KDO JE BIL KANONIK MATIJA KASTELEC?
Kanonik nekdanjega novomeškega kolegiatnega kapitlja Matija Kastelec je bil doma z Notranjske. Pod to »zgodovinsko« slovensko pokrajino zemljepisno spada njegova rojstna vas Kilovče pod Premom pri Ilirski Bistrici, kjer je ugledal luč sveta 24. januarja 1620. Nobenih podatkov ni o tem, kje je hodil v šolo in kje je študiral.
Ko mu je bilo komaj 22 let, je že bil župnik v Dolenjskih Toplicah, kjer je ostal trinajst let. Leta 1655 je prevzel vodstvo velike župnije Šentjernej, a že po dveh letih se je preselil v dolenjsko prestolnico Novo mesto ter postal kanonik kolegiatnega kapitlja. Sredi sedemnajstega stoletja so za poživitev in poglobitev verskega življenja med vernim ljudstvom ustanavljali razne bratovščine. Tako je kanonik Matija Kastelec v Novem mestu ustanovil bratovščino sv. rožnega venca, katere voditelj je bil on sam. Za njene člane je leta 1678 izdal svoje najbolj znano delo –Bratovske bukvice svetegaroženkranca –, ki je doživelo ponatis leta 1682. V knjižici je razložil petnajst skrivnosti rožnega venca, dal nasvete za spoved bolnika in ji dodal pesmi, opremljene z notami. To je bila prva slovenska katoliška cerkvena pesmarica. Knjižico je posvetil predstojnici samostana dominikank v Velesovem, ker je bil po starem krščanskem izročilu začetnik rožnega venca sv. Dominik njihov redovni ustanovitelj. Z dohodki svoje kanoniške službe je finančno podprl prenovo frančiškanske cerkve v Novem mestu. Plačal je njeno obokanje in postavitev zvonika. V zahvalo za to pomoč so ga po smrti, 19. junija 1688, pokopali v njeni kripti.
KASTELEC JE BIL PLODOVIT PISATELJ
Poznavalci zgodovine slovenske književnosti pravijo, da je bil Matija Kastelec po dolgih letih prvi pisec, ki se je načrtno lotil obsežnega pisateljskega dela. Njegovo prvo in najbolj znano delo so bile Bratovske bukvice sv. roženkranca (1678), ki so bile prevedene iz nemščine, latinščine in italijanščine. Knjižica je bila namenjena članom rožnovenske bratovščine, ki joje Kastelec ustanovil in vodil. Ljudstvu (vprašanje je, koliko je bilo takrat sploh pismenih) je namenil svojo drugo knjigo Nebeški sij (1684).
To je »teh svetih očakov zvejstu premišlovanje, v katerih se zapopade viža teh čednosti lubiti inu pred hudim djanjem bežati«. Jedro knjige predstavljajo razna premišljevanja, sledijo 80 strani dolgi Mesec božje ljubezni, premišljevanja za vsak dan v mesecu, slovenske in latinske molitve ter navodila za branje in pisanje. »Čutiti je, kako se je pisatelj trudil za bogat in živahen način izražanja, s čimer je vpeljal barok in dosegel višek v nabožnem slovstvu« (Martin Jevnikar).Tretja Kastelčeva knjiga je Navuk kristjanski (1688) v obliki pogovorov med očetom in sinom, preveden iz nemščine. Obsega razlago temeljnih krščanskih resnic, pouk za prvo sveto obhajilo, premišljevanja, zglede in molitve za vse dni v tednu. Nenavadno je, da je v to knjigo vključil tudi pogovor med »enim katoliš in lutriš« človekom, sajtedaj protestantov na Slovenskem skoraj ni več bilo. Valvasor navaja še vrsto drugih Kastelčevih del, ki so ostala v rokopisu. Med njimi sta najpomembnejši celotni prevod Svetega pisma, zlasti pa obsežen latinsko-slovenski slovar, ki se je ohranil v nekaterih prepisih.
MATIJA KASTELEC SE JE V LEPOSLOVJU ZGLEDOVAL PO PROTESTANTIH
»Kastelec je v marsikaterem pogledu navezal svoje delo na slovstvo slovenskih protestantov. Predvsem se je naslonil na njih pisavo in jezik« (Mirko Rupel). Od dvajsetih pesmi, ki so natisnjene v njegovi prvi knjigi Bratovske bukvice, jih je 11 sprejetih iz zadnje izdaje protestantske pesmarice (7 Dalmatinovih, 2 Kreljevi, po ena Trubarjeva in Kumprehtova). Kastelec pa pesmi ni kar prepisal, temveč jih je priredil po svojem okusu; nekatera besedila je prevzel v celoti, pri drugih pa je izpuščal verze ali cele kitice, jim spreminjal odpeve, včasih je kaj dodal.
Njegove pesmi so zložene po pravilih protestantskih pesnikov, vendar je treba reči, da kakšne posebne pesniške žilice ni imel. Iz Dalmatinovega molitvenika Lepe krščanske molitve (1595) je Kastelec prevzel 13 besedil molitev, ki jih je po svoje priredil. Tudi njegov prevod celotnega Svetega pisma (ohranila sta se samo dva zvezka rokopisa: eden obsega nekatere knjige Stare zaveze, drugi pa celotno Novo zavezo) je narejen na podlagi Dalmatinove Biblije. Jezik njegovih spisov je knjižna dolenjščina z rahlo primesjo notranjščine. Tudi tukaj se je naslanjal na protestantske pisce. Za svoj odlični latinsko-slovenski slovar (Dictionariumlatino-carniolicum), ki se je ohranil v rokopisu, je zbiral gradivo iz nekaterih že obstoječih slovarjev (Megiser), ves ostali besedni zaklad pa je nabral iz notranjskega, dolenjskega, vzhodnoštajerskega in prekmurskega narečja, pa tudi iz del naših protestantskih piscev.
Po kanoniku Matiji Kastelcu so v centru Novega mesta poimenovali ulico.
Fotografije so s spleta
Vir: Ognjišče
Zbral in uredil: Franci Koncilija
