Osrednji slovenski kulturni praznik z uradnim imenom Prešernov dan, slovenski kulturni praznik ima status državnega praznika od leta 1946, od leta 1991 pa je 8. februar tudi dela prost dan. Nagrade za vrhunske dosežke na področju kulture so na ta dan prvič podelili leta 1947, leta 1955 pa so bile z zakonom poimenovane po Prešernu. Na slovenski kulturni praznik praznujemo obletnico smrti najpomembnejšega slovenskega pesnika dr. Franceta Prešerna. Na ta dan, v Ljubljani na osrednji državni proslavi, podelijo Prešernove nagrade in nagrade Prešernovega sklada za vrhunske dosežke na področju kulture in umetnosti v Sloveniji.
Prešernovo nagrado vsako leto podelijo ustvarjalki oziroma ustvarjalcu, ki je s svojimi vrhunskimi umetniškimi dosežki v okviru svojega življenjskega opusa trajno obogatil slovensko kulturno dediščino, nagrado Prešernovega sklada pa podelijo ustvarjalki oziroma ustvarjalcu za vrhunske umetniške dosežke, ki so bili javnosti predstavljeni v zadnjih treh letih pred podelitvijo nagrad in pomenijo obogatitev slovenske kulturne zakladnice.
Predsednik Upravnega odbora Prešernovega sklada je dr. Jožef Muhovič, akademski slikar, likovni teoretik, dr. filozofije, univerzitetni učitelj, izr. član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, podpredsednica pa Bernarda Fink Inzko, mezzosopranistka, koncertna in operna pevka.
V skladu z odločitvijo in sklepi Upravnega odbora Prešernovega sklada prejmeta Prešernovo nagrado leta 2023 multidisciplinarna umetnica Ema Kugler in akademski slikar prof. Herman Gvardjančič.
Ema Kugler je multidisciplinarna umetnica, ki pri filmu deluje kot režiserka, scenaristka, montažerka, scenografka in kostumografka. Poleg ustvarjanja pri filmu se udejstvuje še v gledališču kot avtorica performansov in občasno tudi scenografij. »Ema Kugler pri svojem delu prevaja svoje notranje podobe in ne sledi trenutnim likovnim in umetniškim smernicam, praviloma jih prehiteva ter presega okvir časa in prostora, v katerem deluje,« je zapisala strokovna komisija za uprizoritvene umetnosti.
Ema Kugler in Herman Gvardjančič, dobitnika Prešernove nagrade 2023.
Herman Gvardjančič je že desetletja ena osrednjih figur slovenske likovne umetnosti. »Je najizrazitejši predstavnik ekspresionističnega kreativnega habitusa, prežetega s severnjaškim nadihom, ki ga dopolnjuje s specifično osebno in lokalno izkušnjo, z mojstrskim obvladovanjem metierja in slikarsko strastjo, vse to pa v svojih delih zaokroži v dovršeno celoto« kot je zapisano v utemeljitvi nagrade.
Nagrado Prešernovega sklada leta 2023 prejmejo naslednji ustvarjalci: pisatelj in novinar Dušan Jelinčič za roman Šepet nevidnega morja, dvanajst tablet svinca, skladatelj gledališke in filmske glasbe Drago Ivanuša za projekte med letoma 2019 in 2022, pianist Alexander Gadjiev za solistične recitale in izvedbe klavirskih koncertov na domačih in tujih odrih v zadnjih treh letih, akademski slikar Nikolaj Beer za cikel razstav v letih 2021 in 2022, filmski režiser in scenarist Matevž Luzar za film Orkester, ter arhitekturni atelje Medprostor za dosežke v preteklih treh letih.
Na slovenski kulturni praznik, številni muzeji in galerije, prijazno in brezplačno vabijo ljubitelje kulture na ogled najrazličnejših stalnih in občasnih ogleda vrednih razstav.
Fotografije so s spleta.
Zbral in uredil: Franci Koncilija
France Prešeren – Zdravljica
Zdravljica je pesem, ki jo je napisal France Prešeren novembra 1844. Objavo je morala počakati do leta 1848. Leta 1991 je Stanko Premrl pesem uglasbil za zbor in njena 7. kitica je postala Slovenska himna.
Pesem je France Prešeren napisal kot napitnico, najverjetneje na pobudo Matije Vrtovca, znanega kot šentviškega vinogradnika, ki je prešerna nagovoril, da naj napiše pesem, ki bo slavila trto in vino. Pesem je na koncu presegla zgolj veselje ob novem vinu in prijetnem druženju, in tako je njen optimizem prerasel v takrat drzno politično pesem.
V njej je združil misel o prijateljstvu z željo po enosti, svobodi, bratstvu in medsebojnem spoštovanju ljudi. Iz zasebnega nagovora prijateljem je prerasla v narodno-ljubno pesem. Spregovori o slovenskem narodu, njegovi usodi in željah vseh. Pesem je bila pripravljena za objavo leta 1846 v Poezijah, a je bila cenzurirana. Tako je pesnik sam izločil pesem, saj je bila kitica Edinost, sreča, sprava označena kot spotakljiva s strani cenzorja Franca Miklošiča. Na objavo celotne pesmi je bilo potrebno počakati do leta 1848, ko je bila objavljena po marčni revoluciji.
Zdravljica
1.
Spet trte so rodile
prijatli, vince nam sladkó,
ki nam oživlja žile,
srcé razjásni in oko,
ki utopi
vse skrbi,
v potrtih prsih up budi!
2.
Komú narpred veselo
zdravljico, bratje! čmò zapét’!
Bog našo nam deželo,
Bog živi ves slovenski svet,
brate vse,
kar nas je
sinóv sloveče matere!
3.
V sovražnike ‘z oblakov
rodú naj naš’ga treši gróm;
prost, ko je bil očakov,
naprej naj bo Slovencov dom;
naj zdrobé
njih roké
si spone, ki jih še težé!
4.
Edinost, sreča, sprava
k nam naj nazaj se vrnejo;
otrók, kar ima Slava,
vsi naj si v róke sežejo,
de oblast
in z njo čast,
ko préd, spet naša boste last!
5.
Bog žívi vas Slovenke,
prelepe, žlahtne rožice;
ni take je mladenke,
ko naše je krvi dekle;
naj sinóv
zarod nov
iz vas bo strah sovražnikov!
6.
Mladenči, zdaj se pije
zdravljica vaša, vi naš up;
ljubezni domačije
noben naj vam ne usmŕti strup;
ker zdaj vàs
kakor nàs,
jo sŕčno bránit’ kliče čas!
7.
Živé naj vsi naródi,
ki hrepené dočakat’ dan,
da, koder sonce hodi,
prepir iz svéta bo pregnan,
da rojak
prost bo vsak,
ne vrag, le sosed bo mejak!
8.
Nazadnje še, prijatlji,
kozarce zase vzdignimo,
ki smo zato se zbrat’li,
ker dobro v srcu mislimo;
dókaj dni
naj živí
vsak, kar nas dobrih je ljudi!
Fotografije in besedilo so s spleta.
Zbral in uredil: Franci Koncilija
