MEDNARODNI ZNANSTVENI POSVET O PRVEM TRŽAŠKO-KOPRSKEM ŠKOFU MATEVŽU RAVNIKARJU

Prvi tržaško-koprski škof Matevž Ravnikar (1776–1845), ki se je rodil na Vačah, je v slovenski kulturni zgodovini prve polovice 19. stoletja znano in pomembno ime. V očeh starejše generacije slovstvenih zgodovinarjev z Antonom Slodnjakom na čelu je skupaj z jezikoslovcema Jernejem Kopitarjem ter Francem Metelkom sicer veljal za »preživelega kranjskega janzenista«, nasprotnika posvetne poezije in zagovornika starinske kmečke govorice ter zastarelih preteklih deležnikov. Kasneje pa so slovenski literarni zgodovinarji Ravnikarjevo delo na jezikovnem, prevajalskem in pripovedniškem področju pozitivno ovrednotili in ga celo imenovali »očeta slovenske proze«.

Toda Ravnikar ni bil le jezikoslovec, literat, prevajalec in šolnik, bil je tudi duhovnik, od leta 1832 do smrti leta 1845 pa celo prvi škof združene tržaško-koprske škofije. Pobudo za mednarodni znanstveni posvet, na katerem bi osvetlili lik Matevža Ravnikarja, je dal Inštitut za zgodovino Cerkve, ki deluje na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani. Posvet je potekal 18. in 19. aprila 2023 v Ljubljani in v Trstu, kjer je skupno  nastopilo 21 slovenskih in italijanskih raziskovalcev, ki so odlično  osvetliti Ravnikarjev lik in okoliščine, v katerih je deloval, najprej kot duhovnik, narodni buditelj in književnik v Ljubljani, nato kot gubernialni svetnik in končno kot škof v Trstu. Mednarodni znanstveni posvet sta finančno omogočila Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani in Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu, njegova častna pokrovitelja pa sta bila ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore in apostolski administrator tržaške škofije, nadškof msgr. Giampaolo Crepaldi. 

Stolnica v Kopru

Stolnica v Trstu

Domače okolje, rod in družinske razmere so postavili temelje Ravnikarjevi osebnosti. Njegovo življenje je bilo do škofovskega posvečenja pretežno povezano s šolstvom, zlasti cerkvenim. Vanj je bil vpet kot bogoslovni profesor in ravnatelj semenišča.Ravnikarjev čas je bil tudi v znamenju slovenskega narodnega preporoda, ki pa je svoj razcvet doživel po njegovi smrti v revolucionarnem letu 1848. Pomemben je bil njegov prispevek k oblikovanju norme knjižne slovenščine, zlasti njegove jezikovne posodobitve v izdajah nabožnih in šolskih knjig. Posvečal se je tudi prevodom in priredbam knjig za šolsko in katehetsko rabo. Predstavljen je bil tudi Ravnikarjev prevajalski opus, zlasti »pozabljen« prevod Pentatevha in prevod spokornih psalmov iz hebrejščine ter analizirano semantično polje ljubezni v izvirniku ter v njegovem prevodu Pete Mojzesove knjige. Ravnikarjeva teološka in pastoralna usmerjenost je nedvomno temeljila na njegovi izobraženosti.

Drugi del znanstvenega posveta pa je bil posvečen Ravnikarjevemu izvrševanju škofovske službe v obdobju modernizacijskih reform v Habsburški monarhiji. Predstavljeni so bili razlogi za njegovo posvetitev za tržaško-koprskega škofa v ljubljanski stolnici, predvsem pa tržaško-koprska škofija in njen odnos z mestom Trstom v času Ravnikarjevega škofovanja. Predmet zanimanja je bila tudi predstavitev takratnega javnega šolstva v tržaško-koprski škofiji.

Organizacijski odbor

Vače, rojstni kraj škofa Ravnikarja

Iz Protokola tržaško-koprskega škofijskega ordinariata je med letoma 1831 in 1845 mogoče povzeti glavne vsebinske obrise Ravnikarjevega škofovanja. Njegov osebni pogled na stanje v tržaško-koprski škofiji je razviden iz vizitacijskih zapiskov. Pri škofovanju so mu bili v pomoč njegovi sodelavci, zlasti Mihael Verne. Škofova oporoka kaže na njegovo darežljivo srce. Znanstveni posvet je na koncu osvetlil tudi pomen tržaško-koprskega škofa Matevža Ravnikarja v slovenski in italijanski historiografiji ter publicistiki.

Fotografije so s spleta.

Vir: Družina

Zbral in uredil: Franci Koncilija