Arhivi Kategorije: Zanimivosti

POGOVORNI VEČER O OPERI NA DOLENJSKEM

V sredo zvečer, 12. septembra 2018, je bil v Parku Rastoče knjige pri knjižnici Mirana Jarca pogovorni večer o operi na Dolenjskem. Znano je, da je po zaslugi in pod okriljem prizadevnih, nadarjenih in predanih članov Vokalne akademije Jurija Slatkonje, ki deluje pod okriljem Zavoda Friderika Ireneja Barage v sklopu novomeške škofije, Novo mesto postalo prepoznavno kot mesto, kjer uspešno deluje tudi glasbeno gledališče – opera. Navkljub slabim pogojem delovanja zavod dviguje raven produkcije, kar se odraža tudi na odličnem odzivu vedno številnejšega občinstva. V treh sezonah so uprizorili že tri operne premiere v lastni produkciji in celo v lastni glasbeni ustvarjalnosti: Krst pri Savici, Pod svobodnim soncem in Deseti brat. Vse tri opere so bile pri občinstvu odlično sprejete.

Na večeru v Parku Rastoče knjige je potekal zanimiv in sproščen pogovor o možnostih razvoja in prihodnosti opere na Dolenjskem, ki ga je vodila Jasmina Spahalić iz Brežic. Gosta večera pa sta bila skladatelj in pevec Tom Kobe ter skladatelj in pedagoško-umetniški vodja novomeškega konservatorija za glasbo Aleš Makovac. Sogovornika sta predstavila svoj pogled na uspešno opravljeno delo, na kar sta zelo ponosna. Poudarila sta, da so začeli tako rekoč iz nič, ko je bilo veliko improvizacije, vendar so z veliko optimizma in zagnanosti kmalu dosegli zavidljive rezultate. Najpomembnejše delo pa je gotovo opravila mezzosopranistka Irena Yebuah Tiran. V nadaljevanju pogovora je bilo kot rdeča nit ves čas prisotno dejstvo, da je glavna omejitev za razvoj opere v Novem mestu – pomanjkanje prostora. Izgradnja nove operne hiše je še vedno neuresničljiva, realno pa je pričakovati večnamensko dvorano.

Na koncu pogovora, ki je bil večkrat prekinjen s posnetki iz vseh treh oper, so si bili vsi enotni, da je opera čudovita umetnost, kjer se hkrati srečujejo tudi vse druge umetnosti, zato je opera kraljica umetnosti.

Pripravil in fotografiral: Franci Koncilija

FILOZOFIJA NEDELA

Knjiga francoske ekonomistke Corinne Maier  Dober dan, lenoba je med francoskimi lastniki kapitala odjeknila kot svoj čas Komunistični manifest med delavstvom… Končno je nekdo napisal nekaj za normalne ljudi, ki jih delo dolgočasi in jim je poleg tega še naporno… Čeprav je knjiga na prvi pogled videti kot zabavno čtivo, ima prevratniško vsebino. S strategijo aktivne neangažirosti na delovnem mestu je Corinne Maier teoretično oborožila novodobne lenuhe. Njena osrednja misel je, da v sedanjem uradniškem in napol podržavljenem podjetniškem okolju lahko preživiš tudi, ne da bi se pretegnil od dela. Trditev, da taka drža pogosto (pa ne samo v Franciji) celo pomaga pri vzponu na družbeni lestvici, pa nam bo gotovo vsem v spodbudo.

Corinne Maier

Corinne Maier (40) psihoanalitičarka in ekonomistka, je avtorica vrste publicističnih del. Zaposlena je na oddelku za raziskave in razvoj v državnem podjetju za proizvodnjo in distribucijo električne energije. Ko je že pred leti objavila knjigo Dober dan, lenoba ali o umetnosti da na delovnem mestu naredimo čim manj, se ji ni niti sanjalo, da bo izzvala vrsto nasprotujočih si odzivov v javnosti. Mnogi so jo obtožili da »pljuva v lastno skledo«, uprava njenega podjetja pa je proti njej uvedla disciplinski postopek. Na srečo so jo zaščitili sindikati.
Vse to in pa aktualna tema je pripomoglo k temu, da je knjiga Dober dan, lenoba prišla na vrh najbolj prodajanih knjig v Franciji, v svetovnih medijih pa je postala tema živahnih razprav. Knjigo so doslej prevedli že v 24 svetovnih jezikov.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\2 - DOBER DAN LENOBA - CORINNE MAIER\gettyimages-599302180-612x612.jpg
Corinne Maier

KNJIŽNI NASVETI, KAKO V SLUŽBI LENUHARITI 

V vsakem podjetju obstajajo takšni, ki za svojo plačo pravzaprav ne naredijo nič. Corinne Maier pa se je odločila, da bo s to ugotovitvijo tudi nekaj zaslužila – in napisala je knjigo. V knjigi z naslovom Bonjour Paresse oziroma Pozdravljena, lenoba razlaga, kako lahko uslužbenci francoskih podjetij obdržijo službo, ne da bi za svojo plačo kaj naredili. Vodilni v podjetju so prepričani, da knjiga, ki je napisana v komično-anekdotičnem slogu, meče slabo luč na njihovo podjetje, čeprav ga pisateljica z imenom nikjer izrecno ne omenja. Kot svetovalka za gospodarstvo je Maierjeva zagotovo vedela, o čem govori, ko je bralcem svetovala, da je najpametneje dobiti nekoristno delovno mesto, kot je denimo mesto svetovalca oziroma strokovnjaka. 

ZAKLJUČEK

Corinne Maier je leta 2005 obiskala tudi Slovenijo in navdušila tudi Slovence, ki pa po izročilu niso ljubitelji nedela ampak dela. Dejstvo je, da je Maierjeva napisala tisto, kar si o delu misli večina ljudi: da jih delo dolgočasi in jim je poleg tega še naporno. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\2 - DOBER DAN LENOBA - CORINNE MAIER\Corinne-maier-2012.jpg

Tako je Maierjeva s strategijo aktivne nedelavnosti na delovnem mestu teoretično oborožila novodobne lenuhe. Čeprav knjiga nima kakšne posebne literarne vrednosti, je vsekakor prijetno, predvsem pa duhovito branje, primerno za dopustniške dni, ko lenuharijo tudi tisti najbolj pridni in delovni ljudje.

Fotografije so s spleta.

Vir: Revija Mag, Dnevnik in s spleta.

Zbral in uredil: Franci Koncilija

PABLO PICASSO (1881–1973) JE BIL KOMUNISTIČNI SLIKAR!

DRAGA RAZSTAVA PICASSOVIH DEL

V Zagrebu je bila že aprila 2013 dolgo napovedana razstava 56 slik in kipov enega najslovitejših slikarjev 20. stoletja Pabla Picassa, ki je v svojih delih izrekal za komunistične ideale, kot sta humanost in enakost med ljudmi.

Projekt, ki so ga zavarovali pri hrvaškem podjetju Croatia osiguranje (to je precedens v kronologiji te potujoče razstave), je bil vreden 670 milijonov evrov ali, kot je premraženim gospem v krznu in njihovim spremljevalcem po dolgih urah čakanja v hladni noči povedala takratna hrvaška ministrica za kulturo Andrea Zlatar Violić, »desetkrat več od proračuna, ki ga ima Hrvaška za kulturo«. Gre za del zbirke pariškega Picassovega muzeja, ki ga je med več kot 5000 umetninami izbrala ravnateljica muzeja Anne Baldassari in potuje po Evropi in na ta način zbira denar, medtem ko prenavljajo stavbo, v kateri domujejo Picassove umetnine. Pred razstavo v Zagrebu je bila razstava tudi v Sloveniji. Leta 2011, ko so še zatrjevali, da bodo dela s potujoče razstave spomladi 2013 že na varnem v Parizu, se je Baldassarijeva nadejala, da bo s Picassom zbrala 23 milijonov evrov. Prenova zgradbe pa je stala okoli 45 milijonov evrov.

Pablo Picasso: Portret Dore Maar (olje na platnu, 1937); Musée national Picasso, Pariz.

PABLO PICASSO JE BIL KOMUNIST

Eden najslovitejših slikarjev 20. stoletja Pablo Picasso, danes obvezen del slikarske izobrazbe, hkrati pa poleg Warhola najbolje prodajani avtor leta 2012, se je s svojimi umetninami izrekal proti nečlovečnosti in zahteval enakost med ljudmi. Sicer se ni branil življenjskih užitkov, a po prepričanju je bil komunist, trdijo njegovi poznavalci Leta 1944 se je pridružil francoski komunistični stranki, potoval na mednarodno mirovno konferenco na Poljsko in leta 1950 prejel celo Stalinovo nagrado miru. Ko si je partija tri leta kasneje drznila kritizirati Stalinov portret, ki ga je objavil v časniku Les Lettres Francaises, se je njegov odnos do Sovjetov ohladil. Do smrti je ostal zvest član partije, o vtikanju politike v umetnost pa je povedal: »Komunist sem in moje slikarstvo je komunistično slikarstvo … Toda če bi bil čevljar, komunist, rojalist ali karkoli drugega, čevljev ne bi nujno izdeloval na poseben način, ki bi izrazil moje politično prepričanje.«

Komunisti niso dobro izkoristili Picassovega genija. Zanje je bil odličen propagandni material, a po drugi strani so pod sovjetsko taktirko zatrjevali, da je sodobna umetnost buržoazna in dekadentna. 

Picasso se je tega dobro zavedal in vsestranskemu francoskemu umetniku Jeanu Cocteauju zaupal večno resnico: »Pridružil sem se družini in kot vse družine je tudi ta polna dreka.« 

VELIČASTNA RAZSTAVA V ZAGREBU

Picassova razstava v Zagrebu je bila postavljena strokovno in kakovostno. Pripovedovala je zgodbo o velikem umetniku, ki je svoj opus gradil v številnih, med seboj raznolikih slikarskih fazah. Od zgodnjih modrikastih in kasneje rožnatih del do kubizma, s katerim se je zapisal med največje zvezde 20. stoletja, in uvajanja elementov iz tujih kultur. Obširen in večinoma kvaliteten Picassov opus je bil takrat predstavljen v dvanajstih dvoranah razstavišča. Nekatera izmed ključnih del, so bila razstavljena poleg izbora manj znanih fotografij, ki umetnika prikažejo v novi luči. Recept mešanja znanega z manj znanim je bil zagotovo velik uspeh.

Fotografije so s spleta.

Vir: Mladina

Zbral in uredil: Franci Koncilija

KOZLOVSKA SODBA OB JURČIČEVEM LETU

Višnja gora

Slovensko ljudsko Gledališče Celje bo v petek, 1. oktobra 2021 krstno uprizorilo znamenito Jurčičevo predstavo Kozlovska sodba v Višnji Gori, prirejeno pred vsem za mlajše gledalce.

Za to predstavo so se celjski gledališčniki odločili, ker je leto 2021 Jurčičevo leto, pisatelj pa je umrl pred 140 leti, je na tiskovni konferenci povedala upravnica gledališča Tina Kosi.

Dramska uprizoritev

Tina Kosi je dejala, da je bilo treba Jurčičevo delo, ki je nastalo pred 150 leti, posodobiti, izrazila je tudi upanje, da bo Kozlovska sodba v Višnji Gori nadaljevala uspešno in veselo pot med mladimi.

Dramaturginja Tatjana Doma pa je povedala, da predstava govori o tem, kako se človeška neumnost, omejenost in hibe do danes niso prav nič spremenile. Po njenih besedah so iskali zgodbo iz preteklosti, ki bi tudi danes lahko komunicirala z mladim gledalcem. Ocenjuje, da se je Jurčič s predstavo poklonil pripovednemu mojstrstvu, ob tem pa mu je uspelo vse človeške slabosti oviti v humor. »V predstavi smo ohranili komičnost, dramatizacijo pa zapeljali v kriminalno prepletenko,« je še dejala Tatjana Doma.

Višnja Gora

Režiser predstave Luka Marcen meni, da je Jurčič mojster značajske komike. V središču Kozlovske sodbe v Višnji Gori je skupnost Višnjanov, glavno gonilo zgodbe pa je prepir, v katerem uživa cela vas.

Predstava govori o Lukežu Drnulji, ki neko popoldne v gozdu na skrivaj nabira listje za svojega kozla Lisca. Medtem vaški otroci in psi nadlegujejo njegovega kozla, ta pa zato iz domače veže pobegne pred njimi in se skrije za ograjo na vrtu Andraža Slamorezca. Njegov domnevni vdor na čudoviti zelenjavni vrt sproži prepir med Drnuljo in Slamorezcem, ki vodi v slavno kozlovsko sodbo. Zapletena pravda sproži spor med vaščani in jih razdeli na dva tabora – za kozla in proti njemu. Na sodišču pa se mimogrede razkrijejo skrivnosti meščanov, zamere in sovraštvo, ki krojijo odnose med njimi.

»Tokratna dramatizacija se ukvarja z rekonstrukcijo spomina in zgodbe, ki se ob novih in novih podatkih, ki isti dogodek kažejo z različnih perspektiv, ves čas spreminja in preobrača na glavo. Kaj je laž in kaj resnica? Komu sploh lahko verjamemo, če pa vsi lažejo? Sodna dvorana tako postaja gledališče, cirkus in kabaret, v katerem višnjanski modrijani predstavljajo svoja stališča,« še navajajo ustvarjalci predstave.

Višnja Gora

Ali potem še velja znameniti latinski pregovor, ki se glasi: »Tempora mutantur et nos mutamur in illis?« (Časi se spreminjajo in mi se spreminjamo z njimi).

Fotografije so s spleta.

Vir: STA in Večer.

Zbral in uredil: Franci Koncilija

NA ŠIRŠEM POREČJU REKE KRKE SE JE RODILO VELIKO ŠKOFOV

Na širšem porečju reke Krke, te še vedno zelene in čiste dolenjske   reke, se je rodilo kar enajst (11) slovenskih škofov in nadškofov. Sedem od njih je že pokojnih, štirje pa so še polni moči in evangeljskega navdušenja. Spodnji pregled krajev rojstva  slovenskih škofov tako obsega širše porečje reke Krke od izvira do izliva v reko Savo pri Čatežu.

Slapovi na reki Krki

V vasi Krka, kjer izvira reka Krka, se je rodil beograjski nadškof in metropolit msgr. dr. Franc Perko (1929 – 2008), v Šentvidu pri Stični pa se je konec 18. stoletja rodil lavantinski škof Franc Ksaver Kutnar (1793 – 1846).

Nadškof Franc Perko
Lavantinski škof Franc Ksaver Kutnar

Dol-vodnoob reki Krki,na Velikem Lipovcu pri Ajdovcu v Suhi krajini, pa se je rodil msgr. Janez Frančišek Gnidovec (1873 – 1939), lazarist, škof v Skopju, ki je pastoralno deloval pred drugo svetovno vojno v Makedoniji. Med Indijanci v Ameriki pa je misijonaril škof msgr. Friderik Baraga (1797 – 1868), ki je bil rojen v Knežji vasi pri Trebnjem, na Grmadi pri Trebnjem pa se je rodil msgr. dr. Alojzij Šuštar (1920 – 2007), ljubljanski nadškof in metropolit.

Škof Janez Gnidovec
Škof Friderik Baraga 
Nadškof Alojzij Šuštar

V Soteski pri Straži se je rodil msgr. Andrej Glavan(1943), prvi novomeški škof, v nekoliko odmaknjenem Kočevju pa se je rodil msgr. dr. Ivan Jurkovič (1952), sedaj jeapostolski nuncijv Kanadi.Na Velikem Kalu pri Mirni Peči pa se je rodil pravkar inavgurirani drugi novomeški škof msgr. dr. Andrej Saje (1966).

Škof Andrej Glavan
Nadškof Ivan Jurkovič
Škof Andrej Saje

Iz metropole Dolenjske pa izhaja Novomeščan msgr. Alojzij Turk (1909 – 1995), beograjski nadškof in metropolit, ki se je rodil v Bršljinu, na Jelendolu pri Škocjanu pa se je rodil msgr. Stanislav Hočevar (1945), salezijanec, kasnejši beograjski nadškof in metropolit, kjer deluje še sedaj. Zadnji škof, ki se je rodil v porečju reke Krke v Župeči vasi pri Cerkljah ob Krki pa je  msgr. Stanislav Lenič (1911 – 1991), ljubljanski pomožni škof.

Nadškof Alojzij Turk 
Nadškof S. Hočevar 
Škof Stanislav Lenič

NAPOTKI PAPEŽOV BENEDIKTA XVI. IN FRANČIŠKA NOVIM ŠKOFOM

Papež Benedikt XVI. je že 13. septembra 2010 v govoru okrog sto novo imenovanim škofom iz Amerike in Evrope na mednarodni konferenci v Vatikanu poudaril, da mora biti škof bistveno več, kakor samo upravitelj škofije. Njegova dejavnost se ne sme omejiti samo na vlogo vladajočega birokrata, organizatorja ali moderatorja škofijskega življenja; v prvi vrsti mora škof nad vsemi administrativnimi ukrepi oznanjati živo in dejavno vero. Dober škof vodi škofijo stalno v bratskem duhu in, preden nagovori sobrate, mora imeti pred očmi lastne pomanjkljivosti. Samo povezanost s Kristusom mu omogoča, da ustvarja ozračje zaupanja, sprejemanja, odkritosti in pravičnosti.   

Bivši papež Benedikt XVI.

Papež Frančišek pa je v nagovoru pri jutranji maši 27. januarja 2014 v Domu sv. Marte v Vatikanu spregovoril o tem, kakšni morajo biti škofje. Dobesedno je dejal: »Škofje niso imenovani zgolj zato, da vodijo neko organizacijo, ki se imenuje krajevna Cerkev. Škofje so maziljenci, imajo maziljenje in duh Gospodov je z njimi. Škofje, duhovniki in diakoni se moramo zavedati, da smo tudi slabotni in grešni,« je dejal papež. Vsi pa hočemo biti vsak dan tudi bolj sveti, bolj zvesti temu maziljenju. In to, kar napravlja Cerkev, to, kar daje Cerkvi edinost in sinodalnost, je oseba škofa, v imenu Jezusa Kristusa, kajti tudi on je bil maziljen. V tem maziljenju in posvečenju je namreč moč krajevne cerkve, ki jo sleherni

Papež Frančišek

škof pooseblja in predstavlja. Maziljenje škofov, duhovnikov in diakonov jih približuje Gospodu in jim daje veselje in moč oznanjati vstalega Kristusa in vero v evangelij. Drugače Cerkev ni mogoče razumeti…

Fotografije so s spleta.

Viri: Družina in s spleta.

Zbral in uredil: Franci Koncilija

VELIČASTNA RAZSTAVA LIKOVNIH UMETNOSTI V KOROŠKI GALERIJI V SLOVENJ GRADCU

Koroška galerija v Slovenj Gradcu

UVOD

V Koroški galeriji likovnih umetnosti (KGLU) Slovenj Gradec so že sredi maja 2021odprli razstavo slikarskih del, ki so jo poimenovali Minljivost – Hommage Tisnikarju. Na razstavi sopredstavili opus slik in risb znamenitega slikarja Jožeta Tisnikarja. Razstava je ena od osrednjih zbirk KGLU, ki si jo je prvotno zamislila umetnostna zgodovinarka in nekdanja direktorica galerije Milena Zlatar. V spomin na Tisnikarja razstava združuje dela slovenskih in tujih ustvarjalcev sorodne umetniške poetike. Gre za avtorje, ki po načinu slikanja sovpadajo s Tisnikarjevo umetnostjo in se na poseben način, tako kot Tisnikarjeve slike, dotikajo vprašanjčlovekovega obstoja, usode in konca. To so večne, občutljive teme, razlaga kustos razstave Marko Košan. Milena Zlatarjeva je izbirala avtorje in jih vedno znova na različne načine postavljala v dialog s Tisnikarjem, dodaja. Med njimi so tudi fotografi Dragiša Modrinjak, Herman Pivk in Tihomir Pinter, ki so ga spremljali dolga leta.

Kustos Marko Košan

»Tisnikar je bil neskončno fotogeničen, znal je pozirati, bil je totalni magnet za fotografe. Modrinjak je naredil magnus opus Tisnikarja, redno ga je spremljal od začetka 70. let, naredil je tudi njegovo zadnjo fotografijo leta 1998, nastala je le dva dni pred tragično nesrečo, v kateri je izgubil življenje,«je ob pogledu na fotografije izpostavil kustos Marko Košan.

TISNIKAR JE SLIKAL, KAR JE NAJBOLJE POZNAL.

Tisnikar je začel kot ljubiteljski slikar, zasluge za to, da je pričel slikati tisto, kar najbolje pozna, tudi svoje (službeno) okolje – delal je v prosekturi slovenjgraške bolnišnice -, ima tedanji direktor KGLU, akademski slikar in likovni pedagog Karel Pečko. »Nikoli ga ni učil risati, slikati, spodbujal ga je le v tem smislu, da naj bo drugačen, poseben, samosvoj. Mogoče so prav zato začetne slike, ko je bil Tisnikar še manj tehnično podkovan, videti naivne, preproste, a so po svoje še bolj ekspresivne kot kasnejše, ko je to obrusil,«je povedal Košan. Slikanje je bilo zanj terapevtsko, razmišlja Košan, lastna, resnična doživetja se namreč zrcalijo v njegovih delih – od alkoholnih blodenj, delirijev do drugih travm, ki so se kopičile.

»Pri Tisnikarju gre za takšno ekspresijo, ki je posebna in ni podobna ničemur drugemu – to je Tisnikar, poseben in drugačen. Prav zato je vedno znova vzbujala pozornost ali pri navadni publiki celo odpor. Za marsikoga so to pač gnusne stvari. Strokovna publika pa je to začutila, začela ceniti, mogoče na začetku s težavo, a ko je to, da gre za nekaj posebnega, prodrlo v zavest, je bil pri likovnih kritikih dobro zapisan. Istočasno so ga prepoznavali tudi umetniki – pri kolegih umetnikih je zbujal pozornost. Na ta način je nastal Hommage Tisnikarju. Akademska risba je namreč naučena, tega pa pri Tisnikarju ni, kar se čuti.«

BEGIĆEV SPOMENIK TISNIKARJU PRED GALERIJO

Pred zaključkom svoje odmevne retrospektivne razstave, ko je doživel največji triumf svoje umetnosti, je Tisnikar leta 1998 umrl. Že kmalu po njegovi smrti je Zlatarjeva pričela razmišljati, kako Tisnikarja povezati skozi zbirke galerije, da to postane ena izmed rdečih niti KGLU.

Mirsad Begić, spomenik Jožetu Tisnikarju

Tudi danes Tisnikar zagotovo predstavlja eno izmed bolj izpostavljenih zgodb galerije, s katero se želijo spoznati številni obiskovalci.Zametek Hommage Tisnikarju je bila predstavitev del kiparja in risarja Mirsada Begića skupaj s Tisnikarjem leta 2001, tudi v Berlinu. Begić je ob takratni razstavi napravil še obeležje, spomenik Tisnikarju, ki stoji pred galerijo.

Razstavljena je tudi slika Bogdana Borčića iz njegovega minimalističnega, visoko modernističnega zadnjega obdobja, ki je neposreden citat Tisnikarja.

Slikar Bogdan Borčić

Na sliki je njegova paleta. Tisnikar je bil namreč poseben tudi zaradi svoje slikarske tehnike – barve si je izdeloval na srednjeveški način, sam jih je mešal z vezivom jajčnega beljaka in pigmenti.Na razstavi, ki bo odprta vse do 26. septembra, si lahko obiskovalci ogledajo tudi film o Tisnikarju Sonje Prosenc, koroške režiserke, producentke in scenaristke.

Fotografije so s spleta.

Vir: Večer

Zbral in uredil: Franci Koncilija

BAJESLOVNA BITJA NA GORJANCIH

Prepoznavnost in priljubljenost obmejnega  hribovja Gorjanci je gotovo ohranil slovenski pisatelj Janez Trdina, neutrudni popotnik in zapisovalec običajev,  značajev in ljudskih zgodb »Podgurcev«… Njegove Bajke in povesti o Gorjancih še danes negujejo pravljični preplet kulture, narave in bajeslovnih bitij. Vse to izpričuje pristno življenje in duhovno bogastvo Uskokov, Dolenjcev in Belokranjcev. Z besedo »bajka« je poslovenjen tuji izraz »mytos«, ki označuje povesti poganskih religij. Bajke, pripovedke, legende in pravljice so oblike narodne pripovedne umetnosti in zato zelo dragocene…

VOLKODLAK

V Gorjancih je »Vukodlak« pošast s pasjo podobo, samo mnogo večja kakor pes. Ušesa ima dolga in tenko prirezana, na nogah pa ostre in dolge kremplje. Porastel je z gosto sivo dlako in ni tako hudoben kakor Pasjedlan. Volkodlak ima srednje dolg in črn rep, v katerem ima skrito vso svojo moč. Ponoči se klati po gozdu, podnevi pa ždi v globokih jamah in kuje hudobne naklepe proti ljudem.

Volkodlak

Volkodlak ima srednje dolg in črn rep, v katerem ima skrito vso svojo moč. Ponoči se klati po gozdu, podnevi pa ždi v globokih jamah in kuje hudobne naklepe proti ljudem. Včasih zavije tudi k človeškim bivališčem in gre na vas k ošabnim dekletom. Toda ne v živalski podobi, temveč kot človek. Volkodlak se namreč lahko spremeni tudi v krasnega mladeniča, ali pa v kakšno drugo bitje…

ŠKRAT V HUDI PEČI NA GORJANCIH

V Hudi peči na Gorjancih je že od nekdaj domoval Škrat ali Škratlja. Ta hudobec je bil velik slepar, in nesrečo je želel vsakomur, tudi svojemu prijatelju.

Ta spaka je bila majhne rasti, kakor kakšen desetletni otrok. V rokah je po navadi držal mošnjo zlatnikov, katere je podaril tistemu, ki je pokleknil pred njim. Torej je bil tudi častihlepen. Škrat je gorski duh, ki ga vidijo drvarji, lovci in drugi ljudje, ki prihajajo pogosto v gozd in v gore. Nekega dne, ko je sedel na skalah, visoko v Gorjancih, se je ponesreči tako hudo udaril v glavo, da je umrl. Od tistega časa so se pri teh skalah, ki jim sedaj pravijo Huda peč, ali hude pečine, vedno dogajale same nesreče. Pobilo se je nekaj krav, več košut in neka ženska…

KRVAVI KAMEN

V starih časih so tudi na Gorjancih živeli velikani in ljudje so jih imenovali Ajdi. Imeli so človeško podobo, bili pa so strašno močni in veliki, vendar brez prave pameti. Prvi rod velikanov je živel na Zlati gori, od tam pa so se preselili tudi na Gorjance. Kadar so ruvali drevesa s koreninami vred, se je treslo in hreščalo po vsem Podgorju.

Pogovarjali so se med seboj kar od gore do gore in če so si morali kaj sposoditi, so samo zaklicali in vrgli  potrebno stvar z druge gore. Tudi po vodo niso hodili tako kot ljudje, s posodami, temveč so se samo nagibali z gore in pili vodo iz najbližjega studenca. Na vrhu Gorjancev pa še danes stoji velika skala, na kateri so ajdovski pradedi na njej darovali svojim bogovom mladeniča in njegovo nevesto.

ČAROVNICE NA OPATOVI GORI

V globokem jarku, ki se razteza od Ravne gore pod Mirčevim križem, je nekdaj žuborel kristalno čist potoček. Pod Štembuhom je v soteski potoček v skale izdolbel  krasne slape, ob katerih je bila naravna podzemska jama. V njej  so prebivale tri čarovnice, ki so včasih bile rojenice. To je bilo v času, ko so začeli zidati kostanjeviški  samostan. Ena izmed njih se je spremenila v vrano in odletela v dolino na oglede. Z grozo je ugotovila, da so ljudje začeli zidati cerkev – Zveličarjevo hišo.

Čarovnice so sklenile, da tega pa ne bodo dopustile, in od tistega dne so vsako noč  porušile vse, kar so zidarji preko dneva sezidali. Stari menih je spoznal, kaj mora storiti. Na gradbišču je zbral vse kostanjeviške meščane in okoliške tlačane in v naglici, dokler ni sonce zašlo za vodeniškim hribom, so sezidali stolp in vanj obesili zvon iz cerkve sv. Neže v Kostanjevici, ki ga je blagoslovil pobožen menih. Tedaj je prvič zapel zvon in njegov mili glas se je razlegal daleč v Gorjance. V tistem trenutku se je zaradi jeze čarovnic zrušilo pol Opatove gore, nastal je silen vihar, ki je lomil orjaške bukve, in potoček je izginil. Ko so si ljudje kasneje ogledali to razdejanje, so odkrili tri kamnite postave, stoječe tam nepremično za veke. In vse to lahko vidite še danes, če se povzpnete iz Orehovca v hrib…

CVETNIK

Nekje visoko na Gorjancih je bilo veliko skalovje, med njim pa se je širil Cvetnik, prav majhen vrtec, ves poln najlepših in dišečih rož.  Težko ga je bilo najti, če pa je kdo zašel v ta Cvetnik, je bil popolnoma prevzet nad njegovo lepoto. Od takrat dalje ni več jedel niti pil, na povratek domov pa sploh ni pomislil. Tako je kmalu brez bolečin umrl.

Toda ta raj na zemlji ni bil vedno takšen. V tej gorski kotlini  so se razraščali  plevel, trnje, osat in koprive. Tukaj se je naselil Vlah Elija, da bi v pobožni molitvi in pokori sklenil svoje življenje. Nekoč sta ga obiskala dva utrujena in bolna popotnika in prosila za jed in prenočišče. Vlah Elija je zaklal svojo kozo in jima spekel meso; še celo čutaro vivodinca, ki ga je hranil za bolne dni, jima je dal. Zvečer se uležeta v njegovo posteljo, puščavnik pa se je zadovoljil z ležiščem v nastelji.

Potem se mu v sanjah prikažeta popotnika, obdana od nebeške slave! Eden je bil sam gospod Bog, drugi pa sv. Peter. Gospod Bog je rekel puščavniku Eliji: »Ker si bil usmiljen do naju, dam svoj blagoslov tebi in kraju, kjer prebivaš.« Ko se je puščavnik prebudil, popotnikov ni bilo več, kraj, kjer je prebival, pa se je spremenil v raj… Puščavnik se je tudi pomladil in živel še mnogo let na tem svetu. Cvetnik pa še dandanes priča o božji slavi in milosti!

Vir : Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva, Družba sv. Mohorja, Celje, 1930.

Zbral in uredil: Franci Koncilija

MONOGRAFIJA PESMI IN IGRE DANETA ZAJCA

Miren, a hkrati vzkipljiv

Pesnik Dane Zajc

Pri Založbi ZRC so konec junija 2021 izdali monografijo Pesmi in igre Daneta Zajca, ki prinaša tako bolj teoretsko obarvane razprave kot precej intimne spomine na enega največjih slovenskih pesnikov.

UVOD

Dane Zajc (1929–2005) sodi s svojo modernistično poetiko med najpomembnejše slovenske literarne ustvarjalce 20. stoletja. Mnogi bralci znajo njegove pesmi iz kultnih zbirk, kot so Požgana trava (1958), Ubijavci kač (1968) in Dol dol (1998), na izust, malo je poznavalcev dramatike, ki bi izpustili uprizoritve njegovih GrmačPotohodca… Pesnik, ki bi pred dobrim letom dni praznoval devetdesetletnico rojstva, je po travmatični izkušnji vojnega nasilja veroval zgolj še v poezijo. »To je bilo edino področje, kjer ni bilo ljudi, ki bi ogrožali njegovo notranjost. Kjer ni bilo tistih, ki jim ni zaupal. Zaupal ni nikomur. Zanašal se ni na nikogar. Težko se je razveselil,« je zapisala v predgovoru monografije Pesmi in igre Daneta Zajca urednica Neža Zajc, rusistka in slovenistka, ki je tudi pesnikova vnukinja.

NE DRAME, IGRE

Skoraj dva ducata uveljavljenih piscev – predvsem pa bralcev – se v njej dotakne Zajčevega ustvarjanja. Pesnik Milan Dekleva denimo prek izkušnje Zajčeve radikalnosti jezika, Jelka Kernev Štrajn pa z analizo živalskih likov v njegovi poeziji. Njegovim igram – Zajc je vztrajal, da njegove drame imenujemo igre – se podrobneje posveti njegov dolgoletni spremljevalec Aleš Berger, tenkočutno se njegove dramske strukture loti Tomaž Toporišič. A manj teoretski, pa zato še bolj refleksiven je pristop avtorjev, ki pristopajo prek spominske izkušnje z zadnjih let ali celo mesecev pesnikovega življenja. Maja Vidmar denimo opiše doživetje o skupnem potovanju z Dunaja leta 2003, Petra Koršič pa presunljivo poroča z zadnjega Zajčevega literarnega večera leta 2005 v Novi Gorici.

»Hote ali nehote so mnogi avtorji ubrali avtobiografsko ali Zajčevo biografsko noto. Pomembno se mi zdi, da so zapise prispevali ne le njegovi tedanji sodobniki, ampak tudi takratni mlajši ustvarjalci, ki so danes uveljavljeni. To pomeni, da se je že takrat dotaknil tudi mlajših,« pojasnjuje urednica v pogovoru za Dnevnik. Monografijo dopolnjuje tudi nekaj nekroloških zapisov, med njimi tekst Richarda Kämmerlingsa, ki je izšel nekaj dni po pesnikovi smrti v Frankfurter Allgemeine Zeitung, pa tudi denimo Zajčev govor z državne proslave ob kulturnem prazniku leta 1992. »Ta lepo odraža njegov radikalen pogled na takratno kulturo, v današnjem stanju kulture se mi je zdelo to pomembno objaviti,« dodaja sogovornica.

MOLČEČ, A NERAVNODUŠEN

»Osebnostno je bil Zajc zelo molčeč človek, a hkrati zelo neravnodušen do vsega, kar se je dogajalo v svetu. Ko so ga v nekem intervjuju vprašali, kako bi se opisal, je odgovoril z ‘miren in vzkipljiv’,« pove z nasmehom, da je svoj trden značaj prelil v moč poezije, ki je že za časa njegovega življenja dosegla široko ciljno publiko. »A čeprav je doživljal razmeroma široko mero družbene in politične represije, je imel okoli sebe vedno tudi podporni krog intelektualcev,« dodaja Neža Zajc, ki je v knjigi zbrala tudi domala še neobjavljeno fotografsko gradivo in rokopisne fragmente velikega pesnika.

»Ta knjiga ne vabi le k ponovnemu branju njegovih tekstov. Predvsem je potrditev, da je njegova poezija vedno aktualna in dostopna, tudi nezahtevnemu bralcu poezije, njegov izraz je bil navsezadnje jezikovno nezahteven in elementaren. Četudi je obenem zelo enigmatična in literarnoteoretsko zagonetna,« sklene z željo po razširjanju bralskih horizontov.

Fotografije so s spleta.

Vir: Dnevnik

Zbral in uredil: Franci Koncilija

KOCBEKOVO RAZODETJE RESNIČNOSTI

Novomeško gledališče Anton Podbevšek teater je že maja 2020v kostanjeviškem samostanu prvič uprizorilo predstavo o Edvardu Kocbeku, ki jo je naslovilo In stoletje bo zardelo, po istoimenski Kocbekovi pesmi. Sledile sopredstave v Novem mestu,v začetku julija pa je bila predstava tudi v Križankah v okviru Ljubljanskega festivala. Predstava, ki je sicer zasnovana na literarnem delu Andreja Inkreta, govori o zanosnem pesniškem življenju Edvarda Kocbeka, prepojenem z lepoto in tragičnostjo.

Igra se začne z mladostno razigranostjo Edvarda in njegovega prijatelja Novomeščana Pina Mlakarja. V tem mladostnem potovanju po Evropi se oba odločata za pristno krščanstvo, tisto, ki ne bo omejeno s strogimi zamejitvami takratnega slovenskega katolištva, ampak se bo napajalo iz svobode duha. Tako je njuno vzklikanje življenju že naznanjalo pomlad Cerkve, ki jo je prinesel 2. vatikanski koncil (1962  – 1965). Toda predstava, ki jo je na oder postavil režiser in Novomeščan Matjaž Berger, kmalu preide v »trenutke odločitve«, ko se Edvard Kocbek poveže z OF in želi vanjo pripeljati katoliške množice.

Pino Mlakar

Prelomnica doživljanja njegovega osvobodilnega boja je Dolomitska izjava, ob kateri Kocbek počasi začne slutiti, da ni bil resnični soustvarjalec velike slovenske epopeje, ampak le izigrana lutka političnih komunističnih sotovarišev.

Prav ganljivo je, kako naivno pesnik doživlja to svojo tovarišijo, kolikšnim duhovnim zanosom verjame vanjo. Sam svoje tovarišije ni nikoli izdal, izdali so ga tovariši in ga zavrgli. Po vojni so ga poslali v Bosno in nato še v Beograd ter si Slovenijo preuredili po svoje, povsem drugače od svojih obljub.

Ko se Kocbek vrne v Ljubljano, zaprepaden spozna resničnost totalitarizma, da sanje iz kočevskih gozdov, sanje o svobodi, spoštovanju raznolikosti vsakogar niso več uresničljive…Razžira ga vprašanje, ali je »blažena krivda« sploh mogoča. Zapustijo ga vsi, tudi krščanski socialisti, najbližji tovariši zanj nimajo več časa. Tako ostaja popolnoma sam in osamljen! Najhujši udarec pa doživi tam, kjer je najbolj občutljiv in ranljiv, ko so napadli njegovo literaturo in poteptali njegovo eksistencialno opisovanje medvojnih dogodkov v novelah Strah in pogum.

Edvard Kocbek

Pomembno je, da Kocbek ni samo sestopil v največjo zgodovinsko tragičnost, ampak je šel še globlje. To je izrazil v svoji poeziji, s katero metafizično občutje  vdre v slovensko besedo in je sposobna izraziti čisti obup, a ga premaguje svetloba upanja. V predstavi, ki je vredna ogleda, kar trikrat recitirajo Kocbekovo »Molitev«, ki se sklene z vzklikom: »Nikoli ne bom nehal biti!« Tukaj se pokaže prava moč slovenske besede, ki glagola biti ne povezuje le z obstojem, ampak tudi z bitjem srca in bitjem zvonov, ki prinašajo melodije upanja trpečemu slovenskemu narodu.

Fotografije: Franci Koncilija in s spleta.

Vira: Družina, Edvard Kovač

Zbral in uredil: Franci Koncilija

MARIBORSKI SLIKAR BOGDAN ČOBAL SLIKA TEMATIKO BEGUNSTVA

Akademski slikar Bogdan Čobalje s ciklom Splav Meduze, ki je na ogled v razstavišču ArtKIT, posegel v aktualno slikarsko tematiko begunstva in nomadstva. Po premierni predstavitvi v Galeriji Instituta Jožef Stefan v Ljubljani se sedaj mariborski slikar Bogdan Čobal, nekdanji profesor na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru, z najnovejšim ciklom Splav Meduze predstavlja še v razstavišču ArtKIT na mariborskem Glavnem trgu.

Na odprtju razstave je kuratorka, umetnostna zgodovinarka Milena Zlatar, izpostavila, da tokratni cikel slik Bogdana Čobala, ki je že več desetletij neutruden raziskovalec medija in prostorov na področju slikarstva in grafike, zahteva od obiskovalcev razstave drugačno komunikacijo, saj je tudi tematika dejansko precej posebna.

Bogdan Čobal namreč z najnovejšim ciklom slik angažirano vstopa v aktualno tematiko begunstva, ki tako postaja trajen dokument te tragedije svetovnih razsežnosti, ki se je ne bi smeli navaditi ali celo postati ravnodušni. V nadaljevanju je Milena Zlatar še poudarila, da je Čobal v likovnem načinu ohranil svoj značilni grafični rokopis, kot so tanki nanosi barvnih plasti, mehki barvni prehodi, spet drugje močne sledi s premišljenimi geometrijskimi intervencijami in iluzionističnimi pomagali. Razstava je bila odprta do 20. avgusta 2021.

Fotografije so s spleta.

Vir: Večer

Zbral in uredil: Franci Koncilija