Do kdaj bomo Slovenci še generirali medsebojno nestrpnost?
Pripravil: Franci Koncilija
Ob ponovnem prebiranju monologa ljubljanskega škofa Antona Vovka s predsednikom narodne vlade Slovenije Borisom Kidričem pred 72 leti ter ob vsakoletnih spravnih slovesnostih v Rogu sem se globoko zamislil in premislil, ali je sploh možna edinost v različnosti toliko desetletij sprtega slovenskega naroda. Zato želim s svojimi razmišljanji seznaniti širšo javnost.
Prevara
Dejstvo je, da pod okriljem OF NOB ni bila samo borba proti okupatorju, ampak predvsem in sočasno tudi boljševistična razredna revolucija, kjer so po vzoru Stalinove Kominterne pobijali slovenske predstavnike veljavne oblasti (župane) in političnih strank, lastnike kapitala, vplivne ljudi družbeno-kulturnega življenja in navsezadnje tudi posamezne aktivne klerike in vernike v katoliški cerkvi. Z neusmiljenim terorjem in nasiljem je NOB uveljavljala komunizem oziroma nov socialistični družbeni sitem. To ideološko nespravljivo sovražnost (antagonizem) med Slovenci, med rdečimi in črnimi, med ateisti in verniki, med našimi in vašimi, doživljam v različnih oblikah že vse življenje. Čeprav so partizani oktobra 1943 v Jelendolu ustrelili mojega strica Rudija Ostermana, ki je bil do takrat občinski tajnik v Dobrepolju, torej pod italijansko okupacijsko oblastjo, kar je bilo zanj usodno, v moji družini in širše ni bilo nikoli čutiti generiranja sovraštva in maščevanja do predstavnikov nove komunistične oblasti. Kasneje sem se tudi sam kot župan trudil biti strpen, solidaren in enak do vseh ljudi, ne glede na njihovo politično in nazorsko opredelitev.
Ponotranjenje razlik in sporov
Zakaj potem tako majhen narod, kot smo Slovenci, ne more najti neke rešitve (resolucije), ki bi tako ali drugače zadovoljila obe sprti strani, zakaj si obojestransko ne moremo odpustiti vse nečloveške grdobije in ubijanja, ki so se zgodila na obeh straneh, ter se že enkrat zazreti v bodočnost in s skupnimi močmi ustvariti takšne dialoške okoliščine, ki bodo omogočile medsebojno odpuščanje, spravo in spoštovanje? Gre torej za trajno, odprto in iskreno sprejemanje drugih kot dar in ne kot tekmece ali nasprotnike, ki se jih še vedno bojimo in celo izogibamo. Gre za dopuščanje in odpuščanje, da lahko drugi vstopajo v naše življenje in s tem omogočajo, da sami postajamo bolj človeški. Zato vprašanje o pristnosti našega mišljenja in prepričanja ne sme biti dilema, ker mora postati preseženo, ker gre za najglobljo resnico našega bivanja. Samo pod temi pogoji bo po mojem globokem prepričanju Slovenija lahko doživela gospodarsko rast in človeka vredno življenje.
Najpomembnejša spravna dejanja so bila:
11. julij 1945
Generalni vikar ljubljanske škofije msgr. Anton Vovk se je priklonil novi partizanski socialistični oblasti, iskreno obžaloval grozodejstva domobrancev in duhovnikov in prevzel delno odgovornost za bratomorno vojno. Zagotovil je tudi popolno lojalnost slovenske Cerkve oblasti v Ljubljani in Beogradu s Titom na čelu. Ponujena sprava je bila gladko zavrnjena.
Preberi: Enostranska sprava leta 1945
8. julij 1990
V Kočevskem rogu je bilo drugo spravno dejanje, pravzaprav simbolni civilizacijski pokop vseh po vojni pobitih ljudi v Kočevskem rogu. Zbralo se je okoli 30.000 ljudi, Milan Kučan in slovenski metropolit in ljubljanski nadškof, sedaj že pokojni dr. Alojzij Šuštar, sta si takrat segla v roke.
23. december 1990
V Sloveniji je potekal plebiscit o samostojnosti Slovenije. Na njem smo se Slovenci z veliko večino, z 88,5 % vseh volivcev in 95 % udeleženih na voliščih, odločili za samostojno in neodvisno državo.
Naslednje spravno dejanje bo postavitev spomenika sprave oziroma spomenika žrtvam vseh vojn v Ljubljani. Kot po pravilu je glede tega spomenika cela vrsta odprtih vprašanj, pomislekov in celo odkritih nasprotovanj. Žal!
Kaj lahko storimo sami?
Vprašanje, kako preseči medsebojna obtoževanja glede narodne sprave Slovencev, ostaja tako še naprej odprto. Po mojem mnenju ni nobenega razumnega razloga, ki ga ne bi mogli preseči z medsebojnim spoštovanjem, odpuščanjem in sprejemanjem. Zaverovanost v samo svoj prav ne pelje k uspehu. Naj bosta zgled vsem ljudem, ki dobro mislijo, tista dva med drugo svetovno vojno sovražna vojaka, ki sta si na slovesnosti ob 70-letnici izkrcanja zaveznikov v Normandiji podala roki in se prijateljsko objela … Trdno sem prepričan, da moramo spravo najprej začeti živeti pri sebi. Spremeniti se moramo in v duhu pristnega dialoga in obojestranskega spoštovanja odpustiti drug drugemu, se medsebojno sprejemati takšne, kakršni smo, in zazrti v prihodnost, v dobrobit naših vnukov, skupaj ustvarjati boljše pogoje za življenje in mir. Milan Kučan je na spravni slovesnosti v Kočevskem rogu 8. 7. 1990 dejal: »Vzemimo odgovornost nase z vsem dostojanstvom in opravimo dejanje sprave, iskreno porojeno iz spoštovanja do umrlih, padlih in pobitih!« In v tem duhu nadaljeval s svetopisemskimi besedami : »Je čas ljubezni in je čas sovraštva, je čas vojne in čas miru. Tako pravi pridigar v Stari zavezi. Zdaj je čas miru!«
