Novomeško gledališče Anton Podbevšek teater je že maja 2020v kostanjeviškem samostanu prvič uprizorilo predstavo o Edvardu Kocbeku, ki jo je naslovilo In stoletje bo zardelo, po istoimenski Kocbekovi pesmi. Sledile sopredstave v Novem mestu,v začetku julija pa je bila predstava tudi v Križankah v okviru Ljubljanskega festivala. Predstava, ki je sicer zasnovana na literarnem delu Andreja Inkreta, govori o zanosnem pesniškem življenju Edvarda Kocbeka, prepojenem z lepoto in tragičnostjo.
Igra se začne z mladostno razigranostjo Edvarda in njegovega prijatelja Novomeščana Pina Mlakarja. V tem mladostnem potovanju po Evropi se oba odločata za pristno krščanstvo, tisto, ki ne bo omejeno s strogimi zamejitvami takratnega slovenskega katolištva, ampak se bo napajalo iz svobode duha. Tako je njuno vzklikanje življenju že naznanjalo pomlad Cerkve, ki jo je prinesel 2. vatikanski koncil (1962 – 1965). Toda predstava, ki jo je na oder postavil režiser in Novomeščan Matjaž Berger, kmalu preide v »trenutke odločitve«, ko se Edvard Kocbek poveže z OF in želi vanjo pripeljati katoliške množice.
Prelomnica doživljanja njegovega osvobodilnega boja je Dolomitska izjava, ob kateri Kocbek počasi začne slutiti, da ni bil resnični soustvarjalec velike slovenske epopeje, ampak le izigrana lutka političnih komunističnih sotovarišev.
Prav ganljivo je, kako naivno pesnik doživlja to svojo tovarišijo, kolikšnim duhovnim zanosom verjame vanjo. Sam svoje tovarišije ni nikoli izdal, izdali so ga tovariši in ga zavrgli. Po vojni so ga poslali v Bosno in nato še v Beograd ter si Slovenijo preuredili po svoje, povsem drugače od svojih obljub.
Ko se Kocbek vrne v Ljubljano, zaprepaden spozna resničnost totalitarizma, da sanje iz kočevskih gozdov, sanje o svobodi, spoštovanju raznolikosti vsakogar niso več uresničljive…Razžira ga vprašanje, ali je »blažena krivda« sploh mogoča. Zapustijo ga vsi, tudi krščanski socialisti, najbližji tovariši zanj nimajo več časa. Tako ostaja popolnoma sam in osamljen! Najhujši udarec pa doživi tam, kjer je najbolj občutljiv in ranljiv, ko so napadli njegovo literaturo in poteptali njegovo eksistencialno opisovanje medvojnih dogodkov v novelah Strah in pogum.
Pomembno je, da Kocbek ni samo sestopil v največjo zgodovinsko tragičnost, ampak je šel še globlje. To je izrazil v svoji poeziji, s katero metafizično občutje vdre v slovensko besedo in je sposobna izraziti čisti obup, a ga premaguje svetloba upanja. V predstavi, ki je vredna ogleda, kar trikrat recitirajo Kocbekovo »Molitev«, ki se sklene z vzklikom: »Nikoli ne bom nehal biti!« Tukaj se pokaže prava moč slovenske besede, ki glagola biti ne povezuje le z obstojem, ampak tudi z bitjem srca in bitjem zvonov, ki prinašajo melodije upanja trpečemu slovenskemu narodu.
Fotografije: Franci Koncilija in s spleta.
Vira: Družina, Edvard Kovač
Zbral in uredil: Franci Koncilija
