Verjetno je marsikdo opazil, da pravila ne veljajo več. Morda tudi zato, ker so prezapletena. Pa ne mislim na pravo, politiko, obnašanje ali podobno, moti me predvsem, da je toliko t.i. izjem v jeziku in toliko pravil, da jih celo vsi lektorji ne obvladajo.
Slovenci se najbolj mučimo z vejicami. Lahko poznamo priredja in podredja in njihove veznike, pa vseeno ne bomo vedeli natanko, kdaj naj vejico postavimo ali ne. Pri ločnem priredju, ko so vezniki ali-ali, ne-ne, niti-niti, naj vejice ne bi postavili. Kaj pa če je več takih ali-ali, ne-ne? Ne bom ne vijolične, ne sive, ne rdeče … Tu pa ne velja več to pravilo, tu je že naštevanje, kjer pravopis zahteva vejice.
Naj podam drug primer: pravilo naj bi bilo, da se predloga iz/z oz. s/z uporabljata kot nasprotje predlogov v/ na : v hišo in zato iz hiše, na hrib, zato s hriba. Jezikoslovci pravijo in in praksa kaže, da lahko zaradi podobnosti ali česa drugega to pravilo zgešimo.
Če gremo na Japonsko (sam. sr. sp.), pridemo potem z Japonske, ne pa iz Japonske. Zakaj pa to? Ker sta to dva samostalnika različnega spola: Japonska je ženskega, Japonsko pa srednjega. Zato se tudi različno pregibata. Japonska (ž. sp.) po prvi ženski sklanjatvi, Japonsko (sr. sp.) pa po četrti srednji sklanjatvi. Potem se začneta tidve sklanjatvi mešati. Tudi nekateri drugi lastninskoimenski samostalniki se pregibajo po tem vzorcu: Češko/Češka, Kitajsko/Kitajska … Zlasti v tožilniku in mestniku se tovrstni samostalniki sklanjajo mešano po obeh načinih. V teh sklonih prevladuje četrta sklanjatev, v ostalih pa prva. Zmeda velja tudi pri krajevnih imenih. Prav je o Grosupljem in o Grosuplju, ker se lahko Grosuplje sklanja po samostalniški ali pridevniški sklanjatvi, Trbovlje pa so množinski samostalnik ženskega spola, zato je edino prav o Trbovljah (ne Trbovlju!).
Večkrat slišimo, da ni pravila brez izjeme. Moji prijatelji naravoslovci pravijo, da ne moremo reči, da je nekaj pravilo, če ima izjeme.
Prav rada bi vedela, ali ima še kakšen jezik toliko vejic in je zanje in druge pravopisne zakonitosti potrebno vedeti toliko pravil. Ali pa je toliko »pravil« z izjemami?
Pa ni samo na področju »jezikovne zakonodaje« toliko dvomov uporabnikov. Na pravnem polju ima Slovenija 800 zakonov in 19 tisoč podzakonskih predpisov: “Več ko je predpisov, manj se jih izvaja,” pravijo poznavalci državne uprave, dejstvo pa ne uide niti laičnemu očesu. Ali ne velja to tudi za jezikovna pravila?
Barica Smole
