Na Martinovo, 11. novembra 2022, je bila v Anton Podbevšek Teatru premiera predstave Nevidna ženska, ki jo je po istoimenski zbirki kratkih zgodb ugledne hrvaške avtorice Slavenke Drakulič zrežirala Ivana Djilas. Z APT- ja so sporočili javnosti, da bo petkovi premieri sledilo še pet ponovitev. Ravnatelj Matjaž Berger je povedal, da načrtujejo še letos v Anton Podbevšek Teatru uprizoriti tri soareje: prva predstavitev Nevidna ženska je že bila, druga bo o angleškem pesniku Johnu Donneu, tretja pa o arhitektu Jožetu Plečniku.
Hrvaška novinarka, pisateljica in esejistka Slavenka Drakulić je eno najuglednejših sodobnih avtorskih imen z območja nekdanje skupne države; praviloma v svojih delih kritično obravnava različne družbene pojave in tematike, vključno s političnimi sistemi ter njihovimi protislovji ali premenami, obenem pa se tega loteva s prepoznavno feministične perspektive, kar velja tudi za njeno prozno zbirko Nevidna ženska in druge zgodbe (2018). V njej se skozi šestnajst besedil z značilno neposrednostjo sprašuje, zakaj sta v sodobni družbi, ki ruši vse tabuje, ravno starost in staranje tisti temi, o katerih se skoraj ne sme govoriti; skozi intimne zgodbe, izpovedi in uvide premišljuje o krhkosti medčloveških razmerij, o odnosih med starši in otroki, o odhodih, pozabi, bolečini, odvečnosti, sramu in bolezni – ter o najglobljih čustvih, o katerih iz strahu pogosto molčimo. To delo je bilo tudi izhodišče za predstavo Nevidna ženska, ki so jo uprizorili v novomeškem Anton Podbevšek Teatru v režiji Ivane Djilas, v predstavi pa so nastopile pripovedovalka Špela Frlic ter igralki in animatorki Maja Kunšič in Katja Povše. Poleg motivov iz knjige Slavenke Drakulić so v predstavi uporabljene tudi nekatere ljudske pripovedi.
»Slavenka Drakulić je imela posebno mesto v mojem odraščanju,« se spominja režiserka predstave Ivana Djilas, ki je besedilo zgodb skupaj s Špelo Frlic tudi prevedla in priredila. »Njena knjiga Marmorna koža je bila več let na klubski mizici majhnega stanovanja, ki sem si ga delila z mamo. Spomnim se golega ženskega telesa na naslovnici in spomnim se, da me je motilo, prav tako tudi dejstvo, da ima moja mama rada nekaj, česar jaz ne razumem.« Ko je bila sama, je začela knjigo celo brati, dodaja. »V njej je bilo nekaj težkih prizorov, za katere bi bilo verjetno bolje, da jih ne bi prebrala; razumela vsekakor nisem nič. Zato sem jo še bolj sovražila.« S Slavenko Drakulić je nekoč rasla feministična zavest številnih žensk, ne samo njene matere, in to v »okolju, ki temu niti ni bilo prav naklonjeno«, pri tem ugotavlja Djilasova. »In zdaj sem sama na točki, ko razmišljam o ženskosti, naporih, smislu in staranju. Sprašujem se, kdaj se srečamo z dejstvom, da smo stari, kakšno je to srečanje in koliko to boli, zanima me, kako dolgo se lahko slepimo glede tega, da bomo nekoč vendarle stari. Tega me je zelo strah – kajti rada bi bila ponosna ženska tudi, ko bom imela 60 ali 70 let, rada bi imela svoje mesto v družbi in k tej še naprej prispevala.«
Zato se režiserka Ivana Djilas ne sprašuje zaman, kdaj se ljudje pravzaprav srečamo z dejstvom, da smo stari, kakšno je to srečanje in koliko to boli, zanima jo, kako dolgo se lahko slepimo glede tega, da bomo nekoč vendarle stari…
Fotografije so s spleta.
Viri: Dnevnik, STA, Dolenjski list
Zbral in uredil: Franci Koncilija
