K
ulturni praznik sem letos obeležil z zapisom, ki ga posvečam pesniku Valentinu Brunu, človeku, ki živi na robu preživetja. Njegova eksistenca je odvisna od prijateljev in znancev. Očitno je, da v tej ljubi državi ni nikogar, ki bi mu pomagal. To je resnica, ki nas premalo bode v oči. Slepi hodimo mimo in ne vidimo poeta, ki živi na robu preživetja. Žalostno, mar ne? To je odsev naše družbe, ki očitno ne ceni ustvarjalcev kulturnih dobrin.
Arhivi Kategorije: Pomišljaj
OKRNJENA LEPOTA DOLENJSKE
Ko se popotnik, teh domala ni več, ustavi na koncu vasi Mačkovec, se lahko zazre v dve čudoviti podružnični cerkvi, ki sodijo v župnijo Št. Peter -Otočec. To sta romarska Marijina cerkev na Trški gori in cerkvica sv. Janeza Krstnika na hribčku pri Mačkovcu. Pogled na Trško goro s številnimi zidanicami in vinogradi že dolgo zelo moti avtocestni viadukt, velikanska pletena steklenica iz železa v krožišču pa se sicer izvirno in lepo vključuje v vinogradniško okolje… Domala popolnoma razpadajoči leseni kozolec, ki stoji v bližini picerije, pa predstavlja pravo sramoto, pa ne samo za lastnika in krajevno skupnost Ločna -Mačkovec, ampak tudi za MO Novo mesto in širše. Zasebna lastnina je sicer ustavna kategorija, vendar samo do neke mere. Nekatere lokalne skupnosti v Sloveniji imajo sprejete občinske odloke, s katerimi pritiskajo na lastnike, da s skupnimi močmi, torej tudi s pomočjo javnega denarja, sanirajo (porušijo) moteč objekt…Nekateri občani se že nekaj časa sprašujejo, do kdaj bo ta podrtija še kazila našo lepo Dolenjsko?!
Pripravil in fotografiral: Franci Koncilija
ADIJO, DOLENJSKA!
Pred našimi očmi pospešeno izginja nekdaj širna in lepa dežela. Ime je dobila pred stoletji in z njim je bilo označeno, da gre za spodnji del Kranjske. Med Ljubljano in Kolpo ter med Savo in Bloke je bila umeščena. Rodila je mnoge znamenite osebnosti in bila dom mnogim, njeni ljudje so ljubili ta gričevnati svet, posut s kamenjem in zelenjem, in se v znoju trudili za vsakdanji kruh in praznični kozarec vina. Prešla je v pesem in v podobo, prežela občutja in zavest. Ko je vabil Dolenj`c Gorenjca z mrzle planine, je bilo to vabilo Suhokranjca, Belokranjca, Ribničana, Podgorca, Zasavca, Posavca in kar je še bilo združenega v dolenjski deželi. Vse njih je imel Cankar v mislih, ko je zapisal: »Dolenjec, korenina slovenskega naroda.« Prvo dolenjsko hranilnico so odprli v Metliki, Kostanjevici so nadeli ime dolenjske Benetke, Kum razglasili za najvišjo dolenjsko goro, Dolenjske novice so poročale iz krajev od Krškega do Kočevja in od Starega trga ob Kolpi do Ivančne Gorice, Dolenjski list, zvest svojemu imenu, še poroča, a ne več s tako obsežnega območja, itd.
A ta dežela ni več Dolenjska in tu ne žive več Dolenjci. Dolenjske pravzaprav ni več in nihče ne zna povedati, kaj sploh še je. Celo ime se vse bolj izgublja, namesto Dolenjska pa se uveljavlja, ponekod tudi precej na silo, naziv jugovzhodna regija. Vse kaže, da v Sloveniji živijo Gorenjci, Štajerci, Primorci, Prekmurci, ob njih pa še nekakšni Jugovzhodci, edini v vsej naši ljubi domovini oropani starega, uveljavljenega imena ter brezosebno imenovani po nebesnih straneh.
Milan Markelj
ELEKTRIČNI AVTOMOBILI – DRUGA PLAT
Marsikoga pomirja in navdihuje tiho brundanje njegovega jeklenega konjička. Ampak tega kmalu, pravijo, ne bo več, na pohodu so električni avtomobili. Ker je naš župan na ploščadi sredi rondoja razstavil občinsko električno vozilo z reklamo za Koš in ker je nekatere občane, ki so se na facebooku temu uprli, v najbolj prodajanem slovenskem časopisu označil za kritizerje, negativce in depresivce, sem nekoliko pobrskala za podatki o tovrstnih avtomobilčkih.
Zapisi govorijo pretežno o prednostih: da se z njimi vozi ceneje, da slovenski Eko-sklad daje zanje subvencije, da manj onesnažujejo okolje, da elektriko lahko pridobivamo doma, da imajo doseg 400 km …
Zaslediti pa je tudi pomisleke: mehaniki nad njimi niso navdušeni, baterija traja od 5 do 10 let. Kam pa potem z njimi? (Se spomnite ekološke katastrofe v zaledju Krupe, ko je semiša Iskra od leta 1963 do 1983 odlagala kondenzatorje – elektrotehniške elemente, ki lahko shranjujejo energijo v obliki električnega polja?).
Tudi s porabo ne bo čisto držalo, saj jo ohlajevanje in gretje vozila povečata do 56 %. Tudi če bo elektrika pridobljena iz obnovljivih virov, bodo dobavitelji imeli težave z uravnovešenjem zahtev v omrežju in bodo morali le-to na novo dimenzionirati. Zavore pri teh avtomobilih se manj trošijo in zato rjavijo, težave so s polnilnimi kabli …
Ampak vse to je morda zanemarljivo, večji je etični problem. Za izdelavo baterij uporabljajo litij (tega pridobivajo iz slanih jezer, kasneje ga bodo menda iz morja), zamolčijo pa nam, da so v baterijah poleg litija tudi kobalt, nikelj in mangan. Posebno glede kobalta imam velik pomislek. Tega je na Zemlji sorazmerno malo. Šestdeset odstotkov kobalta pridobijo v Demokratični republiki Kongo. »Rudarji« za nizko mezdo nosijo večinoma v košarah zemljino s kobaltom bosi in v vsakem vremenu iz kopov, ki so pretežno odprti. Najbolj žalostno je, da je večina teh težakov otrok. Lastniki kopov so Kitajci, domača vlada je lepo vzela zemljo kmetom, Kitajci pa to bogastvo spravljajo v Kitajskem državnem uradu.
Kljub temu da naj bi v bodoče v baterijah uporabljali več niklja in manj kobalta, se mi vse to zdi vsaj neetično.
Tudi naši avtočki niso ekološki. Ampak zanje nihče ne reče, da so.
Barica Smole
Ko slika pove več kot besede
O nogometu žal ne vem veliko. Če kdo omeni Maradono, Messija, Neymarja ali Ronalda, vem, da so to nogometaši. Z veseljem opazujem tudi dijake, ki gredo na vlak in ugibam, po katerem od njih so posneli frizuro. Nekaj časa so nosili pobeljenie lase, potlej zabritite, pa čopek vrh glave … Lepo. Preberi več Ko slika pove več kot besede
Siciološko, politično, jezikovno
Do sedaj je veljalo, da je moški slovnični spol nevtralen. Torej: če se je (tudi v pravnih aktih) navajalo npr. več nazivov (pa so bili njihovi nosilci tudi ženske), se je uporabljal moški slovnični spol. Ampak čas Preberi več Siciološko, politično, jezikovno
KORAJŽA VELJA
To soparno nedeljsko jutro so iz radija pricurljala do mojih ušes poročila dogodkov prejšnjega dne. Običajno gredo skozi eno uho not in skozi drugo ven, tokrat pa se mi je vest o kulturnem dogodku iz češkega Brna kot nadležna koščica zapiknila v misel in nikakor se je ne morem znebiti. Preberi več KORAJŽA VELJA
DRUŽBENA NEAKTIVNOST
Lokalna eminenca mi je nedavno tega očital družbeno neaktivnost. Vzrok temu so bili moji protesti proti sekanju dreves, hrupu itd. v našem kraju.
Leta 1975 (istega leta, ko je umrl Andrić) je RTV Zagreb posnel intervju z Mešo Selimovićem, ki pa ni bil nikoli objavljen. Štiriminutni posnetek so predvajali nedavno v Stankovićevi oddaji V nedeljo ob dveh. V njem med drugim pisatelj govori o svojem odnosu z Ivom Andrićem in njunih različnih pogledih na vlogo in angažiranost pisatelja v družbi. Dejal je: »On meni, da se nikakor ni treba udejstvovati, treba je samo pisati. S tem se nisem strinjal, menil sem, da mora pisatelj reagirati na vse stvari okrog sebe v času, v katerem živi.« Ob tem sem se spomnila neke francoske anekdote: Albert Camus je De Gaulla vprašal, kaj lahko naredi za Francijo, predsednik pa mu je odgovoril: »Pišite!«
Tako. Zdaj grem pisat, pa ne zato, da bi bil kdo s tem (ne)zadovoljen.
Barica Smole
Nekaj misli o literarnem ustvarjanju
Ob poplavi knjig, ki jih dandanes ponuja trg, se je morda umestno vprašati, ali so vsi romani, novele, zgodbe, pesmi … vredni objave.
Vprašanje o »umetniškosti« dela je zapleteno. Osnovne značilnosti literarne umetnosti so stil, jezik, slike in ritem, s katerimi pisoči prikazuje svoj psihični proces, ki ga izrazi s svojim bistvom, z mesom in krvjo, in ga pozunanji v književnem delu.
KRITIKA IN NEZAVEDNO
Leta 2000 sem izdala zbirko kratkih zgodb Igra za deset prstov, v kateri je bila med drugimi objavljena zgodba Čeveljci. Dogaja se v frizerskem salonu, glavni »junaki« pa so rdeči čeveljci, ki so na nek način simbol ženske svobode in upornosti. Čez nekaj mesecev je bila v Mladini objavljena kritika te knjige; no, ne knjige, mladi kritik (ker je kmalu potem umrl, ne bom zapisala njegovega imena) se je besno spravil samo na to zgodbo. Niso mu bila všeč imena protagonistk, predvsem pa ne pripoved o čeveljcih. Naj sem še tako razmišljala, kaj sem naredila narobe, tega nisem mogla ugotoviti. Kritika me je potrla, zlasti zato, ker se mi je zdela krivična in ker nerazumnega besa nisem razumela.