V 91. letu starosti se je poslovil pesnik, dramatik in prevajalec Venčeslav (Veno) Taufer. Prejemnik Prešernove nagrade in nagrade Prešernovega sklada se je rodil leta 1933 v Ljubljani. Veno Taufer velja za začetnika moderne poezije in predhodnika pesniške avantgarde pri nas. Za svoj pesniški, prevodni in publicistični opus je prejel številne nagrade.
Po končanem študiju se je najprej kot napovedovalec, kasneje kot urednik zaposlil na RTV Slovenija. Leta 1965 je postal član Društva slovenskih pisateljev, nato pa se je zaposlil v slovenski sekciji britanskega BBC, kjer je kot radijski napovedovalec delal vse do leta 1969. Po vrnitvi v domovino je kot gledališki kritik zopet sodeloval s televizijo. Postal je urednik Revije 57, član uredniškega odbora Perspektiv in upravnik eksperimentalnega Odra 57.
Veno Taufer se je proslavil zlasti kot pesnik. Leta 1956 je svoje prve pesmi objavil v reviji Beseda. Kasneje je objavljal tudi v časopisih in revijah, kot so Mlada pota, Naši razgledi, Tribuna in Problemi. V samozaložbi je leta 1958 izdal prvo pesniško zbirko z naslovom Svinčene zvezde. V drugi zbirki Jetnik prostosti se odraža njegovo filozofsko pojmovanje absurda, njegovo nenehno iskanje pa je prišlo v ospredje v pesniških zbirkah Vajein naloge ter Pesmarica rabljenih. Z njim se je začela moderna poezija, je zapisal literarni zgodovinar Janko Kos. Leta 2006 je izšla Tauferjeva zadnja pesniška zbirka Pismo v steklenici.
Tauferjeva druga pesniška zbirka Jetnik prostosti
Veno Taufer je bil tudi prevajalec. Prevajal je francoske, hrvaške, ruske, makedonske in srbske sodobne pesnike, kasneje tudi angleške in ameriške. Prevajal je tudi prozo in sodobne dramatike ter pisal drame in eseje. Leta 1986 je zasnoval mednarodni literarni festival Vilenica, ki ga je vodil kot predsednik do leta 1998. Kot tajnik Društva slovenskih pisateljev je med letoma 1985 in 1989 sodeloval v gibanju za demokratizacijo in osamosvojitev Slovenije, bil je tudi soavtor Majniške deklaracije. Po osamosvojitvi je bil zaposlen na Ministrstvu za zunanje zadeve in Ministrstvu za kulturo.Predsednik slovenskega centra PEN je bil od leta 2000 do leta 2005, predsedoval je tudi mednarodnemu komiteju Pisatelji za mir mednarodnega združenja PEN.
Veno Taufer
Bil je prejemnik sledečih nagrad: Sovretove (leta 1976), Jenkove (leta 1987) in Prešernove (leta 1996), ki jo je dobil za svoj pesniški opus. Leta 2005 je bil odlikovan z zlatim redom za zasluge Republike Slovenije, leta 2016 pa še z Župančičevo nagrado za življenjsko delo. Bil je redni član Evropske pesniške akademije (Academie Europeenne de Poesie) in prejemnik mnogih mednarodnih nagrad.
Roman Alamut Vladimirja Bartola je prvič izšel leta 1938, njegovo vrednost pa je svet začel odkrivati in ceniti šele 50 let pozneje. Do danes je knjiga doživela 33 izdaj v 11 jezikih ter je pravi slovenski literarni čudež, kot jo je opisal novinar Marcel Štefančič. Po mnenju nekaterih literarnih kritikov pa je Bartolovo najboljše delo Al Alrif, zbirka 27 napetih kratkih zgodb, ki jih je izdal pred Alamutom.
Vladimir Bartolse je rodil pred 120 leti, in sicer 24. februarja 1903 v Trstu, očetu Gregorju Bartolu po rodu Dolenjcu ter učiteljici in pisateljici Marici Bartol-Nadlišek. Starša sta otrokom nudila odlično izobrazbo, tako je mama malega Vladimirja navdušila nad slikanjem in literaturo, oče pa mu je razlagal biologijo. V avtobiografiji Mladost pri Sv. Ivanu se je Bartol opisal kot pretirano občutljivega otroka, ki se je sam sebi zdel drugačen od vrstnikov, skratka, bil je fant z bogato fantazijo. Njegov hobi so bili metulji, ki jih je proučeval vse življenje. V Trstu je končal ljudsko šolo in pet razredov nemške realke, srednjo šolo pa je končal na gimnaziji Poljane v Ljubljani (1921), kamor se je družina umaknila pred fašizmom. Na takrat novoustanovljeni ljubljanski univerzi je študiral biologijo in filozofijo ter kot stranski predmet še geografijo. Na fakulteti se je seznanil s Klementom Jugom, filozofom in alpinistom, ki je močno vplival na mladega Vladimirja. Na univerzi se je še zlasti navduševal nad Freudom. Po diplomi in doktoratu v Ljubljani je leta 1926 odšel v Pariz, kjer je nadaljeval študij na sloviti Sorboni.
Sorbona v Parizu
Leta 1928 je služil vojaški rok v srbskem Petrovaradinu, kjer se je naučil leteti in se izšolal za vojaškega pilota izvidnika. Po vrnitvi v Ljubljano je postal svoboden umetnik ter živel od pisateljskega dela. V letih 1933 in 1934 je živel v Beogradu in tam urejal Slovenski beograjski tednik. Kot pisatelj sprva ni bil uspešen, saj se njegova književnost ni prilegala tedanjim ljubljanskim literarnim vzorcem. Prav tako je imel težek značaj, saj je znal biti neposreden in brutalno iskren ter zaradi tega pogosto nesramen in žaljiv.
Leta 1940 se je preselil v Kamnik, kjer je na gledališki predstavi spoznal mlado amatersko igralko, sicer uradnico, Dragico Karolino Podobnik. V začetku leta 1941 sta se Vladimir in Dragica poročila ter kmalu postala starša Borutu in Bojanu. Drugo svetovno vojno je Bartol kot pilot Kraljevine Jugoslavije dočakal v letalski bazi v Bosanskem Brodu, vendar se zračnih spopadov ni udeležil. Po kapitulaciji Jugoslavije se je vrnil k družini v Kamnik, ki je bil pod nemško okupacijo.
V Kamniku ni zdržal dolgo, odšel v Ljubljano in se kot zaveden Slovenec pridružil osvobodilni fronti, čeprav je bil za kakršnokoli javnost že dolgo popolnoma apolitičen. Med vojno je deloval v ilegali ter se udeleževal in organiziral sestanke osvobodilne fronte. Po vojni je na pobudo ministrstva Ljudske republike Slovenije odšel v Trst, da bi kulturniško pomagal tržaškim Slovencem. Leta 1954, ko je bilo konec Svobodnega tržaškega ozemlja, se je moral vrniti v Ljubljano, Italijani mu namreč niso izdali dovoljenja za bivanje v Trstu, saj so ga imeli za jugoslovanskega vohuna, kar je vsaj deloma tudi bil. Tudi po vojni so se ga v kulturnih krogih otepali, saj je njegova literatura odstopala od takrat modnega socialnega realizma z ruralnimi in marksističnimi temami. Leta 1956 je nastopil mesto tajnika na SAZU in tam delal do smrti. Umrl je 12. septembra 1967, po težki bolezni ,v 64. letu starosti ter je pokopan na ljubljanskih Žalah.
Alamut je zgodovinsko-filozofski roman, ki govori o perzijski trdnjavi iz 11. stoletja, imenovani Alamut, kjer voditelj sekte izmailcev (ismaelitov) Hasan ibn as-Sabah zbira bojevnike za napad na Seldžuško cesarstvo, ki je zasedlo Iran.
Dogajanje romana Alamut je pisatelj oprl na zgodovinsko izpričane dogodke v 11. stoletju v Perziji. Osrednji lik je Hasan ibn Saba. Ta karizmatični verski voditelj, katerega ime Iranci še danes izgovarjajo s strahospoštovanjem, je od Alaha poslani prerok, ki izza okopov svojega orlovskega gnezda, gradu Alamut, vodi pravo sveto vojno proti perzijskemu cesarstvu. Veliko močnejšemu sovražniku se pogumno postavi po robu z majhno skupino privzgojenih privržencev fedaijev, ki jim v zameno za njihovo zvestobo ponudi več, kot so navadni smrtniki kadarkoli mogli okusiti: s ključem, ki mu ga je zaupal sam Alah, jim odklene vrata onostranstva, raja iz Korana. Ko si raj enkrat zares doživel, si pripravljen narediti vse, da se vrneš vanj. Napeto dogajanje romana poteka v ozračju Tisoč in ene noči; v njem se nepopustljivo, do osupljivih razsežnosti zaostrujejo vprašanja človeške biti.
S pojavom islamskih terorističnih napadov, še posebej 11. septembra 2001, je popularnost knjige v Sloveniji in v svetu močno narasla. Alamut so prevedli v več kot 20 jezikov, pred dvema letoma tudi v kitajščino. Pred leti so izšli tudi nelicenčni prevodi v Egiptu, Libanonu in Iranu.
Znameniti špansko-francoski slikar, grafik in kipar Pablo Ruiz Picasso je najslavnejši likovni umetnik 20. stoletja. Njegovo celotno ustvarjalno delo obsega okoli 50 tisoč slik, grafik in plastik. Skupaj z Georgesom Braquom je osnoval umetniško smer kubizem. Rodil se je 25. oktobra 1881v Málagi, obmorskem kraju v Španiji. Oče je bil slikar in učitelj risanja na umetniški šoli, ki je gojila tradicijo akademskega slikarstva 19. stoletja. Tako se je pod očetovim vodstvom mladi Picasso že pri sedmih leti začel učiti slikanja, kasneje pa se je vpisal na šolo za slikarsko umetnost. Pri petnajstih letih je imel nadarjeni Picasso že svoj prvi atelje.
Leta 1897 je Picasso kratek čas študiral na prestižni Kraljevi akademiji San Fernando v Madridu, kjer je rad obiskoval znameniti muzej Prado, v katalonski Barceloni pa se je veliko družil z avantgardnimi umetniki katalonskega modernizma. Tu je imel leta 1900 prvo razstavo. Jeseni istega leta je Picasso odpotoval v Pariz, kjer je bil navdušen nad impresionističnimi deli Paula Cezanna, Edgarja Degasa in Pierra Bonnarda. Od spomladi leta 1904 pa je živel na Montmartru v Parizu. V teh letih so na njegovo slikanje precej vplivala razmerja do številnih žensk. Njegova prva ljubezen je bila Fernanda Olivier, ki je postala njegova muza za čas od leta 1905 do 1912, leta 1906 pa se je seznanil in spoprijateljil s slikarjem Henrijem Matissom.
Avignonske gospodične
Že leta 1907 je naslikal znamenite Avignonske gospodične kot posledico navdušenja nad iberskim in afriškim kiparstvom. Tako je kmalu postal soutemeljitelj novega slikarskega sloga – kubizma, v katerem je stvarni svet razstavljen na osnovne geometrijske oblike (krogla, stožec, valj).
Guernica
Konec tridesetih let je po spletu okoliščin naslikal svojo najslavnejšo sliko Guernica. Slika je bila odgovor na grozote španske državljanske vojne, v kateri je podprl republikance. Tako je slika postala simbol trpljenja žrtev vojskovanja po vsem svetu. Ostal je v izgnanstvu, ker so republikanci izgubili državljansko vojno. Picassova zadnja retrospektivna razstava je bila ob njegovi 90- letnici, leta 1971, v Parizu v Louvru.
Pablo Picasso je bil ustvarjalen do smrti, ko je pred petdesetimi leti, 8. aprila 1973 umrl, zadet od srčne kapi.
Maksim Gaspari – Priprava velikonočnih jedi za žegenj
Spoštovane članice in člani KDSŠ in vsi ljudje dobre volje,
vsakokrat, ko smo prepričani, da bo v našem življenju zadnjo besedo imela resnica in ne laž, pravičnost in ne krivica, dobrota in ljubezen ne pa zloba in sovraštvo, nevede in nehote verjamemo v neizmerno moč duha velike noči!
Želiva vam lepe velikonočne praznike ter obilo medsebojnega spoštovanja in ljubezni, ki naj kot jutranja zarja s toplino obsije vaše srce in tako prežene temine današnjega časa …
V ponedeljek, 7. novembra 2022, je v starosti 77 let v Ljubljani umrl mednarodno uveljavljen velikan slovenske in svetovne grafike, likovni umetnik Gorazd Šefran, čigar grafike so del pomembnih zbirk doma in na tujem, od Moderne galerije in MGLC-ja do Galerije Tate in Ameriške kongresne knjižnice.
Slikarjeve grafike
Gorazd Šefran se je rodil 10. decembra 1945 v Ljubljani. Leta 1968 je diplomiral na Akademiji likovnih umetnosti v Ljubljani, študijsko pa se je izpopolnjeval v Nürnbergu in Parizu. Ob njegovem slovesu je prof. Igor Kregar zapisal, da je bilo Šefranovo slikarsko mojstrstvo v obvladovanju grafičnih tehnik, med katerimi so jedkanica, akvatinta, suha igla in litografija tisti umetniški izraz in sporočilo, ki med strokovno javnostjo ni bilo nikoli dovolj prepoznano in poudarjeno. Med letoma 1969 in 2008 je imel 23 samostojnih razstav. Za svoje delo je prejel 15 narodnih in mednarodnih nagrad. Njegova dela so uvrščena v pomembnejše grafične zbirke, kot so Galerija Tate, Ameriška kongresna knjižnica, Ring House Gallery, Galerija Grafični kolektiv, Moderna galerija in MGLC.
Šefran je imel precej težav zaradi svoje odprte kritike prejšnjega političnega sistema, pri čemer mu je bilo onemogočeno uspešno nadaljevanje dela in tudi profesura na likovni akademiji. Umaknil se je v pedagoški poklic ter nadaljeval svoje delo v samoti ateljeja kot umetnik in tiskar mnogih avtorjev, med drugimi največkrat tiska grafike za Franceta Miheliča. Bil je največji poznavalec umetniških grafičnih tehnik v tem delu sveta. Od leta 1973 do upokojitve je poučeval likovne predmete na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo (SŠOF) v Ljubljani ter vzgojil generacije likovnih ustvarjalcev, ki jim je že v dijaških letih približal svet grafične umetnosti in jih navdušil za študij na ALUO-ju.
Leon Zakrajšek
Med njegovimi učenci je tudi mednarodno uveljavljeni slikar in grafik Leon Zakrajšek, ki živi in deluje v Zagrebu. Svojemu učitelju v spomin je Zakrajšek zapisal: »Govorim v svojem in v imenu tisočih bivših dijakov SŠOF-a, kjer si desetletja učil in razdajal znanje o umetniški grafiki, ki je bila tvoja največja ljubezen, mojstrstvo in poslanstvo. V umetniškem smislu si bil vedno ortodoksen in zavezan starodavnim tehnikam, tradiciji in cehovskim pravilom. Tvoje pedagoško delo poznamo tvoji dijaki in tvoji kolegi, mnogim si bil vzor, nekateri smo prav zaradi tebe tudi sami odšli po poti umetniške grafike in vedno bili deležni tvojih nasvetov in vodenja pri delu! Postal si legendaren profesor. Dragi Gorazd. Odhajaš na svoje zadnje potovanje v ‘Večno Svetlobo’, ki si ji bil zavezan v svojih magičnih grafikah in slikah v odnosu črnine in svetlobe, večnega vprašanja življenja in smrti.«
V petek, 16. 9. 2022, se je v Volčji Dragi ob krajevnem prazniku odvil pomemben dogodek, saj so odkrili spominsko ploščo avtorici Miri Mokriški, rojeni Anica Omejc, poročeni Žemlja, ki je živela na prelomu 20. stoletja (1875 – 1922). Najbolj plodovita leta ustvarjanja je pesnica preživela prav v tem kraju, kjer je z možem živela v poslopju železniške postaje. V rokopisni zapuščini dolga leta zamolčane in prezrte pesnice in pisateljice so našli več kot 500 pesmi, potopise, dnevniške zapise, uganke, dramatiko in mladinsko prozo. Na koncu kulturnega dogodka so odkrili njeno prvo obeležje, spominsko ploščo na pročelju železniške postaje, ki bo pričala o njeni plodoviti prisotnosti na Goriškem in v Sloveniji.
Na prireditvi v Kulturnem domu Bukovica so se ji poklonili s prvim javnim recitiranjem njene poezije in dnevniških zapisov; avtorica raziskovalne naloge o njej, Lucija Baša, dijakinja Gimnazije in srednje šole Rudolfa Maistra in bodoča študentka slovenistike, pa je mnogim obiskovalcem živo pripovedovala o njenem življenju. Hkrati sta k dogodku veliko prispevala domačina Ines in Jože Ropoša, razstava o Miri Mokriški v preddverju Kulturnega doma Bukovica pa bo na ogled do konca leta.
Spominska slovesnost
Mira Mokriška je psevdonim, pod katerim je pisala Anica Omejc, poročena Žemlja. Anica se je rodila leta 1875 v Ljubljani. O njeni mladosti ne vemo skoraj nič. Ne poznamo njene formalne izobrazbe, vemo pa, da se je izoblikovala v žensko z visoko moralo, s čutom za pravičnost in z ljubeznijo do slovenskega naroda. Svoje življenjsko poslanstvo je videla v službi naroda, zato se je odločila, da bo njeno orožje postalo pero…Po poroki sta z možem Francem Žemlja kmalu zapustila Ljubljano in se naselila v Volčji Dragi na Goriškem, kjer je preživljala svoja najsrečnejša leta kratkega življenja, še posebej zato, ker se je tu počutila sprejeto. Igrala je klavir, skrbela za dom, pisala v slovenščini in nemščini in se ukvarjala s filatelijo. Z možem sta imela harmoničen zakon, a otrok nista mogla imeti.
Odkrita spominska plošča na pročelju železniške postaje
Sicer pa je navkljub kratkemu življenju intenzivno ustvarjala. Zavedala se je, da ji proza ne leži, zato se je bolj posvečala poeziji. Večkrat je poudarila, da ji je poezija pol življenja in prva ljubezen. Sicer pa Anici Žemlja, literarni ustvarjalki, čas na prelomu 20. stoletja ni bil naklonjen. Takrat so na žensko umetnost gledali kot na spremljevalni pojav, saj je bila umetnost rezervirana za moške. Ženske naj bi skrbele samo za dom in družino…Navkljub marginalizaciji ustvarjalnega opusa Anice Žemlja lahko vidimo, da je izpolnila svoje poslanstvo pesnice. Tako po več kot stoletni tišini spet slišimo njen glas, ki odmeva v pesmih. Z njimi še vedno želi vsem in vsakemu približati ljubezen do sočloveka, Boga, narave in naroda. Tako se je njeno hrepenenje, da bi mogla slovenskemu narodu kaj koristiti, z odkritjem spominske plošče vendarle izpolnilo in lahko smo prepričani, da zgodba o njej še ni končana.
Marca letos je minilo 60-let odkar je umrl znameniti in evropsko prepoznavni novomeški slikar in grafik Vladimir Lamut(1915 – 1962). Čeprav bo po tem dogodku kmalu minilo eno leto, je prav, da se v tem zapoznelem prispevku, tudi na ravni Kulturnega društva Severina Šalija, spomnimo na njegovo prezgodnjo smrt. Naj bo to razmišljanje njemu v čast, v blag spomin in v zahvalo za vse, kar je kot umetnik ustvaril in zapustil Novem mestu…
Novomeški slikar in grafik Vladimir Lamut je bil kljub izrazitosti svoje umetnosti za časa svojega kratkega življenja v javnosti in strokovnih krogih neupravičeno prezrt in zamolčan umetnik. Šele po njegovi smrti, ko je, star komaj 47 let, 11. marca 1962 naredil samomor, je slovenski in siceršnji umetniški prostor odkril tistega pravega Lamuta, njegovo ustvarjalno moč, vsa njegova skrita iskanja in bolestni nemir, ki ga je vihravo, z izredno hitrim risanjem, sproščal v slikanje vedno novih in novih motivov, predvsem panoram in portretov. Še posebej rad pa je ustvarjal pejsaže reke Krke, ki se ji je pred domala 60 leti popolnoma predal, da je postala njegov mrzel, moker in prerani grob …
SPOMINI NA SLIKARJA VLADIMIRJA LAMUTA
Od kot potem moji spomini na slikarja Vladimirja Lamuta? Moje osnovnošolsko povojno obdobje je bilo zelo pestro. Bili smo generacija, ki je bila deležna številnih šolskih reform; najprej so, ko smo končali prvo gimnazijo, ukinili nižjo in višjo gimnazijo ter uvedli osemletno osnovno šolo in štiriletno gimnazijo, kakršna je še sedaj. Kasneje pa smo doživljali še eksperimente usmerjenega izobraževanja, ki se je k sreči kmalu izjalovilo. Tako je bil tisto leto v prvi gimnaziji moj profesor risanja Vladimir Lamut. Nikoli ni veliko govoril, bil je vase zaprt človek, mrk, vedno je nekaj razmišljal in gledal v dalj skozi okno učilnice. Vsemu temu navkljub nas je navduševal za lepoto likovne umetnosti. Kasneje me je risanja učil tudi prof. Bogdan Borčič.
Novomeška gimnazija, kjer je poučeval Vladimir Lamut
REKA KRKA, LAMUTOV NEIZČRPEN VIR NAVDIHA
Takrat še smaragdno zeleno reko Krko, to našo in njegovo dolenjsko lepotico, je Lamut neizmerno ljubil. Rojen na njenih bregovih, na Čatežu ob Krki pri Brežicah, je kot otrok verjetno neštetokrat zrl v njene valove in zelene temačne tolmune. Tako ga je Krka pritegovala tudi kasneje, ko si je v Novem mestu ustvaril družino. Zato so Lamutove slike izraz njegovega odnosa do reke, ki jo je občudoval in častil domala po božje. Neznansko ga je privlačevala in mu vračala zvestobo in ljubezen. Ob vsakem vremenu ga je neznana sila vlekla v njeno bližino, v njen objem. Ob bregovih med vrbami ga je navdihovala in pomirjala hkrati, da se ji je s platnom, čopiči in paleto v roki v samoti in osamljenosti tiho bližal in predajal, da bi v skrivnostnih motivih našel svoj mir, v zelenih tolmunih pa odslikavo svoje podobe, srca in duše …
Reka Krka je navduševala Vladimirja Lamuta
Miru pa ni in ni hotelo biti. Gnev, srd, obup in malodušje so vse pogosteje označevali njegov obraz in predvsem njegova platna, še posebej takrat, ko so samozvani odličniki slovenske umetnosti njegova dela vztrajno odklanjali in zavračali. Tako ga je ta grenka izkušnja njegove umetniške neprepoznavnosti popolnoma strla.
Zato sploh ni čudno, da je začel verjeti samemu sebi o nesmiselnosti nadaljevanja umetniškega ustvarjanja, kar je uničujoče razjedalo njegovo krhko, občutljivo in tako zelo ranljivo notranjost. Vladimir Lamut se je močno zavedal in globoko občutil, da ustvarja v nekakšni nedorečeni senci slavnega rojaka Božidarja Jakca in da ga je morda tudi zaradi tega takratna umetnostna oligarhija preprosto izpljunila.
VLADIMIR LAMUT JE BIL SOČUTEN IN POKONČEN MOŽ
Lamut pa je bil ves čas svojega kratkega življenja visoko nad ravnjo kritiških sodobnikov. Kljub veliki nadarjenosti in izrazitim talentom je bil predvsem skromen, sicer vase zaprt, vendar nadvse človeško sočuten. Vse boleče in neupravičene kritike in krivice je stoično prenašal. Nikogar ni zaradi tega sovražil, saj je bil globoko prepričan, da uničujoče in razdiralno sovraštvo v umetnosti nima prostora.
Glavni trg
Florjanov trg
Zato je pač moral umreti, da je s svojo smrtjo lahko opozoril nase, da se je lahko ves slovenski umetniško-kritiški svet zazrl vase in se začel skesano spraševati, kaj je bilo sploh narobe s tem Lamutom?! Tako je Vladimir Lamut šele deset let po smrti postal slaven in priznan umetnik, slikar in grafik. Njegove slike, kot so olja na platnih, grafike, akvareli, jedkanice, lesorezi, slike s kredo, ogljem in še in še, niso dosegle svojega umetniškega vrha ob samem nastanku, temveč so zaživele šele ob njegovi smrti.
ZAKLJUČEK
Novo mesto se je Lamutu za storjene krivice njegovega zamolčanja slovenski javnosti oddolžilo s številnimi spominskimi razstavami v Dolenjski galeriji, Dolenjski muzej – oddelek za umetnostno zgodovino pa je poskrbel za primeren odkup in hrambo fonda njegovih grafik. Višek je bil dosežen leta 1987, ko je izšla čudovita monografija Novomeščana, umetnostnega zgodovinarja in kritika, sedaj podpredsednika SAZU, dolgoletnega predsednika Slovenske matice in predsednika Kulturnega društva Severina Šalija, akad. prof. dr. Milčka Komelja,s pomenljivim naslovom »Pot k vrtincem molčanja«!
Sedaj, ko je že minilo 60 let od njegove tragične smrti, pa se zdi, da naš umetnik spet počasi, nezadržno in vztrajno tone v pozabo in zamolčanost. Torej v tisto, kar je Lamuta najbolj bolelo in prizadelo, tisto, proti čemur se je vse življenje popolnoma osamljen krčevito boril in se moral venomer znova dokazovati s svojimi nepozabnimi umetniškimi deli.
Nepričakovano se je v 92. letu starosti izteklo življenje dragocenega dolgoletnega sodelavca Slovenske matice, akademika, zasl. prof. dr.Kajetana Gantarja, klasičnega filologa in prevajalca, znanstvenika in umetnika.
Bil je poglobljen mislec in radoživ človek živahne nature, ki je v sebi nosil antično modrost, presvetljeno s transcendentalno krščansko zazrtostjo v skrivnostno večnost. V osnovi pa je kot izrazit humanist črpal iz celotnega duhovnega izročila, ki napaja evropsko in svetovno kulturo, in bil vse življenje zavzet za vse človeško, a tudi za čudežno lepoto narave, ki jo je vedno na novo odkrival in osvajal. Že zgodaj se je kot izjemen znanstvenik in legitimni naslednik dr. Antona Sovreta nadvse vidno vključil v mednarodno okrožje največjih sodobnih preučevalcev antične kulture in je s svojim prevajalskim delom veličino antike približal tudi najširšim krogom kulturnih Slovencev, da je vse bolj postajala del naše kulturne zavesti. Obogatil nas je s prevodi Homerja, Hezioda, Pindarja, Sapfo, Ajshila, Sofokleja, Evripida, Aristotela, Teofrasta, Teokrita, Plutarha, Prokopija, Plavta, Terencija, Katula, Propercija, Horacija, Ovidija, Psevdo-Longina in je poslovenil iz grščine tudi več svetopisemskih knjig in iz latinščine nekaj srednjeveških besedil.
Za Slovensko matico pa je med drugim prevedel in komentiral Nikomahovo etiko, priredil in komentiral Sovretov prevod Dnevnika cesarja Marka Avrelija in s spremno besedo pojasnil pomen Sovretovih Starih Grkov ter v njenem Glasniku počastil jubileje uglednih matičarjev, Primoža Simonitija in Joža Mahniča.
Stremel je k univerzalnosti in harmoniji, a enako živo so ga vznemirjali tudi najmanjši detajli sveta in vsa dogajanja v njem, nič manj kot največja vprašanja, o katerih je lahko lucidno presojal tako na temelju duhovnih dognanj, ki jih je sprejel iz poznavanja preteklosti, kot iz izkušenj lastnega življenja. Svoja življenjska iskanja, prizadevanja, ljubezni in dosežke je za Slovensko matico, ki jo je štel za osrednjo slovensko kulturno ustanovo in je na njej prevzemal tudi odgovorne funkcije, nazadnje kot član nadzornega sveta, popisal kar v treh zvezkih svoje avtobiografije: Utrinki ugaslih sanj, Zasilni pristanek in Penelopin prt. Vse do zadnjega pa je izrabil tudi sleherno priložnost, da je kot pričevalec pojasnjeval zapleteno slovensko preteklost in se vedno zelo pogumno, neodvisno in odločno javno odzival tudi na najbolj žgoča vprašanja sedanjega časa, ob tem pa je v svoji etičnosti ostajal kot človek vselej strpen in razumevajoč. Svoje dragoceno življenje je preživel do kraja častivredno, do zadnjega strastno predan delu in dosledno zavezan temeljnim humanističnim vrednotam, pri čemer se je ves čas, tudi v najtežjih totalitarnih časih, nadvse pogumno zavzemal za svobodno demokratično družbo in za veljavo slovenskega naroda in jezika.
Prešernov nagrajenec
Posebej pa si je vse življenje, tudi v nadvse nenaklonjenih povojnih razmerah, kot zavzet profesor klasičnih jezikov, ki jih ni nikoli priznaval za mrtve, prizadeval za spoznavanje, ohranjanje in razširjanje antične in vse na njej temelječe kulture na Slovenskem; zato je nazadnje z enakim zadoščenjem, kot ga je hvaležno čutil do svojih profesorskih predhodnikov, med katerimi je zelo rad pripovedoval tudi o Milanu Grošlju, gledal tudi na uspešno delovanje svojih nadarjenih učencev. Bil je redni član in podpredsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti pa tudi redni član Akademije za pospeševanje latinščine v Rimu, dopisni član Propercijeve akademije v Assisiju, redni član Evropske akademije znanosti in umetnosti v Salzburgu in zunanji član Makedonske akademije znanosti in umetnosti, član in predsednik številnih uglednih znanstvenih društev in uredniških odborov ter spoštovan gostujoči predavatelj na različnih tujih univerzah.
V življenju je doživel vrsto priznanj, med njimi Sovretovo nagrado za antologijo in prevod Rimske lirike in za prevod dveh Plavtovih komedij nagrado Prešernovega sklada, za življenjsko delo na znanstvenem in umetniškem področju pa tudi Zoisovo in Prešernovo nagrado in prav te dni še priznanje za zaslužnega člana Slovenske matice. S še večjim veseljem kot vsa tovrstna odlikovanja pa ga je navdajalo spoznanje, da njegovo delo, tako svetovno odmevno znanstveno kot še posebno za slovenske rojake nadvse pomembno prevajalsko in pedagoško, nikakor ni bilo zaman, saj zagotavlja, da bo antično duhovno bogastvo, ki nam ga posredujejo njegovi nekdanji študentje kot mojstrovi nadaljevalci, še naprej ostajalo vtkano v našo kulturno zavest in bogatilo našega duha.
Bil je hkrati antični in sodobni Slovenec in svetovljan, svojemu delu tako neznansko predan, da je občutil vsako dejavnost, ki ni bila posvečena antiki, tudi pisanje avtobiografije, celo kot greh. A vse njegovo delovanje, tako grešno kot negrešno, se je izlivalo v poslanstvo, ki mu je bilo dano z njegovimi izjemnimi talenti, odličnim spominom in velikim občutkom odgovornosti. Njegovo delo na številnih področjih je z mogočnim glavnim raziskovalno-ustvarjalnim tokom in vsemi očarljivimi poganjki že proniknilo v zavest in podzavest naših številnih generacij in že zato je pomen njegovega življenja, ki ga v resnici še nikakor ni mogoče izmeriti, neizrekljiv.
Svojega odličnega in dragega sodelavca bomo na Slovenski matici zelo pogrešali in ga bomo ohranili v trajni duhovni navzočnosti.
Slava njegovemu spominu! Akad. prof. dr. Milček Komelj
V soboto, 23. aprila 2022, na dan, ko bi slikar, grafik in ilustrator Ive Šubic (1922–1989) praznoval svoj 100. jubilej, so v Loškem muzeju v Škofji Loki odprli razstavo njegovih del. V sklopu prireditev ob 100-letnici rojstva Ive Šubica je Kulturno društvo Ivana Tavčarja Poljane nad Škofjo Loko isti dan na Loškem odru v Škofji Loki uprizorilo predstavo avtorja Andreja Šubica Medrug Polanci. Ive Šubic se jerodil v Hotovlji pri Poljanah nad Škofjo Loko, živel in slikal pa je v Škofji Loki.
Šubičev mozaik v Dražgošah
Leta 1940 se je vpisal na Akademijo za likovno umetnost v Zagrebu, leta 1941 pa je odšel v partizane. Bil je borec Cankarjevega bataljona in Tomšičeve brigade, kasneje pa ilustrator in vodja grafičnega oddelka Centralne tehnike. Njegovo najpomembnejše delo je mozaik dražgoške bitke na spomeniku v Dražgošah.
Po drugi svetovni vojni je nadaljeval študij slikarstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pri profesorjih Gojmirju Antonu Kosu in Božidarju Jakcu. Diplomiral je leta 1948, dve leti pozneje je zaključil specialko za slikarstvo pri profesorju Gabrijelu Stupici. Šubic je najpomembnejši slovenski avtor del s tematiko NOB, ugotavljajo poznavalci, sicer pa imajo v njegovem slikarstvu vidno mesto tudi motivi iz kmečkega življenja.
Ive Šubic, kmečko življenje
Slikal je v olju in temperi, ukvarjal se je tudi z grafiko, knjižno ilustracijo in zidnim slikarstvom. Motive je iskal v rodni Poljanski dolini, kamor se je vračal vse svoje življenje. Dolina, njeni prebivalci, predvsem pa kulturna tradicija so ključni razlogi, zaradi katerih se je odločil svoje umetniško ustvarjanje razvijati v domačem prostoru. Šubic je tudi avtor več mozaikov, denimo mozaika v veži palače Parlamenta v Ljubljani.
Njegova zgodnja dela so obarvana z realizmom, medtem ko se je v kasnejših obdobjih bolj posvetil kubizmu,ekspresionizmu, na koncu pa tudi primitivizmu. Leta 1968 je za razstavljena slikarska dela v galeriji Škofjeloškega muzeja (1967) prejel nagrado Prešernovega sklada. Leta 1979 pa je za likovne stvaritve prejel še Prešernovo nagrado.
V starosti 95 let je 25. aprila 2022 umrl eden najbolj plodovitih slovenskih slikarjev France Slana (1926 – 2022). Najpogosteje je ustvarjal v olju in akvarelu, ukvarjal pa se je tudi z grafiko, poslikano keramiko in tapiserijami. Leta 1964 je prejel nagrado Prešernovega skladaza ciklus umetniških stvaritev z motiviko po potresu porušenega Skopja. Bil je slikar klasičnih tem, saj je vseskozi ostal zvest krajini, figuraliki in tihožitju. Prvič je samostojno razstavljal v ljubljanski Mali galeriji leta 1953, sledilo je več kot 150 samostojnih razstav doma in po svetu. Leta 2013 je v samozaložbi izdal obsežno monografijo s spremnim besedilom akad. prof. dr. Milčka Komelja.
France Slana se je rodil 26. oktobra 1926 v Bodislavcih pri Mali Nedelji v Prekmurju. Začetek mladosti je preživel v Splitu, a se je z družino na začetku drugega leta preselil v Ljubljano ter v slovenski prestolnici nadaljeval šolanje. Po končani gimnaziji se je vpisal na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je študiral slikarstvo pri profesorju Gabrijelu Stupici. Diplomiral je leta 1949.
Slana je bil slikar klasičnih tem, saj je vseskozi ostajal zvest krajini, figuraliki in tihožitju. Pogosto je upodabljal etnološko navdahnjene motive, kot so kozolci, skednji, mlini, vinske kleti, notranjščine starih gostiln in podstrešnih sob. Prav tako je dobro znan po svojih šopkih, petelinih, mačkah, ribah. Pogledi na mestne ulice, osamljene kmečke domačije, krajinske izseke, mline, ribiške čolne, cvetne šopke, človeške in živalske like predstavljajo raznovrstnost njegovega likovnega zanimanja.
Rad je slikal utrinke iz vsakdanjega življenja preprostega človeka in značilnosti njegovega avtentičnega okolja predstavil v različnih razpoloženjih, od poetičnega, prežetega z nostalgijo, do učinkovite ekspresivnosti, opisane z avtorsko zlahka prepoznavno stilizacijo. Zato pogledi na mestne ulice, osamljene kmečke domačije, krajinske izseke, mline, ribiške čolne, cvetne šopke, človeške in živalske like predstavljajo raznovrstnost njegovega likovnega zanimanja.
Umetnik je v svojih slikarskih delih že zgodaj vključeval risarske prvine. Ustvarjalna radovednost ga je vodila tudi v bližino abstrakcije, čeprav njene meje ni nikoli prestopil.Njegovi akvareli ponujajo občutje lahkotne igrivosti prozornih barvnih prelivanj. Olja, ki omogočajo premišljeno tehtanje odločitev pa tudi njihovo korigiranje, razkrivajo širok spekter avtorjevih hotenj.
Fotografije so s spleta.
Vira: Dnevnik in STA
Zbral in uredil: Franci Koncilija
Spletna stran Kulturnega društva Severina Šalija Novo mesto. Urednik: Franci Koncilija.
