Lojze Podobnik, je pesnik in član Kulturnega društva Severina Šalija. Do sedaj je izdal pet samostojnih pesniških zbirk: Romov krik (2007), Iskanja (2009), Rajkove pesmi (2010), Izgubljene sanje (2014) in Kaos (2017).
Politik
Stojiš pred nami, v obraz nam lažeš,
napihuješ se, kot žaba v solati –
tako opisal bi te ata naš,
sovražnik vsakega političnega svata.
Poln si besedja, lažnih stavkov,
žuganja, groženj in podlih naukov.
Tvoj govor je za narod etična sramota,
zavajajoča podla besedna gmota.
Kriliš s krvavimi rokami, s prsti žugaš,
vse počneš, da bi nas prepričal,
politikant, podli svat, le kako si upaš
Ne razdvajaj že razdvojeno ljudstvo,
ne spreminjaj naše zgodovine,
umakni se in pozabi na to državo.
Katedrala svobode
Stare marionete sestale so se v Ljubljani.
Ti dohtarji, vsi učenjaki, že pozabljeni,
radi bi zgradili državo novo,
zato pametujejo in se sila napihujejo.
Vsevprek, kar je bilo ustvarjenega,
vse v nič dajejo, hudo kritizirajo …
Očitno so pozabile eminence na resnico,
da so sami krivi za obstoječa stanja.
Zdaj bi radi ljudstvu in državi pomagali,
ti možganski trusti bi le svetovali,
z besedo in mislijo bi nas reševali.
Gobezdačev imam že poln koš –
katedrala naj ostane Plečnikov ponos,
in ne invalidna desna nastopaška stranka.
Kobalov greh
Med vagabundsko srenjo smo dobili
kompanjona, primorskega patrona,
igralca, vsestranskega glumača,
ki slovel je med domačimi estradniki.
Ta mož s pokončno držo je postal tatič,
zavestno si je prisvojil lastnino tujo,
se pod njo s ponosom je podpisal ta fičfirič
in ne da pomislil bi na kakšno škodo.
Njegova stanovska srenja pa molči –
celo med njimi najdejo se zagovorniki,
ki modrujejo, da to v kulturi rado se zgodi.
Glumač in vsi ostali, kje sta morala in zavest?
Žalostno je, da ne vidite pri plagiatu kraje,
in da s tem dejanjem bil onesnažen je kulturni svet.
Skrite sence iz temnega ozadja
Brskam po izgubljenih nočnih morah,
po spominih nekih davnih dni
in hočem si izbrisati nepozaben strah –
zgodbe, ki ne more jih prekriti prah.
In kaj se mi skoraj vsako noč dogaja,
kaj vse mi po sivi glavi blodi …
To so tiste blodnje, ko duša mi kriči,
in se mi mrzel pot po telesu zliva.
Vidim skrite sence v rdečem fraku,
ki lezejo iz temnega ozadja –
rinejo v ospredje, kot neizpeta mora,
iz prejšnjega z nasiljem povezanega stanja:
S tistega obdobja se rišejo mi zgodbe,
ki hočejo na plano – kot pisana beseda.
Hinavski svat Junker
Ta gospod Veliki, naš hinavski brat,
kakor majavi klovn se obnaša.
Z rokami maha, politike po riti šlata,
norčije zganja ta »veliki« evropski svat.
Iz resnega dogodka skeče zganja –
oni vsi pa se mu iz vljudnosti smejijo,
ga objemajo in se na suho mu režijo,
kot božjemu gospodu se mu klanjajo.
Narod gleda vse te norčije po ekranu,
se zgraža njegovemu bontonu,
ki izraža podlo igro v lažnivem tonu.
Ej, Evropa naša, kaj dogaja se pri tebi?
Kaj si slepa, naša ljuba draga mati?
Evropa, kaj dogaja se za tvojimi vrati?
Rešimo domovino
Biti vedno strpen ni vrlina,
to je palica, ki nas batina –
opozarja, da nas je strah,
ker nas bodo poteptali v prah.
Ne bojmo se resničnih misli,
one dajejo nam moč poguma,
zahtevajo dogodke spremeniti,
rešujejo življenjsko zapletene niti.
»Dvignimo se vsi,« puntarji kričijo.
Večina pa molči in si oči pokriva,
ker iz ležernosti ne vidijo izziva.
Le kdo bo rešil sprto ljudstvo,
kdo vrnil nam bo demokracijo,
odvzel politikom našo domovino?
Človek, bi rad postal robot?
Postal je Človek hlapec izgubljene duše,
nekakšno bitje brez svetle karme,
ki brezciljno plove v temačnem polju
in se išče v neskončnemu vesolju.
V tisočletjih bivanja v materialnem svetu
je skoraj že izgubil bitko z lastno dušo,
kot brodolomec v temačnem morju
išče Človek med izgubljenci lastno avro.
Početja so mu iz dneva v dan bolj bolna,
rojevajo se strahovi, ki nehote zavirajo
realnost njegovega življenjskega nazora.
Le kaj bo s tabo, bi rad postal robot,
mehanski stroj, ki vodi ga pogoltni kapital –
neusmiljeni bogatin, poln izprijenih pohot.
Pozabil si na lastni rod
Si rabelj – projektant prihodnega obdobja
uničuješ rod zaradi lastnega udobja:
umetne delavce in delavke sestavljaš,
da bogatemu pogoltnežu dobičke ustvarjaš.
Dragi Človek izgubljaš zadnjo bitko,
tvoji izumi te bodo zamenjali, izigrali …
Odhajaš jutri, že tudi danes, z ihto,
ker nisi več sposoben rešiti to nevihto.
Pozabil si na lastni rod in vse zanamce,
zapuščaš jim onesnaženi planet –
bolno Zemljo in nekakšen virtualni svet.
Le kdo ti dal je to pokvarjeno pravico,
da z njo zastrupljaš vse naokrog
in brezčutno uničuješ sebe in svoj rod.
Verjame le v govorico kapitala
Vsak mladič rad bi bil bogat gospod,
imel bi dober avto in sanjsko službo,
ne bi brigal se za revno družbo,
sebe vidi v tujini, drugje in vse povsod.
Ni mu mar in ni vezan na domačo grudo,
ne briga ga, kaj dogaja se z očetnjavo.
Njegovi cilji so deleč stran od domovine,
svoje blagostanje vidi le v pravljicah tujine.
Življenjski cilji so mu le bogastvo,
velik kup denarja in prestižna domačija –
to naj bi bilo njegovo sanjsko carstvo.
V njegovi zgodbi ni malega človeka,
ni mu mar za vojne, lačna ljudstva …
On verjame le v šelest denarja
Lojze Podobnik