Vida Jeraj, ki v svojih delih na prelomu stoletij tematizira naravo, ljubezen, smrt, materinstvo, osamljenost in tujost, se uvršča med poglavitne pesnice slovenske moderne. Z njo so med drugimi sodelovali Oton Župančič, Ivan Prijatelj, Marica Nadišek Bartol, Ivan Cankar in Josip Murn. Leta 2022 bo minilo sto let, odkar je v Ljubljani 1. maja 1932 naredila samomor.
Učiteljica, pesnica, prozaistka in prevajalka Vida Jeraj se je kot Frančiška Vovk rodila leta 1857 na Bledu v razburkanih in razdvojenih časih, ki so na prelomu stoletij počasi težili k osamosvajanju žensk, a jih hkrati podrejali tradicionalnim družbenim in družinskim pričakovanjem. Tradicionalne materinske in zakonske dolžnosti so avtorice tedaj preizpraševale tudi v člankih, ki so odprli vprašanja o pravici do samostojne izbire poklica ter možnosti enakovredne izobrazbe.
Prisotnost žensk v javnem, s tem pa tudi literarnem prostoru se je ob koncu 19. stoletja razmahnila tudi zaradi diskurza, ki je poudarjal, da avtorice s svojimi deli med drugim služijo narodu. To je v času moderne spodbudilo k ustvarjanju tudi pesnico Vido Jeraj, ki je kmalu začela pisati otroško poezijo. Svoje pesmi je objavljala v časopisu Slovenka, leta 1897 pa si je začela dopisovati z Antonom Aškercem, ki je postal njen mentor, ki ji je pri pesnjenju svetoval zasuk iz subjektivnega, s sentimentom obarvanega lirskega doživljanja v realizem. V tem duhu je napisala le nekaj sicer odličnih pesmi, vendar njena narava je bila usmerjena v liriko. Ko se je Vida leta 1901 na Dunaju poročila s članom dunajske Dvorne opere Karlom Jerajem ter se ob pisanju posvetila družinskem življenju, je hkrati koprnela po domu. Na Dunaju pa je okoli sebe zbirala tudi slikarje, kiparje, glasbenike in literate, med drugimi tudi Cankarja in Župančiča.
Leta 1908 je Vida Jeraj končno izdala pesniško zbirkoPesmi, tistega leta pa je za škrlatinko umrl njen edini sin, kar jo je pahnilo v obup in močno zaznamovalo njeno nadaljnjo ustvarjalno pot. Po preselitvi v Ljubljano je leta 1921 izdala zbirko pesmi za otroke Iz Ljubljane čez poljane. Po sinovi smrti je domala prenehala pisati in objavljati pesmi, doživljala je tudi hudo depresijo z občutki odvečnosti in osamljenosti. Eno leto po sinovi smrti in v hudem duševnem trpljenju je 1. maja1932 naredila samomor.
Fotografije so s spleta.
Vir: Delo
Zbral in uredil: Franci Koncilija
