Vsi prispevki, ki jih je objavil/a urednik

Zgodilo se je

BRANKO SUHY RAZSTAVLJA NA BLEDU

Komentiraj

Slikar in grafik, Novomeščan in član Kulturnega društva Severina Šalija mag. Branko Suhy je letos pripravil kar tri odmevne slikarske razstave.

V sklopu Bienala slovenske grafike Otočec–Novo mesto je bila 26. junija 2018 v galeriji Dolenjskega muzeja odprta razstava del Suhyjevih študentov z naslovom Najmlajša originalna grafika. Na Bledu pa so v dveh delih pripravili Suhyjevo razstavo, ki so jo v evropskem letu kulturne dediščine poimenovali Tradicija v umetnosti. Tako je bila maja na ogled razstava v Festivalni dvorani, od junija do konca oktobra pa je razstava odprta na blejskem gradu. Ob tej priložnosti je izšel tudi prestižni katalog velikega formata v slovenskem in angleškem jeziku, obsežno spremno besedo pa je napisal predsednik KDSŠ akad. prof. dr. Milček Komelj.

Komelj je o avtorju in razstavi v katalogu med drugim zapisal: »Branko Suhy je radoživ ustvarjalec in zavzet akademijski pedagog, ki s svojim slikarstvom nevsiljivo poudarja pomen likovnih ustvarjalcev, na katere se sklicuje pri oznanjanju postulatov moderne umetnosti. Na omenjenih razstavah se je slikar Suhy osredotočil na motiv kremne rezine, ki je na Bledu prepoznavna kot blejska rezina. Ta v likovnem pogledu nastopa kot neplastena barvno topla in v svoji mehkobi tudi vase sesedajoča se slaščičarska arhitektura. Suhy kremno rezino na svojih platnih povzdiguje v monumentalno arhitektonsko čvrsto eksistenco. Ker pa kremna rezina ljudi priteguje kot sladica, ki jo použivajo z velikim užitkom, jo je izrecno spremenil tudi v ‘programski’ objekt estetskega, če že ne umetniškega užitka. Tega pomena bi se moral gledalec po Suhyjevem prepričanju zavedati in kremne rezine z duhovnim použivanjem posrkati v svojo zavest. Zato je obsežen cikel s tem motivom zgovorno poučno naslovil Branko Suhy in tradicija v umetnosti.
V Suhyjevih slikah iz cikla s kremnimi rezinami je njihova barvna svežina prenesena v kremasto gladkost slikarskih barvnih nanosov in hrapavost krhke skorjaste površine. Zato je Suhyjevo slikarstvo, tokrat v znamenju monumentalne in hkrati krhke kremne rezine, namenjeno (po)uživanju z očmi in življenjski radoživosti. V tem se umetnik s svojim čopičem kot s slaščičarsko žličko igrivo zapleta med plasti likovnega tkiva in se zagrizuje vanj z očmi svoje razigrane likovne domišljije, vselej dojemljive za osrečujoče bogastvo, ki nam ga na provizoričnem kartonskem pladnju ali zaobljenem belem krožniku s Suhyjevimi kremnimi rezinami kot poseben slikarjev »umetnostni desert« ponuja praznična vsakdanjost.«

Priprava in foto: Franci Koncilija

Zgodilo se je

DNEVI SANKT PETERBURGA IN RUSKA KAPELICA

Komentiraj
V okviru Dni Sankt Peterburga v Sloveniji je bil 27. 7. 2018 v Cankarjevem domu gala koncert Operne zvezde iz Sankt Peterburga. Prisluhnili smo opernim arijam iz Jevgenija Onjegina, Ruslana in Ljudmile, Carmen, Romea in Julije, Rigoletta, La Boheme, Traviate in drugih.

Nastopili so znameniti solisti Mariinskega teatra: sopranistka Oksana Šilova, mezzosopranistka Ekaterina Sergejeva, baritonist Roman Burdenko ter tenorist Sergej Skorohodov, 40-članski koncertni operni zbor iz Sankt Peterburga, v spremljavi simfoničnega orkestra Mitteleuropa pod taktirko priznanega slovaškega dirigenta Petra Feranca, ki je pomemben pečat pustil tako v Mihajlovskem in Bolšoj teatru kot tudi drugih znamenitih svetovnih orkestrih.

Pri Ruski kapelici pod Vršičem pa je bila v soboto, 28. 7. 2018, spominska slovesnost ob 102-letnici izgradnje kapelice in 100. obletnici konca prve svetovne vojne.

Kapelica je lesena, v pravoslavnem slogu, ki so jo leta 1916 zgradili preživeli ruski vojni ujetniki v spomin na umrle tovariše, ki jih je med gradnjo ceste čez Vršič zasul snežni plaz. Častni pokrovitelj slovesnosti je bil predsednik Republike Slovenije Borut Pahor, ki je zbrane tudi nagovoril. Poudaril je, da je »mir najbolj navdihujoč smisel naših prizadevanj za medsebojno spoštovanje, sodelovanje in mirno reševanje vseh sporov.«

Slovesnosti sta se med drugim udeležili tudi uradni delegaciji Ruske pravoslavne cerkve in mesta Sankt Peterburg. V kulturnem programu so nastopili Nuška Drašček in koncertni zbor solistov najboljših opernih hiš Sankt Peterburga, spominsko molitev je v imenu Ruske pravoslavne cerkve vodil namestnik predstojnika samostana Aleksandra Nevskega škof Kronštadtski Nazarij ob spremljavi ženskega pevskega zbora Sanktpeterburške duhovne akademije. Vsakoletno srečanje predstavnikov Katoliške cerkve v Sloveniji in Ruske pravoslavne cerkve ima tudi pomemben ekumenski vidik, saj obe strani utrjujeta dobre odnose med Cerkvama.

Vodja ruske delegacije, minister za digitalni razvoj, zveze in množične komunikacije Konstantin Noskov je besede govornikov na slovesnosti označil za odraz čustev, ki nas družijo. Ruska kapelica je kraj, ki globoko gane vsakega Rusa, je povedal Noskov, tu začutijo povezavo med stoletji, med generacijami pred nami in generacijami, ki še pridejo. Ruska kapelica je preživela vse kataklizme v Evropi, ko so propadale države in nastajale nove, ko so se spreminjale meje držav, je dejal Noskov in dodal, da Ruska kapelica poziva k ohranjanju zgodovinskega spomina in obojestranskih vezi. Poudaril je še, da naukov iz zgodovine ne smemo ignorirati. Srečanja pri Ruski kapelici so v zadnjih letih ponudila priložnost za redne in produktivne, uradne in neuradne sestanke med predstavniki obeh strani, je še ocenil ruski minister.

Spominska slovesnost pri Ruski kapelici je pod Vršič privabila večstoglavo množico obiskovalcev iz Slovenije in Rusije, med njimi številna ugledna imena.

Pripravila: Danica Rangus, Društvo Slovenija Rusija
Foto: Marko Klinc

Pomišljaj

ADIJO, DOLENJSKA!

Komentiraj

Pred našimi očmi pospešeno izginja nekdaj širna in lepa dežela. Ime je dobila pred stoletji in z njim je bilo označeno, da gre za spodnji del Kranjske. Med Ljubljano in Kolpo ter med Savo in Bloke je bila umeščena. Rodila je mnoge znamenite osebnosti in bila dom mnogim, njeni ljudje so ljubili ta gričevnati svet, posut s kamenjem in zelenjem, in se v znoju trudili za vsakdanji kruh in praznični kozarec vina. Prešla je v pesem in v podobo, prežela občutja in zavest. Ko je vabil Dolenj`c Gorenjca z mrzle planine, je bilo to vabilo Suhokranjca, Belokranjca, Ribničana, Podgorca, Zasavca, Posavca in kar je še bilo združenega v dolenjski deželi. Vse njih je imel Cankar v mislih, ko je zapisal: »Dolenjec, korenina slovenskega naroda.« Prvo dolenjsko hranilnico so odprli v Metliki, Kostanjevici so nadeli ime dolenjske Benetke, Kum razglasili za najvišjo dolenjsko goro, Dolenjske novice so poročale iz krajev od Krškega do Kočevja in od Starega trga ob Kolpi do Ivančne Gorice, Dolenjski list, zvest svojemu imenu, še poroča, a ne več s tako obsežnega območja, itd.

A ta dežela ni več Dolenjska in tu ne žive več Dolenjci. Dolenjske pravzaprav ni več in nihče ne zna povedati, kaj sploh še je. Celo ime se vse bolj izgublja, namesto Dolenjska pa se uveljavlja, ponekod tudi precej na silo, naziv jugovzhodna regija. Vse kaže, da v Sloveniji živijo Gorenjci, Štajerci, Primorci, Prekmurci, ob njih pa še nekakšni Jugovzhodci, edini v vsej naši ljubi domovini oropani starega, uveljavljenega imena ter brezosebno imenovani po nebesnih straneh.

Milan Markelj

Zanimivosti

PREPOVEDANE KNJIGE V SLOVENIJI

Komentiraj

V Narodni univerzitetni knjižnici v Ljubljani je na ogled zanimiva razstava o prepovedanih knjigah na Slovenskem med 14. in 18. stoletjem. Poimenovali so jo In vendar so jih brali.

Razstava je del širšega raziskovalnega projekta dr. Sonje Svoljšak, skrbnice in raziskovalke starih tiskov v NUK, ter dr. Luke Vidmarja z Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede pri ZRC. Z razstavo sta uspešno osvetlila ozadje, strukturo, pomen in zgodovino znamenitega papeškega indeksa (Index Librorum Prohibitorum) in drugih cenzurnih seznamov, ki so jih v preteklosti označevali za versko, moralno ali politično sporne.

Dr. Luka Vidmar in dr. Sonja Svoljšak.

INDEX LIBRORUM PROHIBITORUM

Naslovica znamenitega seznama prepovedanih knjig iz leta 1564.

Seznam prepovedanih knjig (ILP) je leta 1564 razglasil tridentinski koncil in je vseboval naslove knjig in imena avtorjev, za katere je Cerkev menila, da so škodljive za katoliški nauk in vernike, zato je bilo katoličanom strogo prepovedano njihovo branje, tiskanje in širjenje. Seznam je vseboval apokrifne knjige (nekanonske biblične spise in knjige), heretične knjige, ki so nastale po tridentinskem koncilu, ter novoveške avtorje. To so bili: Abelard, Bacon, Boccaccio, Bruno, Kalvin, Dante, Descartes, Erazem Rotterdamski, Galilej, Kant, Hus, Locke, Machiavelli, Pascal, Rousseau, Spinoza, Voltaire, Wycliffe, Zwingli, Balzac, Sartre, Gide in drugi. Med Slovenci je bil gotovo »najnevarnejši« Primož Trubar, sledili so koprski škof Peter Pavel Vergerij, humanist Nikodem Frischlin ter Janez Ludvik Schőnleben.

Za vse to sta praviloma ves čas skrbela sveti oficij in kongregacija za indeks prepovedanih knjig. Indeks je bil dejansko obrambna reakcija Cerkve proti protestantizmu in posledica katoliške prenove (protireformacije).

Prvi indeks iz devetega stoletja se je imenoval Decretum Glasianum, leta 1559 pa je papež Pavel IV. razglasil prvo različico tako imenovanega Paulinijevega indeksa, ki so ga čez eno leto poimenovali Tridentine Index.
Do leta 1948, ko je bil izdan zadnji indeks, je izšlo okoli 50 popisov prepovedanih knjig. Indeks so obešali po vseh glavnih rimskih cerkvah, prejeli pa so ga tudi vsi nunciji v tujih državah. Komaj pol leta po koncu II. vatikanskega koncila (11. 10. 1962–8. 12. 1965), natančneje 14. junija 1966, je papež Pavel VI. uradno ukinil zloglasni indeks.

RAZSTAVA

V NUK-u, ki je bil prvotno licejska knjižnica, hranijo veliko »prepovedanih knjig«, še posebej iz dobe razsvetljenstva, denimo Žige Zoisa in Jerneja Kopitarja. Zato ne čudi, da je sporočilo poučne in zanimive razstave, da sta tako posvetna kakor cerkvena oblast po izumu tiska iz strahu za ohranitev vere in morale ljudi uvedla cenzuro. Tako je Index Librorum Prohibitorum vzbujal neznansko radovednost, zlasti med družbeno elito, plemstvom, duhovščino, bogatim meščanstvom in uradniki. Zato takratni izobraženci teh knjig niso le brali, ampak so jih tudi imeli in hranili. Skratka, sami sebi informacij niso odrekali, najbližji črni trg za bralce iz Slovenije pa so bile Benetke.

Na razstavi si obiskovalci lahko ogledajo okoli 30 del (fragmentov), nekatera tudi v elektronski obliki, kar omogoča tudi ogled vsebine prepovedanih knjig in imena lastnikov. Pri tem je škoda prezreti naslovno stran rimskega indeksa iz leta 1711, ki je bil last kamniškega župnika Leopolda Maksimilijana pl. Raspa.

DOBA REVOLUCIJE, KOMUNIZMA IN SOCIALIZMA

Cenzurira sleherna oblast in ne samo Cerkev ali habsburška monarhija. Mnogo dosledneje je cenzurirala tudi socialistična oblast. Znano je, da je Komunistična partija Slovenije že 11. 9. 1941 na plenumu kulturnih delavcev sprejela sklep o kulturnem molku, ki pa ga je sama stalno kršila. Nekateri zavedni Slovenci, kulturniki in ustvarjalci tega ukaza niso spoštovali, zato so po vojni odgovarjali za upor, nekateri tudi z življenjem.
Komunistična oblast v Sloveniji je tako že leta 1945 naredila seznam del, ki so jih morali izločiti iz ljudskih knjižnic, v NUK-u pa je bil to znameniti D-fond. Za povojno obdobje je bilo značilno, da je bilo uradnih prepovedi razmeroma malo, a nekatera dela preprosto sploh niso izšla, spet druga so zaplenili. Tako je v 60. letih celotna izdaja Balantičevih pesmi končala v Vevčah. Kasneje je partija ukinila izhajanje revije Perspektive, Revijo 57 in Oder 57, da Nove revije niti ne omenjam.

ZAKLJUČEK

Dr. Luka Vidmar je ob odprtju razstave v NUK-u glede cenzur vseh vrst izjavil: »Interes sleherne oblasti je v cenzuri. V hujši ali milejši obliki. To se ne bo nikoli spremenilo. Iluzorno je pričakovati, da bomo cenzuro kdaj popolnoma izkoreninili.«

Pripravil: Franci Koncilija

Vir: Delo, Dnevnik, spletna stran, revija Svjetlo riječi

Zgodilo se je

O katalonskem (ne)osamosvajanju

Komentiraj

V četrtek, 26. julija 2018, je bil na gradu Grm v sklopu Novomeških poletnih večerov pogovor s prvim predsednikom samostojne Slovenije Milanom Kučanom.

Njegov sogovornik je bil dolgoletni novinar  Primorskega dnevnika, ki izhaja vTrstu, Bojan Brezigar, sicer odličen poznavalec političnih razmer v Kataloniji, ki je ob tej priliki tudi predstavil svojo knjigo Šest dni v Kataloniji. Pogovorni večer, ki ga je vodil Novogoričan Luka Lisjak Gabrijelčič, urednik primorske revije Razpotja, je bil namenjen predstavitvi knjige in zatečenemu stanju ponesrečene osamosvojitve Kataloncev. Dogodka se je udeležilo okoli 60 ljudi.

Na pogovornem večeru so sodelovali Bojan Brezigar, Luka Lisjak Gabrijelčič in Milan Kučan. (Foto: Marko Klinc)

Gostje večera so na zanimiv način, sicer vsak iz svojega zornega kota, analizirali zatečene politične razmere v Kataloniji v času referenduma za razglasitev samostojne in neodvisne Katalonije, ki je bil 1. oktobra 2017. Referendum je španska vlada pod vodstvom predsednika Mariana Rajoya Breya krvavo zadušila s pomočjo zloglasne španske policije Guardia Civil, ki je znana še iz španske revolucije! Pri tem jeBojan Brezigar vzbujal pozornost s pripeto rumeno pentljo, ki je zunanji znak solidarnosti z zaprtimi katalonskimi politiki. Gre za star katalonski simbol boja za neodvisnost pred špansko nadvlado iz leta 1714. V nadaljevanju pogovora so dogodki v Kataloniji dobesedno vsiljevali vprašanja o primerljivosti dogodkov v bivši Jugoslaviji in Sloveniji v času našega osamosvajanja in mednarodnega priznanja. Sogovorniki so bili enotnega mnenja, da so bile razmere v Sloveniji popolnoma drugačne in če nič drugega, je bila v takratni jugoslovanski Ustavi nedvoumno jasno napisana dikcija o možnosti odcepitve katere koli republike. V Kataloniji teh pravnih možnosti niso imeli. Kučan je v pogovoru poudaril, da so se takratni slovenski komunisti glede odcepitve Slovenije zavzemali proti razpadu Jugoslavije.Sprejemljiva je bila bolj samostojna Slovenija, ki bi delovala v nekakšni konfederaciji, kjer bi Jugoslavija obstala in delovala še naprej. Seveda je takratno predsedstvo Jugoslavije to možnost odločno zavrnilo in v Slovenijo poslalo pripadnike Jugoslovanske ljudske armade. Nadaljnji razvoj dogodkov je znan.

V procesih osamosvajanja so se Katalonci ušteli tudi glede pričakovane podpore EU, ki pa je zaradi svoje pragmatičnosti Katalonce izdala, saj človekove pravice in vladavina prava, na osnovi katerih je nastala Evropska zveza, niso več njene najpomembnejše kategorije. Svoje pa je naredila tudi politika. V EU parlamentu večinska Ljudska stranka ni hotela delovati proti svojim političnim strankarskim predsednikom vlad ne samo v Španiji, ampak tudi v Madžarski in Hrvaški (arbitražni sporazum), medtem ko so Poljsko takoj »stisnili ob zid«. Žalostni neuspeh Kataloncev v prizadevanju za neodvisnost od Španije korenini tudi v globoki krizi celotne EU, ki se sooča s kršenjem svojih osnovnih tradicijskih demokratičnih načel. V Kataloniji, ki je sicer gospodarsko najbolj razvita pokrajina v Španiji in ima povsem svojo govorico, obstajajo sledeče nepremostljive težave: katalonske politične stranke niso članice političnih strank v EU parlamentu, katalonska družba je zelo razdvojena in neustavljivo se razrašča nekdanji Francov duh nestrpnosti.Zato prihodnost Katalonije ni rožnata, saj poti nazaj ni več!

Mestna občina Novo mesto je v času pridruževanja Slovenije v EU sklenila z občino Vila Franca del Penedes v Kataloniji partnersko pogodbo o medsebojnem sodelovanju. V znak priznanja so v mestu eno ulico poimenovali Novo mesto!

Franci  Koncilija

Zanimivosti

SLAVNOSTNI KONCERT OB 70-LETNICI SLOVENSKE FILHARMONIJE

Komentiraj

Poletni Festival Ljubljana s svojo dolgoletno tradicijo in sporedom vrhunskih umetniških dogodkov izrazito zaznamuje kulturno dogajanje v Ljubljani. V bogatem koncertnem, gledališkem, opernem in baletnem programu vsako leto nastopi vrsta priznanih umetnikov, med njimi so tudi nekatera med najuglednejšimi svetovnimi imeni. Prireditve običajno potekajo na vrsti elitnih prizorišč v mestu in okolici, med drugim tudi v Slovenski filharmoniji. Ob tej priložnosti je bil Novomeščan in skladatelj Marjan Kozina posmrtno razglašen za novega častnega člana Slovenske filharmonije. 

Marjan Kozina

Slovenska filharmonija razmeroma pogosto obhaja jubileje. Pred leti je praznovala tristoletnico ustanovitve, letos pa obhaja 70-letni jubilej delovanja po drugi svetovni vojni. Na pobudo Novomeščana in skladatelja Marjana Kozine, dirigenta Sama Hubada in muzikologa Vlada Goloba je bila Slovenska filharmonija ponovno »obujena« z odlokom Ministrstva za prosveto z dne 30. decembra 1947, Marjan Kozina pa je postal tudi prvi upravnik filharmonije.

Violončelistka Natalie Clein

Tako je v sklopu prireditev Festivala Ljubljana v torek, 3. julija 2018, ob 20.uri v Slovenski filharmoniji v Dvorani Marjana Kozine potekal slavnostni koncert, ki ga je izvajal Orkester Slovenske filharmonije pod taktirko ruskega dirigenta Dmitrija Lissa. Na sporedu je bil Koncert za violončelo in orkester Franza Josepha Haydna ter dve simfoniji Ludwiga van Beethovna, v čast Marjanu Kozini pa so simfoniki zaigrali tudi njegovo simfonijo Bela krajina . Kot solistka je prvič v Ljubljani nastopila vrhunska britanska violončelistka Natalie Clein (1977), ki sicer sama ni iskala popolnosti, kaj šele kako romantizirano tonsko zlitost, temveč se je mojstrsko artikulacijsko predajala nad drobnimi, izživetimi glasbenimi izrisi. S svojim dodanim Bachom pa je vsekakor segla k popolnosti. Enkratno!

(Vir: Dnevnik)
Franci  Koncilija

Zgodilo se je

POGOVOR O EKSPRESIONIZMU

Komentiraj

V Galeriji Božidar Jakac v nekdanjem cistercijanskem samostanu v Kostanjevici na Krki je od 25. maja na ogled odmevna razstava del nemških, čeških in slovenskih ekspresionistov Obrazi ekspresionizma / Odtisi duha. Pripravila sta jo direktor Galerije Goran Milovanović in kustos dr. Robert Simonišek.  Gre za prvi poskus umeščanja slovenskega ekspresionizma v srednjeevropski likovni prostor. Razstavo bo odprta še do 20.  septembra letos.

NAVDUŠUJOČ NASTOP MILČKA KOMELJA

V petek, 13. julija 2018, pa je bil v Galeriji še en odmeven dogodek: pogovor o razstavi in ekspresionizmu. Na povabilo Galerije Božidarja Jakca je v Kostanjevico prišel odličen poznavalec slovenskega in tujega ekspresionizma akad. prof. dr. Milček Komelj, ki je tudi predsednik Kulturnega društva Severina Šalija. Kustos in umetnostni zgodovinar dr. Robi Simonišek, nekdanji uspešen študent akad. prof. dr. Milčka Komelja se je z njim pogovarjal  o razstavi ter ekspresionizmu v Sloveniji in tujini. Na izredno zanimivo srečanje je prišlo okoli 40 udeležencev iz  Ajdovščine, Celja, Žirovnice, Ljubljane in Novega mesta.

Uvodoma je direktor Galerije Goran Milovanović vse prisotne lepo pozdravil ter na kratko predstavil pomen srečanja in razstave za slovenski umetniški prostor, v nadaljevanju pa je dr. Robi Simonišek izčrpno predstavil gosta in sogovornika akad. prof. dr. Milčka Komelja. Simonišek je poudaril, da je razstava tesno povezana z raziskovalno dejavnostjo Milčka Komelja, saj so njegovi prispevki o slovenskem in tujem ekspresionizmu prisotni v številnih člankih in monografijah, še najbolje pa v Komeljevi magistrski nalogi Ekspresionizem v slovenski upodabljajoči umetnosti na domala 500 straneh iz leta 1975. Komeljeva  monografija o slovenskem likovnem ekspresionizmu je takrat v Sloveniji vzbudila veliko pozornosti.

FENOMEN KOMELJEVEGA POZNAVANJA EKSPRESIONIZMA

Nobenega dvoma ni, da ima Milček Komelj  pomembne zasluge za odlično prepoznavnost heterogenega ekspresionizma v vsej njegovi razsežnosti tako v Sloveniji kakor tudi na evropski ravni.  Na začetku njegove akademske poti je bil ekspresionizem, ki so ga ustvarjali Veno Pilon, brata Tone in Franc Kralj ter Božidar Jakac, središče njegovega osebnega zanimanja na področju likovne umetnosti. Bistvo njegovega dojemanja  ekspresionizma je ponotranjenost  umetnika in ponovna oživitev umetnikovega duhovnega življenja. Navsezadnje je bila ta zvrst umetnosti blizu tudi novomeškima slikarjema Božidarju Jakcu in  Vladimirju Lamutu, ki ju  je Milček Komelj še posebno ljubil, cenil in spoštoval.

VLOGA FRANCA STELETA IN MILČKA KOMELJA

Odkar je Milček Komelj pred desetletji v Kostanjevici na Krki osebno spoznal akad. prof. dr. Franceta Steleta, se je njegovo življenje precej spremenilo, predvsem v smislu plodnega medsebojnega sodelovanja.  Tako je Komelj postal razlagalec umetniških del obeh Kraljev, prof. Stele pa ju je močno podpiral in postal njun apologet, saj je bil izredno umetnostno poduhovljen in je to duhovnost tudi živel. Na ta način je bil Stele izredno blizu slikarjema Tonetu in Francu Kralju, ki sta plodovitost umetniškega ustvarjalnega opusa črpala prav iz njune ponotranjene umetnosti, ki je bila mistična, usmerjena v onostranstvo, večna, transcendentalna in podobno. Šlo je za takratno percepcijo ekspresionizma na ravni stroke in v javnosti.Seveda Kralja zaradi religioznega slikarstva po drugi svetovni vojni pri oblasti nista bila priljubljena, je pa na njuno mesto nova socialistična oblast  na področju slovenskega ekspresionizma v ospredje postavila  Vena Pilona  iz Ajdovščine.

ZAKLJUČEK

V nadaljevanju pogovora sta sogovornika opozorila tudi na problem pojava tako imenovanega avantgardizma v slikarstvu, ki je bil izrazito usmerjen proti ekspresionizmu. Po vzoru ruskih avantgardistov so pristaši tega sloga poudarjali predvsem način svojega avantgardnega življenja, ne pa slikanja. Milček Komelj je še poudaril, da nekega posebnega vpliva češkega ekspresionizma na Slovenskem dejansko ni bilo nikoli zaznati. Slovenski ekspresionisti so se zgledovali pretežno po nemškem  ekspresionizmu preko Prage (1907–1920),pa še to zaradi objektivnih razmer, ker takrat v Parizu šolanje ni bilo možno itd.

Sogovornika sta se dotaknila tudi najpomembnejšega slovenskega slikarja, vodilnega nosilca novomeške pomladi po prvi  svetovni vojni, grafika, simbolista, ekspresionista  in fotografa Novomeščana Božidarja Jakca. »Višek svojega likovnega ustvarjalnega  opusa  je gotovo doživel v Pragi, kjer je umetnost dojemal mistično, kot slikar in kot pesnik. Tu doseže tudi vrh povezanosti z Bogom, ker je v umetnosti na izredni način doživljal lepoto. Zanj je bila umetnost izraz notranje nujnosti. To pa še ni vse. Jakac se je v Pragi srečal tudi z umetnostjo Norvežana Edvarda Muncha, ki je slikal, kar je videl, in ne, kar vidi…,občudoval pa je tudi Riharda Jakopiča. Sicer pa je Jakac oboževal svojo mladost, izkatere je črpal ideje za ustvarjanje umetnin«, je še povedal Milček Komelj na koncu sproščenega in zanimivega pogovora, ki je trajal skoraj dve polni uri. 

Franci  Koncilija

Spoznavamo

10 LET SODELOVANJA Z DUNAJSKO ALBERTINO

Komentiraj

Redno sodelovanje novomeškega slikarja in grafika ter člana Kulturnega društva Severina Šalija prof. Branka Suhyja z najpomembnejšim svetovnim muzejem za grafiko in risbo,  Albertino na Dunaju, seže v leto 1992, ko je takratni, sedaj že pokojni direktor prof. dr. Konrad Oberhuber izbral okoli 140 grafičnih del za zbirko v prestižnem muzeju.

Od takrat naprej je direktor Albertine prof. dr. Konrad Oberhuber redno obiskoval Novo mesto in tvorno sodeloval na vseh prireditvah Bienale slovenske grafike Otočec Novo mesto (preberi intervju). Z vsake razstave bienala je po svoji presoji izbral dela nagrajenih in drugih avtorjev. Tako je sčasoma nastala obsežna zbirka slovenske grafike avtorjev vseh generacij, ki danes šteje okoli 140 del štiridesetih slovenskih ustvarjalcev. Sodelovanje med Bienalom slovenske grafike Otočec Novo mesto in dunajsko  Albertino pa ni bilo samo enostransko, saj je tudi Albertina na bienalu razstavljala dela najpomembnejših svetovnih grafikov, kot so Rembrandt, Goya, Dürer  in drugi, pa tudi sodobnih avstrijskih grafikov. Dr. Konrad Oberhuber je sodeloval na mnogih otvoritvah Suhyjevih osebnih razstav in napisal več tekstov za kataloge in monografije o njegovih delih.

Branko Suhy

Razstava leta 1992 ni bilo prvo sodelovanje Branka Suhyja z Albertino. Že med študijem na dunajski likovni akademiji leta 1978 se je v študijski sobi grafike posvečal preučevanju in študiju velikih mojstrov grafike, leta 1982 pa je sodeloval na razstavi ob 500-letnici delovanja grafične umetnosti  in na specialni razstavi globokega tiska z naslovom Z iglo in kislino (Mit Nadel undSäure – 500 Jahre Kunst der Radierung). Takrat komaj 32-letni Branko Suhy je kot najmlajši grafični ustvarjalec razstavljal svojo grafiko pod naslovom Črno belo (1973, 1980), posvečeno Rembrandtu in njegovi znameniti grafiki Za sto guldnov.

Suhyjeva grafika Črno belo.

Skupaj z Janezom Bernikom sta bila edina ustvarjalca iz takratne Jugoslavije v družbi svetovnih grafikov. Razstavo in razstavni katalog sta pripravila takratni direktor Albertine dr. Walter Koschatzky in Kristian Sotriffer.

V letu 1999 je prof. Branko Suhy doživel svojo retrospektivno razstavo v dunajski Albertini. Besedila za katalog so  napisali direktor Konrad Oberhuber, Victoria Martino in Igor Zidić, takratni direktor Moderne galerije v Zagrebu. Po zaprtju Suhyjeve razstave, ki je odmevala tudi na mednarodni ravni, je celotna razstava 112 grafik na željo direktorja Konrada Oberhuberja ostala v grafični zbirki znamenite Albertine.

Franci  Koncilija

Pomišljaj

ELEKTRIČNI AVTOMOBILI – DRUGA PLAT

Komentiraj

Marsikoga pomirja in navdihuje tiho brundanje njegovega jeklenega konjička. Ampak tega kmalu, pravijo, ne bo več, na pohodu so električni avtomobili. Ker je naš župan na ploščadi sredi rondoja razstavil občinsko električno vozilo z reklamo za Koš in ker je nekatere občane, ki so se na facebooku temu uprli, v najbolj prodajanem slovenskem časopisu označil za kritizerje, negativce in depresivce, sem nekoliko pobrskala za podatki o tovrstnih avtomobilčkih.

Zapisi govorijo pretežno o prednostih: da se z njimi vozi ceneje, da slovenski Eko-sklad daje zanje subvencije, da manj onesnažujejo okolje, da elektriko lahko pridobivamo doma, da imajo doseg 400 km …

Zaslediti pa je tudi pomisleke: mehaniki nad njimi niso navdušeni, baterija traja od 5 do 10 let. Kam pa potem z njimi? (Se spomnite ekološke katastrofe v zaledju Krupe, ko je semiša Iskra od leta 1963 do 1983 odlagala kondenzatorje – elektrotehniške elemente, ki lahko shranjujejo energijo v obliki električnega polja?).
Tudi s porabo ne bo čisto držalo, saj jo ohlajevanje in gretje vozila povečata do 56 %. Tudi če bo elektrika pridobljena iz obnovljivih virov, bodo dobavitelji imeli težave z uravnovešenjem zahtev v omrežju in bodo morali le-to na novo dimenzionirati. Zavore pri teh avtomobilih se manj trošijo in zato rjavijo, težave so s polnilnimi kabli …

Ampak vse to je morda zanemarljivo, večji je etični problem. Za izdelavo baterij uporabljajo litij (tega pridobivajo iz slanih jezer, kasneje ga bodo menda iz morja), zamolčijo pa nam, da so v baterijah poleg litija tudi kobalt, nikelj in mangan. Posebno glede kobalta imam velik pomislek. Tega je na Zemlji sorazmerno malo. Šestdeset odstotkov kobalta pridobijo v Demokratični republiki Kongo. »Rudarji« za nizko mezdo nosijo večinoma v košarah zemljino s kobaltom bosi in v vsakem vremenu iz kopov, ki so pretežno odprti. Najbolj žalostno je, da je večina teh težakov otrok. Lastniki kopov so Kitajci, domača vlada je lepo vzela zemljo kmetom, Kitajci pa to bogastvo spravljajo v Kitajskem državnem uradu.
Kljub temu da naj bi v bodoče v baterijah uporabljali več niklja in manj kobalta, se mi vse to zdi vsaj neetično.

Tudi naši avtočki niso ekološki. Ampak zanje nihče ne reče, da so.

Barica Smole