V začetku marca 2023 so predstavili letošnji program založbe Goga, ki je tako obsežen, da domala poka po vseh šivih… Na predstavitvi so o novostih spregovorili (od leve proti desni) urednica Ana Geršak, prevajalec Sjonovega romana Andrej Peric, Veronika Simoniti, prevajalka Beneške pravljice, in moderatorka Jedrt Jež Furlan. Na seznamu knjižnega programa prihajajočih del odmevajo tako domača kot tudi svetovna pisateljska imena.
Pri založbi Goga bodo v tem letu izdali 27 novih naslovov, med njimi 13 avtorskih proznih del, tri zbirke poezije, štiri dela stvarne literature in sedem prevodnih del, dodali pa so še antologijo sodobne slovenske kratke proze. S slednjo se bodo predstavili na mednarodnem knjižnem sejmu v Frankfurtu, na katerem bo Slovenija častna gostja. Pozornost bralcev bodo gotovo pritegnila sledeča dela: » izdaja prvega dela trilogije CoDex 1962: Tvoje oči so me videle uveljavljenega islandskega pisatelja Sjona, znanega po tesnem sodelovanju z glasbenico Björk, in zaradi knjige Zadnje priče Nobelove nagrajenke, beloruske pisateljice Svetlane Aleksijevič, prvič pa so izdali tudi strip, in sicer delo legendarnega italijanskega avtorja Huga Pratta Corto Maltese: Beneška pravljica.
Pisatelj Tadej Golob je zasnoval vodnik za ljubitelje cestnega kolesarstva Pikčasta Slovenija, v katerem popisuje 65 kolesarskih tur po Sloveniji, prav tako se vrača njegov Taras Birsa z novo detektivsko preizkušnjo, tokrat ga je Golob v romanu Oj, Triglav, moj dom poslal raziskovat umor v Alpah.
Na seznam novih knjig slovenskih klasikov prihajata deli Janija Virka in Dušana Merca, Svetlana Slapšak v svojem prvem romanu v slovenščini Kje smo? raziskuje jezik in roman, obetata se tudi novo delo z naslovom Nikomah Dušana Šarotarja in roman Nine Kokelj, s kratkoprozno zbirko pa se vrača priljubljena Jedrt Maležič. Kot sveže pisateljsko pero so izpostavili novinarko Pio Prezelj, izdali bodo njen romaneskni prvenec Težka voda. V poeziji zagotovo izstopa prvi del mednarodne antologije kratke sodobne poezije pre_več, katere avtor je Dejan Koban in v katero so vključene pesmi, vtetovirane v Kobanovo kožo.
Ko je Svetlana Aleksijevič leta 2015 prejela Nobelovo nagrado, je postala (šele) štirinajsta ženska s tem najvišjim priznanjem v književnosti. Njeni deli Vojna nima ženskega obraza in Zadnje priče (urednica slednje pri založbi Goga je Ana Geršak) bi lahko opisali kot prikaz alternativne verzije uradne zgodovine. Če del ruske identitete temelji na slavljenju ruskih junakov druge svetovne vojne, Svetlana Aleksijevič popisuje drugo plat te velike zgodbe, torej kako so vojno doživljali tisti najšibkejši.
»Vojna nima ženskega obraza in Zadnje priče sta na nek način sestrski knjigi, kar se čuti po vsebini in letu izdaje. Obe sta v času izida v Sovjetski zvezi dvignili nemalo prahu, ker je pisateljičin način pisanja specifičen. Vsebina je sicer preprosta, gre za spomine ljudi, ki so drugo svetovno vojno doživljali kot otroci, stari nekako od tri do štirinajst let. Temeljna citata knjige se pri tem sprašujeta, ali smo bili res kdaj otroci in ali je bolje spominjati se ali je bolje molčati,« je povedala Ana Geršak in dodala, da se avtorica pogovarja z odraslimi, s »preživelci«, ki se spominjajo svojega otroštva, na način, da njihovemu glasu pusti, da se izrazi, zato je jezik bolj poetičen:
»Zelo je bogat s podobami, ki so že na meji pesniškega in zato malo nenavadne, prav zaradi tega, ker je otroško doživljanje sveta vseeno nekoliko drugačno. In temu primerno tudi pretresljivo.« Osnovna nit te večglasne izpovedi, ki jo je prevedel Jani Rebec, je izguba, a ne samo tista fizična izguba najdražjih in domačnosti, temveč tudi izguba tistega, kar so kot otroci bili in kar je tako težko dobiti nazaj. Zadnje priče so drugi del dokumentarno-umetniškega cikla Glasovi utopije, v katerega se poleg knjige Vojna nima ženskega obraza uvršča tudi Černobilska molitev.
Foto: arhiv založbe Goga in s spleta
Vir: Dnevnik
Zbral in uredil: Franci Koncilija
