Arhivi Kategorije: Spominjamo se

Internetno spominsko obeležje

S tem internetnim
spominskim obeležjem
se zahvaljujemo tistim Novomeščanom,
ki so leta 1745 imeli vizijo in pogum,
da so cesarici Mariji Tereziji
predlagali,
da bi v Novem mestu imeli gimnazijo.

Cesarica Marija Terezija
je 8. avgusta 1746 podpisala listino,
s katero je dala novomeški gimnaziji
pravico javnosti –
prvi v habsburški monarhiji.

Hvaležni Novomeščani

Objavljeno 7. aprila ob občinskem prazniku Novega mesta  v evropskem letu kulturne dediščine 2018. Na ta dan je vojvoda Rudolf IV. Habsburški leta 1365 Novemu mestu podelil mestne pravice.

Odbor za promocijo kulturne dediščine Novega mesta

Ivan Vrhovec o ustanovitvi gimnazije v Novem mestu (preberi)

UMRL JE GRAFIK GORAZD ŠEFRAN (1945–2022)

C:\Users\uporabnik\Desktop\2 - AKTUALNI PRISPEVKI ZA SPLET\2 - ŠESTI FESTIVAL - PISANJA ITN\ZBIRKA ESEJEV CARLOSA PASCUALA\ALMA KARLIN\STOLETNICA ROJSTVA JAKOBA SAVINŠKA\UMRL JE GORAZD ŠEFRAN\FOTKA - 1.jpg
Grafik Gorazd Šefran

V ponedeljek, 7. novembra 2022, je v starosti 77 let v Ljubljani umrl mednarodno uveljavljen velikan slovenske in svetovne grafike, likovni umetnik Gorazd Šefran, čigar grafike so del pomembnih zbirk doma in na tujem, od Moderne galerije in MGLC-ja do Galerije Tate in Ameriške kongresne knjižnice.

C:\Users\uporabnik\Desktop\2 - AKTUALNI PRISPEVKI ZA SPLET\2 - ŠESTI FESTIVAL - PISANJA ITN\ZBIRKA ESEJEV CARLOSA PASCUALA\ALMA KARLIN\STOLETNICA ROJSTVA JAKOBA SAVINŠKA\UMRL JE GORAZD ŠEFRAN\FOTKA - 2.jpg
Slikarjeve grafike
C:\Users\uporabnik\Desktop\2 - AKTUALNI PRISPEVKI ZA SPLET\2 - ŠESTI FESTIVAL - PISANJA ITN\ZBIRKA ESEJEV CARLOSA PASCUALA\ALMA KARLIN\STOLETNICA ROJSTVA JAKOBA SAVINŠKA\UMRL JE GORAZD ŠEFRAN\FOTKA - 3.jpg

Gorazd Šefran se je rodil 10. decembra 1945 v Ljubljani. Leta 1968 je diplomiral na Akademiji likovnih umetnosti v Ljubljani, študijsko pa se je izpopolnjeval v Nürnbergu in Parizu. Ob njegovem slovesu je prof. Igor Kregar zapisal, da je bilo Šefranovo slikarsko mojstrstvo v obvladovanju grafičnih tehnik, med katerimi so jedkanica, akvatinta, suha igla in litografija tisti umetniški izraz in sporočilo, ki med strokovno javnostjo ni bilo nikoli dovolj prepoznano in poudarjeno. Med letoma 1969 in 2008 je imel 23 samostojnih razstav. Za svoje delo je prejel 15 narodnih in mednarodnih nagrad. Njegova dela so uvrščena v pomembnejše grafične zbirke, kot so Galerija Tate, Ameriška kongresna knjižnica, Ring House Gallery, Galerija Grafični kolektiv, Moderna galerija in MGLC. 

Foto: Jaka Babnik

Šefran je imel precej težav zaradi svoje odprte kritike prejšnjega političnega sistema, pri čemer mu je bilo onemogočeno uspešno nadaljevanje dela in tudi profesura na likovni akademiji. Umaknil se je v pedagoški poklic ter nadaljeval svoje delo v samoti ateljeja kot umetnik in tiskar mnogih avtorjev, med drugimi največkrat tiska grafike za Franceta Miheliča. Bil je največji poznavalec umetniških grafičnih tehnik v tem delu sveta. Od leta 1973 do upokojitve je poučeval likovne predmete na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo (SŠOF) v Ljubljani ter vzgojil generacije likovnih ustvarjalcev, ki jim je že v dijaških letih približal svet grafične umetnosti in jih navdušil za študij na ALUO-ju.

C:\Users\uporabnik\Desktop\2 - AKTUALNI PRISPEVKI ZA SPLET\2 - ŠESTI FESTIVAL - PISANJA ITN\ZBIRKA ESEJEV CARLOSA PASCUALA\ALMA KARLIN\STOLETNICA ROJSTVA JAKOBA SAVINŠKA\UMRL JE GORAZD ŠEFRAN\LEON ZAKRAJŠEK.jpg
Leon Zakrajšek

Med njegovimi učenci je tudi mednarodno uveljavljeni slikar in grafik Leon Zakrajšek, ki živi in deluje v Zagrebu. Svojemu učitelju v spomin je Zakrajšek zapisal: »Govorim v svojem in v imenu tisočih bivših dijakov SŠOF-a, kjer si desetletja učil in razdajal znanje o umetniški grafiki, ki je bila tvoja največja ljubezen, mojstrstvo in poslanstvo. V umetniškem smislu si bil vedno ortodoksen in zavezan starodavnim tehnikam, tradiciji in cehovskim pravilom. Tvoje pedagoško delo poznamo tvoji dijaki in tvoji kolegi, mnogim si bil vzor, nekateri smo prav zaradi tebe tudi sami odšli po poti umetniške grafike in vedno bili deležni tvojih nasvetov in vodenja pri delu! Postal si legendaren profesor. Dragi Gorazd. Odhajaš na svoje zadnje potovanje v ‘Večno Svetlobo’, ki si ji bil zavezan v svojih magičnih grafikah in slikah v odnosu črnine in svetlobe, večnega vprašanja življenja in smrti.«

»Minljiv si, le tvoja dela so tvoj spomin.«

Fotografije so s spleta.

Vira: Delo, STA

Zbral in uredil: Franci Koncilija

STOLETNICA SMRTI ANICE ŽEMLJA, PESNICE IN PRIPOVEDNICE SLOVENSKE MODERNE

V petek, 16. 9. 2022, se je v Volčji Dragi ob krajevnem prazniku odvil pomemben dogodek, saj so odkrili spominsko ploščo avtorici Miri Mokriški, rojeni Anica Omejc, poročeni Žemlja, ki je živela na prelomu 20. stoletja (1875 – 1922). Najbolj plodovita leta ustvarjanja je pesnica preživela prav v tem kraju, kjer je z možem živela v poslopju železniške postaje. V rokopisni zapuščini dolga leta zamolčane in prezrte pesnice in pisateljice so našli več kot 500 pesmi, potopise, dnevniške zapise, uganke, dramatiko in mladinsko prozo. Na koncu kulturnega dogodka so odkrili njeno prvo obeležje, spominsko ploščo na pročelju železniške postaje, ki bo pričala o njeni plodoviti prisotnosti na Goriškem in v Sloveniji.

Na prireditvi v Kulturnem domu Bukovica so se ji poklonili s prvim javnim recitiranjem njene poezije in dnevniških zapisov; avtorica raziskovalne naloge o njej, Lucija Baša, dijakinja Gimnazije in srednje šole Rudolfa Maistra in bodoča študentka slovenistike, pa je mnogim obiskovalcem živo pripovedovala o njenem življenju. Hkrati sta k dogodku veliko prispevala domačina Ines in Jože Ropoša, razstava o Miri Mokriški v preddverju Kulturnega doma Bukovica pa bo na ogled do konca leta. 

https://demokracija.si/wp-content/uploads/2022/09/obelezitev_spomin_100_letnica_smrt_pisateljica_mira_mokriska_3_FOTO_Joz%CC%8Ce_Ropos%CC%8Ca.jpg
Spominska slovesnost

Mira Mokriška je psevdonim, pod katerim je pisala Anica Omejc, poročena Žemlja. Anica se je rodila leta 1875 v Ljubljani. O njeni mladosti ne vemo skoraj nič. Ne poznamo njene formalne izobrazbe, vemo pa, da se je izoblikovala v žensko z visoko moralo, s čutom za pravičnost in z ljubeznijo do slovenskega naroda. Svoje življenjsko poslanstvo je videla v službi naroda, zato se je odločila, da bo njeno orožje postalo pero…Po poroki sta z možem Francem Žemlja kmalu zapustila Ljubljano in se naselila v Volčji Dragi na Goriškem, kjer je preživljala svoja najsrečnejša leta kratkega življenja, še posebej zato, ker se je tu počutila sprejeto. Igrala je klavir, skrbela za dom, pisala v slovenščini in nemščini in se ukvarjala s filatelijo. Z možem sta imela harmoničen zakon, a otrok nista mogla imeti.

https://demokracija.si/wp-content/uploads/2022/09/obelezitev_spomin_100_letnica_smrt_pisateljica_mira_mokriska_spominska_plosca_1_FOTO_Joz%CC%8Ce_Ropos%CC%8Ca.jpg
Odkrita spominska plošča na pročelju železniške postaje
https://demokracija.si/wp-content/uploads/2022/09/obelezitev_spomin_100_letnica_smrt_pisateljica_mira_mokriska_spominska_plosca_2_FOTO_Joz%CC%8Ce_Ropos%CC%8Ca.jpg

Sicer pa je navkljub kratkemu življenju intenzivno ustvarjala. Zavedala se je, da ji proza ne leži, zato se je bolj posvečala poeziji. Večkrat je poudarila, da ji je poezija pol življenja in prva ljubezen. Sicer pa Anici Žemlja, literarni ustvarjalki, čas na prelomu 20. stoletja ni bil naklonjen. Takrat so na žensko umetnost gledali kot na spremljevalni pojav, saj je bila umetnost rezervirana za moške. Ženske naj bi skrbele samo za dom in družino…Navkljub marginalizaciji ustvarjalnega opusa Anice Žemlja lahko vidimo, da je izpolnila svoje poslanstvo pesnice. Tako po več kot stoletni tišini spet slišimo njen glas, ki odmeva v pesmih. Z njimi še vedno želi vsem in vsakemu približati ljubezen do sočloveka, Boga, narave in naroda. Tako se je njeno hrepenenje, da bi mogla slovenskemu narodu kaj koristiti, z odkritjem spominske plošče vendarle izpolnilo in lahko smo prepričani, da zgodba o njej še ni končana.

Fotografije so s spleta.

Vir: Demokracija

Zbral in uredil: Franci Koncilija

ZAPOZNELO RAZMIŠLJANJE OB 60-LETNICI SMRTI AKADEMSKEGA SLIKARJA VLADIMIRJA LAMUTA

Vladimir Lamut, avtoportret

UVOD

Marca letos je minilo 60-let odkar je umrl znameniti in evropsko prepoznavni novomeški slikar in grafik Vladimir Lamut (1915 – 1962). Čeprav bo po tem dogodku kmalu minilo eno leto, je prav, da se v tem zapoznelem prispevku, tudi na ravni Kulturnega društva Severina Šalija, spomnimo na njegovo prezgodnjo smrt. Naj bo to razmišljanje njemu v čast, v blag spomin in v zahvalo za vse, kar je kot umetnik ustvaril in zapustil Novem mestu…

Novomeški slikar in grafik Vladimir Lamut je bil kljub izrazitosti svoje umetnosti za časa svojega kratkega življenja v javnosti in strokovnih krogih neupravičeno prezrt in zamolčan umetnik. Šele po njegovi smrti, ko je, star komaj 47 let, 11. marca 1962 naredil samomor, je slovenski in siceršnji umetniški prostor odkril tistega pravega Lamuta, njegovo ustvarjalno moč, vsa njegova skrita iskanja in bolestni nemir, ki ga je vihravo, z izredno hitrim risanjem, sproščal v slikanje vedno novih in novih motivov, predvsem panoram in portretov. Še posebej rad pa je ustvarjal pejsaže reke Krke, ki se ji je pred domala 60 leti popolnoma predal, da je postala njegov mrzel, moker in prerani grob … 

SPOMINI NA SLIKARJA VLADIMIRJA LAMUTA

Od kot potem moji spomini na slikarja Vladimirja Lamuta? Moje osnovnošolsko povojno obdobje je bilo zelo pestro. Bili smo generacija, ki je bila deležna številnih šolskih reform; najprej so, ko smo končali prvo gimnazijo, ukinili nižjo in višjo gimnazijo ter uvedli osemletno osnovno šolo in štiriletno gimnazijo, kakršna je še sedaj. Kasneje pa smo doživljali še eksperimente usmerjenega izobraževanja, ki se je k sreči kmalu izjalovilo. Tako je bil tisto leto v prvi gimnaziji moj profesor risanja Vladimir Lamut. Nikoli ni veliko govoril, bil je vase zaprt človek, mrk, vedno je nekaj razmišljal in gledal v dalj skozi okno učilnice. Vsemu temu navkljub nas je navduševal za lepoto likovne umetnosti. Kasneje me je risanja učil tudi prof. Bogdan Borčič

  Novomeška gimnazija, kjer je poučeval Vladimir Lamut

REKA KRKA, LAMUTOV NEIZČRPEN VIR NAVDIHA

Takrat še smaragdno zeleno reko Krko, to našo in njegovo dolenjsko lepotico, je Lamut neizmerno ljubil. Rojen na njenih bregovih, na Čatežu ob Krki pri Brežicah, je kot otrok verjetno neštetokrat zrl v njene valove in zelene temačne tolmune. Tako ga je Krka pritegovala tudi kasneje, ko si je v Novem mestu ustvaril družino. Zato so Lamutove slike izraz njegovega odnosa do reke, ki jo je občudoval in častil domala po božje. Neznansko ga je privlačevala in mu vračala zvestobo in ljubezen. Ob vsakem vremenu ga je neznana sila vlekla v njeno bližino, v njen objem. Ob bregovih med vrbami ga je navdihovala in pomirjala hkrati, da se ji je s platnom, čopiči in paleto v roki v samoti in osamljenosti tiho bližal in predajal, da bi v skrivnostnih motivih našel svoj mir, v zelenih tolmunih pa odslikavo svoje podobe, srca in duše …

Reka Krka je navduševala Vladimirja Lamuta 

Miru pa ni in ni hotelo biti. Gnev, srd, obup in malodušje so vse pogosteje označevali njegov obraz in predvsem njegova platna, še posebej takrat, ko so samozvani odličniki slovenske umetnosti njegova dela vztrajno odklanjali in zavračali. Tako ga je ta grenka izkušnja njegove umetniške neprepoznavnosti popolnoma strla. 

Zato sploh ni čudno, da je začel verjeti samemu sebi o nesmiselnosti nadaljevanja umetniškega ustvarjanja, kar je uničujoče razjedalo njegovo krhko, občutljivo in tako zelo ranljivo notranjost. Vladimir Lamut se je močno zavedal in globoko občutil, da ustvarja v nekakšni nedorečeni senci slavnega rojaka Božidarja Jakca in da ga je morda tudi zaradi tega takratna umetnostna oligarhija preprosto izpljunila.

VLADIMIR LAMUT JE BIL SOČUTEN IN POKONČEN MOŽ

Lamut pa je bil ves čas svojega kratkega življenja visoko nad ravnjo kritiških sodobnikov. Kljub veliki nadarjenosti in izrazitim talentom je bil predvsem skromen, sicer vase zaprt, vendar nadvse človeško sočuten. Vse boleče in neupravičene kritike in krivice je stoično prenašal. Nikogar ni zaradi tega sovražil, saj je bil globoko prepričan, da uničujoče in razdiralno sovraštvo v umetnosti nima prostora.

Glavni trg
Florjanov trg

Zato je pač moral umreti, da je s svojo smrtjo lahko opozoril nase, da se je lahko ves slovenski umetniško-kritiški svet zazrl vase in se začel skesano spraševati, kaj je bilo sploh narobe s tem Lamutom?! Tako je Vladimir Lamut šele deset let po smrti postal slaven in priznan umetnik, slikar in grafik. Njegove slike, kot so olja na platnih, grafike, akvareli, jedkanice, lesorezi, slike s kredo, ogljem in še in še, niso dosegle svojega umetniškega vrha ob samem nastanku, temveč so zaživele šele ob njegovi smrti.

ZAKLJUČEK 

Novo mesto se je Lamutu za storjene krivice njegovega zamolčanja slovenski javnosti oddolžilo s številnimi spominskimi razstavami v Dolenjski galeriji, Dolenjski muzej – oddelek za umetnostno zgodovino pa je poskrbel za primeren odkup in hrambo fonda njegovih grafik. Višek je bil dosežen leta 1987, ko je izšla čudovita monografija Novomeščana, umetnostnega zgodovinarja in kritika, sedaj podpredsednika SAZU, dolgoletnega predsednika Slovenske matice in predsednika Kulturnega društva Severina Šalija, akad. prof. dr. Milčka Komelja, s pomenljivim naslovom »Pot k vrtincem molčanja«

Sedaj, ko je že minilo 60 let od njegove tragične smrti, pa se zdi, da naš umetnik spet počasi, nezadržno in vztrajno tone v pozabo in zamolčanost. Torej v tisto, kar je Lamuta najbolj bolelo in prizadelo, tisto, proti čemur se je vse življenje popolnoma osamljen krčevito boril in se moral venomer znova dokazovati s svojimi nepozabnimi umetniškimi deli.

Vir: Monografija Pot k vrtincem molčanja 

Fotografije: Franci Koncilija in s spleta

Zbral, uredil in pripravil: Franci Koncilija

In memoriam Kajetan Gantar (1930-2022)

C:\Users\uporabnik\Desktop\ECCLESIA - TUTI\NM - ŠKOFIJA\0000 - DIAKON - FRANCI KONCILIJA\DIAKONIRANJE - ŽUPNIJA SUHOR\MILČEK KOMELJ - IN MEMORIAM GANTAR\FOTKA - 2.jpg

Akad. zasl. prof. dr. Kajetan Gantar

Nepričakovano se je v 92. letu starosti izteklo življenje dragocenega dolgoletnega sodelavca Slovenske matice, akademika, zasl. prof. dr. Kajetana Gantarja, klasičnega filologa in prevajalca, znanstvenika in umetnika.

Bil je poglobljen mislec in radoživ človek živahne nature, ki je v sebi nosil antično modrost, presvetljeno s transcendentalno krščansko zazrtostjo v skrivnostno večnost. V osnovi pa je kot izrazit humanist črpal iz celotnega duhovnega izročila, ki napaja evropsko in svetovno kulturo, in bil vse življenje zavzet za vse človeško, a tudi za čudežno lepoto narave, ki jo je vedno na novo odkrival in osvajal. Že zgodaj se je kot izjemen znanstvenik in legitimni naslednik dr. Antona Sovreta nadvse vidno vključil v mednarodno okrožje največjih sodobnih preučevalcev antične kulture in je s svojim prevajalskim delom veličino antike približal tudi najširšim krogom kulturnih Slovencev, da je vse bolj postajala del naše kulturne zavesti. Obogatil nas je s prevodi Homerja, Hezioda, Pindarja, Sapfo, Ajshila, Sofokleja, Evripida, Aristotela, Teofrasta, Teokrita, Plutarha, Prokopija, Plavta, Terencija, Katula, Propercija, Horacija, Ovidija, Psevdo-Longina in je poslovenil iz grščine tudi več svetopisemskih knjig in iz latinščine nekaj srednjeveških besedil. 

Za Slovensko matico pa je med drugim prevedel in komentiral Nikomahovo etiko, priredil in komentiral Sovretov prevod Dnevnika cesarja Marka Avrelija in s spremno besedo pojasnil pomen Sovretovih Starih Grkov ter v njenem Glasniku počastil jubileje uglednih matičarjev, Primoža Simonitija in Joža Mahniča.

C:\Users\uporabnik\Desktop\ECCLESIA - TUTI\NM - ŠKOFIJA\0000 - DIAKON - FRANCI KONCILIJA\DIAKONIRANJE - ŽUPNIJA SUHOR\MILČEK KOMELJ - IN MEMORIAM GANTAR\FOTKA - 3.jpg

Stremel je k univerzalnosti in harmoniji, a enako živo so ga vznemirjali tudi najmanjši detajli sveta in vsa dogajanja v njem, nič manj kot največja vprašanja, o katerih je lahko lucidno presojal tako na temelju duhovnih dognanj, ki jih je sprejel iz poznavanja preteklosti, kot iz izkušenj lastnega življenja. Svoja življenjska iskanja, prizadevanja, ljubezni in dosežke je za Slovensko matico, ki jo je štel za osrednjo slovensko kulturno ustanovo in je na njej prevzemal tudi odgovorne funkcije, nazadnje kot član nadzornega sveta, popisal kar v treh zvezkih svoje avtobiografije: Utrinki ugaslih sanj, Zasilni pristanek in Penelopin prt. Vse do zadnjega pa je izrabil tudi sleherno priložnost, da je kot pričevalec pojasnjeval zapleteno slovensko preteklost in se vedno zelo pogumno, neodvisno in odločno javno odzival tudi na najbolj žgoča vprašanja sedanjega časa, ob tem pa je v svoji etičnosti ostajal kot človek vselej strpen in razumevajoč. Svoje dragoceno življenje je preživel do kraja častivredno, do zadnjega strastno predan delu in dosledno zavezan temeljnim humanističnim vrednotam, pri čemer se je ves čas, tudi v najtežjih totalitarnih časih, nadvse pogumno zavzemal za svobodno demokratično družbo in za veljavo slovenskega naroda in jezika. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\ECCLESIA - TUTI\NM - ŠKOFIJA\0000 - DIAKON - FRANCI KONCILIJA\DIAKONIRANJE - ŽUPNIJA SUHOR\MILČEK KOMELJ - IN MEMORIAM GANTAR\FOTKA - 3.jpg

Prešernov nagrajenec

Posebej pa si je vse življenje, tudi v nadvse nenaklonjenih povojnih razmerah, kot zavzet profesor klasičnih jezikov, ki jih ni nikoli priznaval za mrtve, prizadeval za spoznavanje, ohranjanje in razširjanje antične in vse na njej temelječe kulture na Slovenskem; zato je nazadnje z enakim zadoščenjem, kot ga je hvaležno čutil do svojih profesorskih predhodnikov, med katerimi je zelo rad pripovedoval tudi o Milanu Grošlju, gledal tudi na uspešno delovanje svojih nadarjenih učencev. Bil je redni član in podpredsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti pa tudi redni član Akademije za pospeševanje latinščine v Rimu, dopisni član Propercijeve akademije v Assisiju, redni član Evropske akademije znanosti in umetnosti v Salzburgu in zunanji član Makedonske akademije znanosti in umetnosti, član in predsednik številnih uglednih znanstvenih društev in uredniških odborov ter spoštovan gostujoči predavatelj na različnih tujih univerzah. 

V življenju je doživel vrsto priznanj, med njimi Sovretovo nagrado za antologijo in prevod Rimske lirike in za prevod dveh Plavtovih komedij nagrado Prešernovega sklada, za življenjsko delo na znanstvenem in umetniškem področju pa tudi Zoisovo in Prešernovo nagrado in
prav te dni še priznanje za zaslužnega člana Slovenske matice. S še večjim veseljem kot vsa tovrstna odlikovanja pa ga je navdajalo spoznanje, da njegovo delo, tako svetovno odmevno znanstveno kot še posebno za slovenske rojake nadvse pomembno prevajalsko in pedagoško, nikakor ni bilo zaman, saj zagotavlja, da bo antično duhovno bogastvo, ki nam ga posredujejo njegovi nekdanji študentje kot mojstrovi nadaljevalci, še naprej ostajalo vtkano v našo kulturno zavest in bogatilo našega duha.

C:\Users\uporabnik\Desktop\ECCLESIA - TUTI\NM - ŠKOFIJA\0000 - DIAKON - FRANCI KONCILIJA\DIAKONIRANJE - ŽUPNIJA SUHOR\MILČEK KOMELJ - IN MEMORIAM GANTAR\kajetan-gantar-prepojen-z-antiko-2.jpg
C:\Users\uporabnik\Desktop\ECCLESIA - TUTI\NM - ŠKOFIJA\0000 - DIAKON - FRANCI KONCILIJA\DIAKONIRANJE - ŽUPNIJA SUHOR\MILČEK KOMELJ - IN MEMORIAM GANTAR\FOTKA - 6.jpg

Bil je hkrati antični in sodobni Slovenec in svetovljan, svojemu delu tako neznansko predan, da je občutil vsako dejavnost, ki ni bila posvečena antiki, tudi pisanje avtobiografije, celo kot greh. A vse njegovo delovanje, tako grešno kot negrešno, se je izlivalo v poslanstvo, ki mu je bilo dano z njegovimi izjemnimi talenti, odličnim spominom in velikim občutkom odgovornosti. Njegovo delo na številnih področjih je z mogočnim glavnim raziskovalno-ustvarjalnim tokom in vsemi očarljivimi poganjki že proniknilo v zavest in podzavest naših številnih generacij in že zato je pomen njegovega življenja, ki ga v resnici še nikakor ni mogoče izmeriti, neizrekljiv.

Svojega odličnega in dragega sodelavca bomo na Slovenski matici zelo pogrešali in ga bomo ohranili v trajni duhovni navzočnosti.

Slava njegovemu spominu!
Akad. prof. dr. Milček Komelj

V spomin slikarja in grafika Iveta Šubica (1922–1989)

C:\Users\uporabnik\Desktop\ARHITEKT - JOŽE PLEČNIK\RAZSTAVA - PELKO\DUBA - NAGRADA\MODEL POSTAVITVE - NOVA REVIJA SODOBNE UMETNOSTI\36. SLOVENSKI GLASBENI DNEVI\NAGRADA SLAVKA GRUMA\IN MEMORIAM - IVE ŠUBIC\gorenjci-Img_00001088.png
Ive Šubic
C:\Users\uporabnik\Desktop\ARHITEKT - JOŽE PLEČNIK\RAZSTAVA - PELKO\DUBA - NAGRADA\MODEL POSTAVITVE - NOVA REVIJA SODOBNE UMETNOSTI\36. SLOVENSKI GLASBENI DNEVI\NAGRADA SLAVKA GRUMA\IN MEMORIAM - IVE ŠUBIC\g613_fd4fc8a9.jpg
Grob Ive Šubica na pokopališču v Škofji Loki

V soboto, 23. aprila 2022, na dan, ko bi slikar, grafik in ilustrator Ive Šubic (1922–1989) praznoval svoj 100. jubilej, so v Loškem muzeju v Škofji Loki odprli razstavo njegovih del. V sklopu prireditev ob 100-letnici rojstva Ive Šubica je Kulturno društvo Ivana Tavčarja Poljane nad Škofjo Loko isti dan na Loškem odru v Škofji Loki uprizorilo predstavo avtorja Andreja Šubica Medrug Polanci. Ive Šubic se jerodil v Hotovlji pri Poljanah nad Škofjo Loko, živel in slikal pa je v Škofji Loki. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\ARHITEKT - JOŽE PLEČNIK\RAZSTAVA - PELKO\DUBA - NAGRADA\MODEL POSTAVITVE - NOVA REVIJA SODOBNE UMETNOSTI\36. SLOVENSKI GLASBENI DNEVI\NAGRADA SLAVKA GRUMA\IN MEMORIAM - IVE ŠUBIC\FOTKA - 3.jpg
Šubičev mozaik v Dražgošah

Leta 1940 se je vpisal na Akademijo za likovno umetnost v Zagrebu, leta 1941 pa je odšel v partizane. Bil je borec Cankarjevega bataljona in Tomšičeve brigade, kasneje pa ilustrator in vodja grafičnega oddelka Centralne tehnike. Njegovo najpomembnejše delo je mozaik dražgoške bitke na spomeniku v Dražgošah.

Po drugi svetovni vojni je nadaljeval študij slikarstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pri profesorjih Gojmirju Antonu Kosu in Božidarju Jakcu. Diplomiral je leta 1948, dve leti pozneje je zaključil specialko za slikarstvo pri profesorju Gabrijelu Stupici. Šubic je najpomembnejši slovenski avtor del s tematiko NOB, ugotavljajo poznavalci, sicer pa imajo v njegovem slikarstvu vidno mesto tudi motivi iz kmečkega življenja. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\ARHITEKT - JOŽE PLEČNIK\RAZSTAVA - PELKO\DUBA - NAGRADA\MODEL POSTAVITVE - NOVA REVIJA SODOBNE UMETNOSTI\36. SLOVENSKI GLASBENI DNEVI\NAGRADA SLAVKA GRUMA\IN MEMORIAM - IVE ŠUBIC\Kopanje_2 (1).jpg
Ive Šubic, kmečko življenje
C:\Users\uporabnik\Desktop\ARHITEKT - JOŽE PLEČNIK\RAZSTAVA - PELKO\DUBA - NAGRADA\MODEL POSTAVITVE - NOVA REVIJA SODOBNE UMETNOSTI\36. SLOVENSKI GLASBENI DNEVI\NAGRADA SLAVKA GRUMA\IN MEMORIAM - IVE ŠUBIC\Ženska_3.jpg

Slikal je v olju in temperi, ukvarjal se je tudi z grafiko, knjižno ilustracijo in zidnim slikarstvom. Motive je iskal v rodni Poljanski dolini, kamor se je vračal vse svoje življenje. Dolina, njeni prebivalci, predvsem pa kulturna tradicija so ključni razlogi, zaradi katerih se je odločil svoje umetniško ustvarjanje razvijati v domačem prostoru. Šubic je tudi avtor več mozaikov, denimo mozaika v veži palače Parlamenta v Ljubljani.

C:\Users\uporabnik\Desktop\ARHITEKT - JOŽE PLEČNIK\RAZSTAVA - PELKO\DUBA - NAGRADA\MODEL POSTAVITVE - NOVA REVIJA SODOBNE UMETNOSTI\36. SLOVENSKI GLASBENI DNEVI\NAGRADA SLAVKA GRUMA\IN MEMORIAM - IVE ŠUBIC\ive-subic-slikar-poljanske-doline.jpg
C:\Users\uporabnik\Desktop\ARHITEKT - JOŽE PLEČNIK\RAZSTAVA - PELKO\DUBA - NAGRADA\MODEL POSTAVITVE - NOVA REVIJA SODOBNE UMETNOSTI\36. SLOVENSKI GLASBENI DNEVI\NAGRADA SLAVKA GRUMA\IN MEMORIAM - IVE ŠUBIC\L_IVES~1.JPG
C:\Users\uporabnik\Desktop\ARHITEKT - JOŽE PLEČNIK\RAZSTAVA - PELKO\DUBA - NAGRADA\MODEL POSTAVITVE - NOVA REVIJA SODOBNE UMETNOSTI\36. SLOVENSKI GLASBENI DNEVI\NAGRADA SLAVKA GRUMA\IN MEMORIAM - IVE ŠUBIC\20140425_00305_000.jpg

Njegova zgodnja dela so obarvana z realizmom, medtem ko se je v kasnejših obdobjih bolj posvetil kubizmu,ekspresionizmu, na koncu pa tudi primitivizmu. Leta 1968 je za razstavljena slikarska dela v galeriji Škofjeloškega muzeja (1967) prejel nagrado Prešernovega sklada. Leta 1979 pa je za likovne stvaritve prejel še Prešernovo nagrado.

Fotografije in vir so s spleta.

Zbral in uredil: Franci Koncilija

Umrl je France Slana, eden najbolj plodovitih slovenskih kiparjev

V starosti 95 let je 25. aprila 2022 umrl eden najbolj plodovitih slovenskih slikarjev France Slana (1926 – 2022). Najpogosteje je ustvarjal v olju in akvarelu, ukvarjal pa se je tudi z grafiko, poslikano keramiko in tapiserijami. Leta 1964 je prejel nagrado Prešernovega skladaza ciklus umetniških stvaritev z motiviko po potresu porušenega Skopja. Bil je slikar klasičnih tem, saj je vseskozi ostal zvest krajini, figuraliki in tihožitju. Prvič je samostojno razstavljal v ljubljanski Mali galeriji leta 1953, sledilo je več kot 150 samostojnih razstav doma in po svetu. Leta 2013 je v samozaložbi izdal obsežno monografijo s spremnim besedilom akad. prof. dr. Milčka Komelja. 

France Slana se je rodil 26. oktobra 1926 v Bodislavcih pri Mali Nedelji v Prekmurju. Začetek mladosti je preživel v Splitu, a se je z družino na začetku drugega leta preselil v Ljubljano ter v slovenski prestolnici nadaljeval šolanje. Po končani gimnaziji se je vpisal na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je študiral slikarstvo pri profesorju Gabrijelu Stupici. Diplomiral je leta 1949.

Slana je bil slikar klasičnih tem, saj je vseskozi ostajal zvest krajini, figuraliki in tihožitju. Pogosto je upodabljal etnološko navdahnjene motive, kot so kozolci, skednji, mlini, vinske kleti, notranjščine starih gostiln in podstrešnih sob. Prav tako je dobro znan po svojih šopkih, petelinih, mačkah, ribah. Pogledi na mestne ulice, osamljene kmečke domačije, krajinske izseke, mline, ribiške čolne, cvetne šopke, človeške in živalske like predstavljajo raznovrstnost njegovega likovnega zanimanja. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\ARHITEKT - JOŽE PLEČNIK\RAZSTAVA - PELKO\DUBA - NAGRADA\MODEL POSTAVITVE - NOVA REVIJA SODOBNE UMETNOSTI\36. SLOVENSKI GLASBENI DNEVI\NAGRADA SLAVKA GRUMA\IN MEMORIAM - IVE ŠUBIC\UMRL JE SLIKAR FRANCE SLANA\FOTKA - 2.jpg
C:\Users\uporabnik\Desktop\ARHITEKT - JOŽE PLEČNIK\RAZSTAVA - PELKO\DUBA - NAGRADA\MODEL POSTAVITVE - NOVA REVIJA SODOBNE UMETNOSTI\36. SLOVENSKI GLASBENI DNEVI\NAGRADA SLAVKA GRUMA\IN MEMORIAM - IVE ŠUBIC\UMRL JE SLIKAR FRANCE SLANA\FOTKA - 3.jpg

Rad je slikal utrinke iz vsakdanjega življenja preprostega človeka in značilnosti njegovega avtentičnega okolja predstavil v različnih razpoloženjih, od poetičnega, prežetega z nostalgijo, do učinkovite ekspresivnosti, opisane z avtorsko zlahka prepoznavno stilizacijo. Zato pogledi na mestne ulice, osamljene kmečke domačije, krajinske izseke, mline, ribiške čolne, cvetne šopke, človeške in živalske like predstavljajo raznovrstnost njegovega likovnega zanimanja. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\ARHITEKT - JOŽE PLEČNIK\RAZSTAVA - PELKO\DUBA - NAGRADA\MODEL POSTAVITVE - NOVA REVIJA SODOBNE UMETNOSTI\36. SLOVENSKI GLASBENI DNEVI\NAGRADA SLAVKA GRUMA\IN MEMORIAM - IVE ŠUBIC\UMRL JE SLIKAR FRANCE SLANA\FOTKA - 4.jpg
C:\Users\uporabnik\Desktop\ARHITEKT - JOŽE PLEČNIK\RAZSTAVA - PELKO\DUBA - NAGRADA\MODEL POSTAVITVE - NOVA REVIJA SODOBNE UMETNOSTI\36. SLOVENSKI GLASBENI DNEVI\NAGRADA SLAVKA GRUMA\IN MEMORIAM - IVE ŠUBIC\UMRL JE SLIKAR FRANCE SLANA\FOTKA - 5.jpg

Umetnik je v svojih slikarskih delih že zgodaj vključeval risarske prvine. Ustvarjalna radovednost ga je vodila tudi v bližino abstrakcije, čeprav njene meje ni nikoli prestopil.Njegovi akvareli ponujajo občutje lahkotne igrivosti prozornih barvnih prelivanj. Olja, ki omogočajo premišljeno tehtanje odločitev pa tudi njihovo korigiranje, razkrivajo širok spekter avtorjevih hotenj. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\ARHITEKT - JOŽE PLEČNIK\RAZSTAVA - PELKO\DUBA - NAGRADA\MODEL POSTAVITVE - NOVA REVIJA SODOBNE UMETNOSTI\36. SLOVENSKI GLASBENI DNEVI\NAGRADA SLAVKA GRUMA\IN MEMORIAM - IVE ŠUBIC\UMRL JE SLIKAR FRANCE SLANA\FOTKA - 6.jpg
C:\Users\uporabnik\Desktop\ARHITEKT - JOŽE PLEČNIK\RAZSTAVA - PELKO\DUBA - NAGRADA\MODEL POSTAVITVE - NOVA REVIJA SODOBNE UMETNOSTI\36. SLOVENSKI GLASBENI DNEVI\NAGRADA SLAVKA GRUMA\IN MEMORIAM - IVE ŠUBIC\UMRL JE SLIKAR FRANCE SLANA\FOTKA - 7.jpg

Fotografije so s spleta.

Vira: Dnevnik in STA

Zbral in uredil: Franci Koncilija

RAZMIŠLJANJE OB 150-LETNICI ROJSTVA ARHITEKTA JOŽETA PLEČNIKA (1872–2022)

Letošnje leto je vlada RS ob 150. obletnici rojstva arhitekta Jožeta Plečnika razglasila za Plečnikovo leto. V spomin na ta jubilej je bilo na arhitektov rojstni dan v nedeljo, 23. januarja v Ljubljani odprtih kar nekaj razstav. V Plečnikovi hiši je bil dan odprtih vrat in odprtje razstave Plečnik in pika, v Mestnem muzeju so odprli razstavo, ki osvetljuje Plečnikov ustvarjalni opus, ter številne njegove ideje in tehnike, ki jih je uporabljal kot vsestranski umetnik. V Narodnem muzeju bo razstava o odlikovanjih na Slovenskem, v Cukrarni pa o umetnicah, ki delujejo v slovenskem prostoru od leta 1990 dalje. 

Evropsko prepoznaven slovenski rodoljub Jože Plečnik je bil drzen, ognjevit in izjemen arhitekt. Svojim študentom je na predavanjih rad predstavljal, kakšen mora biti arhitekt. Govoril je: » S pomočjo filozofije si arhitekt ustvari plemenito mišljenje, da ni prevzeten, ampak uslužen, pravičen ter pošten, in kar je najvažnejše, da ni pohlepen po zaslužku: nobeno delo namreč ne uspeva brez vestnosti in neomadeževanega značaja!« 

Ob umetnikovem jubileju je založba Beletrina ponatisnila monografijo Arhitekt Jože Plečnik v Italiji, 1898-1899, ki jo je že pred 55 leti izdal dr. France Stele, zdaj pa jo bogati še študija dr. Petra Krečiča. Po večletnih prizadevanjih so lani na Unescov seznam svetovne naravne in kulturne dediščine vpisali tudi Plečnikovo Ljubljano: Tromostovje, NUK, preurejen Kongresni trg s parkom Zvezda, restavriran Rimski zid, Žale, cerkvi na Barju in v Šiški… 

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\150-LET ROJSTVA ARHITEKTA JOŽETA PLEČNIKA\F010356-plecnik_mihael_ljubljana_miran_kambic-photo-s.jpg

Plečnikova cerkev na Barju

V kratkem obdobju med obema svetovnima vojnama in tudi po njej do svoje smrti leta 1957 je Jože Plečnik temeljito preoblikoval Ljubljano iz obrobnega mesta v simbolno narodno prestolnico, upoštevajoč potrebe njenih prebivalcev, so zapisali v vladnem sporočilu za javnost po seji 23. Decembra 2021, na kateri so razglasili Plečnikovo leto.

Plečnikovo delo zunaj Ljubljane pa je bilo posvečeno pretežno cerkveni arhitekturi, vključno s kapelicami v Kranju, Celju, Kočevju, Kamniku in drugod na podeželju. Pomembno je, da so Plečnikovi učenci nadaljevali arhitektovo delo in prispevali k temu, da njegov značilni arhitekturni izraz ni v celoti utonil v pozabo spričo povojne socrealistične in funkcionalistične preobrazbe prostora, so še zapisali na ministrstvu za kulturo. Na ministrstvu za kulturo so še spomnili na nedavni vpis izbranih Plečnikovih del v Ljubljani na Unescov seznam svetovne dediščine. To je visoko mednarodno priznanje za varovanje in vrednotenje arhitekturne dediščine, ki je pomembna za vse človeštvo, hkrati pa tudi zaveza za njeno skrbnejše varovanje in vključevanje v sodobno življenje. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\150-LET ROJSTVA ARHITEKTA JOŽETA PLEČNIKA\plecnik-fish-market-750x534.jpeg
C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\150-LET ROJSTVA ARHITEKTA JOŽETA PLEČNIKA\veliki_slovenci_tromostovje.jpg

ZAKLJUČEK

Dogodki v zvezi s Plečnikovim letom bodo v Ljubljani potekali vse leto 2022. V Mestni knjižnici Ljubljana bodo februarja začeli s serijo dogodkov predstavljati izjemni arhitektov pomen za Ljubljano, fotografsko razstavo ob Plečnikovem letu pa pripravljajo tudi na Ljubljanskem gradu. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\150-LET ROJSTVA ARHITEKTA JOŽETA PLEČNIKA\NUK_1-1024x576.jpg
C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\150-LET ROJSTVA ARHITEKTA JOŽETA PLEČNIKA\t0_0.jpg

Fotografije bodo predstavljale prostor pred Plečnikovim posegom, potek gradnje objektov in njihovo vlogo v urbanem prostoru. Vrhunec fotografskih razstav pa bo 4. maja 2022 v Cankarjevem domu, kjer bodo v Mali galeriji odprli razstavo fotografij Plečnikove Ljubljane. Plečnikov arhitekturni opus pa bodo predstavili na veliki razstavi Plečnikovega leta sredi junija 2022 v Mestnem muzeju Ljubljana. Mestna občina Ljubljana pa je ob obletnici arhitektovega rojstva obnovila napis na Plečnikovem grobu, kjer so v nedeljo, 23. januarja 2022 ob 11. uri položili venec. 

V nedeljo bo v Plečnikovi hiši dan odprtih vrat.

Plečnikova hiša

Fotografije so s spleta.

Viri: Delo, Večer, Primorske novice, Dnevnik

Zbral in uredil: Franci Koncilija

IN MEMORIAM AKAD. PROF. DR. BORIS PATERNU (1926–2021)

Umrl je akademik Boris Paternu

Akad. prof. dr. Boris Paternu

V Trstu je 26. novembra 2021 v 96. letu umrl slovenski literarni zgodovinar akademik prof. dr. Boris Paternu, kjer je zadnja leta živel med Ljubljano in Opčinami nad Trstom. Glavno področje njegovega znanstvenega dela je bila slovenska književnost 18., 19. in 20. stoletja. Veliko se je ukvarjal s poezijo Franceta Prešerna in jo predstavil tudi v italijanskem prostoru.

Paternu se je rodil v Predgradu pri Črnomlju. Pri 15 letih se je s starši preselil v Kranj, kjer je leta 1946 maturiral. Kot gimnazijec je deloval v NOB. Leta 1951 pa je diplomiral na oddelku za slavistiko ljubljanske Filozofske fakultete. Kot asistent je leta 1960 doktoriral iz literarnih znanosti, leta 1966 postal izredni, leta 1972 še redni profesor za zgodovino slovenske književnosti. Upokojil se je leta 1994, ko mu je univerza podelila naziv zaslužnega profesorja. Leta 1979 je bil izvoljen za dopisnega, leta 1985 pa za rednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU). Leta 1996 je postal ambasador Republike Slovenije v znanosti.

Opravljal je številne strokovno-organizacijske naloge, med drugim je od leta 1978 organiziral simpozije Obdobja v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi. Bil je tudi sourednik Slavistične revije, član glavnega uredniškega odbora Enciklopedije Slovenija, urednik Obdobij ter član uredniškega odbora nove izdaje Brižinskih spomenikov.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\SEBASTIJAN KRELJ\IN MEMORIAM - BORIS PATERNU\FOTKA - 2.jpg

Najprej se je ukvarjal s pripovedništvom 19. stoletja in začetki literarne kritike. Bil je organizator skupinskega dela Slovenska književnost 1945-1965 I, II s Francem Zadravcem, Matjažem Kmeclom, Helgo Glušič in Jožetom Koruzo. Realiziral je večletni projekt raziskav s študenti Slovensko pesništvo upora 1941-1945 v štirih knjigah. Del besedil je izšel v prevodih tudi v Nemčiji, Franciji in Italiji. Temeljno problemsko pozornost je usmerjal k nastajanju literature kot osamosvajajoče se umetnosti, z estetsko funkcijo kot bistveno, v posebnih, močno zavrtih pogojih družbene in duhovne zgodovine Slovencev.

Razprave in študije je objavljal v strokovnih glasilih po številnih evropskih državah, v Rusiji, ZDA in Avstraliji. Predaval je na 13 evropskih univerzah. 

Fotografije so s spleta

Vir: Večer, Dnevnik, STA

Zbral in uredil: Franci Koncilija

IN MEMORIAM PROF. DR. FRANC CVELBAR (1932–2021)

V petek, 26. novembra 2021, je v 90. letu starosti v Ljubljani umrl atomski fizik prof. dr. Franc Cvelbar, član Kulturnega društva Severina Šalija, prvi častni občan občine Šmarješke Toplice (2008), častni član Društva matematikov, fizikov in astronomov Slovenije, pobudnik in predsednik šmarješkega domoznanstvenega društva, ter predsednik društva Slovenskih izobražencev.

Napisal je več znanstvenih člankov z rojakom dr. Stankom Grando pa sta izdala obsežen zgodovinski zbornik Šmarjeta in Bela Cerkev (2007).  Prejel je Prešernovo in Kidričevo nagrado. Po upokojitvi pa je veliko prevajal in pisal članke s področja domoznanstva, etike in religije.

Nekje je zapisal:

»Vrednotam bi morali posvečati posebno skrb, saj se je v naši družbi kot rakasta rana razširila miselnost, da so vrednote nepotrebne in da navsezadnje ne vemo, kaj je prav in kaj narobe. Brez vrednot ni prave demokracije!«. 

Prof. dr. Franc Cvelbar

Prof. dr. Franc Cvelbar pa je zaslužen še za eno plemenito dejanje. Kot domoljub je odkril Drinske mučenke,ki so na začetku druge svetovne vojne živele na Palah v samostanu Hčera božje ljubezni v Sarajevu, skupaj s hišnim duhovnikom, pisateljem Ksaverjem Meškom med katerimi sta bili tudi dve Slovenki: s. Krizina Bojanc (1885 – 1941) iz sosednje vasi Zbure in s. Marija Antonija Fabjan (1907 – 1941) iz Malega Lipja v Suhi krajini. Četniki so jih odgnali v Goražde, kjer so jih hoteli 15. decembra 1941 posiliti. Sestre so poskakale skozi okno, kjer so jih četniki ranjene pobili in zmetali v reko Drino. Slovesna razglasitev pobitih sester za blažene je bila 24. septembra 2011 v Sarajevu.

Prof. dr. Franc Cvelbar je bil zvesti član KDSŠ, zaveden Slovenec in velik domoljub! Naj počiva v miru.

Fotografije so s spleta.

Vir: Ognjišče, Družina in Dolenjski list.

Zbral in uredil: Franci Koncilija

25. NOVEMBER JE MEDNARODNI DAN BOJA PROTI NASILJU NAD ŽENSKAMI!

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\25. NOVEMBRA - MEDNARODNI DAN NASILJA NAD ŽENSKAMI\NASILJE NAD ŽENSKAMI\NASILJE NAD ŽENSKAMI - 3.jpg

UVOD

Generalna skupščina Združenih narodov je decembra leta 1999 razglasila 25. november za Mednarodni dan boja proti nasilju nad ženskami. Nad nasiljem nad ženskami v Sloveniji bedi in ga spremlja humanitarna organizacija Beli obroč Slovenije in Ministrstvo za notranje zadeve, oziroma policija.   

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\25. NOVEMBRA - MEDNARODNI DAN NASILJA NAD ŽENSKAMI\NASILJE NAD ŽENSKAMI\NASILJE NAD ŽENSKAMI - 2.jpg
C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\25. NOVEMBRA - MEDNARODNI DAN NASILJA NAD ŽENSKAMI\NASILJE NAD ŽENSKAMI\NASILJE NAD ŽENSKAMI - 1.jpg

NASILJE NAD ŽENSKAMI STALNO NARAŠČA

Nasilje nad ženskami je ena od najbolj razširjenih in skritih oblik kršitev človekovih pravic. Temelji na neenakovrednih družbenih odnosih med spoloma, izvira iz neenakomerne porazdelitve zasebne in družbene moči med spoloma, iz kulturnega okolja in sistema vzgoje. Nasilno vedenje je največkrat naučeno in se prenaša iz generacije v generacijo. Ženske v različnih obdobjih svojega življenja pogosto doživljajo različne vrste nasilja. Najpogostejše so: žaljivke, zmerjanje, vpitje, grožnje, klofutanje, pretepanje, brcanje, lasanje, posilstvo, ekonomsko in psihično nasilje. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\25. NOVEMBRA - MEDNARODNI DAN NASILJA NAD ŽENSKAMI\FOTKA -.jpg

Najbolj razširjena oblika nasilja nad ženskami je psihično nasilje, ki je vedno tudi spremljevalec fizičnega in spolnega nasilja. Psihično nasilje v partnerskem odnosu se po navadi začne s posesivnostjo in nadzorom, ki se kažeta skozi manipulacijo in prevračanje dejstev. Fizično nasilje praviloma postaja vedno pogostejše in ima vedno hujše oblike. Ženske v začetku odnosa nasilja s strani partnerja večinoma sploh ne prepoznajo, saj je to praviloma skrito in zavito v psihične in čustvene manipulacije. Šele s časom, dejanja postopoma prerastejo v fizično nasilje. 

Povsem napačno pa je prepričanje, da so povzročitelji nasilja nenormalni moški, perverzneži, duševni bolniki itd… Napačno je tudi prepričanje, da povzročitelje lahko prepoznamo po nekih zunanjih lastnostih, da so marginalci, ki izhajajo iz nižjih slojev družbe, da je nasilje po pravilih povezano z uživanjem alkohola ali drog, revščino, stopnjo izobrazbe, nacionalnostjo in drugim.

MEDNARODNI DAN BOJA PROTI NASILJU NAD ŽENSKAMI - pivka.si

Nasprotno, nasilje v družinah lahko povzročajo tudi tisti moški, ki  po navadi v javnosti ne kažejo nobenih očitnih zunanjih znakov ali vedenjskih motenj, ki v družbi veljajo za zelo uglajene, mirne ljudi in so navzven dobri možje in očetje…  

Vir in fotografije so s spleta.

Zbral in uredil: Franci  Koncilija