Ob prebiranju čudežne modre knjige, ki nosi nenavaden naslov Fižolozofija, ki jo je napisala Novomeščanka Irena Štaudohar, dramaturginja in novinarka, ki sicer živi v Ljubljani, človek dejansko zahrepeni po svoji gredici. Avtorica, ki je gledališče zamenjala za časopisno hišo Delo, na svojevrsten način ohranja dramo tudi takrat, ko slavi naravo, besede in lepoto. Knjiga Irene Štaudohar, ene naših najbolj branih publicistk, ki je v Nedelu objavljala kolumne, razkriva njeno vsestransko poznavanje in ljubezen do vrta, hkrati pa z navdihujočimi zgodbami velikih imen svetovne umetnosti, mislecev in znanstvenikov opisuje njihove strasti do vrtnarjenja. Tako je iz teh kolumn nastala privlačna in ilustrirana knjiga – preplet meditacij in čudovitih zgodb o povezanosti človeka z naravo.
Irena Štaudohar ne piše le o svojem razmerju z vrtom, temveč ga potrjuje tudi z zgodbami znamenitih osebnosti od antike naprej. Voltaire je bil poetičen in izbirčen vrtnar, George Orwell pa je navdušeno vrtnaril na samotni kmetiji na otoku Jura. Že zelo bolan je verjel v samopreskrbo. »Zanj je bilo to,da si človek sam pridela hrano, nekakšna moralna kategorija«. Zgovorne so tudi besede Virginie Woolf, da kadar puli plevel na vrtu, ve, kaj je sreča, ali Emily Dickinson, da ji je bil vrt njen »drugi jezik«, Marcelu Proustu pa je bil vrt najljubša soba. Impresionist Monet je v zadnjih letih svojega življenja slikal samo še ribnik v svojem vrtu, bujno zelenje je neprenehoma navdihovalo tudi slikarko Frido Kahlo.
Zeliščni vrt je tudi pravi prostor za mitološke zgodbe. Za avtorico je – morda zaradi vonja, morda zaradi rastlin z lepimi starodavnimi imeni – pravljičen in mitološki del vrta, kjer rastline še vedno govorijo in imajo notranje misli. Etnolog Zmago Šmitek je opozarjal na poseben odnos davnih ljudi do rastlin in dreves. Naši slovanski predniki so verjeli, da so rastline starejše od bogov, saj naj bi se na zemljo spustile naravnost z neba. Beseda obroditi izhaja iz besede roditi, kar pomeni, da so drevesa ali njivo dojemali kot živo bitje, kot del človekovega sveta. Svojevrsten spomin na stara verovanja je razkrival tudi Janez Trdina, ko je pisal o čudežni moči praprotnega semena v kresni noči in govorečih drevesih. Bajeslovno izročilo po vsem svetu ponuja svoje razlage in odgovore, vesoljna znanost pa še vedno ne zna zadovoljivo pojasniti, zakaj se je zgodila neolitska revolucija, ko so nekatere rastline postale rodovitne in je človek, nabiralec in lovec, skoraj ob istem času na različnih koncih sveta postal poljedelec.Iz časopisnih kolumn v novo celoto zložen svojevrsten vodnik razkriva lehe in kotičke avtoričinega zelenjavnega vrta od zgodnje pomladi do pozne jeseni, od sejanja in vzgoje sadik do pospravljanja in zbiranja semen, do katerih ima, kot pravi, še posebno nežen odnos. Kajti semena, na videz drobne in neugledne stvarce, so »eden najbolj neverjetnih organskih pojavov na planetu. Znajo marsikaj, recimo leteti, predvsem pa imajo dober spomin in znajo gledati v prihodnost. Zato jih korporacije želijo ugrabiti.«
Irena Štaudohar svoje poučno in poetično, z nostalgijo prepleteno pisanje, v spremstvu nežnih ilustracij Trine Čuček Meršol, zaokroži s čudovito mislijo: »Vrt je popoln krog, kot krvni obtok, ki pozeleni, ko pride do srca.«
Fotografije so s spleta.
Vira: Delo, Večer
Zbral in uredil: Franci Koncilija
