C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\0 - SVETOVNI IN MEDNARODNI DNEVI\23 - APRILA 2022 - SVETOVNI DAN KNJIGE\TARTINIJEVO LETO\FOTKA - 1.jpg

Tartinijev spomenik v Piranu

Osmega aprila 2022 je minilo 330 let, odkar se je v Piranu rodil  italijanski skladatelj in violinist Giuseppe Tartini. 

Njegov oče Gian Antonio je leta 1678 kot trgovec iz Firenc prišel v Piran, kjer se je leta 1685 poročil z domačinko. V družini se je rodilo devet otrok, trije so umrli kmalu po rojstvu, Giuseppe se je rodil kot  četrti otrok. Beneška republika, ki je vladala mestu, je njegovemu očetu kmalu zaupala pomembno funkcijo solnega pisarja, ki je nadzoroval kakovost in količino soli v piranskih solinah v Strunjanu, Sveti Luciji in Sečovljah. Uspešni oče Antonio je užival velik ugled in piranski minoriti, ki so bili v mestu že od leta 1301, so ga leta 1699 izbrali za zaščitnika in dobrotnika, s čimer je družina Tartini pridobila pravico do pokopa v grobnici sredi samostanske cerkve sv. Frančiška v Piranu.

Že v najzgodnejših otroških letih se je Giuseppe odločil za igranje violine, ki ji je posvetil vse življenje. Jeseni 1708 se je vpisal na študij prava na univerzi v Padovi. Kmalu je spoznal, da je njegov edini pravi poklic glasba. Spomnil se je, da je Giovanni Torre, stric po materini strani, predstojnik samostana Frančiškovih bratov v Assisiju, ki ga je odprtih rok sprejel. Pri njem je ostal do leta 1715, ko se je lahko predajal le glasbi. Leta 1715 se je vrnil k ženi v Padovo. Za njegovo glasbeno napredovanje je bilo pomembno srečanje s skladateljem in violinistom Francescom Veracinijem

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\0 - SVETOVNI IN MEDNARODNI DNEVI\23 - APRILA 2022 - SVETOVNI DAN KNJIGE\TARTINIJEVO LETO\FOTKA - 3.jpg
Giuseppe Tartini   
C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\0 - SVETOVNI IN MEDNARODNI DNEVI\23 - APRILA 2022 - SVETOVNI DAN KNJIGE\TARTINIJEVO LETO\FOTKA -.jpg
Središče Pirana s Tartinijevim spomenikom

Posvetil se je izpopolnjevanju svoje violinske tehnike. Eksperimentiral je tudi z violinskim lokom in ga tehnično izpopolnjeval s podaljševanjem. Konec leta 1719 je šel v Benetke in tam učil violino predvsem učence beneških plemiških družin. Spomladi 1721 se je vrnil v Padovo in nastopil mesto prvega violinista v orkestru kapele bazilike sv. Antona. Nastopal je tudi po drugih mestih. Od januarja 1724 do junija 1726 je deloval v Pragi, potem pa se je ustalil v Padovi, kjer je odprl lastno glasbeno šolo. V njej je učil igranje na violino, elemente harmonije, kontrapunkta in osnove komponiranja. Učenci so prihajali z vseh koncev Evrope, zato so ga imenovali učitelj narodov. Ob nedeljah se je v padovanski baziliki zbirala množica domačinov in tujcev, ki so prihajali poslušat »prvega violinista Evrope«. Leta 1740 mu je ohromela desna roka, zato se je bolj posvetil glasbenemu poučevanju. Leta 1765 so ga upokojili in mu zagotovili dosmrtni honorar prvega violinista. Leta 1769 mu je umrla bolehna žena Elisabetta. K njemu je prišel živet zvesti prijatelj Antonio Vandini. Giuseppe Tartini je zaradi gangrene na nogi umrl 26. februarja 1770, natanko eno leto za svojo ženo. Oba sta pokopana v cerkvi sv. Katarine v Padovi, nasproti hiše, kjer sta stanovala.Tartini je od otroštva dalje vsak dan igral na violino in se z vztrajno vajo postopoma približeval vrhunski virtuoznosti. Kot zrel in priznan glasbenik je zasedel ugledno mesto prvega violinista in dirigenta kapele bazilike sv. Antona v Padovi, kjer je deloval 45 let. Hvalnico njegovi virtuoznosti so izrekli tudi mnogi veliki in svetovno prepoznavni violinisti. Ugledni slovenski violinist Črtomir Šiškovič (1956) priznava: »Po mojem mnenju ostaja Tartini eden največjih predstavnikov svetovne violinske virtuoznosti, njegov opus pa eden ključnih stebrov violinske šole preteklosti in prihodnosti.«

Tartini01

Tartinijev muzej v Piranu


Tartini je pisal predvsem instrumentalno glasbo, skoraj vsa svoja dela je posvetil violini. Njegov opus obsega več kot 300 skladb. Najbolj slavna je sonata Vražji trilček. David Ewen v svoji Enciklopediji glasbenih umetnin (DZS, Ljubljana 1974) navaja Tartinijevo razlago o nastanku tega glasbenega bisera.

»Neko noč 1713 sem sanjal, da sem se zapisal vragu, ki mi je obljubil, da mi bo na uslugo ob vsaki priložnosti … Nazadnje sem pomisli, da bom vragu ponudil svojo violino in videl, kakšen glasbenik je, tedaj pa je v moje veliko presenečenje zaigral nenavadno lep solo s tako sijajnim okusom in tako natančno, da je to prekašalo vso glasbo, ki sem jo do tedaj slišal ali si jo zamislil v vsem življenju. Presenečenje in navdušenje sta me tako prevzela, da mi je jemalo dih, in od silovitega občutka sem se zbudil. Takoj sem segel po violini v upanju, da se bom spomnil vsaj del tistega, kar sem slišal, a zaman! Delo, ki so mi ga navdihnile te sanje in sem ga takrat napisal, je nedvomno moja najboljša skladba. Imenujem jo sonata Vražji trilček.«  

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\0 - SVETOVNI IN MEDNARODNI DNEVI\23 - APRILA 2022 - SVETOVNI DAN KNJIGE\TARTINIJEVO LETO\pasted image 0.png

Tartinijeve sanje

Leta 1727 je Tartini odprl v Padovi svojo violinsko šolo, v katero je sprejemal le najbolj nadarjene učence iz vse Evrope. Študij je pri njem trajal leto ali dve, lahko tudi dlje. Letno je izšolal dva do deset učencev. Revnim glasbenikom je omogočal brezplačen študij. V 14 letih je obiskovalo njegovo šolo kakih 200 glasbenikov. Pomembna so tudi Tartinijeva teoretična didaktična dela.  Znamenito je njegovo pismo učenki Maddaleni Lombardini,  v katerem kratko in jedrnato povzema bistvena navodila za igranje violine, ki ga še vedno upoštevajo in navajajo violinski pedagogi in učbeniki. Violinisti, ki so izšli iz njegove šole, so povsod širili njegov način igranja in tudi njegov pedagoški pristop.

Tartini02

Tartinijeva rojstna hiša, minoritski samostan in panorama Pirana

Spominska soba Giuseppeja Tartinija v njegovi rojstni hiši je dislocirana zbirka Pomorskega muzeja Piran. V njej je poleg dragocenih muzejskih eksponatov razstavljeno tudi izvirno Tartinijevo pisno gradivo. Največji zaklad spominske sobe je Tartinijeva violina.

Tartini03
C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\0 - SVETOVNI IN MEDNARODNI DNEVI\23 - APRILA 2022 - SVETOVNI DAN KNJIGE\TARTINIJEVO LETO\o_tartini-6_1024.jpg
Tartinijeva violina

Violino je izdelal Nicolo Amato, datirana je med letoma 1715 in 1725. V Piranu je ohranjena le ena od treh violin, ki jih je v Padovi po smrti zapustil Tartini. Med drugo svetovno vojno so jo skrili pod kamnito stopnišče piranske mestne hiše, kjer je dragoceni instrument razpadel na sestavne dele. Leta 1954 jo je restavriral violinist in goslar Maksimilijan Kalar, zatem še Vili Demšar (1990) ter Laszlo Lakatos (2005). Zbirka Tartinijeve zapuščine je bila prva stalna kulturno-zgodovinska zbirka, odprta v palači Gabrielli leta 1954, leto zatem so jo dopolnili s spalnim pohištvom iz vile Tartinijevih v Strunjanu, ki so jo tedaj porušili. 

Tartini04

Tartinijeva zapuščina v Piranu

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\0 - SVETOVNI IN MEDNARODNI DNEVI\23 - APRILA 2022 - SVETOVNI DAN KNJIGE\TARTINIJEVO LETO\Nova mapa\FOTKA - 10.jpeg
C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\0 - SVETOVNI IN MEDNARODNI DNEVI\23 - APRILA 2022 - SVETOVNI DAN KNJIGE\TARTINIJEVO LETO\Nova mapa\FOTKA - 11.jpg

Tartinijeva posmrtna maska  je najbolj verna podoba njegovega obličja, verjetno odlita po maski, ki jo hrani konservatorij v Trstu. Dvestoletnico Tartinijevega rojstva so slovesno proslavili šele 2. avgusta 1896 z odkritjem njegovega spomenika na piranskem trgu, ki nosi ime po njem. Kip je izdelal beneški kipar Antonio Dal Zotto.

Fotografije so s spleta.

Vir: Ognjišče

Zbral in uredil: Franci Koncilija

Kategorije: Zanimivosti