BOŽIČ SLOVENSKEGA KNJIŽNEGA JEZIKA

Tudi knjižni jezik kdaj doživi svoj božič, čas, ko se kar naenkrat bistveno spremeni, predrugači. Knjižni jezik je namreč dogovor med ljudmi – in kakor ljudje potrebujemo na neki točki našega življenja notranjo prenovo, tako pride prej ali slej tudi jezik do obdobja, ko se prenovi.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\BOŽIČ SLOVENSKEGA JEZIKA - KOZMA AHAČIČ\Slovenščina-ponovno-v-samem-vrhu-sveta-01-360x180.jpg

UVOD

Za slovenski knjižni jezik je tak božični čas nastopil sredi 19. stoletja. To je bilo obdobje, ko se je povsod po Evropi prebujala narodna zavest. Tudi na slovenskem prostoru se je leta 1848 pojavil politični program Zedinjene Slovenije, v katerem so namesto razdrobljenosti na dežele Kranjsko, Štajersko, Primorje in Koroško zahtevali skupno kraljevino Slovenijo v okviru Avstrijskega cesarstva, enakopravnost slovenskega jezika v javnosti ter nasprotovali načrtovani vključitvi takratne Habsburške monarhije v združeno Nemčijo. S takimi zahtevami pa je navzkriž hodila jezikovna stvarnost. Avtorji, slovničarji in slovaropisci iz različnih delov Slovenije namreč še vedno niso imel povsem enotnega jezika. Če se je hotela »zediniti« Slovenija, pa se je moral tudi slovenski jezik. Najti je bilo treba nove oblike, ki bi ustrezale vsem Slovencem in ki bi upoštevale dejstvo, da so si slovenska narečja v marsikateri potezi različna.     

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\BOŽIČ SLOVENSKEGA JEZIKA - KOZMA AHAČIČ\naslovnica.jpg
C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\BOŽIČ SLOVENSKEGA JEZIKA - KOZMA AHAČIČ\FOTKA - 4.jpg

 
Nekaj slovenskih intelektualcev je zato v tem času oblikovalo predlog tako imenovanih »novih oblik« slovenskega jezika. To je bila drzna poteza, ena najbolj drznih v zgodovini slovenskega jezika. Toda čas je bil pravi. Oblike, ki so bile sprejete v zelo ozkem krogu ljudi, so se uveljavile v šolskih in uradnih besedilih ter zelo hitro tudi v praksi. V naslednjih desetletjih so doživele še majhne popravke, a ne tako velike, da ne bi mogli reči, da je slovenščina leta 1851, ko je vlada te oblike predpisala za šolske knjige in jih s tem dobesedno uzakonila, doživela svoj božič. Te oblike so bile samo na videz »nove«. V resnici so predstavljale vrnitev k nekaterim starejšim oblikam, ki so še vedno živele, a le v nekaterih neosrednjih slovenskih narečjih.
Kako močno je ta rez zaznamoval sodobno slovenščino lahko vidimo, če primerjamo kitico iz izdaje Prešernovih Poezij pred uveljavitvijo novih oblik in po uveljavitvi:


Če je prej France Prešeren pisal takole:

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\BOŽIČ SLOVENSKEGA JEZIKA - KOZMA AHAČIČ\preseren-france.jpg

Dolgóst življênja nášiga
je krátka.
Kaj znáncov je zasúla
že lopáta!
Odpèrte nóč in dán
so grôba vráta;
Al dnéva ne pové
nobêna prát’ka.

so zatem isto besedilo napisali takole:

Dolgost življenja našega
je kratka.
Kaj znancev je zasula
že lopata!
Odprta noč in dan
so groba vrata;
Al’ dneva ne pové
nobena prat’ka.

In ko smo ravno pri božiču. Kot vse praznike tudi ta praznik v slovenščini pišemo z malo. To ni kaka novotarija, ampak stara navada, za katero se je na primer že 19. stoletju zavzemal p. Stanislav Škrabec. Pretirana raba velike začetnice je bila namreč tedaj znak podleganja nemškemu pravopisu – enako kot je danes znak podleganja angleškemu. Nič ni seveda narobe, če božič zapišemo v zasebni komunikaciji kdaj z veliko in s tem poudarimo njegov pomen. To dopušča tudi naš pravopis. A zavedati se moramo, da pomena praznika ne določa njegova velika ali mala začetnica. Stvari v jeziku namreč niso vedno tako preproste. Tisti, ki se borijo proti pisavi božiča z malo, se namreč obenem radi zgražajo nad vplivom velikih jezikov, npr. angleščine, na slovenščino. Pa gre tu v današnjih okoliščinah prav za to.

Fotografije so s spleta.

Vir: Ognjišče

Avtor: Dr. Kozma Ahačič

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja