Že konec avgusta letos je v Beogradu umrl znani srbski slikar Vladimir Veličković(1935–2019). Likovni kritiki so prepričani, da je v profilu Veličkovićevega ustvarjalnega opusa možno prepoznati simbiozo germanske metodološkosti in vanjo na inteligenten način inkorporiranih balkanske duhovnosti, južnjaške ekspresivnosti in mediteranske kontemplativnosti. Slikar in grafik Vladimir Veličković je predvsem pričevalec in udeleženec, sočasno pa tudi slikar močnih grafičnih vizualnih metafor, s katerimi odkriva patologijo agresivnosti zločina in mučenja, v kateri ne glede na čas ni razlik med miti Sizifa, Tezeja, Prometeja, Kristusa ali sodobnega terorista.
Slikar Vladimir Veličković je svoja dela prvič razstavil leta 1951, na razstavi Mladi umetniki Srbijev Beogradu. Mladost in študentska leta na arhitekturi je preživel obseden z likovno umetnostjo. Tako je nadarjeni Veličković v procesu samoedukacije in v slikarskem zorenju prešel potod zanesenjaka, ki preučuje dela starih mojstrov, do šolanja v Mojstrski delavnici Krsta Hegedušića v Zagrebu, kjer je vztrajno utrjeval svojo slikarsko usmeritev. V svojem umetniškem razvoju se je ob grafiki uspešno preizkušal tudi v skicah, kolažu in slikah,kasneje pa je v svoje slikarstvo vnašal tudi dokumentarne elemente, kot je fotografija.
_____________________________________________________
»Vladimir Veličković ni uporabljal psevdonima, ni bil vsak dan v medijih, ni se hotel na vsak način ukvarjati z konceptualno umetnostjo, on je enostavno s svojim delom, s svojimi skicami in slikami posvečeval lastni položaj na ravni svetovne umetnosti.«
Milica Vučković, akad. slikarka
_________________________________________________________
Od leta 1966 je Veličković stalno živel in ustvarjal v Parizu, kjer je naraščal njegov mednarodni slikarski ugled, sčasoma pa vzpostavil tudi stalne stike z rojstnim Beogradom in takratnim jugoslovanskim kulturnim prostorom. Vladimir Veličković je bil redni član Srbske akademije znanosti in umetnosti in Francoske akademije, prejemnik Politikine nagrade Veliki pečat 1972 ter številnih drugih priznanj. Vučković s svojimi slikami velikokrat obravnava usodne in velike teme človeka. To so krhka človekova stanja o rojevanju, seksualnosti in animalnosti ter o smrti. Ta dela je naslovil Panika, Mučenje, Agresija, Erekcija, Rojstvo, Atentat itd.
(Vir: Vreme, Beograd, fotografije so s spleta)
Pripravil: Franci Koncilija