Da ne gredo v pozabo

Naloga KD Severina Šalija je, da poskrbi za umestitev literarnih ustvarjalcev našega okolja v lokalne šolske učne programe – Pobuda, ki jo je na društvenem srečanju predstavila predsednica Slavističnega društva Dolenjske in Bele krajine dr. Jožica Jožef Beg. 

Nekaj je nedvomno res. Slovenci smo narod pesnikov in Severin Šali sodi med tiste, ki so v petdesetih letih svojega ustvarjanja, pesniškega in prevajalskega, pustil pečat v slovenski literarni zgodovini. Pa vendar … Če bi šli zdaj na ulice in spraševali ljudi, katere pesnike poznajo, bi verjetno odgovarjali: Prešerna, Gregorčiča, Ketteja, Župančiča, Kosovela, morda Toneta Pavčka … Veseli bi bili, če bi se znašel na seznamu tudi Severin Šali. Verjetno bi bilo še slabše, če bi spraševali izključno po dolenjskih pesnikih. Zakaj tako? Odgovor je jasen. Če izvzamemo Toneta Pavčka, dolenjski pesniki niso dobili mesta v literarnem kanonu, to je med tistimi besedili, ki naj bi jih poznal vsak kolikor toliko izobražen človek. Prav tako niso umeščeni v dosti strožji šolski kanon. Ni jih v literarnih leksikonih, ni jih v šolskih berilih. Ostajajo na obrobju in znani le literarnim sladokuscem.

Danes to velja še bolj kot v preteklosti, saj je bralna kultura verjetno še na nižji ravni, kot je bila v 19. stoletju, ko je bila pismenost še privilegij. Dejstvo je, da so avtorji, ki niso predstavljeni v šolskih berilih, odvisni od tega, kako za ohranjanje njihove literarne dediščine skrbijo v lokalnem okolju.

Kakšne so posledice? Avtorji so sprva morda pomembni na lokalni ravni, sčasoma pa poniknejo v pozabo. Čigava naloga je skrb za to, da se to ne zgodi? Ko govorimo o naših dolenjskih avtorjih, je to prav gotovo tudi naloga našega kulturnega društva, ki si je nadelo ime Severina Šalija. S predstavljanjem dolenjskih ustvarjalcev bi bilo potrebno poskrbeti za njihovo umestitev vsaj v lokalni kanon in v tisti del šolskih učnih programov, ki je rezerviran za spoznavanje domačega okolja.

Ker smo se danes zbrali, da bi s Šalijevo poezijo počastili svetovni dan poezije, naj zaključim s tem, kako je v radijskem intervjuju z Gito Volčina utemeljil, zakaj je poezija tako poseben in pomemben del literature:
»Poezija se v bistvu dotika bistvenih vprašanj mojih, vaših, vseh nas. Zato je nemara tako imenovana večna vrednota poezije iskanje smisla, iskanje odgovorov na vprašanja, ki nas pač vsakega in vse življenje mučijo ali preblisnejo, ali se odkrijejo ali zakrijejo, tako, da je to nekakšen večni pesniški prijeten spopad s stvarnostjo, s tako, kot je, in s tisto, kar vsa poezija in vsa umetnost je. Vsa umetnost s poezijo vred je vedno nekoliko dvignjena nad tale naš vsakdan, presega tudi naše vsakdanje izražanje in je privzdignjena tudi nekako nad čas, čeprav se dogaja v času, govori o času, uporablja orodje časa – besede. Če vse to ne bi bilo nekoliko privzdignjeno, potem sploh ne bi bilo poezije.«

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja