Arhivi Kategorije: Spominjamo se

Internetno spominsko obeležje

S tem internetnim
spominskim obeležjem
se zahvaljujemo tistim Novomeščanom,
ki so leta 1745 imeli vizijo in pogum,
da so cesarici Mariji Tereziji
predlagali,
da bi v Novem mestu imeli gimnazijo.

Cesarica Marija Terezija
je 8. avgusta 1746 podpisala listino,
s katero je dala novomeški gimnaziji
pravico javnosti –
prvi v habsburški monarhiji.

Hvaležni Novomeščani

Objavljeno 7. aprila ob občinskem prazniku Novega mesta  v evropskem letu kulturne dediščine 2018. Na ta dan je vojvoda Rudolf IV. Habsburški leta 1365 Novemu mestu podelil mestne pravice.

Odbor za promocijo kulturne dediščine Novega mesta

Ivan Vrhovec o ustanovitvi gimnazije v Novem mestu (preberi)

RAZMIŠLJANJE OB 150-LETNICI ROJSTVA ARHITEKTA JOŽETA PLEČNIKA (1872–2022)

Letošnje leto je vlada RS ob 150. obletnici rojstva arhitekta Jožeta Plečnika razglasila za Plečnikovo leto. V spomin na ta jubilej je bilo na arhitektov rojstni dan v nedeljo, 23. januarja v Ljubljani odprtih kar nekaj razstav. V Plečnikovi hiši je bil dan odprtih vrat in odprtje razstave Plečnik in pika, v Mestnem muzeju so odprli razstavo, ki osvetljuje Plečnikov ustvarjalni opus, ter številne njegove ideje in tehnike, ki jih je uporabljal kot vsestranski umetnik. V Narodnem muzeju bo razstava o odlikovanjih na Slovenskem, v Cukrarni pa o umetnicah, ki delujejo v slovenskem prostoru od leta 1990 dalje. 

Evropsko prepoznaven slovenski rodoljub Jože Plečnik je bil drzen, ognjevit in izjemen arhitekt. Svojim študentom je na predavanjih rad predstavljal, kakšen mora biti arhitekt. Govoril je: » S pomočjo filozofije si arhitekt ustvari plemenito mišljenje, da ni prevzeten, ampak uslužen, pravičen ter pošten, in kar je najvažnejše, da ni pohlepen po zaslužku: nobeno delo namreč ne uspeva brez vestnosti in neomadeževanega značaja!« 

Ob umetnikovem jubileju je založba Beletrina ponatisnila monografijo Arhitekt Jože Plečnik v Italiji, 1898-1899, ki jo je že pred 55 leti izdal dr. France Stele, zdaj pa jo bogati še študija dr. Petra Krečiča. Po večletnih prizadevanjih so lani na Unescov seznam svetovne naravne in kulturne dediščine vpisali tudi Plečnikovo Ljubljano: Tromostovje, NUK, preurejen Kongresni trg s parkom Zvezda, restavriran Rimski zid, Žale, cerkvi na Barju in v Šiški… 

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\150-LET ROJSTVA ARHITEKTA JOŽETA PLEČNIKA\F010356-plecnik_mihael_ljubljana_miran_kambic-photo-s.jpg

Plečnikova cerkev na Barju

V kratkem obdobju med obema svetovnima vojnama in tudi po njej do svoje smrti leta 1957 je Jože Plečnik temeljito preoblikoval Ljubljano iz obrobnega mesta v simbolno narodno prestolnico, upoštevajoč potrebe njenih prebivalcev, so zapisali v vladnem sporočilu za javnost po seji 23. Decembra 2021, na kateri so razglasili Plečnikovo leto.

Plečnikovo delo zunaj Ljubljane pa je bilo posvečeno pretežno cerkveni arhitekturi, vključno s kapelicami v Kranju, Celju, Kočevju, Kamniku in drugod na podeželju. Pomembno je, da so Plečnikovi učenci nadaljevali arhitektovo delo in prispevali k temu, da njegov značilni arhitekturni izraz ni v celoti utonil v pozabo spričo povojne socrealistične in funkcionalistične preobrazbe prostora, so še zapisali na ministrstvu za kulturo. Na ministrstvu za kulturo so še spomnili na nedavni vpis izbranih Plečnikovih del v Ljubljani na Unescov seznam svetovne dediščine. To je visoko mednarodno priznanje za varovanje in vrednotenje arhitekturne dediščine, ki je pomembna za vse človeštvo, hkrati pa tudi zaveza za njeno skrbnejše varovanje in vključevanje v sodobno življenje. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\150-LET ROJSTVA ARHITEKTA JOŽETA PLEČNIKA\plecnik-fish-market-750x534.jpeg
C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\150-LET ROJSTVA ARHITEKTA JOŽETA PLEČNIKA\veliki_slovenci_tromostovje.jpg

ZAKLJUČEK

Dogodki v zvezi s Plečnikovim letom bodo v Ljubljani potekali vse leto 2022. V Mestni knjižnici Ljubljana bodo februarja začeli s serijo dogodkov predstavljati izjemni arhitektov pomen za Ljubljano, fotografsko razstavo ob Plečnikovem letu pa pripravljajo tudi na Ljubljanskem gradu. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\150-LET ROJSTVA ARHITEKTA JOŽETA PLEČNIKA\NUK_1-1024x576.jpg
C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\150-LET ROJSTVA ARHITEKTA JOŽETA PLEČNIKA\t0_0.jpg

Fotografije bodo predstavljale prostor pred Plečnikovim posegom, potek gradnje objektov in njihovo vlogo v urbanem prostoru. Vrhunec fotografskih razstav pa bo 4. maja 2022 v Cankarjevem domu, kjer bodo v Mali galeriji odprli razstavo fotografij Plečnikove Ljubljane. Plečnikov arhitekturni opus pa bodo predstavili na veliki razstavi Plečnikovega leta sredi junija 2022 v Mestnem muzeju Ljubljana. Mestna občina Ljubljana pa je ob obletnici arhitektovega rojstva obnovila napis na Plečnikovem grobu, kjer so v nedeljo, 23. januarja 2022 ob 11. uri položili venec. 

V nedeljo bo v Plečnikovi hiši dan odprtih vrat.

Plečnikova hiša

Fotografije so s spleta.

Viri: Delo, Večer, Primorske novice, Dnevnik

Zbral in uredil: Franci Koncilija

IN MEMORIAM AKAD. PROF. DR. BORIS PATERNU (1926–2021)

Umrl je akademik Boris Paternu

Akad. prof. dr. Boris Paternu

V Trstu je 26. novembra 2021 v 96. letu umrl slovenski literarni zgodovinar akademik prof. dr. Boris Paternu, kjer je zadnja leta živel med Ljubljano in Opčinami nad Trstom. Glavno področje njegovega znanstvenega dela je bila slovenska književnost 18., 19. in 20. stoletja. Veliko se je ukvarjal s poezijo Franceta Prešerna in jo predstavil tudi v italijanskem prostoru.

Paternu se je rodil v Predgradu pri Črnomlju. Pri 15 letih se je s starši preselil v Kranj, kjer je leta 1946 maturiral. Kot gimnazijec je deloval v NOB. Leta 1951 pa je diplomiral na oddelku za slavistiko ljubljanske Filozofske fakultete. Kot asistent je leta 1960 doktoriral iz literarnih znanosti, leta 1966 postal izredni, leta 1972 še redni profesor za zgodovino slovenske književnosti. Upokojil se je leta 1994, ko mu je univerza podelila naziv zaslužnega profesorja. Leta 1979 je bil izvoljen za dopisnega, leta 1985 pa za rednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU). Leta 1996 je postal ambasador Republike Slovenije v znanosti.

Opravljal je številne strokovno-organizacijske naloge, med drugim je od leta 1978 organiziral simpozije Obdobja v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi. Bil je tudi sourednik Slavistične revije, član glavnega uredniškega odbora Enciklopedije Slovenija, urednik Obdobij ter član uredniškega odbora nove izdaje Brižinskih spomenikov.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\SEBASTIJAN KRELJ\IN MEMORIAM - BORIS PATERNU\FOTKA - 2.jpg

Najprej se je ukvarjal s pripovedništvom 19. stoletja in začetki literarne kritike. Bil je organizator skupinskega dela Slovenska književnost 1945-1965 I, II s Francem Zadravcem, Matjažem Kmeclom, Helgo Glušič in Jožetom Koruzo. Realiziral je večletni projekt raziskav s študenti Slovensko pesništvo upora 1941-1945 v štirih knjigah. Del besedil je izšel v prevodih tudi v Nemčiji, Franciji in Italiji. Temeljno problemsko pozornost je usmerjal k nastajanju literature kot osamosvajajoče se umetnosti, z estetsko funkcijo kot bistveno, v posebnih, močno zavrtih pogojih družbene in duhovne zgodovine Slovencev.

Razprave in študije je objavljal v strokovnih glasilih po številnih evropskih državah, v Rusiji, ZDA in Avstraliji. Predaval je na 13 evropskih univerzah. 

Fotografije so s spleta

Vir: Večer, Dnevnik, STA

Zbral in uredil: Franci Koncilija

IN MEMORIAM PROF. DR. FRANC CVELBAR (1932–2021)

V petek, 26. novembra 2021, je v 90. letu starosti v Ljubljani umrl atomski fizik prof. dr. Franc Cvelbar, član Kulturnega društva Severina Šalija, prvi častni občan občine Šmarješke Toplice (2008), častni član Društva matematikov, fizikov in astronomov Slovenije, pobudnik in predsednik šmarješkega domoznanstvenega društva, ter predsednik društva Slovenskih izobražencev.

Napisal je več znanstvenih člankov z rojakom dr. Stankom Grando pa sta izdala obsežen zgodovinski zbornik Šmarjeta in Bela Cerkev (2007).  Prejel je Prešernovo in Kidričevo nagrado. Po upokojitvi pa je veliko prevajal in pisal članke s področja domoznanstva, etike in religije.

Nekje je zapisal:

»Vrednotam bi morali posvečati posebno skrb, saj se je v naši družbi kot rakasta rana razširila miselnost, da so vrednote nepotrebne in da navsezadnje ne vemo, kaj je prav in kaj narobe. Brez vrednot ni prave demokracije!«. 

Prof. dr. Franc Cvelbar

Prof. dr. Franc Cvelbar pa je zaslužen še za eno plemenito dejanje. Kot domoljub je odkril Drinske mučenke,ki so na začetku druge svetovne vojne živele na Palah v samostanu Hčera božje ljubezni v Sarajevu, skupaj s hišnim duhovnikom, pisateljem Ksaverjem Meškom med katerimi sta bili tudi dve Slovenki: s. Krizina Bojanc (1885 – 1941) iz sosednje vasi Zbure in s. Marija Antonija Fabjan (1907 – 1941) iz Malega Lipja v Suhi krajini. Četniki so jih odgnali v Goražde, kjer so jih hoteli 15. decembra 1941 posiliti. Sestre so poskakale skozi okno, kjer so jih četniki ranjene pobili in zmetali v reko Drino. Slovesna razglasitev pobitih sester za blažene je bila 24. septembra 2011 v Sarajevu.

Prof. dr. Franc Cvelbar je bil zvesti član KDSŠ, zaveden Slovenec in velik domoljub! Naj počiva v miru.

Fotografije so s spleta.

Vir: Ognjišče, Družina in Dolenjski list.

Zbral in uredil: Franci Koncilija

25. NOVEMBER JE MEDNARODNI DAN BOJA PROTI NASILJU NAD ŽENSKAMI!

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\25. NOVEMBRA - MEDNARODNI DAN NASILJA NAD ŽENSKAMI\NASILJE NAD ŽENSKAMI\NASILJE NAD ŽENSKAMI - 3.jpg

UVOD

Generalna skupščina Združenih narodov je decembra leta 1999 razglasila 25. november za Mednarodni dan boja proti nasilju nad ženskami. Nad nasiljem nad ženskami v Sloveniji bedi in ga spremlja humanitarna organizacija Beli obroč Slovenije in Ministrstvo za notranje zadeve, oziroma policija.   

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\25. NOVEMBRA - MEDNARODNI DAN NASILJA NAD ŽENSKAMI\NASILJE NAD ŽENSKAMI\NASILJE NAD ŽENSKAMI - 2.jpg
C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\25. NOVEMBRA - MEDNARODNI DAN NASILJA NAD ŽENSKAMI\NASILJE NAD ŽENSKAMI\NASILJE NAD ŽENSKAMI - 1.jpg

NASILJE NAD ŽENSKAMI STALNO NARAŠČA

Nasilje nad ženskami je ena od najbolj razširjenih in skritih oblik kršitev človekovih pravic. Temelji na neenakovrednih družbenih odnosih med spoloma, izvira iz neenakomerne porazdelitve zasebne in družbene moči med spoloma, iz kulturnega okolja in sistema vzgoje. Nasilno vedenje je največkrat naučeno in se prenaša iz generacije v generacijo. Ženske v različnih obdobjih svojega življenja pogosto doživljajo različne vrste nasilja. Najpogostejše so: žaljivke, zmerjanje, vpitje, grožnje, klofutanje, pretepanje, brcanje, lasanje, posilstvo, ekonomsko in psihično nasilje. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\25. NOVEMBRA - MEDNARODNI DAN NASILJA NAD ŽENSKAMI\FOTKA -.jpg

Najbolj razširjena oblika nasilja nad ženskami je psihično nasilje, ki je vedno tudi spremljevalec fizičnega in spolnega nasilja. Psihično nasilje v partnerskem odnosu se po navadi začne s posesivnostjo in nadzorom, ki se kažeta skozi manipulacijo in prevračanje dejstev. Fizično nasilje praviloma postaja vedno pogostejše in ima vedno hujše oblike. Ženske v začetku odnosa nasilja s strani partnerja večinoma sploh ne prepoznajo, saj je to praviloma skrito in zavito v psihične in čustvene manipulacije. Šele s časom, dejanja postopoma prerastejo v fizično nasilje. 

Povsem napačno pa je prepričanje, da so povzročitelji nasilja nenormalni moški, perverzneži, duševni bolniki itd… Napačno je tudi prepričanje, da povzročitelje lahko prepoznamo po nekih zunanjih lastnostih, da so marginalci, ki izhajajo iz nižjih slojev družbe, da je nasilje po pravilih povezano z uživanjem alkohola ali drog, revščino, stopnjo izobrazbe, nacionalnostjo in drugim.

MEDNARODNI DAN BOJA PROTI NASILJU NAD ŽENSKAMI - pivka.si

Nasprotno, nasilje v družinah lahko povzročajo tudi tisti moški, ki  po navadi v javnosti ne kažejo nobenih očitnih zunanjih znakov ali vedenjskih motenj, ki v družbi veljajo za zelo uglajene, mirne ljudi in so navzven dobri možje in očetje…  

Vir in fotografije so s spleta.

Zbral in uredil: Franci  Koncilija

Življenje nam nadeva maske

Bilo je leta 1948, ko je mlada mati v majhni vasi Štrit rojevala svojo tretjo hči. Oče je hitel po vaško babico, ki je živela na drugem koncu vasi. S svojo veliko usnjeno torbo, v kateri je imela porodniške pripomočke, se je takoj odpravila na pot. Ko je prišla k materi, je iz torbe potegnila belo prekuhano in zlikano trikotno ruto in si jo nadela čez nos in usta. Rodila se je tretja hči, ki je najprej zagledala obraz obilne ženske, ki je bil prekrit z masko iz bele lanene tkanine.

Marinka Marija Miklič

Oče je konec tedna, navadno ob večerih nosil žito v mlin, kot petletno dekletce sem stopicala za njim. V mlinu naju je sprejel prijazen, bolj majhen možic, ves bel od moke, čez nos in usta je imel zavezano trikotno žensko ruto, »da ne gre toliko moke vame«, je rekel. Zunaj pred mlinom si je na stari klopi snel svojo mlinarsko masko in poklepetal z očetom.

Bližal se je pust, v šoli smo izdelovali maske: iz papirja, take samo za čez oči, pa iz lepenke in škroba bolj zaresne maske, pa iz koruznih laskov brke, ki so prav zares spremenili obraz. Koliko smeha, ko smo si te domače pustne maske nadeli na obraz in se podali po vasi od hiše do hiše, preganjali zimo in klicali toplo pomlad! 

Pustne maske

Nagrajeni smo bili s krofi, miškami, suhim sadjem in bolj poredko z denarjem. Najlepše pustne maske so v šoli nagradili.  

Leta 1961 smo po vsej Sloveniji opazovali popoln sončev mrk, rekli so, da bo naslednji pri nas viden šele leta 2081. Pri tehničnem pouku smo s svečami dimili koščke stekla, za katerega nam je učitelj rekel, da moramo zavarovati oči, da je to maska za oči, skozi katero smo potem naslednje jutro smeli opazovati sončev mrk. 

V naši vasi je imel sosed na obronku gozda čebele. Ko je akacija odcvetela, si je doma nadel čebelarsko opremo in šel mimo naše hiše »točit med«. Varovala ga je čebelarska maska, za katero se je hvalil, da je štiri slojna, čebele ga niso popikale, natočil je med, ga kozarec, včasih dva, podaril tudi nam.

Zaščitne maske čebelarjev

Odšla sem v mesto, v dijaškem domu smo si v tistih najstniških letih posojale maskaro za oči, rekle smo le: »Posodi mi masko za oči.«Ta je bila takrat pravzaprav pravo bogastvo. Naše mlade oči so sijale, a bolj je bil v njih viden lesk mladosti kot lesk od maskare poudarjenih oči.  

Ustvarila sem si družino in življenje je postalo resno. Ko smo gradili hišo, nam je skozi  zatemnjeno masko, ki je spominjala na tisto za opazovanje sončevega mrka, varilec naredil ograjo na balkonu in dodal, da je varilska maska pač obvezna pri njegovem delu. 

Varilska in potapljaška maska

Šli smo na morje, v trgovini nabavili podvodne maske, ki so omogočale gledanje pod vodo in kasneje še potapljaške maske, s katerimi smo oprezali po morskem dnu za rakovicami in drugimi morskimi trofejami.

Kot vsi Dolenjci, smo tudi mi imeli vinograd in vinsko klet. A dobrega cvička se ne da pridelati brez škropljenja. Poleg škropilnice je bila v omari s škropivi vedno tudi vrečka z zaščitnimi vinogradniškimi maskami, bile so pravilno oblikovane in so zaščitile usta in nos, tudi ko je bilo treba z vrtno kosilnico pokositi travo okoli hiše. Vinograda nimamo več, nekaj tistih mask je ostalo v omari.   

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\1 - ŽIVLJENJE NAM NADEVA MASKE - MARINKA\ŠKROPLJENJE.jpg

Nabirale so se skrbi, ob njih so kar tako med prsti spolzela leta, obraz se je posipal z gubami, staranja pač ni bilo mogoče ustaviti. Povprašala sem strica Googla, ponudil mi je cele strani nasvetov, kako je treba uporabljati vse sortne maske za obraz, ki naj bi me pomladile. Bilo je nešteto receptov za razne domače čistilne in hranilne maske, maske proti gubam, maske proti utrujenostiIn seveda le trikrat na teden si je treba zvečer na obraz nanesti beljak, olivno olje, med, mandeljne, krompir, kvas, banane, mleko, limone, jogurt, kamilice, kumare, skuto, celo glino. Oglasi so bili tako prepričljivo napisani, kot da so v resnici izumili mlin, ki iz starih ljudi dela mlade. Vsega, kar je napisano, pa v teh letih vendarle ne verjamem!

Moj pokojni svak je delal v farmacevtski industriji v oddelku za izdelovanje tablet. Za nekakšnim mešalnim strojem si je vsako jutro oblekel bel kombinezon in čez obraz nadel belo tabletno masko, kot jo je imenoval. Po upokojitvi je hudo zbolel, govorili so, da kemoterapija ni prijela zato, ker je trideset let vdihaval medikamente, ki so se prašili po proizvodnji.  

Maski za obraz in oči

Pred desetletji so nekateri strehe prekrivali s cenenimi salonitkami, zdaj se je moj sosed odločil, da jih bo zamenjal z opečno kritino. Prišli so delavci, se v garaži preoblekli v kombinezone in si nadeli na glavo nekakšne skafandre, ki so jim rekli salonitne maske. Pred desetletji, ko so nameščali salonitne plošče, ni nihče nosil mask. Pravijo, da tudi delavci v Anhovem ne, nihče jim takrat ni povedal o škodljivosti azbesta.

Gasilska in vojaška maska

Pri nekaterih poklicih je maska pač obvezna. Le kako bi se naši pogumni gasilci spopadali z ognjem brez negorljivih gasilskih mask, ki jim zaščitijo obraz pred vročino, opeklinami, dimom in pepelom? Obvezne so tudi vojaške maske, s katerimi se vojaki zlijejo z okolico in postanejo neopazni. Hokeja ni mogoče igrati brez hokejske maske in sabljaška maska spada v opremo vsakega športnika, ki se ukvarja s sabljanjem. 

Sabljaška in hokejska maska

Maske imajo tudi igralci na odru, nosijo jih dimnikarji, v Rdeči kapici si jo nadene volk, v Ostržku lisica, v pravljicah razbojniki in rablji, pri nas pa ptujski kurenti in cerkniške coprnice. Iz zgodovine so maske huzarjev simbol poguma, a tudi popivanja, veseljačenja, bahavosti in brezbrižnosti do lastnega življenja. Zgodovina še vedno hrani tudi druge skrivnosti: Iz 17. stoletja vemo za Moža z železno masko, ki jo je moral po ukazu francoskega kralja Ludvika XIV nositi vse življenje. Skrivnostni moški, katerega identiteta še vedno ni jasna, jo je nosil vse do svoje smrti, skupaj 34 let. 

V srednjem veku, v času kuge, so si zdravniki in ranocelniki nadeli kljunaste maske, nosili so jih tudi plemiči in premožni meščani, ki so verjeli, da jih bodo obvarovale črne smrti. Napolnjene so bile s kisom in drugimi dišavami in so preprečevale tudi smrad po razpadajočih truplih. To je najstrašnejša maska v zgodovini, ki širjenja črne smrti ni preprečila.

Kljunasta maska
Viteška maska

Maska prekrije marsikaj, zato si z njimi ljudje že od nekdaj spreminjajo obraze, da zakrijejo resnico, da se prikazujejo v lepši luči. Z leti sem se naučila v priliznjeni obrazni maski prepoznati zahrbtnost in takemu bi jo z veseljem strgala, da bi se pokazalo pravo bistvo njegovega dvoličnega značaja.

Prebrala sem, da sta v letu 2021 najpogosteje uporabljeni in izgovorjeni besedi covid  in maska. Na začetku pandemije se je na ekranu pojavila mršava ženščina, ki nam je v imenu institucije, ki naj bi bila usposobljena za boj proti covidu, predlagala, naj kašljamo v robček, ki naj ga takoj zavržemo; če robčka nimamo, pa naj kašljamo in kihamo v rokav. Si morete misliti, s kakšnimi rokavi bi šli domov delavci po osmih urah? In robčke je bilo treba zavreči, z rokavi smo pa potem lahko šli še v trgovino, v vrtec po otroke … Še dobro, da nam niso predlagali namestitve pljuvalnikov pred in po trgovinah. So pa predlagali papirnate maske, narejene iz kuhinjskih prtičkov. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\1 - ŽIVLJENJE NAM NADEVA MASKE - MARINKA\FOTKA - 19.jpg

Zaščitna maska proti covidu

Potem se je na ekranu začela pojavljala druga oseba, ki je z gromkim  glasom in stasom dajala vsaki dve minuti drugačna navodila glede mask: enkrat naj jih nosimo v trgovinah, drugič le pred trgovino, potem tudi na sprehodu; potem so bile enkrat obvezne za v vrtec in šolo, potem drugič spet ne; enkrat na meter razdalje, drugič na dva metra. V trgovino po kruh smo upokojenci z masko lahko šli le dopoldne,  popoldne pa nismo smeli več, kot da maske ščitijo le dopoldne, popoldne pa ne več … Toliko nebuloz, da jim ni bilo mogoče slediti. 

A mask takrat ni bilo mogoče kupiti, zapeljala sem se v našo vinsko klet in iz tiste omare vzela vinogradniške, bilo jih je za vso družino za nekaj časa dovolj. Spremljali smo nabavo mask, se mučili z vprašanji, koliko stanejo, kdo jih je ukradel, kdo je zaslužil več, katere so boljše. Na kavču smo postali instant internetski strokovnjaki za maske. Zdaj jih je v trgovinah dovolj, še vedno pa ne vemo prav zagotovo, kje in kdaj jih moramo nositi.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\DVORSKI ŽELEZARJI\65917356.jpg

Cepljenje z maskami

Sama protikoronsko masko redno nosim, kadarkoli in kamorkoli grem; nosim jo tudi pred hišo, ko pozvoni poštar ali ko nesem smeti na konec ulice. Sicer ne verjamem, da me maska lahko obvaruje nalezljive bolezni, tudi mojega svaka maska ni obvarovala, a nosim jo kljub temu. Covidna maska je postala del moje garderobe in če je vsaj malo učinkovita, če obvaruje le eno samo življenje, če prepreči eno samo bolezen, potem jo bom nosila, če bo treba, tudi do konca.

A nekega dne, ko me bo mavrica na koncu tunela vabila, da prestopim na drugo stran, takrat ne želim biti zakrita z masko, takrat ne želim gledati drugih ljudi v skafandrih in maskah, takrat bi rada zrla v oči mojih dragih.

Fotografije so s spleta.

Zbral in uredil: Franci Koncilija

Avtorica prispevka: Marinka Marija Miklič, Novo mesto, 3. 11. 2021

Ob prvem novembru, dnevu spomina na mrtve …

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\11 - DAN MRTVIH - REZKA POVŠE\SREBRNIČE.jpg

Mestno pokopališče v Srebrničah

Rojstvo in smrt sta spremljevalca naših življenj. Izgube so stalnica našega bivanja. S smrtjo se prej ali slej sreča vsakdo, nikomur ni prizaneseno. Želeli bi, da bi se z njo srečali čim kasneje, da tisti, ki jih imamo radi, ne bi prezgodaj odšli. Niti pogovarjati se ne želimo o smrti. Morda zato, ker se ne znamo. Vsi le vemo, da smrt enkrat zagotovo pride. Kadar pride, žalujemo za vsemi zamujenimi priložnostmi, ko pokojnikom nismo izrekli dovolj besed naklonjenosti in ljubezni. Slej in prej se pogosto vsi vračamo k tem težkim čustvom.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\11 - DAN MRTVIH - REZKA POVŠE\LOČNA.jpg
C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\11 - DAN MRTVIH - REZKA POVŠE\ŠMIHEL.jpg

Pokopališče v Ločni                                Pokopališče v Šmihelu

Ko ostane samo še pepel, je prepozno obžalovati in objokovati. Prepozno je pretirano krasiti grobove in nanje polagati bogate ikebane. Tisti, ki so jim namenjene, nam naj ostajajo v spominih in prav je, da v zgodbah in pesmih živijo naprej vsak dan, ne samo tedaj, ko je na koledarju njim v spomin namenjen praznik. Pretresljivo pesem o izgubi matere je napisal Severin Šali.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\11 - DAN MRTVIH - REZKA POVŠE\RAZKA POVŠE - FOTKA.jpg

Zapisala: Rezka Povše

Severin Šali

Na materinem grobu

Glej, danes sem tu, kjer se mirno spi

in kjer objem cvetov tvoj križ prepleta.

Ni klesal zlatih črk udarec dleta,

zbledel napis o tebi govori.

Tako bi rad pogledal ti v oči,

roke pobožal tvoje ovenele,                                    

poljubil te na ustne onemele,

a je med nama smrt in kup prsti.

Ni več mogoče zbližanje teles,

kar večnost razgrnila je zastore,

beseda tvoja k meni več ne more:

zašepetaj v vrhove jo cipres,

nasmej se roži, o ptičkah mi zapoj

in me poljubi v zlatem žarku sonca. 

Vezi med nama nikdar ne bo konca,

saj nosim v sebi tvojo kri s seboj.

NA 56. FESTIVALU BORŠTNIKOVO SREČANJE 2021 JE BORŠTNIKOV PRSTAN PREJELA IGRALKA JETTE OSTAN VEJRUP

Slovenski osrednji gledališki festival –Borštnikovo 56. srečanje v Mariboru – je trajal od 14. do 27. junija 2021, na njem pa so predstavili pester nabor domačih in tujih predstav ter številne spremljajoče  dogodke.

Borštnikov prstan

Borštnikov prstan, najvišje slovensko gledališko nagrado, pa si je na zaključni slovesnosti nadela vrhunska dramska igralka danskega rodu, Jette Ostan Vejrup.Nova edicija festivala je sestavljena iz dela lani nerealiziranega programa in številnih novosti, najpomembnejši pa je premik festivala v pomladno-poletni čas.

UVOD

Letošnji festival je tako prvič potekal v novem terminu pozno spomladi, kar je sicer v Evropi ustaljena festivalska praksa, omenjeni termin pa bo obveljal tudi v prihodnje. »Zdi se mi, da je ta termin zelo pomemben, da se bo v tem času v mestu čim več dogajalo. Pomembno je tudi za slovenska in tuja gledališča, saj ta lahko ob koncu sezone pridejo v Maribor, ko so predstave v odlični formi. Program je zelo dobro pripravljen, kljub turbulentnemu času epidemije. Želim si ponovno publike v gledališču in upam, da bodo Mariborčani tudi ta termin sprejeli za svojega,«je uvodoma dejal Danilo Roškerdirektor SNG Maribor.

Vodstvo festivala

Letošnja dobitnica Borštnikovega prstana je Jette Ostan Vejrup, danska igralka, ki od leta 1989 živi in ustvarja v Sloveniji. Od leta 2004 je stalna članica Mestnega gledališča ljubljanskega, s katerim bo tudi nastopila v tekmovalnem programu v predstavi Sedem dni. S svojim prodorom v slovenski gledališki prostor je igralka, ki se po lastnih besedah še vedno uči slovenski jezik,osvojila odre slovenskega gledališča in nedvomno razširila njegove meje.

JetteVejrup

PESTER SPREMLJEVALNI PROGRAM

Festival negotovim časom navkljub ohranja tudi mednarodno razsežnost, saj so se ga udeležili številni gostje iz tujine, med njimi skupina Eastman mednarodno uveljavljenega režiserja in koreografa Sidija Larbija Cherkaouija, čigar gledališka predstava Nomad je pospremila slavnostno odprtje festivala v petek, 18. junija, ob 20.00 uri v Veliki dvorani SNG Maribor. Ob tekmovalnem programu bosta na sporedu tudi spremljevalni in dopolnilni program, ki sta sestavljena iz delno nerealiziranega lanskega programa, delno pa sta povsem na novo zasnovana.

ZAKLJUČEK

»V spremljevalnem programu se bo zvrstilo kar osem tujih gledaliških predstav, gostimo več okroglih in panelnih diskusij z mednarodno udeležbo ter niz zanimivih glasbenih dogodkov. Strokovni program že tradicionalno pripravljamo v sodelovanju s številnimi partnerji in soorganizatorji,« je pojasnil Aleš Novak, umetniški direktor festivala.

Festival nadaljuje prizadevanja za vzgojo novih občinstev ter vključenost študentov, čemur sta namenjena sklopa Mlado in Študentsko gledališče.

Fotografije so s spleta.

Vir: Večer

Zbral in uredil: Franci Koncilija

SLOVITI MEHIŠKI SLIKARKI FRIDI KAHLO (1907–1954) JE POZIRALA SLOVENSKA PLESALKA DEŠA PODGORŠEK (1899–1980).

Harriet Whitney Frishmuth je nemara najpomembnejša ameriška kiparka. Le malo je manjkalo, pa bi doživela 100 let. Umrla je na novoletni dan leta 1980. Posebno znana je bila po skulpturah iz brona, ki so še dandanes med najbolj zaželenimi trofejami zasebnih zbiralcev.
Pomanjšane kopije njenih stvaritev dosegajo ceno krepko čez 100.000 dolarjev, originali so shranjeni v muzejih. V Metropolitanskem muzeju umetnosti v New Yorku je vsem na ogled tudi njena najslavnejša skulptura iz leta 1923, imenovana The Vine (Trta), in predstavlja brhko plesalko v vsej njeni lepoti. S pomočjo plesalkinega akta je Frishmuthova želela upodobiti imitacijo trte.

Kiparka Harriet Frishmuth
The Vine (Trta)
 

Kiparka je za svoje motive pogosto najemala plesalke, ki so ji pozirale med obvezno glasbeno spremljavo. Za najslavnejšo skulpturo pa je povabila svojo najljubšo plesalko, s pomočjo katere je ustvarila serijo kiparskih mojstrovin. To je bila Slovenka, Ljubljančanka  Deša Podgoršek, ki jo obiskovalci z vsega sveta lahko že dolgo občudujejo v Metropolitanskem muzeju umetnosti v New Yorku v ZDA.

Metropolitanski muzej umetnosti v New Yorku

PLES Z BALONI


Bila je najmlajša izmed treh otrok, ki so se rodili Francu Podgoršku in vezilji Idi Rebek, Kraševki iz Komna. Vsi trije njuni otroci, Dušan (1896),  Leja (1897.) in Deša (1899.), so se rodili v Križevniški ulici v Ljubljani. In ko je Deša končala licej, so Podgorškovi leta 1913, tik pred prvo svetovno vojno, emigrirali v ZDA. Že kmalu po prihodu jim je umrl oče. Na oni strani luže je Deša postala vrhunska plesalka in model številnim umetnikom. Plesnih veščin se je učila pri Mihailu Fokinu, koreografu, ki je v začetku 20. stoletja ustvaril revolucijo na področju plesa in baleta. Ljubljančanka je postala celo njegova prva plesalka ter na področju modernističnega plesa utirala pot številnim naslednicam in naslednikom.

Model in plesalka Deša Podgoršek

Še posebno je zaslovela s plesom z baloni, ki je prinašal povsem nove modernistične pristope. S kratkim filmom The Bubble (1920), v katerem je nastopala le ona, o mladem dekletu, ki pleše z baloni, je opozorila nase in zaslovela. Na valovih tega filma je bila še celo desetletje v ospredju dogajanja na newyorškem pop-artu. Bila je tudi v prvih vrstah, ko je prodirala nova pop umetnost in so na vrata začela nesramežljivo trkati simpatična in vse bolj pomanjkljivo oblečena dekleta. Vse do začetka druge svetovne vojne je plesala v najslavnejših newyorških, londonskih in pariških klubih, kakršna sta Kit Kat Klub in Casino de Paris, v katerih je nastopala s še eno veliko zvezdnico – Josephine Baker. Deša ni imela prav nikakršnih zavor. Še manj jih je imela njena dve leti starejša sestra Leja, ki sta jo zanimala klasična umetnost in dizajn. Leja je umrla leta 1988. Najstarejši Dušan je bil namreč veliko manj izstopajoče sorte: šel je v učiteljske vode in poučeval matematiko. No, če nič drugega, je bila Leja tiste čase kar uspešen model. In zgodila se je prava mehiška limonada…
 

MEHIŠKA LIMONADA


Madžar Miklos Mandl, rojen leta 1892 v Szegedu, se je v ZDA priselil istega leta kot Podgorškovi. Takoj se je preimenoval v Nickolasa Murayja in postal eden najuspešnejših ameriških fotografov, znan predvsem po portretnih fotografijah visoke družbe. V obdobju 1920–1940 je ustvaril več kot 10.000 portretov.

Fotograf Miklos Mandl

Njegove fotografije so objavljali v najbolj znanih revijah, že na začetku je za Vanity Fair portretiral tudi Dešo Podgoršek. Preskočila je iskrica in šarmantni Madžar, hudo zaželena tarča deklet, se je v slovensko plesalko povsem zaljubil. Čeprav je postala njegova muza, se je Muray že leta 1921 poročil, toda ne z Dešo, ampak z njeno sestro Lejo! Naslednje leto se jima je rodila hčerka Arija. Dvajset let pozneje je Arijo portretirala legendarna mehiška slikarka Frida Kahlo, še ena Murayjeva neskončna ljubezen. Frida je v enem izmed pisem priznala, da nikogar ni ljubila bolj kot Nickolasa, tudi najslavnejšega mehiškega slikarja in svojega moža Diega Rivere ne.

Frida Kahlo in Miklos Mandl
Josephina Baker

Več kot desetletje sta fotograf in slikarka najtesneje prijateljevala. Še več, kronisti so zapisali, da se je hotel Muray poročiti, pa je strastna slikarka vztrajala, da ostaneta samo ljubimca. To so bili, rekli bi, resnično liberalni časi. Biseksualna Frida je imela afere tako z moškimi kot ženskami, z Josephine Baker, denimo. Liberalnim časom pa je uspešno sledila tudi Leja Podgoršek. In tudi ona je bila družinska prijateljica mehiškega slikarskega para. Frida in Diego sta imela nadvse buren in prav filmski zakon, se vmes ločila pa spet poročila, živela dolgo kot pes in mačka, tudi zaradi Lejinega moža, ki je tako veselo skakal čez plot. Kako sta se razumeli Leja in Frida in kako blizu sta si bili, ne vemo. Vemo pa, da se je Lejina hči učila slikarstva pri Riveri. In če je bila najslavnejša Murayjeva fotografija portret Fride Kahlo, je bila ena najbolj znanih Fridinih stvaritev – portret Arije.

Portret Arije
Avtoportret Fride Kahlo

Tako so se v Mestnem muzeju Ljubljana, 28. novembra 2020 poklonili svetovno znani plesalki in Ljubljančanki Deši Podgoršek, poročeni Delteil, ki je plesno kariero ustvarila v Ameriki. Razstavo so naslovili »Odplešite z nami skozi razstavo«.

Vir in fotografije so s spleta.

 Zbral in uredil: Franci Koncilija

ZAPIS O ŽIVLJENJU VDOVE V DANAŠNJEM ČASU

Erica Johnson Debeljak v svoji novi knjigi Devica, kraljica, vdova, prasica spregovori o vdovstvu. Na to pot je stopila 26. januarja 2016 po  nenadni smrti moža Aleša Debeljaka (1961 – 2016), znanega slovenskega pesnika, esejista, prevajalca, kritika in sociologa kulture. Knjiga je izšla v času pete obletnice smrti, v njej pa je avtorica popisala svoje spopadanje z izgubo, omajano eksistenco, s pričakovanji družbe, z dvomi o vzrokih smrti itd… Pri tem so ji bile v pomoč mitske, biblične in prave zgodbe z obravnavo in doživljanjem vdovstva. Ericino žalost, bolečino, srd, obup, skrb ali ljubezen lahko skozi arhetipsko podstat opazujemo kot pod mikroskopom. Preko povečave zagledamo mogočno dimenzijo bolečine in ran. Lahko, če hočemo, popolnoma razumemo cunami vpliva na odnose, ki so včasih bili zadostni, prijateljski. Cunami, ki je vzrok za nerazumna ali nerazumljiva dejanja žalujoče vdove, vzrok za uvide. Zaznamo slapove pomanjkanja moževega telesa in žeje po bližini. Vdova se preizprašuje o svoji živosti, vrednosti, duševnem zdravju, brani svoje spomine, svoje razlage, svoje doživljanje. Erica si »privošči« mitsko, epsko popotovanje preko gora in voda, ovir, blata, vzponov, padcev, pusti si norost (svojo svobodno pamet), odločitev za življenje, vzame si čas, dokler ne pride nazaj, med žive. Še nikoli niste brali tako odkrito o demonih, bogovih, vilah in kreaturah (denimo birokratskih), ki jih lahko sreča vdova na poti iz dežele obupa. Knjigo lahko beremo tudi kot antropološko analizo, katere ugotovitev je, da se vloga vdove skozi tisočletje, žal, ni spremenila.

Devica, kraljica, vdova, prasicaje prava uspešnica za zahtevne bralce, ki jo je napisala Erica Johnson Debeljak, prevedel jo je Andrej E. Skubic, izdala pa Mladinska knjiga v Ljubljani. Knjiga, ki presega tradicionalne žanrske oznake, ni le knjiga spominov, temveč tudi antropološka analiza vloge ženske kot žene in vdove. Knjiga ne govori samo o žalovanju, ampak tudi o opolnomočenju.Erica Johnson Debeljak preprede svojo osebno izkušnjo z vzburljivimi zgodbami zgodovinskih vdov. Neustrašno se sooči s tabuji smrti in vdovstva v sodobni družbi: z medikalizacijo in birokratizacijo žalovanja, z bojem za materialno preživetje, ki kljub manjši pozornosti v primerjavi s čustvenimi vprašanji ostaja osrednja izkušnja vdovstva, ne nazadnje pa tudi z nevarno seksualnostjo vdov. Tako je nastalo dinamično delo, ki raziskuje najgloblja teoretska in izkustvena vprašanjaživljenja in smrti ter ženske med njima.

»Devica, kraljica, vdova, prasica je fascinantna in pronicljiva knjiga spominov, tako osebno pričevanje o tragediji kot antropološka analiza vloge vdove v različnih verstvih, kulturah, mitih in književnosti. Ponuja nam poučno, a obenem srhljivo spoznanje, kako malo se je vloga vdove spremenila v zadnjih tisoč letih«, je zapisala Slavenka Drakulić.Vesna Goldsworthy pa je o knjigi zapisala: »Že dolgo nisem brala tako modre, imenitno napisane in pretresljive knjige spominov, kot je Devica, kraljica, vdova, prasica. Iz somraka izgube ljubljene osebe je nastala čudovita knjiga: drzno spominsko delo, ki je obenem neusmiljena analiza vdovstva. Pisanje je tako močno, da mi je večkrat izsesalo zrak iz prsi.« 

Erica Johnson Debeljak se rodila leta 1961 v San Franciscu. Študirala je v New Yorku, kjer je diplomirala iz francistike na Univerzi Columbia in naredila magisterij iz ekonomije na Univerzi New York. Leta 1993 se je poročila s pesnikom Alešem Debeljakom in se preselila v Slovenijo, kjer je razvila bogato kariero kot pisateljica, publicistka in prevajalka. Prvo knjigo esejev z naslovom Tujka v hiši domačinov je objavila leta 1999. Sledile so knjige: Srečko Kosovel: Pesnik in jaz (2004), zbirka kratkih zgodb Tako si moj (2007), memoaristikaForbiddenBread (2009) in Prepovedani kruh (2010) ter romana Antifa Cona (2012) in Tovarna koles (2015). Prav tako je souredila in prispevala poglavitni esej za nenavadni in ganljivi hommage pokojnemu možu: Saj grem samo mimo – Razglednice Aleša Debeljaka (2018).

Viri in fotografije so s spleta.

Zbral in uredil: Franci Koncilija

UMRL JE PESNIK JOSIP OSTI (1945–2021)

Josip Osti

V soboto, 10. julija 2021je na svojem domu v Tomaju na Krasu, zelo blizu rojstne hiše in groba njemu tako ljubega Srečka Kosovela, umrl pesnik, prozaist, esejist, literarni kritik in prevajalec Josip Osti. Pesnik, ki mu je vojna vzela sarajevski dom, ne pa poezije, in ki je drugi dom našel na Krasu, drugi pesniški jezik pa v slovenščini

Tomaj na Krasu

Josip Osti se je rodil leta 1945 v Sarajevu, kjer je diplomiral na Filozofski fakulteti. Bil je urednik kulture študentskega časopisa Naši dani, urednik pri založbi Veselin Masleša, tajnik podružnice pisateljev Sarajeva in direktor mednarodne literarne prireditve Sarajevski dnevi poezije, tajnik Društva pisateljev BiH, urednik revije Books in Bosnia and Herzegovina in predsednik Društva književnih prevajalcev BiH.

Od leta 1990 je živel v Sloveniji in kmalu po tem, ko je leta 1994 prejel mednarodno literarno nagrado Vilenica, ki jo lahko dobijo samo tuji avtorji, je začel pisati poezijo v slovenščini. »Nekoč sem bil en teden sam na Krasu in napisal v slovenščini dve tretjini pesmi iz zbirke Kraški narcis,« je povedal pozneje. Dane Zajc, ki je bil takrat predsednik Društva slovenskih pisateljev, je ob podelitvi vilenice Josipu Ostiju rekel: »Končana je enotnost, ostalo je bratstvo tistih, ki so iz dežele duha in se poznajo po notranjih vibracijah.« Veno Taufer pa je v utemeljitvi nagrade zapisal, da je Osti pesnik evropskega formata, ki mu je vojna vzela dom in domovino, ne pa poezije.

Njegov opus, ustvarjen v jezikov spominov, pa naj so bili v bosanščini hrvaške provenience, kot jo je sam imenoval, ali v slovenščini, obsega več kot trideset pesniških zbirk, sedem proznih del in veliko knjig esejev, literarno-kritiških in publicističnih tekstov. Uredil je več antologij slovenske in bosansko-hercegovske poezije in proze ter prevedel okrog devetdeset knjig in petnajst dram slovenskih avtorjev. V slovenščini, italijanščini, hrvaščini oziroma bosanščini, češčini, angleščini, poljščini, makedonščini, turščini in bolgarščini je doslej objavljeno okrog štirideset prevodov njegovih knjig.

V slovenščino so prevedene tudi njegove zgodnje knjige, od zbirke Barbara in barbar do poezije za otroke. V zadnjem obdobju je veliko njegovih v slovenščini napisanih knjig izšlo pri Založbi Pivec iz Maribora. Pri Beletrini pa je izšel roman z naslovom Črna, ki je pogoltnila vse druge barve. Roman je napisan je v obliki pisma kot zahvala Josipa Ostija prijatelju, pesniku Borisu A. Novaku, ki je kot predsednik slovenskega PEN v času obleganja Sarajeva zagotavljal pomembno pomoč bosanskim ustvarjalcem. Za poezijo v slovenščini je Josip Osti prejel obe pesniški nagradi, Jenkovo in Veronikino, dobil pa je tudi Župančičevo nagrado mesta Ljubljana.

Josip Osti in Boris A. Novak

Josip Osti je večkrat sam izpostavil, da je bil še pred umetnikom športnik, večkratni rekorder in prvak Bosne in Hercegovine v sprinterskih disciplinah, mladinski prvak Jugoslavije na 400 metrov in več let član jugoslovanske atletske reprezentance. Srečno, Josip Osti.

Fotografije so s spleta.

Vir: Večer in Dnevnik

Zbral in uredil: Franci Koncilija