PRED 400 LETI SE JE RODIL KAPITELJSKI KANONIK MATIJA KASTELEC (1620–1688)

KDO JE BIL KANONIK MATIJA KASTELEC?

Kanonik nekdanjega novomeškega kolegiatnega kapitlja Matija Kastelec je bil doma z Notranjske. Pod to »zgodovinsko« slovensko po­krajino zemljepisno spada njegova rojstna vas Kilovče pod Premom pri Ilirski Bistrici, kjer je ugledal luč sveta 24. januarja 1620. Nobenih podatkov ni o tem, kje je hodil v šolo in kje je študiral.

Vas Kilovče

Ko mu je bilo komaj 22 let, je že bil župnik v Dolenjskih Toplicah, kjer je ostal trinajst let. Leta 1655 je prevzel vodstvo velike župnije Šentjernej, a že po dveh letih se je preselil v dolenjsko prestolnico Novo mesto ter postal ka­nonik kolegiatnega kapitlja. Sredi sedemnajstega stoletja so za poživitev in poglobitev verskega življenja med vernim ljudstvom ustanavljali razne bratovščine. Tako je kanonik Matija Kastelec v Novem mestu ustanovil bratovščino sv. rožnega venca, katere vo­ditelj je bil on sam. Za njene člane je leta 1678 izdal svoje naj­bolj znano delo –Bratovske bukvice svetegaroženkranca –, ki je doživelo ponatis leta 1682. V knjižici je razložil petnajst skri­vnosti rožnega venca, dal nasvete za spoved bolnika in ji dodal pesmi, opremljene z notami. To je bila prva slovenska katoliška cerk­vena pesmarica. Knjižico je posvetil predstojnici samostana dominikank v Velesovem, ker je bil po starem krščanskem izročilu začetnik rožnega venca sv. Dominik njihov redovni ustanovitelj. Z dohodki svoje kanoniške službe je finančno podprl prenovo frančiškanske cerkve v Novem mestu. Plačal je njeno obokanje in postavitev zvonika. V zahvalo za to pomoč so ga po smrti, 19. ju­nija 1688, pokopali v njeni kripti.

KASTELEC JE BIL PLODOVIT PISATELJ

Poznavalci zgodovine slovenske književnosti pravijo, da je bil Matija Kastelec po dolgih letih prvi pisec, ki se je načrtno lo­til obsežnega pisateljskega dela. Njegovo prvo in najbolj znano delo so bile Bratovske bukvice sv. roženkranca (1678), ki so bile prevedene iz nem­ščine, latinščine in italijanščine. Knjižica je bila namenjena članom rožnovenske bratovščine, ki joje Kastelec ustanovil in vodil. Ljud­stvu (vprašanje je, koliko je bilo takrat sploh pismenih) je na­menil svojo drugo knjigo Nebeški sij (1684).

To je »teh svetih očakov zvejstu premišlovanje, v katerih se zapopade viža teh čed­nosti lubiti inu pred hudim djanjem bežati«. Jedro knjige pred­stavljajo razna premišljevanja, sledijo 80 strani dolgi Mesec božje ljubezni, premišljevanja za vsak dan v mesecu, slovenske in la­tinske molitve ter navodila za branje in pisanje. »Čutiti je, kako se je pisatelj trudil za bogat in živahen način izražanja, s čimer je vpeljal barok in dosegel višek v nabožnem slovstvu« (Martin Jevnikar).Tretja Kastelčeva knjiga je Navuk kristjanski (1688) v obliki pogovorov med očetom in sinom, preveden iz nem­ščine. Obsega razlago temeljnih krščanskih resnic, pouk za prvo sveto obhajilo, premišljevanja, zglede in molitve za vse dni v tednu. Nenavadno je, da je v to knjigo vključil tudi pogovor med »enim katoliš in lutriš« človekom, sajtedaj protestantov na Slo­venskem skoraj ni več bilo. Valvasor navaja še vrsto drugih Ka­stelčevih del, ki so ostala v rokopisu. Med njimi sta najpomemb­nejši celotni prevod Svetega pisma, zlasti pa obsežen latinsko-­slovenski slovar, ki se je ohranil v nekaterih prepisih.

MATIJA KASTELEC SE JE V LEPOSLOVJU ZGLEDOVAL PO PROTESTANTIH

»Kastelec je v marsikaterem pogledu navezal svoje delo na slovstvo slovenskih protestantov. Predvsem se je naslonil na njih pisavo in jezik« (Mirko Rupel). Od dvajsetih pesmi, ki so natis­njene v njegovi prvi knjigi Bratovske bukvice, jih je 11 spreje­tih iz zadnje izdaje protestantske pesmarice (7 Dalmatinovih, 2 Kreljevi, po ena Trubarjeva in Kumprehtova). Kastelec pa pesmi ni kar prepisal, temveč jih je priredil po svojem okusu; nekatera besedila je prevzel v celoti, pri drugih pa je izpuščal verze ali cele kitice, jim spreminjal odpeve, včasih je kaj dodal.

Njegove pesmi so zložene po pravilih protestantskih pesnikov, vendar je treba reči, da kakšne posebne pesniške žilice ni imel. Iz Dalmatinovega molitvenika Lepe krščanske molitve (1595) je Kastelec prevzel 13 besedil molitev, ki jih je po svoje priredil. Tudi njegov prevod celotnega Svetega pisma (ohranila sta se samo dva zvezka rokopisa: eden obsega nekatere knjige Stare zaveze, drugi pa celotno Novo zavezo) je narejen na podlagi Dalmatinove Biblije. Jezik njegovih spisov je knjižna dolenjščina z rahlo primesjo notranjščine. Tudi tukaj se je naslanjal na protestant­ske pisce. Za svoj odlični latinsko-slovenski slovar (Dictionariumlatino-carniolicum), ki se je ohranil v rokopisu, je zbiral gradivo iz nekaterih že obstoječih slovarjev (Megiser), ves os­tali besedni zaklad pa je nabral iz notranjskega, dolenjskega, vzhodnoštajerskega in prekmurskega narečja, pa tudi iz del naših protestantskih piscev.

Kastelčeva ulica

Po kanoniku Matiji Kastelcu so v centru Novega mesta poimenovali ulico.

Fotografije so s spleta

Vir: Ognjišče

Zbral in uredil: Franci Koncilija

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja