Za poletne mesece sicer velja, da so po življenjskem utripu bolj umirjeni in ubrani na lagodno počitniško struno, da je to čas, ko se prepuščamo lenobnosti telesa in duha, ko pošljemo skrbi na pašo, a hkrati smo prav v tem času priče presenetljivega vznika kulture in zanimanja zanjo. Tako bi vsaj sodili oziroma nas v to prepričujejo najrazličnejše kulturne prireditve, festivali, ustvarjalnice, delavnice, srečanja in kar je še takega. Skoraj ga ni kraja, ki bi poleti ne zmogel pripraviti kakršnekoli že kulturne prireditve, ve pa se tudi, da so kulturni spomeniki in prireditve osrednje točke, okrog katerih se vrti turistična ponudba. Videti je, kot da se kultura poleti pomakne z roba, kjer sicer ždi, proti središču našega zanimanja in da se jasneje kot sicer izkazuje za eno od tistih vrednot, h katerim se splača usmeriti pri iskanju polnosti in lepot življenja.
Videti je tako. A videz pogosto vara in ni treba prav poznavalsko natančno preučevati tega domnevnega kulturnega bogastva in pestrosti, da odkrijemo, da je v njem veliko cenenega, pripravljenega za okus, ki je še stopničko nižji od povprečnega množičnega okusa, ter da gre pri mnogih tako imenovanih kulturnih prireditvah predvsem ali zgolj za zabavo, kulturne vsebine pa so le okrasek. Saj zabava ni nič napačnega, naj se ljudje »majo fajn«, kot se reče v imejlski slovenščini, a naj se ji reče zabava in naj si ji ne natika tujega perja …
Milan Markelj
