Ko je v sredo, 12. julija 2023, odjeknila vest, da se je v starosti 83 let za vedno poslovil eden najbolj markantnih predstavnikov slovenske pokrajinske fantastike Marjan Tomšič (1939 – 2023), avtor Šavrink, Zrna od frmtona, Oštrigece in drugih romanov, ki so oživili istrsko izročilo, se je ljubiteljem literature za hip zazdelo, da se je svet čisto zares ustavil. Tomšič je bil zagotovo osrednje ime slovenske proze zadnjih desetletij, zato je slovo umetnika takega kova vselej prehitro.
Marjan Tomšič je bil po rodu Štajerc, ki se je rodil v Račah pri Mariboru, a je več kot pol stoletja svojega življenja posvetil istrski zemlji. Zaljubljen je bil v rdečo istrsko prst, burjo in oljke, občudoval je deželo pod Kraškim robom in ljubezen do nje prelival na papir. Tako kot on njo, je tudi Istra njega vzela za svojega. Predvsem pa so ga medse sprejeli tamkajšnji prebivalci. Osnovno šolo je obiskoval v Račah in v Slivnici, gimnazijo pa v Mariboru. Študiral je slavistiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Kot slavist je poučeval v Grahovem pri Cerknici, nato je vrsto let delal kot učitelj in mentor na dveh istrskih šolah, OŠ Marezige in OŠ Gračišče. Nekaj časa je bil zaposlen tudi kot novinar na Radiu Koper, pri Primorskih novicah in pri Delu. Od leta 1986 do upokojitve je bil samostojni kulturni delavec.
Tomšičeva osrednja literarna zvrst je bila proza. Med njegovimi deli najdemo magični realizem, znanstveno in psiho-fantastiko, satire, humoreske, komedije, groteske, erotične in ljubezenske zgodbe, modrostne oziroma filozofske zgodbe, socialno-politično prozo, svet otroške domišljije. V najznamenitejših proznih delih pa prevladuje istrska tematika.
Marjan Tomšič je služboval v Gračišču in Marezigah.
Kot avtor vrste romanov, novel, pripovedi in črtic velja Tomšič za eno od osrednjih imen slovenske proze zadnjih desetletij; ustvaril je tudi številna dramska dela, med katerimi je nedvomno najbolj znamenita monokomedija Bužec on, bužca jaz v nepozabni interpretaciji Saše Pavček, ter množico scenarijev, radijskih iger in satiričnih besedil, pisal je tudi poezijo.
V njegovem ustvarjalnem opusu sta zaznavna dva temeljna tokova: v tistem odmevnejšem in že omenjenem se ukvarja z Istro, njeno kulturo, zgodovino, izročilom, v drugem, nekoliko manj znanem segmentu svojega dela pa se je posvečal satiri, fantastiki, občasno erotični ali filozofski prozi ter občutljivo premišljeval globine človeške duše in obenem tudi ostro analiziral družbeno realnost. Pozneje je začel pisati tudi za otroke in mladino – njegovo prvo delo te vrste, zbirka pripovedi Super frače, je izšlo leta 1988.
Roman Šavrinke, ki velja za vrh njegovega ustvarjanja, je prvič izšel leta 1986 ter bil pozneje večkrat ponatisnjen; v njem je zbral zgodbe istrskih deklet in žensk, ki so vse od 19. stoletja do druge svetovne vojne zaradi revščine in hude gospodarske krize odhajale v Trst prodajat kmečke izdelke, predvsem jajca. K usodam močnih, pogumnih istrskih žensk se je vrnil še v romanu Grenko morje (2002), motivu aleksandrink pa se je posvetil tudi v zbirki novel Južni veter.
Za svoj bogat literarni opus je prejel več nagrad, med njimi leta 1991 nagrado Prešernovega sklada za zbirko novel Kažuni in roman Oštrigeca.
Viri: Večer, Dnevnik, Družina in Delo
Fotografije so s spleta.
Zbral in uredil: Franci Koncilija
