Knjižnica Mirana Jarca in Slavistično društvo Dolenjske in Bele krajine sta v sredo, 8. junija 2022, na Dan Primoža Trubarja, na vrtu Rastoče knjige, pripravila doživetja bogat kulturni večer. Odkrit je bil nov, že deveti list Rastoče knjige Novo mesto, ter zaključen osmi literarni natečaj poezije in kratke proze Slavističnega društva Dolenjske in Bele krajine. Slavnostni govornik je bil akad. prof. dr. Milček Komelj, podpredsednik SAZU in častni občan MO Novo mesto. Njegov duhovno izrazito bogat govor objavljamo na koncu prispevka. Kulturno-glasbeni program večera so z recitacijami oblikovali letošnji nagrajenci, za glasbo pa so poskrbeli nadarjeni mladi glasbeniki. Na večeru se je zbralo okoli 70 ljubiteljev žlahtne kulture. Zaradi zadržanosti župana se je srečanja udeležila podžupanja MO NM Sara Tomšič. Ob tej priložnosti je Slavistično društvo izdalo zanimiv Zbornik literarnih del, ki so ga naslovili Misliti kot reka…
Uvodoma je prisotne pozdravila predsednica Slavističnega društva Dolenjske in Bele krajine dr. Jožica Jožef Beg. Povedala je, da je na letošnjem natečaju sodelovalo 64 ustvarjalcev z več kot sto prispevki. Zato ni bilo čudno, da je bil celoten večer v duhu hvalnice reki Krki, ki ločuje in povezuje, hkrati pa je tudi reka umetnosti. Na koncu so natečajniki prejeli tudi priznanje in nagrado. Središčni dogodek večera je bil vsebinsko in duhovno izredno bogat govor akad. prof. dr. Milčka Komelja, ki ga v nadaljevanju tudi objavljamo.
Čarobna Krka, reka umetnosti, ki ločuje in povezuje (fotografija je s spleta)
V nadaljevanju večernih dogodkov sta spregovorila še podžupanja Sara Tomšič in oče projekta Rastoča knjiga dr. Janez Gabrijelčič, ki je ponosen, da ima projekt že mednarodne razsežnosti, v nadaljevanju pa je Gabrijelčič še poudaril, da je bistvo projekta razvijanje bralne kulture in širjenje odličnosti medčloveških odnosov. Sledilo je slovesno in simbolično odkritje devetega (9) lista Rastoče knjige, kar so storili podžupanja Sara Tomšič, akad. prof. dr. Milček Komelj in direktor Knjižnice Mirana jarca Luka Blažič. Po končanemu programu je ob zakuski sledilo prijetno druženje vseh ljubiteljev kulture in odlične domače kulinarike.
Govor akad. prof. dr. Milčka Komelja
Spoštovani!
»Biti na svetu / v nenehnem poletu, / hitečem k svetlobi / v senčnem prepletu«. Te besede, ki so prijazno vpisane na novi list novomeške rastoče knjige, so se mi porodile v času, ko sem si lahko v predihu utrgal čas za dušo in zapisal svoja doživljanja v kratkih sentencah, ne kot član pesniške skupnosti, ampak v zavesti, da lahko človek na ta način najbolj neposredno izgovori tudi svoj trenutni ali trajnejši odnos do sveta, narave ali samega sebe. Gotovo je v njih zajeto pritrjevanje življenju, v spletu svetlobe in senc pa je najbrž ujet spomin na Krko, če ne morda tudi na Ketteja, ki je ob slovesu iz Novega mesta ob misli na Krko zapisal, da zadnja luč sije še tam izmed vej. Kette pa je, kot je dejal že Ivan Prijatelj, veljal za geniusloci Novega mesta, s katerim sem bil kot Novomeščan, najbolj prav s tukajšnjim knjižničnim ambientom, povezan od otroštva.
Reka Krka je s svojo zamolklo zelenino simbol Dolenjske in še posebej Novega mesta ali Kostanjevice, kar je v poetični prozi najbolj celovito prikazal že pesnik zelene barve Tone Pavček, v slikarstvu pa poleg Jakca ali Lamuta in Moleta tudi Zoran Didek in še marsikdo. Naselju na okljuku Krke, ki »tiha in zvesta / se vije krog mesta / in ga objema / kot ljubica zvesta«, daje pečat Krka, tako kot ga dajejo drugim mestom Soča ali Ljubljanica ali Drava in Sava; vsaj reke na Kranjskem skupaj s Krko je vključil v svoj ljubljanski vodnjak baročni kipar Francesco Robba, in še druge reke povezujejo mesta in dežele ter države, tako kot je za Donavo prikazal Claudio Magris, da ne govorim o literarnem junaku Emila Ludwiga reki Nil, in večkrat sem že od kakega ljubitelja svojega mesta slišal retorično vprašanje, kaj je vendar mesto brez reke. Reka je povezovalka in ločnica, prek katere gradimo mostove, o tem najbolj vsakdanjem in samoumevnem dejstvu pa vam govorim le zato, ker je tema literarnega natečaja dolenjsko-belokranjskega slavističnega društva Rastoče knjige letos povezana z reko, četudi v metaforičnem pomenu. Reka pa je, če jo gledamo iz daljave, lahko tudi bleščeč trak v knjigi narave.
V naravi prav v tem času vse na novo cvete, zeleni in bujno raste. Ob navedenih verzih sem nekoč v Dolenjskih Toplicah ob pogledu na zapuščeno, a z bujnostjo podivjane rasti obdano bajto, to prav takrat opisal tudi z naslednjimi besedami: »Zelenje se kopiči, bujno / hortenzije cveto, grozdi že jagode napenjajo / in veje z lističi se vse bolj drenjajo, da bi razširiti bilo ograjo nujno, / ki hišico obdaja med drevesi«. Morda najlepše pa je zeleno rast in njeno bujnost v Zeleni pesmi takole prislikal Kajetan Kovič: »List se nagiba k listu, trava k travi, / v gozdu mesečni jelen košuto sledi, / prožno telo je ladja v zeleni poplavi, / v žilah šumijo potoki smaragdne krvi. // Môčno in sládko dišijo presna zelišča, / kose in škorce napaja godba vrtov, / grmi so vodomet zelenega blišča, reke kipe med koleni napetih bregov«. In najbrž je prav sredi zavedanja o taki rasti prišel dr. Janez Gabrijelčič na idejo, da zamisel o razširjanju zavesti o pomenu knjige poveže z bujno rastjo in jo poimenuje Rastoča knjiga. Kakor je bilo na prvi pogled in tudi ob reakcijah kakega pesnika tako poimenovanje sprva videti prisiljeno, ker knjige ne rastejo kot gobe ali listje, pa se je izraz, ki sem ga pred tem zasledil že v rubriki trebanjske revije in ki simbolično vključuje vso rast, ki jo omogoča in našemu duhu spodbuja knjiga, naglo uveljavil in je doslej postal že samoumeven.
Nastal je iz zavesti o pomenu knjige, ki je epohalno pomembna in je gotovo nepotrebno govoriti o njenem pomenu v soseščini knjižnice, ki je njena zavetnica in oaza ali, kot nakazujejo Mušičevi stolpiči na njenem prizidku, tudi trdnjava, vendar trdnjava luči, ali tempelj duha, kar je v Ljubljani nakazal s svojim antičnim stebrom pred svetlobno steno na fasadi NUK Jože Plečnik.
Temelj knjige je beseda, na začetku je bila beseda, in na začetku našega sporazumevanja in samozavedanja je bila slovenska beseda, temelj za njeno razširjanje v natisnjeni obliki pa je bila Dolenjska s Trubarjem, ki ga je pisatelj Boris Pahor imenoval prvega oblikovalca naše identitete in Mojzesa slovenstva. Po njem je naša beseda dobila še poseben pomen v umetniških stvaritvah pesnikov in pisateljev, na katere smo bili, kot se zavedam od otroštva, Novomeščani vedno zelo ponosni. Če že ni k nam zašel Prešeren, ki se je potegoval za advokaturo v Novem mestu, smo posvojili vsaj nekdaj tukaj živečo navdihujočo ga Primčevo Julijo, zaradi česar utemeljitelj Rastoče knjige celo razmišlja, da bi Novo mesto uradno postalo poleg mesta situl še mesto ljubezni; tu je odkril Dolenjsko z Gorjanci in Krko ter njenimi zelenimi pogledi Gorenjec Janez Trdina; mesto z njegovim trgom in veselo okolico je pesniško najlepše povzdignil Kette in, misleč na prednike, a z zazrtostjo v prihodnost, se je tu porodila tudi novomeška pomlad, po katere junakih se imenujejo novomeške kulturne ustanove, tako kot knjižnica po Miranu Jarcu, in iz njenega okrožja se je dvignil tudi Anton Podbevšek, katerega verzi so bili vpisani v list rastoče knjige pred dvema letoma. Novo mesto pa ima tudi bogato zgodovino knjižničarstva in tiskarsko izročilo in tudi ljubitelje, ki so vse to natančno raziskali in popularizirali.
Slovensko besedo so povzdignili in se vanjo zatekali številni ustvarjalci, za njeno veljavo in ohranitev pa so zaslužni tudi vztrajni borci zanjo in za slovenski jezik, ki so si v času nemške duhovne prevlade prizadevali za njegovo uveljavitev tako kot pozneje za ohranitev, ker sose zaradi naše številčne majhnosti dolgotrajno pojavljale tendence, da bi se zlil s hrvaškim jezikom, in to tudi še po tem, ko se je temu odločno in usodno uprl Prešeren, ki je pokazal, da je jezik v temelju nezamenljiv, ker je sinonim za dušo. Umetniška knjiga pa že sama po sebi izpričuje, da nas lahko izpove le lasten jezik, ker se lahko le skozenj izrazi tančine in se z njim razvije človeška zavest, narodna individualnost in celo primarni, edino avtentičen način dojemanja sveta, in zato je besedno izražanje tudi osrednji način, da se srečamo sami s seboj in se uresničujemo, ne glede na to, ali sodimo v književniške vrste.
Z jezikom, posredovanim s knjigo, je mogoče zajeti vse, tudi neizrazljivo, in odkrivati in uresničevati nove svetove, a tudi oživljati naše bližnje okolje; in vsega tega se očitno zaveda ideja Rastoče knjige, ki zato spodbuja k branju, odkrivanju in nalaganju novih spoznanj, čustev, občutij, misli in uvidov v nenehno rastočo, a nepremakljivo osnovo. Njen temelj je v besedi, ki je neizmerna in večplastna; najbolj univerzalna in edinstvena pa je gotovo v umetnosti, še posebno in najbolj v poeziji, ki lahko edina seže onkraj racionalnega in zasluti in izrazi tančine in skrivnosti, ki so drugačnemu jeziku nedostopne, ter sega s svojimi uvidi v celovitost, ki se analitični znanosti izmika.
Rastoča knjiga s svojimi akcijami, prireditvami ali podružnicami spodbuja zavedanje o kulturnem izročilu posameznih krajev, in zato je deklic z rastočo knjigo in podobnih znamenj knjižne rasti vse več, v Novem mestu se zaradi pomena starodavne gimnazije menda obeta celo podoba beročega frančiškana. Vsa ta znamenja pa naj bi predvsem spodbujala ustvarjalce ter usmerjala mladino k branju, s tem pa k dojemljivosti za vse to, kar književna umetnost omogoča. Na to je potrebno biti še posebno pozoren danes, ker zaradi prodiranja novih elektronskih medijev ljudje menda vse manj berejo in se zato njihov jezik močno poenostavlja; to naj bi veljalo vsaj za povprečje, iz katerega gotovo izstopajo ljubitelji branja stare vrste, med katerimi sem poznal prave požiralce knjig pa tudi premišljevalce, ki jim je življenje osvetlil že en sam moder stavek. Številni pa so v spominih zelo radi obujali novomeško knjižnico.
Sam se takemu spremljanju spreminjanja bralnih navad sicer nisem nikoli posvečal, ker sem od tovrstnih novosti povsem odmaknjen. Odkar pa sodelujem v komisiji za tisk pri Javni agenciji za knjigo, spoznavam prav to dejstvo, zaradi katerega se založbe menda, če ne gre bolj za komercialne vzgibe, vse bolj načrtno usmerjajo na t. i. risoromane in izdaje stripov. Ko sem sam hodil v šolo, so bili ti ne glede na kvaliteto risb prepovedani, morda tudi zaradi zahodnjaškega izvora, predvsem pa zato, ker naj bi odvračali od branja integralnih besedil; danes pa v stripih, nasprotno, gledajo osrednjo možnost, da bi mladino morda le spodbudili, da bi se nekoč lotila tudi branja celovitih knjig, k čemur jo je seveda treba spodbujati. Sicer pa knjige najdejo bralce same, posebno če jih ponujajo v knjižnicah, v katere se bralci ne bojijo vstopiti in ki so tudi prostor razstav, prireditev in srečevanj, in samo upam, da jim bralcev ne bo zmanjkalo, četudi tisti, ki od blizu spremljajo načine komunikacije in izražanja prek telefonov, menijo drugače. A človek se ob lepotah sveta, pa tudi težavah, najbrž vendar le ne bo tako do kraja stehniziral, da bi se reduciral le na robota in izgubil notranje življenje, ki ga edino počlovečuje, ter spremenil jezik svoje avtentičnosti in odtenkov v zgolj obubožano komunikacijsko tehnično sredstvo, k čemur pa danes težijo specializirani, a ozkogledi znanstveniki na univerzah, ki želijo slovenski jezik nadomestiti z angleškim, ker se ne zavedajo osnovnega pomena jezikovne identitete in posledic njenega siromašenja in izgube. Tem načrtom, ki še vedno skupaj z zahtevami po popolni avtonomiji univerze celo pospešeno oživljajo, smo se predvsem po zaslugi umetnikov uprli na SAZU, vendar le kot glas vpijočega v puščavi; posebej pa nas je vselej podprl naš najstarejši član Boris Pahor, ki je pred leti na Slovenski matici celo zagrozil, da bo protestno izstopil iz Akademije, če bi se to zares zgodilo.
Literati, ki so prejeli priznanja
Ker se je zavedal pomena jezika, ki določa našo narodnost in s tem skupno medčloveško vez, je imelo njegovo življenje poslanstvo, ki ga je stopnjevala še njegova zgodovinska vloga pri osvetljevanju naše nesrečne zgodovine, zaradi česar je postal osrednji humanist in oznanjevalec pomena slehernega naroda in s tem jezika, za kar si je vse življenje prizadeval; zato je prav, da se v času, ko nas je zapustil, v svetlobi Rastoče knjige spomnimo tudi nanj.
Boris Pahor je bil prepričan, da je za človeka »rodna skupnost prva telesna in duševna domovina, če naj ne ostane brez korenin v veliki domovini, ki nam je vsem ta čudoviti planet«. Prizadeval si je za enakopravnost narodov, pri čemer je bil prepričan, da je prav v majhnih in tudi najmanjših narodih še velika prihodnost. Ti naj bi imeli v svetu še posebno vlogo (kakršno je Slovencem kot nepogrešljivim v organizmu sveta mistično pripisoval že pisatelj Ivan Pregelj), in je celo napisal, da bi Slovenci »v svoji zgodovinski danosti lahko našli dosti argumentov za to, da bi nastopali med pionirji nove dobe«. V tej viziji so ga potrjevale sorodne ideje številnih pomembnih svetovnih mislecev, ki jih je preučeval kot svoje duhovne zaveznike.
Zavedal pa se je tudi, da se zlo, kakršno je kot pričevalec zlorabe treh totalitarizmov 20. stoletja tudi sam doživel, lahko še vedno ponavlja, zato je pred njim svaril in v svetu, ki je vedno znova nemiren in grozljiv ter nasilno osvajalen, opozarjal na potrebno trdoživost, na ohranjanje življenjskega zagona. A grozote je popisoval le zato, da bi opozarjal pred nevarnostjo njihovih ponovitev, in tudi njegovi junaki se trudijo, da bi nanje pozabili; a tega ne morejo, tako kot ni mogel niti on sam. A Pahor je bil v osnovi izrazit vitalist, na svetu je živel v nenehnem poletu in hitel k svetlobi v senčnem prepletu. V našo literarno zavest je na novo vnesel Trst, zaradi katerega mu je bil vedno blizu tudi naš ljubljenec Dragotin Kette, ter je ljubil barvitost in svetlobo, in se predajal najprej življenju, potem šele filozofiranju, kar je nekje podčrtal tudi z latinskim pregovorom. Prav podobno pa si je dopovedoval tudi Kette, med drugim v verzih iz sonetnega cikla Izprehod: »Srce neumno! V naravo poglej, / solnce gorí, ah, in v morju strasti / cela narava trepeče; od mej, / šum in poljan in od gorskih redí // miga življenje ti polno nadej. / Ah ne zamudi teh uric in dnij! / Zdaj se na dražestnih grudih ogrej, / zdaj se gorkote in sreče napij!«
V osnovi je bil Pahor sredozemski vitalist, ki je, spodbujen ob branju literature, mozgal o skrivnostih sveta in o smislu bivanja, a je priznaval njegovo nedoumljivost in tudi to, da mu je ljubša od metafizične poezije lirika, ki je bolj zemeljska in življenjska. Opazoval in živo slikal je življenjski vrvež, živali, rastline in ljudi in primerjal lepoto svojega Kontovela s samim Caprijem AxelaMuntheja, ob tem pa je ob neki priložnosti tudi zapisal: »… priznam, da me popade uničujoč preplah vsakikrat, ko se vživim v neizmernost prostora in časa. Takrat si hitro zaželim, da bi bil tako intimno spojen z vsemi bitji, da ne bi utegnil vrtati v smisel bivanja. Zazdi se mi namreč, da naša misel in njena predstavljalna zmožnost pogrešita, ko skušata zlesti iz posameznikovega bitja in se razširiti po vsem neskončnem prostoru ter se potopiti v globine časov. Ker zavest, da me nekoč ni bilo in da me nekoč spet ne bo, medtem ko se vesolje ne bo niti malo zmenilo ne za moj prihod ne za moj odhod, ta zavest, če se ji predam, mi zna skaliti »mlado slast življenja«, kot pravi pesnik v Faustu, ali mi utegne celo v kali zatreti življenjski zagon. Leopardija je rešil tesnobe ob misli na pretresljive daljave svetovja šum krošnje, skozi katero je vel veter, to se pravi živa bližina narave. Mene zdaj na primer zvablja iz teh razmišljanj samogovor zgovornega kosa na starem hrastu.« Ob takih vprašanjih ni našel dokončnega odgovora, težko pa mu je bilo sprejeti »gotovost, da bo nič vse zagrnil kakor plima obrežje«, kot je nekje napisal. In spet drugje je ob misli na svojo takrat še oddaljeno zadnjo uro pisal o zaupanju, da bo njegov »prehod lahek, kot me ponavadi po razgibanem dnevu sen kar mimogrede odpravi z brega zavesti«. In taka zatopljenost v naravo, prepuščanje življenjskemu utripu, svetlobi in sencam, skozi njegovo zazrtost v življenje nasploh oživlja tudi njegovo značilno literaturo, v kateri se nam pogosto še bolj kot same zgodbe vtisnejo v spomin vedno novi slikoviti prikazi narave in ljudi; in tako občudovana slast življenja, ki jo omenja in ki diha iz njegovih ustvarjalnih prikazov, ga vse do zadnjega ni zapustila.
Boris Pahor je celo zatrdil, da kot pisatelj verjame v življenje tudi takrat, ko govori o smrti, takrat še najbolj, ter izjavljal, da ima rad življenje, ljubezen in zračnost. Pri umetnikih pa je v skladu s seboj še posebno cenil odločnost, življenjsko voljo in optimizem. Zato je v občudovanem Srečku Kosovelu ob sicer največkrat razglašani pesnikovi trpkosti in bolesti vedno posebej poudarjal njegovo upornost. V takem Kosovelu pa je gledal celo dediča v sonce zagledanega Dragotina Ketteja, v katerega verzih je videl celo obljubo renesanse, kakršne po njegovem še nismo bili deležni; Kosovelu pa naj bi bil Kette vzor tudi s svojo težnjo po etičnem izpopolnjevanju. Kette je bil pesnik Novega mesta in Krke, a s svojim ciklom Na molu San Carlo tudi sončnega vrta juga in morja, po katerem ga vozi čoln, morda izposojen iz novomeške čolnarne, kakor belogrudi labod. V Pahorjevi zavesti pa je bil ves čas tako živ, da je pomislil nanj celo med hojo po pariških ulicah, kjer ga je v duhu povabil v goste s tržaškega pomola, da bi ga kot vrednega učenca predstavil Baudelairu.
Nagrado je prejela tudi Rezka Povše, članica KDSŠ
Boris Pahor, ki je spodbujal k razmišljanju malone že kar vsak pojav, je razglabljal tudi o vodah in mostovih, o bregovih in čvrstem kopnem, in je vodo primerjal tudi »našemu duhu, ki je rahel, gibčen, prožen, a tudi zgovorno uporen in trd kot diamant«.Njegovo osrednje domače vodovje pa je bilo morje, katerega modrino je pisatelj povzel s pesniškim besedami: »modra modramodra kakor nebo, kakor encijanov cvet sinja in modra«, ker je bil tudi besedni slikar, sprva podoben Lojzetu Spacalu, označevali pa so ga tudi za pointilista.
Zbornik
Morje, kamor se izlivajo vse reke, ostaja večno in mogočno, a krhko kot privid, tako kot v besedo in knjige zajeta človeška duša. A vse na svetu, skupaj z njim, se vedno spreminja in v nobeno reko ne moremo stopiti dvakrat, kot je ugotovil že tolikerim pesnikom najljubši antični filozof Heraklit. Časi hitijo »kakor meglice, / kakor vodice / sredi te reke«, je občutil Kette, ki se je spraševal o skrivnosti časa tudi ob pogledu na vsakodnevno pot nebeškega sonca nad morjem.
Vse na svetu se spreminja, a Krka teče naprej, pa bi dodal dolenjski pisatelj Jože Dular. Spreminjanje je nastajanje in minevanje, in v njem, v tej usojenosti, nam lahko ostaja le zaupanje v neznano večnost, v Boga, ki ga je iskal Kette, ali nam preostaja prepričanje, da se bomo nekoč vključili v kozmos brez lastne zavesti oziroma kot večni nič, s katerim se agnostični Pahor nikakor ni mogel sprijazniti in se je zato takim mislim, tudi ko so ga obdajale, najraje izmikal in se je raje brez misli nase zagledal v lepoto sveta, v barve in pesem kosa na hrastu. S tem pa je pokazal tudi na možnost, ki jo poraja le ustvarjalnost, da umetnik prestopi časovne omejitve in stopi v večnost vsaj v zamaknjenosti navdihnjenega trenutka, v večnost trenutka, tako kot so v pravljicah premagali čas in okušali večnost poslušalci rajske ptice, četudi so se, ko so se iz prebudili zamaknjenja, sesuli v prah. A že Gregor Strniša je zapisal tudi zelo skrivnostne, racionalne nerazvozljive verze: »Kdor je kdaj okušal večnost, / se umreti ne boji, / samó, včasih bolj nesrečno / živí tiste kratke dni«.
Bralcem rastočih knjig in vsem ustvarjalcem želim, da bi, polni veselja do življenja, skupaj prisluškovali vsakdo svoji lastni zamaknjenosti še v nedogled.
Milček Komelj
Fotografiral, zbral in uredil: Franci Koncilija
