Slovenci smo edinstveni ne samo po tem, da naš jezik pozna dvojino, ampak smo eden redkih narodov na svetu, ki 25. marca praznuje materinski dan, in tona isti dan kot Marijino oznanjenje, ko se je po svetopisemskem izročilu učlovečil sam Bog. Materinski dan je bil po drugi svetovni vojni pri nas ukinjen zaradi dneva žena – 8. marca, v današnjem času pa Slovenci praznujemo oba praznika. Svet glede praznovanja materinskega dneva sicer ni poenoten, največ držav pa materinski dan praznuje drugo nedeljo v maju.
Poudarek praznovanja materinskega dne ni ženska zgolj kot ženska, kar smo proslavljali 8. marca, ampak je v središču današnjega praznika ženska kot mati in varuhinja družine. Biti mama je čudovito poslanstvo neprestanega, radodarnega in popolnega razdajanja svojim najbližjim:ne samo otrokom, tudi možu, staršem idr.
Lahko bi temu prazniku rekli tudi praznik družine, kjer se praviloma spočenjajo nova življenja in je hkrati prisotno tudi umiranje, odhod v večnost. Zato sem za današnji prispevek oziroma voščilo izbral nekaj proze in poezije, ki nas na poseben način povezuje z materami, otroki, možmi, hkrati pa nas usmerja tudi v eshatološke razsežnosti…Tako sem izbral nobelovca Petra Handkeja, ki čudovito razmišlja o materi v knjigi Žalost onkraj sanj, Šalijevo pesem Na materinem grobu, žalostinko za mamo z naslovom Biseri iz nove pesniške zbirke Saše Pavček Zastali čas, Toneta Pavčka pesem Kako raste mama, razmišljanje Alenke Rebula v pesmi z naslovom Naši moški ter Otona Župančiča pesem Ti skrivnostni moj cvet, v kateri opeva rožo mogoto, ki ima še dandanes čudodelno moč.
Fotografije so s spleta.
Pripravil: Franci Koncilija
POKLON MATERI
Sredi poletja 2020 je založba Beletrina izdala drobno knjižico Žalost onkraj sanj, ki jo je napisal Peter Handke (1942), nobelovec, pisatelj, pesnik, filmski režiser, scenarist in prevajalec.
UVOD
Peter Handke je bil v igri za Nobelovo nagrado več let, vendar ga je ta čast doletela šele leta 2019. Mnogi so zaradi njegovih knjig to pričakovali, nekateri pa so zaradi njegovih političnih stališč temu nasprotovali. Za politično kontroverznega človeka je obveljal v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je podprl takrat izolirano Srbijo. Handke je bil rojen na avstrijskem Koroškem, njegova mati je bila koroška Slovenka, v nemščino je prevedel tudi več del slovenskih avtorjev. Je izjemno plodovit avtor, saj piše romane, eseje, drame, poezijo, za svoja dela je prejel številne nagrade. Za pričujočo knjigo je Handke, komaj 31 let star, prejel Büchnerjevo nagrado, eno najuglednejših nemških književnih nagrad. Živel je v več evropskih mestih, nazadnje se je ustalil v Franciji.
HANDKEJEVA MATI, SREDIŠČNA OSEBNOST ROMANA
V novem slovenskem prevodu je ponovno izšel eden najlepših romanov nobelovca Petra Handkeja Žalost onkraj sanj. Handke je roman začel pisati takoj po maminem samomoru in v tej »drobni, a briljantni in do bolečine empatični pripovedi«, kot jo je označila prevajalka in avtorica spremne besede dr. Amalija Maček, se ne ukvarja samo z življenjem svoje matere in njunim odnosom, temveč problematizira vlogo žensk pred drugo svetovno vojno in med njo. Govori o njihovi ujetosti, izključenosti iz družbenega dogajanja in omejitvah v izobraževanju. Zato njegova mati pred bralčevimi očmi »zaživi z vsemi svojimi mladostnimi sanjami, petjem, plesom, pa tudi z vso svojo trmo in neupogljivostjo, z vsem trpljenjem v okolju in času, ki ženskam nista dopuščala osebne svobode, kaj šele romantike«. Močno in ganljivo.
To je bil prvi pisateljev poklon njegovi materi Mariji Handke Sivec, dve leti po njeni žalostni smrti v noči z 19. na 20. november 1971, ko je bilo njeno trpljenje prehudo. V romanu je podal portret svoje matere, ki bi ji v življenju privoščil več sreče in manj nerazumevanja, vsekakor pa več družinske topline. In kar je najbolj vznemirjajoče, nakazal je, da so bile njene zgodbe, ki mu jih je pripovedovala in ki jih še vedno nosi v sebi, na nek način tudi izpoved njenega življenja. Zdi se, da Peter Handke v upodobitvi svoje mame izhaja iz podobe cankarjanske matere, torej tihe, trpeče in odrešujoče matere. Zato ni čudno, da je bil Handke vedno ponosen na svojo mater,ki je bila koroška Slovenka. Tako ob Handkejevem opisovanju vidimo, kako se je njegova mati kljub svojim stiskam in bedi spopadala z življenjem, ki ni bilo lahko, saj je z veseljem sprejela svojega nezakonskega otroka in mu priskrbela krušnega očeta.
ZAKLJUČEK
Literarni kritiki pravijo, da je Peter Handke v svojem izražanju nenavaden in da ima svojstven slog, s katerim je obogatil nemško književnost. Res je izviren, hkrati pa v svojem jeziku ne skriva koroških narečnih posebnosti in s tem naredi Koroško prepoznavno v nemški in svetovni literaturi. Handkejeva knjiga Žalost onkraj sanj je knjiga, ki jo je vredno prebrati.
Fotografije so s spleta.Viri: Zvon št. 4-5/2020 in s spleta
Avtor: Prof. dr. Edvard Kovač
Zbral in uredil: Franci Koncilija
NAJLEPŠA SLUŽBA NA SVETU – BITI MATI
Kaj je lepšega kot pogled na bitje, ki je zraslo v tebi in ga z vso ljubeznijo sprejmeš, držiš v naročju, ga varuješ in ljubiš, dokler si živ. In ko ti prvič reče mama, se ti srce napolni z neizmerno srečo.
Bliža se 25. marec – materinski dan, posvečen vsem materam sveta. V Evropi ta praznik ni bil poznan, izvira iz Amerike. Leta 1907 je Anna Jarvis razdelila med ljudi 500 belih nageljnov v spomin na svojo mater. Njena želja je bila, da bi to postal praznik. Uresničila se ji je leta 1914, ko je predsednik Amerike Woodrov Wilson uzakonil 25. marec za materinski dan – v čast vsem materam, ki so izgubile sinove v 1. svetovni vojni.
Cvetličarske industrije so kmalu izkoristile ta praznik in kovale dobičke na račun prodaje cvetja in voščilnic, ki so jih začeli tiskati. Anna je bila zelo razočarana, kajti njen namen, podarjati nageljne, se je spremenil v zaslužkarstvo. Tudi natisnjene voščilnice ji niso bile po godu, njej niso pomenile nič, ker da samo pokažejo lenobo, namesto da bi lastnoročno napisali voščilo ženski, ki je za vas storila več kakor kdorkoli na svetu. Tudi glede sladkarij ni imela lepega mnenja, saj so po navadi otroci materi prinesli škatlo s sladkarijami in jih potem večino pojedli sami. Res lepa ljubezen, je rekla.
V Evropi se je materinski dan praznoval med obema vojnama, do takrat se je praznoval le 8. marec, vendar je ta posvečen ženskam, 25. marec pa je izrecno namenjen vsem materam sveta. Pri nas se je materinski dan pričel bolj praznovati po osamosvojitvi. Čeprav je biti mati najlepša služba na svetu, je to zelo težakpodvig. Istočasno se mora posvetiti partnerju, sodelavcem, prijateljem, službi, gospodinjstvu … ne nazadnje pa še najpomembnejše – biti mati. Otrok potrebuje vso materino pozornost, skrb in varnost, pri vsem tem pa mati pozablja na sebe, na svoje potrebe in želje. Za praznik mati ne potrebuje ne rož ne sladkarij in ostalih daril, potrebuje le, da ji poklonite delček svojega časa. Mati celo svoje življenje posveti svojim otrokom, tudi ko so že odrasli, še vedno bdi nad njimi.
Zatorej posvečajmo materi svoj čas, in to skozi celo leto po malem, kajti prehitro pride težko slovo in nas na njo res spominjajo samo beli nageljni.
Pripravila:
Emilijana Crgol
Na materinem grobu
Glej, danes sem tu, kjer se mirno spi
in kjer objem cvetov tvoj križ prepleta.
Ni klesal zlatih črk udarec dleta,
zbledel napis o tebi govori.
Tako bi rad pogledal ti v oči,
roke pobožal tvoje ovenele,
poljubil te na ustne onemele,
a je med nama smrt in kup pesti.
Ni več mogoče zbližanje teles,
kar večnost razgrnila je zastore,
beseda tvoja k meni več ne more:
zašepetaj v vrhove jo cipres,
nasmej se roži, o ptičkah mi zapoj
in me poljubi v zlatem žarku sonca.
Vezi med nama nikdar ne bo konca,
saj nosim v sebi tvojo kri s seboj.
Biseri
Nadela sem si tvoje biserne uhane.
Porinila skozi mečici.
Na vsaki strani dve kapljici krvi.
Zate, mama.
Zdaj sem ranjena kot ti.
Enako me boli.
Biseri so rožnati.
Saša Pavček
Kako raste mama
Najprej je sama tema,
najprej je velik nič,
potlej je majcena deklica
in iz nje ljubek deklič.
Iz njega mamica zraste,
a raste mnogo in dolgo let,
potem pa je to kar naenkrat
in jaz pridem na svet.
Iz mamice zraste mama,
bogvekdaj, kar nekega dne,
ko še sama ne ve, da ji pada
prvi sneg na lase.
Ko jaz odrastem, raste
mama počasi nazaj,
dokler babica ne postane
in pride z vnuki v raj.
Tone Pavček
Nekateri moški znajo ljubiti. Morda so se dolgo učili, morda se še učijo, a prav to je ljubezen. Vsem njim je posvečena ta pesem.
Naši moški
Hvala vam
Hvala moškim
naše svetove nosijo skozi življenje
in ne izpustijo roke
ki jim zaupa
iz pogorišča
znajo dvigniti dom
iz jalovega drevesa
stesati posteljo za ljubezen
ki rodi
nerazumljivega jezika
se učijo
in znajo pogrniti travnik na mizo
ko nimamo več hrane zanje
na čelu svoje mirne vojske
prihajajo osvajat divjino
vzravnani
nam stopajo naproti
in brez meča
blagi bojevniki
ležejo na naše telo
skrivnostni in prosojni
in nas prekrijejo vroče
hvala jim
ko vse hočejo
in vse dajo.
Ti skrivnostni moj cvet
Ti skrivnostni moj cvet, ti roža mogota,
jaz sem te iskal,
mimo tebe sem šel in pogledal sem te
in ves sem vztrepetal …
In moje srcé zaslútilo je
tvojo tajno moč,
in moje srcé zaslútilo je,
kak jasni se noč.
In v moji duši zacvelo je
zakladov nebroj,
vse bitje mi zahrepenelo je
za teboj, za teboj,
ti skrivnostni moj cvet, ti roža mogota …
O, jaz sem bogat –
pomagaj, pomagaj mi dvigniti
moje duše zaklad!
Naj žive naše mame!
