UVOD
Marca letos je minilo 60-let odkar je umrl znameniti in evropsko prepoznavni novomeški slikar in grafik Vladimir Lamut (1915 – 1962). Čeprav bo po tem dogodku kmalu minilo eno leto, je prav, da se v tem zapoznelem prispevku, tudi na ravni Kulturnega društva Severina Šalija, spomnimo na njegovo prezgodnjo smrt. Naj bo to razmišljanje njemu v čast, v blag spomin in v zahvalo za vse, kar je kot umetnik ustvaril in zapustil Novem mestu…
Novomeški slikar in grafik Vladimir Lamut je bil kljub izrazitosti svoje umetnosti za časa svojega kratkega življenja v javnosti in strokovnih krogih neupravičeno prezrt in zamolčan umetnik. Šele po njegovi smrti, ko je, star komaj 47 let, 11. marca 1962 naredil samomor, je slovenski in siceršnji umetniški prostor odkril tistega pravega Lamuta, njegovo ustvarjalno moč, vsa njegova skrita iskanja in bolestni nemir, ki ga je vihravo, z izredno hitrim risanjem, sproščal v slikanje vedno novih in novih motivov, predvsem panoram in portretov. Še posebej rad pa je ustvarjal pejsaže reke Krke, ki se ji je pred domala 60 leti popolnoma predal, da je postala njegov mrzel, moker in prerani grob …
SPOMINI NA SLIKARJA VLADIMIRJA LAMUTA
Od kot potem moji spomini na slikarja Vladimirja Lamuta? Moje osnovnošolsko povojno obdobje je bilo zelo pestro. Bili smo generacija, ki je bila deležna številnih šolskih reform; najprej so, ko smo končali prvo gimnazijo, ukinili nižjo in višjo gimnazijo ter uvedli osemletno osnovno šolo in štiriletno gimnazijo, kakršna je še sedaj. Kasneje pa smo doživljali še eksperimente usmerjenega izobraževanja, ki se je k sreči kmalu izjalovilo. Tako je bil tisto leto v prvi gimnaziji moj profesor risanja Vladimir Lamut. Nikoli ni veliko govoril, bil je vase zaprt človek, mrk, vedno je nekaj razmišljal in gledal v dalj skozi okno učilnice. Vsemu temu navkljub nas je navduševal za lepoto likovne umetnosti. Kasneje me je risanja učil tudi prof. Bogdan Borčič.
REKA KRKA, LAMUTOV NEIZČRPEN VIR NAVDIHA
Takrat še smaragdno zeleno reko Krko, to našo in njegovo dolenjsko lepotico, je Lamut neizmerno ljubil. Rojen na njenih bregovih, na Čatežu ob Krki pri Brežicah, je kot otrok verjetno neštetokrat zrl v njene valove in zelene temačne tolmune. Tako ga je Krka pritegovala tudi kasneje, ko si je v Novem mestu ustvaril družino. Zato so Lamutove slike izraz njegovega odnosa do reke, ki jo je občudoval in častil domala po božje. Neznansko ga je privlačevala in mu vračala zvestobo in ljubezen. Ob vsakem vremenu ga je neznana sila vlekla v njeno bližino, v njen objem. Ob bregovih med vrbami ga je navdihovala in pomirjala hkrati, da se ji je s platnom, čopiči in paleto v roki v samoti in osamljenosti tiho bližal in predajal, da bi v skrivnostnih motivih našel svoj mir, v zelenih tolmunih pa odslikavo svoje podobe, srca in duše …
Miru pa ni in ni hotelo biti. Gnev, srd, obup in malodušje so vse pogosteje označevali njegov obraz in predvsem njegova platna, še posebej takrat, ko so samozvani odličniki slovenske umetnosti njegova dela vztrajno odklanjali in zavračali. Tako ga je ta grenka izkušnja njegove umetniške neprepoznavnosti popolnoma strla.
Zato sploh ni čudno, da je začel verjeti samemu sebi o nesmiselnosti nadaljevanja umetniškega ustvarjanja, kar je uničujoče razjedalo njegovo krhko, občutljivo in tako zelo ranljivo notranjost. Vladimir Lamut se je močno zavedal in globoko občutil, da ustvarja v nekakšni nedorečeni senci slavnega rojaka Božidarja Jakca in da ga je morda tudi zaradi tega takratna umetnostna oligarhija preprosto izpljunila.
VLADIMIR LAMUT JE BIL SOČUTEN IN POKONČEN MOŽ
Lamut pa je bil ves čas svojega kratkega življenja visoko nad ravnjo kritiških sodobnikov. Kljub veliki nadarjenosti in izrazitim talentom je bil predvsem skromen, sicer vase zaprt, vendar nadvse človeško sočuten. Vse boleče in neupravičene kritike in krivice je stoično prenašal. Nikogar ni zaradi tega sovražil, saj je bil globoko prepričan, da uničujoče in razdiralno sovraštvo v umetnosti nima prostora.
Zato je pač moral umreti, da je s svojo smrtjo lahko opozoril nase, da se je lahko ves slovenski umetniško-kritiški svet zazrl vase in se začel skesano spraševati, kaj je bilo sploh narobe s tem Lamutom?! Tako je Vladimir Lamut šele deset let po smrti postal slaven in priznan umetnik, slikar in grafik. Njegove slike, kot so olja na platnih, grafike, akvareli, jedkanice, lesorezi, slike s kredo, ogljem in še in še, niso dosegle svojega umetniškega vrha ob samem nastanku, temveč so zaživele šele ob njegovi smrti.
ZAKLJUČEK
Novo mesto se je Lamutu za storjene krivice njegovega zamolčanja slovenski javnosti oddolžilo s številnimi spominskimi razstavami v Dolenjski galeriji, Dolenjski muzej – oddelek za umetnostno zgodovino pa je poskrbel za primeren odkup in hrambo fonda njegovih grafik. Višek je bil dosežen leta 1987, ko je izšla čudovita monografija Novomeščana, umetnostnega zgodovinarja in kritika, sedaj podpredsednika SAZU, dolgoletnega predsednika Slovenske matice in predsednika Kulturnega društva Severina Šalija, akad. prof. dr. Milčka Komelja, s pomenljivim naslovom »Pot k vrtincem molčanja«!
Sedaj, ko je že minilo 60 let od njegove tragične smrti, pa se zdi, da naš umetnik spet počasi, nezadržno in vztrajno tone v pozabo in zamolčanost. Torej v tisto, kar je Lamuta najbolj bolelo in prizadelo, tisto, proti čemur se je vse življenje popolnoma osamljen krčevito boril in se moral venomer znova dokazovati s svojimi nepozabnimi umetniškimi deli.
Vir: Monografija Pot k vrtincem molčanja
Fotografije: Franci Koncilija in s spleta
Zbral, uredil in pripravil: Franci Koncilija
