18. novembra 2022 je minilo sto let od smrti izjemnega francoskega pisatelja Marcela Prousta. Obletnica je v Franciji in drugod po Evropi sprožila številne ponatise njegovih del, nove študije, razprave in razstave. Proustov romaneskni cikel Iskanje izgubljenega časa obsega sedem knjig, ki skupaj štejejo 3.000 strani, in predstavlja ikoničen Proustov svet, ki od nastanka do danes spodbuja k razmisleku, pa tudi k polemikam. Ob stoti obletnici smrti velikana svetovne književnosti, naslednika francoskih realistov in znanilca moderne proze 20. stoletja, Marcela Prousta (1871–1922), je skupaj z romanesknim ciklom Iskanje izgubljenega časa, izšlo tudi delo Petinsedemdeset listov v prevodu, s spremno besedo pisateljice in prevajalke doc. dr. Katarine Marinčič (1968).
Marcel Proust je po mladostnih poskusih, med katere sodi tudi v slovenščino prevedena zbirka Radosti in dnevi, pri petintridesetih začel pisati roman Iskanje izgubljenega časa. Ta je nastajal do njegove smrti. Pariški saloni in obmorska letovišča so predstavljali Proustov resnični kot tudi literarni poligon. Pečat je pustil zlasti s podrobnimi opisi stvarnosti, pravzaprav evokacijami preteklih časov in prostorov, ki za posameznika niso ne zunanji in ne minljivi.
Gre za pravi skriti literarni zaklad, saj je besedilo, ki obsega okrog 100 strani, dolgo časa veljalo za izgubljeno. Besedila so bila izvorno napisana okrog leta 1908, približno takrat, ko je Proust začel snovati cikel Iskanje izgubljenega časa, ki je v sedmih romanih izhajal med letoma 1913 in 1927. Knjigo Petinsedemdeset listov je hranil znameniti založnik Bernard de Fallois, ki je med drugim poskrbel za posthumno objavo številnih Proustovih del, vključno z nedokončanim romanom Jean Santeuil. Petinsedemdeset listov, ki jih je Fallois prvič omenil leta 1954 v predgovoru k Proustovi zbirki esejev in jih označil za dragocen vodnik k razumevanju knjige Iskanja izgubljenega časa, pa se dolgo časa ni pojavilo in šele predlani, tri leta po založnikovi smrti, ko so bili odkriti v njegovih arhivih in nato objavljeni. Prevajalka doc. dr. Katarina Marinčič je ob tem povedala: »Knjiga z naslovom Petinsedemdeset listov je zbirka fragmentov, nabor zapiskov in skic, nastalih v obdobju, ko je Proust začenjal snovati svoje véliko delo. Bralec cikla V iskanju izgubljenega časa bo v njem zagotovo prepoznal nekatere ključne proustovske motive, ponekod tudi že slog zrelega Prousta. Poglavitna vrednost teh besedil, ki se zdijo kot vrečka nebrušenih diamantov, pa je vendarle dokumentarna. Zanimiva so ravno zaradi svoje nedodelanosti, ker nam vsaj rahlo odstirajo Proustov ustvarjalni proces.« Ti prvi osnutki epohalnega dela so veliko odkritje, ki ga literarni sladokusci in oboževalci francoskega literarnega virtuoza nikakor ne smejo spregledati.
Doc. dr. Katarina Marinčič
Doc. dr. Katarina Marinčič je zapisala, da Proustov veličastni opus pričuje za pravico do odvečnega. Citira Andréja Gida: »Presenetljivo je, da se takšne knjige pojavijo v dobi, ko dogodek zmaguje nad idejo, ko nam kar naprej zmanjkuje časa, ko se dejanje posmehuje misli, ko se kontemplacija zdi nekaj nemogočega in celo prepovedanega, ko se nam, ker si še nismo opomogli od vojne, zdi upoštevanja vredno le tisto, kar je koristno in nečemu služi. A nenadoma se nam Proustovo delo, napisano s tolikšno velikodušnostjo, brez vsakršnih sebičnih motivov, zazdi koristnejše in nam je v večjo uteho od številnih drugih del, katerih edini cilj je uporabnost.«
In v slovenščini bo Marcel Proust vedno imel še en veličasten kontekst, gospo Radojko Vrančič (1916-2009),ki je imela darežljivo in nepozabno prevajalsko srce. V njegov svet se je poglabljala tri desetletja. Aleš Berger, ki ji je tako rekoč posvetil svojo veliko Prešernovo nagrado za prevajalstvo, je v spominih nanjo napisal: »Bila je žlahtna, starosvetno omikana in olikana postava iz nasilno pretrganih meščanskih časov, ki ni svoje provenience in z njo povezane usode ne objokovala ne poveličevala, temveč jo je dostojanstveno sprejela, samoumevno nosila in zgledno ‘izkoristila’ – po prevajalski plati.«
Fotografije so s spleta.
Viri: Delo, Večer, Dnevnik in Reporter
Zbral in uredil: Franci Koncilija
