UVOD

Že v davnini se je človek zavedal, da brez medsebojne pomoči, bodisi materialne bodisi zaščite drug drugega oziroma celotne skupine skupaj živečih, ne bi mogli preživeti. Sprva se je to nanašalo na prinašanje hrane onemoglim članom skupine – plemena –, ki si je zaradi bolezni ali starosti niso več mogli priskrbeti sami, in pa na zaščito pred plenilci ter sovražnimi skupinami, ki so jih napadale z namenom kraje hrane, do katere je bilo težko priti, in zasedbe teritorija. To je bila vedno naloga mlajših in najmočnejših članov skupine. Lahko rečemo, da je bila ta empatija vedno del medčloveških odnosov in da je stara toliko kot človeštvo.

RAZVOJ PROSTOVOLJSTVA V SVETU IN DOMA

Z leti in spremenjenim načinom življenja se je ta skrb v plemenih spreminjala, pač času primerno. Tako so se v srednjem veku že formirale posebne skupine ljudi – prostovoljcev –, ki so skrbele za revnejše, bolnike in zapuščene otroke. Vse pa je seveda potekalo pod okriljem cerkve in bolnišnic. V 18. in 19. stoletju pa so začela nastajati združenja prostovoljcev, ki so, spet pod okriljem cerkve in samostanov, skrbela za dobrodelnost, izobraževanje in tudi kulturo. Tudi slovenska družba ima zelo dolgo tradicijo. Že med prvo svetovno vojno so se javljali prostovoljci in prostovoljke za pomoč ranjencem, še več pa jih je bilo med drugo svetovno vojno, ko so se prostovoljno javljali ne samo za pomoč, pač pa tudi za boj za osvoboditev domovine. Še najbolj je do izraza prišlo prostovoljstvo po vojni, ki je pustila hude posledice, in sicer porušeno domovino, vojne sirote in splošno revščino. Cele skupine ljudi so se javljale za delovne akcije za obnovo porušenih stavb, cest, železnic, in za to nihče ni zahteval plačila. Takrat so bile že ustanovljene razne organizacije, kot so Rdeči križ, taborniške organizacije, gasilska društva, Zveza prijateljev mladine in cerkvene organizacije, ki so vse te akcije koordinirale.

PROSTOVOLJSTVO PO OSAMOSVOJITVI

Po osamosvojitvi Slovenije pa se je prostovoljstvo še bolj razmahnilo in na naših tleh so začele delovati tudi mednarodne organizacije, kot so UNICEF, UNHCR, Amnesty International ter še mnogo drugih nevladnih organizacij. Njihova skrb je pridobivanje novih članov, predvsem pa pomoč ljudem v materialni stiski ali pa pri izobraževanju. Prostovoljstvo je odigralo veliko vlogo pri vseh naravnih katastrofah, kot so potresi, velike poplave, tornadi, in ne nazadnje tudi pri svetovnih epidemijah.

PROSTOVOLJCI V ČASU PANDEMIJE

Posebno v današnjem času je vloga prostovoljcev neobhodna, saj je epidemija veliko ljudi pahnila v revščino, posebno starejši ljudje potrebujejo pomoč – ne samo v materialnih dobrinah, pač pa predvsem psihično pomoč. Zaradi hitrega širjenja nevarnega virusa je priporočljivo, da ostajajo doma, zato je nujno, da se jim prinaša hrano, zdravila in se jih tudi spremlja k zdravniku. Ti ljudje so bili že brez epidemije zelo osamljeni, vendar so vseeno lahko šli na sprehod in se morda s kakšnim znancem ustavili na klepetu ob kavici. Sedaj vsega tega ni več, počutijo se osamljene in pozabljene, zapadajo v depresijo, načeto je tudi njihovo duševno zdravje, in tukaj nastopijo prostovoljci, ki poskušajo tem ljudem dokazati, da niso sami, in jim delati družbo ter jim vrniti zaupanje v družbo. Toda tudi mlajša generacija že občuti to izoliranost in ji je potrebna psihična pomoč. Prav tako so prostovoljci potrebni tudi za pomoč šolarjem, ki na žalost ne morejo več obiskovati šole, ampak se pouk odvija preko računalnikov. Marsikatera družina si računalnika ni mogla oziroma si ga ne more privoščiti, poleg tega pa, tudi če ga imajo, otrokom ne morejo pomagati, ker še sami ne znajo delati z njim. In spet so tu prostovoljci, ki rade volje priskočijo na pomoč brez plačila in žrtvujejo svoj prosti čas za pomoč bližnjim.

ZAKLJUČEK

Vprašali se boste, kaj pravzaprav žene te ljudi k prostovoljstvu. Mogoče je to priložnost, da si pridobijo dragocene izkušnje o življenju nasploh, ali pa vračanje družbi za vse, kar jim je dala. Najverjetneje pa je to notranje zadovoljstvo, da nekomu prevzameš del bremena, mu spremeniš in olepšaš življenje. In to ne samo njim, pač pa tudi sebi samemu, in zapustiš zanamcem to dediščino.

Prav je, da je OZN leta 1985 peti (5) december razglasila za mednarodni dan prostovoljstva in se jim s tem vsaj malo oddolžila za njihovo karizmo in požrtvovalnost. Opomnila pa je tudi nas ostale, da je prostovoljstvo velika vrednota in plemenito dejanje, ki bi se ga morali zavedati vseh 365 dni v letu, in ne samo ta dan.

Emilijana Crgol

Kategorije: Zgodilo se je