Arhivi Kategorije: Zanimivosti

POGOVORNI VEČER O OPERI NA DOLENJSKEM

V sredo zvečer, 12. septembra 2018, je bil v Parku Rastoče knjige pri knjižnici Mirana Jarca pogovorni večer o operi na Dolenjskem. Znano je, da je po zaslugi in pod okriljem prizadevnih, nadarjenih in predanih članov Vokalne akademije Jurija Slatkonje, ki deluje pod okriljem Zavoda Friderika Ireneja Barage v sklopu novomeške škofije, Novo mesto postalo prepoznavno kot mesto, kjer uspešno deluje tudi glasbeno gledališče – opera. Navkljub slabim pogojem delovanja zavod dviguje raven produkcije, kar se odraža tudi na odličnem odzivu vedno številnejšega občinstva. V treh sezonah so uprizorili že tri operne premiere v lastni produkciji in celo v lastni glasbeni ustvarjalnosti: Krst pri Savici, Pod svobodnim soncem in Deseti brat. Vse tri opere so bile pri občinstvu odlično sprejete.

Na večeru v Parku Rastoče knjige je potekal zanimiv in sproščen pogovor o možnostih razvoja in prihodnosti opere na Dolenjskem, ki ga je vodila Jasmina Spahalić iz Brežic. Gosta večera pa sta bila skladatelj in pevec Tom Kobe ter skladatelj in pedagoško-umetniški vodja novomeškega konservatorija za glasbo Aleš Makovac. Sogovornika sta predstavila svoj pogled na uspešno opravljeno delo, na kar sta zelo ponosna. Poudarila sta, da so začeli tako rekoč iz nič, ko je bilo veliko improvizacije, vendar so z veliko optimizma in zagnanosti kmalu dosegli zavidljive rezultate. Najpomembnejše delo pa je gotovo opravila mezzosopranistka Irena Yebuah Tiran. V nadaljevanju pogovora je bilo kot rdeča nit ves čas prisotno dejstvo, da je glavna omejitev za razvoj opere v Novem mestu – pomanjkanje prostora. Izgradnja nove operne hiše je še vedno neuresničljiva, realno pa je pričakovati večnamensko dvorano.

Na koncu pogovora, ki je bil večkrat prekinjen s posnetki iz vseh treh oper, so si bili vsi enotni, da je opera čudovita umetnost, kjer se hkrati srečujejo tudi vse druge umetnosti, zato je opera kraljica umetnosti.

Pripravil in fotografiral: Franci Koncilija

GUERNSEYSKO DRUŠTVO ZA KNJIŽEVNOST IN PITA IZ KROMPIRJEVIH OLUPKOV

Gre za pisemski roman z gornjim naslovom (The Guernsy Literaryand Potato Peel Pie Society), ki sta ga napisali pokojna Marry Ann Shaffer (1934 – 2008) in njena nečakinja Annie Barrows (1962), ki je roman dokončala. Obe sta bili rojeni v Ameriki, po poklicu pa pisateljici, knjižničarki, urednici itd…Roman je tako napet, da pritegne vsakega bralca, avtorici pa v obliki pisem popisujeta dogodke med drugo svetovno vojno in po njej, večinoma na otoku Guernseyu, ki leži v Rokavskem prelivu med Anglijo in Francijo. Mary Ann Shafferjeva je bila ljubiteljica knjig, s to knjigo pa je doživela veličasten pisateljski krst.

Naslovnica knjige
Annie Barrows

Zgodba v pismih je, kljub nekaterim tragičnim in grozljivim vsebinam iz druge svetovne vojne, napisana optimistično, s humorjem, kot že marsikatera knjiga s podobno zgodovinsko tematiko. Humor sicer laže pomaga prebroditi zgodbo, a ne zmore prekriti žalostnih in grozljivih dogajanj. Kljub vsemu najbrž drži, kot piše v knjigi, da »ni boljšega kot humor, če hočeš, da neznosno postane znosno.«

Občuteno pisanje Shafferjeve in Barrowsove navkljub nemški okupaciji prinese v tempelj človekove biti toplo jasnino spoznanj. Ob nastopu vojne so člani Guernsejskega društva za književnost popolnoma na tleh, vendar senčne lise vojnega časa razvedri pismo. V ovojnico položena skrb in počasi goreča želja prešine očarljive, bistroumne in prisrčno duhovite ljubitelje knjig in književnosti z Guernseyja. Tako se v izdolbke romana, ki je krušna skorja in sredica, počasi naseli zgodba o skrivnostnem nagonu knjig in njihovih bralcev.

Mary Ann Shaffer

Avtorica Mary Ann Shaffer je nekje zapisala:«Upam tudi, da bo knjiga ponazorila moje prepričanje, da ljubezen do umetnosti – naj bo to poezija, pripovedništvo, slikanje, ples, balet, kiparstvo ali glasba – ljudem omogoči premostiti vsako oviro, ki si jo je človek kdaj postavil na pot.«

Vir : Založba Sanje, Ljubljana, fotografije so s spleta.

Povzel : Franci  Koncilija

PREDSTAVITEV KNJIGE DR. IZTOKA SIMONITIJA »HISTORIA MAGISTRA MORTIS«

Po mnenju avtorja knjige Iztoka Simonitija je, ne glede na veroizpoved slehernika, kultura samo način, kako drug z drugim ravnamo…Trije monoteizmi: judaizem, krščanstvo in islam so generatorji zla v svetu, ki predstavljajo prvinsko kulturno in filozofsko vprašanje.

V smislu teh povedije bil že aprila 2014 v Knjižnici Mirana Jarca v Novem mestu pogovor s prof. dr. Iztokom Simonitijem, kariernim diplomatom, politikom, glavnim pogajalcem za mejo med Slovenijo in Hrvaško, pogajalcem z Vatikanom v zvezi s sprejetjem konkordata in diplomatskim svetovalcem nekdanjega predsednika države Janezom Drnovškom. Pred maloštevilno publiko je pogovor z gostom vodila pesnica Meta Kušar. Pogovor je potekal o Simonitijevi knjigi Historia

magistra mortis, ki je bila leta 2013 nominirana za Rožančevo nagrado in je konkurirala tudi za evropsko nagrado za esejistiko – Prixdulivreeuropeen.

Dr. Iztok Simoniti  
Maratova smrt

Avtor je za naslov knjige privzel parafrizirani latinski rek Historia magistra vita, kar pomeni, da je zgodovina učiteljica življenja, ne pa smrti ali umiranja. Knjiga, ki je leta 2010 izšla pri Slovenski matici, je trdo vezana in ima 320 strani. Na naslovnici je upodobljena Maratova smrt, čudovita slika francoskega predstavnika klasicizma Jacquesa-  Louisa Davida, ki prikazuje v banji ubitega Jeana-Paula Marata, voditelja revolucionarne jakobinske ekstremistične stranke v času francoske buržoazne revolucije. Knjiga trinajstih esejev je odličen priročnik premišljevanja tako za ateiste kot za verujoče. Avtor načrtuje prevod knjige tudi v hrvaški in srbski jezik. S popustom je knjiga stala 20€.

Iztok Simoniti v knjigi tke niti na temo odnosov med narodi v EU, krizo vrednot, v katero se je globoko pogreznil ves svet v 20. stoletju, opozarja pa tudi na grozečo nevarnost nevarnih ideologij, kot so bile fašizem, nacizem in komunizem. V esejih se Simoniti še posebej poglobljeno sprašuje o monoteističnih religijah in fundamentalizmih ter o vprašanju svobode. Poglobil pa se je tudi v koncepte in prakse zločinov, storjenih med 2. svetovno vojno in po njej, vključno s tistimi ob razpadanju Jugoslavije. Prepričan je, da zlo za zmeraj poškoduje človeka, ter se vrača v vedno hujši obliki. Gre za velike zločine, ki se tako globoko zarežejo v družbeno tkivo, da jih ni mogoče pozabiti ali odpustiti, zato se vprašanje odgovornosti, krivde, kazni, odpuščanja prenaša iz ene generacije v drugo. Celotna zgodba zahodne civilizacije in svobode stoji na posamezniku in njegovih pravicah, ki pa v dejanskem življenju delujejo samo kot odgovornost.

Filozof dr. Tine Hribar

Očitno pa Simoniti simpatizira tudi s pogledi filozofa dr. Tineta Hribarja, ki mu je napisal dolg uvod o problematiki narodne sprave v luči svetosti življenja in odgovornosti do žrtev in njihovih zanamcev. Kot rdeča nit se od začetka pa vse do konca knjige vleče Simonitijeva misel o treh monoteizmih: judaizmu, krščanstvu in islamu, ki so po njegovem generatorji vsega zla na svetu.

Fotografije so s spleta.

Zbral in pripravil: Franci  Koncilija, maja 2019

ANTIČNA LITERATURA NAS UČI O SODOBNEM SVETU

INTERVJU Z LARO UNUK, PREVAJALKO IZ STARE IN NOVE GRŠČINE

LARA UNUK, foto: osebni arhiv

Lara Unuk (1988) je prejemnica nagrade Radojke Vrančič za leto 2020, ki ji jo je Društvo slovenskih književnih prevajalcev podelilo za sklop štirih romanov, ki jih je Lara Unuk iz nove grščine prevedla v minulih dveh letih. Mlado prevajalko, ki trenutno živi in ustvarja v Solunu, Slovenci že poznamo, pred leti je v njenem prevodu iz poljščine izšel roman o svetem Jožefu Očetova senca. V pripravi je njen novi projekt, prevod romana istega avtorja o Mariji Magdaleni, sodelovala je pri velikem projektu izdaje Homerskih himen, v sklepni fazi pa je priprava prevoda Hristosa Janarasa Proti religiji, spremno besedo zanjo je pripravil dr. Gorazd Kocijančič, najpomembnejši slovenski poznavalec misli tega grškega teologa in filozofa.

POGOVOR DAVIDA AHAČIČA Z LARO UNUK

David Ahačič

Smeva reči, da ste se strasti do jezika in prevajanja nalezli od mame Jane Unuk, ki je tudi odlična prevajalka?

Verjetno vtisi in izkušnje iz otroštva do neke mere vplivajo na vsakega od nas in gotovo za mojo kasnejšo pot ni bilo brez pomena, da sem odraščala v okolju, kjer so bile knjige vedno na dosegu roke, poleg tega sem se imela priliko prvega tujega jezika naučiti še pred začetkom osnovne šole, ker je bila mama nekaj časa lektorica slovenščine na Poljskem. Prevajanja sem se lotila predvsem iz ljubezni do literature, zanimanje za učenje jezikov pa je zanj bolj izhodiščni pogoj.

V čem je po vašem mnenju smisel poznavanja arhaičnih, zlasti klasičnih jezikov ter antične dediščine?

O tem pravzaprav nisem nikoli posebej razmišljala, ker je bilo zame zanimanje za klasične jezike in literaturo vedno povsem samoumevno in se mi je zdelo enako legitimno kot karkoli drugega, podobno kot humanistika nasploh. Človeški um lovi dražljaje na različnih področjih, hlepi po aktivnosti in ob tem ustvarja različne proizvode, od literature do računalniških igric in astrofizike. Če bi se poskušali osredotočati samo na neposredno »koristna« opravila, kot človeštvo verjetno ne bi napredovali.

Prevajalka Radojka Vrančič

Sicer pa podcenjevalni odnos, ki ga imajo danes nekateri do humanističnih ved, ogroža strukturo družbe in je izjemno kratkoviden. Življenje v antiki in antična literatura nas lahko naučita veliko tudi o sodobnem svetu in človeku, sicer pa, če bi tudi v preteklih stoletjih razmišljali na podoben način, potem se ne bi nikoli porodila nekatera ključna humanistična dela, saj so se pri antiki navdihovali številni pomembni pisatelji, filozofi, politični misleci.

Ni zgolj puhlica, da se ti vsakič, ko se spoznavaš z novim jezikom in kulturo, odpre okno v nov, drugačen način mišljenja in odkriješ nove informacije o svetu.

Lara Unuk, vrhunska prevajalka

Na lanskem knjižnem sejmu je naša založba predstavljala izid Homerskih himen v okviru zbirke Sidera, ki jo ureja dr. Brane Senegačnik. Ta projekt ste mu predlagali štirje njegovi študentje …

Takrat pravzaprav nismo bili več študentje, vsaj trije od nas smo že diplomirali, ampak res je bil to naš prvi večji prevajalski projekt s področja klasičnih jezikov. Naš prvotni namen je bil himne prepesniti na način, ki bi ostajal čim bolj zvest vsebini, prispodobam in metaforiki izvirnika, hkrati pa smo želeli uvesti svež način prevajanja antičnega verza, ki sicer ni nekaj novega v svetovnem merilu, so se mu pa pri nas prevajalci do sedaj izogibali. Govorim o nadomeščanju antičnega ritma s prostim verzom.

Komisija, ki vam je podelila nagrado Radojke Vrančič, je posebej opozorila na vaše temeljito poznavanje kulturnozgodovinskega ozadja. V času najinega pogovora zaključujete zahteven prevod teološkega besedila HristosaJanarasa, kar je brez dvoma zahtevalo tudi vašo poglobitev v vzhodnokrščansko, natančneje rečeno grško pravoslavno misel. Kako zahtevno je bilo to za vas?

Hristos Janaras

Hristos Janaras je sodoben avtor in za boljše razumevanje njegove teološke misli si lahko pomagam tudi z njegovimi lastnimi komentarji in obrazložitvami, kot jih podaja v predavanjih na YouTubu. Ta tip teksta je zame nedvomno nov izziv, saj se prvič lotevam humanističnega, neliterarnega dela. Terminologija vzhodnokrščanske misli seveda precej odstopa od slovenskega katoliškega izrazja, s tem problemom sem se srečala že prej, pri prevajanju romana Bog mi je priča MakisaCitasa, ki vsebuje stilizacije na grški cerkveni govor in citate iz verskih besedil ter Svetega pisma.

Pogovarjal se je: David Ahačič.
Vir: Družina

Zbral in uredil: Franci Koncilija

KATALOG DEL SLIKARJA BOGDANA BORČIĆA (1926 – 2014)

V Koroški galeriji likovnih umetnosti (KGLU) v Slovenj Gradcu so sredi marca 2021 predstavili prvi katalog iz serije sedmih, ki bodo do leta 2023 celostno prikazali posamezne slikarske zbirke, ki jih premore galerija.

Koroška galerija likovnih umetnosti

Prvi katalog obsega zbirko 330 del akademskega slikarja in grafika Bogdana Borčića, ki jih hranijo v KGLU. Starejši Novomeščani se še spominjamo slikarja Borčića, ki je med letoma 1952 in1957 na novomeški gimnaziji učil risanje, med drugimi tudi našega predsednika akad. prof. dr. Milčka Komelja. Navsezadnje je Borčić avtor portreta Milčka Komelja na naslovnici monografije Milček Komelj: Življenje z umetnostjo, ki jo je ob njegovi 70-letnici rojstva (l. 2018) izdalo Kulturno društvo Severina Šalija.

Bogdan Borčič
Gimnazija Novo mesto

Trenutno je v starem delu galerije na ogled cikel Vrata. Ta je bil nazadnje tako obsežno predstavljen leta 2008. Kustos Jernej Kožar, ki je urednik prvega kataloga, pravi, da gre pri ciklusu za dela, ki jih je Borčić ustvarjal po letu 1984. »Ne gre samo za slikanje z barvnimi toni, umetnik je namreč v svojem poznem obdobju na dela pritrdil tudi različne druge stvari. Gre za njegov postmodernistični način slikanja, s katerim je abstrahiral podobo oziroma jo na svoj umetniški način, tudi z uporabo drugih materialov in s posebnimi barvami, skomponiral v posebno obliko,« je ob tem dejal Kožar.

Akad. prof. dr. Milček Komelj in monografija

Katalog Bogdana Borčića obsega dobrih 80 strani, že čez nekaj tednov se mu bo kot drugi pridružil katalog Jožeta Tisnikarja, ki ga ureja Marko Košan, letos pa se obetata še kataloga Dela na papirju, tega ureja Katarina Hergold Germ, ter Galerija in mir, ki ga bo uredila direktorica Andreja Hribernik.

Kustos Jernej Kožar
Katarina Hergold Germ

 »Izdaja katalogov je bila v načrtu že nekaj časa. A pri naši dejavnosti, ki je razstavna in usmerjena navzven proti obiskovalcem, je bilo vedno težko skoncentrirano premisliti koncept. No, v lanskem letu, ko smo bili pet mesecev zaprti, nam je v sodelovanju z vsemi kustosi uspelo, da smo zasnovali zgodbo in prešli tudi na izvedbo,« pove direktorica, ki računa, da bo vseh sedem katalogov izdanih do konca leta 2023. K izdaji prvega, Borčićevega, je veliko pripomogla tudi družina pokojnega umetnika, ki je galeriji darovala zajetno zbirko del.

»To je bila želja mojega moža. Da bi njegov celotni opus podarili ustanovi, ki bi ga postavila na ogled. Da bi tudi drugi lahko uživali v njegovih delih,« je povedala Ida Borčić, ki jo je mož naučil, da slike niso lepe ali grde. »Njegova prva lekcija je bila, da so slike dobre ali slabe. Meni osebno pa je iz vsakega njegovega obdobja kakšna bolj, katera druga pa manj pri srcu,« je še povedala, ponosna, da bodo tudi generacije, ki šele prihajajo, lahko uživale ob moževih delih. Je pa ob vsem tem zelo aktualno še vprašanje o skladiščenju te množice umetniških del, okoli tri tisoč jih premore KGLU skupaj z enoto na Ravnah. »Vsi si želimo, da bi bil naslednji projekt ravno reševanje vprašanja glede depojev.

Direktorica galerije Andreja Hribernik
Panorama Slovenj Gradca

Moram sicer reči, da lokalne skupnosti imajo posluh in se zavedajo naše prostorske stiske. Zato upamo, da bomo v prihodnjih letih res našli primerne prostore, ki bodo rešili prostorsko stisko tako galerije kot muzeja,« pravi direktorica Andreja Hribernik.

Fotografije so s spleta.

Vir: Večer

Zbral in uredil: Franci Koncilija, 21. 3. 2021

Mesto z znamenji časov

Ljubljano lahko zaradi vedno novih gradbenih posegov razbiramo kot pravi palimpsest, v katerem je spomin na srednji vek po izgradnji baročnih cerkva malone izginil. Zato v njej na mestu nekdanje stare gotske stolnice z vso živostjo dominira današnja katedrala kot temeljni podvig nekdanjega umetnostnega preroda, porojen v znamenju baroka, ki je s svojim umetniškim izrazom prekvasil celotno slovensko kulturno pokrajino in za dolgo pustil svoj odtis tudi v najširšem okusu. In tudi osrednji umetnostni dokument, ki priča o izoblikovanju te estetike, ko je pričela kulturna Ljubljana tekmovati z Rimom, je prav Dolničarjeva latinsko pisana kronika o njeni graditvi.

Stolnična kupola in »oglejska« zvonika sta še vedno sinonim za prepoznavnost in slikovito lepoto ljubljanskih vedut, še posebno v ritmično stopnjevanem sozvočju z Robbovim vodnjakom in rotovžem, in izstopata kot priljubljen motiv nekdanjih slikarjev in tudi pesnikov. Quaglieva iluzionistična poslikava odpira pogled v nebo s slavo in mučeništvi krščanske zgodovine, temelječe na antičnih časih, ki jih pod zmagoslavno kupolo oznanjajo mogočni kipi emonskih škofov. Na oltarni sliki upodobljeni sv. Miklavž pa nas z besedami pesnice Rože Gantar, ki se je iz nespodbudne današnjosti nostalgično zazrla v preteklost, ogovarja, naj se ne bojimo sedanjih in prihodnjih časov, ker so vsi časi dobri in vsi Božji. Kot  da so lahko taki celo ti, v katerih svetnikova Ljubljana ni več nekdanja bela imenitna dama, ko pa je, kot je prikazano v drugi pesmi, vse bolj zapacana z madeži (ne)kulture sodobnega barbarstva.

Po današnji Ljubljani, še posebno po ulicah okrog njenega središča, nam vsepovsod bije v oči pravo zasmehovanje starodavne usklajenosti in lepote. Po starih in tudi pravkar prebeljenih zidovih se razprostirajo zmazane pisarije in čečkarije, ki kažejo predvsem barbarski odnos do izročila, ne le nespoštovanje in prezir do ustvarjene lepote, s samimi sporočili, ki pozivajo celo k revoluciji in linču, pa tudi slepo agresivnost kot izraz vsakršne zmede in nekulturnosti, značilne za današnji čas.

Ob pogledu na tako brezobzirnost se lahko samo sprašujemo, le od kod so se vzeli ti uničevalci, med njimi celo taki, ki so nedavno oskrunili dragoceno fresko na stolnični zunanjščini. In ne najdemo določnega odgovora, pa naj ga iščemo v posledicah nekdanje balkanizacije ali amerikanizacije ali sedanje k zabrisovanju narodnih kultur usmerjene globalizacije ali v stopnjevanju odpora do krščanskih temeljev slovenske in evropske kulture. Gotovo pa gre za vsesplošno pomanjkanje družinske in premalo domoljubne in k srčni kulturi naravnane šolske vzgoje, ki bi morala misel na kaj takega že v kali preprečiti, če že ne za grotesken izraz nerazložljivega razdiralnega obupa, ki v ničemer ne vidi več smisla. Današnje družbeno ozračje, ki zanika spoštovanje izročenih nam vrednot, pa vso to razdiralnost ne le dopušča, marveč jo očitno celo spodbuja. 

Da lahko postajajo javne ali zasebne arhitekturne površine neomejena prizorišča za čečkanje, se zdi prestopnikom morda še toliko naravneje, ker so vsepovsod priča nagrmadenim reklamnim panojem. Prostor za grafitarsko razglašanje največkrat sovražnih protestnih pozivov postajajo tudi najlepše fasade, celo sakralne, in taki posegi se ponekod pojasnjujejo celo kot izraz t. i. popularne ali alternativne kulture, da ne rečem umetnosti, kamor naj bi sodili tudi nedavni protestni ulični performansi. Spomin na čase, ko smo na ulicah še slišali pozdrave »klanjam se«, in čase, ko so nas otroke strašili s paznikom, če smo v parku le skušali stopiti na travo, je že dolgo tega minil. Vandalizem vseh vrst pa je danes očitno postal vsakdanje razvedrilo ali, v času, ko velja za umetnost že golo izrekanje aktivističnih parol, celo za marsikoga sprejemljiv in z levičarskimi agendami široko podpiran družbeni pojav.

V času, ko se lahko razglaša za kulturo in celo za umetnost vse, kar komu pade na misel, je vsevprek neselektivno dodeljevani uradni status kulturnega ustvarjalca predvsem socialni korektiv, ki naj bi preprečeval zapadanje nezaposlenih mlajših ljudi v neprimerne ali celo (samo)destruktivne razvade, kar sem sam pred časom jasno spoznal v komisijah ministrstva za kulturo. In morda je posledica tega tudi dejstvo, da se tak status danes zdi marsikomu že tako samoumeven, kot da mu zaradi še tako obskurnega početja samodejno pripada.

Zidovi mestnih ulic z gesli, v katerih najglasneje zveni predvsem »hate« oziroma sovraštvo, pa so le redko načečkani v slovenščini, iz česar prav tako razberemo, kako je tako komuniciranje usmerjeno tudi v izkoreninjenost in degradacijo našega jezika. Vsakršno destruktivnost pa ta čas dodatno stopnjuje še nestrpno reagiranje na predpisane omejitve zaradi nalezljive bolezni, ki v številnih ljudeh vzbujajo nič manj nalezljivo jezo. Zato se lahko ob vsem tem  resnično sprašujemo, ali je tudi tak čas lahko dober in celo svet in ali se prihodnost po epidemiji lahko povrne ne le k še stopnjevani obuditvi starega načina ahasversko blodečega življenja, ampak se bo morda vendarle pričela spreminjati v njegovo popolno preobrazbo.

Čuječe poglabljanje v življenje in posebno v umetnost kot njegov najplemenitejši izraz je bilo in ostaja vselej le stvar ustvarjalnega duha, ne kričave zabave in agitiranja, ampak v bistvu osebno iskanje Božjega kot transcendentalno preseganje zemeljskih omejitev. V vsakdanjosti, ki se ji ljudje tako množično prepuščajo, pa z umetnostjo povezano duhovno globino in zbranost v resnici vse bolj zamenjujeta hrup, ki uničuje meditativno tišino, ter kičavost bleščic, ki stopnjuje notranjo temo, nekdanjo predanost bralni kulturi pa nadomešča popreproščena striparska informacija ali zabava. Ljudje, ki so vse bolj zasvojeni z vsem tem, na čelu s televizijo, družabnimi omrežji in medijskimi izkrivljanji, najbrž prav zato toliko teže prenašajo čas, ko je naše vsakdanje delovanje in nedelovanje spričo višje sile omejeno in upočasnjeno. A lahko (vsaj za tiste, ki niso kot neutrudno zdravstveno osebje vsak hip požrtvovalno angažirani pri izganjanju bolezni) današnji dolgotrajni, za marsikoga neznosni trenutek postane tudi čas streznitve in dragocen premor, ko se lahko človek spet potopi sam vase in se v praznini po dosedanjem brezglavem hitenju zave plehkosti take vsakodnevnosti, najde polnost v sebi samem in si uzavesti potrebo po odrešujočem srečevanju z ustvarjalnostjo, osmišljajočem poglabljanju v skrivnosti življenja in snujočem stiku z neskončnostjo, v katerem lahko vsak čas zares postane tudi dober in Božji.

Akad. prof. dr. Milček Komelj

Ko se v polnosti izročimo ponotranjenemu življenju, lahko postane tudi današnja umiritev ob vsej negotovosti raje kot razlog za jezo, razdiralnost in obup srečna milost in priložnost, da lahko iz nje črpamo vse tisto, kar je za človeka in človeštvo dobro, in se lahko z zavedanjem o čudežu vsakega vdiha prepustimo ustvarjalni duhovni luči, ki jo v sebi nosi Božji lepoti predano človeško srce, v katerem edinem se ohranja vse najsvetejše.

Milček Komelj

Fotografije so s spleta

90 LET PESNICE NEŽE MAURER

UVOD

Založba Pivec je Neži Maurer, slovenski pesnici, pisateljici in publicistki, ob njenem visokem jubileju (22. 12. 1930) izdala knjigo V pesmih je moje življenje avtorice Liljane Jarh, ki je v uvodu literarne biografije zapisala: »Najprej si novorojena deklica v sobi ob mladi materi, ki si te ni ne želela ne hotela, saj je – nepripravljena na posledice – zanosila v naivnem, prvem stiku z moškim. Na svet si prišla kot božja kazen za bajtarsko družino, nezakonski otrok, ki je uničil dekliški svet in hrepenenju po večni odrešitvi v lastnem svetišču pobožnosti prizadejal gorje. V jasni decembrski noči sta njene mučne telesne občutke spremljali le žalost in srčna pobitost domačih in rodila te je proti jutru, ko je mraz posebej močno stiskal, strah družine pred prezirom in obsodbo družbe pa še neizmerno bolj.«

KDO JE PESNICA NEŽA MAURER?

Nekdanja novinarka, učiteljica, avtorica štiridesetih knjig je bila Neža Maurer v svojem času ena redkih pesnic, ko pesnic skorajda ni bilo. Zato ni čudno, da je pesnica Neža Maurer med najbolj branimi, priljubljenimi in oboževanimi slovenskimi pesnicami. Bila je prva urednica šolskih oddaj na Televiziji Ljubljana, urednica pri revijah Kmečki glas, Otrok in družina, Rodna gruda, terenska reporterka, direktorica, glavna urednica revije Prosvetni delavec. Zadnja leta službovanja je bila samostojna svetovalka za kulturo pri komiteju za informiranje Slovenije. Bila je upornica od mladih let.

NEŽA MAURER, IKONA POEZIJE

Neža je postala ikona poezije, s katero je nagovarjala množice. Z njenimi pesmimi so generacije merile svojo intimo. Užaloščeni svojci še vedno dajejo njene verze v osmrtnice. Marsikdo zna vsaj nekaj njenih pesmi na pamet, deklamirati ali zapeti. Seveda tudi zato, ker so se jih učili v šoli. Ni se jih bilo težko naučiti, ker so bile nekaterim zelo blizu, tako kot je tale pesmica:

Notranjost

Mir se vrača vame kot Cerkniško jezero v svojo zeleno, vse poletje prazno kotanjo.

Iz notranjih virov prihaja. Ne poznam jih, a vem, da so v meni, da so moji, da se v njih poraja spokojnost. In tudi ljubezen.

                                                                                   Neža Maurer

Po upokojitvi se je posvetila pisanju pesmi za otroke in odrasle, lotila pa se je tudi proze: njeni Koruzni punčki sta med najbolj priljubljenimi knjigami za otroke. Tako pesmi Neže Maurer, tako tiste za otroke kot tiste za odrasle, hitro najdejo pot med bralce. Neža Maurer to razlaga takole:

»Ker ni v mojih pesmih artističnega ognjemeta in ne drugih formalističnih bravur, domnevam, da priteguje bralce moja neposrednost. S svojo izpovedjo se dotikam njihovih čustvenih strun. V moji sreči, v mojem veselju, v moji žalosti, v moji predanosti, predvsem pa v moji človeški šibkosti odkrivajo svoje veselje, svojo srečo, svojo žalost in predvsem svojo šibkost. V mojih pesmih najdejo sebe in svojo izpoved; take so, kot bi jih sami pisali. Zato, mislim, so jim blizu in jih radi berejo.« Zanimiva je tudi njena primerjava s Svetlano Makarovič. Obe pišeta za otroke, a Neža je nežnejša, bolj blaga, ne tako družbeno ostra. »S Svetlano ne moreva druga mimo druge, ker naju imajo obe radi. Medve se razumeva od nekdaj, ker sva si nekako kos. Ona me šimfa, jaz pa jo zastrašim. Zame je bila vedno punčka, saj je devet let mlajša.«

ZAKLJUČEK

Neža Maurer je že od leta 1962 članica Društva novinarjev, od leta 1973 članica Društva slovenskih pisateljev, gibanja za kulturo miru in nenasilja od leta 1983 in PEN kluba od leta 1991. Za svoje novinarsko in literarno delo je dobila kar nekaj nagrad, med njimi Tomšičevo nagrado za novinarsko delo, Prešernovo nagrado Gorenjske, nominirana je bila za Prešernovo nagrado za življenjsko delo, postala je častna občanka rojstne občine Polzela, leta 2008 je bila razglašena za Slovenko leta,v letu 2010 pa je prejela zlatnik poezije za življenjsko delo.Zdaj že nekaj let živi v domu starejših občanov v Potočah pri Preddvoru. V utemeljitvi za prejem zlatnika poezije za življenjsko delo so zapisali: »Zlatnik poezije 2010 je prejela Neža Maurer, pesnica, za katero literarna kritika pravi, da je poslednja vitalistka pesniške literature. V pesniški zbirki Raj (leto 2007), ko avtobiografsko izpoveduje doživljanje sočloveka in sveta, predvsem govori o človeku, ki je v svoji ranljivosti ogrožen in sam. Vendar je Neža Maurer izrazita pesnica izpovedne ljubezenske lirike in v njej se kaže kot odprta, topla osebnost. Njena pesem kljub osamljenosti stremi k optimizmu, vitalnosti in pogumu. Avtorica se sicer vprašuje: Ljubezen ljubi življenje, kaj ljubim jaz?, toda vselej najde preprost, jasen, neposreden odgovor z liričnim jezikom, ki se človeka dotakne.«

Neža Maurer je napisala več pesniških zbirk za odrasle in otroke, preko 80 otroških radijskih iger in povesti, njena dela so prevedena v več jezikov, tudi v japonščino. Neža Maurer je pesnica, ki živi svojo osebno legendo.

Vir: Večer

Fotografije so s spleta

Zbral in pripravil: Franci Koncilija

NOVO KULTURNO SREDIŠČE V LJUBLJANI

Hotel Tivoli – Švicarija

Le malo Novomeščanov ve, da je že pred leti Hotel Tivoli – Švicarija postal po končani obnovi novo kulturno središče v Ljubljani. Zgradba je pravi arhitekturni biser, zgrajena pa je bila že davnega leta 1835. Stoji tik pod gozdom Šišenskega hriba nad parkom Tivoli v Ljubljani. Med Ljubljančani se je za to stavbo udomačilo ime Hotel Tivoli, Švicarija pa ji pravijo zato, ker je bila zgradba zgrajena v alpskem oziroma v švicarskem slogu. V ta hotel so radi zahajali najrazličnejši kulturniki, predvsem literati. Z Dunaja je leta 1909 prišel tja ter v hotelu živel in ustvarjal tudi Ivan Cankar; tam je tudi napisal delo Bela krizantema. Potem se je Cankar preselil na Rožnik, kjer je v zgradbi še danes njegova spominska soba.

Grad Tivoli

Ljubljančani, umetniki in drugi ljudje so v času razcveta hotelirskega delovanja na grad hodili po promenadni cesti  iz središča mesta predvsem na zajtrk, ker je bil hotel priljubljena točka za srečavanje, še posebej pa je bil prepoznaven po dobrem kruhu in beli kavi. Na višku razcveta je bil v Švicariji domala vsakdan tudi koncert, zato je bil ta kraj najbolj priljubljeno zabavišče meščanov. V Hotelu Tivoli je nekoč rad prebival tudi znameniti avstrijski feldmaršal Joseph Radetzky (1766 – 1858), ki si je dal zgraditi tudi svojo počitniško hišico. Ta hotel je uspešno deloval vse do leta 1930, tri leta kasneje pa je stavbo najela ruska kolonija, ki je iz Šentpeterske vojašnice tjakaj preselila ruske emigrante.   

Ivan Cankar
Joseph Radetzky

Šele po drugi svetovni vojni so v Švicariji uredili nekaj ateljejev, v katerih so stanovali različni kulturni ustvarjalci. Leta 2012 so se zaradi obnovitvenih del hotela od tam izselili še zadnji umetniki, med njimi moj kolega kipar Jakov Brdar. Kot študentka likovne akademije sem ga večkrat obiskala in se čudila, da tak spomenik kulturne dediščine tako klavrno propada. Navkljub vsem pripetljajem je bila Švicarija dokončno obnovljena že leta 2018, in to na sam kulturni praznik – Prešernov dan. Pod vodstvom Mednarodnega grafičnega likovnega centra, ki domuje v bližnjem tivolskem gradu, je tako kulturno življenje slovenske prestolnice zaživelo s povsem novimi programi in prireditvami, med drugim tudi s Poletjem v Tivoliju.

Fotografije so s spleta.

Pripravila: Milena Novak

TEJA MILAVEC, ILUSTRATORKA IN FILMSKA ANIMATORKA

Dela ilustratorke Teje Milavec v raznolikih tehnikah in slogih v gledalcu iščejo – predvsem pa vzbujajo – veselje, iskrenost in humor. Med svoje najvidnejše pretekle projekte Teja Milavec uvršča kratki film Me at 25, za katerega je zgradila miniaturo svoje tedanje sobe in se prek nje predstavila. Film se je leta 2017 uvrstil na mednarodni festival animiranega filma Animateka. Ob tem je avtorica razstav­ljala na 13. slovenskem bienalu ilustracije v Cankarjevem domu in do zdaj ilustrirala devet knjig, med njimi tudi del antologije Svetlane Makarovič.

Teja Milavec

Sporočilo ilustracij Teje Milavec je, da njena dela v gledalcu iščejo veselje, iskrenost in humor. Milavčeva je namreč prepričana, da je v slovenskem umetniškem prostoru preveč ilustracij, katerih cilj je samo ljubkost. To pa je zanjo premalo, meni namreč, da na ta način vsi izgubljamo zgodbe, ki so sicer ključne. »Samo če naša dela izhajajo iz iskrenosti, lahko zares navdušujejo druge, to pa je tudi vse, kar bi si želela doseči« je še dejala ilustratorka Teja Milavec.

Teja Milavec je leta 2020 z magisterijem zaključila študij ilustracije na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Med študijem je spoznala, da je ilustracija svobodna in vsesplošno uporabna, zabavna in hkrati pomenljiva in tako raznolika v vseh aspektih, da se je preprosto ne moreš naveličati. Pri tem je spoznala, da se ji zdi njen razširjeni način umetniškega ustvarjanja izredno zanimiv, tudi kot nova kulturna forma, ki bi jo rada raziskovala, analizirala in iz nje črpala navdih za prihajajoče projekte.

Ilustratorka Teja Milavec je poleg ustvarjanja na področju animiranega filma razstavljala tudi na 13. slovenskem bienalu ilustracije v Cankarjevem domu, ilustrirala pa je tudi devet knjig, med njimi tudi del antologije Svetlane Makarovič.

Fotografije so s spleta.

Vir: Delo.

Zbral in uredil: Franci Koncilija

PISANJE Z ROKO JE DEL KULTURE MEDČLOVEŠKIH ODNOSOV

Ali veste, da v Sloveniji obstaja društvo »Radi pišemo z roko«? Kdaj ste nazadnje lastnoročno napisali osebno pismo? Ali sploh še kdo vsak dan ročno piše dnevnik? To so le nekatera od številnih vprašanj, ki bi si jih morali zastaviti vsi, mladi in starejši. Nekaterim se zdi pisanje z roko nazadnjaško, v nasprotju z navadami današnjega časa, še posebej v času sodobnih informacijskih tehnologij. Računalniški zapis ali sporočilo brez podpisa osebe, ki ga je napisala, pa deluje odtujeno, tehnicistično, hladno in brezosebno.

Predsednica društva Radi pišemo z roko Marijana Jazbec pravi, da je pisanje z roko celo koristno, saj ima več pozitivnih učinkov na človeške kognitivne funkcije. O pomenu te izvirne človekove veščine Jazbečeva vsako leto ozavešča tudi s projektom »Teden pisanja z roko«.Na ravni društva se zavzemajo za mlade, ki jim pomagajo najti ravnovesje med uporabo tipkovnice na računalniku in pisanjem z roko.

Marijana Jazbec

S tipkanjem ni nič narobe, saj je učinkovito, medtem ko je pisanje z roko povezano z izvirnostjo. Za večstranski razvoj osebnosti pa je potrebno oboje – učinkovitost in izvirnost. Marijana Jazbec se s somišljeniki trudi ozaveščati ljudi vseh generacij o pomenu pisanja, kar mora postati del naše sodobne kulture medsebojnih človeških odnosov. Prepričana je, da je z roko napisano lepo in iskreno sporočilo sočloveku izraz naših kakovostnih odnosov.

Stare voščilnice

To pa še zdaleč ni vse. Raziskave kažejo, da med pisanjem z roko v človeku nastane več pristnih idej. Ustvarjalnost in kritično reševanje problemov pa sta pomembni izhodišči za našo prihodnost. Robotizacija ne bo nikoli nadomestila človeške ustvarjalnosti!

Vir: Dnevnik, fotografije so s spleta

Zbral: Franci Koncilija

RAZMIŠLJANJE O PRAZNIKU VSEH ŽENSK

Praznik 8. marec se nam danes zdi samoumeven, ne pomislimo pa, kako in zakaj ga pravzaprav praznujemo, v čem je njegovo bistvo. Nekaterim je pomembno samo, da se jih na ta dan moški spomnijo in jim podarijo kakšno rožico ali da jim pripravijo svečano večerjo. Da smo do tega praznika sploh prišli, je bila potrebna dolga in trnova pot.

Že od nastanka človeštva je v družbi obstajala nadvlada moških, čeprav so bile pravzaprav ženske zaslužne, da je ta družba sploh obstajala. Vedno se jih je jemalo predvsem kot spolni objekt, njihovo poslanstvo je bilo rojevanje otrok, skrb za dom in moža. Možem so morale biti popolnoma pokorne in prenašati vsa njihova maltretiranja, pijančevanja, pretepanja … Seveda tudi niso imele možnosti šolanja, saj so bile manjvredne.

Ob nastanku industrijske revolucije, ko se je pričela gradnja tovarn, se je veliko ljudi iz revnih kmečkih okolij začelo priseljevati v mesta in se zaposlovati v tovarnah, saj jim ročno delo na siromašnih kmetijah ni omogočalo, da bi nahranili družine. To pa je bila obenem tudi prilika za ženske, saj so si tako prvič v življenju same zaslužile kruh in niso bile več toliko odvisne od moških.Vendar je bilo delo v tovarnah težko. Delale so v slabih higienskih razmerah, v prahu, na vročini, z neskončnim delovnikom in bistveno manjšim plačilom kot moški.

V ženskah je vrelo in tako se je leta 1857 zgodil protest v tekstilni tovarni v New Yorku. Policija je protestnice napadla in jih zaprla. To pa ženskam ni vzelo poguma, leta 1908 se je zbralo že 15.000 delavk, ki so zahtevale krajši delovnik, boljšo plačo, poleg tega pa še volilno pravico. Njihov slogan je bil: Kruh in vrtnice. Kruh je ponazarjal simbol ekonomske varnosti, vrtnice pa boljšo kvaliteto življenja.

Leta 1917 je bil veliki protest žensk v Rusiji, ki je bil odziv na več kot dva milijona v vojni ubitih ruskih vojakov. Tega leta je nastala tudi Komunistična oktobrska revolucija.

Velika borka za ekonomsko, politično in socialno enakopravnost ter za dosežke žensk je bila nemška feministka Klara Zetkin; prav ona je predlagala priznanje mednarodnega praznika žensk in volilno pravico. Njen predlog je bil sprejet.

Tudi v Sloveniji so bili leta 1897 bili prvi zametki boja za enakopravnost žensk. V Trstu je začel izhajati ženski časopis Slovenka, ki je bil namenjeni ženskam, da jim vzbudi veselje do branja, posvečal se je praktičnim nasvetom, zabavi in reklamam. Šele kasneje je začel opozarjati na vprašanja ženske enakopravnosti in izobrazbe. Zanimivo je, da niso samo ženske objavljale v tem časopisu, pridružili so se jim tudi Ivan Cankar, Oton Župančič, Fran Saleški Finžgar. Pomembno in prelomno pa je bilo leto 1906, saj je prva Slovenka doktorirala na graški univerzi, to je bila Marija Urbas.

Pri nas so se ženske najbolj približale enakopravnosti leta 1945, ko je bila uzakonjena splošna volilna pravica. Kasneje je bilo v Ustavo zapisano tudi določilo, da ima vsaka ženska pravico do svobode odločanja o rojstvu, do umetne prekinitve nosečnosti, in to ne samo iz zdravstvenih razlogov. Sčasoma je začel delovati tudi prvi telefon za pomoč ženskam in otrokom v sili. Seveda ne smemo misliti, da je pri nas sedaj vse idealno, še veliko je potrebno postoriti in se boriti, da bi enakopravnost udejanjili v celoti in da ženske ne bodo samo še en statistični podatek in potrebno število za kvorum o odločanju, temveč  tudi resnično vključene v odločanje. Vodstveni položaji so še vedno rezervirani za moške, pa tudi plače so še vedno v veliki večini nižje za ženske.

Vsi pozabljajo, da so v preteklosti in tudi sedaj ženske veliko doprinesle k napredku naše družbe, tako v medicini, znanosti … in še bi lahko našteli področja. Morali bi končno doumeti, da ženska ni rojena samo zato, da stoji za štedilnikom, rojeva in vzgaja otroke ter streže možu. Ja, tudi danes opravlja vse to delo, in to poleg službe, medtem ko moški lahko počivajo, kadar so utrujeni. Da ne bom delala krivice vsem, veliko je že moških, ki ženski pomagajo in po opravljenem skupnem delu si lahko oba privoščita trenutke sprostitve. Lepo bi bilo, da bi ta enakopravnost in medsebojno spoštovanje vladala po vsem svetu.

Na žalost pa še vedno obstajajo dežele, predvsem v tretjem svetu, kjer ženska ni nič vredna, toda tudi tam se bodo sčasoma zgodile spremembe. Ženske se bodo prebudile in zbrale pogum, da se borijo za enakopravnost. Terjalo bo žrtve, toda vsi pomembni dogodki v zgodovini človeštva so na žalost terjali nedolžne žrtve.

Mogoče bi morali ta praznik preimenovati v dan vseh žensk, saj so trpljenje in ponižanja prizadela vse, od majhnih deklic pa vse do starostnic.

Na ta dan mnogi mrzlično tekajo po trgovinah in nakupujejo darila. Namesto dragih rož bi bile ženske zadovoljne tudi s preprosto poljsko cvetlico, še bolj pa s spoštovanjem in ljubeznijo, ki bi jim jo izkazovali čez vse leto, in ne samo na ta dan.

Fotografije so s spleta.

Pripravila: Emilijana Crgol