Zadnji pogovorni večer v tem letu, v ponedeljek, 23. decembra, so na Slovenski matici posvetili jubileju akademskega slikarja profesorja Andreja Jemca. Tajnica in urednica Slovenske matice dr. Ignacija Fridl Jarc je na pogovornem večeru gostila eminentna sogovornika: jubilanta, 85-letnega akademika Jemca, in umetnostnega zgodovinarja, akad. prof. dr. Milčka Komelja, ki je za monografijo napisal spremno besedo.
. 
Da je 80 slik, objavljenih v monografiji, nastalo v zadnjih dveh letih, je povedal Jemec. »Ko smo razmišljali o monografiji vsega ustvarjalnega opusa, od akademijskih let do zadnjih let, sem ugotovil, da je pridobivanje fotografij izjemno zahtevno in težko. Tako sem se odločil, da bom, raje kot zbiral in pridobival staro, slikal in risal na novo.« Ko mu kdo ob razstavi reče, da se je njegovo slikarstvo v večdesetletnem obdobju ustvarjanja spremenilo, mu slikar odgovori, da se je spremenilo tudi življenje. Spomnil se je na vojne čase, ko je bil kaznovan, če je govoril slovensko, spomnil na povojne poboje in čas totalitarizma, ki je tudi pogosta tema njegovih slik, s slikami pa opisal čas, ki ga živimo danes. Po besedah Fridl Jarčeve ima ena najbolj zgovornih slik v monografiji, ki slika današnji čas, naslov »Evropi gori pod nogami«. »Skoraj sto let po Kosovelovem klicu Evropa umira slikar Jemec to sporočilo slika z barvami.«
Milček Komelj se je sprehodil skozi različna obdobja Jemčevega ustvarjanja in se ustavil pri slikah iz zadnjega obdobja, objavljenih v monografiji. »Z njimi je slikar izpričal vnovičen ustvarjalni zagon, ki mu je v nenadnem in plodovitem zamahu na novo prerodil življenjsko in s tem ustvarjalno voljo,« je dejal Komelj. Po njegovih besedah se je v teh slikah Jemec ponovno nadvse sproščeno razživel, kot bi se še bolj in na novo zavedel dragocenosti, lepote in radosti življenja, pa tudi vsega, kar ga teži ali v današnjih vse bolj kriznih časih ogroža našo evropsko civilizacijo. »Na nazoren način, z barvami in potezami, pokaže resničnost sveta,« je dejal Komelj in pristavil, da so v Jemčevem opusu zgovorni naslovi slik. »Jezik barve, poteze, svetlobe enači z besedo jezika, sklicuje se na Sveto pismo. Beseda je Luč, v njegovih slikah je njegov rokopis,« je dejal Komelj. S slikarjem sta se spomnila duhovnika in slikarja Staneta Kregarja, družinskega prijatelja Jemčevih. »Nekoč sem ga povabil v atelje. Ko je zagledal eno od slik, je zavzdihnil: Joooj, kakšna modrina! In sem mu rekel: Hvala, Stane, pa imam naslov slike,« se je spominjal Jemec.
Andrej Jemec, kot se nam razkriva v slikah, je »prefinjena rahločutnost«, je dejal Komelj in pristavil, da je kljub temu, da spet uporablja veliko temne barve, v osnovi bliže svetlemu kot temnemu: »Ni tema, ampak je luč, ki sveti tudi v temi. Ni dokončnost, ampak je nenehen začetek. Sporočilo njegove pisave se pretaplja v obličje sveta in oznanja njegovo lepoto in živahnost, a tudi bolečo ostrino …« Da je najnovejši opus slik, objavljen v monografiji, nekakšen »dnevnik Jemčevega doživljanja«, je dejal Komelj: »Nastajale so nenačrtovano in impulzivno v skladu z njegovimi notranjimi občutji, spoznanji, upanji in skrbmi.«
Vir in fotografije: Časnik Družina, Ksenja Hočevar
(Posvetilna pesem v jubilejno monografijo)
Andreju Jemcu
V svoj rokopis naseljeni slikar
si švignil v luč kot kozmični vratar.
Zapornice lučem sveta si odprl.
Kot Bog si pot luči v temo uzrl
in z živo gesto znamenja izpisal.
Šelest sveta v barvito luč si vrisal
in vse, kar jè, prepesnil si v duhá
med zemskim dnom in zvezdami neba.
Poteze švist zveni in zven utripa
v utrinkih večne harmonije hipa.
V minljivo večnost zvonko se razlega
in iz srca v srce s svetlobo sega.
Milček Komelj
Jemčevo seizmografsko oznanjanje vsega
Prefinjeni slikarski kolorist Andrej Jemec se v svojem poudarjeno barvitem ustvarjalnem prostranstvu izraža zlasti z rahločutno potezo. Ta je v osnovi rahla, krhka, a energična in sunkovito natrgana, da v poletu skozi barvno osnovo vse prešinja in oživlja; lahko pa je tudi krepka in masivna, da zakoliči arhitektonske temelje, nad katerimi in med katerimi se odvija barvito življenje. V svojem spoju z barvo je videti kot pesniška beseda ali rojevajoč se in minevajoč zvok očarljivo sugestivne vizualne glasbe.
Slikarjeva barvna planjava je za umetnika ocean ali kozmos, v katerem se ritem oblik v svoji mnogoglasnosti ali z nosilnim linijskim zvokom preliva v nadzemsko ali zeleno zemeljsko prostranstvo, ga s svetlobo prižiga ali zatemnjuje in s spleti svojega črtovja in barvnih razmerij v zvenenje prosojnih ali snovno poudarjenih površin vrisuje ali slikarsko vpisuje vse, kar je. Zato je umetnik že v preteklosti svoje delo dojel kot Utrip vsega, kar je, »tematiko« svoje doslej najnovejše razstave v ljubljanski galeriji AS, na kateri je leta 2019 del v tej knjigi zajetih najnovejših slik prvič predstavil, pa je naslovil kar z besedami Vse, kar je … in to »vse« izenačil še s prostranstvi svoje duhovne domovine v sintagmi Moja domovina – Vse, kar je … Vse, kar je, pa je kar najbolj naravno zgostil tudi v naslov pričujoče knjige.
V svojih slikah se Jemec zataplja v vse okrog sebe in se vsemu temu ustvarjalno predaja. V njih vse izraža, vse komentira in vsemu prisluškuje. Sprašuje se o najsplošnejših, temeljnih stvareh človeške eksistence in se prepušča srečnemu občutenju, da živi, zazrt v lepoto in svetlobo sveta, ki ga prešinja s svojim notranjim soncem. V slike pa priklicuje tudi aluzije na družbene razmere in pojave, ki ga ne morejo pustiti neprizadetega. Zato v njegovih slikah občutimo in razbiramo varnost in zatišje, oaze lepote, sijoče jase poetične nedolžnosti in slast sproščenega trenutka, a tudi nevarnosti, ki svet razjedajo, požigajo in ogrožajo človeštvo. Vse to mu vseskozi oživlja v živahno dinamiko, tudi v spokojnosti pritajen nemir in tudi v nemiru navzočo skladnost, astralno zračnost in zemeljsko zgoščenost, dojeto skozi občutljivo srce človeka, ki ni le opazovalec, ampak je v sliki udeležen kot subjekt. Navzoč je kot dirigent, ki usklaja orkester, v katerem instrumenti barv in zvočnih linij uprizarjajo in prebujajo življenje, v katero je, brez vnaprejšnje partiture pred sabo, kot njegov slikarski stvarnik mnogoglasno raztopljen predvsem on sam.
V takih podobah je umetnik navzoč ne le s pogledom, marveč s celotnim bitjem, z govorico dinamično poduhovljene telesne geste, s tako imenovano gestualnostjo, ki vse videno in doživeto usklaja in prekraja v izraz slikarjevega doživljanja in razmišljanja o svetu. Ta izraz je vselej čustveno vznesen in v bolj vročičnih poudarkih pogosto ekstatičen, a je v osnovi pesniško liričen, krhek in nežen. Ker je temelj take Jemčeve umetnosti njena izraznost, ekspresivnost, je bilo Jemčevo slikarstvo že dolgo tega uvrščeno v široke okvire abstraktnega ekspresionizma, pa tudi t. i. abstraktnega krajinarstva. Kot tak je bil umetnik z zgodnejšimi deli leta 2017 v Ameriki edini od Slovencev vključen v mednarodno razstavo Abstraktni ekspresionizem onkraj železne zavese, ki je z najizrazitejšimi ustvarjalci posameznih držav ponazorila prodor te moderne usmeritve v nekdanji Vzhodni Evropi, ko je ta še živela pod socialističnim jarmom, a so se najprodornejši umetniki, tako kot kljubovalni Andrej Jemec, že zgodaj uspešno izvili iz primeža socialističnega realizma. Slikar pa je o svojem tovrstnem delu zanjo pripravil še dodaten tematski katalog.
Jemčeva abstraktnost je v osnovi le način, ki izključuje realistično upodabljano figuralno konkretnost, četudi je v njegovih slikah figura lahko navzoča vsaj kot znak, tako kot zlasti v slikah, ki že z naslovi govore, da je v središču vsega človek. Ne glede na svojo skrajno znakovno poenostavitev v najsplošnejši osnovi celo prerajajo spomin na Leonardovega sicer v krogu projiciranega razkoračenega proporcionalnega človeka z razpetimi rokami, le da je tak komaj razvidni Jemčev človek s svojim razponom potopljen v celotno tkivo slike in s tem simbolno zaobsega njeno življenje, ki je sicer humanizirano tudi brez sledu figur. Kot nekakšni »figuralni« protagonisti namreč toliko bolj učinkujejo že same slikarjeve poteze, s katerimi umetnik kot v ustvarjalnem afektu izraža vse razsežnosti svojih stanj, voljno razigranost, vročični nemir, praznično ali počitniško sproščenost ali vsakršno življenjsko kljubovalnost. Morebitni človek je v tako oživelem likovnem tkivu v resnici komaj razviden in zato hkrati izpričuje tudi svojo nebogljenost in krhkost, razblinjen v življenjskem kozmosu, ki ga slikar obvladuje s svojo barvno potezo kot neviden kreator in se lahko zato sam pretaplja v vse na svetu, obvladuje zrak, grebe v podzemlje, se potaplja v čustino vodovja in vzneseno sledi celo belim potem skrivnostnih zvezd. Na svoje slike, kadar jih razstavi, pa gleda kot na samostojne, v sebi zaokrožene življenjske svetove in se pred njimi počuti, ne kot da bi jih gledal, ampak kot da slike z migetajočim utripanjem svojega lastnega, a vendar tudi njegovega življenja zdaj gledajo njega.
Umetnikovo delo je izraz slikarja samega in se rojeva spontano in instinktivno, kot rezultat notranjega napona, trajnejšega spoznanja ali srečnega trenutka. Umetnik se mu prepušča v impulzivnem navdihu, a svoje ustvarjalno delovanje z vrojenim instinktom tudi sproti usmerja, usklaja in nadzira in ga včasih po prvih zamahih ponekod tudi kompozicijsko dopolni in na ustreznih mestih še poživi in zgosti; vselej pa ga aposteriorno potrdi tudi z vsakokrat primerno izbranim, če že ne najustreznejšim naslovom. Zato njegove slike nikoli ne nosijo nepovednega imena Brez naslova, kot je pri abstraktnih umetnikih zelo pogosto. Poimenovanje, ki jim ga nadene Jemec, pa ni nikoli poljubno ali prisiljeno, ampak je zajeto v slikah samih, četudi je sam naslov v resnici le usmerjevalna aluzija, tako kot so aluzivne in ne opisujoče ali kakorkoli dokončne definicije motivov ali dogajanj tudi same njegove slike, ki jih je treba dojemati le z intuicijo in srcem, pa naj gledamo nanje kot na abstraktne krajine ali kot na platna umetnikovih življenjskih stanj in spoznanj. Zato je več kot razumljivo, da za slikarja vprašanje razlikovanja med figuralnim in nefiguralnim slikarstvom sploh ne obstaja, da šteje umetnik svoje slike za »odprte« in da predpostavlja gledalca, ki se jim prepušča brez predsodkov. Take podobe naj bi v skladu z njegovo deklarirano estetiko »uprizorjeno« tematiko le nakazovale, in ne prikazovale, zato niso ne enopomenske ne hermetične in jih lahko vsakdo od gledalcev dojame in v duhu dopolni še z lastno fantazijo in izkušnjo.
Jemčev abstraktni, nefiguralni slikarski prijem je v izhodišču v resnici zelo življenjsko konkreten in vsebinsko izrazen, saj z njim umetnik zajema realnost kot življenjsko snov z vso neposrednostjo, le da to počne z izrecno in povsem likovnimi prijemi, ne z motivno ikonografsko prepoznavnostjo. V svojih slikah prestreza realnost v njenem bistvu, ko s samo barvo in kretnjo poseže neposredno v jedro narave, v luč sonca, v sijaj morske planjave ali pod gladino voda, v preplet svetlobe in teme, pretopljen v razkošno žgolenje barv v razprostranjenosti slikovitega, vselej vizualno spreminjajočega se sveta. Zato svojo abstraktnost sam paradoksalno dojema celo kot realizem, če že ne celo kot naturalizem, vsaj kadar mu slike spregovorijo z barvito čutnostjo in življenjsko sočnostjo ali prsteno zgoščenostjo, v kateri občutimo živo navzočnost vselej utripajoče narave. Resničnost sveta namreč diha iz njegovih del mnogo bolj prepričljivo in živo, kot če bi slikar realnost realistično prepisoval v njenih realnih obrisih in nadrobnostih ali jo prikrojeval s povzemajočo stilizacijo. Na svoj način, temelječ na sproščeni gesti, pa lahko zajema celoten svet tako v njegovem prapočelu kot v najbolj trenutnih prebliskih ter ga dojema in se mu ekstatično predaja s svojim polnim življenjem, ki je z vsakokratnimi notranjimi stanji, čutenji, spominjanji in premišljevanji vselej tudi sámo osnovni »predmet« njegove upodobitve. Zato je umetnik že v preteklosti nadel eni svojih slik celo avtopoetski naslov Realizem abstraktnih oblik, ki se nanaša na prav táko navidezno protislovje.
Naslikano bolečino ali ranjenost umetnik na primer dojame in izrazi kot rdečo kri, zemljo nad prikritimi grobovi kot strnjeno rjavino, večkrat prepojeno s krvjo in grozo, ali, kadar naslika pojem slovenske domovine, kot hribovit splet zelenja, s strukturo barve pa sugerira tako zračno neotipljivost ali ognjeno plamtenje kot najbolj otipljivo zemeljsko snov. Vse to uresničuje natanko v skladu z vzgibi, ki so slike porodili, hkrati čutno konkretno in posplošeno sublimirano, največkrat docela v območju čustvenega doživljanja, ki ga suvereno kreira, kot najbrž počno skladatelji, in s tem vedno na novo slika le vsakokratno dinamiko lastne notranjosti, da ne rečem duše. Ali pa, zazrt v lepoto bujne narave, črpa iz dojemanja zunanjega, naravnega sveta, njegove svetlobe in barvnih utripov, kot so nekoč počeli v svetlobo zazrti impresionisti. Največkrat pa se mu v slikah oboje preliva in prežema, ker svet gleda z očmi in ga hkrati čustveno doživlja, pri čemer zajema neposredno iz pogleda ali spomina nanj in hkrati iz lastne notranje sproščenosti ali krčevitosti. Vse to pa kreira na svoj samolasten način, z lastnim rokopisnim »slogom«, ki ga je treba intuitivno občutiti in tudi ustrezno »brati« le z dojemanjem, usmerjenim v likovne splete, preplete, goščave in pastozno ali spet bolj lazurno prepredajoče se barvne plasti.
Če bi takemu načelnemu dojemanju iskali predhodnika v izročilu slovenskega slikarstva, bi mu lahko ugledali tipološkega prednika le v Rihardu Jakopiču, ki je svoje barvite krajine prvi prerajal v abstraktne vizije, jih dvigoval v nemirna duhovna prostranstva in v njih vzpostavljal labilna ravnotežja le s svetlobnimi pobliski, ki jih je prežaril s svojo dinamično, a mehkeje vzplapolano gesto. Sledil bi mu predvsem še umetniku ljubi Stane Kregar, z novejšo moderno in tudi že abstraktno evropsko ustvarjalnostjo z njenim pionirjem Kandinskim pa se je Jemec lahko v živo srečal šele leta 1954, ob obisku Beneškega bienala; zatem ga je od evropskih slikarjev v Parizu ob prvem srečanju z njegovo krepko sinjo potezo, dominantno v svojem likovnem okolju, posebej fasciniral Yves Klein, ob katerem se je zavedel, da je slikarstvo tudi »stvar odnosov«.
Umetnika najprej prepoznavamo po osebnem slogu, ki je izrazit in oseben, tako rekoč nezamenljiv. Četudi pogosto kdo meni, da so si abstraktni ustvarjalci med seboj podobni, so si tudi znotraj najbolj shematične razdelitve na geometrijsko in negeometrijsko usmerjenost v resnici različni prav toliko, kot so si bili nekoč tradicionalni realisti, če le niso epigoni ali posnemovalci. Jemec pa je do kraja avtentičen in osebno izrazit. Iz barv, ki so mu sicer vnaprej dane, a jih s svojim specifičnim občutenjem osebno povezuje in dozira na novo, se je odločil kar najbolj širokopotezno razpreti oseben duhovni vpogled v naravni ali notranji kozmos, zavedajoč se, da je v človeku zajeto vse vesolje. Zato je glede na svojo likovno usmerjenost osebno specifičen predvsem z barvnimi skladji, temelječimi na soočanju, sozvenevanju in prelivanju ter prekrivanju pigmentov, med katerimi dominirajo rdeča, modra in rumena barva ter kot rezultat njune ljubezni še zelena, pa tudi rjavina in črnikasta, a v odtenkih bogata temina; prebuja in usmerja pa jih šele svetloba, ki ima za umetnika isto vlogo kot svetopisemska beseda, ki je bila na začetku; in vloge te svetlobe se Jemec kot njen zaprisežen svečenik še posebej zaveda in jo dojema kot sončni izvir vsega.
Slikarjeva risba, ki soustvarja Jemčev slikarski kozmos in v njem prebiva ter ga oživlja z nenehnim dogajanjem, je v svojem bistvu najbolj neposredna, likovno materializirana sled umetnikove poteze. Ta pa v osnovi jasno temelji na njegovem slikarskem rokopisu, izhajajočem iz umetnikove značilne sunkovite in slikovito izpisane vsakdanje pisave, ki se dobesedno spleta pred gledalčevimi očmi. V njej dominirajo ostrine in vijuge, vozli in zračna prepletenost rokopisnih linij, predvsem pa dinamika, ki Jemčeve črte med naglim pisanjem sunkovito poganja, zato jo je mogoče razbirati kot pletivo, tako skozi posamezne besedne »vzorce« kot skozi njen slikovito celovit rokopisni učinek, ki je v resnici slikarjeva osebna slika. Prav s takim rokopisom je umetnik med našimi abstraktnimi slikarji vsaj toliko specifičen in izjemen kakor s svojimi značilnimi barvnimi skladji, in četudi z njim ne izrisuje besednih zvez, sugerira prav to, kar nam lahko te izražajo v moderni poeziji, ki učinkuje scela, in ne z dobesednim branjem. (V nekaterih starejših epizodah svoje ustvarjalnosti je v slike vključil tudi jasno izrisane črke ali besede, ki so sporočale njegova gesla ali spoznanja, na primer izrek Cogito, ergo sum, pa tudi pesniški imeni Prešerna in Kosovela. Kot slikarski pesnik pa je kot pesniški prototip naslikal tudi monumentalno ekspresivno sinje obličje s svetlim očesom, ki v svoji izraznosti učinkuje kot silhueta razmršenega in hkrati zmagoslavno ovenčanega vidca, strmečega v skrivnosti in bolečine življenja.)
Le na videz ležerna in v resnici predvsem do kraja sproščena gesta, s katero Jemec izrisuje, da ne rečem slikarsko izpisuje vsa svoja občutenja ter prevaja svoja doživljanja, učinkuje s sámo dinamiko in energično intenziteto, z vsem tem pa večkrat spominja tudi na daljnovzhodne pismenke, ki povezujejo podobo in pisavo. Umetnik se tej gesti predaja, kot bi občutil, da z njo izreka samega sebe in vse, kar nam iz svoje notranjosti sporoča, s tem pa se vključuje v kulturo, ki zajema v hipne senzacije tudi izročilo trajnejših znamenj in simbolov. Zato je že spričo njegovega kaligrafskega zamaha razumljivo, da je že v mladosti doživel prvi svetovni odziv leta 1964 na Japonskem, kjer so v njegovih slikah najbrž razbrali na sklenjeni potezi temelječo obredno pisavo, ki predpostavlja popolno notranjo zbranost in celo posvečenost ter v eno preliva pojmovnost in konkretnost. S svojo veljavo, ki ga je obsijala z lučjo Daljnega Vzhoda, pa je kot profesor pozneje pritegnil k študiju na ljubljanski likovni akademiji tudi študente z Japonske, kjer ima Jemec še danes poseben status in kjer je leta 2001 doživel tudi svojo doslej najobsežnejšo življenjsko predstavitev.
Umetnik s tako risarsko pisavo v najkompleksnejših primerih usklaja svoje barve v pravcate simfonije, ki vase vsrkavajo vse letne in dnevne čase v vseh njihovih svetlobnih menjavah, pa tudi vse zemeljske elemente, ves kozmos, sonce in zvezde, vso človeško tragiko in srečo. A njegove slike s svojo muzikalnostjo pogosto učinkujejo tudi kot lahkotnejše in bolj komorne glasbene zvrsti, včasih kot melodično zvenenje enega samega instrumenta ali kot samospev vedre piščali, ki žgoli skozi tišino jasnega ozračja kot frfotajoč metulj ali zanosen polet kačjega pastirja, ali kot prosojno utripajoč preludij. Dojemamo pa jih lahko tudi kot lirske pesmi, ki vpijajo vase tudi začudenje nad opojem samih barv in vzklikajo »zeleno, ki te hočem zeleno«; ali pa jih občutimo kot mnogo bolj dramatične panoramske prizore, napolnjene s požari in nasičene z grozami, ki ne morejo lahkega srca mimo stisk sveta. A vse táko doživljanje sublimirajo v ekstatičen ali zamolklo zamišljen izrazito in izrecno slikarski in nikoli ne kakorkoli opisujoč izraz.
Vsaj ponekod so lahko interpreti v Jemčevih slikah ugledali tudi sproti vzpostavljajočo se ali čvrst tloris zaznamujočo likovno arhitekturo, kakršno v antičnih mestih določata nosilni cesti cardo in decumanus; sicer pogosto ekspresivno zverižena likovna konstrukcija se slikarju včasih spremeni tudi v pomenljivo, na štiri kvadrante razdeljeno križišče, zaznamujoče vse štiri strani sveta; s simbolično obliko križa pa je oznanjal tudi poveličanje in trpljenje ali potrebo po narodni spravi in celo svoje koordinacijsko razmeščene življenjske in likovne principe, razvidne iz razmerij med oblikami in barvami, usmerjenimi v »praktično« ponazoritev teoremov umetnikove likovne teorije. Največkrat pa se slikarjev smisel za arhitektoniko podobe subtilno usklaja v geometrizirano celoto, tako da z dinamiko umetnikove geste nadzira slikovno razpršenost in jo povezuje v instinktivno pretehtano celovitost. Eno od starejših slik je slikar posvetil celo arhitektu Edvardu Ravnikarju; posamezno sliko umetnik dojema tudi kot »cel urbanizem«, v katerem ima zanj notranjo logiko in pomen tudi že vsak posamezen madež, v na videz kaotično razgibani sliki pa mu odločne bele poteze sredi nasičenega migetanja včasih zaznamujejo vsaj žarkasta cestna Križišča.
Vsi elementi takega Jemčevega slikarstva v svoji usklajenosti nenehno stremijo k sintezi, ta pa ostaja vselej izrazito dinamična ali vsaj labilna, ker se na njegovih slikah vse vselej le dogaja in v resnici nikoli ne miruje; a dogaja se vselej nadvse sunkovito in naglo, zato je tudi geometrija nekaterih slik priklicana hlastno in slikovito nepopolno, kot da se njen red, komajda se vzpostavlja, že tudi razkraja ali pretaplja v rokopisno gomazenje. Tudi ko umetnik elemente uravnoteža, se mu vselej nihajoče ravnotežje sproti kompozicijsko uravnava, skozi naslikani rezultat pa se uresničuje oziroma dogaja sam ustvarjalni proces, izražen kot slikarjevo nenehno hlastno dihanje in hitenje, kot da umetnik svoja že dokončana dela še vedno pravkar slika, zajema vanje prebliske iz sebe in vidnega in nevidnega sveta ter vse to prestreza in usmerja hkrati z očmi in rokami, ki sproti izoblikujejo vsemirske celote in enako širokopotezne monumentalne detajle, vsakič nove čustvene drhtljaje, utripe in utrinke.
Umetnik se je osredotočil na svetlobni nemir sveta že na začetku svoje ustvarjalnosti, ko je prodiranje luči skozi ovire temnega ozadja dramatiziral v ekspresivne prizore, v katerih utripajoča svetloba zmaguje nad temino abstrahiranega dračevinastega vejevja; v tem pa je dojel tudi simbolni pomen življenjske zmage nad ovirami, ko se je usmeril v za tiste čase še drzen sodobnejši ustvarjalni izraz. Iz geometrijskih elementov je pričaral tudi očarljive vizije svetlobno utripajočih mozaično sestavljenih, a v ritmizirane celote sintetiziranih opustelih ali razrušenih mest, nakar se je že razmahnil v govorici zmagujoče sunkovite geste, ki je v kozmično temino razlila odrešujočo luč in porodila vrsto skrivnostnih poetičnih vizij, s katerimi se je Jemec hipoma uvrstil v vrh slovenskega in tedanjega jugoslovanskega sodobnega slikarstva, njegova gestualna umetnost pa je bila dojeta kot fantastična lirska poezija, ki nam skozi bičevje potez približuje svetlobo in zvoke dotlej še nevidenih oddaljenih in izsanjanih kozmičnih ali lunarnih pokrajin.
Tedanje slike s t. i. abstraktnimi pejsaži dobesedno uprizarjajo slikarjevo zmagoslavje svetlobe, spremenjeno v poetične aluzije kozmičnih prostranstev, ki jih med šviganjem aluzivnih vegetabilnih linij oziroma v objemu plavajočih ali plapolajočih gest prebuja slepeča luč. Po taki usmeritvi na zgolj svetlobni kontrast se je umetnik zavestno odprl še barvitosti življenja in se tako osredotočil še na drugi pol slikarstva, na intenzivno barvo. Vendar je to sprva storil v povezavi z jasno ostrorobo formo, v katero je prevedel abstrahirane prizore iz realnosti, zaznamovane s tedanjim časom, ki ga je dosegel celo vonj hipijevskega cvetja. Zatem se je prepustil t. i. raziskovanju možnosti likovnega jezika, pri čemer je znal pričarati pahljače barvnih odtenkov ene in iste barve, spremenjene v fantazijske oblake, in z nadvse prefinjeno mehkobo usklajevati barve in oblike. Šele zatem pa se je na temelju vseh teh izkušenj in spoznanj zavestno dokončno prepustil le ustvarjalni spontanosti in se predal bujnim barvam v vseh njihovih registrih in vsej slikovitosti, v kateri se, osvobojene oklepajočih jih obrisov, razširjajo in prepevajo ter sijejo, se dopolnjujejo ali izpodrivajo v neizmerni sproščenosti, v kateri jih prešinja in povezuje le še leteči rokopis sunkovito ponotranjenih potez, ki postaja njihovo vezivo in, kadar se čvrsteje zgostijo, tudi dominantna oblika ali v utripajoče plavajoče in migetajoče tkivo zasajena arhitektura, ki začrtuje tudi slikarjev »stati in obstati«. Tudi ta nosilna oblika pa je v resnici samo krepkejši, masivnejši zamah umetnikove geste, doumljene kot pisava, v katero je s svojim temperamentom in odločnostjo, a hkratno krhkostjo, zajeta vsa neposnemljiva umetnikova osebnost, ki se s takimi izhodiščnimi prijemi intenzivno izraža vse do danes.
Vso to Jemčevo likovno pot bo z najbolj relevantnimi slikami prikazala pravkar nastajajoča slikarjeva monografija, ki jo bo izdala Slovenska matica. Pričujoča publikacija pa zajema le zbirko umetnikovih najnovejših del, ki jih je Jemec po kratkem nepredvidenem predahu zaradi življenjskih okoliščin v sklenjenem ustvarjalnem navdihu z mladostnim zanosom nenadoma ustvaril prav v zadnjem času. Vse prikazane podobe so nastale v letih 2018 in 2019, pred bližajočo se 85-letnico umetnikovega rojstva, z njimi pa je slikar izpričal vnovičen ustvarjalni zagon, ki mu je v nenadnem in plodovitem zamahu na novo prerodil življenjsko in s tem ustvarjalno voljo.
V teh slikah se je Jemec ponovno nadvse sproščeno razživel, kot bi se še bolj in na novo zavedel dragocenosti, lepote in radosti življenja, pa tudi vsega, kar ga teži ali v današnjih vse bolj kriznih časih ogroža našo evropsko civilizacijo.
Spominjam se, kako je ljubitelj in poznavalec pesniške lirike, akademik Boris Paternu, že ob razstavi v ljubljanski Moderni galeriji, na kateri se je Jemec pred desetletji prvič razživel v tovrstni barviti slikovitosti, v galerijsko spominsko knjigo zapisal, da bi si spričo radožive sproščenosti, ki nam jo njegova umetnost ponuja kot poetično cvetoč travnik, najraje kar razpel pas. Slikar in likovni pisec Marijan Tršar, ki je z enakim občudovanjem spremljal večna sopotnika Andreja Jemca in Janeza Bernika, pa je vedno poudarjal, kako Jemčeva umetnost dokazuje, da lahko živi enaka ustvarjalna moč kot v temnejših in težjih naturah tudi v sproščenosti in lahkotnosti, s katero je prav tako mogoče zajeti vso življenjsko globino in resnobo, le da na drug, navzven bolj »rokokojski« način. In tudi če je po Jemčevih nadvse preciznih likovnih raziskavah lahko videti ta način bolj improvizatorski, skicozno lahkoten in razigran, je v resnici enako kompozicijsko pretehtan, le da se mu arhitektonska masivnost zlahka razpusti v lebdečem razmahu in žgolenju, v katerem ni več čutiti zemske teže; Jemčeva slikarska pisava pa vzpostavlja ponekod komajda razvidne preplete in mreže in razprostira prosojne opne ali drhteče nasičene zgostitve slikovnega tkiva, v katere umetnik vse to zajema, da se kaotično ne razsuje, tudi če kdaj naslika življenjski kaos, ki mu je vse bolj priča. Ali pa se nam ta vrine v življenjsko tkivo Jemčevih slik z elegičnostjo ali krikom okrvavljene barve, z gostoto linijskih prepletov ali ostrino udarne geste, ki pljusne in se razlega po platnu, ga prežema in vsega prepreda kot oživelo in ponekod malone zadušljivo vrvičevje ali barvito sijoča pajčevina.
Sama po sebi ni nobena Jemčeva barva pridržana za izražanje vnaprej določene vsebine. Rdeča mu lahko pomeni ljubezen ali v boju razlito kri, in tudi dinamična nervoznost geste lahko vzpostavlja dramatičnost ali nadvse nežno krhkost, ki se razliva v spokojen mir. Skrivnost Jemčeve umetnosti je v potezi, kot nam slikar včasih sporoča že v naslovih, a ni nič manj zajeta v barvi, ki jo izpostavlja v naslovih nekaterih drugih slik, temelji pa le na nerazdružljivem sožitju in prežemanju obojega, na nenehno dinamično vzpostavljajoči se sintezi. Izraznosti njegovih barv pa daje osnovni ton svetloba, ki na teh podobah ni več dojeta predvsem kot kontrast, ki bi prodiral iz temine, ampak njihove barve pogosto v celoti prežema, jih v sunkih presvetljuje, v jutru prebuja, v bolečini zatemni ali jih pesniško povede v kettejevski molk trudne noči, v kateri sijejo daljne zvezde. In tudi Jemčev nočni kozmos, ki ga je umetnik tolikokrat naslikal v njegovi tišini ali direndaju, v beli svetlobi rimskih cest, pa tudi v pritajenem barvnem bogastvu, tako kot na podobi Nočni utrip, ni dokončna temina, ampak je poln barvnih migetanj, pa tudi pikčastih planetov, sijočih prebliskov, utrinkov pravkar nastajajočih ali izginjajočih zvezd in svetlih hrepenenj.
Andrej Jemec, kot se nam razkriva v svojih slikah, kot človek pa tudi v zasebnih srečanjih, tako sam po sebi gotovo ni zamorjena teža, ampak je prefinjena rahločutnost in je v osnovi gotovo bliže svetlemu kot t. i. temnemu modernizmu. Ni tema, ampak je luč, ki sveti tudi v temi. Ni dokončnost, ampak je nenehen začetek. Sporočilo njegove pisave se pretaplja v obličje sveta in oznanja njegovo lepoto in živahnost, a tudi bolečo ostrino, ki se lahko zareže v tkivo slike kot boleča zareza ali bodeča žica ali zazveni v zgrožen, a vendar blago zveneč klic ob ognjih svet uničujočih požarov.
Svoje najnovejše slike je umetnik ponekod z okvirnimi skupnimi naslovi sam razporedil v cikle, a so nastajale nenačrtovano in impulzivno, v skladu z njegovimi notranjimi občutji, spoznanji, upanji in skrbmi, kot nekakšen dnevnik njegovega doživljanja, nastajajoč iz dneva v dan predvsem v velikih formatih, v katerih je lahko najnaravneje vehementno sprostil svojo »celopostavno« gesto, a v redkejših predahih tudi v nič manj monumentalnih, a večkrat še bolj liričnih komornih prebliskih.
Vse te Jemčeve slike so izraz umetnikovega prvinskega življenjskega veselja, ki ga lahko skalijo predvsem družbena dogajanja, tudi vse to pa slikar izraža z obvladovanjem že prikazanih likovnih sredstev, ki se jim v zanosu prepušča, barvam kot zvenu narave in lastne duše in potezi kot izrazu notranjega srčnega utripa. Videti je, kot da je v objemu življenja prepoln vtisov in vedno novih doživljanj, posebno luči Mediterana, ki ga rad obiskuje, in zato so njegove podobe polne njegove eksistence, ki se najizraziteje razpre v doživljanju življenjske radosti. To doživljanje je sicer predvsem hipno, včasih zasenčeno z bolj elegično izkušnjo ali slutnjo, a je najbolj razživeto v luči svetlobe sonca, ki žari kot umetnikov notranji ogenj in z barvami zveni; zato njegove slike posebno občudujejo skladatelji. O njih sem slišal naklonjeno govoriti na primer že Sama Hubada, umetnik se je rad pogovarjal s Primožem Ramovšem in njegova slikarska glasba je bila in je lepo sprejemana tudi v očeh drugih glasbenih članov Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Iz njih se pogosto oglašajo besede o Jemčevi izraziti muzikalnosti, ki so že prava stalnica njegovih opredelitev.
Jemčeve slike se dogajajo v ritmih priostrene in muzikalne likovne govorice in zvenijo tudi v spokojnem molku (tako kot na zamolkli sliki Skrivnostni molk zemlje) in še v mnogočem, tako v barvitosti kot ritmih in melodijah oblik in potez, in v resnici spominjajo celo na naslikano glasbo. Tako ubranemu umetniku se vse na platnih povezuje in pretaplja v kristalno čisto, četudi ne kristalinično lepoto, skozi aluzije njegovih barv pa vse bolj slutimo tudi poduhovljeno vsebino, sublimirano v simfonične pesnitve in prelito v barvne speve, kakršnim je umetnik prvič prisluhnil že v izsanjani naravi, v kateri vse zveni in vibrira ter cvrči, prav kot impulzivna glasba. Ena izmed njegovih svetlih slik z rumenim šviganjem umetnikove brenčeče geste, ki zvonko obletava celotno prizorišče, najbrž zato nosi naslov Čebelar. Če bi iskali izvore impulzov za umetnikove slike, bi lahko v njej dojeli sublimacijo spomina na srečanje ob barvitem čebelnjaku s prijateljem čebelarjem v Žirovnici, a so taka »raziskovanja« pravzaprav nepotrebna, saj umetnikovi svetli barvni utripi že sami po sebi učinkujejo tudi kot polet sončnega ali cvetnega prahu in migetanje travnih bilk in se umetnikov ustvarjalni impulz tako rekoč sproti sprošča ob vseh življenjskih pojavih in občutenjih. Zato se nam lahko celo zazdi, da se tudi Andrej Jemec, tako kot nekoč mladi skladatelj iz romana Jean-Cristophe Romaina Rollanda, še vedno sprehaja skozi svet kot otrok »po hosti zvokov in čuti okoli sebe na tisoče neznanih sil, ki prežijo druga na drugo ter ga kličejo, da bi ga pobožale ali pa pogoltnile …«. A se jim s svojo ustvarjalno impulzivnostjo predaja, tako da jih ukroti in obvlada, ko svoj pogled spreminja v barvno glasbo in kot »svobodna duša drvi skoz prostorje kakor polet od zvoka pijanih lastovic, ki švigajo po nebu z ostrimi kriki …«. Pri tem, ko ga navdihujejo »bliskoviti občutki«, pa so njegovi ustvarjalni dosežki »največkrat omejeni na dve, tri poteze in nič več«, ob čemer pisatelj pristavlja, da je to za umetnika dovolj in da njegov ustvarjalni junak »kakor prav mladi ljudje« veruje, »da je ustvaril to, kar je hotel ustvariti v sanjah«.
Take sanje o življenjski sreči pri Jemcu niso le mladostne sanje, ampak so današnja resničnost umetnikovih trenutkov, v katerih lahko slikar táko mladostno srečo ustvarja tudi še v osončenih jesenskih letih. V takem znamenju lahko zazveni slika, ki je celo naslovljena kot Sreča in jo je umetnik ustvaril v otroški sproščenosti, kot bi se veselil barv in svetlobe še neuk in nedolžen otrok, s kakršnim smo se pravkar srečali na travniku, in bi rad to veselje izročil še vsem drugim. V takem vračanju k prvobitnosti je Jemec zmožen doseči popolno neposrednost, ne da bi se imitacijsko vračal k otroški risbi, ampak je sposoben na novo sam postati otrok, ki z radoživostjo barv kot sledov svojega veselja čara ali odtiskuje na belino le svojo razigrano prvinskost. Tako je na tej podobi v zračno belino odtisnil srčno rdečino in zasanjano modrino ter zaokroženo celoto presijal s sončno lučjo ter vse te poteze in madeže uskladil v hlasten zapis srečno sijoče Sreče. V svoji predanosti otroški neposrednosti pa je že dolgo pred tem, leta 1990, iz polnega srca naslikal že svojo emblematično in paradigmatično sliko Eno sonce za vse in z njo začrtal svoj pogled na človeštvo, ki je odvisno od skupnega sonca, katerega vir življenja je enako namenjen vsem. Naslov te znane Jemčeve podobe se je neposredno iz njegove popularne istoimenske grafike naselil celo v poulične grafite. Da sije na vse človeštvo isto sonce, pa govori že starodavna Biblija, in na to misel se je skliceval tudi sv. Ciril, ko se je moral zagovarjati pred duhovniki, ki nekoč Slovanom niso dopuščali pravice, da bi slavili Boga v lastnem jeziku oziroma pisavi.
Umetnik s svojo srčno svetlobo pa želi vsem samo sončno srečo in se je na novo slikarsko napotil tudi na Vrtove sreče, ki jih je himnično dodatno poimenoval kot Odo radosti. V tej odi zveni barvito nasičen in zgoščen nemir vsega življenjskega dogajanja, ki je v svojem bogastvu nerazvidno, a v vsem migetanju in razdrobljenosti povezujoče čvrsto, pa naj slutimo v njenem osrčju figuro, ki nosi v razpetih rokah darove življenja, ali še vse kaj drugega, kar za táko, z asociativnimi prebliski nasičeno podobo niti ni pomembno, kaj šele bistveno, četudi nam Jemčeve »odprte« slike lahko neizčrpno prebujajo našo lastno fantazijo, v kateri se nam barve in oblike spreminjajo v aluzivne prizore, ki jih lahko gledalec s tem, ko se jim prepušča, vedno znova po svoje ustvarja, jih neobvezujoče ugleda s svojimi očmi in tako vstopa v slike tudi sam s svojo vsakokratno osebno naravnanostjo. Bistveno zanje je v resnici le temeljno občutenje, ki je lahko na svetlih jasah ali vrtovih, če že ne v pragozdovih rajske sreče napolnjeno le z umetnikovo radoživostjo, zato so bile njegove srečne slike že v preteklosti lahko dojete kot pravcati »plodovi s krošnje likovnega paradiža«. V zelenju, ki oznanja življenjsko bujnost, in drugih barvah, pa tudi v osrčju nasičene slikarske ode dominira umetniku ljuba rumenina, ki je na svetlobno prežarjeni podobi V območju rumenega celo njena temeljna življenjska atmosfera, ki jo oživlja lebdeča navzočnost molčečih duš. V žgočo zračno rumenino je zatopljen tudi Jemčev slikarski Dialog, v katerem si kontrastno stojita nasproti krhka madeža ob sunkovitem črtovju, v katerem lahko ugledamo spomin na v življenjski areni odvijajoč se teatralen dvoboj med »cirkuškima« postavama z zavozlanim lasom in rapirjem. Črnim gestam odzvanja belina zverižene poti in sinji madeži se odpirajo kot srečni cvetovi, vse skupaj pa je videti kot pesniško nadrealna fantazija v rumenem, ki se odigrava z umetnikovimi potezami kar sama od sebe.
Z razigranim veseljem je umetnik naslikal tudi podobo Visoko poletje – v barvah radosti, na kateri se med igrivo radožive linijske splete in zamahe v presijano modrino in rdečino navidezno prikazuje sinje razprta dlan, kot bi pozdravljala ali oznanjala življenjsko srečo. V rumeni svetlobi vetrovnega nemira se v dinamičnih gestah sprošča Pomladna idila, polna prebujajočega se energičnega kipenja pred jasnino sinjega neba. Enako radostna je Nedelja oktobrskega dopoldneva, prebujena na dan, ko so se pred sinjino neba poteze razvrstile v že zamolklo zamirajočih barvah, a razigrana lepota posušenega cvetja v sebi ohranja še vso svojo rast, ki je na sliki v resnici rast umetnikove zimzelene poteze. Na sliki Praznik pa rajajo bele poteze po slovesni patini modrine z rdečimi prebliski kot po žlahtno zamolkli ornamentirani preprogi in še bolj kot praznična svetlobna razigranost na nočnem nebu.
Sproščeno veselje rumenine preseva skozi svežino zelenja na živahno prelepi sliki Šelestenje in presevanje. Barve na njej sijejo in s soncem pojejo, vse je slikovito nemirno, labilna organska konstrukcija podobe je le nakazana, a barvna odmerjenost in utripajoča gesta jo vzpostavljata v dinamično ravnovesje, v katerem dominira vse prešinjajoča luč življenja. Sinje drevo z vejami, ali morda v različne smeri usmerjene poti, zasajene v zlato svetlobo, je umetnik spremenil v podobo Razpotja pod drevesom modrosti; sama razpotja pa je moč zaslutiti tudi na sliki Izkušnja bivanja, na kateri po sinjini med razpokami in aluzijami na figure z umetnikovo pisavo šviga življenje. Slikarjeva odrešujoča rumenina enako švigajoče prodira tudi v njegov očarljivi Svet pod gladino, v katerem smo priča enakemu svetlobnemu vrvežu in trepetanju kot v prostranstvu pod sinjim nebom. Tovrstna Jemčeva platna so gladina, skozi katero preseva njegovo sicer skrito dno, skoznjo pa je moč videti ali zaslutiti nemir njegovih neštetih čustvenih utripanj in v globinah poskrito nič manj blaženo zamaknjeno lepoto.
Vitalni nemir zelenja v sinjini s svojimi vehementnimi zamahi utripa na podobi Sinje zeleno, tudi za Andreja Jemca pa je zelena barva največkrat barva upanja, kar je najbolj dobesedno razvidno iz podobe Malo zeleno upanje. Na njeni sinjini, po kateri rastejo mogočne forme in z diagonalami vzpostavljajo likovno konstrukcijo, ki hkrati že razpada, umetnik vse elemente prestreza v hipno kompozicijsko ravnovesje, z malim zelenim upanjem pa na njej v zamolklih krošnjah zazvenijo zeleneče lise še kot »mala zelena glasba«.
Zamolklo zeleno upanje dominira tudi na monumentalno dognani sliki V znamenju prihodnosti, na kateri vanjo mogočno zasajeni konstrukcijski opornik prešinja živžav mladostnih črt. Z optimizmom je presijana tudi po formatu intimnejša podoba Pot navzgor, na kateri skozi vijolično obarvano ubranost v spremstvu spodbudne vertikale v stopnjevanem ostro zalomljenem zagonu švistne kvišku ognjeno rdeča strela.
Enako sproščenost je umetnik izživel tudi še v drugih intimnejših, le po formatu manjših slikah, v katerih je lahko en sam vzgib ali impulz, v katerem sta zajeta spomin ali aluzija na doživetje lepote v naravi, spremenil v pravcato monumentalnost, še posebej izpostavljeno v svoji zračnosti. Tak je na primer Svetel dan – živo, sijoč v prav tako imaterialnem rumeno zelenem utripu. Na linijski konstrukciji na njegovem zgornjem delu eksistirata obliki srca, iz katerih kaplja morda ljubezenska radost ali srečna bolečina, lebdečo linijsko oranžno konstrukcijo pa v snežni halji obdaja svetla nedolžnost duhovne beline. V sliki Preblisk lahko prav tako zaslutimo skrito navzočnost figure, ne glede na to pa v zelenju njenih lis dominira svetla sončna poteza, ki vse poveže, presvetli in iniciira kot resničen z besedo neulovljiv preblisk, sunkovitost rdečine pa se na modrini samozavestno uveljavlja tudi kot Lapidarni zapis z barvo. Na sliki Slap se iz hipoma vzpostavljenih skladov švigajočih sinjih potez izpod sončne luči sunkovito utrne vertikala slapa. Obdajata jo temno poudarjeni navpičnici, slika pa v svoji lapidarni sproščenosti sije kot ponotranjena impresija ali monumentalna skica, katere krhkost se je zgostila v slap kot v ujet trenutek večnosti (kot je slap doživljal Oton Župančič), ki ga varuje arhitekturni usmerjevalec. V globino raznihane sinjine pod sončnim prebliskom prodirata v trikotno strugo usmerjeni liniji Studenca, ki ga je umetniku navdihnilo doživetje v Soški dolini. Njegova barva v svoji svetlobi brbota kot svetlobno morje pod alpskim gorovjem in z vseh strani zajema prostranstvo z nemirnimi linijami in prebliski. Pogled na tako celoto je mogoče dojeti tudi kot v zračnost sublimiran razgled na jezero pod gorami z otočkom v središču slike, razviden kot sunkovita mogočna skica, v kateri je v svoji dinamiki vse zaobjeto v en sam trenutek, ki vase vklepa trajnost nenehnega nemira z rahločutno in vendar čvrsto poezijo optičnih vibracij, zgoščenih v prosojno dinamičen, a nepremakljivo sunkovit preblisk luči. Podoba je videti kot skica ali mogočen, vse prešinjajoč stenografski zapis in v svoji vehementni celovitosti prestreza vse tisto, kar bi kak starejši, bolj realistično naravnan umetnik iz preteklih stoletij, ko je čas tekel počasneje, izrisal z vso potrpežljivostjo in dopolnil z vsemi detajli.
Sproščene lise na platnu so se na sliki Oblaki – pomenljivi madeži slikarju kot mimogrede spremenile tudi v jadrne oblake, iz katerih curljajo poteze kot pisan dež in ki so s svojimi oblikami že sami po sebi pomenljivo asociativni. Naslikana sinjina se mu spet drugje pretoči v slikovite valove, ki bi bili lahko v prosojni belini tudi deževni vodni oblaki, ali se mu zgosti v atmosfero, v kateri se prižigajo Zapisi. Impulz mračnejših barv in kompozicijske diagonale lahko gledalcu sugerirajo tudi neurje, zato je slikar eno od modro in vijolično ubranih podob naslovil kot Vihar. Ena izmed najlepših tovrstnih slik pa nosi v svoji zračnosti naslov Svetel dan – sinjina. Podoba je tudi ena za Jemca posebej značilnih umetnin, ker je v njej zavedno ali nezavedno vzklil tudi pritajen, a jasno razviden spomin na ljubo mu Japonsko. V sinjino slike je izpod sončne luči ob nekakšni prostor zajemajoči vejasto razraščeni vrtni ograji prirasla krhka vertikala, bilka ali veja z nabodenim temno modrim oblakom, obdana z belimi bombažnimi ovoji ali cvetočimi oblaki. Belina na levi spodaj okrog tanke žuželkaste forme je kot lebdeč metulj, a je hkrati vse prestavljeno v nadrealno območje popolne domišljije, kjer se vse nenehno dogaja in obnavlja, a hkrati vse lebdi na svojem natanko pravem mestu, v rodovitnem hipu usklajeno v pravcato lirsko poezijo, v enega izmed liričnih Jemčevih haikujev.
Z enakimi prijemi, le drugačnimi barvnimi odtenki in večkrat bolj neprodušnimi zgostitvami likovnega tkiva se je umetnik kot svojstven kronist časov odzval tudi na temnejša, tesnobnejša in celo krvava dogajanja in tudi na aktualnejše ter hkrati v človeški zgodovini trajne ali ponavljajoče se družbene procese. Na aktualna dogajanja je intenzivno reagiral že v svojem poprejšnjem slikarskem in posebno grafičnem delu, malone parodično na primer na pojav kuratorja diktatorja, ki se je brezsramno postavil nad umetnike; zavzeto pa se je odzval tudi na osamosvajanje Slovenije, na slovenske poti in stranpoti in še posebej na grozote zadnje balkanske vojne, na obličja masakriranih žrtev zgodovine, ki jih je dojel kot življenjske zemljevide in znanilce človeškega trpljenja, na strašno odkritje Hude jame ali s krvavo traso komentirani neprimerni predlog za novo Titovo cesto, vselej dramatično ali elegično, in ne agitacijsko. S slikarsko molitvijo je obudil tudi spomin na nesrečne žrtve v zračnem atentatu porušenih newyorških stolpnic in naslikal celo Topografijo hudodelstev, v eno najbolj monumentalnih in z migetajočo izraznostjo nasičenih slik pa je že v naslovu panoramsko zajel celotno Krvavo dvajseto stoletje.
V najnovejših tovrstnih slikah v tej knjigi je občutljivi Jemec ponovno obudil misel na povojne poboje, a bi se podobe lahko hkrati nanašale na vsako tovrstno zgodovinsko izkušnjo, tako kot slika Zgodilo se je v gozdu, na kateri je slutnja morebitne s svetlobo obdane figure v razkrajajočem se tkivu sveta prepuščena ognju, ki prešinja utrinke modrine s svojim neustavljivim uničenjem. Iz vživljanja v strašljivo pričevanje rešenih žrtev, ki so pobegnile iz roškega brezna, je nastala tudi sorodna slika Kri(ki) v gozdu – ušli so smrti, na kateri se skozi neprodušno goščavo med plameni krvi zamolklo prižiga tudi bela luč. Slika Ognjevito uprizarja ognjene zublje, ki spreminjajo sijoči svet v plamteč požar pod ognjevitim obzorjem, v katerem tli še umetnikov otroški spomin na požig Rašice. Skupna usoda v ognju povezuje tragični postavi iz dveh zgodovinskih obdobij, ki jima je Jemec po obisku Prage posvetil pomenljivo sliko V spomin Balantiču in Palachu. Aluzijo na bele križe v zamolkli mahovinasti zelenini, po kateri curljajo ne več krvave, ampak že gozdno ozelenele barve, razkriva elegično spokojna podoba Sledi nasilja je zarasel čas. Na nevarnosti današnjega časa prav tako s samim izrecno likovnim dogajanjem opozarjajo slike, ki se nanašajo na celotno človeško zgodovino in s tem tudi na vse bolj nezadržne invazije, ki lahko uničijo evropsko civilizacijo in kulturo. Taki sta sliki Okupacija Evrope I in II, v katerih živahni barvitosti je skoncentriran krvaveč nemir zmeraj novih okupacij; a vsaj prva izmed njiju s celotnim svetlobnim izrazom kljub vsemu ne potrjuje temnega pesimizma, četudi je polna ostrin in krvavih lis, na drugi pa še intenzivneje dominirajo kri, kaos, vrvež in ostrina oblik, predvsem pa naval njenih nasprotujočih si elementov izpričuje nenehno dinamično napetost. Slika Invazija pa se v svoji večpomenskosti nanaša še na vsakršno invazivnost in vdiranje mnogih ogrožajočih nas novosti od vsepovsod.
V sliki Oblaki dima – Evropi gori pod nogami dojemamo tudi preroško slutnjo požara pariške notredamske katedrale in obetajoče se kataklizme. Temna in izrazno mračna slika pa je še v svoji strašnosti lepa in njena Evropa je kot dežela duhov. Rdeče poteze v temini intenzivirajo tudi dramatično sliko Kaos – spopad, na kateri v luči aluzivnosti odkrivajoče domišljije zaslutimo skozi teman preplet v mračni nevihtni atmosferi belo zidovje cerkve, ki kljubuje kaosu s pokončnim stolpom. Na vse to pa se lahko nanaša tudi sugestivna slika Kri v travi, na kateri je v pogledu od blizu slikovit detajl s krvjo oblitega zelenja med belimi pobliski prestavljen v likovno monumentalnost, ki je v svoji zračnosti in usklajenosti nabita s tragiko premagujočo lepoto. Primarni impulz za sliko je umetnikov neugasli tako rekoč še otroški spomin iz vojnih časov, ko je slikar uzrl v sočni travi obležalega okrvavljenega soseda, ki so ga med begom ustrelili Nemci. Še kot šolar pa je moral gledati tudi streljanje talcev in ga je pogled na krvaveče mrtvece za vselej pretresel, zato je preniknil tudi v njegovo umetnost. (Sam umetnik mi je o tem že pred leti, še preden je nastala ta prepričljiva slika, takole pripovedoval: »To videnje in doživetje groze v idilično osvetljenem zimskem dopoldnevu zmeraj znova podoživljam kot enega od primerov takšnih in podobnih preštevilnih ponovitev drugod po svetu, hkrati pa kot eno od najbolj absurdnih skrajnosti, ki nam porajajo vprašanja o dobrem in zlem v človeku. Še posebej če upoštevamo človekovo usodno in vnaprej določeno le začasno gostovanje v življenju tega sveta. Gotovo je, da takšne mejne in tragične izkušnje povečajo našo občutljivost za vse primere kršenja posameznikovih človekovih pravic, kjerkoli na zemeljski obli današnjega globalnega sveta se to dogaja.«)
Taki prizori nosijo ob vsej sublimirani konkretnosti, ki jo s svojo izraznostjo izžareva barva, v sebi predvsem tudi močno simbolno sporočilo in razkrivajo Jemca kot rahločutnega človeka, ki ob vsej zazrtosti v lepoto ni odmaknjen od krute realnosti zemeljskega sveta, a tudi v tej vlogi spregovarja le s samim likovnim izrazom, z intenziteto barve in risarske poteze, tako kot vsepovsod drugod, in tudi v težo najbolj mračnih ali okrvavljenih dogajanj vtiskuje svojo gibkost, krhkost in lahkotnost.
Nasprotje med mrakom in zmagovito svetlobo je usmerjalo umetnikov pogled že od vsega začetka. Njegovo hrepenenje je od nekdaj usmerjeno k luči, bolj ali manj presvetljena barva pa je izraz njegovega občutenja samega sebe in zgodovinskih dogajanj ali celo trenutnega počutja, tako kot velja tudi za Jemčevo vzvibrirano izrazno risbo, ki zavzema v njegovi ustvarjalnosti posebno poglavje. Tako kot slike so tudi Jemčeve risbe prevodnik slikarjevega notranjega impulza, dnevniški kardiogrami, ki v svojih ritmih izrazno potencirano prestrezajo impulze umetnikovih notranjih vibracij, prežete z morebitnimi aluzijami na konkretnejša dogajanja. Z nervozno občuteno fakturo izražajo umetnikovo občutljivost, tudi razbolelost, in so tudi v utripajoči linearnosti izrazito slikovite, da ne rečem barvite, ob vsej izrazni samostojnosti pa so pogosto zamišljene tudi kot prve invencije za poznejše slike. Posebno poglavje v umetnikovi ustvarjalnosti pa so tudi njegovi akvareli, ki ponazarjajo rojstvo svetlobe in njegovo ljubezen do barvitih vodnih prelivov, ali z barvami prepojene steklene plošče, ki jih oživlja skozi steklo presevajoča luč. Vsega tega se umetnik, ki se med ustvarjanjem dosledno prepušča le še svojemu univerzalnemu likovnemu jeziku, s katerim lahko po svoje avtentično izrazi vse (vse, kar je), zelo jasno zaveda, in zato v naslovih svojih slik ponekod izrecneje izpostavlja ne le njihovo vsebinsko inkliniranost, marveč tudi likovno konstitutivne elemente z njihovimi pomeni, predvsem poudarjeno barvitost ali dinamično šviganje poteze; proces nastajanja in hkrati tudi vsebino ene izmed starejših slik pa je v izrecnem dialogu z naslovom knjige Saše Vuge Delanje romana – pisatelj je asociativnost Jemčevih barvitih slik močno občudoval – zajel v poimenovanje slike Ta nedolžni, a krvavo resnični svet ali Delanje slike.
Izrecno po barvah sta naslovljeni na primer že omenjena slika V območju rumenega ali značilno zračna podoba Malo morje – sinjina, na kateri lahko slikarju v sinji brezmejnosti nebesnega ali vodnega prostranstva krhka gesta pričara slutnjo klavirja in pianista. S poudarjeno izbrano barvo je tako v zadnjem času označil tudi cikel oziroma triado Prevladuje rumeno, Prevladuje rdeče in Prevladuje modro, znotraj teh barvnih dominant pa se dogajajo razgovori z vdori, če že ne obiski še drugih barv: soočanja vsakokratne gospodujoče barve z rastjo zelenine med belimi utrinki in sinjimi oblaki na rumenem ozadju, z belim »napuščem« in rožnimi ter belimi »tramovi« in snežinkami v zamolkli rdečini večerne atmosfere ter z belo-zelenim, z rdečimi pobliski prepreženim in belo obsijanim skrivnostno zamolklim dogajanjem na ozadju modrine. S tem je umetnik izpostavil in preveril svoje osrednje barve, enako pa je z dodanimi barvami v naslovih označil tudi radoživi Mediteranski cikel: Rožnato rdeče, Zlatorumeno, Sinjemodro in Temno rjavo, ki je radoživ ali harmonično ubran v vseh barvah, živo občuten v skladjih prebujajoče se rožne zarje prek žgočega sončnega nemira in sinje svežine do zamolklega, a s svetlobo presijanega prijaznega večera.
Vse te Jemčeve barve so sijoče ali zamolkle in predvsem v grozi zgodovine viharno zatemnjene. Ko so se mu na eni izmed slik iz žive sočnosti razlile v zamolklo bledo prosojnost, katere prezenca je videti premaknjena v zabrisano davninskost, pa je sliko priličil fragmentu freske (Kot freska) ali jo spremenil v zamolklo rožnat svet Spominov in odmevov. Kot živahnejši preplet krvavih cvetov, madežev in curljajočih vibracij pred svetlobno osnovo so zazvenele umetnikove Sledi časa, ki so enako prepojene s poetično lepoto kot z žgočimi poudarki. Razblinjenost in zabrisanost v svetlobo pretopljene aluzije je slikar povzdignil celo v Vstajenje in v posebej duhovnem zamaknjenju vso živost utripov preselil v onstransko obarvano odmaknjenost, s tem da jih je v zamolklo zastrti Izbrisani sliki resnično zabrisal ali ne do kraja izbrisal kot s šolsko gobo, tako da se skozi enakomeren slikovit trepet komaj zaslutena morebitna figura nakazuje le še kot spomin na neznano in izbrisano, kot ob nenadnem vstopu v onstranski svet sinjih senc. V tako sliko je nasploh zajeta tudi umetnikova misel na vse, kar je bilo v zgodovini kdajkoli zabrisano, in tako je na eni izmed slik manjšega formata zabrisal tudi v sinjini razkrajajoče se črnikasto obličje in sliko naslovil Kot glava. Na bolj meditativno naslovljenih podobah pa je slikar že kar z naslovom oznanil, da je je skrivnost onkraj. Na eni izmed takih slik (Skrivnost je onkraj) zaslutimo skozi barvne lise in splet slikarjevega črtovja utripajočo navzočnost nekakšnega robotskega bitja s krogoma ob straneh, na drugi istoimenski sliki pa s svobodno sproščeno umetnostnozgodovinsko asociacijo aluzijo na starodaven kip Marije z otrokom.
Ker slikar enako intenzivno kot v barvni spekter vtiskuje skrivnosti svojega ustvarjanja v potezo, to pogosto celo izrecno oznanja, ko slike poimenuje Skrivnost je v potezi. V potezi pa je poleg skrivnosti odločilna tudi moč, kar je razvidno iz istoimenske slike (Skrivnost in moč je v potezah), skoznjo pa naj bi s slikarjem zaslutili tudi v svetlobnih plasteh razkrivajoče in zakrivajoče se neznano absolutno (Absolutno je v potezi).
Slikarjeva poteza je življenje in njegova močna poteza je energičnost in zanesljivost, s kakršno umetnik v zračni razblinjenosti rumenine Mediteranskega cikla nakaže kak portal ali v Spominu na Dunaj kak arhitektonski segment, prebujen ob misli na v temačno atmosfero pretopljeno spomeniško in galerijsko mesto, katerega kolorit je približal baržunasti barvitosti Plečnikove Zaherlove hiše. S tako energično močjo se tudi v arhitekturi Jemčevih slik lahko vse ruši ali vzpostavlja, pa naj vidimo v skladih umetnikovih potez skrivnostne gibko-čvrste pismenke, obdane s planktonom minljivega življenja, porojenega iz madežev in naškropljenih barv, ali naj v njihovi dinamiki in razmerjih ugledamo procese zidanja in rušenja ali iz tramov geste vzpostavljajoča se vešala. Ker je umetnikova poteza neustavljivo dinamična, pa slikar ob tem, ko oznanja svoja spoznanja, v komentiranju lastne ustvarjalnosti včasih izrecneje poudari tudi njeno dinamiko, o čemer priča naslov slike Vse je v gibanju – srebrni prebliski. V mnogoglasnosti njegovih panoramskih slik se vse slikovito prekriva in prepleta ter še sunkovito vrisuje, tako kot na podobi Zgoščena stvarnost, ali dobesedno vsaj gomazi, tako kot v Arhetipski podobi zgoščene stvarnosti; sicer pa se mu notranja dinamika najlepše sprošča v lahkotnejših prebliskih, tako kot na slikah Preblisk ali Kot piš – zeleno modro, kjer se živa poteza v zračni prostranosti gibko odvija, seseda ali sproža kot prožna vzmet.
Jemčeve slike so ob svoji svetlobni dinamiki najbolj živo razgibane v nemiru umetnikove geste, ki sunkovito raste ali se upogiba pod lastno težo, ki jo usmerja umetnik z vsem svojim bitjem; s tem pa je njegova gesta že sama po sebi v bistvu likovna personifikacija ustvarjalca, njegovo neantropomorfno živo bitje, ki z njegovo ustvarjalno energijo v njegovem imenu piše, razglablja, vzpostavlja vselej labilno trdnost, lebdi in poplesuje. Na sliki Vzponi in padci sugerira mogočno rast in slikovit razmah bolj fragmentarnih utripov, lahko pa s svojo čvrstostjo, kadar je široka in trdna kot drevo, da je ne premakne več noben vrvež, sama s sabo zaznamuje tudi umetnikovo Kljubovanje. Ta umetnikova osebnostna lastnost pa je ob vsej njegovi rahločutni poetičnosti še posebej razvidna, tako v mladostni drznosti kot v današnjem vztrajanju in angažirani drži, v kateri se slikar zavzema za ohranjanje in krepitev slovenske duhovne identitete in za intenzivno negovanje ne le likovnega, marveč tudi slovenskega besednega jezika in njegove ustvarjalne pisave.
Umetnikova hlastna jemčevska poteza kot oznanjevalka neznanega pomena ali kljubujoč fragment neznane konstrukcije ob vsem tem v resnici učinkuje kot suverena eksistenca, kot umetnikova duhovna postava, ki jo oživela črta vsepovsod uteleša kot slikarjev protagonist in zato v resnici funkcionira kot živo bitje. Na sliki Skrivnost je v potezi II se je široka in krepka sinja poteza razmahnila kot upognjeno vzplapolan odvit širok trak, vse sunkovito črtovje okrog pa vzviharjeno poplesuje v brezprostorju in se predaja le še skrivnosti lepote, ki jo slikarjeva mnogoobrazna črta v svojem gibanju in z usklajenimi razmerji med vsemi prvinami slike nenehno vzpostavlja. Na drugi istoimenski sliki pa se strastni ples Jemčevih potez spreminja v pravcato mogočno arabesko, s katero umetnik skriva resnično skrivnost, ki je ni moč razkriti. Ples njegovih potez je videti kot ples živih bitij, ki so v resnici le slikarjeve poteze, in tako dogajanje je marsikje nosilni vir dinamike v Jemčevih slikah, ki jih oživlja še vsakršen vrvež sproščeno poživljajočih in oživljenih likovnih elementov. Njihov sproščeni dialog je videti le razigrana improvizacija, v kateri živi življenjska strast samega slikarja, ki se najbrž tudi sam čudi svoji skrivnosti, ko jo s plešočim nemirom svoje geste po modrini skrivnostno izpostavlja, ne da bi ji – tako kot eksotičnim pismenkam – lahko razrešil morebiten pomen ali smisel, v katerega že s svojim nenehnim slikanjem brezkompromisno zaupa. A se ta smisel umetniku razkriva le med slikanjem, skozi njegovo potapljanje v lastno barvo in potezo in s pretapljanjem v njun vselej zastrti, le v pobliskih razkrivajoči se pomen.
Resnični smisel takih Jemčevih slik je predvsem v izraznosti njihove lepote, ki se med intuitivnim vzpostavljanjem razmerij med likovnimi prvinami iz hipa v hip usklaja in spreminja. Zato ga ob razgibanosti Jemčevih barvno ubranih ali vznemirjeno usklajenih slik kje drugje niti ni treba iskati, tako kot jim ni treba niti jim ni smiselno iskati konkretnega ozadja, ki jih je navdihnilo, čeravno ga je največkrat moč bolj ali manj jasno občutiti ali zaznati. Njegovim slikam se je treba le prepustiti, jih gledati in poslušati, se ohladiti ali ogreti v njihovih barvah, se potopiti v njihove studence in slapove ali prenikniti v njihove nerazrešljive, a vselej nadvse zgovorne zapise, slediti rokopisnemu zvenenju njihovih potez in jih hkrati zajeti scela, kot podobe in utripe v nenehno ustvarjalnost prebujenega življenja, ki enako skrivnostno zajema tako najdrobnejši pojav ali spomin na vse videno in doživeto kot celoten, z življenjskim in planetarnim gomazenjem nasičen kozmos, v katerem slikar, vključen vanj, na planjave svojih platen, ki mu pomenijo zemljevide lastne duše in sveta, prestreza in naseljuje vse, kar je …
Vse to, kar je, pa v človeku vzbuja nenehen nemir in ga usmerja v nenehne odrešujoče ga sanje, ki se Andreju Jemcu v vrvežu krute življenjske resničnosti, krvi in teme odrešilno sproščajo le v zračni, prosojni svetlobi likovne poezije in glasbe, zveneče usklajene v krhko emanacijo ustvarjalčevega duhovnega življenja, živo prisijano iz vselej prerajajočega se in gibkega spleta neusahljivih barv in neustavljivih potez.
Milček Komelj
