Tri pesniške zbirke, tri pesnice, tri poetike in tri ženske v svojih poezijah razgaljajo svoj najgloblji odnos do sveta, ki ni predvidljiv, temveč odkriva nove duhovne razsežnosti in vzgibe pri ustvarjanju plemenite kulture, kar navsezadnje tudi osrečuje ljudi. Poezija treh pesnic, ki jo predstavljamo v prispevku, razkriva realnost, osmišlja bivanje in odstranjujejo laži. Tiste laži, ki tudi ustvarjajo družbo našega časa.
Pesnica Alenka Rebula se s pesniško zbirko V naročju ne prepušča več tradicionalnemu toku pesniških idej, ampak skozi svojo poetiko skuša zarisati ostrejšo in globljo zarezo med svetovoma človeške zunanjosti in notranjosti. Teme in motivi njene poezije izhajajo iz čustvene nuje, iz pogledov na »potopljeni svet« človeka, ki ga iskanje lastnega čim lepšega videza osiromaši za globinskost doživljanja odnosov, hotenj in čustvovanj. Pesnica dobesedno posega v našo intimo. Toda brez nasilja. Verzi njenih pesmi so barvni, rdečkasti, živi, prežeti z etiko polnosti. Polnost življenja namreč lahko uresničujemo le v iskrenosti in polnosti odnosov, kar skozi poezijo Alenke Rebula dojemamo kot višji smisel njenega ustvarjanja. Tudi enovitost zunanjosti in notranjosti zbirke, njene oblike in vsebine, je v tem smislu pomembna. Pesniška zbirka Alenke Rebule V naročju dobesedno evocira varnost, ljubezen in nežnost. Pesmi so pa emanacija taistih občutkov, saj veje iz njih krhkost človekovega življenja, njegova prapotreba po sprejetosti in ljubljenosti do zadnjega diha. Podobe, ki nam jih pesnica ponuja, so lahne, a včasih pretresljivein obnavljajo stalen boj med nujo bivanja in željo po življenju. Velika prepredenost podob iz biblijskega, točneje evangeljskega sveta, klasične mitologije, sveta pravljic in vsesplošen občutek nadrealizma, ki veje iz njih, dela njeno poezijo za veliko nosilko posebne metafore. Realizem življenja se staplja z neizrečenimi, a jasnimi željami, ki jih udejanja lahko samo – ljubezen.
Pesnica Ana Pepelnik je avtorica pesniške zbirke Utrip oranžnih luči na semaforjih. S to zbirko se pesnica pojavi kot snovalka drobnih vsakdanjih dejstev, ki konstruirajo naše življenje. Malenkostni odtenki realnosti, ki jih pesnica večkrat uporablja kot snovni material za lastno ustvarjanje, se spajajo v smisel, ki se košček za koščkom sestavlja pred bralcem ob prebiranju pesmi. Zato se na koncu zbirke rodi občutek, da smo kot bralci prepotovali skozi malenkosti v veličino, ki jo deklarira pisani svet podob, ki jih Ana Pepelnik uporablja za definiranje lastne poezije. Vsakdanjost se pojavlja kot izrazita snovnost, v sozvočju z referencami iz literarnega sveta, povečini sodobnega, partikularno pesniškega. Ni pa razbiranje vsakdanjosti samo sebi namen, temveč razkriva globljo intenco pesniškega jezika Ane Pepelnik. Na videz preproste besede postanejo v pesničinih tkanjih sinonim za možnost reflektiranja realnosti kot nosilke subtilnejšega in presežnega pomena. Pesnica operira z materialom, ki je vsem znan, in išče v svojem ubesedovanju čisto moč poezije. Njena želja ni presenečati, temveč soočati sebe in nas bralce s potenco poezije, ki iz najbanalnejših stvari ustvari paralelni svet, poln neizgovorjenih pomenov. Prefinjenost avtorice, ki ne zapade v banaliziranje ali popularizacijo poezije, pa se kaže v nenavadnih postopkih pripovedovanja, začinjenih z referencami iz literature. Minimalizem Pepelnikove je zgrajen le iz dejstev, snovnosti njenih pesmi. Te odražajo maksimalizem sveta, ki je za človeka, njenega lirskega subjekta, morda pretežak, morda neznosen, vsekakor pa manj zanimiv kot drobci vsakdanjosti.
Pesnica Stanka Hrastelj pa je napisala pesniško zbirko, ki jo je naslovilaGospod, nekaj imamo za vas, v kateri se predstavlja z novim koncipiranjem realne in pesniške stvarnosti, ki sega v območje družbenega angažmaja. Čeprav o pravcatem družbenem angažmaju, kakršnega evocira pomen te besede, pri Stanki Hrastelj ne moremo govoriti, je vendar iz pesmi jasno, da gre tu za ostro in pronicljivo opazovanje dogajanja v družbi, ki prerašča v neusmiljeno kritiko. Ta pa je še bolj efektivna, ker ni nikdar izrečena in udarja samo na strune nelagodja. Ko preberemo nekatere izmed najbolj ostrih, neprizanesljivih, a vendar poetsko učinkovitih pesmi, nas globoko zbode njihova naperjenost zoper majhnost sveta, ki ga lirski subjekt Stanke Hrastelj zaobjema v svojem gledanju.Poezija Stanke Hrastelj se tako prikazuje kot kritika sistema, ki sloni na videzu, provincialnosti in notranji skromnosti, stereotipnosti in ozkosti. Pesnica razgali najbolj globoke in potlačene vzgibe slovenske družbe, ki se farizejsko skrivajo za oprijemljivim videzom, njena poezija se zato predstavlja kot antipod ali vendarle kot dopolnilo resničnosti, ki ga pesnica ubesedi z metafizično metaforo. Podobe, ki jih Hrastljeva uporablja, pa so včasih ostre, mestoma tudi zelo krvave.
Fotografije so s spleta.
Vir: Večer
Zbral in uredil: Franci Koncilija
