Nagrajena kratka zgodba natečaja Ženske – še vedno prezrta polovica?
V daljavi sliši pisk, vlak prihaja na postajo, to je znak, da mora iz postelje. Napoti se proti kopalnici, se stušira, vmes vrže pogled v ogledalo. Opazi nove gube in že hiti nazaj v spalnico. Pri odprtih vratih omare se odloči za modro krilo, zraven se lepo poda črtasta bluza. Za pričesko ima le pet minut časa. Ličenje je po vseh teh letih ena sama rutina: krema, puder, črtalo, maskara, šminka, kapljica parfuma.
Čez petnajst minut parkira pred službo. Pisarno ima v prvem nadstropju, na koncu hodnika. Teče po stopnicah, skoraj jih preskakuje. Odklene pisarno, odloži torbico, pograbi prenosnik in že hiti proti sejni sobi.
»Lepo jih pričakaj! To pogodbo morajo podpisati, to je za nas zelo pomembno!« ji je včeraj naročil direktor.
Na mizi je vse pripravljeno; najbolj jo je skrbelo za vodko, brez nje Rusi ne bodo pripravljeni na vlaganje v projekt.
Prihajajo, direktor se jim klanja do tal, sama jim ponuja sedeže, vodko, sok. Opisuje investicijski projekt, na zaslonu jim prikazuje projekcijo vložkov in donosov. V žepu jo stresa telefon, še dobro, da je izključila zvok, pomisli.
Minilo je, Rusi so pogodbo podpisali, zdaj so na kosilu, nje niso povabili. Pogleda na telefon: štirinajst neodgovorjenih klicev, vsi od mame. Pokliče jo.
»Kaj si pozabila name? Vse me boli, v prsih me duši, dihati ne morem! Pa kruha nimam, niti mleka!«
»Mama, včeraj sem ti prinesla kruh in mleko,« se zagovarja, a mama vztraja, da mora priti takoj.
Vzdihne in pomisli, kako je njena dementna mama gotovo spet vse pozabila in pomešala. Napisati mora prošnjo za dom, tako ne gre več… Vest ji ne da miru, v bližnji trgovini kupi štiri sveže žemljice in drvi skozi mesto proti bloku. Tam pred kanto za smeti stoji ciganska družina; bosi in umazani otroci se držijo rožnatega krila. Mama ciganka, tudi bosa, se sklanja v smetnjak in brska po njem. Smrdi! Vse naokoli smrdi!
Mama v dnevni sobi gleda turško nadaljevanko.
»A žemljice si prinesla? Saj ne bi bilo treba, imam še vsega dovolj!« reče mama in nadaljuje: »Kje pa je Andrej? A je šel na smučanje?«
»Mama, zdaj ni snega, zdaj je poletje!« potrpežljivo razlaga.
Vprašanje o Andreju presliši, v grlu se ji nabere cmok, ne more mami vsak dan znova razlagati, da Andreja ni več, da je sama za vse. Poslovi se, na hodniku sproti pobere polno vrečko smeti, pred blokom jo vrže v smetnjak in odhiti nazaj v službo.
Pred pisarno postoji, ne najde ključev. Mrzlično razmišlja, ali jih je mogoče pustila pri mami. Spet nazaj v avto še enkrat spet na drugi konec mesta.
Končno spet stoji pred maminimi vrati, zaklenjena so, pozvoni, nihče ne odpre, pozvoni pri sosedi. Na vratih se pokaže mlado dekle, pove, da je šla mama z njenim dedkom na kavico. V tistem trenutku se spomni, da je imela ključe v rokah, ko je odhajala iz stanovanja. Držala jih je v isti roki kot smeti, kaj če jih je z njimi vred vrgla v smetnjak?
Steče do smetnjaka, pobrska in zagleda ključe, nagne se in seže po njih, toda ključi zdrsnejo še globlje. V smetnjaku najde plastično gajbico, stopi nanjo in jih skuša doseči. Ko se sklanja, zavoha smrad, potem pa z grozo ugotovi, da tudi sama smrdi. Ključe vidi, a jih ne doseže, le nekaj centimetrov ji manjka. Med smetmi najde plesnivo kitajsko palčko, jo zatakne za obesek ter ključe počasi in previdno dviguje. Končno drži ključe v rokah, oddahne se.
Avto ima nekam čuden zvok, pomisli, nato pa odbrzi nazaj v službo, a kot nalašč na vseh križiščih svetijo rdeče luči. Pri zadnjem se ozre v izložbo lokala z veliko reklamo Ugodno odkupujemo zlato.
Ob štirih zapre računalnik, se pozdravi s snažilko in odide proti parkirišču. Obrne ključ, avto ne vžge, vnovič poskuša, večkrat, brez uspeha.
Avto pusti na parkirišču in teče na mestni avtobus. Peljejo se mimo pokopališča, v trenutku se odloči in izstopi. Danes bi imel Andrej rojstni dan. Prižge svečko, strmi v marmorno ploščo.
»Povej mi, kako naj živim brez tebe?!« ga poprosi.
Odgovora ni, je le sveča, ikebana in izklesane črke. Z naslednjim avtobusom se odpelje domov.
»Mami!!!« ji hči z nasmehom in knjigo v rokah odpre vrata. Sin ima v rokah sendvič, drobtine padajo vsepovsod, a ji ni mar. Objamejo se, pove jima nezgodo z avtom.
V kopalnici se preobleče, ugotovi, da je koš za perilo poln. Prala bo zvečer, ko je cenejši tok.
Hči pred televizorjem čaka na Infodrom in Nežo; tudi sama bo novinarka, pravi; sin sestavlja dvigalo iz lego kock. Za večerjo speče palačinke.
Otroka spita, sama nezainteresirano zre v zaslon. Slike se vrstijo, a jih ne vidi, ves čas ima pred očmi pokvarjen avto. Le kje naj skrpa denar za novega? Andrej je vedno govoril, da se je treba boriti s tistim, kar imaš. Takrat se na zaslonu pojavi reklama o odkupu zlata.
Nenadoma vstane, gre v spalnico po škatlo z nakitom. Vsebino strese na kavč, skrči noge in začne odbirati. Dela dva kupčka: na prvega zlaga stvari, od katerih se ne želi ločiti: svoj zaročni prstan, Andrejeve manšetne gumbe, njegov poročni prstan, verižico, staro tetino zapestnico v barvi zrelega žita. Na drugem, večjem kupu se znajdejo zlata darila prijateljev, sorodnikov, tudi sodelavcev. Roki zadrhtita, ko vse to strese v polivinilasto vrečko in potisne v torbico. Prvi kupček pa nežno položi nazaj v šatuljo.
Malo postoji, nato odpre vrata Andrejeve omare. V njej je še vedno nekaj njegovih oblek. Pozna ta vonj, vdihava ga, spomini jo omamijo. Na dnu omare zagleda njegovo pižamo, obleče se vanjo, velika je, prevelika, a tako udobna.
V kopalnici vključi pralni stroj, pogasne luči in se vrne v spalnico. Skupna postelja vabi, uleže se vanjo, skrči se. Z rokami objema pižamo, pravzaprav objema sebe; roke niso več njene, zdaj so Andrejeve, tople, nežne, pomirjujoče. Doživlja sanje, želja je neizmerna.
Le narahlo se zdrzne, ko v njeno samotno poletno noč priplava glas s postaje. Kolesa lokomotive enakomerno in neusmiljeno drdrajo refren: vlak odhaja, vlak odhaja, vsak večer, vsak večer!