Nobenega dvoma ni, da je koronavirus COVID-19, ta kuga sodobnega časa, ves svet postavil na glavo. Tudi na področju kulture. Življenje se je domala ustavilo, živeti v izolaciji, številne omejitve svobodnega gibanja v našo korist, pa so mnogi doživljali kot policijsko državo.
Letošnji svetovni dan knjige, ki smo ga okrnjeno praznovali 23. aprila, je v več kot 150 krajih Slovenije in v zamejstvu s pomočjo spleta povezal okoli sto tisoč Slovencev. Knjigarne in knjižnice so bile zaprte in prazne. Ostaja pa nam tisto najpomembnejše: knjige! Že leta 1995 je na datum Shakespearove (23. 4. 1616) in Cervantesove (22. 4. 1616) smrti Unesco razglasil dan knjige in avtorskih pravic, od leta 2014 pa v Sloveniji praznujemo tudi noč knjige.
Knjiga v digitalni ali tiskani obliki je bila v dneh karantene pomembna spremljevalka Slovencev, ki se tako ali drugače radi razglašamo za narod knjige, od Trubarja naprej. Vendar ugotovitve nacionalne raziskave o bralni kulturi Slovencev žal niso spodbudne. Kupujemo in beremo vedno manj knjig, domače, hišne knjižnice pa se vztrajno krčijo.
V tem zmedenem času, ki smo ga komaj preživeli, pa je bila Slovenska matica malo pred tem svetal zgled povsem drugačnega odnosa do knjige. Lansko 200. obletnico smrti Valentina Vodnika so počastili s ponatisom njegovih zbranih spisov, ki jih je že leta 1890 uredil Fran Wiesthaler, spremno besedo pa je napisal dr. Miklavž Komelj. Poleg tega so izdali še roman Aleksandarja Gatalice Nevidni in Zbornik Slovenski prelom 1918. Čestitamo! Brez prizadevne takratne tajnice urednice SM dr. Ignacije Fridl Jarc gotovo ne bi dosegli tolikšnega uspeha. Na predstavitvi Vodnikove knjige pa je dr. Miklavž Komelj povedal: »Vodnikova besedila so imela pomembno vlogo pri oblikovanju slovenskega jezika na različnih ravneh njegovega delovanja. Izjemen pomen za razvoj slovenskega jezika jim je ves čas priznavala tudi literarna zgodovina.«
Viri: Delo, Primorske novice, Demokracija, fotografije so s spleta
Zbral in pripravil: Franci Koncilija
