Lani je Novo mesto pretežni del svoje kulturne dejavnosti usmerilo v projekte, povezane z jantarjem, kar je po svoje razumljivo, saj je Mestna občina Novo mesto glede na pomembnost jantarnih najdb, odkritih na bogatih novomeških arheoloških lokacijah, leto 2017 razglasila kot Jantarno leto, ki so ga prepletale številne z jantarjem povezane kulturne, turistične in družabne dejavnosti. Člani društva Skulpte so se na to občinsko odločitev odzvali s kiparsko izjemnim in po obsegu monumentalnim skupinskim delom, ki je prekašal vse njihove dotedanje kiparske aktivnosti. Po uspešni kolektivni in resnično dobri izvedbi skrbno načrtovanega projekta so kiparji brez odlašanja svoje ustvarjalne zamisli usmerili v pripravo pregledne skupinske razstave z namenom, da se tako na kulturno umetniški način poklonijo olimpioniku (dobitniku več zlatih medalj na olimpijskih igrah in svetovnih prvenstvih) Leonu Štuklju in športnemu udejstvovanju nasploh, ki mu je Mestna občina Novo mesto posvetila leto 2018 pod geslom Zdrav duh v Novem mestu.

Avtorji, predstavljeni s svojimi deli na skupinski razstavi Dotik športa v kamnu, so, kot že sam naslov poudarja, dosledno zvesti kamnu, temu plemenitemu trdemu gradivu, ki zahteva skrbno in dolgotrajno obdelavo. Najpogosteje pri svojem delu uporabljajo dolenjski apnenec z vmesno stopnjo trdote (med magmatskim granitom, tonalitom, porfirjem in mehkejšim alabastrom in peščencem), tu in tam pa je kakšno njihovo delo izklesano tudi iz kristaliziranega apnenca, ki ga poznamo kot marmor. Po pomenu in namenu se člani društva Skulpte, ko niso angažirani pri večjih skupinskih projektih, odločajo za izdelavo malih kamnitih skulptur zasebnega, intimnega značaja.

Tehnični postopek kiparskega oblikovanja je dvojen: pri prvem sloni na odvzemanju snovi (klesanje in rezljanje kamna in lesa ali morda tudi kakšne druge bolj ali manj trde snovi) in po takšnem postopku narejeno ustvarjalno delo je skulptura, ko pa z gnetenjem gline formalno uresničimo izbrani motiv in po njem naredimo kalup (model) ter odlijemo tridimenzionalno delo, smo dobili plastiko. Po razsežnosti razlikujemo dve temeljni osnovni kiparski obliki: prosto stoječo oblo plastiko in relief, ki je vezan na ploskev. Kip gledalcu nudi ogled z vseh strani, relief pa nam omogoča le čelni, frontalni pogled. Kiparstvo kot specifičen način likovnega izražanja s prostornino in obliko čutimo in doživljamo ne le s pogledom, temveč tudi z dotikom, za razliko od risbe grafike in slikarstva, kjer je tretja razsežnost le navidezna.

Dejstvo, da med člani društva Skulpte skoraj nihče nima ustreznega delovnega prostora, da o primernem kiparskem ateljeju niti ne govorimo, jih je pripeljalo v kamnoseško delavnico mojstra FRANCIJA KOCJANA in tu so se med spoznavanjem klesarskih tehnik in različnih vrst kamna spletle pristne prijateljske vezi. Pod skrbnim vodstvom klesarskega mojstra so spoznali zgradbo kamna in njegove lastnosti, njegovo žilavost in trdnost, pa tudi krhkost in lomljivost. Naučili so se različnih tehnik klesanja in pravilno uporabo ustreznega orodja, narejenega iz kaljenega jekla ali trših kovin različnih oblik za različne faze obdelave kamna. Tako lahko ustvarjalci pri kreaciji svojih skulptur gladko obdelajo kamnite površine do najmanjših podrobnosti ali na njej namenoma pustijo rustikalne, grobe sledi orodja kot svojevrsten način kiparskega izražanja. Brez dvoma pa jim je bila v veliko pomoč tudi uporaba strojnega orodja, ki jih je velikokrat obvarovalo pred fizičnimi napori in jim prihranilo veliko dragocenega časa.

Člani društva se v popolnosti zavedajo, kako pomembno je kolektivno delovanje in ohranjanje trdnega medsebojnega sožitja, sodelovanje na vseh ravneh kreativnega prizadevanja, dobronamerni nasveti, nesebična pomoč in kar je še posebej omembe in občudovanja vredno, pa je prava ping- pong izmenjava vsebinskih, tehničnih in idejnih rešitev, to pa je močno okrepilo njihovo izvirno ustvarjalno kakovost.

Temeljno gradivo za avtorske kreacije jim predstavljajo primerno veliki kosi dolenjskega apnenca, nekaj skulptur pa je izklesanih tudi iz italijanskega marmorja in marmorja srednje dalmatinskih otokov. Ko so dosegli presenetljivo raven poznavanja kamna in poleg klasičnih načinov tudi sodobne tehnološke metode obdelave, so se lahko brez večjih težav suvereno lotili izdelave skulptur, namenjenih javni predstavitvi. Tako kot to počno že od samega začetka, se spopada s kamnom lotijo skrbno in pretehtano, pri tem pa dosledno upoštevajo oblikovno in sporočilno plat kiparsko likovne govorice, o čemer nas brez dvoma prepriča smiseln izbor razstavljenih skulptur. Skupina ljubiteljskih kiparjev se dosledno ravna po lastnih načelih vendar so enotni, ko gre za reševanje temeljnih, osnovnih likovnih problemov, ki zadevajo odnose med organsko strukturo in geometrijsko obliko.

Kot svoj prispevek za sodelovanje na društveni razstavi je SKENDER BAJROVIČ izdelal obelisku podobno prizmo in na eno od stranic vklesal reliefne figure atletov različnih športnih panog, ki s svojo dinamiko razbijajo togo monumentalno vertikalo geometrijskega telesa. Enostavna, a vendar izredno učinkovita zamisel, ki v celoti odraža parafraziran slogan Zdrav duh v Novem mestu.

LADO VIDIC: SKOK V DALJINO

LADO VIDIC je svoj prispevek utemeljil na olimpijskem geslu višje, hitreje, močneje, ki, resnici na ljubo, vse bolj izpodriva de Coeubertinovo načelo, da »ni pomembno zmagati, pomembno je sodelovati«. Z minimalistično, komaj nakazano silhueto je našel ustrezen odgovor na zastavljeni cilj in po principu »manj je več« znal izluščiti iz kamna bistveno vsebinsko in slogovno noto.

MARJANA VIDIC: NERAZDRUŽLJIVA PLESALCA

V tehnično podobnem slogu, vendar z globoko lirično občutenostjo, je MARJANA VIDIC predstavila objemajoči figuri ženske in moškega, ki ponazarjata plesni par in simbolizirata sožitje obeh spolov. Na simbolni ravni pa gladko obdelana skulptura predstavlja tesno medsebojno povezanost športnikov na vseh ravneh.

JOŽICA ŠKOF: V IGRI SPOZNAVATI SEBE

Za JOŽICO ŠKOF prav tako velja lirično, blago likovno izražanje, čeprav se izbrani motivi neposredno nanašajo na tekmovalnost. Pri njenih reliefih je opazna nostalgija nekoč aktivne športnice, ki se je ukvarjala s kegljanjem, streljanjem in tenisom, danes pa svojo potrebo po gibanju zadovoljuje s ustvarjalnim klesanjem kamna. Upodobitev streljanja na golobe, ki je bila priljubljena v aristokratskih in plemiških krogih, kjer so streljali na žive ptice, je na njeni reliefni izvedbi nekaj povsem drugega, vsaj za olimpijsko športno disciplino, kjer je treba zadeti katapultirano glineno ploščico, ki nadomešča pravega goloba. Poslanstvo te upodobitve je dvopomensko, saj je ekološko in pacifistično naravnana. Upodobitev igralke tenisa pa je avtoričina likovna refleksija in tako svojevrsten avtoportret v simbolnem smislu.

RUDOLF ŠKOF: PRILOŽNOST V GOLFU

Pri svojem kreativnem delu s kamnom se RUDOLF ŠKOF skoraj dosledno odloča za kombinirano tehniko in izbran motiv v kamnu smotrno in smiselno dopolni z »ready made« materiali (vsakodnevni še uporabni ali zavrženi predmeti). S svojim specifičnim načinom ustvarjalnega dela je izpopolnil svoj slog in mu dal določeno mero prepoznavnosti. Nenehno eksperimentira in išče nove izrazne možnosti. Z minimalnimi dodatki doseže presenetljivo učinkovitost, kar zgovorno predstavljajo njegove likovne kreacije Ave triumfator, Kdor le more, naj gre v gore in Zlati gol.

RADO ČEPIČ: NOGOMETAŠEVO SRCE

S prizadevnim delom in svojo nadarjenostjo je RADO ČEPIČ klesarsko spretnost postavil na visoko raven, kar je seveda osnovna prvina za uresničevanje kakovostnih kiparskih stvaritev. Na letošnji skupinski razstavi je udeležen s štirimi reliefnimi skulpturami: pri prvi se je zgledoval po prizoru dvoboja iz halštatskega obdobja, upodobljenega na situli in v njem odkril čudovito ravnovesje telesa in duha, nadrealistično Nogometaševo srce je domiselna in obenem zgovorna kiparska kreacija kot tudi Priprava na začetni udarec. V slogu klasičnega kiparskega izraza pa je upodobil Ave triumfator, ki ponazarja olimpionika Leona Štuklja v njegovi prepoznavni telovadni prvini.

GABRIJELA ČEPIČ: ZNAK SOKOLOV

Tudi GABRIJELA ČEPIČ mojstrsko obvladuje klesarske spretnosti, kar kažejo njeni skoraj filigransko izdelani reliefi. Z Olimpijski krogi in olimpijskim ognjem, ki sta gotovo med najbolj prepoznavnimi svetovnimi simboli, se je kiparka poklonila velikemu športniku in humanistu, bolj intimno pa je ta poklon izrazila s secesijsko naglašenim monogramom SOKOL, katerega član je bil Štukelj in njegovim osebnim monogramom.

STANE JAKOPIN: RAZNOŽNI PRESKOK

STANE JAKOPIN ima izjemen občutek za prostor in ob tem še suvereno obvlada risbo. Ko se je pridružil ljubiteljskim kiparjem in začel ustvarjati v kamnu, so te njegove vrline prišle do polnega izraza. S kančkom ugibanja bi morda motiv preskoka (raznožka) lahko pomenil avtorjevo oddaljeno reminiscenco na otroštvo ali odraščanje, morda pa tudi nostalgični spomin na ure telesne vzgoje, ko je bil preskok sestavni del učnega programa. Ustrezno motivu ima njegova figura izrazito nakazano gibanje, ki ga je avtor dosegel le z najnujnejšimi posegi.

IVO FERKOLJ: METALEC DISKA

IVO FERKOLJ in CIRIL POVŠE imata nekaj skupnih izhodišč, saj oba svoje kiparsko ustvarjanje gojita že vrsto let, vendar sta to do nedavnega počela izključno v lesu. Ko sta spoznala kamen in njegove plemenite lastnosti, pa se je tudi odnos do kiparskega ustvarjanja zanju bistveno spremenil. Motiv, povezan s kolesarstvom in tekmovanjem, je dvakrat povezan z dinamiko. Prvič, ko kolesar pritiska na gonilke in obrača pogonski mehanizem kolesa in drugič, ko se zaradi tega početja premika. Dolgoletne kiparske izkušnje so Cirilu Povšetu omogočile, da je med svojimi društvenimi kolegi konkurenčen tudi v kreativni obdelavi, ne le lesa, temveč tudi kamna.

CIRIL POVŠE: KOLESAR

Višja starost za Iva Ferkolja ni ovira, ko se loti obdelave kamna, saj ga z zavidanja vredno vitalnostjo suvereno obvladuje. Po načelu, da številčnost zagotavlja kakovost, je na razstavi zastopan z največjim številom lastnih kiparskih stvaritev. Metalca diska si je izposodil v antiki, Lokostrelca v srednjeveških upodobitvah, Hokejist pa je sodobna športna figura. Tudi njemu se je zdela famozna stoja na krogih pravi motivni izbor za poklon Leonu Štuklju, na duhovit in malo hudomušen način pa je figuro žabe porabil kot sinonim za atleta, ki skače v daljavo.

ANDREJ HUDOKLIN: PREVAL

Če so prvi koraki pri obdelavi kamna ANDREJU HUDOKLINU pomenili razvedrilo in sprostitev, pa je s skulpturama, ki jih je pripravil za letošnjo skupinsko razstavo naznanil in dokazal, da je te okvirje krepko presegel. Njegov torzo ženskega akta kot Poklon telesu in abstraktna figura v telovadni prvini Prevala kot poklon športu sta rezultat trdnega avtorjevega kiparskega znanja v njegovem široko zajetem smislu in pomenu. Hudoklin ima izjemen občutek za formo, njegov ustvarjalni prispevek pa se v celoti, čeprav to na prvi pogled ni tako očitno, harmonično spaja s konceptom razstave.

Jožef Matijevič, umetnostni zgodovinar

Kategorije: Sporočamo