V četrtek, 27. februarja 2020, zvečer so v Moderni galeriji v Ljubljani odprli razstavo Mušičevih slik. Razstavo so imenovali Obsojeni na upanje. V razstavni program so uvrstili tudi Mušičeve dahavske risbe. Najdba risb akademskega slikarja Zorana Mušiča iz koncentracijskega taborišča Dachau pred štirimi leti v Trstu je bila prava senzacija. Prvič so bile predstavljene v tržaškem muzeju Revoltella, ki je risbe tudi prevzel v hrambo, zdaj pa so na ogled tudi v Ljubljani.

     

KDO JE BIL AKAD. SLIKAR ZORAN MUŠIČ?

Anton Zoran Mušič, slikar in grafik, je leta 1934 diplomiral na likovni akademiji v Zagrebu, pri prof. Ljubu Babiću. Bil je član kluba Neodvisni. Leta 1944 je prvič razstavljal v Benetkah in bil nekaj mesecev pozneje interniran v koncentracijsko taborišče Dachau, kar je vplivalo na nastanek njegovega cikla Nismo poslednji (1970). Leta 1945 je odšel v Gorico in Benetke. Leta 1952 je dobil štipendijo za študij v Parizu. Od tedaj naprej je živel in ustvarjal med Parizom in Benetkami, kjer je tudi umrl. Mušič je gotovo eden najpomembnejših sodobnih slovenskih slikarjev.

USTVARJALNI OPUS V TABORIŠČU DACHAU

   

Pretresljive slike je Mušič ustvaril med aprilom in junijem leta 1945, ko so Američani osvobodili Dachau. Kako so se ta dragocena Mušičeva dela znašla v tržaškem arhivu, ni jasno. Povojni jugoslovanski komunistični režim mu ni bil naklonjen, zato se je odselil v Benetke. Najpomembnejša retrospektivna razstava Mušičevih slik je bila leta 1995 v Grand Palaisu v Parizu. Razstavni projekt, ki ga je pripravil kustos Marko Jenko, spremljajo odlomki iz pričevanj preživelih iz nacističnih taborišč in tistih, ki so jih osvobajali.

Razstava v Moderni galeriji je posvečena dečku Erichu Fischerju, čigar zgodbo je popisala češka Judinja Dina Babbitt, ki je preživela holokavst. 12-letnega Fischerja je opisala kot pogumnega otroka, ki je zavrnil možnost rešitve ter se raje odločil za smrt z očetom in materjo v plinski celici …

PROBLEMATIKA TABORIŠČNE UMETNOSTI

  

Kot piše umetnostna zgodovinarka Asta Vrečko v znanstvenem članku z naslovom Problematika taboriščne umetnosti in Zoran Mušič, so bili umetniki v taboriščih pred internacijo likovno izobraženi in so že prej delovali kot umetniki, pa tudi kot samouki. Ustvarjali so na skrivaj, tudi za ceno življenja. »V vlogo kronistov taboriščnega življenja je večino potisnila želja, da to nesmiselno trpljenje ne bi utonilo v pozabo. Številni pričevalci govorijo o tem, da so se z ustvarjanjem na duhovni ravni upirali nacistični dehumanizaciji in se borili za ohranitev osebne identitete v razmerah, ko jim je bila popolnoma odvzeta,« še navaja.

Kustos Marko Jenko je na otvoritvi poudaril, da je bilo eno temeljnih vprašanj umetnosti 20. stoletja, kako ustvarjati umetnost po plinskih celicah. Tega se je dobro zavedal tudi Zoran Mušič, ko je izjavil, da stvari ni hotel ilustrirati. Tako je Mušičevo oko postalo oko slikarja, ne fotoreporterja. Razstava bo odprta do 3. maja.

Viri: Wikipedija in Delo, fotografije so s spleta

Pripravil: Franci Koncilija

Kategorije: Zgodilo se je