Lojze Podobnik
Konec decembra leta 2022 je drobna na roke izpisana knjižica postala knjiga. 80 let je čakala, da se predstavi širši javnosti, zato zasluži pozornost, saj je rdeč kamenček naše zgodovine, del mozaika, ki ga je sestavljal slovenski človek: zase in vse zanamce. Knjižica je postala pesniška zbirka pokojnega taboriščnika Mirka Hribarja. Naslov zbirke Šopek iz mojega dušnega vrta se je skrival v poslovilnem pismu ženi Mari, kjer je razvidno avtorjevo sporočilo: »Sprejmi skromni šopek iz mojega dušnega vrta. V dneh samote in razdvojenosti sem ga nabiral … Nisi vedela, da tudi take rože rastejo v mojem vrtu!« Kot v opravičilo nadaljuje: »Niso bogate na vonju niti pestre v barvah, oblika njihova je, da jim korenine rastejo iz srca in zalivala jih je kri, ki je nekdaj vrela, zdaj pa pomirjena čaka zime, dolge večne zime.«
Šopek iz mojega dušnega vrta ni samo »še ena pesniška zbirka«, je dokument časa in opozorilo rodovom v Sloveniji, Evropi in celemu svetu, kaj vse sta počela fašizem in nacizem v II. svetovni vojni in kaj lahko pričakujemo od novodobnega fašizma, ki se ponovno krepi po celem svetu.
Šopek iz mojega dušnega vrta je pesniška zbirka, ki ima glede na vsebino in okoliščine nastanka zgodovinsko vrednost. Nastala je namreč v času, ko je okupatorski stroj nemške vojske brezobzirno in načrtno skušal uničiti vse, kar je nasprotovalo njegovim osvajalskim namenom. Okupator je z vsemi silami in z različnimi metodami odkrival in kaznoval vse, kar je dišalo po uporu, vse, kar ni bilo v skladu s Hitlerjevim načrtom in nacistično politiko tretjega rajha. Zato je ta pesniška zbirka tudi spomin na hrabre ljudi, ki so se v viharnem obdobju druge svetovne vojne uprli in s svojimi dejanji kot člani organiziranega uporniškega gibanja, tj. Osvobodilne fronte Sevnica, izvajali vse oblike sabotaž v železniškem prometu ter na ta način močno ovirali okupatorjevo delo in transport vlakov, s tem pa aktivno pomagali partizanskim enotam.
Posebno pa je potrebno poudariti, da je ta knjiga tudi zgodovinski spomin na slovenske železničarje, ki so se uprli takratni agresivni politiki Hitlerjevega stroja, katerega namen je bil podjarmiti in iztrebiti slovenski narod. Je spomin na vse padle in umorjene železničarje, ki so izgubili življenje, ker jim ni bilo vseeno, kaj se bo zgodilo z domovino, še posebno pa je spomin na železničarje in uslužbence Železniške postaje Sevnica.
Mirko Hribar je bil 6. septembra 1942 leta izdan, kot aktivist Osvobodilne fronte Sevnica. Odpeljali so ga v zloglasni zapor Stari pisker v Celju, od tam pa v taborišče Mauthausen, od koder se ni nikoli vrnil. Razvidno je, da je prvo pesem (Uvod) napisal 3. oktobra, zadnjo (Epilog) pa 17. oktobra. Iz naslovov posameznih pesmi se vidi, da se je avtor pisanja lotil načrtno in da je vse pesmi povezal v celoto z namenom, da pesmi tvorijo venec poslovilnih sporočil, v katerih se prepleta hrepenenje po življenju in ljubezni, pri tem pa iz njih veje njegova stoična mirnost. V besedilih ni zaznati jokavih krikov in solzavih besed čeprav se zaveda, da mu sledi najhujša kazen, zato zapoje:
Zavidam vam, o srečni kmetje,
kar ste sejali, bo jesen rodila.
A moje belo cvetje, nežno cvetje,
je že pomladi slana – pomorila.
Zaveda se resnice, ki je bila vzrok in posledica dogodkov. Življenjsko zgodbo primerja s tragedijo in zapiše: Igrali smo tragedijo v napeti drami življenja in šakali so ploskali ob padanju zastora, ko so junaka v smrt pognali in tu sovragom pesnik sporoči:
Bedaki slepi,
ne vidite, da prav ta oder
morda že jutri
ali pa kasneje
za vaše bo morišče dober.
Človek 21. stoletja ne sme več dovoliti, da bi se fašizem ponovno povzpel na oblast; upreti se mora temu zlu, ki je terjalo (in ponekod terja še dandanes) žrtve, ki se jih niti ne da prešteti. Tukaj ne gre samo za tiste, ki so padli, gre tudi za njihove družine, prijatelje, ne nazadnje tudi za družbo nasploh, saj bi ji žrtve fašizma in nacizma lahko prispevale še veliko dobrega.
Hvala uredniškemu odboru, v katerem so sodelovali Mitja Klavora, Lojze Podobnik, Jože in Matevž Hribar, ki so poskrbeli, da je ta knjiga izšla v čudovitem dizajnu, tudi v angleškem in nemškem jeziku. Hvala dr. Jožici Beg za strokovno pomoč in Branetu Prazniku za likovni prispevek in ne nazadnje tudi vsem, ki so s svojim delom prispevali, da so Mirkove pesmi prišle med ljudi. Hvala ljudem, ki so finančno podprli izid te knjige.
Naj se vsi tisti, ki ne upoštevajo tega hudega časa, opravičijo vsem svojcem žrtev druge svetovne vojne, ki je bila kruta in neisprosna.
