UVOD
Znano je, da je vsak jezik vreden občudovanja kot samostojen organizem, ki se je sposoben ne samo spreminjati in dopolnjevati, temveč celo obnavljati, ko mu odmira kak pomemben del. Katerikoli jezik že: slovenščina, globalizirana angleščina ali pa do potankosti izpolnjeni latinščina in grščina, obe mrtvi že več kot tisoč let.
BREZ JEZIKA NI NARODA!
Kultura, knjiga in njen knjižni jezik so vrednote slehernega naroda, ki se jim ni moč odreči ali jih celo zavreči in zanemariti. Zato si jezik zasluži vse občudovanje in globoko spoštovanje, ker ostaja zvest sam sebi vse od svojega nastanka davne dni do lastnega zamrtja v nedoločeni prihodnosti. Jezik je namreč »živo bitje«, ki nikdar ne umre, saj s sposobnostjo prenosa svoje znanosti in kulture na mlajša ljudstva v njih ostaja živ. Tako z nami živita latinščina in grščina, ker sta obe Evropi podarili kulturo, znanost in filozofijo. Zaradi teh in drugih odlik je sleherni jezik uvrščen med najdragocenejše zaklade slehernega naroda, večina majhnih narodov, kot je slovenski, pa vidi v njem svoje najpomembnejše bogastvo in dokaz za svoj obstoj.
SLOVNIČNA PRAVILA ALI ŽIVI GOVOR?
Nekateri slavistični krogi v Ljubljani se v zadnjem času zavzemajo za uporabo slovenščine, osvobojene okostenelih slovničnih pravil iz preteklosti, in za približevanje živim govorom med slovenskimi intelektualci in tudi med navadnimi ljudmi. Trdijo, da bi morala biti slovnica knjižnega jezika bolj pripravljena popuščati in podpreti možnost za večje uveljavljanje pogovornega jezika. Tako v pravorečju kot tudi v pravopisu. Skratka, slovenski knjižni jezik bi moral biti tak, da bi ga brez težav in strahu pred napakami z lahkoto obvladal vsak, kdor govori in piše po slovensko!
ZAKLJUČEK
Naš slovenski jezik se deli na več plasti. Slovenščino torej sestavlja dejansko več jezikov: knjižni, zborni, pogovorni, narečni, rovtarski, pokrajinski, mestni, žargonski, slengovski, obšankovski in še in še. Mednje bi lahko uvrstili tudi »sproščeno slovenščino«. Najbolj spoštovan, izbran in negovan za ves narod pa je knjižni jezik. Knjižni jezik je »star gospod«, ki ne ljubi sprememb. Ne glede na vse povedano ni vsaka plast slovenščine že knjižni jezik, brez upoštevanja slovničnih pravil in reda pa knjižni jezik hitro umre!
Viri: Prof. Jože Hočevar, Primorske novice, fotografije so s spleta
Zbral in uredil: Franci Koncilija
