V Narodni univerzitetni knjižnici v Ljubljani je na ogled zanimiva razstava o prepovedanih knjigah na Slovenskem med 14. in 18. stoletjem. Poimenovali so jo In vendar so jih brali.
Razstava je del širšega raziskovalnega projekta dr. Sonje Svoljšak, skrbnice in raziskovalke starih tiskov v NUK, ter dr. Luke Vidmarja z Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede pri ZRC. Z razstavo sta uspešno osvetlila ozadje, strukturo, pomen in zgodovino znamenitega papeškega indeksa (Index Librorum Prohibitorum) in drugih cenzurnih seznamov, ki so jih v preteklosti označevali za versko, moralno ali politično sporne.
Dr. Luka Vidmar in dr. Sonja Svoljšak.
INDEX LIBRORUM PROHIBITORUM
Naslovica znamenitega seznama prepovedanih knjig iz leta 1564.
Seznam prepovedanih knjig (ILP) je leta 1564 razglasil tridentinski koncil in je vseboval naslove knjig in imena avtorjev, za katere je Cerkev menila, da so škodljive za katoliški nauk in vernike, zato je bilo katoličanom strogo prepovedano njihovo branje, tiskanje in širjenje. Seznam je vseboval apokrifne knjige (nekanonske biblične spise in knjige), heretične knjige, ki so nastale po tridentinskem koncilu, ter novoveške avtorje. To so bili: Abelard, Bacon, Boccaccio, Bruno, Kalvin, Dante, Descartes, Erazem Rotterdamski, Galilej, Kant, Hus, Locke, Machiavelli, Pascal, Rousseau, Spinoza, Voltaire, Wycliffe, Zwingli, Balzac, Sartre, Gide in drugi. Med Slovenci je bil gotovo »najnevarnejši« Primož Trubar, sledili so koprski škof Peter Pavel Vergerij, humanist Nikodem Frischlin ter Janez Ludvik Schőnleben.
Za vse to sta praviloma ves čas skrbela sveti oficij in kongregacija za indeks prepovedanih knjig. Indeks je bil dejansko obrambna reakcija Cerkve proti protestantizmu in posledica katoliške prenove (protireformacije).
Prvi indeks iz devetega stoletja se je imenoval Decretum Glasianum, leta 1559 pa je papež Pavel IV. razglasil prvo različico tako imenovanega Paulinijevega indeksa, ki so ga čez eno leto poimenovali Tridentine Index.
Do leta 1948, ko je bil izdan zadnji indeks, je izšlo okoli 50 popisov prepovedanih knjig. Indeks so obešali po vseh glavnih rimskih cerkvah, prejeli pa so ga tudi vsi nunciji v tujih državah. Komaj pol leta po koncu II. vatikanskega koncila (11. 10. 1962–8. 12. 1965), natančneje 14. junija 1966, je papež Pavel VI. uradno ukinil zloglasni indeks.
RAZSTAVA
V NUK-u, ki je bil prvotno licejska knjižnica, hranijo veliko »prepovedanih knjig«, še posebej iz dobe razsvetljenstva, denimo Žige Zoisa in Jerneja Kopitarja. Zato ne čudi, da je sporočilo poučne in zanimive razstave, da sta tako posvetna kakor cerkvena oblast po izumu tiska iz strahu za ohranitev vere in morale ljudi uvedla cenzuro. Tako je Index Librorum Prohibitorum vzbujal neznansko radovednost, zlasti med družbeno elito, plemstvom, duhovščino, bogatim meščanstvom in uradniki. Zato takratni izobraženci teh knjig niso le brali, ampak so jih tudi imeli in hranili. Skratka, sami sebi informacij niso odrekali, najbližji črni trg za bralce iz Slovenije pa so bile Benetke.
Na razstavi si obiskovalci lahko ogledajo okoli 30 del (fragmentov), nekatera tudi v elektronski obliki, kar omogoča tudi ogled vsebine prepovedanih knjig in imena lastnikov. Pri tem je škoda prezreti naslovno stran rimskega indeksa iz leta 1711, ki je bil last kamniškega župnika Leopolda Maksimilijana pl. Raspa.
DOBA REVOLUCIJE, KOMUNIZMA IN SOCIALIZMA
Cenzurira sleherna oblast in ne samo Cerkev ali habsburška monarhija. Mnogo dosledneje je cenzurirala tudi socialistična oblast. Znano je, da je Komunistična partija Slovenije že 11. 9. 1941 na plenumu kulturnih delavcev sprejela sklep o kulturnem molku, ki pa ga je sama stalno kršila. Nekateri zavedni Slovenci, kulturniki in ustvarjalci tega ukaza niso spoštovali, zato so po vojni odgovarjali za upor, nekateri tudi z življenjem.
Komunistična oblast v Sloveniji je tako že leta 1945 naredila seznam del, ki so jih morali izločiti iz ljudskih knjižnic, v NUK-u pa je bil to znameniti D-fond. Za povojno obdobje je bilo značilno, da je bilo uradnih prepovedi razmeroma malo, a nekatera dela preprosto sploh niso izšla, spet druga so zaplenili. Tako je v 60. letih celotna izdaja Balantičevih pesmi končala v Vevčah. Kasneje je partija ukinila izhajanje revije Perspektive, Revijo 57 in Oder 57, da Nove revije niti ne omenjam.
ZAKLJUČEK
Dr. Luka Vidmar je ob odprtju razstave v NUK-u glede cenzur vseh vrst izjavil: »Interes sleherne oblasti je v cenzuri. V hujši ali milejši obliki. To se ne bo nikoli spremenilo. Iluzorno je pričakovati, da bomo cenzuro kdaj popolnoma izkoreninili.«
Pripravil: Franci Koncilija
Vir: Delo, Dnevnik, spletna stran, revija Svjetlo riječi
