IVE ŠUBIC\NM - FR - SKENIRANE INKUNABULE\CIPRIJ~1.JPG

Molitvenik patra CiprijanaNapasta v novomeški frančiškanski knjižnici

V knjižnici hranijo 39 inkunabul in precej kodeksov, dva iz 15. stoletja. Prvi je že omenjeni gradual, drugi pa je vsaj na pogled njegovo popolno nasprotje. Gre za latinski molitvenik patra Ciprijana Napasta

Molitvenik je nastal v belgijskem Liegu med letoma 1450 in 1460, visok je komaj 8 cm in širok 5,5 cm. Kljub skromnim meram nas preseneti s svojo lepoto. Sestavlja ga 254 pergamentnih listov v novejši usnjeni vezavi. Posebno lepoto mu dajejo prekrasne iluminacije in inicialke v živih rastlinskih barvah in pozlatah. Vsaka iluminacija pripoveduje svojo zgodbo, inicialke pa so okrašene z ornamenti v različnih barvah in s pozlatami.

Novomeški frančiškani hranijo tudi bogato ilustriran brevir, pravi pergamentni kodeks, ki ga je okrog leta 1650 napisal menih v kartuziji Bistra pri Vrhniki. V tem brevirju so zapisane latinske oracije molitvenega bogoslužja za vse leto. Po vzoru renesančnih vezav je kodeks vezan v lesene platnice, prevlečene s črnim usnjem. Kodeks je visok 28 in širok 19 cm. Na naslovnici je naslikan tudi grb kartuzijanskega samostana v Bistri.

Fotografiral je Franci Koncilija, nekatere fotografije pa so s spleta.

Viri: Franci Koncilija, Splet, Delo in Večer

Zbral in uredil: Franci Koncilija

Bienale ilustracije prvič tudi v Mariboru

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\0 - SVETOVNI IN MEDNARODNI DNEVI\23 - APRILA 2022 - SVETOVNI DAN KNJIGE\TARTINIJEVO LETO\RAZSTAVA BIENALA ILUSTRACIJE V MARIBORU\FOTKA - 1.jpg

V petek, 15. aprila 2022, je bila ob 19. uri slovesna otvoritev velike razstave 14. Slovenskega bienala ilustracije, ki jo gostijo v Umetnostni galeriji Maribor. Pred tem je bila razstava od 16. 11. 2021 pa vse do 31. 03. 2022 že v Cankarjevem domu v Ljubljani.  Razstava ponuja pregled čez »odličnost, raznolikost in naboj sodobne slovenske ilustracije«, so zapisali v galeriji. Predstavljenih je več kot 80 avtorjev in avtoric z originalnimi ilustracijami, nastalimi v zadnjem obdobju, med njimi tudi prijateljica Dolenjske in Novega mesta, akad. slikarka Huiqin Wang. Vsi nagrajenci in vsi sodelujoči na razstavi so s svojimi ilustracijami predstavljeni v katalogu bienala. Katerega je na razstavi mogoče tudi kupiti.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\0 - SVETOVNI IN MEDNARODNI DNEVI\23 - APRILA 2022 - SVETOVNI DAN KNJIGE\TARTINIJEVO LETO\RAZSTAVA BIENALA ILUSTRACIJE V MARIBORU\FOTKA - 2.jpg
Huiqin Wang
C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\0 - SVETOVNI IN MEDNARODNI DNEVI\23 - APRILA 2022 - SVETOVNI DAN KNJIGE\TARTINIJEVO LETO\RAZSTAVA BIENALA ILUSTRACIJE V MARIBORU\FOTKA - 3.png

Bienale ilustracije že od leta 1993 organizira Cankarjev dom skupaj z Zvezo društev slovenskih likovnih umetnikov. Ta likovna manifestacija že več kot četrt stoletja združuje starejše in mlajše generacije umetnikov ilustratorjev ter njihove najboljše dosežke potrjuje z nagrado, plaketami in priznanji Hinka Smrekarja. Bienalna razstava letos prvič gostuje tudi v Mariboru. Tokrat je posebna pozornost namenjena ilustratorju Danielu Demšarju, prejemniku nagrade Hinka Smrekarja za življenjsko delo. Ob tem je bilo v okviru bienala podeljenih še 13 drugih nagrad. 

Danijel Demšar

Daniel Demšar, prejemnik nagrade Hinka Smrekarja 

»Razstava ves čas ohranja ustvarjalno moč in razkriva odličnost slovenske ilustracije z najrazličnejšimi avtorskimi poetikami, hkrati pa spremlja nove likovne izraze, rešitve in tehnike, saj umetniki ves čas prenavljajo slikarske tehnike, uvajajo elemente filma, stripa, animiranega filma, elektronskih medijev in drugih sodobnih tehnologij.« 

Fotografije so s spleta.

Vir: Večer

Zbral in uredil: Franci Koncilija

330 let rojstva italijanskega violinskega virtuoza Guiseppeja Tartinija

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\0 - SVETOVNI IN MEDNARODNI DNEVI\23 - APRILA 2022 - SVETOVNI DAN KNJIGE\TARTINIJEVO LETO\FOTKA - 1.jpg

Tartinijev spomenik v Piranu

Osmega aprila 2022 je minilo 330 let, odkar se je v Piranu rodil  italijanski skladatelj in violinist Giuseppe Tartini. 

Njegov oče Gian Antonio je leta 1678 kot trgovec iz Firenc prišel v Piran, kjer se je leta 1685 poročil z domačinko. V družini se je rodilo devet otrok, trije so umrli kmalu po rojstvu, Giuseppe se je rodil kot  četrti otrok. Beneška republika, ki je vladala mestu, je njegovemu očetu kmalu zaupala pomembno funkcijo solnega pisarja, ki je nadzoroval kakovost in količino soli v piranskih solinah v Strunjanu, Sveti Luciji in Sečovljah. Uspešni oče Antonio je užival velik ugled in piranski minoriti, ki so bili v mestu že od leta 1301, so ga leta 1699 izbrali za zaščitnika in dobrotnika, s čimer je družina Tartini pridobila pravico do pokopa v grobnici sredi samostanske cerkve sv. Frančiška v Piranu.

Že v najzgodnejših otroških letih se je Giuseppe odločil za igranje violine, ki ji je posvetil vse življenje. Jeseni 1708 se je vpisal na študij prava na univerzi v Padovi. Kmalu je spoznal, da je njegov edini pravi poklic glasba. Spomnil se je, da je Giovanni Torre, stric po materini strani, predstojnik samostana Frančiškovih bratov v Assisiju, ki ga je odprtih rok sprejel. Pri njem je ostal do leta 1715, ko se je lahko predajal le glasbi. Leta 1715 se je vrnil k ženi v Padovo. Za njegovo glasbeno napredovanje je bilo pomembno srečanje s skladateljem in violinistom Francescom Veracinijem

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\0 - SVETOVNI IN MEDNARODNI DNEVI\23 - APRILA 2022 - SVETOVNI DAN KNJIGE\TARTINIJEVO LETO\FOTKA - 3.jpg
Giuseppe Tartini   
C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\0 - SVETOVNI IN MEDNARODNI DNEVI\23 - APRILA 2022 - SVETOVNI DAN KNJIGE\TARTINIJEVO LETO\FOTKA -.jpg
Središče Pirana s Tartinijevim spomenikom

Posvetil se je izpopolnjevanju svoje violinske tehnike. Eksperimentiral je tudi z violinskim lokom in ga tehnično izpopolnjeval s podaljševanjem. Konec leta 1719 je šel v Benetke in tam učil violino predvsem učence beneških plemiških družin. Spomladi 1721 se je vrnil v Padovo in nastopil mesto prvega violinista v orkestru kapele bazilike sv. Antona. Nastopal je tudi po drugih mestih. Od januarja 1724 do junija 1726 je deloval v Pragi, potem pa se je ustalil v Padovi, kjer je odprl lastno glasbeno šolo. V njej je učil igranje na violino, elemente harmonije, kontrapunkta in osnove komponiranja. Učenci so prihajali z vseh koncev Evrope, zato so ga imenovali učitelj narodov. Ob nedeljah se je v padovanski baziliki zbirala množica domačinov in tujcev, ki so prihajali poslušat »prvega violinista Evrope«. Leta 1740 mu je ohromela desna roka, zato se je bolj posvetil glasbenemu poučevanju. Leta 1765 so ga upokojili in mu zagotovili dosmrtni honorar prvega violinista. Leta 1769 mu je umrla bolehna žena Elisabetta. K njemu je prišel živet zvesti prijatelj Antonio Vandini. Giuseppe Tartini je zaradi gangrene na nogi umrl 26. februarja 1770, natanko eno leto za svojo ženo. Oba sta pokopana v cerkvi sv. Katarine v Padovi, nasproti hiše, kjer sta stanovala.Tartini je od otroštva dalje vsak dan igral na violino in se z vztrajno vajo postopoma približeval vrhunski virtuoznosti. Kot zrel in priznan glasbenik je zasedel ugledno mesto prvega violinista in dirigenta kapele bazilike sv. Antona v Padovi, kjer je deloval 45 let. Hvalnico njegovi virtuoznosti so izrekli tudi mnogi veliki in svetovno prepoznavni violinisti. Ugledni slovenski violinist Črtomir Šiškovič (1956) priznava: »Po mojem mnenju ostaja Tartini eden največjih predstavnikov svetovne violinske virtuoznosti, njegov opus pa eden ključnih stebrov violinske šole preteklosti in prihodnosti.«

Tartini01

Tartinijev muzej v Piranu


Tartini je pisal predvsem instrumentalno glasbo, skoraj vsa svoja dela je posvetil violini. Njegov opus obsega več kot 300 skladb. Najbolj slavna je sonata Vražji trilček. David Ewen v svoji Enciklopediji glasbenih umetnin (DZS, Ljubljana 1974) navaja Tartinijevo razlago o nastanku tega glasbenega bisera.

»Neko noč 1713 sem sanjal, da sem se zapisal vragu, ki mi je obljubil, da mi bo na uslugo ob vsaki priložnosti … Nazadnje sem pomisli, da bom vragu ponudil svojo violino in videl, kakšen glasbenik je, tedaj pa je v moje veliko presenečenje zaigral nenavadno lep solo s tako sijajnim okusom in tako natančno, da je to prekašalo vso glasbo, ki sem jo do tedaj slišal ali si jo zamislil v vsem življenju. Presenečenje in navdušenje sta me tako prevzela, da mi je jemalo dih, in od silovitega občutka sem se zbudil. Takoj sem segel po violini v upanju, da se bom spomnil vsaj del tistega, kar sem slišal, a zaman! Delo, ki so mi ga navdihnile te sanje in sem ga takrat napisal, je nedvomno moja najboljša skladba. Imenujem jo sonata Vražji trilček.«  

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\0 - SVETOVNI IN MEDNARODNI DNEVI\23 - APRILA 2022 - SVETOVNI DAN KNJIGE\TARTINIJEVO LETO\pasted image 0.png

Tartinijeve sanje

Leta 1727 je Tartini odprl v Padovi svojo violinsko šolo, v katero je sprejemal le najbolj nadarjene učence iz vse Evrope. Študij je pri njem trajal leto ali dve, lahko tudi dlje. Letno je izšolal dva do deset učencev. Revnim glasbenikom je omogočal brezplačen študij. V 14 letih je obiskovalo njegovo šolo kakih 200 glasbenikov. Pomembna so tudi Tartinijeva teoretična didaktična dela.  Znamenito je njegovo pismo učenki Maddaleni Lombardini,  v katerem kratko in jedrnato povzema bistvena navodila za igranje violine, ki ga še vedno upoštevajo in navajajo violinski pedagogi in učbeniki. Violinisti, ki so izšli iz njegove šole, so povsod širili njegov način igranja in tudi njegov pedagoški pristop.

Tartini02

Tartinijeva rojstna hiša, minoritski samostan in panorama Pirana

Spominska soba Giuseppeja Tartinija v njegovi rojstni hiši je dislocirana zbirka Pomorskega muzeja Piran. V njej je poleg dragocenih muzejskih eksponatov razstavljeno tudi izvirno Tartinijevo pisno gradivo. Največji zaklad spominske sobe je Tartinijeva violina.

Tartini03
C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\0 - SVETOVNI IN MEDNARODNI DNEVI\23 - APRILA 2022 - SVETOVNI DAN KNJIGE\TARTINIJEVO LETO\o_tartini-6_1024.jpg
Tartinijeva violina

Violino je izdelal Nicolo Amato, datirana je med letoma 1715 in 1725. V Piranu je ohranjena le ena od treh violin, ki jih je v Padovi po smrti zapustil Tartini. Med drugo svetovno vojno so jo skrili pod kamnito stopnišče piranske mestne hiše, kjer je dragoceni instrument razpadel na sestavne dele. Leta 1954 jo je restavriral violinist in goslar Maksimilijan Kalar, zatem še Vili Demšar (1990) ter Laszlo Lakatos (2005). Zbirka Tartinijeve zapuščine je bila prva stalna kulturno-zgodovinska zbirka, odprta v palači Gabrielli leta 1954, leto zatem so jo dopolnili s spalnim pohištvom iz vile Tartinijevih v Strunjanu, ki so jo tedaj porušili. 

Tartini04

Tartinijeva zapuščina v Piranu

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\0 - SVETOVNI IN MEDNARODNI DNEVI\23 - APRILA 2022 - SVETOVNI DAN KNJIGE\TARTINIJEVO LETO\Nova mapa\FOTKA - 10.jpeg
C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\0 - SVETOVNI IN MEDNARODNI DNEVI\23 - APRILA 2022 - SVETOVNI DAN KNJIGE\TARTINIJEVO LETO\Nova mapa\FOTKA - 11.jpg

Tartinijeva posmrtna maska  je najbolj verna podoba njegovega obličja, verjetno odlita po maski, ki jo hrani konservatorij v Trstu. Dvestoletnico Tartinijevega rojstva so slovesno proslavili šele 2. avgusta 1896 z odkritjem njegovega spomenika na piranskem trgu, ki nosi ime po njem. Kip je izdelal beneški kipar Antonio Dal Zotto.

Fotografije so s spleta.

Vir: Ognjišče

Zbral in uredil: Franci Koncilija

V Škrabčevi knjižnici frančiškanskega samostana v Kostanjevici pri Novi Gorici odkrili neprecenljive inkunabule iz leta 1496

V trezorju Škrabčeve knjižnice v frančiškanskem samostanu na Kostanjevici pri Novi Gorici se že vrsto let nahaja črna lakirana škatla, v kateri so ostanki močno poškodovane knjige. »Ta škatla in njena vsebina sta nas vedno vznemirjali. O knjigi nismo imeli nikakršnih podatkov, brez platnic je, brez naslovne in zadnje strani, brez hrbtišča, šivov. Na podlagi dosedanjih poizvedovanj nismo nikakor uspeli ugotoviti, za katero knjigo gre,« pravi Mirjam Brecelj, vodja Škrabčeve knjižnice. Skrivnost se je pred nekaj dnevi nepričakovano razvozlala: gre za eno od inkunabul oziroma prvih tiskanih knjig iz leta 1496. 

Mirjam Brecelj (na desni strani)

»To je neprecenljivo. Tudi če knjiga ostane v takšnem stanju, kot je, je to za nas biser, ki nima cene,« pravi Brecljeva, ki vzneseno poudarja, da se kaj takega človeku v življenju zgodi zelo redko, ali pa nikoli.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\000000000000000 - 15 - POEZIJA - PRISPEVKI ZA OBJAVO\TONE PAVČEK\PRAVIJO, DA JE\NOVA SLO R3EVIJA - ETC\ŠKRABČEVA INKUNABULA\INKUNABULA.jpg

Odkrita inkunabula iz leta 1496

V Škrabčevi knjižnici na Kostanjevici je okoli 11.500 knjig, med njimi je kar 30 inkunabul oziroma prvotiskov. Te knjige, pojasnjuje Brecljeva, sodijo v zibelko tiskarstva, saj beseda incunabulum (lat.) pomeni zibelka, povoj, plenica. Gre za knjige, posamezne strani ali slike, ki so bile natisnjene v Evropi med dokončanjem Gutenbergove Biblije,med letoma 1454 in 1500.

Vseh 30 inkunabul iz Škrabčeve knjižnice je v kar dobrem stanju, dve med njimi sta tudi restavrirani, tri pa so potrebne celotne, zelo zahtevne obnove. »Naša najstarejša datira v leto 1476. Nas pa je ves čas vznemirjala črna škatla, hranjena v trezorju, v kateri je knjiga, ki po videzu in poškodbah skoraj težko nosi to ime,« pravi Brecljeva in dodaja, da je bilo v zvezi s to knjigo doslej več vprašanj kot odgovorov.

Skrivnost se je začela razpletati lanskega avgusta, ko so v Škrabčevi knjižnici prejeli vprašanje upokojenega direktorja Državne posoške knjižnice iz Gorice, Marca Menata. Zanimalo ga je, ali knjižnica na Kostanjevici poseduje tudi inkunabule. Po prejetem pritrdilnem odgovoru se je v knjižnici osebno oglasil in pojasnil, da v Italiji že nekaj let poteka projekt popisovanja inkunabul, ki se nahajajo v manj poznanih knjižnicah. Projekt se je začel na Siciliji, vodi ga strokovnjak za rokopise in zgodnje tiske Marco Palma iz Rima.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\000000000000000 - 15 - POEZIJA - PRISPEVKI ZA OBJAVO\TONE PAVČEK\PRAVIJO, DA JE\NOVA SLO R3EVIJA - ETC\ŠKRABČEVA INKUNABULA\imagen-kostanjevica-2_373750_20220401150438.jpg

Samostanska knjižnica na Kostanjevici

Menata je torej zanimalo, ali bi Škrabčeva knjižnica privolila v strokoven popis svojih inkunabul. »Seveda smo takoj pristali. Tak popis predstavlja še eno varovalko s tem, da je inkunabula prepoznana in zapisana v register. Menato je tako k nam prihajal vso lansko jesen in vsako inkunabulo natančno in strokovno popisal. Že v začetku pa je dal tudi idejo, da bi ta popis izšel v knjigi. Že naša dolgoletna želja je bila, da naredimo monografijo inkunabul v naši knjižnici, a se je vsakič zataknilo pri vprašanjih, kdo bo naredil strokovni popis in kdo bo to financiral. Sedaj pa, ko Nova Gorica in Gorica sodelujeta pri projektu Evropska prestolnica kulture, se nam je ta povezava med gospodom Menatom iz Gorice in inkunabulami s Kostanjevice zdela še posebej dobra. Morda bi monografija prišla prav tudi kot protokolarno darilo – o tem sanjamo. Nova Gorica česa takega gotovo ne more ponuditi in verjetno tudi Gorica ne,« razmišlja Brecljeva, ki upa, da bo izdaja monografije v okviru projekta EPK podprta.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\000000000000000 - 15 - POEZIJA - PRISPEVKI ZA OBJAVO\TONE PAVČEK\PRAVIJO, DA JE\NOVA SLO R3EVIJA - ETC\ŠKRABČEVA INKUNABULA\65977891.jpg

V Škrabčevi knjižnici so pred leti sicer že popisali vse knjige, ki se nahajajo pri njih, tudi inkunabule. »Vendar ne na tako strokoven način. Vseeno je praktično polovica dela že narejenega.« Med pogovori in načrti je Brecljeva Menatu pokazala tudi skrivnostno črno škatlo iz knjižničnega trezorja. »Ko jo je prijel v roke, je takoj dejal, da bi to lahko bila inkunabula. To smo sicer ves čas upali. Nato je gospod Menato omenil, da konec maja v te kraje prihajata profesorja Marco Palma iz Rima in Anna Scala s Sicilije, ki se ukvarjata prav z inkunabulami. Prejšnji teden pa me je prosil, če mu lahko pošljem nekaj fotografij te skrivnostne knjige, da jih posreduje omenjenima strokovnjakoma,« pripoveduje Brecljeva.

Odgovor, ki so ga potihem čakali, a jih je vendarle zelo presenetil, je prišel. Elektronska pošta, ki jo je poslala Anna Scala, je vsebovala kratko in jedrnato sporočilo: »Knjiga prepoznana kot inkunabula. Vincent Ferrer Santo: Sermones. Venezia, de Soardi, 1496.« Gre torej za knjigo pridig avtorja Vincencija Ferrera (1350–1419), krščanskega svetnika. Inkunabula je očitno bila v Benetkah natisnjena 77 let po njegovi smrti. V Škrabčevi knjižnici sicer že hranijo tri inkunabule tega avtorja, tudi založnik in tiskar je isti. »S tem se nam poveča število inkunabul, knjižnica pa pridobi na svoji vrednosti. S tem pridobi tudi domovina. Inkunabula, ki se jo odkrije, je neprecenljive vrednosti,« poudarja Brecljeva. Škrabčeva knjižnica se torej ponaša z 31 inkunabulami. Zadnja odkrita inkunabula je sicer v izredno slabem stanju, zato si na Kostanjevici želijo, da bi bila restavrirana, vendar samostan tega stroška ne zmore. Prvo polovico knjige se sicer še da listati, druga polovica pa je tako uničena, da to ni mogoče.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\000000000000000 - 15 - POEZIJA - PRISPEVKI ZA OBJAVO\TONE PAVČEK\PRAVIJO, DA JE\NOVA SLO R3EVIJA - ETC\ŠKRABČEVA INKUNABULA\aa50c50c36619d357377.jpeg

Škrabčeva knjižnica

Nerazrešena pa ostaja usoda še ene, tako rekoč 32. inkunabule s Kostanjevice. Zadnji strokovni popis inkunabul je bil narejen leta 1957 v knjigi Inkunabule Slovenije. Popisal jih je Alfonz Gspan v sodelovanju z Josipom Badaličem. »V njej so popisane tudi inkunabule iz naše knjižnice. A teh inkunabul gospod Gspan ni imel v rokah, saj so bile odnesene v Trento. Do leta 1947 so bili namreč tukaj italijanski frančiškani. Ko so morali s Kostanjevice oditi, so najdragocenejše knjige odnesli s seboj v Trento. Tako da smo potem te knjige po posredovanju države dobili nazaj šele v 60. letih prejšnjega stoletja. Popis iz leta 1957 je bil torej verjetno narejen le na podlagi kataloga, ki pa je bil narejen tu v knjižnici med letoma 1930 in 1932. Ena knjiga, ki je v tem katalogu in je tudi v Gspanovem popisu, manjka. Sedaj upamo, da bomo s pomočjo Menatovega posredovanja prišli do knjižnice v Trentu. Upamo, da bodo tam strokovnjakom dovolili vpogled v knjižnico, da bi odkrili, če se manjkajoča inkunabula nahaja tam.«

V omenjenem popisu pa novoodkrita inkunabula iz črne škatle ni zabeležena, saj nima nobene signature. O poškodbah, ki jih je utrpela, sedaj le ugibajo. Možno je, da so nastale med prvo svetovno vojno, ko so bile hranjene v kleti in v lesenih sodih. »Trenutno ne moremo razbrati, kakšne poškodbe so to, kako so nastale. Knjiga ni ožgana in ni uničena od vlage,« dodaja Brecljeva. Na Kostanjevici se nadejajo, da bo monografija o inkunabulah, ki jih hrani Škrabčeva knjižnica, uresničena. »To bi bilo tudi darilo mestu Nova Gorica. Menatova želja je, da bi bila v slovenskem in italijanskem jeziku izdana že letos,« sklene Brecljeva.

Fotografije so s spleta.

Vir: Nedeljski dnevnik

Zbral in uredil : Franci Koncilija

Novosti Založbe Goga v letu 2022

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\000000000000000 - 15 - POEZIJA - PRISPEVKI ZA OBJAVO\TONE PAVČEK\PRAVIJO, DA JE\NOVOSTI ZALOŽBE GOGA\unnamed (1).png

Novinarska konferenca

Na novinarski konferenci Založbe Goga, ki je bila konec meseca marca 2022, so predstavili knjižna dela, ki so izšla konec lanskega in v začetku letošnjega leta, knjižni program za leto 2022 in mednarodne projekte, pri katerih Založba Goga sodeluje že vrsto let.   

Najprej so predstavili prevod pesniške zbirke italijanskega renesančnega pesnika, pisatelja, filozofa in teologa Canzoniere Francesca Petrarce (1304 – 1374).  Gre za prvi integralni prevod v slovenščino. Francesco Petrarca je pesmi pisal 50 let, prevajalec Srečko Fišer pa je za prevod celotnega opusa potreboval 10 let. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\000000000000000 - 15 - POEZIJA - PRISPEVKI ZA OBJAVO\TONE PAVČEK\PRAVIJO, DA JE\o_sre-ko_1024.jpg
Prevajalec Srečko Fišer

Posamezne dele sta do sedaj v slovenščino prevedla Aljoz Gradnik in Andrej Capuder. Po besedah Srečka Fišerja je treba poezijo nujno prevajati z mislijo na sodobni čas. Eden največjih spomenikov svetovne književnosti je tako odet v sodoben zven in pomen.  

O tem, da je Goga izdala tudi prve evropske literarne pravljice, enega največjih spomenikov svetovne književnosti, smo na spletni strani KDSŠ pisali že 23. marca letos.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\000000000000000 - 15 - POEZIJA - PRISPEVKI ZA OBJAVO\TONE PAVČEK\PRAVIJO, DA JE\NOVOSTI ZALOŽBE GOGA\FOTKA - 2.jpg

Ana Duša in Irena Duša Draž sta prevedli prvo evropsko zbirko pravljic.

Dušan Šarotar z romanom Zvezdna karta kot tudi Goran Vojnović z avtobiografskimi eseji Zbiralec strahov se vračata nazaj, v preteklost, raziskujeta prednike in nam, med drugim, sporočata, da se zgodovina in osebne zgodbe ponavljajo skozi čas. V romanu Zvezdna karta gre za družinsko zgodbo, ki se začne z deportacijo judovske družine iz Murske Sobote leta 1944.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\000000000000000 - 15 - POEZIJA - PRISPEVKI ZA OBJAVO\TONE PAVČEK\PRAVIJO, DA JE\NOVOSTI ZALOŽBE GOGA\FOTKA - 4.jpeg
Dušan Šarotar
C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\000000000000000 - 15 - POEZIJA - PRISPEVKI ZA OBJAVO\TONE PAVČEK\PRAVIJO, DA JE\NOVOSTI ZALOŽBE GOGA\FOTKA - 5.jpg
Goran Vojnović

Dušan Šarotar precizno, nežno in ganljivo opisuje malega človeka, ne le iz tega, kar je bilo, temveč, kar bi lahko bilo, iz vseh želja in potencialov, hrepenenj po dobrem, boljšem, pa tudi iz bolečin, ki se na tehtnici časa morda zdijo neznatne, a usmerjajo življenje vseh nas.   

V svojih mojstrskih in iskrenih esejih pa se Goran Vojnović z eno nogo vrača v otroštvo in izgubljeno domovino, kjer spozna, da lahko svoje strahove in občutke ne-pripadnosti preseže, če najde možnost za sobivanje. Ko namreč sledi toku spomina, njegovi razdrobljenosti in dvoumnosti, se Vojnović vedno znova znajde v nekem napol obstoječem prostoru, ki ima na zemljevidu mogoče znane obrise nekdanje skupne domovine, prepoznavnega ljubljanskega blokovskega naselja. Toda ti prostori so ujeti v času. Zaznamovani so s tedanjo kulturo, ki se je nekateri spominjajo z nostalgijo, drugi bi jo raje pozabili, nihče pa zares prav dobro ne ve, kaj bi počel z njeno zapuščino. 

Zgodbe v zbirki Gluha soba Mojce Kumerdej prisluškujejo neslišnemu glasu, fantomskemu odmevu, šumenju v ušesu, kot bi zares odmevalo samo v nas. Pisateljica nam je v svojem brezkompromisnem pisanju, ki razkriva grozo in sanje, izpisala pretresljivo, tudi srhljivo in strašno knjigo, a nenavadno globoko in lepo, kot bi nas vabila in opogumljala, naj nas ne bo strah vsega novega, hkrati pa pred nas postavlja najvišjo zahtevo, kako ohraniti lepo in dobro v človeku. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\000000000000000 - 15 - POEZIJA - PRISPEVKI ZA OBJAVO\TONE PAVČEK\PRAVIJO, DA JE\NOVOSTI ZALOŽBE GOGA\FOTKA - 6 - MOJCA.jpg
Mojca Kumerdej
C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\000000000000000 - 15 - POEZIJA - PRISPEVKI ZA OBJAVO\TONE PAVČEK\PRAVIJO, DA JE\NOVOSTI ZALOŽBE GOGA\FOTKA - 7 -.jpg
Andrej Hočevar

Urednik Andrej Hočevar  je spregovoril o pomembnosti Goge pri udeleževanju mednarodnih založniških srečanj in knjižnih sejmov, ki ponujajo najboljše priložnosti za mreženje, čeprav so bili v času pandemije mnogi odpovedani. Prisotnost in prepoznavnost na mednarodnem trgu sta še posebej pomembni, saj brez njiju ni mogoče izdajati prevodov slovenske literature v tuje jezike. Knjige Založbe Goga so v zadnjih letih že izšle v 13 jezikih. Hočevar je posebej poudaril povečano zanimanje za kriminalne romane Tadeja Goloba, ki so izšli v več kot desetih jezikih, na konferenci pa je pokazal tudi še čisto sveža izvoda angleškega prevoda Jezera in Leninovega parka, ki ju je izdala neodvisna založba Dixi Books. 

Andrej Hočevar je predstavil tudi knjižni program za leto 2022, ki si ga lahko podrobneje pogledate v Goginem katalogu. Med drugim bodo letos izšli tudi novi romani Tadeja Goloba, Mihe Mazzinija, Jedrt Maležič, Andraža Rožmana, Andreja E. Skubica, Agate Tomažič, Mirta Komela, Lucije Stepančič in Ivane Djilas, pa tudi kratke zgodbe Mirane Likar, Marka Sosiča, poezija Borisa A. Novaka in nekaj prevodov. 

Mitja Ličen, direktor založbe Goga, je poudaril, da se je prodaja knjig, predvsem v njihovi spletni knjigarni, v zadnjih dveh letih podeseterila. Založniško dejavnost, knjigarno, kavarno, rezidenco in nekatere druge projekte Založbe Goge sofinancirajo Javna agencija za knjigo Republike Slovenije, Mestna občina Novo mesto in razpisi Evropske unije.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\000000000000000 - 15 - POEZIJA - PRISPEVKI ZA OBJAVO\TONE PAVČEK\PRAVIJO, DA JE\NOVOSTI ZALOŽBE GOGA\FOTKA - 8- LIČEN.jpgDirektor Mitja Ličen

Med evropskimi projekti je denimo tudi CELA, ki združuje predvsem mlade prevajalce. Zvrstilo se je veliko promocijskih dogodkov na različnih lokacijah in mednarodnih sejmih. Projekt povezuje avtorje, prevajalce, založnike v regiji, ponuja pa tudi platformo za njihovo mednarodno povezovanje in mreženje.  Za prevodno literaturo in promocijo tujih avtorjev smo denar pridobili tudi iz programa Creative Europe, je še povedal direktor Goge Mitja Ličen.


Fotografije so s spleta.

Vir: Novinarska konferenca v Gogi

Zbral in uredil: Franci Koncilija

Kdaj bo visoka kultura zastonj?

Mnogi menijo, da se glede sprejemanja in potrebe po vizualni konzumaciji visoke kulture med seboj razlikujemo, in gotovo delno tudi se, a dolge vrste, ki se vijejo pred muzeji in galerijami na vstopnine proste dneve, kažejo, da je potreba po tovrstnih užitkih v družbi večja, kot bi nekateri želeli priznati. Med čakajočimi opazimo družine, študente pa tudi številne zaposlene, ki zaradi rasti življenjskih stroškov težko zberejo nekaj evrov za vstopnino.

Tako v tem prispevku razmišlja mag. Maja Oven, samozaposlena v kulturi, konservatorka, kustosinja in umetnostna zgodovinarka. Zakaj torej ljudem ne bi omogočili ogleda zbirk, za katere skrbijo javne institucije, ki jih vzdržujejo bodisi državni bodisi občinski proračuni, temelječi na naših davkih, zastonj in vse leto?

Kultura dela ljudi boljše in s tem družbo strpnejšo in bogatejšo kot celoto, zato naj bo dostopna vsem, in to zastonj!

Ideja o prostem vstopu v državne galerije in muzeje ni nova. V Angliji jo prakticirajo že več let in tudi v Sloveniji lahko sledimo kapljam pobud, katerih prve so stare skoraj desetletje. Ideja ni povezana z odvzemom ali omejevanjem sredstev javnim institucijam, kar bi bilo primerljivo s primeri iz tujine. Pri tem lahko le še omenim, da bi se tudi v tujini pretiranemu oglaševanju sponzorstev, s katerim so se spopadli na začetku zmanjševanja sredstev institucijam, lahko uprli z omejitvami.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\000000000000000 - 15 - POEZIJA - PRISPEVKI ZA OBJAVO\TONE PAVČEK\PRAVIJO, DA JE\VISOKA KULTURA - MAJA OVEN\MAJA OVEN.jpg

Mag. Maja Oven 

Izhodišče je treba iskati v dejstvu, da je kultura vse, kar nas obkroža. Kultura in znanost poganjata človeštvo in sta povezani z boljšo družbo. Povezava kulture in senzibilnejše družbe kot celote je precej obsežnejša in celovitejša, kot se zavedamo. Ugovori nekaterih, da z nekaj evri za vstopnino pokažemo odnos do visoke kulture, se ne zdi prepričljiv, niti s stališča, da gre za nacionalne zbirke, ki so izraz naše skupne zgodovine ter vpetosti v evropsko okolje in torej neprecenljive vrednosti za nas vse, niti v primeru razstav sodobnih ustvarjalcev, katerih dela bi brez vstopnin dosegla precej širši krog občinstva ter s tem povečala prepoznavnost in zaželenost njihovih avtorjev. Visoka kultura kot naša kulturna dediščina je namreč vredna veliko več kot majhne vsote. Nekakšno primerjavo bi lahko našli tudi s pitno vodo, ki si jo brezskrbno natočimo iz pipe, a je zato ne cenimo nič manj kot tisto za evro iz plastenke. Žejen ne sme ostati nihče!

Menim, da morajo najboljše stvari, ki so naša skupna last, kot so pitna voda, sprehodi v naravi in ogledi naše kulturne dediščine v hrambi javnih institucij, ostati in postati dostopne vsem. Tako kot lahko odidemo po označeni pohodni poti, dihamo svež zrak, pijemo čisto vodo, tako kot govorimo slovenski jezik, ki ga uporabljamo, bi tudi nacionalne zbirke naših javnih institucij morale postati odprte vsem ljudem za ogled in seznanitev…

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\000000000000000 - 15 - POEZIJA - PRISPEVKI ZA OBJAVO\TONE PAVČEK\PRAVIJO, DA JE\VISOKA KULTURA - MAJA OVEN\IMG_4706_obd.jpg
C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\000000000000000 - 15 - POEZIJA - PRISPEVKI ZA OBJAVO\TONE PAVČEK\PRAVIJO, DA JE\VISOKA KULTURA - MAJA OVEN\FOTKA - 4.jpg

Izhodišče je treba iskati v dejstvu, da je kultura vse, kar nas obkroža. Zavedati se moramo, da kultura in znanost poganjata človeštvo in sta povezani z boljšo in humanejšo družbo. Povezava kulture in bolj senzibilne družbe kot celote je precej obsežnejša, celovitejša in pomembnejša, kot se zavedamo.

Fotografije so s spleta.

Vir: Delo

Zbral in uredil: Franci Koncilija

Poklon pesnici in prevajalki Eriki Vouk

Prevodni Pranger: Hommage Eriki Vouk

Erika Vouk

V ponedeljek, 28. marca 2022, zvečer so se Mariborčani v Veliki dvorani Lutkovnega gledališča Maribor poklonili pesnici in prevajalki Eriki Vouk. Tako so večer, ki so ga načrtovali že kot zaključni večer festivalske sezone 2021, premaknili v pomladne dni. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\000000000000000 - 15 - POEZIJA - PRISPEVKI ZA OBJAVO\TONE PAVČEK\PRAVIJO, DA JE\HOMAGE ERIKI VOUK\o_Kultura-Delo-Foto-20150319-1-hires-jpeg0_1024.jpg
C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\000000000000000 - 15 - POEZIJA - PRISPEVKI ZA OBJAVO\TONE PAVČEK\PRAVIJO, DA JE\HOMAGE ERIKI VOUK\djvu-520473-vojkou-regent-ERIKA-VOUK.jpeg

                                                             Erika Vouk

Nagrajena slovenska pesnica je avtorica številnih prevodov, še posebej dramskih (Wedekind, Goethe, Müller) za potrebe Pandurjevega gledališča Tespisov voz in SNG Maribor. Med prevodi izstopa prevod II. dela Goethejevega Fausta. Številna knjižna dela, ki jih je prevedla Erika Vouk, doslej še niso bila obširneje prevodoslovno obravnavana in tudi še ne primerno sprejeta.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\000000000000000 - 15 - POEZIJA - PRISPEVKI ZA OBJAVO\TONE PAVČEK\PRAVIJO, DA JE\HOMAGE ERIKI VOUK\URŠKA ČERNE.jpg

Urška P. Černe

Selektorica večera Urška P. Černe pa je na prireditvi predstavila tudi drobce iz prevoda Fausta II. iz leta 1999, ki ga je pripravila Erika Vouk.

Fotografije so s spleta.

Vir: Večer

Zbral in uredil: Franci Koncilija