Znano je, da v frančiškanskem samostanu v Novem mestu, kakor tudi v drugih samostanih po Sloveniji, hranijo izredno dragocene inkunabule. Izraz inkunabula izvira iz latinske besede incunabula (povoj, plenice). Pomembno je vedeti, da inkunabula ni rokopis, ampak knjiga, lahko tudi posamezna stran ali slika, ki je bila natisnjena v Evropi med letoma 1454 in 1500. Ohranjeni primeri so zelo redki in dragoceni.
Prva zabeležena uporaba besede incunabula kot izraza za tiskano gradivo pa se je glasila prima typographicae incunabula, kar pomeni »prvo rojstvo tiska«. Uporablja se predvsem zaradi razlikovanja prvih tiskanih knjig od knjig, ki so bile izdane v poznem 17. stoletju. Strokovnjaki ocenjujejo, da se po vsem svetu nahaja okoli 27.500 del s skupno 550.000 kopijami. Dela, ki so bila natisnjena na začetku 16. stoletja, pa označujejo kot postincunabula.
Odboru za promocijo kulturne dediščine Novega mesta, ki ga vodi prof. dr. Miha Japelj, je 23. aprila 2022 njegov podpredsednik zasl. prof. dr. Jože Gričar poslal veselo sporočilo, da ga je doc. dr. Ines Vodopivec, pomočnica ravnatelja NUK-a iz Ljubljane in članica Sveta združenja Europeana, obvestila, da bo UNESCO v letu 2022 finančno podprl projekt Incunabula Slovenica v skupnem obsegu okoli 10.000 strani dragocenega gradiva. Tako lahko upravičeno pričakujemo, da bo izdatno sofinancirana tudi digitalizacija inkunabul, ki se nahajajo v novomeškem frančiškanskem samostanu.
Doc. dr. Ines Vodopivec je pomočnica ravnatelja NUK-a, ki se že dobro desetletje posveča digitalizaciji kulturne dediščine, novembra lani pa je postala članica sveta združenja Europeana.
Doc. dr. Ines Vodopivec se trenutno ukvarja z evropskim projektom, ki osvetljuje umetnost branja v srednjem veku. Ob tem je povedala sledeče: » Za slovenski prostor pa je še posebej pomemben projekt digitaliziranja vseh ohranjenih inkunabul, prvotiskov, ki so svetovna dediščina in navsezadnje pripovedujejo o tem, kaj vse so brali ljudje na našem območju v obdobju prehoda iz srednjega v novi vek. Če kdaj, se je v času pandemije koronavirusa pokazal pomen digitalizacije kulturne dediščine, saj je bil to lahko v nekih trenutkih skoraj edini način, da se strokovnjaki in navsezadnje tudi zainteresirana javnost srečata z ustreznim gradivom. Po drugi strani pa še tako dostopni detajli digitaliziranega gradiva ne nadomestijo motrenja dragocenega predmeta v živo, zato bojazni, da bi digitalizacija ljudem odvzela željo po obisku muzejev, galerij in drugih dediščinskih ustanov, ni,« je prepričana doc. dr. Ines Vodopivec. Kvečjemu nasprotno. Z dediščino na spletu hraniteljice dediščine ozaveščajo o njenem pomenu in pokažejo, kaj imajo.
Pogledov na pristop k digitalizaciji, o kateri se v Sloveniji temeljiteje razpravlja komaj zadnjih 15 let, je več, ključ pa je v poenotenem pristopu. Na vprašanje razdrobljenosti skušajo v NUK-u odgovoriti z ozaveščanjem o pomenu rabe mednarodno uveljavljenih standardov in smernic, v zadnjem času pa so njihove dejavnosti usmerjene v razvoj digitalizacije na nacionalni ravni, posledica pa bi lahko bila digitalna platforma za povezovanje najraznovrstnejših predmetov iz različnih dediščinskih zbirk po državi.
Novomeška frančiškanska knjižnica sodi med bolj raziskane slovenske samostanske knjižnice. O dragocenosti fonda pričajo nekatere na novo odkrite inkunabule; ohranjenih je tudi več katalogov, ki dokazujejo, da so se redovniki resno ukvarjali s knjižnico.
Zgledno urejena frančiškanska knjižnica
Med pomembnejšimi inkunabulami v knjižnici je znameniti rokopisni gradual (knjiga koralnega petja za mašo) na pergamentu, ki so ga frančiškani prinesli s seboj iz Bosne. Nastal je leta 1418 nekje v Italiji in s svojimi prelepimi poznogotskimi iluminacijami ter z velikostjo in težo še danes zbuja občudovanje. Rokopis je res veličasten, saj meri kar 50,5 cm v višino in 35 cm v širino, obsega 142 sočasno paginiranih folijev.
Renesančna vezava rokopisa v lesene platnice, prevlečene z belim usnjem, dva kovinska sklepa in po pet kovinskih gumbov na vsaki strani knjige samo še povečujejo njegovo lepoto. Gradual krasijo zelo lepe inicialke, poslikane s prizori iz krščanske zgodovine v živih barvah.
Molitvenik patra CiprijanaNapasta v novomeški frančiškanski knjižnici
V knjižnici hranijo 39 inkunabul in precej kodeksov, dva iz 15. stoletja. Prvi je že omenjeni gradual, drugi pa je vsaj na pogled njegovo popolno nasprotje. Gre za latinski molitvenik patra Ciprijana Napasta.
Molitvenik je nastal v belgijskem Liegu med letoma 1450 in 1460, visok je komaj 8 cm in širok 5,5 cm. Kljub skromnim meram nas preseneti s svojo lepoto. Sestavlja ga 254 pergamentnih listov v novejši usnjeni vezavi. Posebno lepoto mu dajejo prekrasne iluminacije in inicialke v živih rastlinskih barvah in pozlatah. Vsaka iluminacija pripoveduje svojo zgodbo, inicialke pa so okrašene z ornamenti v različnih barvah in s pozlatami.
Novomeški frančiškani hranijo tudi bogato ilustriran brevir, pravi pergamentni kodeks, ki ga je okrog leta 1650 napisal menih v kartuziji Bistra pri Vrhniki. V tem brevirju so zapisane latinske oracije molitvenega bogoslužja za vse leto. Po vzoru renesančnih vezav je kodeks vezan v lesene platnice, prevlečene s črnim usnjem. Kodeks je visok 28 in širok 19 cm. Na naslovnici je naslikan tudi grb kartuzijanskega samostana v Bistri.
Fotografiral je Franci Koncilija, nekatere fotografije pa so s spleta.
Viri: Franci Koncilija, Splet, Delo in Večer
Zbral in uredil: Franci Koncilija
