Lojze Podobnik

Konec decembra leta 2022 je drobna na roke izpisana knjižica postala knjiga. 80 let je čakala, da se predstavi širši javnosti, zato zasluži pozornost, saj je rdeč kamenček naše zgodovine, del mozaika, ki ga je sestavljal slovenski človek: zase in vse zanamce. Knjižica je postala pesniška zbirka pokojnega taboriščnika Mirka Hribarja. Naslov zbirke Šopek iz mojega dušnega vrta se je skrival v poslovilnem pismu ženi  Mari, kjer je razvidno avtorjevo sporočilo: »Sprejmi skromni šopek iz mojega dušnega vrta. V dneh samote in razdvojenosti sem ga nabiral … Nisi vedela, da tudi take rože rastejo v mojem vrtu!« Kot v opravičilo nadaljuje: »Niso bogate na vonju niti pestre v barvah, oblika njihova je, da jim korenine rastejo iz srca in zalivala jih je kri, ki je nekdaj vrela, zdaj pa pomirjena čaka zime, dolge večne zime.«

Šopek iz mojega dušnega vrta ni samo »še ena pesniška zbirka«, je dokument časa in opozorilo rodovom v Sloveniji, Evropi in celemu svetu, kaj vse sta počela fašizem in nacizem v II. svetovni vojni in kaj lahko pričakujemo od novodobnega fašizma, ki se ponovno krepi po celem svetu.

Šopek iz mojega dušnega vrta je pesniška zbirka, ki ima glede na vsebino in okoliščine nastanka zgodovinsko vrednost.  Nastala je namreč v času, ko je okupatorski stroj nemške vojske brezobzirno in načrtno skušal uničiti vse, kar je nasprotovalo njegovim osvajalskim namenom. Okupator je z vsemi silami in z različnimi metodami odkrival in kaznoval vse, kar je dišalo po uporu, vse, kar ni bilo v skladu s Hitlerjevim načrtom in nacistično politiko tretjega rajha. Zato je ta pesniška zbirka tudi spomin na hrabre ljudi, ki so se v viharnem obdobju druge svetovne vojne uprli in s svojimi dejanji kot člani organiziranega uporniškega gibanja, tj. Osvobodilne fronte Sevnica, izvajali vse oblike sabotaž v železniškem prometu ter na ta način močno ovirali okupatorjevo delo in transport vlakov, s tem pa aktivno pomagali partizanskim enotam. 

Posebno pa je potrebno poudariti, da je ta knjiga tudi zgodovinski spomin na slovenske železničarje, ki so se uprli takratni agresivni politiki Hitlerjevega stroja, katerega namen je bil podjarmiti in iztrebiti slovenski narod. Je spomin na vse padle in umorjene železničarje, ki so izgubili življenje, ker jim ni bilo vseeno, kaj se bo zgodilo z domovino, še posebno pa je spomin na železničarje in uslužbence Železniške postaje Sevnica.

Mirko Hribar je bil 6. septembra 1942 leta izdan, kot aktivist Osvobodilne fronte Sevnica. Odpeljali so ga v zloglasni zapor Stari pisker v Celju, od tam pa v taborišče Mauthausen, od koder se ni nikoli vrnil. Razvidno je, da je prvo pesem (Uvod) napisal 3. oktobra, zadnjo (Epilog) pa 17. oktobra. Iz naslovov posameznih pesmi se vidi, da se je avtor pisanja lotil načrtno in da je vse pesmi povezal v celoto z namenom, da pesmi tvorijo venec poslovilnih sporočil, v katerih se prepleta hrepenenje po življenju in ljubezni, pri tem pa iz njih veje njegova stoična mirnost. V besedilih ni zaznati jokavih krikov in solzavih besed čeprav se zaveda, da mu sledi najhujša kazen, zato zapoje:

Zavidam vam, o srečni kmetje,

kar ste sejali, bo jesen rodila.

A moje belo cvetje, nežno cvetje,

je že pomladi slana – pomorila.

Zaveda se resnice, ki je bila vzrok in posledica dogodkov. Življenjsko zgodbo primerja s tragedijo in zapiše: Igrali smo tragedijo v napeti drami življenja in šakali so ploskali ob padanju zastora, ko so junaka v smrt pognali  in tu sovragom pesnik sporoči:

Bedaki slepi,

ne vidite, da prav ta oder

morda že jutri

ali pa kasneje

za vaše bo morišče dober.

Človek 21. stoletja ne sme več dovoliti, da bi se fašizem ponovno povzpel na oblast; upreti se mora temu zlu, ki je terjalo (in ponekod terja še dandanes) žrtve, ki se jih niti ne da prešteti. Tukaj ne gre samo za tiste, ki so padli, gre tudi za njihove družine, prijatelje, ne nazadnje tudi za družbo nasploh, saj bi ji žrtve fašizma in nacizma lahko prispevale še veliko dobrega. 

Hvala uredniškemu odboru, v katerem so sodelovali Mitja Klavora, Lojze Podobnik, Jože in Matevž Hribar, ki so poskrbeli, da je ta knjiga izšla v čudovitem dizajnu, tudi v angleškem in nemškem jeziku. Hvala dr. Jožici Beg za strokovno pomoč in Branetu Prazniku za likovni prispevek in ne nazadnje tudi vsem, ki so s svojim delom prispevali, da so Mirkove pesmi prišle med ljudi. Hvala ljudem, ki so finančno podprli izid te knjige.

Naj se vsi tisti, ki ne upoštevajo tega hudega časa, opravičijo vsem svojcem žrtev druge svetovne vojne, ki je bila kruta in neisprosna.

MIR V NEMIRU

Nasmehneš se samemu sebi, ki bi rad vedno bil zbran,
kot so redovniki, ki jim je to dano v njihovo srečo.
Puščaš misli, da prihajajo in odhajajo,
prepustiš srcu, da potuje med tebi ljubimi,
in svojemu duhu, da zdravi.
In nemir ne boli več.
Navadiš se ga in sprejmeš svojo raztresenost.
Ne boš se več spraševal, kaj ni prav.
Le priznal si, da ne moreš skozi življenje po svoji volji. 
Priznal si Stvarnika nad seboj. Poslal ti je trpljenje,
da bi te rodil v večjega človeka, osvobojenega lastnih meril.
Naliva ti bogastev, ki so od vedno, le da jih nisi opazil.
V ogledalu zagledaš svoje nagubano čelo in se nasmehneš.
Vdano se zapelješ po toboganu,
kot otrok si, ki se igra v peskovniku.

 

SESTRI TINCI

Kdo bi mogel zajeti v pesem vse, kar si?
Ošinem te z očesom, vidim in čutim tvoje veselje in moč.
Veliko težkega si morala premagati, da si postala, kar si.
Toplina žari iz tebe, odločnost in modrost, kakor da zunanjosti ni.
In res je ni, ker je preizkušena duša večja od telesa
in njegovih pomanjkljivosti.
Hoditi ne moreš, pa si si z modrostjo izborila roke in noge drugih.
Težko izgovarjaš besede, pa si se naučila
tisoč misli strniti v eno samo, polno tvojega notranjega življenja.
Vedno dobimo od tebe več, kot ti dajemo.
Sam sem se učil živeti iz knjig, ti pa iz življenja samega.
Priznam ti, dosegla si večjo modrost kot jaz.
Svetuješ mi, kadar sem v dvomih, včasih z eno samo besedo,
pa se v meni poležejo jeza, strah ali nemir.
In vedno mi rečeš: Kar pokliči me še!

Lojze Podobnik, je pesnik in član Kulturnega društva Severina Šalija. Do sedaj je izdal pet samostojnih pesniških zbirk: Romov krik (2007), Iskanja (2009), Rajkove pesmi (2010), Izgubljene sanje (2014) in Kaos (2017).

Politik

Stojiš pred nami, v obraz nam lažeš,
napihuješ se,  kot žaba v solati –
tako opisal bi te  ata  naš,
sovražnik vsakega političnega svata.

Poln si besedja, lažnih stavkov,
žuganja, groženj in podlih naukov.
Tvoj govor je za narod etična sramota,
zavajajoča podla besedna gmota.

Kriliš s krvavimi rokami, s prsti žugaš,
vse počneš, da bi nas prepričal,
politikant, podli svat, le kako si upaš

Ne razdvajaj že razdvojeno ljudstvo,
ne spreminjaj naše zgodovine,
umakni se in pozabi na to državo.

 

Katedrala svobode

Stare marionete sestale so se v Ljubljani.
Ti dohtarji, vsi učenjaki, že pozabljeni,
radi bi zgradili državo novo,
zato pametujejo in se sila napihujejo.

Vsevprek, kar je bilo ustvarjenega,
vse v nič dajejo, hudo kritizirajo …
Očitno so pozabile eminence na resnico,
da so sami krivi za obstoječa stanja.

Zdaj bi radi ljudstvu in državi pomagali,
ti možganski trusti bi le svetovali,
z besedo in mislijo bi nas reševali.

Gobezdačev imam že poln koš –
katedrala naj ostane Plečnikov ponos,
in ne invalidna desna nastopaška stranka.

 

Kobalov greh

Med vagabundsko srenjo smo dobili
kompanjona, primorskega patrona,
igralca, vsestranskega glumača,
ki slovel je med domačimi estradniki.

Ta mož s pokončno držo je postal tatič,
zavestno si je prisvojil lastnino tujo,
se pod njo s ponosom je podpisal ta fičfirič
in ne da  pomislil bi na kakšno škodo.

Njegova stanovska srenja pa molči  –
celo med njimi najdejo se zagovorniki,
ki modrujejo, da to v kulturi rado se zgodi.

Glumač in vsi ostali, kje sta morala in zavest?
Žalostno je, da ne vidite pri plagiatu kraje,
in da s tem dejanjem bil onesnažen je kulturni svet. 

 

Skrite sence iz temnega ozadja

Brskam po izgubljenih nočnih morah,
po spominih nekih davnih dni
in hočem si izbrisati nepozaben strah –
zgodbe, ki ne more jih prekriti prah.

In kaj se mi skoraj vsako noč dogaja,
kaj vse mi po sivi glavi blodi …
To so tiste blodnje, ko duša mi kriči,
in se mi mrzel pot po telesu zliva.

Vidim skrite sence v rdečem fraku,
ki lezejo iz temnega ozadja –
rinejo v ospredje, kot neizpeta mora,

iz prejšnjega z nasiljem povezanega stanja:
S tistega obdobja se rišejo mi zgodbe,
ki hočejo na plano – kot pisana beseda.

 

Hinavski svat Junker

 Ta gospod Veliki, naš hinavski brat,
kakor majavi klovn se obnaša.
Z rokami maha, politike po riti šlata,
norčije zganja ta »veliki« evropski svat.

Iz resnega dogodka skeče zganja –
oni vsi pa se mu iz vljudnosti smejijo,
ga objemajo in se na suho mu režijo,
kot božjemu gospodu se mu klanjajo.

Narod gleda vse te norčije po ekranu,
se zgraža njegovemu bontonu,
ki izraža podlo igro v lažnivem tonu.

Ej, Evropa naša, kaj dogaja se pri tebi?
Kaj si slepa, naša ljuba draga mati?
Evropa, kaj dogaja se za tvojimi vrati?

 

Rešimo domovino

Biti vedno strpen ni vrlina,
to je palica, ki nas batina –
opozarja, da nas je strah,
ker nas bodo poteptali v prah.

Ne  bojmo se resničnih misli,
one dajejo nam moč poguma,
zahtevajo dogodke spremeniti,
rešujejo življenjsko zapletene niti.

»Dvignimo se vsi,« puntarji kričijo.
Večina pa molči in si oči pokriva,
ker iz ležernosti ne vidijo izziva.

Le kdo bo rešil sprto ljudstvo,
kdo vrnil nam bo demokracijo,
odvzel politikom našo domovino?

 

Človek, bi rad postal robot?

Postal je Človek hlapec izgubljene duše,
nekakšno bitje brez svetle karme,
ki brezciljno plove v temačnem polju
in se išče v neskončnemu vesolju.

V tisočletjih bivanja v materialnem svetu
je skoraj že izgubil bitko z lastno dušo,
kot brodolomec v temačnem morju
išče Človek med izgubljenci lastno avro.

Početja so mu iz dneva v dan bolj bolna,
rojevajo se strahovi, ki nehote zavirajo
realnost njegovega življenjskega nazora.

Le kaj bo s tabo, bi rad postal robot,
mehanski stroj, ki vodi ga pogoltni kapital –
neusmiljeni bogatin, poln izprijenih pohot. 

 

Pozabil si na lastni rod

Si rabelj – projektant prihodnega obdobja
uničuješ rod zaradi lastnega udobja: 
umetne delavce in delavke sestavljaš,
da bogatemu pogoltnežu dobičke ustvarjaš.

Dragi Človek izgubljaš zadnjo bitko,
tvoji izumi te bodo zamenjali, izigrali …
Odhajaš jutri, že tudi danes, z ihto,
ker nisi več sposoben rešiti to nevihto.

Pozabil si na lastni rod in vse zanamce,
zapuščaš jim onesnaženi planet –
bolno Zemljo in nekakšen virtualni svet.

Le kdo ti dal je to pokvarjeno pravico,
da z njo zastrupljaš vse naokrog
in brezčutno uničuješ sebe in svoj rod.

 

Verjame le v govorico kapitala

 Vsak mladič rad bi bil bogat gospod,
imel bi dober avto in sanjsko službo,
ne bi brigal se za revno družbo,
sebe vidi v tujini, drugje in vse povsod.

Ni mu mar in ni vezan na domačo grudo,
ne briga ga, kaj dogaja se z očetnjavo.
Njegovi cilji so deleč stran od domovine,
svoje blagostanje vidi le v pravljicah tujine.

Življenjski cilji so mu le bogastvo,
velik kup denarja in prestižna domačija –
to naj bi bilo njegovo sanjsko carstvo.

V njegovi zgodbi ni malega človeka,
ni mu mar za vojne, lačna ljudstva …
On verjame le v šelest denarja

Lojze Podobnik

tisočero obrazov,
med njimi ista sivina
cigaretnega dima

 

grenkobo žalitev
so utrpeli samo
razžaloščeni

 

z marjetice trga
bele cvetove,
ne ljubi je več

 

nagonu sledi
ukazu krvi
krik divje gosi

 

v objemu ljubezni
darujem ti vse –
sva bogatejša

 

skrivnostno nebo
v motnih oblakih
zaziblje nov dan

Sam, kot je pesnik sam na svetu,
Enigem poln in prepolnega srca,
V višave si dvigal blestečega duha,
Elegije so vrele v tebi, poetu …
Ranjeno dušo si drugim podarjal,
Iz nje je tekla pesem – kri,
Neprepoznan zven resnice zdaj zveni,
Ujet v globoko poezijo zatemnjene radosti.
Še više zdaj strune drhtijo;
Angeli vse preustvarijo v angelsko,
Lepota je bila tvoja lestev v nebo
In pela je eno samo melodijo …
Jasnine so čiste, resnične in lepe,
Umirjena pesem je postala zlato …

Preberi več Smiljan Trobiš: PRIHAJA MIR →

Preberi več Milan Markelj: OSVEŽUJOČI DIH POLETNEGA VETRIČA →

Se kdo od vas spominja mest iz preteklosti? Sivih, dolgočasnih, brez trgovskih centrov na obrobju, s starim mestnim jedrom, ki ga objema reka, onkraj katere je gozd in so majhne vasi?

Ko sem bila stara štiri leta, sem živela v takem mestu, nasproti majnega mestnega parka, ki ga je čuval mestni redar. Na zelenicah so rasli mogočni kostanji, pod njimi pa so bili napisi Ne hodi po travi. Teh že davno ni več, pa tudi kostanjev in čuvaja ne. Tam so zrasla velika poslopja s trgovinami, barčki, zavarovalnicami in parkirišči. Kar je dobro, ker nihče več ne kriči na majhne otroke, ki s stezice uidejo na travo. Zdaj jih starši na to mesto pripeljejo z avtomobili, jih primejo za roke, plačajo parkirnino in sedejo v majhen bar, na stole iz plastičnega ratana, prav take kot so v vseh barih in kavarnicah po mestu.

V mojem otroštvu so bili stoli v edinem hotelu in dveh mestnih kavarnah leseni. Morda me spomin vara, a shranil je spomin zgolj na eno trgovino v mestu, slabih dvesto metrov stran od našega doma. Do nje se je dalo priti po pločniku po desni strani glavne ceste skozi mesto. Nobenega semaforja ali krožišča ni bilo do tja, tudi avtomobilov je bilo malo. Malo više, na hribu je bila stolnica, pod njo pa je bilo veliko gradbišče. Meščani so odstranjevali ruševine hiš, ki so ostale od letalskih bombnih napadov v drugi svetovni vojni in gradili nove domove.

Pomladnega dne v tem mestu me je mama poslala v trgovino po kvas. Obleči sem si morala najboljšo, rdečo pleteno jopico, ki mi jo je podarila teta in je imela svetlejše proge s poštevanko.

»Veš, kje je trgovina?« me je najprej vprašala. Seveda sem vedela, pogosto sem šla tja z njo.

»Lepo hodi po pločniku, mimo hotela, potem nasproti knjižnice zavij navzgor. Druga hiša na desni je trgovina.

«Pa sem šla. Sklonjenih ramen, trda od strahu. Do hotela je bilo petdeset mestrov, a zdelo se mi je, da hodim že celo večnost. Hiše so se grozeče sklanjale name, nasproti so mi prihajali veliki ljudje, skoraj taki kot je bil tisti grozljivi redar v parku. V žepu svoje najljubše jopice sem stiskala desetak. Ali pa je to bila morda živilska karta? Nisem se ozirala, vsa moja moč je bila zbrana v nogah, ki so se le težko premikale. Glavo sem imela sklonjeno, da se ne bi srečala s temnimi pogledi ljudi.Hotel je pomežiknil s svojimi zloveščimi okni, njegova vrtljiva vrata so so na cesto odpihnila vojaka in njegovo dekle, ki se je glasno smejalo. V svojem veselju sta me skoraj pohodila. Še bolj sem se skrčila, želela sem postati majhna pika. Zdaj ni bilo mamine tople roke, ki bi me vodila. Ni bilo njenega modrega krila, posutega s pomladnimi cvetlicami, za katerega bi se lahko skrila. Mesto brez njene bližine je bilo strahoten kraj, po meni je stegovalo svoje roke iz opek, gledalo me je z napol priprtimi polkni, režalo vame s temino vrat, me stiskalo ob tla z nadstreški, lepilo moje podplate ob tlak …

Po stopnicah sem se končno povzpela na dvignjen pločnik, kjer je bila trgovina. Njena izložba je bila zloščena do sijaja, za njo so bili razstavljeni kozarci z bonboni in pisanimi palčkami, miniaturami opornih palic za starčke. Včasih mi jih je mama kupila katere izmed bonbonov, bili so lepljivi. Trgovec jih je iz kozarcev s širokim, navzgor uvitim vratom, zajemal s kovinsko lopatico, jih stehtal in vsul v škrnicelj, ki ga je prej zvil iz rjavega papirja.

Stala sem pred izložbo in strmela v pisane barve sladkarij za steklom. Vabili so me bonboni s progami, karamele Ki-ki in cukrčki v pozlačenem papirju. Te sem imela najraje. Zaviti so bili najprej v bel papir, ki je bil narezljan na obeh koncih podolgovate slaščice in je štrlel kak centimeter izpod pozlate. Ob novem letu smo jih s sukancem privezovali na smrečico.

Po enem izmed kozarcev je lezla muha. Pogledala me je z izbuljenimi očmi.

»Se bojiš?« je vprašala. Njen glas je bil visok in vreščav. Nisem ji odgovorila, ona pa je s svojimi črnimi nožicami drobila naprej, proti vrhu. Ko je bila na robu odprtine, se je ustavila in se spet ozrla name. Stopila sem korak nazaj in skoraj bi padla s pločnika, ki je bil kak meter nad cesto. Morda bi bilo to dobro, potem mi ne bi bilo treba v trgovino. Ranila bi si glavo, morda bi si zlomila roko, odpeljali bi me v bolnico, mama in oče bi me obiskala, tolažila bi me, mama bi me pobožala po licu, oče bi rekel, da bo kmalu dobro …

A pločnik je bil dovolj širok in muha na robu se je smejala.
Nisem več prenesla tega, obrnila sem se in stekla domov.
»Si kupila kvas?« je vprašala mama. Seveda je vedela, da ga nisem, saj je šla skrivaj za menoj, da bi videla, ali bom vrano prišla do cilja.
»Niso ga imeli,« sem rekla tiho. Iz žepa sem potegnila papirček, s katerim smo plačevali. Bil je zmečkan in moker od potu moje dlani.
Še danes ne maram trgovin, pa tudi bonbonov ne. Da o muhah ne govorimo.

Preberi več Marjanca Kočevar: TRI PESMI →

Izbrane pesmi iz zbirke ŠUDR z avtoričinimi ilustracijami
Preberi več Sara Vodopivec: Pesmi →