Dolenjski muzej Novo mesto je v okviru dejavnosti ob razstavi Novo mesto 1848–1918 ob občinskem prazniku leta 2014 pripravil javno vodstvo po lokacijah, kjer so v preteklosti stale starodavne cerkve in kapelice v mestnem jedru Novega mesta. Ogleda se je udeležilo veliko Novomeščanov. Na vztrajno prigovarjanje Francija Koncilije sem pripravila povzetek vodstva posebej za spletno stran KDSŠ, ki je namenjen poljudnemu informiranju o lokacijah cerkva in legendah svetnikov, ki so jim bile posvečene.
A) CERKVE
1) CERKEV SV. ANTONA (+1883), po dozidavi kapelice sv. Florijana pa Novomeščani temu prostoru še dandanes pravijo Florjanov trg.
Sveti Alojzij
Sveta Marjeta Kortonska
Cerkev sv. Antona je bila najstarejša cerkev v Novem mestu, stala je na današnjem Florjanovem trgu in se v virih omenja kot cerkev, ki stoji v gozdu, kar naj bi kazalo na to, da je bil mestni polotok pred ustanovitvijo mesta leta 1365 poraščen z gozdom in nenaseljen. Posredno je bila v arhivskih virih prvič omenjena v 14. stoletju. Ob velikem požaru v Novem mestu leta 1664 je pogorela. Po obnovi so jo povečali s kapelo sv. Florijana, ki so jo dozidali z zunanje strani, zaradi česar se je med ljudmi razširilo novo ime – cerkev svetega Florijana. V cerkvi so bili trije oltarji, posvečeni sv. Antonu, sv. Valentinu in sv. Janezu Krstniku. Ob francoski zasedbi Novega mesta je bila spremenjena v skladišče soli, po njihovem odhodu je imelo mesto v njej opremo za gašenje požarov in občasno dekliško šolo. Leta 1883 so cerkev podrli, naročili načrt za novo dekliško šolo in že kupili opeko za zidanje šole v opekarni Faleskini, nakar so si premislili in prostor spremenili v trg, kot je še danes. V Dolenjskem muzeju hranimo iz cerkve dve sliki na platnu, ki predstavljata sv. Marjeto Kortonsko in sv. Alojzija.
2) CERKEV SV. MARTINA, tudi Špitalska cerkev (od 15. stol. do 1779)
Na prostoru, med vojno porušene zgradbe, kjer danes stoji knjižnica Mirana Jarca, je stala cerkev sv. Martina ali Špitalska cerkev. Na sliki je kamniti sklepnik iz te cerkve
Cerkev svetega Martina se prvič omenja v arhivskih virih iz 15. stoletja. Imela je le en oltar, posvečen sv. Martinu. Stala je ob Gorenjih mestnih vratih, na mestu starejšega dela današnje Knjižnice Mirana Jarca Novo mesto. Ob cerkvi je deloval mestni špital. Špital je bila ubožnica, kjer so bivali ljudje, ki niso imeli lastnega imetja in se niso mogli več preživljati z lastnim delom. Deloval je s pomočjo darov premožnejših meščanov. Leta 1779 sta bila cerkev in špital prodana zasebnemu lastniku, ki je na istem prostoru sezidal hišo. V Dolenjskem muzeju hranimo nekaj kosov kamnitih ostankov, na fasadi knjižnice pa nanjo spominja letnica 1779.
3) CERKEV SV. JURIJA (? do konca 18. stoletja)
Na prostoru nekdanje Ropasove hiše, sedaj oddelka za etnologijo Dolenjskega muzeja, je stala cerkev sv. Jurija.
Do sedaj še ni znano, kdaj je bila cerkev zgrajena niti natančno kje je stala. Vsekakor je stala na mestu ali na zelenici današnje hiše, v kateri je etnološka zbirka Dolenjskega muzeja Novo mesto. Po razlagi Mete Matijevič, ki je podkrepljena z zgodovinskimi viri, je verjetnejša lokacija na zelenici. Leta 1790 je bila prodana na dražbi in verjetno kmalu porušena. Valvasor opisuje cerkev kot veliko in lepo, s tremi oltarji, posvečenimi sv. Juriju, sv. Devici Mariji in svetima Fabijanu in Sebastijanu.
4) CERKEV SV. KATARINE (1664? do 1794)
Prostor, kjer je stala cerkev sv. Katarine. V ozadju je pročelje knjižnice Mirana Jarca, povsem desno pa kip sv. Marije, ki danes stoji na Strmi poti pod novomeško škofijo.
Cerkev sv. Katarine je stala na zelenici ob vstopu v mesto, za današnjim kipom Pojmo bratje pesem o svobodi. Po Vrhovcu naj bi bila zgrajena po velikem požaru v Novem mestu leta 1664. Na osnovi arhivskih virov Meta Matijevič meni, da je stala že pred tem letom, saj so že pred letom 1664 omenjene ulice ob cerkvi sv. Katarine. V cerkvi so bili trije oltarji, posvečeni sveti Katarini, sveti Luciji in sveti Mariji Magdaleni. Pogorela je v požaru leta 1794, po katerem je niso obnovili. Ob cerkvi je stalo Marijino znamenje, od leta 1746 do leta 1943, ko je bilo med bombnim napadom Novega mesta poškodovano. Shranili so ga na Kapitlju. Leta 1995 so ga restavriranega ponovno postavili na Strmi ulici v bližini današnjega stolnega kapitlja.
5) KAPUCINSKI SAMOSTAN S CERKVIJO SV. JOŽEFA KUPERTINSKEGA (4.9.1672 – 2.6.1786)
Na današnjem Novem trgu je stal kapucinski samostan s cerkvijo sv. Jožefa Kupertinskega. Po vojni je bil tu gasilski dom, avtobusna postaja, geodetski zavod, davkakrija, občinska stanovanja itd…
Kapucinski samostan je bil sezidan zunaj mestnega obzidja na današnjem Novem trgu nad kostanjevim drevoredom. Samostanska cerkev je bila posvečena sv. Jožefu Kupertinskemu 16. septembra 1672, o čemer priča napis na tabli, ki jo danes hrani Dolenjski muzej Novo mesto. Stranska oltarja sta bila posvečena sv. Antonu Padovanskemu in sv. Lavretanski Materi Božji. Po odhodu bratov kapucinov je samostan skupaj s cerkvijo pripadel verskemu skladu, ki ga je dajal v najem vojski. Ta ga je leta 1843 odkupila. Največji prostor je bila cerkev, namembnost katere se je skozi čas menjala. Med obema vojnama je bilo v njej vojaško in gasilsko skladišče, po ustanovitvi sokolskega društva pa tudi telovadnica, v kateri se je z gimnastičnim orodjem prvič srečal tudi najuspešnejši slovenski olimpionik, Novomeščan Leon Štukelj. Stavba je bila porušena pred desetletji, zaradi gradnje Novega trga.
6) STOLNA CERKEV SV. NIKOLAJA (15. stol.)
Novomeška stolnica
Cerkev sv. Nikolaja (sv. Miklavža) so gradili postopoma. V arhivskih virih je ohranjen podatek o prvi omembi župnije leta 1428 in posvetitvi cerkve naslednje leto. Najstarejši del cerkve sta ladja in zvonik, mlajši pa je prezbiterij, ki so ga zgradili po ustanovitvi Kolegiatnega kapitlja leta 1493. V cerkvi je glavni oltar posvečen sv. Nikolaju, ki ga krasi znamenita Tintorettijeva sliko sv. Miklavža. Na stranskih oltarjih pa so upodobljeni Oljska gora, sv. Janez Nepomuk, sv. Jakob, sv. Barbara, sv. Ana in Marijino vnebovzetje. Pod prezbiterijem je tudi prostorna kripta s kipom drugega novomeškega prošta Jurija Slatkonje.
7) FRANČIŠKANSKA CERKEV SV. LENARTA (15. stol.)
Frančiškanska cerkev sv. Lenarta
Na mestu sedanje cerkve je prvotno stala kapela sv. Lenarta, ki je bila podeljena frančiškanom leta 1469. Leta 1472 je bil zgrajen samostan in posvečena cerkev sv. Lenarta. V cerkvi so poleg glavnega oltarja še stranski, posvečeni sv. Frančišku, sv. Antonu Padovanskemu, Karmelski Materi Božji, Sveti Trojici in Brezmadežni Mariji. Leta1967 je bila v samostanski cerkvi sv. Lenarta ustanovljena župnija s štirimi podružnicami. Septembra letos bo pomembna slovesnost ob 550 letnici prihoda Frančiškanov v Novo mesto.
B) POKOPALIŠČA V NOVEM MESTU
V Novem mestu so do leta 1785 pokopavali okoli Kapiteljske, to je današnje Stolne cerkve sv. Nikolaja, od 14.9.1785 do 1799 na Marofu, od leta 1799 do 1810 ponovno ob cerkvi sv. Nikolaja, od 1810 do 1924 pa na Novem trgu. Od leta 1924 pokojnike pokopavajo v Ločni, od januarja leta 2000 pa tudi na novem Mestnem pokopališču v Srebrničah. Manjše samostansko pokopališče je bilo pred cerkvijo sv. Lenarta.
1) POKOPALIŠKA KAPELA SV. KRIŽA NA POKOPALIŠČU NEKDANJEGA KAPUCINSKEGA SAMOSTANA (1856–1925)
Denar za izgradnjo pokopališke kapele je poklonil Toussaint Ritter von Fichtenau. Člani družine Fichtenau so zasedali pomembna mesta v zgodovini Novega mesta. V Novo mesto je prišel prvi član novomeške družine Fichtenau Janez Jurij konec 18. stoletja. Prva leta se je ukvarjal s krčmarstvom in gostinstvom. Med meščane je bil sprejet leta 1798, ko je kupil novomeško poštno službo, ki so jo člani družine Fichtenau upravljali do leta 1893, ko se je pošta podržavila in preselila na današnji Novi trg.
Pokopališka kapela sv. Križa pri kapucinskem samostanu, sedaj Novi trg
Predstavniki družine Fichtenau so sodelovali tudi pri vodenju mesta oziroma mestne občine. Francozi so v času Ilirskih provinc prvi poskušali organizirati občine, na čelu katerih je bil župan. Jožef Fichtenau je tako postal prvi župan Novega mesta in je županoval od leta 1811 do 1814. Avstrijska oblast je z upravno reformo leta 1850 vzpostavila občine, na čelu katerih so bili voljeni župani. Od leta 1861 do 1869 je bil župan novomeške občine Toussaint Ritter von Fichtenau. Predstavniki družine so bili tudi člani občinske uprave v 19. stoletju. Po selitvi pokopališča z današnjega Novega trga v Ločno so podrli pokopališko kapelo.
2) KAPELICA SV. JANEZA NEPOMUKA
Ob vstopu na leseni most, ki je stal ob koncu današnje Pugljeve ulice, je stala na novomeški strani, to je na levi strani reke Krke, kapelica z lesenim kipom sv. Janeza Nepomuka. V 17. stoletju so prvič postavili svetnikov kip na Karlovem mostu v Pragi, kar so začeli posnemati tudi drugje v Evropi.
Nekdanja kapelica s kipom sv. Janeza Nepomuka, ki je stala na koncu današnje Pugljeve ulice, levo pred vstopom na nekdanji leseni most. Kip je shranjen v Dolenjskem muzeju v Novem mestu.
Kdaj so Novomeščani postavili kapelico s kipom, ni znano, po ohranjenem kipu, ki je odlično baročno delo neznanega avtorja, pa smemo sklepati, da morda v 18. stoletju. Po arhivskih virih sodeč je bila kapelica že sredi 19. stoletja v napoto in so že razpravljali o njeni prestavitvi. Leta 1899 so leseni most podrli, kapelico okoli leta 1960, kip Janeza Nepomuka pa prenesli v Dolenjski muzej Novo mesto.
Izbrana literatura
- Ivan Vrhovec, Zgodovina Novega mesta, Ljubljana 1891
- Janez Vajkard Valvasor, Čast in slava vojvodine Kranjske, Ljubljana 2009
- Meta Matijevič, Novomeške hiše in ljudje, Ljubljana – Novo mesto, 2007
- Več avtorjev, Škofija Novo mesto, Ljubljana 2006
- Več avtorjev, Novo mesto 1365 – 1965, Novo mesto 1969
- Več avtorjev, Novo mesto kulturnozgodovinski vodnik, Novo mesto 1976
- Več avtorjev, Novo mesto skozi čas, Novo mesto 1990
- Več avtorjev, Novo mesto, monografija, Novo mesto 2007
C) ZAVETNIKI NOVOMEŠKIH CERKVA
1) SVETI FLORIJAN (CVETKO), mučenec
GODUJE: 4. maja
ZAVETNIK: pred požari, gasilcev in pred povodnjimi
LEGENDA:
Rodil se je v vasi Zeiselmauer pri Dunaju. Živel je v času rimskega cesarstva in služboval v državni službi kot rimski časnik. Cesar Dioklecian je leta 304 izdal ukaz, da mora vsakdo darovati rimskim bogovom ali pa umreti. Florijan je priznal svojo vero v Kristusa, zato je bil kaznovan. Najprej so ga prebičali, nato zvezanega in obteženega vrgli v reko Enns pri Linzu. Legenda pravi, da je sv. Florijan zvezan klečal ob bregu reke in nihče si ga ni upal poriniti v vodo. Potem je prišel mladenič in ga porinil čez breg. Ko je poskušal pogledati za njim v reko, je oslepel. Upodobljen je kot plavajoči rimski časnik, v nadzemeljski luči obdan z oklepom in križem na prsih. Najbolj znana upodobitev sv. Florjana je v podobi stoječega rimskega časnika, ki v desnici drži poveljniški prapor, iz vrča pa zliva vodo nad gorečo vasico.
2) SVETA KATARINA ALEKSANDRIJSKA, mučenka
GODUJE: 25. novembra
ZAVETNICA: mladine, še zlasti neporočenih deklet, težakov, ki delajo s kolesi (mlinarjev, brusačevi dr.).
LEGENDA:
Caravaggio: Sv. Katarina Aleksandrijska
Katarina je bila kraljevskega rodu. Živela je v Aleksandriji v tretjem stoletju. Ko se je cesar Maksencij odpravljal iz mesta, je ukazal, da morajo vsi prebivalci darovati bogovom ptice in bike. Katarina ni želela izpolniti cesarjevega ukaza, zato jo je poklical na zagovor. Priznala je, da je kristjanka. Cesar si je na vse načine prizadeval, da bi se uklonila. Poklical je celo filozofe, ji ponujal bogata darila in jo na koncu celo zasnubil. Ker se ni uklonila, jo je dal vreči v ječo, kamor ji je golob nosil hrano. Obsojena je bila na smrt s kolesi. Toda angeli so jo rešili in kolesa so pogubila mnogo poganskih vojakov. Na koncu so jo okoli leta 307obglavili. Sveta Katarina je upodobljena kot svetnica s kolesom, krono, prstanom, mečem, golobom ali knjigo.
3) SVETI MARTIN TOURSKI, škof
GODUJE: 11. novembra
ZAVETNIK: dobrodelnosti, domačih živali in vinogradništva
LEGENDA:
Sv. Martin reže svoj plašč za berača
Rodil se je leta 316/317 v današnjem Szombathelyju na Madžarskem,kmalu po letu 313, ko je rimski cesar Konstantin dal kristjanom svobodo in enakopravnost. Njegova starša sta bila pogana. Z dvanajstimi leti je proti volji svojih staršev odšel med katehumene, kjer je bil tudi krščen. Kot sin odsluženega rimskega časnika je moral pri petnajstih letih na služenje v vojsko. V državni vojski je izstopal zaradi izredne skromnosti, čistega življenja in nesebične ljubezni do bližnjega. Najbolj se je priljubil vernemu ljudstvu, ko je 11. novembra leta 334, pred mestnimi vrati v Amiensu razpolovil svoj častniški plašč in ga podaril beraču. Deloval je v Galiji(današnji Franciji) kot menih in škof. Z lastnim zgledom se je boril za vero po evangeliju in pomoč revnim in ubogim. Vse svoje življenje je ohranjal skromnost in nestrinjanje z bogatim življenjem cerkvenih dostojanstvenikov in cesarjevega dvora. Prav zaradi tega ni bil priljubljen med ostalimi škofi, pač pa toliko bolj med ljudstvom. Umrl je 8. novembra 397. Pokopan je v Toursu. Sveti Martin je upodobljen kot škof s knjigo ali z gosjo oziroma pri tem, ko reže na pol svoj plašč in ga daje revežu.
4) SVETI JOŽEF KUPERTINSKI, redovnik
GODUJE: 18. septembra
ZAVETNIK: abstinentov, študentov, od leta 1963 tudi vesoljcev
Sv. Jožef Kupertinski
Rodil se je 17. junija 1603 v Copertinu v Apuliji. Že kot otrok je imel zelo izrazito lastnost, da je bil popolnoma zamaknjen, zatopljen sam vase in neobčutljiv za vse. Od osmega do štirinajstega leta je bil hudo bolan, tako da je ves čas preživel v postelji. Po ozdravitvi ni bil sposoben za nobeno delo. Ni znal brati, zaradi česar ga niso sprejeli med frančiškane. Sprejet je bil v kapucinski samostan, od koder so ga tudi odpustili, ker ni bil za nobeno rabo. Zapisal je, da ko so mu slekli redovno obleko, se mu je zazdelo, da so mu slekli živo kožo s telesa. Doma je bila velika revščina, zato je šla njegova mati prosit v minoritski samostan, naj ga sprejmejo vsaj za hlapca. Tu se je kasneje naučil brati in bil leta 1628 posvečen v mašnika. Zaradi pogoste zamaknjenosti je začel privabljati številne vernike, kar ga je privedlo pred inkvizicijsko sodišče. Ker niso našli nič oprijemljivega, ga niso obsodili, pač pa za 30 let zaprli v frančiškanski samostan, kamor verniki niso imeli dostopa. Njegova duša je bila občutljiva za stvari, ki jih navaden človek ne zazna. Glas o njem se je med ljudmi širil, zato so ga selili iz samostana v samostan. Na koncu je papež odločil, da ga skrijejo v samostan Osimo pri Anconi, kjer naj bo ločen tudi od sobratov. 18. septembra 1663 je umrl v svoji zamaknjenosti. Upodabljajo ga kot frančiškana s krili, ker je v svoji zamaknjenosti večkrat lebdel (elevacija) nad tlemi.
5) SVETI NIKOLAJ (MIKLAVŽ), škof
GODUJE: 6. decembra
ZAVETNIK: mornarjev, trgovcev, popotnikov in nevest
Tintoretto : Sv. Miklavž v novomeški stolnici
V 4. stoletju je bil škof v Miri v današnji Turčiji. Rodil se je zelo pobožnima in bogatima staršema, in to v letih, ko že nista več pričakovala otrok. Vzgojila sta ga v dobrega in pobožnega moža. Po njuni smrti je podedoval ogromno premoženja, ki ga je vsega podaril revežem. Živel je pobožno in asketsko v samostanu. Po smrti škofa se v Miri niso mogli zediniti, kdo naj bi bil škof, zato so sklenili, da naj bo tisti duhovnik, ki bo naslednje jutro prvi vstopil v cerkev. Nikolaj je naslednje jutro prvi vstopil in postal škof. V času cesarja Dioklecijana je bil tudi zaprt. Kasneje je bil izpuščen in ponovno škof v Miri. Kmalu je postal najbolj priljubljen svetnik v vzhodnih krščanskih deželah. Rusi so ga sprejeli za narodnega patrona. Leta 1086 so oropali grobnico svetega Nikolaja v Miri in kosti prenesli v Bari, kjer jih častijo še sedaj. Na Slovenskem mu je posvečenih največ cerkva (blizu 200), med njimi sta tudi ljubljanska in novomeška stolna cerkev. Upodabljajo ga kot škofa s knjigo in tremi zlatimi kroglami, hlebčki ali kamni (ker naj bi daroval trem revnim devicam doto, da so se lahko poročile), tudi s tremi dečki, ki izstopajo iz čolna(ker naj bi obudil tri umorjene dečke), s sidrom in ladjo (ker naj bi rešil ladjo v nevihti na morju).
6) SVETI JANEZ NEPOMUK, mučenec
GODUJE: 16. maj
ZAVETNIK: spovedne molčečnosti, ladjarjev, splavarjev, mostov
Sv. Janez Nepomuk
Rodil se je okrog 1340 na Češkem v mestu Pomuk. V duhovnika je bil posvečen leta 1380. Bil je tajnik in sodelavec praškega nadškofa. Po zagovoru doktorske disertacije s področja cerkvenega prava v Padovi je postal kanonik v Pragi in namestnik praškega škofa. V tem času so na Češkem potekali boji za oblast med kraljem Venčeslavom in Cerkvijo. Kralj je želel zmanjšati moč Cerkve in jo podrediti svoji oblasti. Janez Nepomuk se mu je uprl, zato je bil vržen v ječo, kjer so ga mučili in ponoči leta 1393 vrgli njegovo truplo s Karlovega mostu v Vltavo. Leta 1672 so na Karlovem mostu postavili svetnikov kip, kar so posnemali kasneje na številnih mostovih po Evropi. Leta 1729 so ga razglasili za mučenca. Ena od legend pravi, da je bil tudi spovednik cesarjeve žene in cesarju ni hotel izdati njene grehe. Upodabljajo ga kot kanonika s križem v roki kot simbolom mučeništva in prstom na ustnici kot simbolom spovedne molčečnosti, pa tudi s petimi zvezdami okoli glave in s palmo v roki.
7) SVETI JURIJ, mučenec
GODUJE: 24. april
ZAVETNIK: orožarjev in vojakov ter številnih naselij
LEGENDA
Rodil naj bi se v Kapadokiji v današnji Turčiji. Jurij si je izbral vojaški poklic, kjer je lepo napredoval. Izhajal je iz krščanske družine in je svojo vero tudi javno priznal. V času Dioklecijana so v rimski vojski pobijali vojake, ki so bili kristjani. Jurij naj bi se sam javil na cesarskem dvoru, kjer so ga najprej mučili potem pa obglavili. Njegov grob je v palestinskem mestu Lydia. Jurijev pogum je navdihoval številne, ki so se spreobrnili in postali pristaši nove vere.
Po njegovi smrti se je pojavilo veliko legend o čudežni moči Jurijeve vere, ki je pomagala k spreobrnjenju visokega vojaškega uslužbenca, cesarice Aleksandre in drugih vplivnih oseb. Od mrtvih naj bi obudil sedemnajst oseb, jih krstil in poslal nazaj v grob, napovedal je cesarjevo smrt in rešil dušo deklice iz zmajevih krempljev, zmaja pa ubil. Umrl naj bi v času cesarja Dioklecijana okoli leta 303.
Upodabljajo ga kot vojaka na konju v viteški opravi. Njegova atributa sta ščit in sulica. Podoba svetega Jurija na konju v boju z zmajem spada med najbolj znane in pogoste upodobitve v krščanstvu. Njegov god praznujemo 24. aprila in pomeni vrnitev pomladi, vstajenje in napredek. Zmaj v legendi predstavlja staroversko, predkrščansko verovanje, ki ga nova vera premaga.
8) SVETI LENART, opat
GODUJE: 6. novembra
ZAVETNIK: jetnikov, živine, kmetov, porodnic
LEGENDA:
Sv. Lenart
Živel je v šestem stoletju na frankovskem dvoru kot sin plemiške družine. Postal je kraljevi svetovalec kralja Klodvika. Odpovedal se je plemiškim privilegijem in vstopil v duhovniško službo, kjer je napredoval do škofovske posvetitve. Vladar ga je želel imeti na svojem dvoru, kar ni bilo po njegovi volji, zato je odšel v samostan pri Orleansu. Ljudi je navduševal s svojimi pridigami. Iz samostana se je umaknil v divjino, kjer so predvsem okoliški kmetje pri njem iskali nasvete glede zdravja živine in kužnih bolezni. V gozdu je nekoč pomagal kraljevi ženi pri porodu in v zahvalo mu je kralj poklonil zemljo, kjer je sezidal samostan Noblac. Odlikoval se je tudi pri spreobračanju kaznjencev, ki jim je pomagal pri izpustitvi in vključitvi v življenje zunaj zaporov. Umrl je leta 559 kot opat v samostanu Noblac. Upodabljajo ga v črnem meniškem oblačilu z opatijsko palico, knjigo, verigami, klado za noge, vole in konje. Večkrat ga slike prikazujejo, kako rešuje jetnike.
Povzetki opisov svetnikov so iz knjig:
Leto svetnikov, 1.–4. del. Izdajo sta pripravila dr. Maks Miklavčič in Jože Dolenc, Ljubljana 1968 do 1973
Avtorica: Majda Pungerčar, kustodinja Dolenjskega muzeja Novo mesto
