Bilo je še v časih, ko je bila na mestu stopnišča pred današnjo pošto rdeča ročna črpalka za bencin. In sta bila tudi zadružni in kulturni dom, oba zgrajena s prostovoljnim delom. Tudi čez „dolgo vas“ se je dalo lagodno peš … Marsikaj od tega je ostalo le v spominu, tudi moj prvi obisk v naši knjižnici v eni od sob v kulturnem domu. Poribane lesene podnice so škripale pod nogami obiskovalcev in južno sonce je v pramenih vrtinčilo prah s knjig, ki so bile večinoma podarjene. Samo občasno je bila odprta in če me spomin ne vara, so v njej delale prostovoljke. To ni bilo moje prvo srečanje s knjigo, saj smo jih doma imeli kar nekaj. Še zdaj natanko vidim tisto, ki sem jo prvič prebrala sama. Pred tem, v zgodnjem otroštvu, sem že bila v večjem knjižnem hramu, tudi kasneje sem obiskovala bogatejše, tudi specializirane knjižnice, ampak vse to ni zameglilo spomina na knjige pa malce porumenele evidenčne kartone v kulturnem domu in ne na člansko izkaznico iz slabega papirja, ki je kmalu zacvetela na robovih.
Danes so knjižnice sodobne. A največ obiskovalcev je vedno za računalniki, rezervirane pa so največkrat knjige neke Luise Hay. Za tovrstno pogrošno književnost gredo javna sredstva. Večkrat mi je žal, da vsi ljudje poznajo črke (namenoma ne napišem, da so pismeni).
Zelo redko sem izbrala knjigo, ki so mi jo priporočale prijazne knjižničarke. S pogledom še zdaj najraje drsim po hrbtih knjig, vzamem katero s police in jo prelistam. Ker berem počez in prav vsak popisan ali potiskan papirček, je to v današnjih časih, ko je tega preveč, naporno in je potrebno bolj izbirati, ali včasih, ko me napadajo plakati, letaki in bizarni napisi, malo zamižati. Ampak pri naključnem izbiranju knjig (v novejšem času tudi na stojalih z novitetami) se da odkriti prave zaklade, odlične prevode, pesniške zbirke, prozo ali strokovno literaturo z različnih področij, ki so vredni branja, čeprav jih ni v reklamah. Imenitno je, da grem lahko le nekaj več kot sto metrov od svojega doma in si ogledam, kakšna pisma je pisal Trdina, kaj je o zgodovini slovenskega naroda zapisal Bogo Grafenauer (kadar na primer le-to kdo nateguje na svoje kopito), ali kaj o izvoru kakšnega zemljepisnega imena menijo etimologi. Lepo je tudi, če v knjižnico pride kakšen od avtorjev ali avtoric, ki ga/jo cenim. A v nekem obdobju (ko je knjižnica v nekaterih pogledih sicer napredovala) me je motilo poudarjanje zunanje podobe in odnos enega od zaposlenih do mladih obiskovalcev. Nič, niti najboljša računalniška oprema, ne more nadomestiti prijaznega nasveta in pomoči. Moteč se mi zdi tudi prikazovalnik nad sprejemnim pultom. Nič ne morem, če šolarji raje jadrajo po računalnikih kot pa da bi se potapljali v pisani pisani svet. Knjižnica je namreč zame še vedno prostor, kjer spijo besede in čakajo, da se zbudijo pod bralčevim pogledom.
Nove tehnologije prinašajo tudi nove načine dostopa do pisnih virov in nekateri menijo, da bo vse knjižno gradivo kmalu na voljo zgolj v elektronski obliki. Bo potem knjižnica samo računalniški kotiček ali prostor za svetovanje, kaj si lahko „naložimo“? Upam, da ne. Velike oči otrok, ki z mamicami, očki in starimi starši izbirajo med množico slikanic, mi dajejo upanje. In tisti knjižni molji, ki sicer vedo, da je med različnimi tiski mnogo plev, a tudi mnogo zrnja in jemljejo tudi v knjižnicah knjigo v roke, da jo občutijo in začasno posvojijo. In zbudijo besede, ki spijo.
Barica Smole
