K
ulturni praznik sem letos obeležil z zapisom, ki ga posvečam pesniku Valentinu Brunu, človeku, ki živi na robu preživetja. Njegova eksistenca je odvisna od prijateljev in znancev. Očitno je, da v tej ljubi državi ni nikogar, ki bi mu pomagal. To je resnica, ki nas premalo bode v oči. Slepi hodimo mimo in ne vidimo poeta, ki živi na robu preživetja. Žalostno, mar ne? To je odsev naše družbe, ki očitno ne ceni ustvarjalcev kulturnih dobrin.
Če pomislim, koliko denarja so pobrali tajkuni, banke, zgrešene naložbe in ekonomsko neupravičene prodaje, se mi pred očmi rišejo milijarde; in če pomislim, kaj bi lahko s tem denarjem storili za blagor kulture – za Bruna in vse ostale kulturnike, ki živijo v bedi, se mi zavrti v glavi. Jezen sem. Lahko bi bil zelo nekulturen: sovražen, razbijaški, pretepaški …
Pesnik Valentin Brun je moj prijatelj. Prvič sva se srečala v šentjernejski knjižnici na predstavitvi literatov iz občine Šentjernej. Njegov videz je bil zelo zanimiv, nenavaden, saj je na prvi pogled deloval kot potepuh ali morda kot sila reven boem: resnega pogleda, z begajočimi očmi in sencami na obrazu je dajal vtis skrivnostneža, ki nas bo presenetil s kakšno nenavadno zgodbo o pesniških muzah – saj je bil vendar med nami edini literat, ki je bil član Društva slovenskih pisateljev. Pa se to ni zgodilo. Kot duh je vstal in brez besed odšel. Mi vsi smo ostali nepotešeni in njegova zgodba in poezija sta ostali v zraku – nedorečena tematika, ki je imela nešteto vprašanj.
To prvo srečanje z Brunom vedno primerjam z njegovo poezijo, ki je ravno tako v vsej svoji širini ovita v nekakšen pajčolan. Njegovo nizanje besed in spletanje pesniških oblik deluje magično in skrivnostno, celo nedoločljivo.
V eni od pesmi je kritično ocenil svoj status in se brez sramu opisal:
nimam nič ker sem ubog
vedno praznih rok
ostal mi je brlog stara hiška
v kateri živeti noče niti miška
Bog me je s talenti obdaril
toda sam sem vse pokvaril
vse zakopal sem v zemljo
da nekoč morda bom žel
In pesnik iz svojih grenkih izkušenj žanje plodove, ki so oplemeniteni z njegovo srčno kulturo, poštenjem do sočloveka in predvsem v naravi išče odgovore na njegovo poslanstvo. Valentin Brun je član Društva slovenskih pisateljev; do sedaj je izdal šest pesniških zbirk: Prisotnost angelov (1996), Dolina samih radosti (2000), Vzpon na goro ljubezni (2012), Razsvetljenje (2014), Dežela zelene ljubezni (2017) in Posledice poledice (2018). Ciklus pesmi je objavil tudi v zborniku pesmi Vonj po rdečem (2016).
V središče pesmi Valentina Bruna je postavljena narava, vendar pa ta ni idealizirana, temveč mu motivi narave po eni strani omogočajo zaziranje v lastno dušo, po drugi strani pa so prepleteni z njegovo zaskrbljenostjo zaradi človekovega odnosa do okolja in slutnjo pogubljenja.
Pesmi v njegovih zbirkah so hvalnice gorjanskim gozdovom, šentjernejskim njivam in ljudem, ki iz teh dobrin črpajo sadove življenja. Njegov tankočutni duh zaznava trave v vetru, petje jerebice, šelestenje listja v bukvah …
Narava mu je zelo blizu. V njej vidi vir za preživetje, zdravilno moč in energijo, ki opozarja človeka, da jo je treba ohranjati neokrnjeno – predvsem so mu ljube živali, zato razume njihov jezik in obnašanje. V eni od pesmi zapoje:
ob sončevi pripeki
v grmovju zgoraj v vejah
se ptiči skrivajo
v senci spodaj v listju
so miši oslepljene od svetlobe
pisani metulj opleta s krili
hoče tja do svetlobe priti
V verzih se skriva pesnikov značaj, njegov odnos do blagostanja, do narave in njenih pojavov, v katerih se kristalijo njegove iskrene misli, ki rišejo podobe, ki so ljubiteljem narave znane.
nemo opazujem
kako narava
sama sebi rakev kuje
ker ljudje
so čisto ponoreli
saj grešno
onesnažujejo to zemljo
ves vesoljni svet
Valentin Brun je goreč zagovornik božje besede in v katekizmu dorečenega išče resnico. Njegov Bog ni nevidni gospod, ki s trdo roko obvladuje svet, njegov Bog je materializirano bitje, ki mu pomaga uresničevati sanje. Vso njegovo poezijo plemenitijo verzi pesnika z nežno dušo, človeka domoljuba, ki mu je sveta domača gruda – Šentjernej z okolico, iz katere črpa verze in tako tej pokrajini postavlja spomenik stvarstva. V svetu božjega velikokrat vidi rešitev, zato se v poeziji obrača k lokalno čaščenim sakralnim svetnikom in v pesmih omenja zanj spoštovane božje hrame.
na vrhu gorjanske gore
tam pri cerkvenem hramu
po prostranstvu travnatih livad
odmeva nežen glas
zvon svetega Miklavža
Globoko v sebi čuti stvarnika, ki mu zaupa in verjame v njegove nauke. Pesnikova beseda je v pesmih klena in hkrati božajoča za dušo. Njegovi izvirni zaznamki videnja bogatijo njegovo poezijo; njegova tankočutnost razumevanja vsega živega je edinstvena in neizmerno spoštljiva.
Brun veliko poje o ljubezni in neizmerno hrepeni po njej: išče jo na gozdnih jasah, visoko v hribih – vsepovsod, vendar pa se mu nagajivo izmika in mu ne daje tistega, kar od nje pričakuje. V eni od pesmi zapoje:
se mi kdaj uresničijo
sanje ko bom z belim
konjem vrlim žrebcem
prijezdil gor k tebi
na zeleno planino
Naj zaključim s kitico iz pesmi, ki ponazarja Brunov pogled na svet:
naj odmeva pesem do neba
tja naravnost do nebes
naj pesem mir oznani
ki nam ga Gospod poklanja
na vekomaj veke
Brez slabe vesti lahko zaključim to pripoved: Pesniški opus Valentina Bruna je bogat prispevek k slovenski poeziji.
Prijatelj Valentin, naj tvoje misli še naprej pojejo.
Lojze Podobnik
